/v \TAf jr / EPIZODA iz kulturne zgodovine goriske ali košček zgodovine goričkega g. kr. gimnazija. SPISAL AHDREJ MARUŠIČ, častni kanonik prvoštolnega kapiteljna gorišjcega, knezo-nadškofijski konsistorijski svetovalec in viši šolski nadzornik za verouk, lastnik častnega križa „Pro Ecclesia et Pontifice“, ud c. kr. deželnega šolskega sveta, gimnazijski veroučitelj v p., c. kr. profesor. P Y GORICI NAT. IN ZAL. «GORIŠKA TISKARNA* A. GABRŠČEK. 1895 . Knjigarna L. Sdnventne? v Ljubljani. EPIZODA kulturno zgodovino goriško ali košček zgodovino goriškega g. kr. gimnazija. O -J\A —° SPISAL ANDREJ MARUŠIČ, astni kanonik prvostolnega kapiteljna goriškega, knezo-nadškofijski konsistorijski svetovalec in viši šolski nadzornik za verouk, lastnik rastnega križa „Pro Ecclesia et Pontifice“, ud c. kr. deželnega šolskega sveta, gimnazijski veroučitelj v p., c. kr. profesor. C ¥ GORICI. NAT. IN ZAL. «GORIŠKA TISKARNA * A. GABRŠČEK. 1895 . 'j^ndreju baronu yj4inhler-ju, c. kr. deželnemu predsedniku za oojoodino kranjsko o p., oef'kokrižniku Orane -Jožefovega reda, cikezu reda železne krone druge er sle, častnemu meščanu glaon. meška Ljubljane in mnogi j drugi!) mesi in frgoc inf tdfratijskem in (pariškem, da nieaoD scctemdesetlehii rojstni cjocl §. nocemkra ms. p spomin na mlada leda in p znamenje prespošffjioe udanosfi ppseefil pisatelj. * f -VT* f eta 1893-94. jo 1 >ilo v raznih slovenskih, italijanskih in nemških časnikih mnogo pritožeb o razmerah in osebah na goriškem e. kr. gimnaziji, in celo v deželnem zboru je počila zarad tega ostra interpelacija. Med točkami, ki so se v pritožbah povdarjale, bila je tudi ta, da se je od¬ pravil slovenski in italijanski jezik pri petji ne le v šoli, v pevskih tečajili, — temuč tudi v cerkvi. Poslednja točka mi je ponudila povod, da sem se namenil podati nekaj dotičnih zgodovinskih črtic in pojasnil, ker goriške šolske razmere sploh precej dobro poznam in mi jo za cerkveno petje mar, odkar sem začel v šolo hoditi (1836.); segam pa po pripovedovanji očetovem tudi še v prejšnje čase — do 1. 1815. nazaj. Nekterih rečij sem celo edina priča. Dal sem tej razpravi nadpis Epizoda iz kulturne zgodovine goriške»; naj ga opravičim. Nikdd ne taji, da so šole, da so posebno gimnaziji ognjišča omike. Iz našega gimnazija, ki je edini v deželi, prihajajo vsi naši duhovniki, prihaja vse drugo više do¬ mače razumništvo, čez vse važna je torej vzgoja na tem učilišči in eden najvažniših faktorjev te vzgoje jo -- naj so zdi to komu še tako čudno - cerkveno petje. Sivi starček se pomladi, ko sliši spet mladino peti na domačem gimnaziji, kjer je on sam pred 50-60 leti iste pesmi pre¬ peval. Doživel sem v tem oziru ginljivih prizorov, čudno pa je in prava uganjka v človeškem življenji, da mnogokrat pedagogične važnosti cerkvenega petja prav tisti ne po¬ znajo, ki bi jo morali najbolj ceniti: duhovniki in muzikalni veščaki(?), kterim je nota vse, tekst pa in primernost teksta in napeva — nič. 6 Petje samo na sebi tedaj, pa tudi jezik, v kterem se poje, sega globoko v odgojo in kulturno zgodovino. Kar se tiče šol in jezika pri petji, bilo jo v Gorici za mojih dijaških časov in pozneje tako-le: Imeli smo: a) c. kr. normalko*) in ž njo združena «četrta razreda (prav za prav I. in II. tečaj četrtega razreda, t. j. nekako malo nižo realko) ; b) trirazredno mestno trivialno deško šolo («Cocevia ); c) dekliško šolo čč. M. M. Uršulink; d) c. kr. šestrazredni akade- mični gimnazij in e) modroslovsko učilišče (sedanji VII. in VIII. gimn. razred). Razven modrosl. učilišča, ki je imelo mašo samo ob nedeljah in praznikih in pelo po la¬ tinski in nemški, imela so vsa druga vsakdan skupno mašo, in sicer gimnazij do 1. 1869., nonnalka še dalje. Učiteljski preparandij in mestna deška šola sta se pri maši pridru¬ ževala normalki; tako tudi «četrta razreda» ob nedeljah, ob delavnikih pa sta hodila v cerkev z gimnazijem. «Ta četrta razreda» sta se pozneje raztegnila na tri razrede, in to je bila z normalko združena niža realka. L. 1860-61, pa je postala ta trirazrednica samostalna c. kr. viša realka, ki je imela in ima svojo posebno službo božjo — vselej z nemškim petjem, veliko let splošnim, nekaj let sem na note*. Mestna deška šola se je začela od 1. 1850. naprej čedalje bolj širiti ter imela tudi svojo posebno mašo s sploš¬ nim italijanskim petjem, zlasti od časa muzikalnega rav¬ natelja in katehetaf Ant. Cumarja naprej. Dandanes vzdr¬ žuje mesto razen omenjene šole še 4 druge ital. šole, 2 deški s 7 razredi in 2 dekliški, skupaj z 11 razredi; med njimi je najimenitniša 8 - razredna ljudsko - meščanska de¬ kliška šola (pri sv. Ivanu), ki ima skupno mašo samo po leti, po dvakrat na teden; poje se po italijanski. Slovenska šola, ktero v kratkem mesto prevzame, nima še urejene službe božje. V fabriški ulici je 4-razr. nemška šola, ktero vzdržuje posebno šolsko društvo. - Iz starega bor¬ nega učiteljskega preparandija se je izcimilo prej 3-, pozneje 4-razredno moško učiteljišče (1870.), ki se je 1. 1875., preselivši se v Koper, umaknilo sedanjemu «c. kr. žen¬ skemu učiteljskemu i z o b r a ž e v a 1 i š č u», s kterim ste ! ) S polnim imenom: „zgledna ali normalna glavna šola“. združeni dve «vadnici», deška (nekdanja normalka) in dekliška. Zensko' učiteljišče z dekliško vadnico ima skupno mašo samo od meseca maja naprej, po 2 krat na teden; kandidatinje pojejo (po «sekiricah») v 3 jezikih, italijanskem, slovenskem in nemškem, včasih tudi latinskem. Za gimnazij je najvažniša deška vadnica kot pri- pravljavnica za srednji šoli. To učilišče se je od 1. 1848. naprej — nevem, kolikokrat — prelevilo. Imenovalo se je do 1. 1870. «normalka», od 1870. do 1875. « vadnica mož- kega, potlej ženskega c. kr. učit. izobraževališča > ; od okt. 1878. do dec. 1879. se je klicala «c. kr. deška ljudska šola potem so jej prejšnje častno ime povrnili. Pa ne samo ime te šole se je menjavalo, temuč tudi njen učni načrt. Po sedanjem načrtu jo imenuje nek dovtipnik šolo za d or¬ el ie-d a s-anj e». Pelo se je na nekdanji normalki od davnih časov, go¬ tovo že za Pianistov po nemški na uho. Učil je petje pred 50-60 leti častitljivi učitelj Ivan Lusnik (Vipavec); duša pa, kakor šolstvu sploh, tako tudi petju je bil slavni, nepozabni viši šolski nadzornik, kanonik Valentin S ta¬ li ig (-c), umrl leta 1847 — Do leta 1842-43. smo peli na normalki in gimnaziji brez orgelj; orglanje pri vsakdanji maši pri sv. Ignaciji se je vpeljalo po prizadevanji muzi¬ kalnega gimn. profesorja Kechfelda. Orglavci so bili zapo¬ redoma: Velike cerkve organist Ivan Schreiber, učitelji Avgust Niederkorn, Ant. Hribar, Ivan Mercina, Jos. Budali, /nabiti še.kteri drugi. Povedal sem že popred, da je normalka veliko reform prestala; sploh je čedalje bolj obveljavala narodna pod¬ laga tako, da je učilišče postalo dvoj nato: z ital.-nemškimi in slov.-nemškimi paralelkami. Naj bolje, kolikor se spo¬ minjam, bila je uravnana nekaj let pol. 1860. Potem, ko -sta bila na normalki obveljala deželna jezika, bilo je na¬ ravno, da se je tudi jezik pri cerkvenem petji obr¬ nil po šolskih učnih jezikih. Bil je tačas (od 1. 1847. do 1867.) ravnatelj normalke Jož. Vogrich(ič), Slovenec iz Št. Ferjana, ki se je bil pa po dolgem službovanji v (laški) Ifitri poitalijanil. On je narodno gibanje, pa le bolj italijansko, pospeševal. Obrnil je pozornost tudi na petje in začel 1. 1848. vpeljavah zraven nemških tudi italijanske - 8 — pesmi, slovenskih ne. V prvo se je pelo v ital. jeziku po Veliki noči 1. 1848. Ob nedeljah so peli prvi čas še navadno po nemški, dasi je Vogrichu presedal zlasti Hier liegt» (n. pr. Gott, deine Lieb’ n. Macht). Za italijansko petje je bil priobčil nekaj let poprej tržaški pevovodja in skladatelj Fr. Sinico zbirko cerkvenih pesmij «Inni sacri . Bilo je to oni čas, ko je slavni primorski namestnik (gonvernenr) grof Stadion, pozneji minister, ljudske šole na Primorskem z ozirom na narodne jezike preuravnaval. Izvrstne šolske knjige tiste dobe so se tiskale v Trstu. Teksti v luni sacri so pre¬ lepi, melodije laškemu ušesu prav prikupne, pa ne strogo cerkvene. Da bi se pri šolski maši italijanski pelo, slovenski pa ne, tega ni hotel razumeti vrli učitelj Anton Toman, ki je o vsaki priliki ravnatelju prigovarjal in resno zahte¬ val, da naj se poje tudi po slovenski. Šla je stvar menda celo pred k n.-nadškof, konsistorij. Knez-nadškof dr. Andrej Gollmayr je prišel enkrat 1. 1863. sam k šolski maši pri sv. Ignaciji poslušat ital.-slov. petje, je je odobril in orglavca, učit. Avg. Niederkorn-a, ki je zdaj regenš-chori v Pazinu, pohvalil. Od tistega časa do danes se vrstita pri petji na norm alki-vadnici italijanski in slovenski jezik. Novembra m. 1865. je prišel na goriško normalko uči¬ telj iz Vipave, dekana Jurija Grabrijana ljubljenec, Anton Hribar, in sicer po prizadevanji tedanjega deželnega od¬ bornika, sedanjega preblagorodnega barona Andreja Win- klerja, kteremu-sem ga bil jaz priporočil, spoznavši ga o prihodu dr. Jan. Blehvcis-a v Vipavo (k shodu na Zemunu) 1. 1862. (8/9), kjer se mi je II. prikupil s posebno lepim petjem. Hribar je prinesel v Gorico novo pevsko življenje v šolah in zunaj njih. On je vdomačil na normalki Gr. Riharjeve cerkvene pesmi, ki so se veliko hitreje pele, ko je bila pri nas navada. Tudi italijanskih pesmi tempo je bil prenagel na škodo tekstu, napevu in cerkveni do¬ stojnosti. Ali prav to je razvajenim ušesom bolj posvetnih ljudi j ugajalo in zato je nedeljska šolska maša pri sv. Ignacji najbolj obiskovana («nobel-maša»). Hribar je bil tudi skladatelj. Očitalo se mu je včasih, da so njegove svetne skladbe in produkcije bolj resnobne, ko cerkvene. Karakte- - 9 — ristično je, da je nek šaljivec v čitalnici enkrat vskliknil: »Pokleknite, zdaj bo ««Tantum ergo . Se non e vero, e ben trovato. Tehnika Hribarjeva na orglah je bila dovr¬ šena ; čarovnik j e.bil zlasti v «piano* in «pianissimo»- orglanji. Gimnazij. Glavni namen tej moji monografiji je, da pojasnim vse, kar se tiče petja pri gimnazijski službi božji. Gimnazij je imel vsakdanjo mašo do 1. 1869. pri sv. Ignaciji, ob nedeljah pa v semeniščni kapeli. Pelo se je od nekdaj po nemški in latinski; pela je vsa cerkev brez not, toda tako, da ni bilo nikdar kake zmešnjave. Pevovodje, ali «predpevci >, so bili nekateri dijaki najvišega, VI. razreda*), ki so imeli le med sabo včasih kako vajo, skupnih vaj za druge učence ni bilo. Navadili so se poti v cerkvi, znanje nekterih melodij so pa prinašali že s sabo iz normalke. Pesmarico smo imeli poprej (do 1. 1857.) v nekem v Gorici tiskanem molitveniku, kterega še imam, pa se mu je na¬ slovni list odtrgal. Pozneje je izdal 1. 1874. vpolcojeni pro¬ fesor verstva Lavr. Pertout prav dober molitvenik Her betende Jiingling» — tiskan na Dunaj! 1857. Poli smo po starem zročilu zmeraj iste pesmi, vsak dan tedna namreč drugo določeno, in o posebnih cerkvenih časih spet dolo¬ čene pesmi. Ne le napevi so bili vsem znani, temuč tudi besede vsaj prvih kitic; po letu 1850. so se starim tradi¬ cionalnim še nektere nove pesmi dodale. Orglavec je bil omenjeni Iv. Schreiber, čegar repertoir (note) imam zdaj jaz. Po gimnazijski reformi (1849-50.) je bil Schreiber tudi učitelj umetnega petja, ali pevski tečaji niso bili ni redni, ni stalni. Mnogo let so učnino dijaki sami plačevali. Po 11 letih je Selu', pevouk zarad prepičlih dohodkov po¬ pustil, v letih 1863. in 64. spet prevzel; od 1. 1865-70. pa ni bilo več pevouka. Z minist. razpisom z dne 31/10. 1869. se je pevouk na novo uravnal tako, da je A. Hribar gimnazij, višo realko, uč. izobraževališče in vadnico za 600 gld. remuneracije prevzel. Z njim se je začela nova doba na gimnaziji (1870.) *) Predpevee jo bil tudi, kakor že na nonualki, p. n. gospod baron Andrej W i n k 1 e r; pozneje od 27/12. 1848. do 15/10*. 184!). adjunkt na gorišk., gim¬ naziji in učitelj lepopisja listo in še celo šolsk. 1. 1850., zarad česar mu je došlo 23/12. 1850. priznanje ministrstva za uk in bogočastje. Posvečen je ta špiis go¬ spodu baronu W. - raerao sto družili vzrokov — tudi prav k navadno tako tolmačili, da samo kak «motet» je kvartet; da se dajo tudi navadne pesmi čveteroglasno peti, tega niso hoteli razumeti, in Hribar je imel to slabost, da je bil krivim di¬ jaškim nazorom nasproti preveč prizanesljiv. Tako je prišlo, da so začeli pri maši višega gimnazija marsikaka «allotria - uganjati, kterih sem bil jaz večkrat priča, ko sem kot ve- roučitelj na nižem gimnaziji čakal, da se je moja služba božja pričela. Moj častiti collega I,. Pertout je vsako toliko v šoli zarad nerodnosti na koru enomalo zaropotal, pa sploh brez vspeha., V teh razmerah, ker je bil narodno-politiški položaj ugoden, so H r i b a r in menda dijaki vpeljali na višem gimnaziji slovensko petje, italijanskega pa ne, češ, da za italijanski jezik velja latinski, v kterem se je tudi pelo, nemški pa se je skoraj opustil; bila je namreč v, viših dijaških krogih nekaka mržnja do njega. Prof. Pertout (Goričan) je bil v narodnem oziru neutralen; ravnatelj Fr. Schaffenhauer, v Gorici odgojen, bil je našima narodnima jezikoma naklonjen. Oba sta molčala. Ko se je 1870-71. petje na višem gimnaziji deloma poslovenilo, nisem imel jaz i z p r v a p r i vsem te m nič opraviti; na mojem, nižem gimnaziji je šlo še nekaj časa vse po starem naprej, ker tu ni.bilo kvartetov; pela je po nemški in latinski vsa cerkev, ali pogrešali smo tekstov in vaj. Pritiskala pa sta na niži gimnazij od spodej normalka, od zgorej viši gim¬ nazij; v kratkem sta obveljala tudi tukaj it.'in slov. jezik memo latinskega in nemškega. Rekel sem, da so se uganjala na koru «allotr.ia» (pele neprimerne reči). Kdor je imel z muzikalniki toliko opraviti, kakor jaz, mora mi pritrditi, da imajo — ne vsi včasih svoje muhe. Zaljubijo se v kake note, v kako skladbo in 11 jo hočejo peti ne glede na tekst, kterega večkrat tudi ne umejo. Tebe Boga hvalimo;, ali n. pr. lepa moja hišica; jim je vse eno. Pele so se pri nas v začetku Hribarjeve dobe marsikake klasične in neklasične skladbe z nepri- m e r n i m ali n e p o p o 1 n i m tekstom, kake himne samo prva kitica, ki je le vvod in nima polne misli v sebi. V hvalnicah Vnebohoda Gospodovega n. pr. glasi se himna: Sahitis lmmanae Sator, - Jesu voluptas cordium, Orbis redempti Conditor, — Et casta lux amantium>.: To je ogovor na Jezusa Odrešenika itd., (kakor ste v Gospodovi molitvi besedi -Oče naš!); dvopičje kaže, da glavne misli še le pridejo v naslednjih kiticah, in vendar so naši kvarte- tarji samo navedeni vvod peli in sicer — v kterem koli cerkvenem času ! Večkrat se mi je od 1875. naprej celo v VII., VIII. razredu primerilo, da, ko sem prašal: kaj ste včeraj peli? so se začeli pevci pogledovati; eden mi je znal povedati samo prvo besedo, drugi s težavo vse besede prve vrste, sploh pa niso znali in razumeli teksta, ker so pod notami besede raztrgane in razvlečene. Taki pevci zobljejo le gole note in slovke, in to bodi cer¬ kveno petje v čast božjo!?*) Še bi lahko celo knjigo o tacih in enačili rečeh spisal, pa naj zadostuje to v dokaz, kako potrebno je bilo, da sem, potem ko sem bil ves gim¬ nazij prevzel (1875.), cerkveno petje uredil in v meritornem oziru še bolj, ko prej, nadzoroval. Ravnatelj Schaffenhauer je bil 1. 1874. vpokojen in prišel je na njegovo mesto ravnatelj dr. Ivan Z in d le r iz Rudolfovega, ki je sedaj deželni šolski nadzornik v Gradcu. *) „Umetno petje” mora biti res umetno. Vsak pevec v p ol nogla sn e m zboru mora besede izgovarjati čisto, misli in čute primernega teksta izražati razumno in živo čut n o ter - vesli se dostojno. Cerkveno pelje ne sme biti podobno koncertu ali posvetni produkciji, ne sme biti tekma med slavohlepnimi pevci ali pa mehanično poskusno petje z jalovimi gla¬ sovi. Slednjič morajo poslušalci vedeti in razumeti, kar se poje. — Ali tudi tako pelje nima pravega p e d ago gi čnega u pliva na mladino, kakor naravno, gladko pa čutno splošno pelje. . V monakovskili „ Flie- geride BltiLter” (20./10. 95.) sem naletel na kratko pesmico, katere vsebina kaže razliko med naravnim in umelnim peljem. Neka „primadonna“ je hodila vsak dan v gaj slavca poslušat. Nekega dne jo vpraša pevček izmed vej: „Kdo si ti? in kaj bi rada?” Ona: „Umelna pevkinja sem in bi se rada od tebe še učila”. Slavček: „Wie? lem en? Ach, dann glaub’ ich kaum, „Dass du am rechten Orte bist, „ Weil, was inein s c h 1 i c h t e s L i e d v e r k 1 ii r t, • „ Ja g’rad das _U n g e 1 e r n t e isl”. 12 — Ko je Z. tukajšnje splošno petje slišal, bil ga je prav vesel ter rekel: Ich habe das in Kram vviederholt angeregt, aber man hat mir eingewendet, der allgemeine Gesang sei protestantisch». Jaz: «Sonderbare Anschauungen . . . !» Razložil sem mu pevske razmere na gimnaziji in naznanil, da mislim s privolitvijo kn. nadškof. Ordinariata izdati po¬ sebno pesmarico v 4 jezikih, sprejeti namreč va-njo tudi italijanske in slovenske pesmi; saj slovenske so se faktično že pele, italijanske je kazalo sprejeti zarad enakopravnosti, latinski je obeecerkveni, nemški pa glavni učni jezik na gimnaziji. Ravnatelj Z. je bil 's tem zadovoljen. V prvo iz¬ dajo nove pesmarice pa nisem sprejel slovenskih tekstov, . ker so se nahajali v moji 2 leti popred izdani molitveni knjigi