Dokaz s preizkusom krvi v pravdah za ugotovitev očetovstva.*)
Dr. Hinko Lučovnik
I. Medicinsika veda je spoznala v zadnjem času gotove fiziološke znake otroka, iz katerih je moči sklepati na očetovstvo, tako n. pr. barva las in kože, oblika glave in poteze v obrazu ter tudi psihične abnormite iz hereditarne podlage. Končno je eksperimentalno ugotovljeno, da ima človeška kri tipične lastnosti, namreč krvne skupine, ki so trajno neizpre-menljive in ki se prenašajo neposredno od staršev na otroke. S primerjanjem krvi oseb, ki pridejo v poštev, se utegne v
' (Literatura: »Dr. O. iReche, AnthropoloKische BeNvelsIUhrung in Vaterschaftsprazessen, Oesterr. 'Riobterzeituns 1936, str. 167 i. n.; Dr. Ludwii!?: iKornel, Die iBlutimtersuchunK als Bevveismittel in Vater-schaiftsprozessen, Oesterr. Ridhtenzeitunig 1936, str. 169 i. n.; Dr. Hans Siperl, !Beweis der Nichtabstaimmung duroh Biutvergleichuing, Oesterr. Riahterzertunig 1936, str. 177 i. n. Dr. Anton W e rfe g a r t n e r, Zut Frage der !Zulassiig'keit der Biutgrtfppenbestlmimiung als Beweism'ittel in Vatersohaftsiproze&sen, Qerichts'zeitung 1926, str. ^199 i. n.; 'D r. P a u 1 Moritsch, iDie iBedeutung der Blutgruppen des Menschen fiir die Kri-miinalistJk, ArcMv fur iKriminologie 1925, str. 103 i. n.; Dr. Paul Moritsch, Kann das iBlut verschiedener Individuen unterschieden werden (Referat), Archiv fur Kriminologie 1926, str. 12 i. n. Zadnje delo je zlasti zanimivo, ker na kratko poroča o glavni vsebini knjige univ. profesoilja v iModeni, dr. Leone Lattesa »La individualitž del sangue«, Tci je tudi že prevedena na nemški jezik; Dr. Konrad S c h u 11 to e s s, Blut-untersuchung als iBeweismittel in Vaterschaftsprozessen?, Schweizerische Juristenzeitung 1936, &tr. 7 i. n., D r. Albert Hellwi.g, Blutgruppen-untersuicbung bei strittiger IVatersdhaft, Zentralblatt fiir Jugendrecbt und Juigendwohlfaihrt, 19216, str. 11:6 i. ru iDr. MaKiiHiilian iKOs&ler, Die Blutprobe als Wrederaitfnahmsgrunid nadh der Oesterr. Z. P. O., Oeriohts-zeitung 1927, str. 344 i. n.; iDr. Schmidtmann, Handbuch der gericht-lichen Medižin, IX. izdaja.
18
266 Preizkus krvi in ugotovitev očetovstva.
določni meri določiti ali izključiti sorodstvo med roditelji in otrokom.
Znano je, da ima človeška kri nastopne glavne sestavine: rdeča in bela krvna telesca, fibrin in sokrvco (serum). Določitev krvnih skupin temelji na reakciji, ki nastane pri združitvi rdečih krvnih telesc in seruma dveh različnih indi-viduov in ki je v tem, da se rdeča^ krvna telesca v tujem serumu združujejo (aglutinirajo), ali pa ostanejo enakomerno razdeljena. To je odkril bivši dunajski fiziolog profesor Land-steiner. Na podlagi tega se je ugotovilo, da obstoje 4 različne krvne skupine in da pripada vsak ind'ividuum eni izmed njih.
Shematično bi se dale te skupine prikazati na sledeči način:
Krvna telesca skupin I II III IV
Serum   I. — — — —
»     II. + - + -
.    lU- + + - -
,   IV. + + ¦ + -
+ aglutinira, — ne aglutinira.
1. skupina. Krvna telesca te skupine aglutinirajo v serumu vseh drugih skupin; serum te skupine pa ne učinkuje na krvna telesca drugih skupin.
2. skupina. Krvna telesca te skupine aglutinirajo v serumu III. in IV. skupine; serum te skupine aglutinira v krvnih telesdih I. in III. skupine.
3. skupina. Krvna telesca te skupine aglutinirajo v serumu II. in IV. skupine; serum te skupine aglutinira v krvnih telescih I. in II. skupine.
4. skupina. Krvna telesca te skupine ne aglutinirajo v serumu nobene skupine; serum te skupine pa aglutinira v krvnih telescih vseh drugih skupin.
Za ugotovitev krvne skupine človeka se potrebuje le serum 2. in 3. skupine; ako se pridene k obema kri preiskovanca, spada ta v 1. skupino, ako v obeh zmeseh nastopi
^ Bela krvna telesa te lastnosti nimajo, kolikor izhaja iz naštete literature.
Preizkus krvi in ugotovitev očetovstva. 267
18*
aglutinacija, v 2. Skupino, ako nastopi aglutinacija samo v serumu 3 skupine; v 3 skupino, ako nastopi aglutinacija v serumu 2 skupine; v 4 skupino, ako aglutinacija ne nastopi v serumu nobene skupine.
Za izvedbo preizkusa je potrebno samo par kapljic krvi, vendar je previdnost tudi tu potrebna in zato odklanja m-stitut za sodno medicino na dunajski univerzi preizkus dopo-slane :krvi, ki jo je na sedežu okrajnega sodišča odvzel tam bivajoči zdravnik.
Te štiri krvne skupine so zastopane pri vseh narodih, vendar niso enakomerno razdeljene, tako, da spada v naših krajijh približno 60% prebivalstva v 2. skupino.^ Najvažnejše za naše vprašanje pa je, da so te skupine za vso dobo življenja neizpremenljive* in da se neposredno prenesejo od staršev na o-troke in sicer, bodisi od očeta, bodisi od matere. V drugo skupino, kakor v eno izmed roditeljevih, otrok ne more spadati tako, da more imeti otrok očeta, ki spada v 1. krvno skupino, in matere, ki spada v 2. krvno skupino, krvno lastnost ali 1. aU 2. skupine.
Vprašanje, ali je moči v konkretnem primeru z opisano metodo pozitivno dokazati očetovstvo, je glede na današnje stanje vede zanikati, dasi smatrajo nekateri avtorji (Reche, op. cit.), da je tudi to možno. Vendar treba pomisliti, da ]e v slučaju, ako je pri otroku ugotovljena ista krvna lastnost kakor pri očetu, s tem le izkazano, da utegne dotični biti oče tega otroka, ni pa s tem že dokazano, da je dejansko njegov oče, kajti lahko je otroka zaplodil drugi, ki ima isto krvno lastnost, kakor otrok. V slučaju, da je ugotovljena pri otroku ista krvna skupina, kakor pri materi, ne pridemo do nobenega
' 3. in 4. krvna skupina sta se utegnili pri Evropcih precej redko ugotoviti. Dr. iSchulthess (op. cit.) navaja, da je izmed 543 zdravniško preiskanih oseb spadalo le 8'8% v 3. skupino in le 5-5% v 4. skupino. Vsled tega dejstva pade seveda odstotek luspešnih krvnih preizicusov precej.
'' To mnenje se v literaturi splošno zastopa, vendar ne soglasno. Schulthess (op. cit.) n. pr. trdi, da ie moči z uživanljami določnih medi-kamentov (kinina, arzena, antiipirina), z električnim tokom, rOntgenovimi žarki in celo z izpremembo hrane, določno krvno skupino človeka izpre-meniti za izvestno dobo v drugo skupino.
268 Preizkus krvi in ugotovitev očetovstva.
zaključka, ker v tem slučaju je pač prešla krvna lastnost na otroka od matere! Do istega sklepa seveda pridemo, aKo imata mati in domnevni oče isto krvno skupino. Le v slučaju, da je preiskus krvi ugotovil, da ima otrok krvno lastnost, katere nima niti njegova mati (domnevati pač moramo, da mater semper certa est), niti domnevni oče, smemo s sigurnostjo sklepati, da domnevni oče ni zaplodil dotičnega otroka. Kolikor je do sedaj ugotovljeno v praksi, so prišli do tega zaključka v povprečno 25% slučajev. Pri tem je treba upoštevati, da se v nekaterih slučajih ne da točno ugotoviti krvna skupina, zlasti ker aglutinirajo nekatera krvna telesca boli intenzivno, nekatera manj. To je menda eden izmed vzrokov, da pokaže v sicer zelo redkih slučajih preizkus krvi napačno diagnozo in se včasih prenos krvne lastnosti od roditeljev na otroka ne da ugotoviti. Nadaljna težkoča je v tem, da pri novorojencih serum cesto ne aglutinira in je moči pri mnogih otrocih krvno skupino določiti šele v starosti 6 mesecev do 2 let. V tem pogledu pride profesor Lattes v svoji gnjigi do važnega zaključka, da »tvorijo za sedaj odnošaji, ki obstoje med pripadnostjo v krvne skupine otrok in staršev, le začasen, na vsak način zelo važen, vendar ne absolutno odločujoč dokazni moment za sodno medicinsko pojasnitev otroka«. Iz vsega tega pač vidimo, da je dokaz potom primerjanja krvi v svrho ugotovitve oziroma izključitve zatrfl'evanega nezakonskega očetovstva važna pridobitev, da ga je pa treba silno previdno uporabljati.
II. S pravnega stališča se o tem vprašanju še ni mnogo razpravljalo, dasi je kot dokaz v paternitetnih pravdah emi-nentno pravno vprašanje. Sodišča stoje v teh pravdah pred težko nalogo, da rešijo vprašanje, ali naj dopuste dokaz po izvedencih potom preizkusa krvi glede nemožnosti zaploditve nezakonskega otroka in dalje, da spoznajo bistvo tega dokazila in način dokazovanja po tem dokazilu, zlasti pa, da se prepričajo o njegovi verodostojnosti in pravilnosti.
Današnje postopanje v pravdah zaradi očetovstva trpi brez dvoma na tem, da se cesto ne more ugotoviti pravi fizični oče nezakonskega otroka. Domneva § 163 o. d. z. utegne privesti v takem slučaju do tega, da je proglašen za neza-
Preizkus krvi in ugotovitev očetovstva. 269
konskega očeta in obsojen na preživljanje tisti, ki se je sicer telesno družil v kritični dobi z materjo, pa otroka ni zaplodil. Proti tej domnevi je moči uveljaviti edini učinkoviti dokaz po nemožnosti zaploditve (imipotentia generandi), ki pa je v praktičnem slučaju težko izvedljiv; vsi drugi dokazi proti tej zakoniti domnevi so ali malo sigurni (n. pr. dokaz po zrelosti otroka), ali pa sploh neupoštevni (coitus interruptus, uporaba preventivnih sredstev itd.). Po večini bo skušal toženi nezakonski oče dokazati, da se ni telesno družil v kritični dobi z materjo. Pri tem je treba pripomniti, da normalna doba nosečnosti včasih variira, zlasti da v nekaterih slučajih preteče od spočetja do poroda več kakor 300 dni" in v takem slučaju utegne dovesti domneva § 163 o. d. z. do zmotne sodbe. Še težje pa je v slučaju, ako govori domneva § 163 o. d. z. za več moških, zlasti ko je izključena exeptiio plurium concuben-tium. Tu je prenesena odločitev na mater kot pričo, ki pod prisego izpove, koga smatra za nezakonskega očeta. Sodni spisi vedo mncgo povedati o verodostojnosti te izpovedi in že sedaj se je cesto drugim, zlasti realnim dokazom v pravdah za ugotovitev očetovstva pr<iznavala prednost prea tako prisego.
Dokaz po preizkusu krvi treh oseb, ki pridejo v poštev, daje sodniku za kr nkretno presojo očetovstva sigurnejšo bazo. Ozirati se bo moral seveda tudi na druge dokaze, ker je dokaz po preizkusu krvi vendar samo dokaz o inidiciji, ta dokaz pa, kakor je zgoraj omenjeno, večkrat ne vodi do nobenega zaključka. Ali treba poudariti, da tega doikaza ne bo utegnila omajati niti materina prisega, ako bo sodišče po načelu prostega ocenjevanja dokazov v smislu § 272 c. pr. r. in z uvaže-vanjem vseh okolnosti prišlo do prepričanja, da je po preizkusu krvi dokazano, da toženi oče otroka ni zaplodil.
Zoper ta novi dokaz se s pravnega stališča ugovarja, češ da ni v skladu s § 163 o. d. z. in da bi bila z dopustitvijo tega dokaza odločitev v pravdah zaradi očetovstva prenesena od sodnika na zdravnika izvedenca (Gl. Dr. Ludwlg Kornel,
^ Taki slučaji pa se zgode le tupataim. Izračunali so, da je bila izr.itd 17.533 porodov le pri štirih doba nosečnosti več kot 302 dni, torej le 0023%. Ipak se naštevajo v literaturi slučaji, da je doDa nosečnosti trajala 325, da celo 330 dni. (Gl. Sclimidtmann, op. cit.. I., str. 333.)
270 Preizkus krvi in ugotovitev očetovstva.
op. cit.). Kar se prvega ugovora tiče, je poudariti, da je moči proti domnevi § 163 o. d. z. že sedaj uspešno uveljaviti dokaz, da toženi ni zaplodil otroka, a še uspešnejši' bo ta dokaz po preizkusu krvi. Drugi ugovor pa odpade, če pomislimo, da so in foro izvedencil v smislu našega civilnopravdnega reda le pomočniki sodnikov in da izvedenci sodniku prikazujejo Iz strokovnega stališča v izvidu in m.nenju dejstva, ki jiii sodnik sam oceni in je v vsakem slučaju — tako tudi prti dokazu po preizkusu krvi — pridržana odločitev sodniku, ne pa izvedencu.
111. Da pa je dokaz po preizkusu krvi izvedljiv, je treba ugotoviti krvno skupino tako domnevnega očeta kakor tudi matere in otroka. Vpraša pa se, ali se da z ozirom na določoe našega civilnopravdnega reda poedino izmed teh oseb prisiliti k odvzemu par kapljic krvi, ako se temu upira. Glede domnevnega očeta, ki predlaga ta dokaz, je pač jasno, da mora dovoliti odvzem svojih krvnih kapljic, ker je inače predlagani dokaz sploh iluzoren. Drugače je pri otroku in pri materi. Otroka, ki nastopa kot stranka (tožitelj) v taki pravdi, se z ozirom na dejstvo, da naš civilnopravdni red načeloma ne pozna neposrednih prisilnih sredstev proti strankam, ne bo smelo siliti, da pusti odvzeti krvne kapljice. Če se postavimo na stališče, da so odvzete krvne kapljice predmet ogleda v smislu § 368 c. pr. r., kar so v določni meri, bi bilo moči pomagati si v praksi s § 369 c. pr. r., in v danem slučaju v smislu § 307 C. pr. r. prepustiti sodnemu preudarku, vodenemu po skrbnem ocenjevanju vseh okolnosti, kakšen vpliv ima na presojo slučaja dejstvo, da se otrok (seveda zastopan po varuhu) brani odvzemu par kapljic krvi v svrho njih preiskusa. Vendar to ne bi smelo voditi do zaključka, da bi se pravna domneva § 163. 01. d. z., ki govori za domnevnega nezakonskega očeta, v takem slučaju ovrgla v škodo otroka, ki se brani odvzemu krvnih kapljic." Pri tem postopanju gre v prvi vrsti pač za odvzem krvnih kapljic, ne pa za »predložitev in izročitev stvari od strani nasprotnika«, pri čemer treba tudi pomisliti, da je z odvzemom krvnih kapljic kršena telesna integriteta človeka, dasi je taka operacija, strokovnjaško iz-
' 01. Sperl, op. cit.
Preizkus krvi in ugotovitev očetovstva. 27r
vršena in ob pažnji, da ne nastopi infekdja, brez vsake nevarnosti za zdravje in življenje in tudi za novorojenca ni nobenih kvarnih posledic. Za varuha seveda, kakor tudi za varuško sodišče, čigar privoljenje za odvzem krvnih kapljic otroka bo moral varuh v smislu § 233 o. d. z. vnaprej doseči, ne more biti nobenih pomislekov proti dopustitvi krvnega preizkusa glede otroka. Saj je tako dolžnost varuhova, kakor je tudi v korist otroka in pravnega reda sploh, da se skuša na vsak način dognati pravi nezakonski oče in se je treba z zakonito domnevo § 163 o. d. z. zadovoljiti šele ob pomanjkanju vseh drugih dokazov. Tako v praksi po večnil vprašanje ne bo aktualno, ali je dopustno, prisiliti otroka za odvzem krVi, in ki ga je, kaikor rečeno, s stališča našega civilnopravdnega reda zanikati. — Ravnotako tudi matere ne Do moči s staUšča civilnopravdnega reda siliti, da pusti odvzeti kri, ker nastopa nezakonska mati v paternitetni pravdi večinorna kot priča in kot tako jo je moči v smislu § 325 c. p. r. siliti z denarnimi kaznimi ali z zaporom le k izpovedbi. Nikakor pa ne gre te zakonite določbe razlagati tako, da bi nezakonska mati kot priča smela biti prisiljena, da si pusti odvzeti kri v svrho preizkusa. V takem slučaju torej ni moči izvesti predlaganega dokaza, da domnevni oče ni zaplodil otroka, s preizkusom krvi. Sodišče bo seveda primerno upoštevalo po prostem ocenjevanju dokazov, ako bo prišlo do prepričanja, da 'Se mati brez razloga brani odvzemu krvi, zlasti pa, da izmed več konkubentov, za katere govori domneva § 163 o. d. z., kategorično imenuje brez nadaljnega razloga enega kot nezakonskega očeta.
V zadnjem času se je zlasti v avstrijski republiki pred sodišči predlagal ta dokaz in sodišča si niso bila na jasnem glede dopustnosti tega dokaza. Kolikor mi je znano, se je pri nas že uveljavljal v pravdah zaradi očetovstva dokaz potom preizkusa krvi, vendar je sodišče ta dokaz zavrnilo iz razloga, da njega bistvo in pravilnost šc nista pojasnjena.'
' Praksa v drugih državah glede dopustnosti dokaza po preiskusu krvi v pravdah zaradi očetovstva ni enotna. V iNemčiji n. pr. Je deželno sodišče v Elberfeldu s sodbo z dne 8. okt. 1925 izreklo, »da se ponujeno dokazilo s prei7k\isom krvi ni upoštevalo, ker to sredstvo Se ni znan-
272 Preizkus krvi in ugotovitev očetovstva.
Dunajsko vrhovno sodišče je v konkretnem slučaju, potem ko je tako prvo kakor tudi prizivno sodišče odklonilo predlagani dokaz po preizkusu krvi, izdalo važno odločbo z dne 12. maja 1926. Ob 111, 343/26 (Gl. Jur. Bi. 1926 str. 194), s katero sta razveljavljeni sodb5 obeh nižjih sodišč in je stvar vrnjena prvemu sodišču v svrho popolnitve postopanja, s temi razlogi;
iZatrjevana pomanjkljivost postopanja je podana. Pravnino je sicer, da v.prašanje, al; 'in koliko pride preizkus krvi kot sposobno sodno dokazilo v poštev, danes še ni splošno pojasnjeno. Po pravici je torej hotel biti prvi sodnik najprej o tem vprašanju na jasnem in je zadevno v.prašal žensko kUniko. Ce se prvi sodmk ozira na negativen odgovor klinike in dokaz odkloni, leži pomanjkljivost postopanja v tem, da je na kliniki stavljeno vprašanje tako, kakor je bilo stavljeno, na vsak način moral -slediti negativen odgovor, kajti sodišče je vprašalo, ali je sigurno, da se da potem preizkusa krvi očeta in otroka 'dokazati potomstvo. Kar pa je do sedaj znano o krvnem preizkusu, ta nikakor ni sposoben, da sc da poto.TT. njega 'Ugotoviti potomstvo, ampak "se k večjemu aa Izkazati, da
stveno pojasnjeno« (Schulthes, op. cit.). Sodišče v 'Konigsbergu pa je s sodbo z dne 25. januarja 1926 izreklo, »da je na podlagi preizkusa krvi ugotovljeno, da toženec ne more priti kot oče v poštev. (Heilvvig, op. cit.) V Jvici je viišje sodišče v Zurichu soglasno s prvo instanco zavrnilo od toženega očeta predlagani dokaz po preiskusu krvi, »ker b; morai Diti rezultat tega preizkusa v najboljšem slučaju le problematičen«. (Scciba z dne 2i2. sept. 1935; Schulthes, op. cit.) Zanimivo je, da je tudi v Sovjetski Rusiji postalo vprašanje glede dopustitve tega dokaza v paternitetnih pravdah aktualno. Okrožnica 120. narodnega komisariata pravde, razglašena v lv<KcHtMe Hi;!,- coiicTCKOH Hii-i iiuiHi (Tednik sovjetske justice) 1.1925 št. 25., pravi pod naslovom »O preuranjenosti uvajanja metoae potom preizkusa krv* za ugotovitev oziroma izključitev očetovstva <, .le-deče: V zvezi s spisi inozemskih znanstvenikov o isoheTaglutinaciii so pronikle v širše mase prebivalstva govorice, da se da potom: preiskusa krvi natančno ugotoviti oziroma i^lj«čiti očetovstvo. V očigled sedanjega prevelikega naraščanja števila pravd za ugotovitev očetovstva v zvezi z zahtevo do plačevanja alimentov, se obrača prebivalstvo k sodno-zdravniški ekspertizi in k sndmm or.canom s prošnjami, da bi se ugotovilo očetovstvo potom preizkusa krvi. Toda rezultati zadevnih znanstvenih raziskovanj niso popolnoma točni. iRadi tega narodni komisarijat zdravstva in narodni komisariat pravde nujno ukazujeta svojim podrejenim (zdravstvenim oziron-a sodnim) organom, da prvi ne izdajajo na podlagi preizkusa krvi uradnih izpričeval, a da se drugi ne poslulžujejo ieh kot -^odnih dokazil. — Ta skrajna nezaupljivost napram krvnemu preizkusu pač ni utemeljena, sai je pozitivno ugotovljeno, da se v nekaterih slučajih dožene si?urna diagnoza.
Prefekus krvi in ugotovitev očetovstva. 273
določni moški ne more biti oče določnega otroka. Razven tega je za to potreben tudi preizkus krvi matere. Ker pa se je v tem slučaju dokaz po izvedencih predlagal v izkaz, da toženec ni oče tožečega otroka, teaaj negativni odgovor klinike na čisto drugačno stavljeno vprašanje ni mogel tvoriti podlage -za odklonitev dokaza.
Postopanje je torej najprej s tem popolniti, da sodišče izvede dokaz po izvedencih o tem, aV. je moči danes po izkustvih znanost; vsaj pod določnimi pogoji potom krvnega preiskusa dokazati, da z ozirom na kakovosti krvi matere, otroka in domnevnega očeta določni moški ni zapio-dilelj otroka.
Ta dokaz je važen, kajti § 163 o. d. z. postavlja samo domnevo očetovstva, ki jo je moči s tem ovreči, da se dokaže, da med otrokom in moškim, k; je z materjo v kritični dobi spolno občeval, m podano razmerje med zaploditeljem; in otrokcm. Ne gre torej za to, ali se dokazni predlog mere ugotoviti le v slučaju ugodnega poročila klinike, kakor smatra prizivno sodišče.
Ako bo imel izvedeni dokaz po izvedencih pozitiven rezultat, 0;) moralo sodišče i'zdati sklep o tem, ali se' dopusti dokaz po krvnem preizkusu. Prvoomenjeni dokaz po izvedencih se bo moral raztezati tudi na to, ali je izvedba dokaza po preizkus« krvi združena za udeležence s kako nevarnostjo za življenje ali zdravje, ali z občutnimi neprijetnostmi, da bi se obenem za slučaj, da bi eden izmed udeležencev odklonil potrebno '.cdelovanje pri tem preizkusu krvi, stvorila podla?a za ocenjevanje te odklonitve.
Po razlogih te odločbe bi bilo dokazno postopanje deliti na dva dela, najprej na dokaz po izvedencih o tem, ali je sploh moči neočetovstvo po krvnem preizkusu dokazati in potem na dokaz po krvnem preizkusu kot tak. Mislim, da je prvi dokaz praktično odveč, ker je danes znanstveno mnenje splo.šno razširjeno, da se da potom krvnega preizkusa pod dolačnivni pogoji izključiti očetovstvo, vprašanje pa, ali so ti pogoji podani, se ne da vnaprej rešiti, ti pogoji se marveč ugotove baš šele tekom krvnega preizkusa. Iz te odločbe pa sledi, da ni v pravdah radi očetovstva načelnih pomiislekov proti dopustitvi tega dokaza po krvnem preizkusu; iz te odločbe pa posredno tudi izhaja, da niso upoštevani ugovori, ki jih, kakor zgoraj omenjeno, literatura navaja proti temu novemu dckazilu.
Dokaz po preizkusu krvi pa bo važen, da celo odločilen v pravdah, kjer je oporekano očetovstvo v zakonu (v zakoniti dobi) rojenih oirok. V takem slučaju mora zakonski mož dokazati nemožnost, da bi bil on zarodil otroka (158 o. d. z.).
274 Preizkus krvi in ugotovitev očetovstva.
* Posredno je to mnenje tudi potrjeno v iNeumannovem komentarju, ki pravi, da zadostuje za obnovo po § 530 st. 7. c. p. r. možnost ugodnega uspeha. Po okolnostih konkretnega slučaja je presojati, all ta možnost obstoji. Sodišče se mora omejiti na razpravljanje o vprašanju, ali je nova okolnost sposobna privesti k ugodnemu uspehu...« Tudi iz motivov k § 530, št. 7 C. p. r. sledi, »da je ponudbo dokazov po izrečeni sodbi vezati na strožje pogoje ...«
Zato bo pod označenimi pogoji uspešno uveljavljal dokaz potom preizkusa krvi.
IV. Vpraša se, ali sme obsojeni nezakonski oče uspešno predlagati obnovo postopanja v smislu § 530 št. 7 c. p. r. s sklicevanjem na dcikazilo po preizkusu krvi. Sperl (op. cit.) trdi, da utegne biti ponudeni dokaz po preizkusu krvi opravičena podlaga za obnovno tožbo temeljem domneve § 163 o. d. z. obsojenega nezakonskega očeta. Brez dvoma je izpolnjen pogoj § 530 št. 7 c. p. r., da bi dokazilo po preizkusu krvi privedlo do ugodnejše odločitve... Že dejstvo, da je vsaj V4 vseh krvnih preizkusov uspešna in da je od teh zopet gotovo pomemben odstotek v prid dokazovalca, zadostuje, da se dopusti obnova. Nasprotno trdi Kossler (op. cit.), da dokaznost s preiskusom krvi po sebi nima značaja novega dokazila, spo^ sobnega za obnovo po § 530, št. 7 c. p. r. To utemeljuje tako, da je treba za obnovo v smislu te zakonite določbe navesti dokazila, ki utegnejo z objektivnega stališča zboljšati pravdno situacijo stranke, ki predlaga obnovo, oziroma, da ]e treba za obnovo v smislu § 530 št. 7 c. p. r. konkretne možnosti, zajamčene po objektivnem obstoju (materijalni vsebini) novega dokazila, da bi to novo dokazilo privedlo do ugodnejše odločitve v glavni stvari. Te možnosti pa pri krvnem preizkusu ni, ker ta morda in concreto ne vodi do nobenega rezultata. — Če pomishmo, da privede preizkus krvi do »pozitivnega« rezultata, t. j. rezultata, ki razodene, da ni očetovstva samo v približno 25% slučajev in torej v naprej ni moči govoriti o »ugodnejši odločitvi« ter če se strogo držimo besedila zakona, bo pač pritrditi mnenju Kosslerjevemu.* Temu avtorju Je tudi pritrditi, da nudi že izvensodno izvršen krvni preizkus, ki je ugotovil, da obsojeni oče ni zaplodil otroka.
Preizkus krvi in ugotovitev očetovstva. 275
" iV tem pogledu naj samo opozorim na znani proces Kwilccl<i v Berlinu 1. 1903. Bil je sum, da sta zakonska iKvvileoki otroka, o katerem sta zatrjevala, da je njun zakonski otrok, podtaknila v namenu, da bi s tem oškodovala druge fideikomisarione upravičence. Uvedla se 'je proti njima kazenska preiskava, vendar sta bila po 10 mesecih preiskovalnega zapora vsled pomanjkanja dokazov oproščena. — Pri nas seveda taki primeri ne bodo praktični, ker se v smislu ustave fideikomlsii ukinjajo in je plemstvo odpravljeno.
novo dejstvo v smislu § 930 št. 7 c. p. r., na čegar podlagi se edino z uspehom utegne predlagati obnova postopanja.
Ali bo v takem konkretnem slučaju obnova sploh dopuščena, je quaestio facti; dovoliti jo bo pač le, ako še ni pretekel rok enega meseca § 543, št. 4 c. p. r., oziroma absolutni rok 10 let v smislu § 534 zadnji odstavek c. pr. r. in ako je ugo-tovljero, da stranka, ki predlaga obnovo, ni bila v stanu brez lastne krivide uveljavljati pred zaključitvijo ustne razprave, Kateri je sledila sodba prve stopnje, novo dejstvo, t. ]. potom preizkusa krvi v poštev prihajajočih treh oseb ugotovljeno dejstvo nezaploditve.
V. Dokaz po preizkusu krvi bo tudi iz kazenskopravnega stališča v določnih slučajih utegnil biti odločilen. Ako je sum, da je otrok podtaknjen, bo ta dokaz utegnil razčistiti cesto sicer nerazrešljivo vprašanje, ali je otrok rojen od zatrjevanih staršev, ali je podtaknjen. Pri podtaknitvi otroka gre večinoma za to, da je kdo oškodovan na imovini ali drugih pravicah, n. pr. pridobiti hočejo majc-ratnega dediča ali plemiškega potomca"; tudi podtaknitev nezakonskega otroka utegne imeti goljufiv namen, n. pr. bogatega konkubenta pripravijo s tem v zmoto, da otroku in domnevni materi nakloni darilo in njima v prid napravi oporoko. Taka dejanja je moči uspešno izvršiti zlasti v večjih mestih, kjer se na skrivaj lahko preskrbi tuj otrok. Preiskava pri taki gojjufiji je težavna, ker je navadno zelo rafiriirano izvedena. Ce se preiščeta domnevna mati in otrok po preteku več tednov aU mesecev, bo v večini slučajev pač težko dokazno na podlagi teh realnih dokazov, da je otrok podtaknjen. Po preiskusu krvi oseb, ki pridejo v poštev, bi se pa pod gori označenimi! pogoji utegnilo dokazati, da vsaj
276 Preizkus krvi in ugotovitev očetovstva.
eden izmed zatrjevanih roditeljev ni naravni zaploditelj otroka, koder bi bilo s tem preizkusom ugotovljeno, da spada otrok v krvno skupino, ki ni lastna ne zatrjevanemu očetu, ne materi. Že na podlagi tega dokaza (seveda oziraje se tudi na druge dokaze), bo sodišču moči priti do prepričanja, aa je otrok podtaknjen.
Razen tega bi prišel iz kazenskopravnega vidika v poštev dokaz po preizkusu krvi, da se ugotovi prešuštvo po § 502 k. z. Tu bo pač moči v določnih slučajih dokazati, da otrok ni za-plojen od zakonskega moža in s tem tudi, da je zakonska žena zakrivila prestopek po § 502 k. z. Ako je sum, da je mati v pravdi zaradi očetovstva krivo prisegla in se zoper njo uvede kazensko postopanje radi hudodelstva po § I99a k. z., bo v tem kazenskem postopanju z uspehom izvedeni dokaz po preizkusu krvi matere, otroka in obsojenega nezakonskega očeta, v zvezi z drugimi dokazi, ali pa tudi sam zase utegnil prepričati sodišče o materini krivdi.*" Ni dvoma, da se v takeiti slučaju sme predlagati obnova postopanja glede ugotovitve očetovstva v smislu § 530, št. 2 c. p. r., saj je »priča krivo izpovedala in je sodba na to izpoved oprta.«
Za naša sodišča je stvar brez dvoma novota, a tudi pri nas bo postalo vprašanje glede dopustnosti dokaza po preizkusu kivi v pravdah za očetovstvo aktualno in bo treba slediti izkustvom moderne medidnske znanosti, zlasti če se bo ta v započeti smeri razvila do zaželjene dovršenosti. Pa že danes pridemo s pomočjo tega novega dokaza do pravičnih sodb, ki ujtrezajo naravnemu položaju. Treba bo seveda, da se tudi sodniki spoznajo z bistvom tega dokaza in da se tudi pri nas v doglednem času osnuje zavod, oziroma vsaj postavi strokovnjak medicinec, ki bi na zaprosilo sodišč
Z objektivno kriminalističnega stališča bi bil preizkus krvi zeiu važen pripomoček tudi za izsleditev hudodelca. Ako so n. pr. na obleki osumljenca krvni madeži (tudi posušeni), se jih lahko s posebno metodo preišče in primerja s krvjo osumljenca. Na ta način je moči ugotov-iii, da ti krvni madeži ne izvirajo od osumljenca, dasi se morda izgovarja, da mu je tekla kri iz nosa.
Katerih izrazov naj se nesporni sodnik poslužuje? 277
oddajal svoja mnenja po preiskavi krvi tistih oseb, ki pridejo v poštev."
" v zadnji številki »Deutsche Juristen-Zeitung« z dne 15. nov. 1926 je izšel od dr. iK. iBohmerj^a zanimiv članek pod naslovom MBlutgrup-pen und Rechtspflege«; avtor se z oKirom na dejstvo, da je neizpremen-Ijivost krvnih skupin in njih podedijivost zadostno znanstveno ugotovljena, odločno zavzema, da se v vseh slučajih spornega očetovstva uporabi preizkus krvi matere, otroka in domnevnega očeta. iNavaja tudi .praktične slučaje, v katerih se je uporabil z uspehom preizkus krvi. Ra'zen tega pa predlaga, da se tudi v kaizenskem pravosodstviu uporablja preizkus krvi v svrho ugotovitve storilca, zlasti vedno, kjer gre za krvave poškodbe in kjer se pozneje najdejo osebe, posamezni deli obleke in oro^Jja, ki naj se spravijo v zvezo s kaznivim dejanjem. S stališča kriminalne biologije so zanimivi eksperimentalno ugotovljeni podafki, da prevladuje pri hudodelcih, posebno onih, ki so se pregrešili zoper osebno varnost in lastnino in onih ki so v povratku, 3. krvna skupina.