PODRECCOVA BENEČIJA 1884 IN PETRICICEVA BENEČIJA 1977 Do Napoleona je Benečijo ločila od drugih slovenskih dežel državna meja patriarhata oz- beneške republike. To politično dejstvo je deželici pod Mata-jurjem zagotovilo čvrsto upravno in sodno avtonomijo, tako da ni nikoli poznala fevdalizma in tlačanstva. Prvi nacionalni trzljaji, ki presegajo cerkveni okvir, nastajajo v času avstrijske zasedbe Benečije (1815 do 1866) in vodilna osebnost tega časa je spetrski Peter Podreka: v tem času berejo Benečani Bleiweisove Novice in postajajo zvesti naročniki mohorjevk. Leta 1866 se Benečani s plebiscitom odločijo za Italijo, ki jim obljublja spoštovanje starih pravic. Tako jih državna meja spet deli od ostale Slovenije, Italija pa jim ne samo odreka obljubljene pravice, 652 Pavle Merku 653 Podreccova Benečija 1884 in Petričičeva Benečija 1977 temveč jih začne takoj zajeziti v obveznost državnega jezika in državne kulture ter jih hoče za vsako ceno spremeniti v stoodstotne Italijane. Mazzini je bil tedaj eden redkih mož v Italiji, ki so se izjavili za spoštovanje Slovanov ob italijanski etnični meji in njihovih pravic. V skladu z njegovimi idejami se tedaj oglasi čedadski Carlo Podrecca in posveti vprašanju Benečije celo vrsto knjig, člankov in polemik: SLAV IA IT ALI AN A je izšla 1884 v Čedadu, danes je redkost v maloka-teri javni in zasebni biblioteki. Zato je naravno in pravilno, da je Študijski center Nediia v Špetru začel prav s to knjigo vrsto ponatisov in študij o temeljni zgodovinski in kulturni literaturi Benečije.1 Že sam ponatis tega dela po pobudi samih Benečanov, ki so se v zadnjih letih zagnali v temeljito raziskovanje svoje preteklosti, v zanesljivo analizo svoje sedanjosti ter v osvetljevanje svoje fiziognomije, je vreden največje pozornosti. Prišel bo prav tudi slavistom, zgodovinarjem, sociologom in etnogra-fom. Slovenska kulturna sredina je sicer bila vedno v preteklosti (in je v sedanjosti) preveč sredotežna, preveč' eks-kluzivna, da hi mogla in znala prisluhniti političnim, kulturnim in človeškim potrebam periferije. Kakor je v veliki meri odgovorna Za Vrazov (in Dež-manov?) odstop, tako je bila (in je) odgovorna za marsikatero krivico in zamudo na račun skrajnega slovenskega zahoda. Specialisti v ti ali oni stroki (slavistika, etnografija, zgodovina) niso prezrli Rezije in Benečije, saj je tu zanje predragoceno znanstveno lovišče, da bi ga pustile vnemar. Toda za splošno kulturo in nekatere druge stroke (likovna zgodovina, literarna zgodovina idr.) Benečija v glavnem ne obstaja, v 1 Carlo Podrecca, SLAVIA ITALIA-NA, Založništvo tržaškega tiska, Trst 1977. Str. 84+146. kulturi in ljudski zavesti je sploh ni: vzemite v roke katerikoli slovenski učbenik tostran in onstran meje, pa se boste o tem z lahkoto prepričali. Poskrbeli smo pač, da ne bojo niti naši otroci kaj izvedeli o Benečiji. Kdor želi spoznati osnovno beneško problematiko v preteklem in tem stoletju, ima zdaj na voljo obsežno in izčrpno biografsko in spremno študijo k Podreccovi knjigi, ki jo je napisal Pavel Petricig: predvsem bi jo morali brati naši politiki, zgodovinarji, učitelji in profesorji, pa tudi vsakemu izobražencu bo lahko zanimivo in tehtno čti-vo. Študija, ki obsega tudi še neobjavljeno fotografsko gradivo, je v celoti objavljena v slovenščini in italijanščini; vse znanstvene študije, ki zadevajo slovensko manjšino v Italiji, zanimajo enako slovenske in italijanske specialiste in jih je treba nujno objaviti v obeh jezikih. Petričičeva biografska študija o Car-lu Podrecci je dejansko pozorna in občutljiva zgodovinska študija o razmerah, sredi katerih je rastel in zorel čedadski odvetnik in pisec, ter o razmerah po vsi Benečiji, ki so mu narekovale toliko knjig in spisov. Benečanom samim in vsem nam lahko služi kot zametek še nenapisane zgodovine Benečije, in sicer moderne zgodovine, take, ki streže dejanskim zahtevam sodobnega človeka: v tem oziru se res ne moremo več zadovoljiti z Rutarjem, še manj pa s Fajgljem. Študija je dragocena tudi zato, ker je Petričič pritegnil bogato, javnosti delno še neznano faktografijo, in je vse osvetlil z analitično ostrino in z budnim smislom za vse zgodovinske, sociološke, psihološke, kulturne in praktične momente, ki se prepletajo skozi Pod-reccovo življenje in delo. Avtor ne zdrkne nikjer na togo verbalistično teoretiziranje, kakor se rado dogaja pri nekaterih zgodovinarjih, temveč išče v teoriji oporo za znanstveno analizo: osvetlitev problemov mu pride prej od človeške širine in postave ter od osebne udeležbe pri vseh življenjskih problemih Benečije. To zagotavlja njegovemu delu vsestransko uporabnost ne samo na strokovni ravni, temveč tudi v praktične namene. Seznam virov in Podreccova bibliografija povečata pomen in uporabnost študije. Kako pa beremo Podreccovo knjigo 93 let po nastanku? Mislim, da bo Pe-tričeva uvodna študija pomagala komurkoli bolje razumeti avtorjev namen in vse podatke v knjigi. Znanstvena knjiga to ni, in vendar vsebuje dragoceno gradivo. Njen »politični« namen je, žal, še v marsičem aktualen. Predvsem pa je pisana sočno in živo: torej tudi danes je lahko za nas vse zanimivo in dražljivo čtivo. Pavle Merku 654 Pavle Merku