§. 28. Miklošič, preslavni jezikoslovec slovanski, staroslovenski nper eminentiam", je spisal vzajemno ali primerjajočo slovnico slovanskih jezikov (Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen) v štirih velikih delih. Kakor se vidi iz naslova, pravi jim BSprachen" t. j. jeziki; tudi jih ne loči na dvoje, kakor Dobrovsky in Šafafik, lnarveč jih vreduje ter razlaga po sorodnosti ali bližnji podobnosti s prvim knjižnim jezikom slovanskim, in nasledvajo si v glasoslovju (Lautlehve I. 1852), pa tudi v oblikoslovju (Formenlehre III. 1856) njegovem po tem-le redu: 1. Staroslovenski. 2. Novoslovčnski. 3. Bolgarski. 4. Srbski. 5. Maloruski. 6. Ruski. 7. Česki. 8. Poljski. 9. Gornjesrbski. 10. Dolnjesrbski. Prvi književni jezik slovanski, v kterem sta v 9. veku učila in pisala sv. Ciril in Metod, v kterem so govorili in pisali nju učenci in nasledniki, v kterem so pisane najstarje cerkvene knjige slovanske, ki so se nam ohranile v starodavnih prepisih, mu je staroslovenski ali staroslovenščina. In staroslovenščina je mati novoslovenščini pa bolgarščini, piše Miklošič 1. 1852 (S. XI). No voslo venščina, ki se je nekdaj veliko dalje razprostirala, razteza se še sedaj ne le po scdanjem Slovenskem, ampak tudi po Hrvaškem, zlasti po treh županijah, Varaždinski, Zagrebski in Križevski, in brez dvoma tudi po zapadnem Ogerskem, posebno po Zaladski (Šimeški, Železnogradski) županiji. Sicer jo je po Hrvaškem, zlasti po mestih, srbščina mnogo premenila, vendar je še zdaj celo govorica meščanov po omenjenih županijah bliže slovenŠčini nego srbščini; torej Miklošič zdaj tako zvano hrvaščino, ktero Habdelič v 17. sto- letju še imenuje slovenščino, v primerjavi razlaga z novoslovenščino. — Bolgarščina^ izvirajoča iz staroslovenščine, se je po vplivu več jezikov, zlasti škipetarskega, tako preobrazila, da irna sedaj slovnico v mnogoterih ozirih neslovansko, slovar pa še dokaj slovanski. Bolgarščina se je po tem takem veliko bolj oddaljila od svoje matere, kakor sestra njena novoslovenščina. Kteii so Srbi ali Srbljani, to se ve; kteri pa so po jeziku Hrvatje, to mej učenjaki še ni prav gotovo. Na to pripoveduje, kod po njegovi misli bivajo Hrvatje, da so tam sosedje Srbom in tu Slovencem, in da se jezikovno najbolje ločijo po zaimku ča; Slovencem služi kaj, Srbom što. Nekdaj so bili pač bolj razširjeni, a sedaj se jiui godi kakor Slovencem, da njihov jezik nazaj potiska srbščina. BDie geringen verscbiedenheiten des chorvatischen u. serbischen haben mich bestiuiint sie unter einem zu behandeln" — pravi 1. 1852 (Lautlehre S. IX). — Leta 1879 pa v drugem natisu (Lautlehre II. S. 391) prav na tanko popisuje, kteri so Srbi in kteri so Hrvatje po jeziku, kod bivajo, in da se oboji skupaj ločijo v ekavce, ijekavcein ikavce, ter str. 392 pomenljivo pristavlja: nHier moge noch bemerkt vveiden, dass mir serbisch und chorvatisch als zwei sprachen gelten und dass ich den ausdruck jezik srbski ili hrvatski fiir falsch halte". — V tej reči pa nm oporekajo drugi učenjaki p. Daničič, Jagič, Krek itd. Na petem raestu po notranji podobnosti mu je nialorusko, ki se zDaastveno nikakor kot narečje velikoiuskemu ne more pnštevati, marveč je jezik posebej. Velerusko ima bogato slovstvo, pa pravi značaj tega jezika je težko spoznati, ker ktijižni jezik je uekako v sredi mej staroslovenskim in čistim rusovskim, ki ga narod govori. — K češkemu šteje Miklošič tudi slovaško narečje ter pravi, da je nesparaetno, kar se sedaj poskuša, pisati ga posebej za književen jezik. Mali razločki se smejo prezreti vsled koristnosti zedinjenja s staro bogato češko književnostjo. — Poljski jezik ima obilno izvirno slovstvo, vendar je v slovnici veča njegova vnanja (extensive), kakor pa notranja (intensive) olika, pisal je tedaj; a sedaj se je že tudi v tera oziru napredovalo (cf. Malecki itd.). — Kakor Dobrovsky loči tudi Miklošič severne Vende ali Srbe po jeziku na dvoje in razlaga na devetem mestu gornje srbsko, in na desetem primerja ooienjenim slovanskim jezikom dolnje ali nižje srbsko. Morebiti ktero teh dveh tudi dalje proti severu sega in kolikor že pojasnjuje narečje polabsko (Šafafik, Schleicher), pisal sem 1. 1860. — V II. in IV. delu piimerjajoče slovuice jih že ne razpostavlja tako očitno, vendar jih razlaga še po istem redu. V dobi novejši deli Miklošič S1 o v e n e po rodu in govoru na čvetero: Sloveni so mu karantanski ali noriški, panonski, daciški in bolgarski (Lautl. II. 1879. S. 33. 34). — V -Etymol. W6rterbuch der slav. Sprachen 1886" pa Slovane vse po ujih govoru razkrojuje skoro kakor Šafafik, kajti po vzgledih, ktere navaja v omenjeni knjigi, prikazuje se jih vsaj šestnajstero: Panousko -, karantansko -, dakovsko -, bolgarsko - slovenski, srbski, hrvatski, malo-, belo-, veliko-ruski, česki, slovaški, poljski, kašubski, gornje-, dolnjesrbski, polabski. §• 29. Prvi književni jezik slovanski se v doraačih in tujih knjigah imenuje: Stari cerkyeni jezik slovanski, sveti, obredoslovni, književni slovanski, staroslovanski, moravski, slovaški, staroruski, starosrbski, starobolgarski, srbsko - bolgarsko - macedonski, starokarantanski, panonski, slovenski, staroslovenski. — Kteroiinenovanjeje pravo? Staroslovanski (altslavische Sprache) ali občeslovanski (Schlozer, Čaplovič, Rakoviecki, Karamzin itd.) se ne more imenovati, ker ni oče vsem sedanjim narečjem ali jezikom slovanskim. — Tako tudi ne aioravski (Evgenij, Kalajdovič), slovaški (Cyprien Robeitv Štur, Kollar, Dalimil, Čaplovič, Jordan) ali ruski (Kohl itd.), ali starosrbski (Miehovita, Solaric i. dr.). — Dobrovsky je v tej reči zelo otnahoval. Imenuje ga narečje, časi slavonsko ali staroslavonsko (Altsla\vonisch), staroslovansko (Slavica vetus), časi starosrbsko, časi starobolgarsko, in da bi se pač ne zmotil, naposled celo srbsko-bolgarsko-macedonsko lnirečje! — Cirilsko narečje (Šafafik), Cyrillčina (Hattala) se tudi ne more zvati; vsaj so ga razun Cirila govorili in pisali Metod in mnogi drugi učenci in nasledniki. Sploh se imenuje cerkveni ali stari cerkveni jezik slovanski (Das Altkirchenslavische p. Leskien), sveti ali liturgiški jezik slovanski (Slavica lingua sacra). V tem smislu mi je všeč, kar svetuje Miklošič. Prvi knjižni jezik slovanski, pravi, se je pozneje po bolgarskem, hrvaškem, srbskem in rusovskem ranogotero spremenil, in ta tako spremenjeni jezik, ki je sedaj še vzhodnji cerkvi v rabi, naj se imenuje cerkveni jezik slovanski (Die slavische Kirchensprache). Prvi književni jezik slovanski ima se zvati starobolgarski, to je trdilo mnogo učenjakov in jih še trdi na pr. Vostokov, nekaj časa i Schlozer i Jordan, Šafafik, Schleicher, Schmidt, Hattala, Leskien itd. — Temu nasprot se je stanovitno boril Kopitar in se vedno še bori Miklošič. Jako iskreno je o tej stvari pisaril Kopitar. Popustivši Dobrovskega misel — je v svojih spisih dokazoval, da domovina nekdanjemu cerkvenemu jeziku slovanskemu je Panonija in da oni jezik je panonski, slovenski ali kar stari karantanski. Miklošič se je poprijel njegovih dokazov ter jih dovršil dotlej, da mu človek z doro vestjo rad pritegne, da prvi književni jezik slovanski je bil slovenski, in da se prav imenuje staroslovenski. — Kaj in kako je dokazoval to Kopitar in deloma Miklošič, opisal sein v BIzvestju gimnazije Ljubljanske 1. 1860 (str. 13 — 18)." Poslej to Miklošič krasno razkazuje v BErsch u. Grubers Encyklopaedie 1. 1860, Altsloven. Formenlehre in Paradigmen 1. 1874, Beitrage zur altsloven. Grammatik 1876 itd.". Vostokov ga je imenoval Bdrevnee staroslovjanskoe narečie", ktero ,je sklepal najprej z bolgarskim; poslej mu je iskal domovine v Macedoniji ter je pripoznal, da je ta Bsobstvenno cerkovno-slovenskij jaz^ku" mogel biti last i macedonskim i moravskim i panonskim Slovenom, in da se razodeva sedaj v cerkvenem slovstvu bolgarskem, srbskem in ruskem. Da je stari cerkveni jezik slovanski v tesni zvezi s starobolgarskim, to je istina, ki se pojasnjuje iz njegove zgodovine; veudar ima v sebi dokaj, česar bolgarščina nikakor razložiti ne more. Tudi je ime nbolgarski" (bulgarski) tuje, ni domače, in res je, da se oni jezik, dokler je živel, nikdar ni tako imenoval, pripoznava Leskien sam. — Ne po kaki reki (Morava), ali deželi (Panonija, Karantanija), tudi tie po kakem človeku (Ciril) ali celo nasilniku (Bolgar) naj se jezik imenuje, marveč po narodu, ki ga je govoril ali ga še govori. Sloveni bivali so takrat v IX. veku v Panoniji, v Veliki Moraviji, ob Donavi po obeh stranah ter so občevali z omikanimi Grki, Latini in Nemci. K njim sta prišla sv. Ciril in Metod, njihov jezik pisala, in prav se torej po njih prvi knjižni jezik naš zove slovenski in sicer staroslovenski. §. 30. Kopitarju so učenjaki nasprotovali, ker je stari cerkveni jezik slovanski (lingua, quae ante mille fere annos viguit inter Slavos Pannoniae) hotel pripraviti v bližnje sorodstvo s starim karantanskim, ali s sedaujim jezikom slovenskim; tako so oporekati jeli MiklošiCu, ki je 1. 1852 pisal, da staroslovenščinaje mati novoslovenščini in bolgarščini. Kar sicer ondi (Lautlehre) trdi, da vsem drugim jezikom slovanskim hrani najstarejša pravila in gotove oblike, v tem se pač vjemajo. Cyrillčina neni matkou všech narečij slovanskich, ni starosrbčina, ni ruština; cyrillčina je matkou jen bulharčiny a slovinčiny, je pisal Hattala 1. 1855 v Čas. čes. Museum, kjer uči, naj se slovanščina razreduje tako-le: A. 1. Cyrillčina. 2. Bulharčina. 3. Slovinčina. 4. Chorvatčina. 5. Srbčina. 6. Ruština. B. 7. Slovenčina. 8. čeština. 9. Polština. 10. Lužicka srbčina. Nekteri na pr. Sreznjevskij itd. pa pravijo, da so slovanski jeziki ali narečja tnej seboj le velika zadruga, in da je prvi književni jezik slovenski le to, kar je starejši brat med brati, starešina ali starosta. — V tem oziru se mu gotovo spodobi pridevek stari t. j. jezik staroslovenski ali staroslovenščina. Tudi nekteri sedanjih jezikov slovanskih ima vže svojo staro književnost, na pr. novoslovenski v sporaenikih Brizinskih. Tako se piše in bere o jeziku (narečju) staro- in novohrvatskein, staro- in novosrbskem, staročeskem, staro- in novoruskem itd. Glede novoslovenščine, češ, n o voslo venščina hčerka staroslo venščin e, so nekteri jezikoslovci, sklicevaje se na Brizinske spomenike, ugovarjali Miklošiču, da Slovenci nikakor ne morejo biti neposrednji nasledniki ali potemci panonskih Slovenov (Šafafik 1. 1858 Urspr. u. Heim. des Glagol.; Jagič Tisučnica 1. 1863). — Miklošič je torej zvesto preiskaval sorodoost prvega knjižnega jezika slovanskega z drugimi ter je njihovo razmero čini dalje bolj na tanko določeval v knjigah svojih. Tako uči sedaj (Lautlehre II. 1879 S. 33. 34) na pr.: Slovenščina t.j. jezik tistih Slovanov, kteri so v VI. stoletju bivali na levem bregu dolnje Donave in kterim Prokopij in Jornand pravita Hx).a^tjvol Sclaveni. Teh nekaj se je podalo čez Donavo na jug in dobilo tam po ljudstvu Huncem in Turkom sorodnera ime Bolgari; njihov jezik je bolgarsko-slovenski. Nekaj sejih je obinilo proti zapadu in prodrlo v noriške planine: jezik teh Slovenov, ki bi se noriško-slovenski mogel imenovati, je meni novoslovenski. Nekaj se jih je naselilo v Panoniji ter razprostiralo preko Donave Karpatom celo do podnožja: jeziku teh Slovenov pravim jaz staroslovenski; mogel bi se zvati panonsko-slovčnski. Nekaj ostalo jih je naposled v svojih sedežib: jezik tega oddelka zval naj bi se dakovsko-slovenski. — Jezik panonsko - slovenski je zamrl po prihodu Madjarov; jezik dakovsko - slovenski popolnoma v začetku pričujočega stoletja (mej Rumuni). Jezik, v kterem so vže nemški rnisijonarji Slovenom oznanovali besedo božjo in v IX. veku blagovestnika brata sv. Ciril in Metod, se po virih nikoli drugače tie imenuje, nego slovenski, in ta staroslovenski jezik ali staroslovenščina je v resnici središče jezikoslovstvu slovanskemu, pravi Miklošič. Ne le središče, tudi začetek in svršetek se sme zvati, kažejo na pr. Sreznjevskij, Jagič itd. V staroslovenščini imajo vsi sedanji jeziki slovanski svoje prvo in gotovo pravilo; v njej se vjemajo več ali nianj vsi, zlasti v svojih starejih oblikah. Na njo se opira in po njej ravna i novoslovenščina v razmeri, ktera je nam po vsem tem dokazana po Miklošiču.