BOJKO BUČAR Univerzalizem in regionalizem v slovenski zunanji politiki Preden se lotimo razmišljanj o nekaterih dilemah slovenske zunanjepolitične usmeritve, je prav. da opredelimo sam predmet razmišljanj. Univerzalizem v zunanji politiki je usmerjenost na celoto sveta, v vsestranskost in vseobsežnost odnosov in procesov, ki potekajo med posameznimi subjekti v mednarodni skupnosti. Nekoč je nujnost takšne usmeritve determinirala družbenoekonomska razvojna stopnja posamezne družbe, teritorializirane v državi. Danes je vse manj držav, če sploh, katerih razvojna stopnja ne zahteva tovrstne zunanjepolitične usmeritve. Tudi z vidika razmišljanj o tem, da mednarodni odnosi postajajo vse bolj svetovna politika,' so le redke države takšne, da ne želijo sodelovati pri načrtovanju tovrstne politike. Ne le da se zavedajo, da če se ne bodo ukvarjale z (mednarodno) politiko, se bo ta ukvarjala z njimi, temveč se tudi zavedajo, da čeprav ne morejo dosti vplivati na svetovno politiko, se morajo vsaj dovolj zgodaj pripraviti na njene posledice. Univerzalizem je torej pojav današnjega časa, ki ga pogojujeta enotnost in nedeljivost odnosov in procesov v svetu.: V nasprotju z univerzalizmom je regionalizem v zunanji politiki usmerjenost na prostorsko omejen prostor, čeprav lahko prav tako zajema celoto odnosov in procesov, ki se odkrijejo med posameznimi subjekti v regionalni mednarodni skupnosti. Toda pri tem je treba ločiti različne pojavne oblike in procese, ki jih zaradi hitrega razvoja v mednarodni skupnosti terminološko še nismo ustrezno razmejili in jih označujemo z generičnim izrazom regionalizem. V resnici gre pri tem za različno prostorsko razprostranjenost pojava (regionalno, subregionalno in obmejno sodelovanje), za različno raven oz. različne suojekte sodelovanja (države in subdržavne ozemeljske enote) ter za različen obseg in celo različno intenziteto sodelovanja (od kooperacijskih do integracijskih procesov). Ne da bi podrobno razčlenjevali pojav regionalizma, pa kaže vendarle omeniti, da bomo obravnavali t. i. mednarodni regionalizem (vkjučno s subregionalnim in obmejnim sodelovanjem). kjer so bili subjekti sodelovanja vedno država' in t. i. (čisti) regionalizem (čezmejni in mednarodni), kjer so subjekti sodelovanja doslej v glavnem subnaci-onalne ozemeljske enote. Zunanjo politiko bomo v pričujočem sestavku pojmovali kot dejanja družbe, teritorializirane v državi, ki so usmerjena na mednarodno okolje, pri čemer taka dejanja zajemajo celoto političnih, gospodarskih kulturnih in drugih področij. Toda pri tem so ta dejanja rezultat dejavnosti tako nacionalne države kot tudi drugih subjektov po eni strani in po drugi strani zajemajo celoto procesa od načrto- 1 Glej npr : James N. Rosenau Turbulence in World Politic* - A Theory of Change and Continuity. Princeton University Pre«. New Jersey 1940. ali: Hetnnch E Strakosch: Vom souveraenen Suit zur Staatengemeinschaft. Boehlau Verlag. Wie« 1988 J Vpraianja vojne in miru. varnosti, gospodarskega razvo)a, varstva okolja, politike do terorizma in mamil ipd so vpraianja. ki K v enem svojem delu lahko reiuje)0 k na univerzalni ravni. ' Winfried Lang govori o dveh ravneh regionalizma V oZjetn smislu zajema celotno driavo. sicer pa le del ozeml|a drtave. kar naj bi bil l.i. Izaranactonatai ali irzme)ni regionalizem Glej'. W. Lang: Regjonaltsmus auf internationaler Ebene, v zbirki: Reponaiismus in Europa. Band L Intereg Muenchcn 1981. Hr. 253-256 484 vanja in odločanja v zunanji politiki do uresničevanja zunanjepolitičnih odločitev. Slovenije pri tem ne bomo obravnavali kot statično kategorijo subjekta, ki je enodimenzionalen, temveč kot dinamično kategorijo večplastnega subjekta, ki se spreminja v zgodovini. Njeni notranjepolitični procesi, ki so sicer tudi med drugim determinirani z mednarodnim okoljem, so gotovo tisti procesi, ki bodo odločujoče vplivali na njeno zunanjepolitično dejavnost, toda po drugi strani so prav procesi v mednarodni skupnosti tisti spreminjajoči se okvir, znotraj katerega bo uspevala in se razvijala ali pa Životarila njena zunanja politika. Ta dilema postane pomembna, če se zavemo, da je vsaka zunanejepolitična dejavnost predvsem v funkciji razvoja posamezne družbe. S tem postane zunanja politika tisti barometer, ki najjasneje kaže razvoj posamezne družbe. Preobrazba Slovenije iz subjekta v mednarodnih odnosih, kar je bila kot republika s širokimi zunanjepolitičnimi pooblastili v zvezni državi, v subjekt mednarodnega prava, kar je postala kot suverena država v mednarodni skupnosti, zahteva sicer temeljno preusmeritev načrtovanja in uresničevanja zunanjepolitičnega delovanja, toda s tem pa ne tudi popolne opustitve preteklega zunanjepolitičnega delovanja. Zavzemamo se torej za temeljno, toda ne tudi popolno spremembo v zunanjepolitičnem delovanju. V preteklosti je Slovenija imela formalno pomembno vlogo pri načrtovanju in uresničevanju zunanjepolitične dejavnosti nekdanje zvezne države5. Toda dejansko je bila njena vloga na tem področju v določeni meri obrobna. Glavni razlog je po našem mnenju ta. da zaradi sistema odločanja, ki je potekal po politični liniji, Slovenija sama ni izražala zadostnega interesa niti za soustvarjanje niti za soizvaja-nje zunanjepolitične dejavnosti zvezne države. Zunanja politika se kljub ustavnim določilom npr. iz leta 1974 ni načrtovala niti se njeno uresničevanje ni nadziralo v zakonodajnem organu, temveč je težišče dejavnosti v partijskem vrhu in se je izvajalo preko nomenklature'. Prav ta sistem odločanja je po eni strani poskrbel za univerzalno in globalno zunanjepolitično usmeritev, zanemaril pa je gotovo nekatere možnosti za regionalno povezovanje. Ne da bi se globlje spuščali v občutljiv odnos med posameznimi centri odločanja in uresničevanja zunanje politike,' je treba na tem mestu le ugotoviti, da so strankarsko politične odločitve v zunanji politiki nujno delne in s tem neustrezne z vidika varovanja celote nacionalnega interesa. Zunanja politika bi torej tudi v novi državi morala biti nad- ali medstrankarski sporazum oz. dogovor, uresničevanje pa bi moralo slediti vzorcu nestran-karstva notranjega in obrambnega ministrstva.1 Prav proti koncu enostrankarske vladavine pa je Slovenija presegla zgolj sodelovanje pri državnem obmejnem regionalnem sodelovanju in je na podlagi zuna- * O različnih pojmovanjih zunanje politike (le) npr: Reinhard Mcs cn: Die Lchrc von den Internationalen Bczichun gen-Fin enmicklungsgeschiclitlicbcr Ucbeiblick, Droste Verlag. Duesseldorf 1977. str 18-22. in Vlado Benko: Mednarodni odnosi. druga prenovljena izdaja, Založba Obzorja. Maribor 1987. ur 433—467 * Mislimo predvsem na Zbor republik m pokrajin v zvezni skupičim. na pooblastila po zveznem zakonu o sklepanju mednarodnih pogodb, na dogovorjen odstotek posameznikov v predstavništvih v tujini int glej npe. B Butar Mesto in vloga S RS v mednarodnih odnosih (izbrani vidiki), magistrska naloga. FSPN. Ljubljana, 1986. 4 To pa )e nujno povzročilo uresničevanje delnih in zasebnih interesov na račun celovitega reievanja vpraJanja Ena od ugotovitev pri tem je. da je bila Slovenija sama kriva za neustrezno udeležbo pri načrtovanju in uresničevanju zunanje politike zve/ne države in da je s tem pripomogla k prevladi določenih drugih delov države ' Trenutno je odnos opredeljen v slovenski ustavi in do določene mere v zakonu o zunanjih zadevah. Toda tudi ne glede na morebitne bodoče normativnopravne dopolnitve in reiitve bo treba počakati na zadostno prakso, ki bo ovrgla ali potrdila določene pomisleke ob sedanjem načrtovanju in uresničevanju zunanjepolitične dejavnosti Slovenije. ' Glede na izkuinje po slovenski osamosvojitvi N kazalo razmisliti ne le o nestrankarstvu profesionalnega aparata v zunanjem ministrstvu po zgledu britanskih «civilnih uslužbencev«, temveč celo o tem. da bi b«! zunanji minister sicer strankarsko postavljen, toda bi po zgledu predsednika republike začasno prekinil svoje delo v stranki 485 Teorija in praksa, let. 29. it. 5-6. Ljubljana 1992 njepolitičnih pooblastil razvila živahno čezmejno in mednarodno subnacionalno sodelovanje. Ne glede na druge koristi je prav tovrstno sodelovanje med drugim tudi pripomoglo k njenemu prizadevanju za samostojno in enakopravno komuniciranje z drugimi državami v mednarodni skupnosti. Predvsem pa seje s tem vključila v sodobne evropske tokove in procese." Pri tem se nehote postavi vprašanje, koliko, če sploh, naj Slovenija nadaljuje s tovrstno dejavnostjo in ali naj se posveti zgolj novostim zunanjepolitične usmeritve, ki jih povzroča njen status suverene države. Gotovo mora biti temeljna novost t. i. globalna slovenska zunanjepolitična usmeritev. Ta ni pomembna le v začetnem obdobju nastajanja neke državnosti, o čemer nam priča praksa novonastalih držav v antikolonialnem procesu. Zagotovitev čim večjega Števila priznanj, vzpostavitev diplomatskih stikov in globalna razporeditev odnosov novonastalih držav z množico »starih« in uveljavljenih držav zanje niso bile le jamstvo nedotakljivosti in obstoja, temveč so jim tudi olajšale vstop v organizirano mednarodno skupnost, tj. v mednarodne organizacije. Predvsem pa so jim tudi omogočile alternativne možnosti gospodarskih in drugih stikov, prepotrebnih za njihov najracionalnejši razvoj.1" Prav zato bi se globalna usmeritev slovenske zunanje politike morala ohranjati tudi v prihodnje oziroma, če je bila taka politika zanemarjena, in zdi se, da je bila, se bo morala globalna usmeritev s precejšnjo mero selektivnosti trajno umestiti tudi v prihodnje delovanje Slovenije kot države v mednarodni skupnosti, če je zaželena optimalna zunanja politika v funkciji razvoja družbe. Najprepričljivejši argument, čeprav ne edini, je gotovo ta, da je tudi pri gospodarskem sodelovanju s tujino treba razmišljati globalno. Ne zahodnoevropske in druge razvite države ne propulzivne novoindustrializirane države (npr. t. i. azijski tigri) se ne zapirajo v regionalne okvire in so prisotne povsod tam, kjer vidijo kakršne koli možnosti za svoj gospodarski prodor. V to jih po eni strani sili lasten gospodarski razvoj, toda po drugi strani ga s tem tudi omogočajo. Omenili smo. da bi Slovenija kot majhna država pri svoji globalni zunanjepolitični usmeritvi morala delovati selektivno. Selektivnost bi bilo treba izdelati na podlagi mrežnega prepletanja meril, ki bi predvsem zajemala naslednje elemente: sodelovanje z najpomembnejšimi subjekti V organizirani mednarodni skupnosti (različne mednarodne organizacije), sodelovanje z globalno in regionalno najpomembnejšimi varnostno-političnimi subjekti (stalne članice VS, regionalni hegemoni, sosednje države ipd.) in razpršeno gospodarsko sodelovanje v cilju pokrivanja različnih regij (npr. celih kontinentov in kulturnocivilizacijskih regij, kot so npr. arabski svet. Vzhodna Evropa, Latinska Amerika ipd.). Poseben poudarek bi moral biti dan tehnološko najbolj razvitim državam in tistim, s katerimi smo doslej imeli naj intenzivnejše stike (Nemčija, Japonska ipd.). Pri tem ne bi smeli zanemariti tistih trgov, ki so tudi perspektivno zanimivi, na katerih je vrsta držav, ki so tudi plačilno sposobne, in tistih trgov, na katerih najlaže prodremo z obstoječimi * Gte) npr: Kun Duwe (Hrsg) Regionafamus in F.mopa - Beitraege ueber kulturelle