L i s t e k. Vojna iz 1. 1894. ,,Nikakor nikar ni bil to vihar Bil divji je boj, Ni hrastov podrl, »le hrošče vse« strl Vihar je nocoj." zioraba Gregorčiča. fcilo je v pričetku 1. 1894. Zima položila je svoje delovanje na IP^ jesenski oas ter je pobelila se snegom plan in dol še pred Vsemi Svetimi, pa je pospravila svoje perilo že okoli novega leta in prizanesla nam je z nadaljnim snežnim obsipanjem popolnoma. Stari ljudje pa — in ti kaj vedo! — ti pa so dejali, da to kar tako bmz nio nikakor ne more biti ,,Vojska bo, vojska!" rekali so in zmajevali resno z glavami, kot bi ob jednem odkimavali, da to nikakbr ni rriogoče v naših casih. Pa res se je. moralo nekaj pripravljati in kuhati, kajti po nradnicah je kar vse vrelo in pisalo se je brezštevilno odredb in ukazov, polnilo se je na stotine p61 z najstrožjimi paragrafi, okrajni sluge pa so nedeljo za nedeljo ustavljali pred cerkvijo vse občane ter so jim se sodnira glasom pripovedovali, da se jim s cesarskih postav nna znaje daje", da se ima vse, kar leze in gre, podati v boj proti najpo- žrešnišemu sovražniku kmetijstva proti kebru! Tekali so od županov do občinskih odbornikov, pa od teh zopet do županov, naročevaje jim in zabičevaje, naj ne gledajo ni na desno ni na levo, temveč naj po cesarskih postavah kaznjujejo vsacega, ki bi se hotel boju neopravičeno odtegniti. To je bilo zborovanj — to pretresovanj v občinskih zbornicah, in ruvali in lasali so se čestitljivi srenjski očetje, naj bi se li vstavil jeden ali naj bi se vstavila dva goldinarja v vojni bugdet! Da, pripravljal se je boj, boj Ijutejši kot se je kedaj bil s kletim Turkom. Trebalo se je upreti brezbrojnemu sovražniku, trebalo je pobiti — — iniljarde rujavega hrošča! Napovedal se rau je boj na življenje in srart! Vojna je bila torej napovedana, vojni načrti izdelani, manjkalo je le še vestnih vojskovodij, ki bi iraeli potrebnih poveljniškib zmožnostij, pa tudi potrebnega časa. Tu pa je rešil učitelj ves svet iz za- drege: videli so ga vaškega učitelja, kako je držal ki ižema roke in poznali so ga pa tudi, da se bode na migljej se svetim ognjern postavil armadi na čelo! In potoval je dekret za dekretom tja v zadnje gorsko selo do slednjega učitelja, imenovavši ga najvišjim poveljnikom vse vojne, ukazovaje mu ob jednem, do katerega dne naj polovi in pobije zadnjega kebra, katerega dne naj uljudno porooa: ,,Rešen je svet stisk in nadlog!" Učitelj pa je hitel zabeleževati vojne ukaze, napravljal si je po- drobne vojne načrte in smehljal se je zadovoljno saj imel je zopet delo, in delo ohranja telo in dušo veselo. Urno je rainil sveti postni čas med resnira premišljevanjem in pripravljanjem za boj, vsaj ko bukev ozeleni, pa se bode zaplesalo. Radi tega so se v šoli rujavemu hrošču mikroskopično preglodovale jetra in obisti in so se ob jednem navduševali učenci, da že v nekaj dneh pokažejo, bodejo li kedaj čvrsti junaki ali ne! Dne 17. raal. travna pa je počilo. ,,Sem ga že vidu, sem ga že vidu!" klical mi je deček nasproti, ko je komaj prestopil prag šolske sobe. ,,K6ga si videl?" »Kebra". »Res si ga že videl? Kje pa je bil?" wTam na Komovčkovej bukli, na glistji je sedu, pa prav per gmah je sedu", pripovedoval mi je ves prestrašen. ,,Zakaj ga pa nisi seboj prinesel?" ,,Ja, k sem se ga bav". To je bil junak! Sraejal sem se rau jaz in smejali so se rau vsi njegovi tovariši. Vzel sem na-to iz omare popisano polo papirja (katero, — to je bilo vse jedno!), stopil sem na vzvišeni prostor k tabli, dvignil glavo in napravil najslovesnejši obraz pa dejal učencem: ,,Ljubi otroci! Prišel je torej tisti dan. Slišali ste vsi, da je Roganov Prancek že danes videl kebra, ki je rairno sedel na Komovčkovej bukvi. Sedel je danes še sam, jutri jih bode že vec, čez nekaj dnij4pa jih bode mnogo, mnogo. Sedaj pa dobro pazite! Ker stoji tukaj-le na tem papirji zapisano, da morarao vse kebre poloviti in se sveta pospraviti, zato poslušajte, kaj vam pravim: Vsak mi mora prinesti semkaj v šolo najmanj 1 l kebrov, živih ali mrtvih, drugače bode po šolskih postavah kaznovan! — Vsak pa, ki bode prinesel več kebrov, dobil bode za vsaka 2 l, za 1 kr. vrednostij, in sicer: pero, peresnik, svinčnik itd. Gern vec kebrov, tem vec blaga. Torej otroci, z lepa vam naročam in nobenega ne silim, toda ce kebrov ne bo — vas pa vse pozaprem!" Uspeh teh diktatoričnih besedij bil je odločen! Prvi trenutek raolk, takoj pa kihanje, šepetanje, prigovarjanje in prikimavanje, le deklice so bile nekam kislih obrazov. »Bodete torej prinesli kebrov?" »Bomo, bomo jest jih že bom, jest tud — — jest tud!" In junaškega navdušenja in vojnega hrušča bi ne bilo konca, da nisem napravil z odločno besedo zopet rairu. Sedaj sem jim pa pojasnjeval vse vojne podrobnosti, razgrinjal vse strategiške tajnosti ter zabičeval jim, naj se kar najpogumniše podado v boj! Od tega dne dalje pa se je bila bitva ob vsakem časi in ob vsakem vremenu, vršilo se je divje vrvenje na življenje in smrt pod slednjim drevesom in pri sleharnem grmu. Posamezne slike tega vojevanja vam podajera v nastopnih vrsticah. Dolga vrsta otrok se bliža šoli. Poleg neizogibne torbe nosijo vsi še lonce in lončke, vrče in črbe in drugo glinasto posodo vseh oblik in vrst, lica jim pa žare, kot da jih je ravnokar Miklavž obdaril. ,,No, kaj ste jih dobili kaj?" „0 ja, o ja, jest jih imam največ  jest jih iraani tud najvec jest tud jest tud!" — nŽe prav, bodete pa vsi največ plačila za nje dobili. Kakšni pa so? — živi ali rartvi?" »Moj so živi — — moj pa mrtli moj tud mrtli!" Tako ti hite, vrte s.e in drenjanjo okoli tebe ter ti mole svoje posode pred nos, kakor da obsezajo iste najslastnejšo jed. Napraviš red in pelješ mlade vojevnike tja v zadnji kot vrta pred kompostno gnojišče, ki ima biti tudi pokojišče v boji palih kebrov. Ustaviš se in takoj obstane tudi vsa vrsta hrabrih bosopetnikov. Vzamež knjižico in svinčnik, da zabeležiš irae slednjega junaka ter začrtaš in ohraniš tako zgodovini slavna njegova dela. Treba je v ta namen sarao prevdarjati, morebiti celo meriti, koliko drži slednja posoda, da vidiš, če se strinja faktična mera z isto, ki so ti jo povedali mladi junaki. Pa vse je prav in pošteno, vse obile mere, treba je le še pospraviti kebre. Mrtvi se lahko precej zagrebejo, in zato vzameš lopato v roko, odmečeš nekaj mešanca, v napravljeno jamo pa stresajo otroci dragoceno svoje blago. Na to pride nekaj prsti, pa zopet plast kebrov, zopet prst itd. dokler ne bode zagreben poslednji hrost in ne zavlada zopet nebeški mir po tem božjem svetu! Fran Čriiagroj. (Dalje prih.)