1022 O pojmovanju nacionalne kulture in književnosti* Predrag Matvejevic Pojem nacionalne kulture je nemogoče ločiti od pojma naroda. Nacionalna kultura nima enakega pomena v vsakem narodu in v vsakem obdobju nacionalnega življenja in razvoja. Definicije nacionalne kulture v našem času se po navadi razlikujejo po tem, v kolikšni meri ohranjajo tradicionalne pojme naroda iz preteklega stoletja (kot bolj ali manj homogene celote z združevalnimi lntegrativnimi ali državotvornima funkcijami), ali pa po tem, koliko se od njih ločujejo in upoštevajo nasprotja (družbena, razredna, kulturna) dosedanjih nacionalnih skupnosti. Preden je francoska revolucija razglasila pravico in potrdila status naroda, so obstajale etnične skupnosti z bolj ali manj izraženimi nacionalnimi posebnostmi, tako civilizacijskimi kot državnimi in kulturnimi. Od renesanse do razsvetljenstva si je evropska kultura prizadevala za univerzalne ali ko-zmopolitske modele, vendar so imela ta prizadevanja vtisnjena znamenja svojega izvira in nastanka. Primerjave s starimi, klasičnimi kulturami, kot sta bili grška in latinska, razumljeni kakor univerzalna osnova in vzorec, so spremljale razpravo o vsaki posamezni kulturi (in še predvsem o literaturi). V Evropi narodov se v XIX. stoletju oblikujejo narodi-driave in nacionalne kulture ter književnosti. Razvoj posameznih nacionalnih kultur je med drugim odvisen tudi od tega, koliko so določeni narodi združeni in kako so konstituirani, ali imajo svojo državo ali ne. V evropskih narodih-državah, ki niso pod tujo vladavino, predvsem v najmočnejših, si državna organizacija prizadeva centralizirati nacionalno kulturo in jo ohraniti pod svojim nadzorstvom. Kulturne in prosvetne insti- * Odlomek iz neobjavljene knjige Jugoslovanstvo danes 1023 O pojmovanju nacionalne kulture In književnosti tucije, ki se postopoma utemeljujejo, pomagajo pri združevanju in zedinje-vanju posameznih pobud in naporov (v tem smislu je zelo koristna njihova pomoč tako pri narodih s svojo državo kot še zlasti pri narodih brez nje), tako da se nacionalna kultura usmeri po potrebah naroda ali naroda-države in se z njimi uskladi. Kultura se v večji ali manjši meri takšnim zahtevam podreja ali pa se jim — del ustvarjalne kulture — upira. Nacionalna literatura raziskuje in opisuje preteklost svojega naroda-«lržave (ta pojma od Herderja naprej dolgo časa zamenjujejo med sabo), slavi rodoljubje in spodbuja nova nacionalna velika dejanja. (Razberemo lahko več tipov diskurza — prozne, pesniške, historicistične — ki ustrezajo funkcijam, namenjenim književnosti.) Del literature ne sprejema takšne funkcije in se upira zoženju na nacionalnost: Goethe, ki sledi razsvetljencem, se je opredelil za »svetovno književnost« (Weltliteratur); Stendhal razglaša nacionalno čustvo za »protinaravno« (con-tre nature); Byron pretrga s svojim narodom in postane evropski pesnik; Puškina nacionalnost — kadar jo gledamo od zunaj — spominja na »gre-hoto«. Eden temeljnih razlogov, zaradi katerih se bo v Evropi pojavila 1'art pour 1'art, je zavračanje utilitarnih funkcij (ponudbe in povpraševanja) v sklopu nacionalne kulture, t. j. kulture v službi naroda, naroda-države. Za privržence čiste umetnosti, kakršen je Flaubert, umetniško delo »nima domovine«. Podobnost med tem prepričanjem in Marxovo sodbo v Komunističnem manifestu (»delavci nimajo domovine«) odpira možnost razprave o odnosu internacionalne umetniške in politične avantgarde, kar pa ni snov tega eseja. Kulture narodov (nacij) brez lastae države — razen v najbolj izjemnih primerih — ne morejo računati na položaj ali privilegij te vrste. Tam, kjer je politični prostor omejen, zavzet ali razdeljen, postane nacionalna kultura osnovno sredstvo boja za osvoboditev, izražanja nacionalnosti, poudarjanja neposrednih zahtev naroda. »Kultura za svobodo« (Kultur zur Freiheit) — znana Fichtejeva formula s konca XVIII. stoletja v nacionalno nezedinjeni Nemčiji — se bo pozneje pojavljala po celi Evropi. Pisatelj je dolžan odgovoriti na vprašanja ali zahteve naroda. Tako se kultura politizira. Nacionalna literatura — del nacionalne kulture — je zaznamovana s takšno politizacijo in svoja sredstva — ustrezne žanre, retoriko, tipe pisanja — prilagaja nacionalnim nalogam: domoljubna poezija, zgodovinski roman, domačijska proza, svojevrstna historiografija in publicistika (značilen spoj žurnalizma in literature, ki spremlja nastajanje in razvoj meščanske nacdje). Izbira in ustalitev nacionalnega jezika je ena središčnih tem naroda in nacionalne kulture, kulturna in hkrati politična tema. Narod-država skuša za vsako ceno razrešiti jezikovno vprašanje, ohraniti nadzor nad jezikom: vprašanje državnega jezika dobi poseben pomen. Mlada nacionalistična osvobodilna gibanja, kulturna in politična — Jun-gesdeutschland, Giovane Italia, Mlada Poljska, Mlada Češka in druga vse do Mlade Bosne — definirajo osnovne programe naroda. Prosvetiteljska gibanja XIX. stoletja postajajo vse bolj nacionalna in v določenih okoliščinah opuščajo nekatere temeljne ideje razsvetljenstva (npr. idejo univerzalnosti in tolerance). V Mladi Nemčiji se bosta (okoli leta 1830) pojavila pojma tendence in tendenciozne književnosti (Tendenz, Tendenzliteratur), ki se bosta na široko nazmahnila v nacionalnih književnostih, predvsem pri 1024 Predrag Matvejevič tistih narodih, ki se bojujejo za svojo samostojnost in zedinjenje. (Takšna tendenca, ki jo je Heine1 neusmiljeno ironiziral, bo v drugi polovici stoletja pri precejšnjem številu evropskih književnosti dobila socialne značilnosti in postala geslo socialistično opredeljenih pisateljev in publicistov okrog II. internacionale.) Politični manifesti francoske revolucije, začenši z Deklaracijo o človeških in državljanskih pravicah, pa potem z napoleonskimi razglasi in dekreti, so ustvarili novo vrsto obračanja na narod, značilen politični govor, ki se širi in banalizira skozi žurnalizem in publicistiko kakor tudi skozi različne oblike priložnostne književnosti (poezije, proze, gledališča). Medtem ko se je razsvetljenstvo s svojimi sporočili obračalo na človeštvo (kolikor je bilo to v tedanjih razmerah mogoče), postane glavni naslovnik nacionalne kulture narod. Ideal univerzalnega človeka odstopi zdaj svoje mesto nacionalnemu človeku. Nacionalnost že sama po sebi vse bolj postaja vrednota. (Nacionalno razlikovanje se bo vse bolj krepilo še z rasnim razlikovanjem.) Pomen teh sprememb v evropski ideologiji na prehodu dveh stoletij pride morda najbolj očitno do veljave v Fichtejevem delu: ta privrženec razsvetljenstva in strastni pristaš idej francoske revolucije je konec XVIII. stoletja zaposlen s splošno »določitvijo človeka« (die Bestimmung des Men-schen); v znamenitih Govorih nemškemu narodu (1808) — verjetno v prvem pomembnem tekstu kakšnega evropskega misleca, ki se tako neposredno obrača na narod — se je njegovo zanimanje premaknilo na vprašanje »nemštva« (Deutschheit), »določitve nemške nacionalne vzgoje« (Nationalerziehung), »rodoljubja« (Vaterlandsliebe).2 V XIX. in XX. stoletju se v vseh nacionalnih kulturah srečujemo s stališči in obnašanjem, z vrstami govora in pisanja, v katerih se avtorji na različne načine obračajo na narod, poudarjajo svojo nacionalno pripadnost ali lojalnost, svoj rod ali nacionalno čustvo. Poznamo številne diskurze, v katerih govornik-pisec govori ali piše za narod ali v imenu naroda, ki se z njim enači. V nekaterih situacijah je že samo pisanje domoljubno dejanje (pisanje za narod): nacionalni pisatelj — pa čeprav vrednost tistega, kar piše, ni velika — postane tribun naroda. Skoraj vsaka nacionalna književnost ima svojega pesniškega barda. Ni veliko takih pesnikov, ki bi njihov pomen presegal nacionalne okvire, vendar so nekateri od njih najpomembnejši v evropskem kulturnem prostoru. Pri narodih, ki se bojujejo za svojo osvoboditev in priznanje, so to marsikje utemeljitelji jezika, književnosti, novega razumevanja nacionalnosti. Nacionalna kultura osvaja, ponekod z velikimi napori, svojo preteklost, integrira razne vrste narodne kulture, ki je obstajala pred njo, in jih prilagaja svojim oblikam ter vzorcem, pri tem pa jim pogosto spreminja smisel ali jih odtujuje od njihove stvarne osnove. Zahteve po ustvarjanju nacionalnih kultur, ki naj bi bile v odnosu do naroda povsem homogene in usklajene s ustrezno državnostjo, so marsikje uničevale regionalne, lokalne in marginalne kulture (v Ameriki n. pr. starodavne domorodne kulture, ki niso ustrezale utilitarnim nacionalno-državnim načrtom, v Evropi pa razne ljudske kulture, narečne književnosti itd.). 1 Primerjati sarkastično pesem z naslovom Tendenz v zbirki Zeitgedichte, Gesam-melte Werke, zv. V, str. 503, Berlin 1956. 2 J. G. Fichte: Reden an die deutsche Nation, str. 190 in 221, izd. Herman Beyer, 1896. 1025 O pojmovanju nacionalne kulture in književnosti Izraze nacionalne kulture označuje med drugim tudi odnos do zgodovine. Znana Nietzschejeva delitev na monumentalno, antikvarno in kritiško zgodovino se v določeni meri nanaša ne samo na historiografijo, ampak tudi na nacionalno književnost. Monumentalni in aintikvarni diskurzi (kritiški so redkejši) se historično in mitsko kombinirajo med sabo, hipostazirajo in pojavljajo v bolj ali manj spremenjenih oblikah: pogosto se dogaja (kar je med prvimi ugotovil Fichte), »da se tisto, kar bi šele moralo nastati, opisuje kot nekaj, kar je že bilo, in da se tisto, kar še moramo doseči, postavlja kot nekaj minulega«3, ali pa — če to stališče razširimo — da tisto, za kar želimo in verjamemo, da je bilo, prikazujemo, kot da se je dejansko zgodilo. Tako se z različnimi tendencami vidi in opisuje zgodovina in preteklost svojega naroda pa tudi drugih narodov, nastajajo nacionalne (nacionalistične) ideologije, ki jih spodbujajo še druga nasprotja in koristi (na prvem mestu ekc -nomske) in zato vodijo do najtežjih sporov med narodi-državami. Za družbena gibanja in stranke so značilne posebne oblike političnega govora kakor tudi razumevanje kulture in književnosti, ki je načeloma skrajno funkcionalistično (moralnost, didaktičnost, načelo koristnosti ipd.). Izrazi nacionalne literature so v neposrednem odnosu s takšnimi političnimi govori, delujejo pod njihovim vplivom ali pa tudi sami vplivajo nanje. Marsikatero razumevanje in obnašanje iz devetnajstega stoletja se bo preneslo v dvajseto, vse do današnjega dne, pogosto brez kakršnegakoli predhodnega preverjanja. * Kritika romantičnih (in postromantičnih) pojmov, kot so nacionalni značaj, duh, duša i. pd., sama po sebi ni zadostna. Tudi pojma indentitete, katerega uporaba se je v zadnjem času razširila (in ga tudi mi občasno uporabljamo), ni mogoče zožiti na eno samo definicijo. Identitete posameznih nacionalnih kultur — kulturno življenje, obnašanje, modeli, slogi — niso enotni (sodelovanje v različnih kulturnih krogih, odnosi Sever-Jug ali Vzhod-Zahod v številnih evropskih kulturah itd.). Partikularistično razumevanje odnosa med identiteto naroda in identiteto nacionalnih kultur je preveč deterministično: dela ni mogoče izpeljati iz identitete. »Ali je duh poseben po tem, da je nacionalen?« Takšno vprašanje je postavil Gramsci. »Nacionalnost je prva stopnja posebnosti (partikular-nosti)«, se glasi njegov odgovor, ustvarjalec se v svojem delu »znova parti-kularizira med svojimi rojaki in ta druga posebnost nikakor ni podaljšek one prve«.4 Nacionalizmi terjajo, da kulturno ustvarjanje »podaljšuje« par-tikularne nacionalne posebnosti in prizadevanja ali naloge, kot protiuslugo pa ponujajo različne podpore (občinstvo, ugled, korist). Podržavljena nacionalna kultura postane v večji ali manjši meri ideologija naroda. Pisec se v službi naroda-države le stežka izogne vlogi ideologa. Nacionalna kultura velja predvsem toliko, kolikor je kultura. Kultura je torej mera nacionalni kulturi, njeno obče merilo. Omejene nacionalne kulture (pa tudi regionalne, lokalne itd.) ustvarjajo prav tako omejena naci- 3 J. G. Fichte: Einige Vorlesungen iiber die Bestimmung des Gelehrten, izšlo v našem prevodu skupaj z Zaprto trgovsko državo, glej peto predavanje: Preučevanje Rou-sseaujevih postavk o vplivu umetnosti in znanosti na blaginjo človeštva, str. 190, izd. Nolit, 1979. 4 Gramsci: Gli intelettuali e 1'organizzazione della cultura, str. 91, izd. Editori Riuniti, Rim 1971. 1026 Predrag Matvejevič onalna (lokalna, regionalna itd.) merila, ki jih potrjujejo pred samim sabo in postavljajo nad druge. Paraestetski kriterij — koliko je v kakšnem delu »našega«, »domačega«, »narodnega,« »nacionalnega duha« i. pd. — je pogost tudi v diskurzih književne kulture in v ideologiji naroda nasploh. Kljub vsemu pa ima nacionalna kultura poseben pomen za narod, ki mu pripada in ki mu služi. Vendar je treba razlikovati med posebnostmi in vrednotami. Posebnosti so lahko vrednote ali to postanejo pod pogojem, da se kot takšne preverijo in potrdijo. Katalogi in kronologije nacionalnih kultur vse preradi zmanjšujejo ali celo izničujejo razliko med svojimi prizadevanji in dejansko uresničitvijo, med poskusi in deli, med navadnimi potrditvami pismenosti in književnostjo. Partikularistični duh onemogoča, da bi receptivnost kulture razumeli kot določitveno značilnost ali možno vrednoto, saj postavlja zahtevo po naci-onalni čistosti in samobitnosti, izraža željo, da se nacionalna kultura ne bi mešala in soočala z drugimi kulturami (to željo je mogoče opravičevati samo v razmerah, v katerih se izraža odpor do poskusov nacionalne in kulturne asimilacije). Na takšno omejeno pojmovanje v naših razmerah je A. G. Ma-toš takole reagiral (1909): »Nacionalne kulture so po svojem nastanku in izboru sad tujskega vpliva. To, kar je v narodu najboljšega, je sad zunanjih cepičev ... Kakšen smisel bi imela nacionalna kultura, ko bi se z njo lahko okoriščal samo en narod. Vrednote, ki veljajo samo za eno raso, so inferiorne vrednote ... Moč narodne kulture ni v sposobnosti zavračanja, eliminacije, ampak v zmožnosti sprejemanja, absorbiranja čimvečjega števila tujih kulturnih elementov . . . Biti v kulturi samo Hrvat pomeni biti beden Hrvat«5. Stališča do nacionalne kulture so pogosto strukturirana kot odnosi do lastnine: lastna kultura je lastnina naroda. Kulturne vrednote se tako zožijo na atribute ali kvantiteto: kolikšno je ali čigavo je postane enako pomembno ali celo pomembnejše kakor kakšno je in kaj je. Takšna stališča lahko srečamo v raznih oblikah nacionalnega egoizma, prisvajanja ali asimilacije, provincializma, etnocentrizma itd. Kritika meščanskih pojmov naroda in nacionalne kulture je v večji meri pokazala na njihove pomanjkljivosti, kakor pa ponudila drugačne modele. V Komunističnem manifestu je zapisano, da se proletariat, potem ko osvoji politično oblast, »dvigne do nacionalnega razreda: še zmerom je nacionalen, čeprav ne v smislu buržoazije«. Kakšen novi smisel je to? Obče formule, po katerih je določeno število teoretikov naroda skušalo odgovoriti na to vprašanje, nam ne delujejo zadostno, saj so navadno preveč utopične. Marx je, prav tako v Manifestu, razglasil (in v tem pogledu sledil Goetheju) konec »nacionalne enostranosti in omejenosti tako v materialni kakor tudi v duhovni proizvodnji. Iz številnih nacionalnih in lokalnih književnosti se oblikuje svetovna književnost.«6 Ustvarjanje kulturnih modelov in književnih del, ki presegajo »nacionalno enostranost in omejenost«, je aktualno tudi 5 A. G. Matoš: Narodna kultura, Zbrana dela, zvezek IV, str. 268—269, izd. Zagreb 1973. 6 V Nemški ideologiji lahko najdemo podobne formulacije o osvobajanju »nacionalnih in lokalnih omejenosti« in o vključevanju v »proizvodnjo (tudi duhovno) celega sveta«, (Zv. I, str. 36, izd. Kultura, Beograd 1964). Nietzsche je v tem pogledu blizu Marxu: »Smisel in stvarna vrednost kulture ležita v medsebojnem pretapljanju in oplojevanju« (Der Wille zur Macht, št. 748, str. 192—193, izd. A. Kroner, Leipzig 1912). 1027 O pojmovanju nacionalne kulture In književnosti dandanes. Vendar pa »svetovno književnost« danes razumemo drugače kot v Goethejevem in Marxovem času. Njeno osnovo še zmerom sestavljajo nacionalne književnosti, in sicer ne posebno veliko število del iz teh književnosti. Avstromarksisti, ki njihovim pogledom na narod veliko dolguje Lenin (nekaj tudi Stalin, vendar samo v teoriji), so skušali povezati vprašanja kulture, še posebej nacionalne kulture, z definicijo socializma. Otto Bauer je zapisal: »Integracija celega naroda v nacionalno skupnost kulture, dosega popolne samoodločbe naroda, duhovna diferenciacija narodov — to je smisel socializma«.7 Takšna stališča so bila zavrnjena v imenu socializma, predvsem t. im. realnega socializma, kot avstromarksistični revizionizem. Vendar pa so v večji meri izpolnili določeno praznino, kot pa jo samo »revidirali«. Leninova ugotovitev, da »buržoazija vseh narodov tako v Avstriji kot v Rusiji pod geslom ,nacionalne kulture' v praksi slabi demokracijo, cepi in ločuje delavce itd.«,8 se je izkazala kot pravilna ne samo v Avstriji in Rusiji, vendar je ni mogoče jemati kot paradigmo za vse položaje narodov in nacionalnih kultur. V številnih kulturah resnično obstajata »dve kulturi«, kakor trdi Lenin: na eni strani »elementi demokratične socialistične kulture«, na drugi strani pa »buržoazna kultura (v večini primerov pa še monarhistična in klerikalna) — in to ne samo v obliki ,elementov', ampak v obliki vladajoče kulture.«9 Vendar se po navadi vsaka od teh kultur ne pojavlja v nekakšnem čistem ali ločenem stanju, temveč se v glavnem njihove vsebine in izrazi mešajo in prepletajo. Pokazalo se je, da je v nacionalni kulturni tradiciji zelo težko izpeljati radikalnejšo selekcijo naprednih in nazadnjaških elementov, povsem ločiti ene od drugih, zavreči druge in ohraniti samo prve. To razpravo o modelih nacionalne kulture pogosto vrača nazaj na začetek. V stalinistični teoriji naroda določanje kulture kot nacionalne po svojem izrazu ali obliki in internacionalne po svoji opredelitvi ali vsebini ni kaj dosti več kot samo poskus, da se reduktivni odnos oblika-vsebina vsili celoti kulturnega ustvarjanja. Boj narodnoosvobodilnih gibanj v sodobnem svetu je samo potrdil izjemen pomen kulture za ohranjanje značilnosti in spomina naroda, za bujenje nacionalne zavesti in spodbujanje odločnosti. Med predstavniki črne Afrike je Frantz Fanon najprepričljiveje dopolnil in razširil definicijo nacionalne kulture: »Nacionalna kultura ni folklora, o kateri je abstraktni populizem mislil, da je prava resnica o narodu. Prav tako ni sklad okamnelih absolutnih dejanj, ki jih je vse teže moč povezati s sodobno nacionalno stvarnostjo. Nacionalna kultura so vsa tista prizadevanja, s katerimi se narod trudi na področju misli, da bi opisal, opravičil in opeval akcijo, s katero se je konstituiral v narod in se ohranil.«10 V sami praksi osvobodilnih gibanj, osvobojenih narodov ali nacij t. im. tretjega sveta smo videli zmaličenja, podobna tistim, ki jih je preživljala 7 Otto BauenDie Nationalitatenfrage und die sozialdemokratie, Dunaj 1907. Citirano po delu Georgesa Haupta Les mamstes et la question nationale, izd. Maspero, Pariz 1974. 8 I. V. Lenin: Kritične beležke o nacionalnem vprašanju, prvikrat objavljeno v reviji Prosvješčenije, št. 10, 11 in 12. leta 1913. 6 Ibid. 10 Frantz Fanon: O nacionalni kulturi, v knjigi Prezrti na svetu, str. 140—141, izd. Stvarnost, Zagreb 1973. 1028 Predrag Matvejevič Evropa in jih sem pa tja še zmerom preživlja. Tam, kjer je kultura dolgo varovala narodno identiteto in služila v nacionalnem boju, nacionalna kultura v večji ali manjši meri ohranja konservativne lastnosti in včasih postaja vir tradicionalizma, nacionalizma in celo primitivizma. Kritični misli, ki bo spodbujala razvoj narodov in nacionalnih kultur, zapoznelih v svojem oblikovanju, in bi jim hkrati pomagala, da se osvobodijo znanih otroških bolezni nacionalizma (nacionalnega »romantizma« i. pd.), se ni uspelo potrditi v širših, nacionalnih in internacionalnih razsežnostih. V tem pogledu obstaja stalna kriza (če je mogoče tako reči) teorij naroda in nacionalne kulture. Kar se pa tiče književnosti, dežele v razvoju ob zelo omejenem številu svetovnih del uporabljajo večinoma produkcijo svoje nacionalne književnosti, pisano po vzorih ustreznih tradicij in najpogosteje s temi vzori tudi omejeno (didaktičnost, moralizem, tendencioznost, patriotični patos i. pd.). Tudi v razvitih deželah ima največji uspeh v prvi vrsti domača književnost. Nacionalistične ideologije (pogosto združene z religijo, še posebej, kadar imajo tudi same religijske elemente) se na raznih straneh kažejo kot najmočnejši spodbujevalci množic. Današnji položaj je zelo oddaljen od tistega, ki so ga velikodušno prerokovali in si ga želeli misleci prejšnjih stoletij. Tisti del nacionalne kulture, ki je ohranil pripravljenost za obrambo vrednot — tako svojih kot občečloveških — nima skoraj nikakršne moči. Razlike v materialnem in duhovnem razvoju bistveno vplivajo na takšno ali drugačno izbiro. Alternativa med tradicionalno «zakoreninjenostjo« (enracinement po Barresu) in občutkom »brezdomovinskosti« (Heimatlosigkeit, ki je po Heideggerju postala »svetovna usoda«11) razdira duha same kulture. Ena od posebnih značilnosti novejšega časa je povezanost med določenimi tipi proizvodnje nacionalne industrije in nacionalne kulture, izstop kulture iz okvirov naroda po zaslugi internacionalnih industrijskih mrež. Na žalost je to večinoma postavljeno na takšnih osnovah, da je bolj koristilo sami industriji kakor pa kulturi. Pojem planetarne kulture nosi v sebi nevarnost uniformiziranja (ponekod predstavljenega kot amerikanizacija), vendar ta nevarnost ne opravičuje trdovratnosti konservativizma nacionalne kulture in njene nepripravljenosti, da bi se odprla in pristala na soočanje. Ko se je misel našega časa srečala z odločnostjo legitimnih odporov do asimilacije in kulturne dominacije močnejših nad šibkejšimi, razvitih nad manj razvitimi, je poudarila pravico do razlike. Ko je antropolog Claude Levi — Strauss razmišljal o možnem »sodelovanju kultur« in o alternativi kulturnih sintez v našem času, je svojo izkušnjo jedrnato izrazil v napovedi, da »bi bila lahko svetovna civilizacija edinole koalicija na svetovni ravni kultur, ki ohranjajo svojo originalnost«.12 Izkušnje, ki se zbirajo iz različnih oblik akulturacije, raziskovanih na osnovi novih in vse bolj raznovrstnih metodologij, in izkušnje pluralnih in večnacionalnih kulturnih sklopov z razmeroma visoko stopnjo notranje povezanosti spodbijajo številne tradicionalne predstave in prizadevanja nacionalnih kultur za avtarkijo. V zadnjem času smo priče, kako na osnovah skupne nacionalne kulture (književnosti) nastajajo različni sodobni izrazi. V Evropi imamo več takšnih 11 Martin Heidegger: Ober den Humanismus, str. 54, izd. A. Francke, Berne.