IVO TROŠT:
Palčki in žalost.
Pravljica.  
lopel jesenski dan so se podili po beli cesti med valu-jočim žitnim poljem palčki Dobravoljček, Veselinček in Poskakalček. Niso jih zanimale cvetke v zeleni travi, ne rdeči mak med zorečim žitom; skakali so1 drug drugemu na rame, čez glavo, metali rdeče kučme kvišku, jih zopet prestrezali padajoče ter si jih izku-šali jemati drug drugemu. Zraveti so se dražili med seboj in so hihetali, da se jim je rnoralo smejati samo zlato solnce z vedrega neba. Palčki ga seveda niso videli, ker so imeli toliko druge zabave.
Kaj bi tudi ne bili dobre volje? Na rumenečem leščevju tam-le pod hribom so zoreli temnorjavi leš-niki. In sladki niso bili nič manj kot medena potica. Teh so palčki nabrali, jih strli z združenimi močmi ter se naužli sladkih belih jedrc.
Dobrovoljček je pohrustal kar tri. Veselinček, hoteč ugnati oba tova-riša, je pozobal cele štiri, a Poskakalček ki je trdil da se ne ustraši v jedi nikogar, je dobil že v drugem lešniku črvička in molče nehal s tekmo. Lagal je nepridiprav, da ga boli trebuh, pa je vzel prvega lešnika polovico lupine ter svetoval tovarišema: Tam-le pod tisto staro vrbo je hladen studenček, tam se napijta bistre vodice!
Šli so in se napili. Najbolj se je mudilo Dobrovoljčku. Kar dočakati ni mogel, da bi dobil v roko lešnikovo lupino. Zajel je vode s kučrno in pil iz nje.
Potem niso znali početi nič parnetnega kakor presiti vrabci jeseni. Izmišljali so si vedno nove nagajivosti in vedno večje neuninosti. Kdo bl si tudi belil glavo s skrbmi in nadlogami, ko povsod ponuja bogata jesen svoje darove. Pozinii je časih dober tudi žir izpod snega.
Cesta se vije pred njimi kakor bel trak v daljavo, kjer se slednjič zavije za temen grič. Prav tam pa ugleda nikdar ugnani Dobrovoljček na cesti — črno piko. Spretno sune Poskakalčka v obcestni jarek in se ka-kor nalašč skrije Veselinčku za hrbet. Lahno mu pošepne na uho: »Ti, jaz se bojim. Olej, tam-le v daljavi temno postavo. Povsod drugod je cesta
Nadvojvodinja Gta,
soproga sedanjega prestolonaslednika
Nadvojvoda Karel Franc Jožef,
sedanji  prestolonaslednik
—.    184   «—
prazna, kakor da ie največji praznik. Morda je Smrt. Ali se bojiš, kaj? Beživa! Najbolje bo.«
Veselinček dene roko nad oko, da bi lažje videl. Prestrašen potrdi, da je res prikazen, ki se jim pa celo bliža. Odločno pa odkima, da bi bila Smrt, zakaj odklej je Smrt sploh črna, ko ima bele kosti.
»Morda bo Skrb,« pristavi modro in ugiblje, kaj bi bilo najpametnejše sedaj-le ukreniti.
Tedaj srečno prikobaca Poskakalček iz jarka in se junaško priprav-lja, da vrne Dobrovoljčku »šilo za ognjilo«. Ker se je pa tovariš še skrival za Veselinčkom, se mu je zdelo najprimernejše, da se osveti tako, če se nenadoma od zadaj zapodi v Dobrovoljčka ter tako oba telebi v prah. O, ali se bo kadilo, hi, hi!
Res se zapodi iz precejšnje oddaljenosti, a prej nego sune, zagleda tudi on pred seboj bližajočo se črno prikazen. Roke mu zastanejo kakor odrvenele, čopek na kučmi se mu neverjetno zamaje, in bela brada se mu nehote povesi kakor kodelja prediva po prsih, pa vse do pasa in še čez pas. Z obema rokama se prime za trebuh, zazija, da se mu usta odpro od ušesa do ušesa, in se začudi: »A-a... ali vidita, kaj je tam-le?«
»Vidiva, vidiva, pa ne veva, kaj je: Skrb, Smrt, Potreba, Bolezen ka-li?«
»Žalost, črna Žalost, strašna Žalost je, pa nič drugega, tako vama povem. Da smo jo morali prav danes srečati, ko je tako vesel dan. Kučmo bi dal, ko bi se vrnila, odkoder jo je prinesla nesreča.«
»Jaz se bojim,« zapiska prvi Dobrovoljček in išče z očmi varnega prostora, kamor bi se skril.
»Bežimo v žito,« svetuje junaški Veselinček. Poskakalček se jima pa začudi:
»No, pogumna nista baš preveč. Bati se in celo bežati bi znala tudi vsaka baba; jaz pa pravim: če sta res večja junaka, kakor sta pravkat pokazala, pomagajta mi, da ustavimo Žalost tukaj na cesti, jo razvedrimo, utolažimo in slednjič prisilimo, da se nam bo stnejala ter z nami celo — plesala. To bo burka vseh burk, vredna današnjega dne.«
Tovariša molčita z vso previdnostjo. Črna prikazen je bila že tako blizu, da so natančno razloeili njen upadli, suhi obraz, črne, gladko na dve strani počesane lase in dolgo haljo, ki se je celo vlekla za njo po prahu. V levi roki je nosila velik glinast vrč za solze, ki so ji lile po bledem licu, a z desnico je stiskala debelo grčavko ter se bolestno opirala nanjo.
Žito po njivah se je žalostno obračalo od nje stran, cvetice so pove-šale glavice, in celo trava se je solzila. Solnce si je zakrilo smehljajoče se lice s ternnirn oblakom, in inladim veseljakorn se je zdelo, da celo ka-menje na cesti žaluje, koder stopa Žalost mimo njega.
Poskakalček pogleduje postrani molčeča tovariša, pogleduje izzi-valno, češ, nisem mislil, da se upata tako malo. Toda plašni pogledi doslej neugnanih veseljačkov so mu molče naznanjali glasni odgovor: »Predrz-nost, prijatelj, grozna predrznost je to, kar nasvetuješ, Poskakalček!«
—«    185   ~—
Z besedo se nista drznila tega razodeti. Zato je neugnani junak ven-darle še sili: »Pomagajta! In največja burka, ki je še ni videl ne slišai svet, bo dognana: 2alost bo s palčki plesala polko ali pa vsaj kolo.«
Tovariša je bilo sram pokazati bojazen, ki sta jo čutila po vseh žilah in koščicah, čutila v sicer junaških prsih namesto poguma. Samo da skri-jcta strah in obup, sta vprašala:
»Kaj bi vendar počela, povej, ako že hočeš, da ti pomagava?«
»To, kar s.ta delala doslej. Samo pazi naj vsak, da se črni ženi ne zamotata v črno halju ali celo ne padeta v vrč za solze. Le s težavo bl se rešila. Zato pa — lovimo se in skačimo drug preko drugega, kakor da Žalosti ne vidimo, kakor da je sploh ni na svetu.«
Dobrovoljček vendar še meni bolj natihem in sam zase, da bi bilo bolje, če se skrijejo v žito vsaj dotlej, ko pride Žalost mitno, ter šele on-daj začno svoje burke.
»Ti, ki se bojiš!« niu naravnost očita Poskakalček in ga pogleda ka-kor slon rnuho. Prav nie ni manjkalo, da inu ni zabrusil pod nos — st^ra-hopetca; zabrusil mu ga vendar ni. V sili je tudi majhna pomoč veliko vredna.
»Nekoliko bi pa le počakali in bi potem —« meni prav pohlevno Ve-selineek, toda Poskakalček mu seže v besedo: »In bi potem bežali, kaj? Če že ne niarata z inenoj, grem pa sam. Želim vama samo dober tek, zajčka!«
To reče in se zapodi kakor vrtoglav po prašni cesti Zalosti nasproti. Kolikor bliže ji je bil, toliko bolj se je tudi njega polaščala bojazen, in pre-dobro je čutil, kako preveva tudi njegovo drobno in junaško srce — malo-srčnost. Najrajši bi se zjokal. Toda mož-junak ne joka. Moška beseda niu daje srčnost, zakaj junaška smrt ali zmaga, kaj je več vredno?
Zalost stopa mimo njega. Ko bi se ne bil uinaknil, bi stopila lahko celo nanj.
»Hudo ti je, kaj ne, mamica?« vpraša sočutno in si kar z brado briše solzne oči. Žalost ga inorda res, morda nalašč ne vidi in stopa naprej. Po-skakalček zajoče vnovič: »Če ti je hudo, mamica, pa odložite. Tukaj stno trije bratci, bomo pomagali nesti — vsaj tisti-le lonec, ki ga imate v roki.«
Žalost pogleda, kaj bevska na tleh pred njo, meni, da je onemogel škržad, in hoče dalje. To pa ujezi podjetnega palčka Poskakalčka, da se zapodi za črno ženo ter ji skoei na kos halje, ki ga je kakor vlečko vodila za seboj po prahu.
»Ho, ho, mamica! Mi se peljamo, mi se pa peljamo. Ali zdaj tudi še ne slišite?«
Dobrovoljček in Veselinček sta videla vse to prav od blizu. Takoj ju je minil prvi strah. Priskakljala sta na pomoč.
Žalost se ozre, da vidi, kaj piska za njo na halji. Tedaj ji pa skoči Po skakalček z vlečke na ramo. V tem zgrabi Dobrovoljček Veselinčkovo kučmo in jo vrže Poskakalčku, ki jo srečno njame in posadi Zalosti na
-—w   186   ~—
glavo. To ohrabri Veselinčka, da začne: »Dobre volje, mamica, kaj! To se vidi. Ali črna obleka se prav slabo podaje rdeči kučmi na glavi.«
»E, otroci, otroci!« de Žalost prav počasi; mehko in milo, kakor že govore žalostni ljudje. Tudi ni prav nič umela, zakaj govori Veselinček o rdeči kučmi na njeni glavi, ker je ni prav nič čutila. Samo Poskakalčka bi bila rada spravila z rame. Menila je namreč, da je — kobilica. Ta se je pa prav tisti hip pripravljal, da skoči Dobrovoljčku na glavo. Zadel je tako nesrečno ob prste desne roke, ki ga je z n]o Žalost podila z rame, da je padel Žalosti v vrč za solze. Sedaj se tovariša zakrohotata, da se je črna žena zares čudila, odkod toliko glasu iz tako majhnih posod.
»Ha, ha, ha! Hi, lii, hi! Sedaj pa še sam utoneš v solzah, Poskakalček. Žalostna smrt. Prej si pa naju svaril, nai bova previdna. Sam bi bil previ-den, pa prej — že veš, kdaj. Tvojega junaštva je škoda, da tako žalostno konča — v solzah!«   ¦
»Kako,« se oglasi iz vrča neustrašni junak. »Kako?« vpraša moško, »saj je vrč — prazen.«
Ta grdun lažnivi! Žalost je dobro vedela, da vrč ni prazen, venda^ ga je nagnila, pogledala vanj in hotela celo pokazati obema kričačema na cesti, kako grdo laže jetnik v vrču za solze. A žena je vrč komaj toliko nagnila, da se je mogel Poskakalček zapoditi — je bil že na cesti in s ceste na Dobrovoljčkovi glavi, kjer si je z obema rokama otepal na kolenih mo--kre hlače in se pomagal smejati. Z glave se spusti na rame in mu z nogami okobali vrat, da se oba kakor snopa zvrneta v prah. Veselinček se jima grohoče, da se mu trese rejeni trebušček in se prijemlje za glavo, pa za brado, se tolče po kolenih ter slednjič vpraša z vso spodobno resnobo:
»Mamica, gotovo si zato žalostna, ker imaš premajhno kučmo, pa še ta ni tvoja. Če ti drago, posodim jaz svojo, hi, hi!«
Nalašč se novič prime za glavo in se nalašč začudi, kakor da šele sedaj ve, da nima kučme.
»Oh, otroci, otroci, pustite me!« prosi Zalost.
»Če greš z nami plesat, tnamica, samo nekoliko poskakat, ko smo danes tako veseli. Z nami mora biti vsakdo vesel, pa tudi ti. Tako rezek je bil odgovor, ki ga je povedal iz prahu vstali Poskakalček.
»Pustite me, otroci!« prosi Žalost novič in pogleda stran, da otre v vrč solzo, potem pa reče: »Jaz sem Žalost, ki tarem človeštvo.« Palčki pa odgovore soglasno: »In mi smo veseljaki, ki nirnas do nas moči, kaj mamica, hi, hi! Kdo bo silnejši?«
Po teh besedah prime Poskakalček ženo za desno roko, ki je v njej tiščala palico, ter vleče roko in palico za seboj. Veselinček pograbi za rob vrča in hiti za Poskakalčkom. Dobrovoljček pa vzdiguje Zalosti vleč-ko iz prahu in vsi trije se zapode okolo ženske, kakor da plešejo ringa-raja ter zapojo pesem:
Mi smo palčki poskakalčki, veselinčki, petelinčki, dobrovoljčki, sladkogolčki, Hop-sa, hopsa, hopsa-sa!
—m   187   —
Žalost se mora sukati z njimi, se celo nasmehne, tako nespametno se ji je zdelo to početje, ki ga pa nikakor ni mogla zameriti neugnanim veseljakom. A kmalu ji je bilo tega dovolj — preveč. Prej, nego so se zavedeli kako in kaj, se je 2alost zasukala v nasprotni stneri dosedanjega plesa, pustila palico, vrč in haljo ostalim osuplim plesalcem, ki so popadali v cestni prah. Sama je pa zbežala v bližnji gozd kar preko žitnih njiv in solzeče se trave, ogrnjene z višnjevirn ogrinjalom.
Tedaj je tudi zlato solnčece zapodilo oblak izpred svojega lica in se kakor prej smehljalo trem junakom, ki so se pomalem dvigali kakor vrab-ci iz prahu na cesti. Cvetice so zopet prijazno pogledovale okolo sebe, trava je otresla solzno roso, in žito po njivah je veselo zavalovilo kakoi-morje v solnčnih žarkih.
Palčki si otepo prah z obleke, poveznejo vrč kraj ceste, ga pogrnejo s črno haljo ter sedejo nanj vsi trije. Poskakalček vzame v roko še grčav-ko, ki se je prej nanjo opirala Žalost, jo nagne nekoliko postranski, kakor drže kralji vladarsko žezlo, in reče ponosno:
»Tako-le! Sedaj se pa malo spočijmo po težkem delu. Zmagali shio, hi, hi!«