262
Pomlad
Igor Torkar
Ko zvečer v palačah trdili luč električno prižgo, v mrzla  okna  črni  križi se zarežejo ostro
in potem v večer pošastne trde sence vržejo, preko  moje  nočne  ceste se  grozeče  vležejo.
Vsak večer jih preskakujem sloke križe, ko bežim iz  objema  senc   oglatih, k  mehkim,   oblim  hrepenim.
Tone pesem mesta v zadnje plinske  lučke  mrtvi  soj, ko grem  dalje  s  plahim  upom, ko že  slutim pred seboj
tih  opoj  pomladnih  sapic praskrivnostnih prebujenj,
tisoč v gajih, tisoč v brstju neutešljivih  hrepenenj.
Ah tam zunaj  so kostanji, cvet kot v zarji jim gori, trav  milijon  v  večeru  klije, breza  čista  zeleni.
Dalje, dalje vsak večer grem, mesto tone v plinovk soj, a nikdar do dna ne vtone, up  zaman hiti z menoj.
Saj še daleč tam je v kostanj drog  električni  zadrt, porcelan vseh varovalk je v krošnjo zelenečo vžrt.
Saj še daleč tam kup kamnov vsako noč prihuljen ždi, cesto v polja hrepeneco rad  v  granite vklenil bi.
Slovvenen" na str. 87 in 88; med drugim pravi: „Kakor hitro bodo odpadle umetne meje, ki dele Jugoslovane v monarhiji na dve državi, bo doseženo tudi jezikovno zedinjenje Slovencev in Hrvatov in s tem... tudi Srbov." Ni čuda, da je Ernest Denis v recenziji Krekovega spisa vprav na njegovi osnovi zapisal: »Slovenščina je le hrvaško narečje in književno zedinjenje s Srbi bi se bilo že zdavnaj izvedlo, če ga ne bi ovirala dunajska vlada.' (navedena Denisova knjiga str. 99). 10 Tu se konča ohranjeni rokopis.
V kamne hrupa piš se žene, v drevja krošnje ranjene ljubljenka tihota bega, cvet kostanjev se ospe.
In ob cesti  požiralnik z luknjo črno vame zre, s srepim mrežastim očesom vsak večer preganja me,
dokler se jetnik ne vrnem v mesto s sklonjeno glavo, kjer  še vedno jeklo,  kamni trdi, zimski takt bijo.
Da pomlad tam zunaj polje, mrtvih kock granit ne ve, vetri vseprebujajoči src kamnitnih ne zbude.
263