List 22.
Gospodarske stvari.
Pritožbe o krivici, ki se paši godi v servi-
tutnih gozdih,
objavljene pred državnim zborom.
Ko se je v zbornici poslancev razpravljal proračun ministerstva kmetijstva, je govor prišel med drugim tudi na servitutne pravice. Minister kmetijstva grof Mansfeld je pri tej priliki objavil, da je on odločno zoper odkup servitutov in to zato, ker se potem slaba godi gozdom, če majhni kosovi gozda pridejo v popolno lastnino posameznim kmetom, ki ž njimi slabo gospodarijo in jih pokončavajo. Kar pa se tiče paše v servitutnih gozdih, je minister na pritožbe, da se kmetom paša zabranuje, odgovoril, naj poslanci, katerih beseda pri ljudstvu kaj velja, ljudstvo opominjajo, da se zmerno poslužujejo pašne pravice in tako odvrnejo razpori med posestniki servitutnih gozdov in med kmeti, ki imajo v njih pravico paše.
O tej zadevi je poprijei besedo tudi poslanec Barn-feind, kmetovalec iz gornjega Avstrijskega, mož nase (državnopravne) stranke, in se pritožil, da politični uradi v gornjem Avstrijskem celo nič ne storijo, da bi se kmetom, ki imajo pravico paše za svojo živino v servitutnih gozdih, ne kratila ta pravica tako zel6, kakor se dandanes godi.
Gosp. Barnfeind je med drugim govoril to-le:*)
Lastniki servitutnih gozdov kmete, ki imajo v teh gozdih pravico paše, trpinčijo tako, da bi treba bilo, da gospod minister kmetijstva se obrne do ministra notranjih oprav, da ta po svojih političnih uradih (okrajnih glavarstvih) dela na to, da paša ne trpi škode, kajti živinoreja je v gornjem Avstrijskem glavni del narodnega premoženja, in to zlasti od onega časa, ko je vsled gospodarskega poloma cena lesd zelo padla, in je od druge strani znano, da živino vzdržati je mogoče le s pašniki, na katere se živina poleti goni. Ako se kmetom zabranuje in jim sitnosti (Qualereien) delajo, da ne morejo svoje živine na pašo goniti, silijo se s takim kratenjem pravic zmanjšati število živine svoje, ker s pridelano svojo drugo klajo niso v stanu sedanjega števila rediti. — To, kar je gospod minister kmetijstva  odgovoril  na prošnjo po-
*) Barnfeindov govor je pomenljiv tudi našim Bohinjcem.                                                                Vred.
slanca Waiterskircheo-a, mene ni nikakor zadovolilo; temu nasproti moram povdnrjati, da v drugih krajih mojega volilnega okraja politični uradi skrbno na to pazijo, da kmetje morejo vsaj toliko živine v servitutne gozde na pašo goniti, da si morejo vzdržati potrebno število živine, lastnikom gozdov pa tudi škoda ne dela, in se vse to godi brez sekatiir upravičencev.
Tudi jaz morem reči, da načrt nove gozdne postave je prav malo prida, vsaj ta po3tava bi celo nič ozira ne jemala na planinske dežele (gornje Stajar-sko , Koroško, Kranjsko itd.), kajti njeno glavno načelo je: gozd in povsod le gozd vzdržavati in povekšati, vse drugo na planinah pa in zlasti pašo zatreti, če tudi se s tem žalijo postavne pravice upravičencev.
Ce naša država, glede na mršavi stan naših financ, morebiti ni v stanu, za povzdigo poljedelstva toliko storiti , kolikor storijo druge države, se od našega ministerstva kmetijstva vsaj to more pričakovati , da ne predlaga tacih postav, ki so na očitno škodo kmetijstvu.
Ce tudi rad pripoznavam hvalevredno delovanje ministerstva na to, da se v goličavah zopet les zaredi in so v ta cilj nastavljeni gozdni komisarji koristni, moram visoko vlado vendar opozoriti na sto in sto pri-tožeb kmetovalcev v gornjem Avstrijskem , da nakupujejo gozde obrtniki in obrtnijske družbe, ki se ne brigajo prav nič za to, da bi se ograje med njihovim za majhen denar kupljenim posestvom in posestvom sosedov obdržale, ker pravijo: „meni ni treba meje, moje posestvo je gozd, vsak mejaš naj skrbi za-se za svojo mejo." Kmet pa sam ne zmore stroškov za vzdržavanje meje in je nazadnje prisiljen, posestvo za nič prodati. —
Bodo li ti govori kaj pomagali nadlogam o pašnih pravicah?