FBAM EHJATCA
L„
J

I

Ki*       n
£^BAViV4

»j t !:.o--T,--r
1
IKl

NJIZNICAp
■/--i-:i.:,:j.:,i.i.i.:.iA,i.\j.t..\. ■ .W-r.:i-'-;::ii-i :ii-i-Lri i ..'■
JJ
ZALOŽILA IN NA SVETLO DALA
MATICA  SLOVENSKA."
V.   ZVEZEK:
ERJAVČEVI IZBRANI SPISI.
11.  DEL.
*
V LJUBLJANI,  1889.
TISKAL J. BUDOLF MILIC.
FRANA ERJAVCA
IZBRANI SPISI.
-*-=^K-e>-9-
UREDIL
FRANČIŠEK  LEVEČ.
DRUGI  DEL:
ŽIVOTOPIS   FR.   ERJAVCA.
POTOPISI.
SPISI    PRIRODOPISNE   VSEBINE.
DODATEK.
•#*#>•
V LJUBLJANI.
ZALOŽILA  „MATICA   SLOVENSKA".
TISKAL   J.   BUDOLF  MILIC.
1889.
/ &■ 33145  d
1K) = DiOOOJ f-it

r* vjSK2? ■%

FRAN   ERJAVEC.
i                              L
ran Erjavec*) je bil porojen dne 4. septembra 1831. leta v Ljubljani v hiši Bernarda Klo-bovsa na Poljanah pod št. 26. (zdaj 49.) nasproti Marijanišča. Sedanji posestnik Klobovsove hiše je doktor Oskar Pongratz.
Oče njegov, Mihael Erjavec, bil je dolenjske krvi. Doma v Kriški vasi pri Višnji Gori, zvršil je nekoliko gimnazijalnih razredov v Karlovci, bil pozneje vojak, kjer je dospel do časti narednika ali feldveblja, potem pa je služil pri zakupništvu užitninskega davka ter bil naposled paznik ali priglednik v. mestni klavnici ljubljanski. **)
Mati Erjavčeva je bila Ljubljančanka. Roditelji nje so imeli malo kramarijo in trafiko v zgoraj omenjeni hiši na Poljanski cesti. Elizabeta B e z 1 j a j e v a,
*) Imenujem ga Fran, a ne književno Frančišek, ker se je sam vedno tako podpisaval.
**) Za mnogo podatkov o Erjavčevih roditeljih in o Eijavci sploh Se mi je zahvaljevati gospodu Petru Grasselliju, županu ljubljanskemu, kateri jih je izcrpil iz uradnih spisov na mestnem magistratu; dalje gospe' Mariji Erjavčevi v Gorici, g. Jožefu Cimpermanu v Ljubljani, g. prof. Jožefu Staretu v Zagrebu, Erjavčevemu bratrancu g. Jožefu Bezljaju, c. kr. gozdarju v Ljubljani. Porabil sem vrhu tega tuli ustna poročila pokojnega g. dr. V. Zamika in životopisne črtice g. Simona Gregorčiča v »Koledarji družbe sv. Mohorja" za leto  1888.
L. *
II
tako je bilo nje ime, slovela je v mladosti zaradi izredne lepote svoje. Ko je bil leta 1821. v Ljubljani zgodovinsko - imenitni vladarski shod, prigodi se nekega dne, da je Eliza Bezljajeva prala perilo na Ljubljanici in si po zvvšenem delu umivala obraz, kar pride mimo ruski car Aleksander I. s svojim adjutantom. Ko car ugleda cvetočo perico, ustavi se, potegne iz žepa rdeč svilen robec ter ga smehljaje pomoli lepi deklici, da si obriše ž njim mokri obrazek.*)
Iz zakona Mihaela Erjavca z Elizo Bezljajevo se je porodilo četvero otrok, izmed katerih je bil naš Fran predzadnji. Življenje v domači hiši nam Erjavec sam, to seveda poetično olepšano, opisuje tako:
»Stanovali smo zunaj mesta. Pri hiši je bil vrt, v njem so rasle jabolka, hruške, češplje in tudi jedna češnja. V gorenjem konci so bile pa gredice, na katerih so vse poletje noter do pozne jeseni cvetele cvetlice modre, rdeče, rmene in pisane. Moj oče so imeli ž njimi posebno veselje, in če le niso imeli boljšega opravila, gotovo so bili na vrtu. Mati so bili pa praktičnejši; po strani so gledali lepe rože, in če je prišla govorica na vrt, vedno so godrnjali, češ, Bog ve, zakaj ta lepi prostor brez vsacega dobička stoji na vrtu. Oče, ki jim je bil hišni mir nad vse, udali so se naposled materinim željam, in neke pomladi, jaz sem se jel ravno abc učiti, vrgli so mati iz vrta vse rože in vse korenike, katere so oče še prejšnjo jesen zavarovali s slamo proti mrazu. Iz gredic je postala njiva, in namesto tulipanov in narci-sov, namesto balzamin in georgin so posadili mati drago amerikansko zelišče — krompir. Le pri plankah so pustili očetu majhen prostor, kamor so presadili tiste cvetlice, ki so se jim najbolj k srcu prirasle, ker materi bi se bili oče na tihem vender smilili, ko bi jim uničili vse veselje.«
»Ali ljubša nego cvetlice in krompir, ljubša nego jabolka in češnje, dasiravno sem jih nerad zabil, bila mi je velika mlaka konec vrta, ki tudi v najhujši suši ni useknila. To je bilo moje morje, po njem so se vozile moje ladje v daljna mesta; na niti sem jih peljal celo v Ameriko.   Tja sem vozil pesek, nazaj sem pa naložil
*) Zvedel od g. Jožefa Cimpermana.                          L.
ni
češnjevih peška. In če se mi je po nesreči ladja potopila, nisem dolgo žaloval, naredil sem si drugo — od popirja.« »Moje morje je bilo tudi živo. Žabe vsake velikosti so gospodovale v njem; vodni močeradi so kakor somi plavali semtertja, široki vodni hrosti v črnili frakih so se potapljali, vodni ščipalec je s kleščami prežal na mušice, ki so plesale nad vodo. Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele. Še po noči v sanjali sem bil pri njih in o pomladnih večerih, ko sem že v postelji ležal, bila mi je najslajša muzika regljanje mojih žab, ki sem vse poznal, od najmlajše do najstarejše, ki je bila lepo zelena, po hrbtu pa je imela tri rmene proge. Najprej je jel debel moški bas poskušati žalostne glasove, odgovarjal mu je pa tanek glas — zdelo se mi je, da ga poznam. — Nekaj časa sta si odgovarjala v zateglih akordih, potem vse potihne; ali v tem hipu zagrmi ves kor, in regljanje se je razlegalo daleč okoli v neizrečno moje veselje, ali v veliko nejevoljo moje matere. In tudi po zimi, ko je regljajoča moja banda spala pod ledeno skorjo, imel sem na morji nepopisno veselje. Bilo je mraz, da je vse pokalo: s sosedovim Andrejčkom sva se pa drsala na vrtu, da so iskre švigale izpod podkovanih peta, — kadar ni bilo matere doma. — Nikoli te ne bodem pozabil, mlaka na vrtu! Dnevi, ki sem jih preživel kraj tebe, bili so najsrečnejši!«
A kmalu je bilo konec te lepe idile, ker zgodaj že je izgubil Erjavec svojega očeta.
Neko noč ljubljanski mesarji neusmiljeno pretepo Erjavčevega roditelja; zjutraj ga najdejo nezavestnega ležočega pred klavnico in umrl je, stoprav 321etni mož, malo dnij potem.*) Pri Erjavčevih se je udomačilo uboštvo. Naš Fran je iz šole grede večkrat gladen pobiral po tleh češnje, katere so poizgubljale branjevke; o prostih dneh pa je s starejšo sestro hodil na Golavec po gozdno suhljad. Čez nekoliko let se mati njegova znova omoži v Zalog,   Fran   pa   ostane   pri   stari  svoji
*) Tako mi zatrjujejo verjetne priče, Erjavčevi še živi sorodniki, in tako mi je pravil tudi Erjavčev prijatelj iz mladih let, pokojni dr. V. Zarnik. Erjavec sam pa je vedno trdil, da mu je oče umrl nagle, a prirodne smrti.                                   • L.
**
IV
materi. A kakor je na naglem izgubil očeta, tako nekoliko let pozneje tudi mater. V Zalogu je imela mati njegova krčmo. Nekega dne hoče brzo steči po stopnicah v globoko klet, spotakne se in pade tako nesrečno, da se ubije pri tej priči. Skrbela je že tedaj in tudi pozneje največ zanj teta njegova, materina sestra, bivša kuharica pri kanoniku Andrijolliji, kateri je Erjavec pozneje to dobroto povračal z otroško ljubeznijo, hraneč jo kakor mater'svojo pri sebi v Gorici  do nje smrti.
V šoli se mu sprva ni dobro godilo. Prilezel je sicer do četrtega razreda pod ostrega učitelja Ivanetiča, a tu mu je pošla vsa njegova učenost. Pouk je bil ves nemški in Erjavec je ujel komaj vsako deseto besedo, konec leta pa nesel debelo dvojko na svoje Spodnje Poljane. Vender poskusi srečo svojo še drugo leto. Zdajci se mu pa, kakor mi je sam pravil, kar nekega dne odmaše ušesa in razveže jezik, da jo je znal rezati po nemški. Odslej je bil Erjavec ves čas čeprav ne izvrsten, vender zanesljiv in dober dijak, tudi na gimnaziji, kamor je vstopil jeseni leta 1847. ter jo zvršil leta 1855.
Tista leta je živel v Šiški pri Ljubljani znani pri-rodopisec Ferdinand Schmidt. Za ogromne svoje prirodopisne zbirke je potreboval pomočnika in dobra sreča privede Erjavca že v drugi šoli v Schmidtovo hišo. Vse proste dni je odslej pomagal Schmidtu urejati njegove zbirke, ali pa je staremu možu prebiral priiodo-pisne knjige. Ondukaj se je Erjavec seznanil tudi z mnogimi* drugimi kranjskimi prirodopisci. iako z Dežmanom, Haufienom in Hoimannom. V njih družbi je oblazil velik del kranjske dežele ter preteknil, iščoč redkih žuželk in polžev, marsikatero podzemeljsko jamo in otlino. Erjavec je sam to življenje opisal z nedosežnim humorjem v »Črticah iz življenja Šnakšnepskov-skega,« natisnjenih v Janežičevem »Glasniku« 1. 1858. Pozneje je Erjavec ta spis sam prekrstil v »Črtice iz življenja in delovanja učenjaka Schnak-schnepperleina«. (Izbrani spisi I. 41.)
Na gimnaziji je imel Erjavec celo kopo odličnih vrstnikov: Večeslav Bril, Simon Jenko, Valentin Kermav-ner, Valentin Mandelc, Jožef Stritar, Ivan Tušek, Valentin Zarnik   so mu bili  sošolci;  Ivan Mencinger je  študiral
v
dve leti za njim. Take vrle osme šole, kakeršna je bila 1. 1854.—55., ni še videla bela Ljubljana. To so možje, kateri so nam poleg Gegnarja, Valjavca in Levstika pred dvajsetimi leti osnovali našo leposlovno, osobito pripovedno literaturo, in kateri so v življenje obudili Janeži-čevega »Slovenskega Glasnika«. Jeseni 1. 1854. združili so se namreč osmošolci Bril, Mandelc, Tušek, Zamik, Jenko in naš Erjavec ter začeli pisati literarni list »Vaje«. Shajali so se vsako nedeljo popoludne v Mandelčevem stanovanji v Eggenbergerjovi hiši na sedanjem Prešernovem tergu št. 2. Vsak je prinesel s seboj, kar je v tednu spisal ter svojim prijateljem na glas čital. Kar je kritika odobrila, to je prišlo v »Vaje«. Skupen izprehod na Rosnice (Rosenbach) ali v Šiško na Vodnikov roj-stveni dom je zaključeval take literarne nedelje. To je bil naš slovenski »Hainbund«!
Spomina vredno je tudi, kaj posebno je bil povod, da so se ti mladeniči združili v literarno delovanje. Jeseni. 1. 1851. napravili so gimnazija1!« o velikem dina-stiškem prazniku javen koncert. A tedanji katehet G. je strogo prepovedal osmošolcern pri tem koncertu peti katero si bodi slovensko pesem. Dijaki se gredo v svoji žaljeni narodni zavesti potožit k svojemu prijatelju in tedanjemu slovenskemu pisatelju g. D. Dežmanu. V krasnem ogovoru jih je ta navduševal, naj narodu svojemu vedno ostanejo delavni in značajni sinovi. Beseda je dala besedo, in dijaki poprosijo g. D. Dežmana, naj on začne izdajati leposloven list slovenski. Ta jim obljubi. A ko so se oglasili že mnogi pisatelji slovenski, da mu hote pomagati, g. D. Dežman pravi, da ne — utegne listu biti urednik. Stvar se je razdrla. Ali'dijaki so ostali mož-beseda ter začeli pisati svoje »Vaje«.__In kaj so pisali ti osmošolci? Vzemi Janežičevega »Slovenskega Glasnika« prvih deset zvezkov v roke! Kar tu nahajaš Jenkovih. Erjavčevih, Mandelčevih, Zarnikovih, Tuškovih spisov — in lepa versta jih je! — malone vsi so bili že 1. 1855. porojeni in v »Vajah« priobčeni. Te »Vaje« so bile tedaj v istim zibel »Slovenskemu Glasniku«. Iz tega pa tudi vidimo, kako resno in pridno so delali ti dvajsetletni mladeniči,  zlasti Erjavec, že takrat.
Po zvršeni maturi leta 1855. odloči se  Erjavec za ' učiteljski stan  in odide na Dunaj študirat  kemije in
VI
prirodopisja. Tukaj je pridnemu dijaku učna uprava naklonila izdatno podporo s tem, da mu je podelila državno ustanovo, znašajočo 300 gld., pod tem pogojem, da se Erjavec pripravi za učitelja na realkah, katere so takrat začeli snovati po Avstriji. Že junija meseca 1859. leta, torej ne še po celo štiriletnih študijah, oglasi se Erjavec za preskušnjo, pri kateri je imel pa nekoliko nesreče, kajti iz glavnega svojega predmeta, iz kemije, bil je potrjen samo za nižje razrede, iz prirodopisja pa za višjo realko.
Poskusno leto je potem Erjavec odslužil na realki v Gumpendorfu ter bil poleg tega od dne 15. junija do dne 30. oktobra 18G0. leta prefekt v Terezijanski akademiji.
Ker je pa tedaj vsemogočni ministerski svetovalec Kleeman, poročevalec v naučnem ministerstvu, ob vsaki priliki poudarjal, da nobeden profesorski kandidat slovenskega rodu ne dobi službe na Slovenskem, odloči se Erjavec iti na Hrvaško in že dne 30. oktobra 1860. leta je bil imenovan za pravega učitelja na zagrebški realki. Tu je prebil Erjavec jednajst jako srečnih let. Hrvatje so Erjavca visoko čislali zaradi njegovega korenitega strokovnjaškega znanja, in tudi zategadelj, ker je bil izboren in vesten učitelj, ljubezniv prijatelj in kolega in redek, pošten značaj. Bil je na Hrvaškem kakor doma, govoril je izvrstno hrvaški in kmalu se privadil tudi hrvaškim društvenim običajem. Hrvaško zemljo je kmalu bolje poznal, nego marsikateri Hrvat; prepotoval je vso od konca do kraja. Tako n. pr. je septembra meseca leta 1864. z direktorjem Torbarjem in prof. Matkovičem potoval na Klek, na Plišivico in na Plit-vička jezera. Iz Gospiča se je Torbar vrnil v Zagreb, Erjavec in Matkovič pa sta šla v Zrmanjo, Knin, Sibe-nik in odondot po morji v Trst. Erjavec je na turški meji, zlasti v Kršlji, preiskal ondotne podzemeljske jame. Na turško-dalmatinsko-krajiški meji ustavi oba popotnika sredi gozda znani razbojnik Skundrič, a ne stori jima ničesa, ko mu povesta, da sta učitelja, a ne uradnika. Prepotoval je največ peš tudi Slavonijo, krenil je celo čez državno gninico v Banjaluko ter obiskal tudi Srem in Beligrad. Bil je tudi na Češkem, kjer je obiskal
VII
Zlato Prago. Leta 18(57. je bil z realčnim direktorjem Torbarjem, prof. Rihtaiičem in sedanjim senjskim škofom Posilovičem v Parizu. Tja se je vozil čez Dunaj. Solnigrad, Strassburg; v Parizu se je mudil trinajst dnij in se potem vrnil čez Genevo, Lausanne, Bazel, Kostnico, Lindau, Monakovo, čez Tirole, Verono in Trst v domovino. Leta 1873. obiskal je tudi Benetke. Sicer pa je počitnice prebil v prijateljski družbi ali v Ljubljani, v Železnikih, v Školji Loki, na Bledu ali v Kamniku. Kajti dasi udomačen v Hrvaški, srce je vedno ohranil svoji slovenski deželi. Ko zatorej leta 1871. nastopi fdoba Hohenvvartovega ministerstva, misli Erjavec, da so 'Slovencem napočili ugodnejši časi; zato poprosi učiteljske službe na realki v Gorici, kamor je bil res tudi imenovan dne 17. avgusta leta 1871.
Gorica je solnčno in prijazno mesto z lepo, vinorodno okolico. Vender se je tu jelo Erjavcu kmalu močno tožiti po veselem, živahnem Zagrebu. V Gorici ni bilo nobene vesele prijateljske družbe, nobene znane rodbine, nobenega javnega slovenskega življenja. Po krčmah in kavarnah je gospodarila furlanščina, kolegi so bili z redkimi izjemami sami Italijani, nemški Pemci in Tirolci; le redkokdaj se je mala domača družba zbrala v čitalnici. Umevno, da se je Erjavec čutil jako zapuščenega in večkrat je meni, ki sem T njim vred prišel v Gorico, rekel naravnost, kako mu je žal, da je odšel iz Hrvaške. A ker ni našel v pofurla-njeni Gorici nobenega dušnega užitka, zatekel se je v naročaj večno lepe prirode. Ni ga bilo prostega dne, da bi Erjavec ne bil obesil popotne torbe čez rame, pa hajdi na kršni Kras, v Trnovski gozd, v ravno Fur-lanijo, v solnčna Brda ali proti vinorodni Vipavi. Časih je odšel tudi kar za več dnij v snežene vrhove Julskih Alp, na Krn, Prestreljenik, Matajor ali v Triglavsko pogorje.
Ker sem čestokrat spremljal Erjavca na teh izletih, bila mi je prilika natančneje opazovati in spoznavati vse mnogovrstne vrline tega izbornega moža.
Vsak izprehod, vsaka pot mu je imela znanstven namen. Hotel je upoznati vse Primorje v geološkem, zemljepisnem in* prirodoznanskem   oziru.    Prebrskal je
VIII
vsak grmič, zdaj pobral drobnega polža, zdaj ujel brzo-nozega hrosta, zdaj odkrušil kos kamena, zdaj utrgal neznatno bilko. A vse to nabiranje ni kar nič motilo prijateljskega razgovora. Erjavec je vedel vedno kaj novega povedati. Zanimali so ga vsi dogodki javnega življenja, zlasti ako so se tikali slovenskega naroda; zanimala ga je vsaka politična in literarna novica in o vsaki stvari je imel svojo utemeljeno sodbo. Mož obširnega strokovnega znanja, bil je nadarjen s prirojenim tankim ukusom in poznal je tudi leposlovne proizvode raznih velikih literatur; pesnike slovenske pa je znal do malega vse na pamet in znana mu je bila vsaka povest, vsaka, še tako nedolžna razpravica domača. O sebi in spisih svojih ni rad govoril; ako pa sem jaz zasukal govorico na literarno delovanje njegovo, pomudil se je rad pri takem razgovoru, toda samo zategadelj, da mi je našteval formalne napake in tehniške nedostatke svojih povestij in znanstvenih razprav, tako n. pr. je povest »Zamorjeni cvet« imenoval sam svoje najslabše pripovedno delo. Še najbolj so mu ugajali njegovi pri-rodopisni spisi: »Mravlje« se je rad spominjal in tudi na »Domače in tuje živali«   je bil nekako ponosen.
In kakor sebi, tako je bil tudi drugim pisateljem jako oster, toda pravičen kritik; večkrat je grajal, nego hvalil, a graja njegova ni bolela; kajti Erjavec je imel obilo na razpolaganje tiste čudovite stvari, katere toli-krat pogrešamo tudi pri omikanih ljudeh in katero imenujemo takt. Morebiti nikoli v življenji svojem ni raz-žalil nobenega človeka, dasi je kaj rad ugovarjal trditvam, s katerimi se ni ujemal, ter trdovratno branil svoje mnenje, katero je modro izrekel. Mnogo sem v svojem življenji srečal omikanih ljudij, ali malo poznam takšnih, da bi bila njih družba prijetnejša nego njegova. In ako sva po daljšem potovanji zvečer posedla okoli ognjišča med vesele Vipavce ali glasne Kraševce ter se krepčala s sladko reboljo ali kraškim teranom, oživel je Erjavčev humor in v veselem razgovoru nam je potekel večer. Pri vsem tem pa je Erjavec vlekel na uho vsak glas, vsako frazo in besedo, velikrat me je dregnil z nogo, rekoč: »Ali ste culi?« In reči moram, da večkrat nisem čul ničesa, dasi je bila slovenščina učni moj predmet; Erjavec pa je molče dnevnik potegnil iz žepa ter zapisal
IX
novo frazo, nov izraz iz narodovih ust. In tako je nabral tisto neprecenljivo jezikovno gradivo, katero je več let priobčeval v Matičinem letopisu »Iz potne torbe« (v Matičinem letopisu 1. 1875., 1879., 1880. in'1881.),in s katerim je tako lepo obogatil slovenski slovar in slovensko frazeologijo.
»Na takem potovanji«. kakor piše gospod Simon Gregorčič (n. n. m.), »pripetila se je Erjavcu marsikatera smešna: Gospod Matija Sila popisal je v Goriški »Soči«, kako ga je star kraški ovčar imel za kakega uradnika od davkarije. Erjavec je stopil k pastirju in dejal prijazno: »No, očka, povejte, kako se pravi vašim ovcam!« A pastir je le omecaval in na ponovljeno vprašanje rekel, da ne ve, da ovce niso njegove, naj gre gospod vprašat gospodarja dol v vas. Bal se je možiček, da mu gospod ovce popiše ter da mu bode več šteti za davke.
V njegovih beležkah pa sem naletel na to (pisano je hrvaško): V B. (imena ni moč natanko citati) sem bil v gostilni z zidovi (judi). Dobro so bili rejeni in potni. Jedli so bržole s česnom, brisali si z malimi prtiči, ali ne samo partimiranih ust, ampak ves obraz in čelo. Potlej sem videl, kako je točaj s stoičnim mirom prtiče spet spravljal, umazane in s potom nakvašene. Zdaj šele se mi je zasvetilo, odkod ta čudni duh v prtičih, ne kisel, ne rezen, ne žaltov, nego od vsega tega nekaj. Tedaj sem sklenil, na poti nikoli ne upotrebovati prtičev. — Bog zna, ali je moje vedenje ali moja oseba taka, vsi so mislili, da sem trgovec ter me potegnili v svoj pogovor. Strašno jih je hudo imelo, ko nikakor niso mogli izpipati iz mene, s čim tržim. Vsi so me od strani gledali, vsak je videl v meni — konkurenta. Vprašali so, ali kupčujem z lesom, ali z jezicami, ali s cunjami ali z zajčjimi kožami i. t. d.? Naposled sem se jim razodel. Niso mogli verjeti, da bi polže i. t. d. pobiral. Gotovo, da jih dobro prodajem; ali je kako društvo za tako kupčijo ali kali? Naposled niso vedeli, ali bi mi verovali ali ne. Tedaj gre jeden njih ven in prinese vejico neke rastline: ali jo poznam, in čemu je dobra? Smeječ se, povem nekaj. Sedaj pa vsi v me: »Gospod doktor, moje dete ima grižo, mojo punčiko krč lomi, mene po ušesih trga — katera bilka
X
za to pomaga?« Eden me povpraša: »Ali botanik, ali tak človek mora znati tudi kaj kemije?«
»Zna, kolikor toliko!«
Na to me hitro povpraša, kaj pomaga proti plesnivemu duhu v vinu, ali pa kadar vino cikne.
Tako tedaj so imeli ti židje Erjavca najprej za trgovca, potem pa za universalnega »dohtarja«.
A huje se mu je godilo blizu Čepovana na Goriškem. Tamošnji g. vikar, BI. Grča, piše o tem Gregorčiču: »O šolskih počitnicah, menda je bilo 1. 1875., grem nekega dne po kosilu pod milo nebo. Ko korakam mimo znane »Močilarjeve« hiše, vidim skozi odprto okno prijazen slovensk obraz tujega gospoda. To, ali kaj, mi je ustavilo sprehod in me vleklo v hišo. Z neznanim tujim gospodom se pozdraviva. Potem gospod mene samemu sebi predstavi, sebe pa meni, to je, nagovori me po imeni in pove, da on je profesor Erjavec. Sedel sem za mizo, vesel, da sem v družbi po vsi Sloveniji znanega učenjaka. „ Danes sem bil »ravbar«, začne gos p. profesor; „no, kaj tacega se mi pa še ni pripetilo.«
»Kako to ?« vprašam začuden.
In g. profesor mi pripoveduje, da je zjutraj na Laznah, v bližnji vasi konec trnovskega gozda, nabiral rastlin in živalic. Laznarji, pri svojem delu na polji, opazovali so ga skrbno po strani. Ko pridejo bliže, hitro skočijo štirje možje k njemu, rekoč: »Kaj delaš tu?«
»Menim, da nič hudega in nič prepovedanega«, odgovori jim.
A oni ga primejo rekoč: »Kaj praviš! Ti si ravbar (ropar), iz Gradiške si ušel, mi že vemo!«
»Dosedaj sem bil profesor v Gorici in za ravbarja me ni še nihče imel!«
»Ti — profesor?« odvrnejo mu neverno. In pogovor se je še nekoliko nadaljeval precej osorno. Končno postane g. profesor že nejevoljen in vpraša:
»Kaj pa mi hočete?«
»Z nami pojdeš!«
»Kam pa?«
»V Čepovan!«
»Dobro! V Čepovan sem že itak namenjen — spremite me doli.   Doli me poznajo,  boste se vsaj pre-

KI
pričali, kdo sem. Še vsakemu po eno desetico vam plačam, ker me boste varovali, da me še kdo drug ne napade tako surovo, kakor zdaj vi!«
To je pomagalo. »Ge greš y Gepovan, pa pojdi! Če nisi pošten, te bodo prijeli že Gepovanci«, reko omejeni Laznarji ter izpuste g. profesorja iz svojih pestij.
Povod temu napadu je dalo naznanilo županstva, da je iz Gradiške pred nekaterimi dnevi ubežalo šest jetnikov, na katere je glavarstvo naročilo paziti.
Sploh se pa mora reči, da je bil povsod prijazno vzprejet od duhovnikov, učiteljev in drugih zavednih narodnjakov. Vsi so se radi okoli njega zbirali in veseli bili njegove družbe. Tako si je tudi na potovanji pridobil mnogo prijateljev in spoštovateljev.« —
Posebno točno in natančno je izpolnjeval Erjavec svoje učiteljske dolžnosti. Bil je strog, vesten, pravičen, a ljubezniv učitelj: ljubili so ga učenci, spoštovali tovariši njegovi in beseda njegova je navadno odločevala v spornih šolskih stvareh. Ko je leta 1874. obolel tedanji ravnatelj goriški veliki realki Fr. Gatti, postavil mu je c. kr. deželni šolski svet Erjavca za namestnika. Leta 1874. in 1875. učil je tudi po C ur na teden na tedanjem goriškem moškem in 1. 1878. in 1879. na ondotnem ženskem učiteljišči, 1. 1876. ga je učno mini-sterstvo premeknilo zaradi njegovih zaslug v Vili. plačilni razred in od 1. 1886. je bil ud izpraševalne komisije za občne ljudske in meščanske šole v Gorici.
Na glasu učenjak je bil dne 13. novembra I. 1875. imenovan za rednega vseučiliškega profesorja v Zagrebu in Erjavec je bil sprva voljan prevzeti podeljeno mu prirodopisno stolico ter je tudi v Zagrebu že kot vseučiliški profesor prisegel ; toda iz Zagreba vrnivši se, odpovedal se je iz raznih vzrokov podeljeni mu profesuri, kar so mu Hrvatje po pravici zamerili.
Delal je, kakor sam pravi v neki listini 1. 1886., na šolskem polji skozi sedemnajst let »z veseljem in z ljubeznijo in si je vedno prizadeval, strogo izpolnjevati svoje dolžnosti. Neboječ se (pravi sam), da bi me mogel kdo obdolžiti prevelike samohvale, lahko rečem, -da sem učitelj s svojo metodo, svojim vedenjem v šoli in zunaj šole pridobil si naklonjenost učencev, spoštovanje
XII
tovarišev in priznanje načelnikov« (S. Gregorčič na navedenem mestu).   —
Drugo leto svojega bivanja v Gorici dne 23. oktobra 1872. leta se oženi Erjavec z lepo, ljubeznivo gospodi-čino Marijo Friilavo. A veseli dnevi njegovega zakona so bili kratki. Mlada žena zboli nevarno in ni še dobro okrevela, zgodi se Erjavcu druga nesreča. Dne 23. avgusta leta 1873. po noči je v Gorici razgrajala silna nevihta; strela udari v Erjavčevo stanovanje in ubila bi bila brez dvojbe oba, Erjavca in gospo njegovo, da ni bil na veliko srečo k posteljima napeljan zvonec, po čigar jekleni vrvici je odskočila smrtonosna električna iskra. Strah, katerega je Erjavčeva gospa prebila tisto noč, imel je zanjo hude nasledke; poprej vesela in živahna, trpela je odslej na razdraženih živcih. Iz tega zakona je dobil Erjavec troje otrok: Ljudmilo, Milutina in Mileno.
Z vso očetovsko ljubeznijo se je oklenil svojih otrok, zlasti živahnega dečka Milutina, ki je razveseljeval vso hišo. A tudi v to srečo je nemila usoda posegla z neusmiljeno roko. Duševno in telesno lepo razviti in bogato nadarjeni Milutin umrje po kratki bolezni dne 9. marcija leta 1884. v sedmem letu dobe svoje. Tega udarca globoko čuteči Erjavec ni mogel preboleti, zlasti, ker je bil nesrečni mož prisiljen ločiti se tudi od svojih dveh hčera ter ji iz hiše domače poslati v Skoljo Loko tujim ljudem v vzgojo. —
V svetovni zgodovini, kakor v vsakdanjem človeškem življenji velikokrat opazujemo rodbine, katere od rodu do rodu preganja usodna tragika, dokler z neusmiljeno močjo ne uniči zadnjega bitja.
In takim nesrečnim rodbinam bi jaz prišteval Erjavčevo.
Očeta so mu ubili ljubljanski potepuhi; mati se mu je ubila sama; v mladosti še je izgubil svoja dva brata; smrt mu je vzela iskreno ljubljeno sestro. Zapuščena sirota je ostal sam na svetu!
In ko si hoče ustanoviti domače ognjišče, spet poseže vmes tista -tragična usoda, razdere mu srečo, ugrabi mu dragega sina, odvede ljubljeni hčerki; a te nesreče   ni  še   dovolj   —   tudi   on sam mora priti na
xni
vrsto! Zdrav in krepak mož nenadoma in neprevidoma po jednonrni bolezni izdihne ob polupolnoči dne 12. ja-nuvarija leta 1887. plemenito svojo dušo!
Gospod Gregorčič njegove poslednje trenutke opisuje tako: »Bolehati je bil začel naš slavni pisatelj že prej. Že več časa je hiral. Med zadnjim njegovim bivanjem v [pavi ga je preiskal dr. Kenda in našel pluča nakažena. Odpovedal mu je pa tudi želodec svojo službo. Pri vsem tem smo prijatelji glede na njegovo krepko postavo upali, da bode vse spet dobro. A Bog je sklenil drugače. Bilo je dne 13. januvarja 1. 1887. Erjavec je ves dan delal, zvečer v družini bil nenavadno vesel in po večerji pisal za Pleteršnikov slovenski slovar še do 10'/2 ure, potem je šel počivat. A kmalu ga začne daviti kašelj. Dvigne se v postelji in ko nič ne pomaga, vstane. Soproga mu izkuša pomagati z domačmii zdravili — brez uspeha. Pokličejo g. prof. dr. Antona Gregorčiča, ki je opravil v duhovskem oziru, kar je bilo v takih razmerah mogoče. Erjavec se potem zgrudi in po kratkem smrtnem boji zaspi k večnemu počitku. Novica o smrti tega veljaka je pretresla vse Slovence. Vsi so bili pobiti, mnogi niso hoteli niti verovati te nepričakovane izgube. Od vseh stranij domovine so prihajali pomilovalni listi in telegrami, od vseh stranij Slovenije so prišli mrliča kropit. in spremljat ga na poslednji žalostni poti. Sprevod je bil velikansk in veličasten, pogreb je pokazal, kako čislan in priljubljen je bil pokojnik povsod. Nad 40 krasnih vencev od častilcev njegovih je krasilo mrtvaško rakev. In vsi stanovi in skoro vsi kraji na Goriškem in deloma tudi na Kranjskem so bili pri pogrebu zastopani. In resnična žalost, kar se vidi v mestu redko, brala se je spremljevalcem na obrazu. Še bolj pa se je pokazalo, kako je bil Erjavec priljubljen povsod, ko so jeli nabirati za Erjavčevo ustanovo, deloma namenjeno v podporo njegovih sirot. V štirih mesecih se je nabralo nad 2400 goldinarjev in sama družba svetega Mohorja je podarila glede na velike zasluge, ki jih je imel pokojnik za to družbo, celih 500 goldinarjev.
Slava častilcem in darilcem in slava možu! Vsi ga častimo s tem, da ga posnemamo v lastnostih in delih.
Pomnik mi vsi postavimo mu tak, Da slednji skuša biti mu enak!"
XIV
Vsak človek ima dvojen obraz, znotranji in zunanji, duševni in telesni. Že zunanjost človekova je zanimiva, in lahko jo je popisati; mnogo zanimivejša je pa znotra-njost, zlasti pri omikanem, duhovitem človeku — pa tudi težavno je podati natančno nje sliko. Oglejmo si na kratko oboje pri našem Erjavci.
Bil je naš Fran nad srednjo moško velikost, krepke postave, lepo vzrastlih udov, močnih prsij, širokih pleč. Glava mu je bila obilna a ne čezpravilno, obraz lep, miren, obrobljen s črno brado in črnikastimi lasmi, ki so mu bili v poznejših letih s sivimi pretkani; oči je imel svetlorjave, mirne, krotke, a duhovite. Bil je lep mož, ki se je že po zunanji prikazni na prvi pogled prikupil človeku.
Znotranjost človeka pa sodimo po njega govorih, po vedenji in po delih. Izkušal bom vsaj nekoliko pogoditi sliko Erjavčevega duha in srca.
Najprej naj omenim Erjavčevo učenost. Učenjaka izkazal se je v šoli in zunaj. Učenjaka ga kažejo zlasti njegovi spisi. A bil je pa posebno velik specijalist v malakologiji.
Drugič nam je poudarjati Erjavčevo narodno mišljenje, odločno, stalno in čisto kot zlato. Za narod je gorel in delal od mladih nog do poslednjega trenutka. Bil je pa rodoljub ne le v besedah, ampak v delih. Komu je posvetil vse svoje spise, če ne Slovencem ? Za koga je delal, če ne za nas? Bes, da je kot učenjak služil vedi sploh, a sad svoje učenosti, svojih preiskav je poklonil večinoma nam. In pokojnik ni bil narodnjak le na shodih, v društvih, le v javnosti, bil je narodnjak tudi v svoji domači družini. Pogostoma se godi, žal, med nami, da možje, kateri slujejo med nami kot voditelji, pisatelji i. t. d., v domači hiši potisnejo naš mili jezik v kot, da se v njih družini košati in šopiri nemščina in laščina v delavnik in praznik. Sramota za nas! A pri Erjavci ne tako! Naš slovenski jezik i in sicer j edino naš slovenski jezik govoril seje vedno v njegovi hiši. Slovenski sta govorila soproga med seboj, slovenski z otroki, slovenski s posli. Da, kar jaz pomnim, nisem videl v tej družini poslov, če ne slovenskih. Vsak uspeh,  vsak napredek našega naroda,  vsaka lepa  nova
XV
ikazen na književnem polji, vsaka politična zmaga mll je napolnila srce z veseljem. Pa tudi bolela ga je slednja izguba in nesreča narodna.
Značaj Erjavčev je bil jeklen, neomajen, a zraven čist kakor zlato. Ni ga upognila nobena sila, a dal se ni tudi zapeljati z nadami in obeti. Stal je trdno na poti, ki jo je spoznal za pravo, ni krenil ne na desno, ne na levo. Bil je cel mož! Tudi ko so prišle na njega nesreče, bridkosti, katere je silovito čutil v duši svoji, ostal je mož in jih je prenašal brez tožbe.
Bil je pa tudi poštenjak v vsacem oziru. Nikomur ni želel, ne storil najmanjše krivice. Pošten v narodnem oziru, pošten in pravičen proti drugim narodnostim. A bil je tudi vesten in pošten v navadnem pomenu besede. Nekdaj ga je nagovarjal hišni gospodar, naj bi zarad zmanjšanja prihodninskega davka izrekel, da ne plačuje toliko od stanovanja, kakor je v resnici odrajtaval: a ta zahteva ga je silno razkačila, češ, kaj on da bi lagal, on naj bi sleparil.in sicer kot cesarski uradnik cesarja!
Pokojnik je bil tih, miren človek, dobrega srca. Sam v nekem pismu te svoje lastnosti poudarja. A bil je tudi silno skromen. Nikdar ni govoril o sebi, o svojih delih. Nikdar se ni silil in porival naprej, nikdar ni prosil iz svojega nagiba za višje službe. Že dijaku na Dunaji mu nekdo to skromnost očita, češ: »Kaj mislite, da Vas bodo iskali ? Sami si morate službe prositi!« Tudi ko so ga vabili na zagrebško vseučilišče, pokazal je to skromnost. Pisal je tedaj svojemu prijatelju dr. Vidriču nekako tako: »Kakor prijatelju kažem Ti odkritosrčno, pa po Tvojem drugem listu nisem niti mislil na stolico vseučiliščno. Moreš si misliti zakaj! Mučno mi je zavzeti mesto, za katero vsaj formalno nimam vseh sposobnostij. Nedvojbeno bi moral večkrat slišati očitanja in moral bi molčati. Pa ko bi mi tudi nikdo nič ne očital, očitati bi si moral sam. Tu, kjer sem zdaj, vem, da sem povse na svojem mestu, a Bog zna, bi li bil onde ? . . . . Kar v svojem drugem listu od mene zahtevaš, da naj sebe nekoliko nakitim (olepšam) ter svoje zasluge nekoliko povzdignem, oprosti, tega nečem in ne morem storiti. Pa saj tudi tiste moje zasluge niso tako velike,  kakor  si jih Ti  v prijateljski
XVI
navdušenosti misliš. . .«    Ali taka skromnost  pri   toliki učenosti ni posebna lepota, pa tudi, žal, redka stvar?
Kot soprog bil je vedno zvest, kot oče ljubezniv in skrben. Že od prve dobe skrbel je za lepo odgojo otrok, sam jih učil in ko so začeli hoditi v šolo, je učitelje vsestransko podpiral. Doma je naloge pregledova otroke izpraševal, sploh vse storil, da bi mu deea lepe napredovala. In ko so šle deklice v samostansko šolo v Loki, kako ljubezniva in skrbna pisma jima je pisal! Naročal jima je v listih tudi najmanjše stvari, ki bi mogle vplivati na telesni in duševni razvoj.
Še jedno naj opomnim! Pri vsej učenosti ostal je' dober kristjan. To je pokazal sam sosebno pri odgoji otrok. Otroci so morali zjutraj in zvečer, pred obedom in po njem na glas moliti. In ko jih je dal iz domače hiše, izročil jih je v skrb častitim materam Uršulinkam. (Gregorčič n. n. m.)
II.
Oglejmo si še književno delovanje pokpjnega Erjavca.
Njegovo pisateljevanje je ravno tako mnogovrstno, kakor razsežno. Erjavec je napisal dolgo vrsto učenih prirodopisnih razprav; sestavil nam je celo kopo šolskih knjig; nabral obilo jezikoslovnega jeklenega zrnja; njegove povesti in novele se prištevajo najboljšim, kar jih imamo Slovenci; v humoreskah in potopisih ga doslej še nihče ni dosegel in s svojimi »Domačimi in tujimi živalimi v podobah«, s katerimi je genijalno in samo-stvorno populariziral prirodopis, podal je Slovencem pravo zlato knjigo. Sploh ga ni popularnejsega pisatelja v Slovencih, nego je bil pokojni Erjavec. Njegova pisava je ugajala duhovnikom, kakor posvetnja-kom: učenjak, kakor učenec, kmet in gospod prebirata njegove spise z isto naslado: duhovita gospo-dičina v gosposkem salonu, kakor preprosto kmetsko dekle v zadnji pogorski koči nahaja v njegovih spisih iste dobrodejne zabave. Erjavec je bil jeclen tistih redkih pisateljev, ki je znal pisati za ves narod, a ne samo
XVII
za posamezne dele njegove. Zategadelj je pa tudi smrt, ki nam je z neodvratno tragiko pobrala tega izbornega moža, živo občutil ves narod kakor splošno podeželno nesrečo.
Erjavec je bil med svojimi kolegi in tovariši na o-lasu učenjak, ki je s paznim očesom zasledoval vsak napredek prirodopisne vede ter svoje razsežno in korenito znanje pokazal z mnogimi razpravami, spadajočimi v njegovo stroko.
Pod naslovom »O postanku i razvitku tra-kakavica« je 1. 18G2. v programu zagrebške realke korenito opisal trakuljo.
Dve leti pozneje je v »Književniku« priobčil lepo razpravo »O v 1 a s i c ah ili t r i h i n ah«. V 31. knjigi »Rada« jugoslavenske akademije je napisal epohalno razpravo »Slavonija v malakologičnom pogledu«, ki je bila sad večletnih njegovih študij in večletnega nabiranja in opazovanja. Zlasti zaradi tega spisa njegovega ga je jugosla venska akademija dne 23. novembra 1875. leta izvolila za svojega dopisujočega uda.
Njegovo ime je zaslovelo tudi med nemškimi in francoskimi učenjaki. Družba »S o c i e t e m a 1 a c o 1 o-gique de la Belgique« v Bruselji ga je pozvala na sodelovanje ter ga imenovala za dopisujočega svojega uda, in prof. Brusina, kateremu je Erjavec odstopil ma-lakološke zbirke svoje, posvetil je svojo razpravo »Con-tribution a la malacologie de la Groatie (v Zagrebu, 1870.)«: »Au Professeur Francois Erjavec a Agram et au maitre en pharmacie P. Jean B. Kusmič a Ra-guse, membres correspondants de la societe Malacolo-gique de Belgique Brusselles etc. Tre s merites de 1 a s c i e n c e m a 1 a c o 1 o g i q u e ce petit monument d' hommage et de gratitude par V auteur« (»Ljubljanski Zvon«, VIL na 574. strani).
A najimenitnejša znanstvena razprava, katero je priobčil Erjavec, slove: »Die malakologisehen Verhaltnisse der gefiirsteten Grafschaft Corzim osterreichischen Kustenlande.« Natisnjena je v programu goriške realke 1877. leta ter oh-seza 82 stranij velike osmerke. — Pri vseh malakologih ali polžarjih je ta učena razprava vzbudila soglasno hvalo.
**
XVIII
Doktor Kornlmber, profesor na politehniki dunajski, piše n. pr. o nji (»Zeitschrift f. d. Realschulwesen, Wien 1877, pag. 189): »Der Verfasser liefert .... in dieser Arbeit eine Aufzahlung der in (Jorz und Gradišča lebenden Binnenrnollusken in svstematischer Anordnung mit Angabe der gebrauchlichsten Synonymen der ein-zelnen Species und der bislier bekannten Fundorte der letztern, zu deren Feststellung derselbe auf Excursionen durch das interessante Landchen nach allen Richtun-gen wiihrend seiner seehsjahrigen Wirksamkeit als Lehrer der Naturgeschichte an der oben bezeichneten Lehran-stalt, w e s e n 11 i c h beitrug ....
Die angezeigte Abbandlung kann als eine recht erwunschte Vervollstandigung gelten von Kreglingers systematischem Verzeichnis der in Deutschland lebenden Binnenrnollusken (Wiesbaden 1870) .... Der Aufzahlung von 421 Arten schickt Herr Prof. Erjavec eine interessante Charakteristik der Regionen des Landes mit Rucksicht auf vertikale Erhebung, Klima und Boden voraus, indem er I. Hoch -, II. Mittelgebirge, III. Isonzo-ebene, Brda und VVippachthal, IV. den Karst und V. die Meereskiiste unterscheidet, und gibt fiir jede Region die sie bezeichnenden Mollusken - Arten an. Endlich folgen drei Ubersichtstabellen, deren erste die Verbrei-tung der Arten nach den funf Regionen, die zvveite die Vertheilung der Familien und Gattungen, und die dritte das numerische Verlialtnis der in den verschiedenen Gebieten vorkommenden Mollusken darstellt. Ein voll-standiges Register der Artnamen und Synonymen erhoht die Brauchbarkeit der Abhandlung, vvelche wir als ein neues   Zeichen   v e r d i e n s t v o 11 e r   n a t u r w i s s e n -
schaftlicher Thatigkeit.....der Gorzer Ober-
realschule begriissen und vvertschiitzen.«
Prvi nemški konhiliolog K o bel t omenja v svoji kritiki, da je Erjavec v tej razpravi opisal 111 polžev, ki poprej niso bili znani na Goriškem ter dostavlja: „Wir begriissen darum mit Freude eine neue griindliche Bearbeitung, wie sie das Gebiet von Gorz nun durch Prof. Erjavec erfahren hat. Nicht nur erhebt sich die Zahl der bekannten Arten von 90 auf 201, sondern wir erhalten auch zahlreiche, sehr interessante Angaben iiber

XIX
die Verbreitung der einzelnen Arten, uber Lebensweise und Vorkommen. — Der Verfasser hat zweifellos mit seiner Fauna von G6i*z der europtiischen Mollusken-Geographie einen  nicht  unwichtigen  Beitrag  geliefert.«
Znani polžar Oskar Bottger v Frankfurtu na Odri imenuje Erjavčevo razpravo »eine meisterhafte Ar-beit« (Palaeontographia. Suppl. III. pag. 31, Cassel 1877). Ist učenjak je nekega novega polža krstil »Glausilia Erjaveci« z dodatkom: »Ich nenne sie nach dem um die Malakozoologie der Lflnder der Adria so hochver-dienten Herrn Prof. Erjavec in Gorz« (Gf. Rossmassler, Ikonographie VI, pag. i 01).
Toda več nego s temi učenimi študijami in razpravami je koristil Erjavec narodu slovenskemu z drugimi spisi svojimi prirodoznanske vsebine. Poudarjati nam je tukaj, da je Erjavec prvi profesor, ki nam je razven botanike oskrbel vse v njegovo stroko spadajoče šolske knjige. Spisal nam je namreč te šolske ali za šolo porabne knjige:
1.  Prirodopis živalstva s podobami. Po Po-korniji. Prvi natisek v Celovci leta 1864., 8, 166 str.; drugi natisek v Pragi leta 1872.. 8, 300 str.; tretji natisek tudi tam leta 1881., 8, 280 str.
2.  Rudninoslov je ali mineralogija za nižje gimnazije in realke po Fellockerji. V Ljubljani, leta 1867., 8, 88 str.
3.  Somatologija ali nauk o človeškem telesu učiteljiščem in višjim učilnicam spisal dr. Janez N. Wold-fich. Po četrtem natisku s 140 slikami. Založila »Slovenska Matica« v Ljubljani, leta 1881.. 8, 108 str.
4.  Prirodopis rudninstva ali mineralogija. V porabo nižjim razredom gimnazije in realke. S 37 podobami. V Ljubljani, Kleinmavr & Bamberg, leta 1883., 8, 76 stranij brez tolmača.
5.  Kemija po Schodlerjevi »Knjigi prirode«, izdala , »Slovenska Matica« v Ljubljani,   leta 1870..  8, 200 str.
6.  Živalstvo po Schodlerjevi »Knjigi prirode«, iz- \ dala »Slovenska Matica« v Ljubljani, leta 1875., 8, 278 str. '

XX
Res, da so nekatere teh knjig poslovenjene, toda kako so poslovenjene! Ta lepi jezik, ta krepki in jedrnati zlog, ta bistra in prozorna pisava — to so svojstva, s katerimi se nobena druga .šolska knjiga slovenska ne more ponašati v toliki meri, kakor se odlikujejo ž njimi Erjavčeve knjige. Njemu prelaganje ni bilo hlapčevsko, mehanično delo. Bil je tudi v prevodih svojih silno vesten in natančen. Znano mi je, kako je prirejal za natisek svoj »Prirodopis živalstva« v drugem izdanji leta 1872. Po tri dni. po ves teden je časih razglabljal in premišljeval kako posebno karakteristično besedo ter ugibal, kako bi ji dal pravo slovensko lice. Pregleda-vala sva Cigaletov, Vukov in Miklošičev slovar, a naposled je morala vender priti na vrsto — ultirna ratio: pisal je ponjo Levstiku v Ljubljano ali Šuleku v Zagreb. Zategadelj pa tudi nobeden učni predmet v slovenščini nima tako izbornih učil. nobeden predmet tako dovršene terminologije, kakor zoologija, mineralogija in somatologija. In kar je največ vredno, to terminologijo je Erjavec iz večine zajel naravnost  iz  narodovih   ust!
A ne samo za učenjake in za šolo. tudi za preprosti narod je Erjavec zastavil vešče svojo pero, učil ga je ljubiti prirodo, v nje bitjih čestiti vsemogočnega Stvarnika, na drugi strani pa v svoj prid obračati mnogovrstne prilike, katere priroda podaje človeku. Njegove »Domače in tuje živali v podobah«, (Družba sv. Mohorja od leta 1868.— 73.) kakor tudi »Naše škodljive živali v podobi in besedi« (Družba sv. Mohorja od leta 1880. — 82.) so pisane tako izborno, da poleg prijetne zabave človeku blaže srce. bistrijo um in mu povzdigujejo dušo do Boga. Tako pa je bilo mogoče pisati tudi samo možu, ki je bil ves čas svojega življenja s preprostim narodom v živi dotiki, ki je korenito poznal njegove nazore o živi prirodi, poznal njegove pesmi in pravljice o živih bitjih, in ki je bogate zaklade svojega znanja zavijal v besedo, kakeršno je čul iz narodovih ust samih.
In kaj naj rečem o njegovi »Mravlji« in o njegovem »Raku?« To sta spisa, ki bi Francozu Miche-letu ali Nemcu Brehmu delala veliko čast; v slovenski literaturi  nimata  sebi  podobnega  sodruga.    Glovek ne
XXI
ve femu bi se bolj čudil, ali ljubeznivemu humorju, ali divnemu jeziku, ali pisateljevi nedosežni spretnosti, s katero na najjednostavnejši in najpreprostejši način bralcu tolmači največje prirodnopisne uganke in probleme. »Mravlja« se bere kakor epos in pisana je z vsem znanjem prave pesniške tehnike. Pisal jo je pa Erjavec, ko je imel dveindvajset let: ali beri jo danes — dve-intrideset let po tem, ko je prišla prvič na svetlo — mikala te bode, kakor bi bila včeraj potekla izpod Erjavčevega peresa. In to je umevno! »Mravlja« je klasičen umetniški proizvod in vrednost in slava nje je neminljiva- Samo jeden spis se v naši literaturi more meriti ž njo, in to je »Rak«, katerega je opisal Erjavec 1. 1881. v »Ljubljanskem Zvonu«. — »Mravlji« in »Raku« je dal Erjavec tako obliko, da bralec prvi hip ne ve, kaj je bila pisatelju prvotna in glavna namera: je li hotel ta dva objekta na poseben način znanstveno opisati, ali je hotel ž njima bralca samo zabavati: težko je najti mejo, kje v teh dveh spisih jenjava prirodo-pis in kje se začenja leposlovje. In gotovo je upravičena želja, da bi spisi, kakeršni so »Mravlja«, »Rak«, »Rastlinske svatbe« in »Žaba« Erjavčeva, postali tipični v našem slovstvu in da bi tudi drugi učenjaki, kadar obravnavajo znanstvene tvarine, dajali spisom svojim tako obliko, kakeršno jim je znal dati Erjavec; potem bi pojenjale tožbe, da so slovenski pisatelji vselej dolgočasni, kadar tolmačijo večjemu občinstvu kakšen znanstven predmet.
Z navedinimi spisi pa še nikakor ni izcrpljeno poročilo o Erjavčevem književnem delovanji, kajti Erjavec zavzema tudi v lep oslov j i slovenskem častno mesto in kjer se imenujejo prvi novelisti naši, tam se mora poleg Levstika in Stritarja, Jurčiča in Mencingerja, poleg Kersnika in Tavčarja omenjati tudi dično njegovo  ime!
Z vsemi odličnostimi izborne svoje pisave je združeval Erjavec neki posebno ljubezniv humor in izreden dar prijetnega pripovedovanja. Ne rečem preveč, ako trdim, da ga doslej v tem oziru razven Levstika ni prekosil nobeden slovenski pisatelj, niti Jurčič ne. Tudi Jurčič ima obilo humorja, toda njegov humor je nekako rezek, suh in premišljen, Erjavčev pa nežen in priroden: |
XXII
Jurčič pripoveduje točno, natančno in počasi, Erjavec naglo in prijazno. Res, da v fotografični karakteristiki delujočih oseb in v psihološkem razvoji njih dejanja Jurčič daleč nadkriljuje Erjavca, a nasproti ima Erjavec spet prednost, katere zastonj iščemo pri Jurčiči. Jurčič za prirodo nima nobenega očesa, njemu je človek glavni in jedini predmet opisovanja in opazovanja; nikjer ne nahajaš v Jurčičevih spisih kakega prizora iz večnolepe prirode; on ne vidi niti ptic, niti cvetlic, ker je preveč realist, da bi se oziral na take stvari. Erjavčevim leposlovnim spisom pa ravno prekrasne slike in epizode, izvirajoče in zajete iz natančnega opazovanja prirode, dajo neko posebno milino in lepoto.
Prvo povest je priobčil Erjavec v »Novicah« leta 1857. Imenuje se »Veliki p etek«. V Janežičevem »Glasniku« je objavil povesti »Nastrijčevem domu«, »Zamorjeni cvet«, »Huzarji na Polici« in »Izgubljen mož«. — Janežičevo »Cvetje« je prineslo iz njegovega peresa »Kitico An dersenovih pravljic« — »Družba svetega Mohorja« je dala na svetlo njegove povesti »Hudo brez dno« in »Ni vse zlato, kar se sveti«. Obe povesti spadata med najlepše, mladini in preprostemu narodu namenjene povesti slovenske. Vsaka njiju je vredna vrstnica Ciglarje-vega »Svetina« ali Jurčičevega »Jurija Kozjaka«, in zlasti zadnja povest se odlikuje s prekrasnim jezikom, prirodnim dejanjem in izborno vsebino. — Povest »Na s tri j cevem domu« je spomina vredna zategadelj, ker se vidi iz nje, kako je bilo pisatelju do tega, da bi Slovencem podal novelo, zajelo, iz domačega življenja, in pisano samostvorno, ne ukrojeno po tujem vzgledu. »Ta povest«, piše g. dr. L. Požar (v »Ljubljanskem Zvonu«, IX, na (324. str.)« se zdi meni najnežnejša izmed vseh: nedosežna nje milina, nedolžna tista naivnost, s kojo nam pisatelj opisuje n. pr. ljubezen svojo do bratranke, ali domače božične običaje, prijetno vabi tudi najresnobnejšega bralca spomin nazaj v blažena leta mladosti. Delujoče glavne osebe ne kažejo se nam sicer same v nikakih dijalogih, vender pa- jih je pisatelj z njemu . svojskim pripovedovanjem označil še dovolj jasno in tragično dejanje mikav'no pa prrrodno zapletel
XXIII
' ;n razrešil.« — Novelo »Zamorjeni cvet« preveva neka posebno blaga melanholija. In kako bi je ne; saj nam je pisatelj v nji, seveda v pesniški obliki, podal žalostno zgodovino prve svoje nesrečne ljubezni. Valentin, ]cj po neizmernih gozdih daljne Minnesotte in ob prostih bregovih veličastnega Missisipija išče mini in pokoja srcu svojemu, to je mutatis mutandis Erjavec sam, in nesrečno omožena in zapuščena Regina v lepem slovenskem gradu, kateri hoče počiti v brezkončni bridkosti srce, to je bivša nevesta njegova, katero je izgubil, kakor mi je sam rekel, po svoji krivdi. In kako je pisana ta povest! Kako lepo se prilega elegični ton nesrečnemu koncu dejanja! In s prvo vrstico vzbudi pisatelj zanimanje bralčevo. katero, rase od odstavka do odstavka; bojiš se konca in vender ga komaj pričakuješ! Le škoda, da ta povest zaostaja v kompoziciji, v tehniki, v značajih delujočih oseb, v motivaciji dejanja za drugimi povestimi Erjavčevimi. (Dr. L. Požar v »Ljubljanskem Zvonu« IX, na 626. strani.)
Kaj pa naj rečem o njegovi noveli »Huzarji na Polici?« Samo jedno napako ima, to namreč, da je prekratka! Kakor v »Raka« in »Mravljo«, tako je zbral Erjavec vse raznovrstne prednosti svoje pisave in jih položil v to povest. Živahno dejanje, dovršena karakteristika, prava resničnost poleg pesniškega zanosa, duhovit dijalog, humor, do v tip in šala — vse to podaje duši tvoji tisti slastni užitek, ki je svojstvo pravih kla-. sičnih proizvodov. ■ Ni ti še zamrl smeh na ustnih, že ti igra solza v očesi in težko ti je zbrati čute svoje ter povedati, katera oseba v povesti ti bolje ugaja, ali modri oče župan, ki brati ne zna, ali potepuh Matizelj, ki je zdaj, ko prihajajo huzarji v zapuščeno vas na vkvarti-ranje, najimenitnejša oseba v vasi zato, ker zna nekaj nemški lomiti; ali lepi vahtmajster, ali možaželjna vdova krčmarica, ali ljubezniva Anka, ali premeteni huzar cigan Miško — dokler se vse tvoje zanimanje ne koncentruje okoli junaškega, značaj nega in moškega ritmajstra Mo-košinija in okoli živahne grajske Eerte! —
Povedal sem že,  da je  bil Erjavec  velik  prijatelj
.  peš-koraka  in ako je le utegnil,  porabil je vsak  prost
dan za daljši izlet.    Odtod izvirajo  mnogi  njegovi  po-
XXIV
to piši, katere je objavil v raznih časih in raznih časopisih. Nekateri izmed njih, n. pr. »Pot iz Ljubljane v Šiško« ali »Kako se je Slinjarju iz Golavca po svetu godilo?« imajo namen s satiro in ironijo šibati napake slovenskih turističnih pisateljev; drugi pa n. pr. »Gostba v Mazinu«. »Spomini s pota« in »Med Savo in Dravo« smejo se prištevati pravim biserom našega slovstva. Število slovenskih potopisov je — legijon! A kje je brati potopis, ki bi se le iz daleka mogel primerjati Erjavčevemu potopisu »Na kraški zemlji«? Vzemi v roke ta potopis in beri ga, ne vzdržiš se solze! Kako ti je tu opisano kraško ognjišče, »beseda« v kraški vasi, pri kateri zložno sodelujejo sivi župnik, mladi kapelan, šibki učitelj, kmetski fantje, zorna dekleta, in se naposled vsi vaščanje od prijazne deklamovalke do sivega očeta župana navdušijo za sveto stvar domovinsko, da stoje in odkriti na župnikovo znamenje zapojo: »Hej, Slovenci!« Pravijo, da je kitajski car ukazal Državinovo odo »Bog« z zlatom in svilo vezti ter jo obesiti na steno palače svoje. Tako bi moral tudi nedosežni ta potopis viseti po hišah naših, kakor pravi vzor lepe pisave, prijaznega humorja in poštenega mišljenja v vzgled in posnemanje mladim pisateljem našim.
Drobnejših spisov Erjavčevih ne bodem našteval, dasitudi oni niso brez pomena. Tudi ne bodem pripovedoval, koliko je prejšnja leta pisal v »Slovenski Narod« in kako zdušno je zlasti zadnja leta pomagal pri »Soči«; kako je prirejal g. prof. Pleteršniku za slovenski slovar prirodopisno terminologijo, kako je šel na roko prof. Cebularju pri njegovi »Fiziki«, kako je pomagal gosp. Funtku pri njegovem »Zlatorogu«, g. prof. GloA^ackemu pri njegovi flori, g. Kramarju pri njegovem »Kmetijskem berilu« i mnogim mnogim drugim. Omeniti hočem samo, da je zadnje čase pripravljal za tisek »Malakologične razmere mejne grofije Isterske« in »Zoolo-gične črtice s kvarnerskih otokov« in da je študiral zlasti ribe ter zadnjih pet let v ta namen prepotoval vse Primorje in vso Kranjsko; toda ni mu bilo dano završiti velikih teh svojih del.
Poročilo moje o književnem delovanji Erjavčevem bilo bi pa jako nedostatno, ko  bi  izrecno ne poudaril,
XXV
kako čisto je bilo njegovo pero! Nikoli ni zapisal nobene besede, ob katero bi se mogel kdo spotikati v moralnem ali etičnem ozira. Njegovi čisti spisi so lep odsev plemenite njegove duše. Lepo jo opazovati mladino v šoli, kadar pride v berilu na vrsto Erjavčev spis. Obrazi se učencem razvedre, oko jim žari in po petnajst rok se vzdigne na jeden pot : vsak hoče brati!
Preverjen sem, da on, ki je dela Stvarnikova slavil v taki nedosežno lepi besedi, kakor doslej še nihče v Slovencih, on je prejel od vsemogočnega Stvarnika zasluženo plačilo. A dolžnost naša je, da ne zabimo njegovih sirot. Njemu, ki je otrokom našim v spisih svojih -oslavil loliko duševnega užitka, smo dolžni, da skrbimo za hčeri njegovi. In dozdanja požrtvovalnost mi daje veselo poroštvo, da slovenski narod izpolni tudi to svojo dolžnost!
V Ljubljani, dne 20. listopada  leta  1889.
Fr. Leveč.

L
Potopisi,
^^^^

L
ot iz Ljubljane v Šiško.
(„Slovenski Glasnik", 1859.)

mm
ijrua peščenem   polji  naše literature se med vsemi
mg cvetlicami najbolje obnaša potopis. Naši čas-t niki so nam prinesli že veliko potopisov iz naše lepe domovine, in menda je ni več groblje po vsem Slovenskem, da bi ne bila že našla svojega Homerja ; le poti od Ljubljane do Šiške še nihče ni popisal tako, kakor zaslužuje ta pot.
Ljubi bralec — zdaj bi se bil kmalu zmotil, že sem mislil pristaviti »in ljuba bralka«, in prav iz srca rad bi bil pristavil te dve besedi, ali kaj, ker vem, da »Glasnik« ne nahaja milosti pred Slovenkami. Naj bo! — Ko bi me bile slišale, kako globoko sem jaz vzdihnil pri zadnjih besedah, vem, cla bi se jedna ali druga omečila. — Tedaj: Ljubi bralec, ki me boš spremljal po tem poti, prosim te, ne zameri, da —
„Jaz tudi v trop, ki se poti in trudi, Popisuje nam pota domačije, Se vriniti želim. . . ."
verjemi mi, da meni le nejevolja sili pero v roke, ker vidim, da je samo pot od Ljubljane do Šiške tako zanemarjena od naših potopiscev. Ljubi bralec! Ali si bil že kdaj pri Bitenci ali pri Žibertu v Šiški? Ako še nisi bil in te mika spremiti me, počakaj me o poluštirih »Pred mostom«; če si pa le jedenkrat stopil čez prag jedne teh dveh hiš, gotovo z menoj pritegneš, če pravim, da je ta pot vrednejša popisana biti, nego bodisi katera hoče po kameniti Čieariji.    Ljubljančane   vsaj,  to vem,
1*
4
imam vse na svoji strani, in to je že  nekaj,  akoravno še ne vse.
Res je že marsikdo popisal pot iz Ljubljane na Gorenjsko, in ta pot gre tudi skozi Šiško. Pa le beri te popise, če jih še nisi, in videl bodeš, kako površni so vsi. Popotnik se komaj prestopi — pa je že v Št. Vidu in ogleduje ondu lepo ubrane zvonove. In vender je Št. Vid uro hoda od Ljubljane! Človek bi mislil, da so Siškarski fantje temu popotniku podpisali potni Ust, ali pa da so mu pripregli par komarjev.*) Zdaj bo kmalu poluštirih, treba bode iti »Pred most«. Še nekaj, ljubi bralec, moram ti prej povedati. Drugi popotniki se največ vozijo, midva pojdeva pa peš, ker . . . ker . . . naj bo, tebi povem, ker se je nekdaj jeden mojih ujcev hudo potolkel, ko se je vozil iz Šiške, in od tistih časov imam to neumno vražo, da se rad ogibljem voz, zlasti če grem iz Šiške.
»Vsaka cesta drži v Rim«, pravi star pregovor, in kar stari pregovor pravi, to je gotovo res, in glej, ta pregovor velja tudi za Šiško. Midva pojdeva od »Pred mosta« le zato, ker sem jaz te poti najbolj navajen, in to tudi veš, da »navada je železna srajca«. Zdaj še manjka nekoliko minut do poluštirih, ozriva se ta čas malo krog, morebiti se pridruži nama še kdo. Glej, na južno-vzhodni strani se dviguje holmec in na holmci čepi ljubljanski grad: kateri zidar je pri zidanji tega gradu malto napravljal in kdo je opeko žgal, tega ti ne vem povedati. Če bi rad zvedel, kaj se je godilo v tem zidovji, in kaj je vse grad doživel, beri »IUvrisches Blatt«. Gradu nasproti stoji lepa frančiškanska cerkev, koliko je stara, tega ne vem; kdo jo je seslikal, tega ti pa ne povem. Ali če bi te ravno mikalo zvedeti starost te cerkve, poskrbel bi ti pa že potrebne letnice in tudi genealogijo vseh mežnarjev, kolikor jih je to cerkev zapiralo in odpiralo, ker poznam moža, ki ima to vse v glavi tako nabrano, kakor ti jagode na paternostru. — Nama pred nosom je Špitalski most; če si radoveden, kdaj je bil zidan in če se poznaš na rimske številke, poglej na letnice, ki jih ima na čelu. Kamen je apnenik,
*) Komar je namreč v Šiški sloveča žival; „dero" ga vsako leto „na Jernejevo nedeljo"; toda gorje tistemu, kdor bi Šišencem to omenil.                                                                                   ZJred.
5
ograje so pa od železa vlite. — Ali zdaj je pa že čez poluštirih. menda ne bo nobenega več.   odriniva tedaj!
Od »Pred mosta« se vleče pot navkreber proti severo-zahodu. Na levo sede po klanci zaporedoma branjevke. ki ti ponujajo vipavsko in nevipavsko sadje. Tu moraš kaj kupiti, nič ti ne pomaga, čeravno jedrn uideš, prideš drugi v pest. Saj veš: »Incidit in Nežam. qui vult vi tare Marjanam« so rekli naš šomašter. Le stopi tja, saj se ni treba sramovati, tudi za jeden krajcar boš kaj dobil. Kdaj je mestna gosposka privolila branjevkam »Pred mostom« prodajati, tega nisem mogel pozvedeti. celo Valvasor nič tega ne opomni in tudi v mestnem urbarji ni zapisano. Da so te pravice sila stare, to jo gotovo, in bržkone so še iz tistih časov, ko ni znal pisati, kateri koli si bodi. še vsak mestni gospod ne. ker sicer bi bili to gotovo zapisali na oslovsko kožo v prid mlajših svojih potomcev. Da bi takrat ne bili imeli oslovskih kož, tega ne morem verjeti, ker še dandenašnji jih imamo, hvala Bogu! za potrebo. Neki zgodovinar trdi celo, da so branjevke že v stari Emoni »Pred mostom« prodajale, da se .je Jazon pred mostom ustavil in da so ga ondu vse te ženice »in corpore« vzprejele.
Kakor vsak pošten potopisec, mogel bi tudi jaz zdaj premišljevati čudno usodo, ki je Jazona pripeljala v te kraje, ali pa bi ga moral spremiti morebiti celo do Vrhnike. Ne zameri, ljubi bralec, da zapuščam Jazona, ker meni so zdravi moji udje ljubši kot taka premišljevanja. — Zdaj sva namreč že v Slonovih ulicah. Tlak po Slonovih ulicah ni veliko slabejši nego po druzih ljubljanskih ulicah. Gotovo sta v teh ulicah zato tudi dva brivca in ranocelnika, da je pomoč precej pri rokah, ali pravo za pravo pri nogah, če bi si utegnil kdo nogo izpahniti ali zlomiti. V teh ulicah na levo je loterija, tu moreš na Dunaj in na Trst poskusiti svojo srečo. Številke visijo zunaj v prav ličnih tablicah, posebno okvirja sta prav izborno delo, le škoda, da ne vemo umetnika, ki ju je izdelal, da bi razglasili slavo njegovo po širokem svetu. Od »Pred mosta« do konca Slonovih ulic sva potrebovala 3 minute in 27 sekund, kdo drug bo morebiti potreboval več ali pa tudi menj; to je tako, kakor je mož in kakeršni so koraki.
6
Zdaj stojiva tu, kakor dva Heroslava na razpotji. Odtod drže štiri ceste proti vsem štirim   stranem sveta.
.Midva imava dve na izbiro: jedna drži proti zapadu, druga proti severu, po obeh prideš v Šiško. Meni sla znani obe prav dobro, jaz te peljem, po kateri je tebi ljubo. Samo to ti povem, da prva pot je bolj stranska, in že stari Konienij. ki je pisal »Svet v obrazih . svari popotnika, naj se varuje stranskih potij in bližnjic, ker one ga pripeljejo večkrat v prepade ali pa med razbojnike. Akoravno »Pod Turnom« ni prepadov in ni moških razbojnikov, vender ga ubogajva, on že ve, zakaj je lo pisal; on je jako star. torej vsaj še jedenkrat tako moder, kakor midva oba. Pojdiva tedaj proti severu! Ta cesta, po kateri greva zdaj. imenuje se Dunajska cesta, to se pravi, če bi šel človek neprenehoma po tej cesti in bi ne krenil na nobeno stran, prišel bi ua Dunaj; če bi šel pa potem z Dunaja po ravno tej cesti nazaj, reklo bi se ji: Tržaška cesta, ker po nji bi prišel v Trst. Iz tega se vidi, kakšen razloček je, če gre človek naprej, ali gre nazaj. To ti le po strani povem, da bodcš vedel, pri čem si. kadar bode o tem govorica.
V kotu. kjer se ločita zapadna in severna cesta, stoji hiša. v kateri se peče vojakom vsakdanji kruh. katerega tukaj »komis imenujejo. Tej hiši ravno nasproti je »Mokarjeva« gostilna, kjer radi postrežejo vsakemu popotniku, kakor se bere v tem in onem potopisu. Gotovo bi tudi naju gostoljubno vzprejeli, le škoda, da se ne utegneva mudili, ker bi za dne rada prišla v Šiško. Na levo in na desno Dunajskih ulic stoje hiše lepe in nelepe. pa ne vem. čegave so. Toda kmalu morava spel to cesto zapustiti in se na levo zasukali. Od Slonovih ulic do semkaj sva potrebovala 3 minute in '.) sekund. Pri nizki hišici, v kateri je tudi gostilna, stopiva na Celovško cesto: v tej mali gostilni, če se ne motim, ostaja »pot« iz Železnikov. Glej, beseda Železniki« bi mi dala zopet lepo priliko, da bi tebi na dolgo razkladal, kako dolgo že stoje, kolikokrat so že pogorele in koliko cvekov v njih vsako leto ugleda beli dan. ali pravo za pravo, temno noč. ker -evečarji delajo največ le po noči. Pa vem. da ima vsak slovenski bralec to že zdavnaj v glavi, torej ne bom še jaz tega  razkladal.
7
posebno, ker sam dobro vem, da se pri »cvečih« malo spoznam. Jaz se s tem tolažim, da nihče vsega ne ve. Na Celovški cesti prideva do luteranskega tempeljna in do kolizeuma. obe hiši stojita na levo ceste. Zdaj bi bila lepa prilika govoriti o Luteranili in o drugih krivo-vercih, tri bi lahko popisal vse življenje Lutherja Martina, tu bi lahko povedal, kako se je nova vera po Kranjskem zaplodila. kako so jo potem zatrli, i. t. d. i. t. d. Te zgodovinske zmesi bi bilo vsaj za jedno »Glasnikovo« polo; že sem mislil iti iskat potrebnega gradiva, pa sem se zbal, da bi mi ti, ljubi bralec, v tem ne zadremal. Torej prepuščam to drugemu zvedenejšemu peresu. — O kolizeumu je prerokoval ranjki Prešeren, da se bo v njem »um s kolesom tri,« in skoro bi dejal, da je trdil Prešeren pravo, ker če ogleduješ zdaj to obširno poslopje, ne najdeš veliko umnega ne v njem, ne okoli njega. Glej, glej. tam v kotu leži tudi staro polomljeno kolo, gotovo je to tisto, s katerim so trli um, in to kolo se je zdaj od gole jeze, ker nima ničesar več treti, samo strlo. Ti nesrečno kolo! Ko bi bil jaz pevec, zabrenkal bi o tebi tako strašno balado, da bi celo tebi samemu vstajali lasje po konci. Hitiva naglo s tega nesrečnega mesta, če ne, oživi se morebiti kolo znova in tudi nama potare to troho uma, kar ga še imava.
Veseli se! Še nekaj korakov, pa sva v »prosti prirodi«. Oh, v prosti prirodi! Kako se človeku zlajšajo prsi, kako se čuti prerojenega, kako radostno plava lahka duša po čistem azurji. ko pride iz tesnega mestnega ozidja med zelene livade, bogata polja in cvetoče travnike - le škoda, da jih ravno zdaj pokriva debel, siv prah. katerega tudi nama sovražni veter nosi v oči. Poglej črnosive vrane, stare mamice, ki mirno brbajo po cesti, v tem, ko se lahki vrabec čivkaje dviga proti oblakom. Ozri se na desno! Tu se razprostira peščeno polje do šumeče Save in še onikraj reke do gričev in hribov, ki so bili nekdaj s temnimi gozdi obrasteni. Zdaj pa vzdigni oči in poglej orjaške planine, ki dvigajo svoja »z večnim snegom« pokrita temena do nebes, poglej jih — akoravno ti jih zakriva gost oblak. Ne! Toliko veselja je preveč za prekajeno srce meščanovo! Zjokal bi se res od veselja! Tudi ti si ginen, bralec blagovoljni, pa to je znamenje dobrega nepopačenega srca. Nič se ne sramuj
8
solz, ki bi ti kot bob debele lahko padale na brado, ko bi je kaj imel — le toliko pazi, da se mi od ginenja ne zvrneš v cestni jarek.
Konec Latermanovega drevoreda morava iti čez cesto in potem naju pelje pot k naravnost v Šiško. Še do cerkve greva skupaj, potem sem izpolnil svojo dolžnost. Jaz grem zdaj še dalje pod goro do Žiberta, ti pa pojdi nazaj ali pa še z menoj naprej, kakor ti je ljubo, jaz te k ničemur ne silim. Od začetka Celovške ceste do Šišenske cerkve sva potrebovala 14 minut in 53 sekund, tedaj vsega skupaj: 21 minut in 29 sekund. Če bi šel pa rad še dalje po svetu pogledat, gotovo se dobi kakšen rodoljub, da te bo spremljal radovoljno ter nam pozneje povedal, kako sta hodila. Z Bogom! Potopis »for ever!«
II.
Kako se je
Slinjarju z Golavca
po svetu godilo.
(„Slovenski Glasnik", 1859.)
w

.,0h, kaj doživel sem na svetu !" Narodna pesem.
'^fjij-]^i\ Golavci je sploh malo grmičev, sicer bi se ne ^imenoval Golavec«; ali m kaj jili je pa venderle.
t [n pod jednim teh grmičev je bil neko jutro velik prepir. Tu je namreč stanovala Slinjar-jeva družina, rod slare korenine, ki šteje dede in pra-dede svoje ceh') do listih časov, ko »(lesarski graben« še ni ločil Golavca in ljubljanskega grada. Pod tem grmom je bil tedaj starodavni dom Slinjarjev, odtod so lazili in plezali po Golavci. Pravim, da so plezali, ker Slinjarji so bili možje, katere v navadnem življenji polže Imenujemo. Med vsemi Slinjarji. kar jih je v tem času tovorilo po Golavci, bil je jeden poseben korenjak: nihče drug ni imel tako lepo pisane hiše. kot on. nihče se ni mogel ponašati s tako lepo vzrastlimi rožički. Pa kakor Živa duša ni brez vseh slabosti,]', imel je tudi on jedno. ki je bila kriva, da je moral marsikako grenko požreti od roditeljev in bratov svojih: bil je namreč zelo len. Poleti je rad ležal v senci in gledal oblake, kako jih jug podi' čez Koritu. ali pa je ogledoval staro Ljubljano, kadar je ni zakrivala megla. To se mu je bolj prilegalo, kot da bi se bil trudil in si kruha služil v potu svojega obraza.
Med vsemi navadami, kar jih imajo Slinjarji. bila mu je ta najbolj pogodu, da so dolgo zimo prespavali v trdi, pa vender gorki postelji. Spomladi, ko so drugi Slinjarji že davno bili na nogah. dremal je on še v gorkem stanu in premišljeval ljubo previdnost v prirodi,
JL2_
katera je dala gobam, ki morajo v dežji rasti, dežnikovo podobo in je podelila Slinjarjem dar zimskega spanja. Ko se je poleti časih oziral na lepo polje in na visoke snežnike. vzbudila se mu je vselej želja, da bi šel po svetu in pogledal. kaj in kako se drugod živi. Imel je tudi strijca, ki mu je časih pripovedoval, da je jeden njegovih dedov šel na tujo. da je veliko obhodil in si izkusil veliko sveta. Po čudnih naključbah je prišel notri do Kurje vasi. in sivi starec je vnukom svojim pozneje pravil, kako se mu je godilo. Njegova torbica in grčavka sta še zdaj viseli v hiši. Te povesti so vzbudile v našem Slinjarji živo željo, da bi šel tudi na pot. in posebno, kar je v časopisih bral potopise, ne bil bi ga živ krst obdržal doma. Pa bi res mogel imeti ledeno srce. da bi ga ne pogreli potopisi, v katerih je tako »mično« popisano, kako se pota križajo, kdaj gre cesta po ravnem ali vkreber. koliko minut se potrebuje od te vasi do one in kje se loči ta ali ona cesta. Morebiti da je tudi to pripomoglo, ker je pred tremi dnevi izginila ljuba soseda, lepa Helika, h kateri je zahajal v vas; kar ni je bilo več in zastonj si je ubijal glavo, kam bi bila zašla. Imel je tedaj dosti nagibov, zapustiti svojo očet-njavo, ker zdaj ni imel drugega, kot žalost in prepir. Sname torej s kljuke svojega pradeda torbico in palico, poslovi se kratko in jo mahne od doma veselo prepevaje:
„Očotov dom! ti mi slovo! Kdor ni za boljšo rabo, Naj var'je dom in babo, Al' v šolah beli si glavo!"
Pa ne vem, če je bilo to veselje pravo ali ne; skoraj bi mislil, da je s petjem sam sebi delal srce, ker kolikor bolj se je pomikal od doma, s toliko slabejšim glasom je popeval in kmalu je utihnil popolnoma. Kadar je priplezal na kak griček ali na kako krtino, počil je in se ozrl na kraje, kjer je preživel svoje mladostne dni, kjer je nekdaj lepa Helika tovorila in kjer je zdaj zapustil vse, kar mu je bilo v rodu. Ne rečem ravno, da bi se bil kujal. ali nekako čudno tesno mu je bilo pri srci, kakor še nikdar poprej. Prvikrat je zdaj spoznal, da stari pregovor: »Kri ni voda,« venderle ni tako prazen, kakor si ga je mislil dozdaj. Ko bi ne bil tako »korajžen«, bil   bi morebiti   v  tacih trenutkih preslepil
13
samega sebe. da bi bil tovor obrnil proti domu. Ali že sama misel, da bi se mu doma smijali stari in mladi in da bi utegnila še pozna leta kaka stara Slinjariea vnukom svojim pripovedovati o njem, kakor »o Jurijčku, ki je šel na tuje«, sama ta misel je bila za. njegovo občutno srce preveč. Hitreje je zopet koračil in skušal popraviti to, kar je zamudil s takim premišljevanjem, ker misliti in hoditi zajedno mu ni bilo mogoče.
Hodil je že veliko dnij, in počasi pride na Golavee, ravno na vrl nekega lončarja, kjer so se sušile dolge vrste loncev in lončkov. Tu je našel Slinjar kos sladke medne hruške, katere je bil posebno vesel njegov želodec, kateri še ni obedoval tako gosposko, kar ga je njegov gospodar odnesel z doma.
V tem pa prileti rmena osa. sede ua lonček blizu Slinjarja, nabrusi si jeziček in zabrenči: »Dober dan, prijatelj!«
»Bog daj dober dan; pa botra, ne zamerite, jaz . Vas ne poznam. Kdo ste?« - »Jaz sem svoje matere hči. Mati moja pa je bila osa. Kakor ona. takisto jaz letam okoli, delam malo, živim pa dobro. Znam tudi prerokovati in če mi prepustiš svojo hruško, razo-denem ti prihodnjost tvojih dnij«.
Slinjar nekoliko pomisli, potem jej poda hruško in pričakuje prerokovanja. Osa obere hruško, potem si nabrusi želo in zabrenči:
„Prcdno prejele tretji dan,         Grozovita ta pošast
Prišel bode velikan,                  Bo dobila te v oblast,
Velikosti tak' grozne,                V katakombo boš zaprt
Da bi meril ga hode                 Žrtve videl, ki jim smrt,
Delj kot celo uro časa,            Ko dvanajsta ura bije,
Da prišel bi mu do  pasa.         Spet življenje v ude lije.
Kar še vid'lo ni oko Tebi gledat' dano bo. In kar beli svet stoji, Prvi boš in zadnji ti, Ki boš živ ta kraj zapustil, Hiše svoje tam ne pustil".
Na polževo vprašanje, koliko časa bode še živel potem, zabrenči mu posebno navdušena:
„Kar je čepinja, ni lonec, kdor je mrtev, tega je konec. Ko bo moj sedež razdjan, ti boš pod njim pokopan".
14
Osa je bila že davno odletela. Slinjar pa še vedno zamaknen stoji in zija na lonec odkoder se je glasilo zanj tako imenitno prerokovanje. Glavo si podpre in premišljuje  preroške   besede,   velikan         katakombe -
žrtva smrti — dvanajsta ura — ubili lonec, vse to mu roji po glavi. Na vse strani premišljuje, ali zaslon] si beli glavo, njegov um ne more predreti megle, ki obkroža usin orakelj. izbijo si torej to misel iz glave, prime zopel za palico in potuje dalje. Kakor pravi popotnik, tako si on tudi nikjer
„— — ne sozida koče, Posteljo si ne p6stelj'ce, Oblak nebeški ga odeva, I posteljo mu zemlja da, Ko obudi se zora dneva, Solnce ga dalje popelja".
Tretji dan pride do »Cesarskega grabna«, ki je bil po stari navadi suh, kar je bila za Šlinjarja velika sreča, ker ni znal plavati. Ko stoji na bregu in z očmi meri globoko brezdno. prestraši se nekoliko; videl je namreč, da bo treba veliko dnij, predno priroma do onkraj nega brega in da Ljubljana ni tako blizu. kakor si je revež mislil. Marsikaka neumna misel mu je prišla o tem »grabnu,« ali s tem, da je on modroval, ni se »-graben« zasul, treba ga je prekoračiti. Izpusti se nizdolu. Solnce popoludne strašno pripeka in kamenje je tako razbeljeno, da mu ni mogoče iti dalje. Ustavi se v senci mlade jagnedi vsaj za toliko, da solnce izgubi nekoliko moči in da se ohladi. Dolga pot ga je utrudila in vročina ga je tako prevzela, da nehote zadremlje. Ali komaj zatisne oči, zasliši šum. in ko odpre oči, vidi pred seboj strašno podobo — ali utegnil ni, da bi jo bil ogledoval delj časa. Velikan iztegne roko svojo in vrže Šlinjarja v strašno temnico. Slini se sicer, kar le more -toda vse mu nič ne pomaga. Ko ga mine prvi strah, pomoli varno rožičke iz hiše, da bi zvedel, kje je pravo za pravo. Ležal je v mahu, tema je pa bila kakor v rogu. Nekaj časa tava po ječi, rad bi vedel, je li sam ali ima kacega nesrečnega tovariša, toda ne najde žive duše; zatorej se potegne zopet v svojo kočo in v lihi jezi cedi sline in premišljuje žalostno svojo usodo. Zmisli se ose in njenih  besed — prvi  del prerokovanja  se je
15
z polnil. Velikan ga je ugrabil in zdaj je v katakombah zaprt.
Ko ugleda zopet beli dan, bil je v lepi sobi: velikan. ]ri ga je dobil v svoje pesti, strese ga z mahom vred na mizo. Slinjar plaho pregleduje krog sebe in čaka, kaj se ž njim zgodi. To je videl, da zdaj ni moči uiti rabeljnu in udal se je v svojo usodo. Mož ga prime v roke in ga dene v stekleno posodo, v kateri je bilo mnogo ukusnih zelišč, katerih bi bil Slinjaijev želodec prav vesel, ali danes mu greni misel na izgubljeno prostost sleharni grižljaj. Mož zaveže Slinjarjevo ječo na vrhu s popirjem in potem odide, nič ne mara, da gre iskat novih žrtev.
Solnce se je skrilo za gore in nebo se je zarilo od večerne zarje. Slinjar je dozdaj mirno gledal na ulice, po katerih so ljudje švigali seintertja — ali nobeden se ne ozre nanj, nihče ne ve za njegovo žalost. Zdaj je jel laziti po svoji ječi; vse je ogledal, vse je otipal, ali stena se nikjer ne uda, povsod je jednako gladka in trdna. Ko tako ogleduje in poskuša, pride do stropa svoje ječe; precej, ko stopi nanj. pove mu noga, da je strop od drugega blaga, kakor stene. Z veseljem je zapazil, da se na mestu, kjer se je mudil delj časa, strop mehča. Slinjar napne zdaj vse svoje žile in moči, cedi sline in z vso svojo močjo se upira proti steni. O veselje, katero more čutiti le jetnik, stene se udajajo vedno bolj in bolj, upre se še jedenkrat — in strop je predrt. Nogo je imel kmalu zunaj, teže je bilo hišo za seboj potegniti, ali upanje na rešitev mu je dajalo moč, kot bi si je nikoli ne bil mislil.
Bil je prost! To se pravi, ušel je iz male ječe, ali vender je bil še v rabeljnovih rokah. Kam se hoče revež dejati v neznanem kraji? In vrhu tega je nastopila tudi noč, ki je sicer prijateljica takim početjem, toda Slinjar se ve komaj geniti. Na ulicah je stala pred oknom svetilka, ki ima dolžnost, razsvetljevati temo, ali za danes je te dolžnosti odvezami, ker pratika pravi, da bo ta pjsel za nocoj prevzela luna; vender, kaj to pomaga Slinjarju, ker gosti oblaki ne puste njenih milih žarkov na zemljo, da bi svetili jetniku na poti rešenja. Da bi se svojemu trinogu umeknil izpred očij, spleza na predalnik, ki je stal blizu okna, tu gori je sklenil prenočiti nocoj.   Ako-
16
ravno se je bil po dnevi potil in trudil, vender ni mogel zaspati, mislil je na brezskrbno domače življenje, na osino prerokovanje, na težavno potovanje in na svojo ječo. Nevidna moč ga žene na rob predalnika, z nemirnim očesom gleda v globoko brezdno, ki reži pred njim.
,, Strašni mu misli rojijo po glavi, Življenje misli vzet' si v slepi ve'ri, Al' nekaj mu predrzno nogo vstavi",
in to nekaj« je bila nekdanja prijateljica lielika. s katero je preživel mnogo veselili in žalostnih dnij. Ta spomin ga prevzame tako. da stopi nekoliko od brezdna, hudobno misel si zapodi iz glave in pusti v nemar vse daljno potovanje. Ako mu je dano, da ta kraj še živ zapusti, pojde zopet nazaj, odkoder je prišel. Na G6-lavec sklene zopet iti in tam pojde od griča do griča, od grma do grma in povpraševal bode po svoji dragi, in prej si ne bo dal pokoja, da jo bode našel, ali pa da bo vsaj zvedel, kaj se je zgodilo ž njo, ker še
„Enkrat videt' želi podobo milo, Pozdravit' prejšnjega veselja mesto : Al' srečno je prestala časov silo, Al' njeno mu srce še bije zvesto, Al' morebit' pod hladno spi gomilo, Al' premagalec mu je vzel nevesto, Al' živa, al' mrtva je, zvedet' more, Ločiti pred se iz sveta ne more".
V teh mislih ga slatlki sen zaziblje nad brezdnom. Sladke sanje ga peljejo na Golavec v druščino svojih ljubih in užival je zlate ure; zdajci se mu zdi, kakor bi se z glasnim dleskom vrata predalniku odprla na iztezaj in mračna luč je naudajala vso sobo. Potem zasliši v predalniku prijetno šumenje, napenja oči in zija po sobi, ali ničesar ne vidi — pač. tu se nekaj premika: je ti res, ali ga le oko slepi? Groza mu strese vse ude. Iz predalnika gre prečudna procesija. Naprej korači kri-žasti pajek, za njim kobacata dva bramorja s širokimi lopatami. Za njima gredo štirje murni, ki škripljejo nckov žalosten napev. Za temi se giblje mogočen rogač, na vsaki strani pa ima po jednega kačjega pastirja, za njimi prihaja šest parov metuljev belinov in precej za njimi osem parov navadnih rjavih kebrov.  Za kebri se vrste v parih
17
bučele. ose. čnirlji in sršeni, vsi skupaj brenče mrtvaško pesem. Štiri zelene kobilice princso zdaj na dveh sla-niicah polža, na strani jim pa sveti osem kresnic.
Slinjar vleče sapo nase, mrzel pot mu stopa po čelu, z nepremaknenim očesom gleda čudno procesijo, ko pa prineso mimo njega polža. Slinjarja po vsem životu kurja polt izpreleti — ta polž je bila Helika!
„V sanjah kvišku kakor jelen plane. Hoče k svoji — roge širi — pada, Mož z lupino v dno brezdna brenkoče.
Zabrenčijo muhe iz prepada".
Slinjar je padel s predalnika na tla, njemu se ni ničesar hudega zgodilo, le hišo si je bil na jednem kraji potrl. Prikazen je bila izginila, on se pa s svojo potrto hišo pomakne do zida in tu sklene do dne počakati.   Slinjarju še  na misel ni prišlo, da bi to vse utegnile biti le žive sanje; bil je do trdnega prepričan, daje vse resnica, kar je videl. »Velikan, ki je mene ujel«, misli si sam v sebi, »zasačil je tudi Heliko. tu v tem predalniku počiva zdaj njena hiša -- morebiti ne bo dolgo, ko bo tudi moja zraven njene«. V globoko žalost vtopljen je čakal belega dne. Kmalu,  ko  se  je   vzvidelo,   pride  mož  v  sobo in odpre  okno,   toliko,   da   ni pohodil   Slinjarja.    Njegova sreča je bila tudi, da se mož ni  ozrl  na  njegovo  nekdanjo ječo, sicer bi bil gotovo zapazil, da je jetnik ušel. Slinjar se je stisnil v kotiček; ko je pa mož odnesel pete, spusti se urno po zidu, in kar najhitreje je mogel plezal je proti odprtemu oknu, ki je gledalo na vrt. Srečno pride na okno in se hitro izgubi v trsuo listje, ki je obraslo okno.   Zdaj je bil zopet pod milim nebom, bil je prost. Slinjar je hodil zdaj po vrtih in travnikih; mudilo se mu ni nikamor, ker misel, vrniti se na Golavec, bila ga je po tisti ponočni prikazni minila. Sam ni vedel, zakaj se je spravil na voz, ki je stal na veliki cesti pred neko krčmo. Ko čez nekaj časa pride vozu gospodar iz hiše, sede na voz in požene, odpelje tudi Slinjarja po Dolenjski cesti. Na Zegnanem  studenci se  voz  zopet  ustavi  in  Slinjar se skobaca naglo na tla; kraj se mu je zdel dosti prijeten. da se pomudi nekaj dnij.  Ker ni vedel  ničesa  boljšega opraviti, namenil se je  pisariti.    Posebno  so  ga  mikali običaji in navade pri ženitvah in porokah.   Ker so se v
2
18
tej krčmi, pri kateri je Slinjar stopil z voza. mudili navadno svalje, imel je veliko prilike, navade tega kraja opazovati. Nekoč se je pripeljala dolga vrsta svatovskih voz pred to krčmo. Slinjarja je gnala njegova gorečnost skoro do hišnega praga, da bi bolje videl svatovsko vedenje; vse, kar je videl, zapisoval je v majhne bukvice. Ravno je pridno pisal, kar prileti baba s počenim loncem v roki na vezni prag in ga trešči ob tla. Lonec se je razletel in pod grobljo čepinj je vzdihoval Slinjar, na katerega je po nesreči baba lonec zalučila. Slinjar je bil do smrti ranjen; zadnje besede, ki jih je vzdihnil, bile so: »Osa. ti rmena osa, ti si resnico govorila«.
Po sreči sem dobil jaz Slinjarjeve bukvice v roke. Veliko o narodnih običajih je v njih zaznamenovanega, le škoda, da ni mogel končati, kar je s tolikim trudom začel. Prijateljem narodnih običajev podajem tukaj le nekatere črtice iz njegovih bukvic:
»Tudi na Žegnanem studenci se ljudje ženijo in može. Moža, kateri se ženi, imenujejo ženina; ženski pa, katera se moži, pravijo nevesta. Tudi tukaj si volijo starejšino, druga in družico, pri vsaki priliki pijo in jedo. Poroka je vselej v cerkvi. Nevesta se časih joka.«
Menda bo iz tega malega vsakdo previdel, koliko vrednost imajo te črtice, le škoda, da so le črtice in da niso dodelane. Kolika izguba je to za nas! Če bi imel kak rodoljub veselje te črtice dovršiti, prepustim mu iz srca rad Slinjarjev dnevnik.
M^&ČM
III. Jedna noč na Kiimn,
(„Slovenski Glasnik", 1862.)
^w
2*

asji dnevi so jemali slovo. Da bi j'im ostala njih *?stara slava in da bi jim morebiti kdo ne opore-4 kal kaj, pripravili so  nam za odhod vročino, da
bi človek lahko mislil, da je neučakalni Faeton zopet znova prijel za solnčne vajeti. Posebno v mestnem ozidji ti je bilo po dnevi zgoreti; Ljubljanica se je jako skrčila, ribe so nekako omotne švigale sem-tertja in pogosto poskakovale iz vode. Pratika je tudi kazala dež in komarji so na večer pikali, da je bilo joj — ali dežja le vender ni bilo. Bog ve, kolikokrat na dan sem pogledal na Korim, če si je že nategnil sivo megleno kapo nad oči — pa vse zastonj, nobene meglice ni bilo videti; kakor bi me hotel za norca imeti, smejal se mi je dan za dnevom v jasnem zraku. Pač prav je imel Prešeren, ko je pel:
„Lažnjivi pnitikarji,             Vremena vi preroki,
Lažnjivi zvezdogledi,             Vsi pojte rakom žvižgat!"
Okoli poludne sem sedel pod razpetim platnom Gnezdove kavarne na Velikem trgu, prebiraje ljubo našo »Presse«, ki je v zadnjem listu posebno neusmiljeno pikala nas uboge Slovence, katerih največja pregreha na svetu je ta, da nas je Bog ustvaril Slovence in ne ravno Nemce. »Presse« ne pomisli, da smo mi pri tej reči ravno tako nedolžni, kakor ona, ko je napisala na svoje čelo grdo laž:   »Gleiches Recht tur Alle«.
»Ali se ti ljubi brati ob taki soparici?« nagovori me nekdo, in ko pogledam kvišku, vidim prijatelja pred sabo z gorjačo v rokah in s torbico čez ramo.
41
22
»Kam si se namenil?«
»Še sam prav ne vem. Ali v mestu ne morem več strpeti. Jutri je shod na Kumii, nikoli še nisem bil na tej gori in prej ko ne, popihal jo bodem na dolenjsko stran.    Seveda greš ti z menoj!«
Nisem se veliko premišljal, in ko je ob jedru zažvižgal hlapon, sedela sva s prijateljem že v vozu in hitro smo drdrali po peščenem ljubljanskem polji proti Zalogu. Kmalu  za  Zalogom  se  začne  dolina   stiskati,   posebno ozka je od Litije do Rateč.  Le na nekih mestih se razširi toliko, da si je  človek  napravil  kako  njivico  ali   si zagradil  malo  senožet; na vsake pol ure, ali pa še ne. vidiš nekoliko ubornih  raztresenih hiš.    Na  več  mestih je  dolina  tako  ozka, da so morali v živo skalo  vsekati pol za živino, ki je prejšnja leta, ko še ni bilo železnice, vlačila ladje polne žita in vina po Savi do Zaloga, kjer je bilo pristanišče za ladje in skladišče za blago. Takrat je  bilo  pač v tej  dolini  živeje.  nego  dandanes,   ko  se druzega ne sliši, nego drdranje  železnih  koles  in  sopihanje hlaponov.    Prejšnja  leta si je skoro  vsak   človek kaj zaslužil; posebno živo je bilo v Zalogu, v Litiji in v Ratečah.  Tu so skladali in nakladali, tesali ladje, predli vrvi,  nabijali sode  in  lajte ali vezali  tovore.    Ladjo za ladjo, ko je bila voda za  to,  privlekli so gori v Zalog. Že od daleč, si cul vpitje brodnikov in volarjev, ko ladje še videti ni bilo.   Volarji in brodniki so dobro živeli, ker so  bili dobro plačani in lepe krajcarje so puščali v Zaloških krčmah.   Tudi Založani so imeli lepe zaslužke pri nakladanji in razkladanji in kmetje iz vse okolice so vozili blago iz Zaloga v Ljubljano.    Zdaj je pa to vse minilo, Zalog je tih in zapuščen.   Takoimenovani kanal je voda zablatila in povodna zelišča ga prerastajo. Lukamatija. ki krope  in sopiha čez most, vlači zdaj žito in vino Zalo-žanom  pred nosom v Ljubljano.    Od konca seveda jih je to hudo zadelo, ker so bili navajeni dobrega življenja, ali zdaj so se že udali v usodo, ker vidijo, da ne more biti  drugače.   Ali ni je nesreče brez  sreče.   Založani so se zdaj bolj poprijeli poljedelstva; tudi se ne sliši toliko o pretepih in pobojih, kot poprej.   Založanom  sta  zdaj dosti dve krčmi, ko so jih poprej imeli morda dvanajst. »Station Triffail!« zavpije kondukter, in midva skočiva iz  voza.    Trebovlje  —  Nemec je  napravil   spako
23
Triffail — je prva postaja južne železnice na štajerski zemlji, ako potuje človek iz Ljubljane proti Dunaju. Z železnice ne vidiš vasi, ker je zadaj v kotlu skrita, ravno tako kot Zagorje, od katerega je dobila zadnja postaja na Kranjskem ime. Pri Trebovljah se prepeljeva v malem čolnu čez Savo in potem greva na desnem bregu dalje. go prideva do kraja, kjer Sava svoje korito, ki je tu posebno stisneno, malo razširi in mirneje teče, citira prijatelj moj Vodnikove besede:
„Glej! stvarnica vse ti ponudi, Le jemat' od nje ne zamudi",
začne so slačili, jaz pa ravno tako, in za nekoliko trenutkov sva plavala po bistri Savi. Kopelj je sparjenemu telesu kaj dobro prijala, najrajši bi bila ves popoludan ostala v zelenili valovih, ko bi se nama ne bilo mudilo na goro. Torej se napraviva in greva dalje. Ko prideva vštric Hrastnika, stal je pri poti odprt vinski hram, pred hramom je pa sedelo nekoliko romarjev, ki so se krepčali za. daljno pot. Tudi midva sedeva k poličku. Kislo je bilo vino res. da je človeka za. ušesi bolelo, ali za žejo je bilo vender dobro, posebno z vodo.
Ko se malo oddahneva, vzameva zopet palico v roke. Precej za hišo se začne svet vzdigovati in časih je pot hudo napeta. Nisva bila še na pol poti, pa nama je že od vsacega lasu kapa! pot. Na poti mi je pripovedoval prijatelj, v kakem čislu je Kuni pri Kumljanih in sploh pri Dolenjcih. Pozneje sem se tudi sam pre-' pričal, da je prijatelj govoril resnico. Skoro nobenega Dolenjca ne bodeš slišal, da bi ga imenoval drugače nego sveti Kuni.
Solnce je umiralo že za gorami, ko sva spehana prisopihala do vrha. Zvonjenje sva cula že dolgo časa, ali cerkve pa le nisva ugledala. Zdajci se gozd razsvetli — in stala sva sredi romarjev. Ravnokar je minila pridiga in vse je drlo v cerkvico k litanijam. Tudi midva sva zavila proti cerkvici, ali bila je natlačena . da ni bilo moči predreti, torej sva se ozrla malo krog.
Prostor na gori ni velik, ravnice ni celo nič. Na vzhodni strani se gora precej strmo spušča v dolino, na robu pa stojita dve cerkvici, dolenja sv. Neže, gorenja pa

sv. Miklavža, če se ne motim. Pod cerkvijo stoji cerkov-nikova hiša in malo poslopje za duhovne gospode, ki o shodili opravljajo službo božjo. Med letom nn Krmni ni nobenega duhovnika, fara je pa v Dobovci. Na za-padni strani je precej prostoren kotel. Tu je ne ravno prostorna hiša za romarje, potem oltar in zidana prižnica. o shodih namreč se tu pod milim nebom opravlja služba  božja.
Med cerkvami sv. Neže in sv. Miklavža so se ula-borili ljudje, ki so skrbeli za telesne potrebe romarjev, Ognjišče je stalo pri ognjišči, v velikih loncih se je kuhala juha in kava. V nekem kolu je pobijal mesar mlado junico in njegov hlapec je ovco deval iz kože. Mesar je bil tudi krčninr; na štiri kole je postavil streho in steno je napravil od zelenih vej: to je bil veliki »boleh . Zraven hotela si je prileten mož za silo napravil mizo. na njo je postavil mali sodček z žganjem, drugi menda prazni sodeč je pa opravljal začasno stolovO službo. Imel je nekoliko gostov, vsi so stali okoli mize, on sam je sedel na sodci. Jako je bil razgovoren. in kakor se mi je videlo, bil je on svoj najboljši gost. pa menda le zalo. da bi drugim delal srce.
Po vsem taboru je bil strašen šunder; posebno babe, ki so kavo prodajale -- bilo jih je najmenj kači h petnajst -- regljale so neprenehoma in ponujale in hvalile svojo čorbico. Pijača res ni bila draga, za dva ali tri krajcarje je človek dobil polno skledico, za bolj gosposke goste so imele nekatere tudi kupice pripravljene. Človek bi moral biti res trdega srca. da bi se ne dal omečiti takim besedam, ki so bile gotovo slajše, kakor blago, katero so povzdigovale do nebes. Ker zdaj še nisva imela posebnega poželenja do te sladčice in ker so naju že bolela ušesa,  šla sva proti cerkvi nazaj.
Tu so ravno minile litanije in ljudje so se usipali iz cerkve kakor bučele, kadar roje. Midva, čude se. obstojiva, ali ne zavoljo ljudij. ampak zavoljo muzike. ki se je razlegala iz cerkve. Tako okroglo so »zaribali«, da bi človek mislil, da so svatje na skednji, in nehote so se mi jele pete vzdigovati.
Pozneje mi je pravil mož, da cerkev nima orgelj in da na shod pridejo Kumljanski godci, ki so neki povsod znani in zelo čislani.   Mož mi je tudi pravil, da
25
je že od nekdaj navada, da si godci godejo malo bolj 'na poskok in da imajo zato stare pravice: če so pisane ali ne- tega mi mož ni vedel povedati.
V tem se je storila noč. tema je legla po dolinah in ljudje so gi Jen iskati mesta za nočišče. Tudi midva sva jela mislili, kam bodeva legla. Da v takem kraji človek ne more imeti vsega, kar bi mu poželela razvajena duša. to sva dobro vedela, še predno sva šla na pot: nI i toliko sva vender upala, da bodeva vsaj pod streho, četudi na. senu in lo tem več. ker so nama pravili znanci, da se celo postelja dobi pri duhovnih gospodih. Kakor sva drugi dan zvedela., imela sva med gospodi še celi') prijatelje. Obrneva se na cerkovnika. Air on ta dan menda ni bil dobre volje, ker je nekako srdito gledal in le nerazumne besede mrmljal. Tz zgolj čmer-nosti je menda tudi malo pregloboko pogledal v kozarec, kajti vino mu je gorelo z lica. Ker sva videla, da po tem poti ne opraviva ničesar, hotela sva naravnost z gospodi govoriti: ali ta cerberus je široko stopil pred vrata, mahal je z rokama in v jedno mer ponavljal težko razumne besede: »Tu not pa ne. tii je samo za gospode!« Videla sva. da zlepa ne grč. zgrda pa nisva hotela poskušati in nama pravo za pravo tudi veliko ni bilo za posteljo. »Pustiva ga«, reče prijatelj, »saj to ni prva noč, ki jo pre-bijeva pod milim nebom in ako Bog da. tudi ne zadnja«. Zasukneva se okoli cerkve in — čude se obstaneva. V kotlu se je začelo novo življenje. Na. robu kotla kraj gozda je gorelo najmenj petnajst, ognjev, in kakih ognjev! Visoko je švigal prasketajoči plamen in z rdečo lučjo je razsvetljeval ves kotel. Okoli vsacega ognja je sedelo po dvajset do trideset romarjev, moških in ženskih, skoro od vsacega ognja se je razlegalo lepo ubrano petje. Kakor bi trenil prešla nama je vsa želja po postelji, ne maral bi zanjo, da bi bila tudi najmehkejša pernica. Pridruživa se prvemu ognju: okoli njega so bili skoro sami moški in prav radi so se razmeknili toliko, da sva dobila dovolj prostora. Star berač, ki je imel jedno samo roko. nakladal je na ogenj. Le čudil sem se mu, kako je s samo desnico vlačil cela drevesa na kup : za njegov trud smo, kar nas je bilo pri ognji, zvrgli nekoliko krajcarjev, da si je z žganjem okrepčaval onemogle moči.  Možje v naši druščini — bili so sami Dolenjci -
26
so ga poznali in nagovarjali, da bi povedal, kaj in kako je izgubil roko. Ali vse prigovarjanje je bilo zastonj, molče je režal v švigajoči plamen in z dolgo gor-jačo je porival ogorke v ogenj. Govorica, ki se je poprej pletla okoli slabili pridelkov in velieih davkov, zaostala je zdaj: vsi smo molči'' strmeli v žareči ogenj, meni so pa  prišle na misel vrstice iz prelepe narodne pesmi:
„U toj rnioj gori                Trideset junakov,
Žarki ogenj gori.               Zdravih i veselih;
Okol njega jase                  Samo jedan ranjen".
Nebo je bilo jasno, zrak miren in topel, Je v košatih visucih bukvah je časih zašumelo listje. Pesmi, ki so se razlegale od sosednih ognjev, bile so največ pobožne; romarji, moški in ženske, vsi v praznični-obleki, stali so ali sedeli okoli ognja, vse je pa rdečil nemirni plamen. Zakaj ne znam slikati, mislil sem si sam v sebi! Predmet je gotovo vreden umetnikove roke.
Prijatelj je ostal pri ognji, jaz sem se pa izprehajal po kotlu od ognja do ognja. Na tem poti pridem zopet v kuhinjski tabor; vse kavarne -- sit venia verbo — bile so napolnjene in mnogo gostov je čakalo in pre-žalo na vsako izpraznjeno mestece. Okoli žganjarja se' je pa zbral kolobar bolj postarnih mož, vsi so ga pokali iz kratkih pipic in se razgovarjali o nekdanjih dobrih časih, ko je bil funt mesa po groši. vino pa toliko, da ne zastonj.
»Ko bi žganjča ne bilo. ne vem kako bi prebil«, povzame star mož. ki se je držal v dve gube. »To vem, da bi že zdavnaj trava rasla po meni. Ta kapljica še nekako veže dušo in telo, saj drugo je vse skupaj, da se Bogu usmili«.
»Ali to je pa tudi roba, da ji ni kmalu para. Notri iz Gorice sem ga sam prinesel. Ves Kumski svet ga ne premore takovega. Jurij ček iz Rateč naj se le skrije s svojim smrdljivemu«.
Natoči si ga kupico in ga srkne.
»No, kaj pa ti praviš, Tine?«
»Jaz pa pravim, vino je le vino. Časih ne rečem, da bi ga na tešče ne izpil jeden požirek, ali več tudi ne. Ljudje, ki tudi kaj vedo, pa pravijo, da je strup, ki poprej ali pozneje konča človeka«.
-21
»To je gola resnica, da ga nihče od nas ne bode pil do sodnega dneva. (le bi bil to strup, kdaj bi me bili že črvi snedli! To si gotovo od gospoda kaplana slišal. Kaj misliš, saj mi tudi nismo, kar si bodi. Mešiček, kaj pa ti na to praviš?«
»Kaj bom rekel ? Petdeset let ga že srkam od svojega dvajsetega leta. pa sem prišel danes na sveti Kun'- in če je božja volja, nisem zadnjikrat. Le ne vem. kaj imajo mladi gospodje toliko proti žganji. Ranjki gvibniški gospod, Bog jim daj dobro, govorili so pa vse drugače. Šli smo na zajce, tri ure sva stala na preži, ali hlapca s torbo ni bilo od nobene strani. Gospod so [eli že pešati. Ponudim jim svojo čntarico. od konca so se branili, a ko sva okoli poludne prišla k druščini, bila je čutarica prazna, in ne bom lagal, ako rečem, da sem je sam komaj polovico izpil. Od tistega dne gospod niso mogli prehvaliti žgane kapljice, posebno za v gore. Seveda preveč nobene reči ni dobro«.
Žganjar natoči Mešičku in mu migne. češ. le pij! Ta je zastonj, ker si me tako lepo zagovarjal. Tudi drugi možje so potrdili Mešičkove besede in večina parlamenta je bila na žganjarjevi strani.
Kavarne so se bile nekoliko izpraznile, pri jedni mizi dobim dva znanca, ki sta čakala na kavo. Žena je bila kaj postrežljiva, tudi mene je vabila toliko časa. da sem se udal, posebno ker je obljubila, da ga bode posebej skuhala in da bo kupico poprej oprala. Iz tega bi človek lahko sodil, da so ljudje nesnažni, ali to ni tako. Treba je vedeti, da vode na Kumu ni. in uro daleč, kakor so mi pripovedovali, morajo jo vkreber nositi. Ko izpijem plačam lev se vrnem k prijatelju. Ko grem mimo sosednega ognja, pride od druge strani majhen. lepo rejen mož srednje starosti, za njim bili drugi z obezano glavo.
»Dober večer, ali bolje dobro jutro«, nagovori prvi mož druščino.
»Bog ga daj!« odgovore mu.
»Hudo je, če človek nima kaj jesti, še huje je pa, če ima. pa ne more: to vsak in vsaka ve, ki so ga ali ki so jo kdaj zobje boleli. Torej iz čeljusti vse škrbine in otline. zdaj-le imate zlato priliko, da morebiti ne bode kmalu take.  Ko bi mignil, vrgel ga bom iz čeljusti
28
in prav nič ne bode bolelo. Petindvajset si m jih nocoj že pometal, pa ne jeden še lica skremžil ni, ali res. da ne bom legal, neko dekelce je malo zacvililo, pa je bilo takoj dobro. Ce meni ne verjamete, pa tega-le vprašajte, ravnokar sem mu potrebi! tri zastarane kočnike«.
Mož z obezano glavo vse potrdi in vedno z glavo prikimuje.
»Povedali mi še ni treba, kateri je, jaz ga sam najdem. To rečem, vsak se bodi' kesal, kdor bo šel juhi z bolnim zobom domov, da mu bo morebiti vse leto nagajal. Zdaj je1 pa taka prilika, da nikoli take. in samo jeden groš velja«.
Od konca ni nihče imel bolnega zobu, ali ker je tako sladko znal govorili, jele so babe stikati glave in med seboj šepetati.
Zdaj si vzame neka ženska korajžo in reče: »Jaz imam   jednega gnilega, pa zdaj me že dolgo ne boli«.
Ženska to komaj izgovori, že je on s kleščami pri rokah in res. ko hi trenil, potegni! ga je iz čeljusti. Žena se je malo nakremžila, pa se je kmalu zopet nasmejala.
»Smentaj. ta je bil pa hud«, reče kleščman in ogleduje zob pri ognji, »tri korenine ima, in kako so zakrivljene!«
Vsi so ogledovali in občudovali zob in ker so videli, da je mož res pripraven, dobili so ljudje korajžo. Jeden za drugim so mu molili čeljusti in kakor bi hrusta! orehe, leteli so zobje iz ust. Nekemu možu je izruval dva, neki ženski celo tri. Ko je opravil vse. spravil je zaslužene groše in se poslovil rekoč: »Srečno! Ako bomo živi in zdravi, oh letu se zopet vidimo«.
Tako je šel od ognja do ognja. Mož si je zaslužil lepe krajcarje.
Ko pridem k našemu ognju nazaj, živo so se razgovar-jali možje o novem vinskem davku, ki je bil ravno pred nekoliko tedni oglasen. Jaz nisem sicer vsega razumel, kar so možje govorili o vinstvu, ali to vem, da marsikatera ostra beseda je letela na gospode, ki so izmislili ta davek. Ko bi se bili gospodje poprej posvetovali z zvedenimi možmi, morebiti bi ne bili brali po časopisih, kako so se ljudje, posebno na Štajerskem, ustavljali temu davku, da so morali vojaki krotiti razdražene  gornike.   Pri nas
m
bi bila menda ravno taka, ko bi vlada sama ne bila po nekaterih krajih odložila  lega davka.
Možje so bili ravno v najbojšem pogovoru, kar stojita dva žaudarja in jeden birič, ki je imel pa gosposko suknjo, med nami.
»Kdo vam je dal pravico.tu kuriti ?« zarezi prvi žandar v spačeni slovenščini na mladega kmeta, ki si je ravno pipico prižigal pri ognji. Mladi mož se je prestrašil tako, da mu je pipica iz rok padla v ogenj in ne besede ni vedel odgovorili. Vsa druščina je umolknila in nihče se ni upal črlmiti. Žandar še jedenkrat za-ormi na prestrašenega kmeta in buti s puško ob bukovo korenino, da je otlo zadoiielo po vsi bukvi.
Zdaj se vender predrzne star mož izpregovoriti: »Ne zamerite, gospodje! Dovoljenja za ogenj res nimamo, ali kar je božja pot na sveti Kum, je tudi navada, da se romarji, ki nimajo kam pod streho, grejejo po noči pri ognjili. Škoda se tudi ne godi. Starega lesa, ki bi sicer segnil, leži povsod dosti, in ognji so vsi na kraji gozda, tako da za les ni nobene nevarnosti. Jaz sicer nisem zakuril, ali če je prepovedano, naj bi gospodje na prižnici oznanili in ljudje bi se vedeli ravnati«.
»Kako se pišeš?« zadere se žandar nad našim zagovornikom,  »in odkod sir'«
Mož se nekoliko obotavlja, ali žandar še ostreje zarolmi: mož mu pove in žandar vse zapiše v svojo listnico. »Ti si mi porok, da bode ogenj zjutraj pogašen in da ne bode več žive iskre v pepelu«.
Prijatelj moj se je hotel nekaj zagovarjati, ali žandar ga povpraša za legitimacijo; k sreči jo je imel pri sebi in je molčal.
Ko so žandarji odšli, vstalo je mnogo kmetov in šlo od ognja: kar jih je ostalo, bili so tihi.
V tem se je približevalo jutro, v zvoniku so neprenehoma zvonili, skoro vsacih pet minut je udaril zvon desetkrat in prav neredno, ne vem, kaj je pomenilo to bingljanje. Zdaj sva se tudi midva poslovila od male druščine, ki je še ostala pri ognji, in sva šla na vrh k cerkvi, da bi videla solnem* vzhod. Dolgo sva čakala, da se je jelo obzorje rmeniti in rdečiti in naposled je izplavalo solnce za polovico večje, nego se nam vidi po dnevi.    Nizko  po  dolinah je  ležala  gosta
30
siva megla, da bi človek lahko mislil, da je jezero. Skoro dve uri sva sedela na plošnati skali  in  gledala  po  do-lenjskih in  štajerskih  gorah  in  po  Savski dolini.    Čila ] dalje živcje jo prihajalo v kolin,  kavarne  so  bile  zopet prenapolnjene, vse je mrgolelo, kakor v mravljišči in po I stezah so od vseh stranij še prihajali novi romarji k prvi j službi božji.
Tudi naju so gnale želodčeve sile v kuhinjski tabor' in  to  naravnost  v  veliki   »hotel«.   Ali  tu  sva   morala dolgo čakati,  da je na naju prišla vrsta.   »Hotel« je bil v sredi po dolgem  pregrajen.    Onikraj  pregraje je bilo ognjišče in vinski sod. ta kraj je bila pa dolga ozka klop, na kateri so morali čakati gostje.    Na gorenji strani se je rezalo in delilo kuhano meso. in ko so  najbližnji  kupci J dobili, kar so plačali, morali so se precej umekniti onim, ki so sedeli za njimi.    Tudi   midva  sedeva na to dolgo I klop   nasproti  egiptovskim   loncem.    Kakor  so  sprednji gostje  odhajali s kosom  mesa v roci,  pomikala  sva  se | midva naprej in drugi so zopet zaseli naju mesta. Tako I je šlo vse v najlepšem redu.
Meso, ki sva je dobila midva, bilo je trdo in žilavo, I da skoro ni bilo za jesti, ali kaj hočeš, pomagaj si, če ] si moreš.   Midva sva se tolažila z narodno pesemco:
»Lisica, lisjak               Tobaka ni b'16,
Sta pita tobak:              Sta pila vodo".
Ali še bolj kakor ta pesemca naju je tolažila misel, da naju opoludne v šentjurskem farovži čaka dobro kosilo.
V tem je prišel čas službe božje, katera se, kakor sem povedal kmalu od konca, opravlja pod milim nebom. Po prvem delu sv. maše je bila prav lepa pridiga o svetih gorah.
O Kumska Vila, daj slabemu mojemu peresu moči, da spodobno predstavim bralcem svojim dva junaka, ki vem, da sta se oba rodila na podnožji tvojih gora.
Komaj je gospod pridigar stopil s prižnice, spravi se nanjo šest oseb — lahko si misliš, da ni majhna — jedna ženska in pet moških. Štirje so imeli muzikalno-orodje, na tem sem spoznal, da so godci; peti brez orodja je bil velikan in še zelo debel. Ta se je postavil spredaj, kakor bi hotel pridigovati, toda je molčal, da je prišla njegova ura.   Zdaj mašnik zopet pristopi in
31
godci jcdno urežejo. Ivo so prenehali, potrese se ves kotel, JL]jkan je začel peli in prav sam o sveti Neži. Midva sva stala vsaj iOO korakov od prižnice, vender sva razumela v.;ako besedo, glas je bil pa takšen, da se je zemlja tresla, seveda je možu pol curkoma tekel s čela.
Ko je izpel jeden stavek, obrisal si je potno lice in u'odci so jeli gosti. Zdaj sem imel priliko spoznati drugega junaka. Kapelmajster so bili oče z basom, ali bas jim ni delal toliko (ruda. kakor godec s frulo. Frular ni ]3il več mlad. ali je imel veliko preveč umetniškega ognja in fantazije, torej ga je moral oče bas vedno z očmi krotiti- Ko so oni trije že odrezali akord, imel je on še polno frulo in polna usta najlepših figur in ko bi ne bilo očeta basa, igral bi bil sam morebiti pozno do večera. Ko pa ugleda očeta, ki mu z obrvmi miga in žuga, preplaši se in izpusti vse glasove v tako čudnih kadencah. da človek ne ve, ali je to vrisek navdušene in prevzetne umetniške duše, ali je vzdihljaj zamorjenega genija. Časih sredi igre se spozabi, pa zarezgeta in poskoči, kakor mlad konj. ki še ojnic ne pozna. »Extrem auftollen und jucheen«, te besede nekega pesničona pristajejo se našemu frularju, kakor bi bile njemu pomerjene.
Kumski pevec, posebno pa ti, frular, vaju ne pozabim, dokler mi bo živ spomin!
Po končani službi božji se spustiva v dol. Romarji. ki gredo s sv. Kuma. imajo navado, petdeset korakov ali takoj pod cerkvijo poklekniti, obrniti se proti cerkvi in moliti. Novinci, ki gredo prvikrat na Kum, zasajajo pa blizu vrha mlada drevesca ali veje, katerih so si odrezali v dolini. Dasiravno smo šli vedno z brega nizdolu. bilo je nam vender strašno vroče, ker je bila velika soparica. Kmalu so se jeli tudi zbirati sivi oblaki in ravno so jele padati prve debele kaplje, ko sva stopila opoludne pod varno streho gostoljubnega šentjurskega župnika.
•
IV.
Gostba v Mazinu,
(»Slovenski Glasnik", 1868.)
3


p^azin? Kje je to maloslavno mesto?« mislil si e^jbode vsak mojih blagovoljnih bralcev. Ne za-■%' merim ti površnega znanja zemljepisnega, ker kdo bi mogel in hotel vedeti za vsako gnezdo! In če kako mesto zasluži ime »gnezdo«, zaslužuje je Mazin po vsi pravici. - - Pa da ti povem, kje je Mazin! Vzemi v roke zemljevid hrvaške vojniške Krajine ali Gra-nice in globoko doli v Liki. ne daleč od turške meje, najdeš malo pičico in zraven ime Mazin. Na podnožji gozdnate planine Zuljcševice se je po naključji, kakor bi jih bil veter skupaj znesel, zbralo nekoliko hiš. ako človek te beznfce sme tako imenovali. No. kov je pa že po vsem svetu navada, da ljudska prebivališča imenujemo hiše, ostani to ime tudi mazinskim kolibam. Toda jako bi se motil, kdor bi mislil, da je takšen samo Mazin. Za Boga ne! Kakeršen je Mazin, takšna je vsa gorenja Krajina. Samo štopska mesta, kjer stanujejo polkovnik in druga vojniška oblastva in pa kompanijske štacije, imajo lepe hiše za častnike in za drugo gospodo.
Zato je pa velika težava popotovati po gorenji Krajini. V krčmi navadno ne dobiš niti sena, niti ovsa za konje, ti pa lehko ješ in piješ — ako si kaj s seboj prinesel. Ako moraš pa celo prenočiti v taki graničarski krčmi, gotovo ti bode ona noč za vse življenje ostala v spominu. Potnik mora tu trkati na častnikova ali župnikova vrata, ki se vsakomu odpirajo v pravi staroslovanski gostoljubnosti. Posebno so hiše katoliških duhovnikov prave zvezde-vodnice,  po katerih se  ozira  človek  —  v teh  pustih
3*
36
krajih v pravem pomenu oaze — po katerih potnik povprašuje. Ti župniki so v resnici nasledniki Gospodovi. Tak župnik ima 300 goldinarjev plače, hišo in zraven hiše majhen vrt za užitek. To so vsi njegovi dohodki, od ljudij sploh dobiva le malo. posebno v nekaterih krajih. Kje hočeš vzeti, kjer nič ni. še dati moraš. Dasi tudi so sami veliki siromaki, vender ti z največjim veseljem postrežejo, kakor najbolje morejo.
Razven gostoljubnega vzprejema človeku zlasti dobro de posebna čistost in snažnost po njih hišah. V tem so na prvi mah. jako lehko spozna hiša katoliškega župnika od hiše pravoslavnega ali vlaškega paroha. Pri katoliškem župniku bodeš tudi videl kako novo knjigo in vsaj po jeden časopis. Pravoslavni pop v Krajini pa navadno ne kupi nobene knjige, največ ako si preskrbi kak koledar. Ta mu ugasi vso žejo za učenostjo in za-doščuje vsem njegovim potrebam.
Ali kje je Mazin ? - - Precej bodemo tam!
Dva dni sva se tovariš moj in jaz mudila pri gostoljubnem rudnopoljskem župniku, katerega sva poznala že iz prejšnjih časov. Ko se ravnava na odhod, reče nama ljubeznivi župnik: »Vesta kaj ? Posebnih opravil danes nimam, tudi ne mislim, da bi do večera prišlo kaj silnega, torej bodem vaju spremil do Mazina. O tej priliki obiščemo ondu domačega pravoslavnega paroha, ki me že davno vabi k sebi. 1 dasitudi sva že več let soseda in je on bil večkrat pri meni, vender se mi ni še nikdar ukrenilo tako. da bi bil mogel iti. Danes je pa kakor nalašč dan za to, ker vedita, da imajo pravoslavni danes velik praznik, namreč »Malo gospo« in v Mazinu je na ta dan veliko proščenje. Moj sosed bode imel nedvomno mnogo gostov in ni se nam bati, da bi bili odveč«.
Tako je govoril naš vredni domačin, midva mu pritrdiva. Tovorni konj nam je do vozne ceste odnašal našo prtljago, pri svetem Petru smo pa najeli voznika in kmalu smo mimo nizkih raztrganih koč drdrali proti Mazinu. Okoli jedne ure popoludne se ustavi naš voz v Mazinu. Župnikova hiša stoji malo na bregu v neki jami, da se s ceste vidi samo streha in hiša do oken. Okoli hiš in po cesti se je gnetlo mnogo praznično, še več pa nepraznično oblečenih ljudij; posebno so pri-Liskali k našemu vozu.   Komaj smo se izkobacali s kol,
37
kar priteče od hiše po rebri doli domači župnik, polju-buje našega protektorja, govori mu »ljubi brate« in mu stiska roko. Ko mu ta pove, kdo sva midva in odkod sva, poljubuje tudi naju v lica in nama stiska roke, BOvoreč, kako neizmerno ga veseli, da ga obišče ljubi ' brat in da mu vodi mile goste. Mazinski župnik, ali |<akor mu župljanje sploh pravijo : »pop«, bil je velik, dobro |rj(»n mož, imel je dolge črne lase in dolgo črno brado, z lica mu je pa sijala, dobrosrčnost in zadovoljil osi. Prijem š i naju vsaccga za jcdno roko, pelje naju po rebri do hiše. Popova hiša je taka. kakeršne so sploh druge oraničarske, samo nekoliko je daljša. Pred njo se je. kakor je dolga, razprostiralo veliko gnojišče, na sredi je bil Pa nametan višji kup gnoja. Na tem kupu je sedelo nekoliko zamazanih in razcapanih otrok, ki so glodali vsak svojo kost; pred njih nogami se je pa. trgala tolpa, sestradanih psov in grizla za neko drobovje, katero so jim vrgli iz hiše.
Ko smo srečno prejadrali veliko gnojišče, stopimo čez prag v velik prostor. Kaj je v tem prostoru, tega nismo mogli precej razločiti, ker se je jako kadilo; toliko je pa čutila noga. da je ta prostor brez poda. Ko so se oči malo privadile dimu, videli smo, da je sredi prostora na tleh veliko ognjišče, na katerem je gorel velik ogenj. Okoli ognja so čepele stare razmršene žene, dokladale so drva na ogenj in premikale velikanske črne lonce. Jtfalo dalje za njimi je neka dolga suha roka vrtela jagnje na drogu. Ko bi bil človek nevedoma stopil med to druščino in ko ne bi bil vedel, da je v hiši gostoljubnega popa, najbrž bi si bil mislil, da je zašel na Klek, kjer se, kakor je znano vsemu svetu, shajajo že od nekdaj vešče ali čarovnice in drugi nečisti duhovi iz vseh kotov jugoslovanskih dežel. Kaj se pravo za pravo godi pri tacih shodih, kaj uganjajo ti duhovi, nihče prav ne ve; saj tudi ni mogoče, da bi kdo to reč razjasnil; nepo-svečenec blizu ne sme, navzočnikov pa tudi nihče o tem ne izpregovori. No naj bo ta stvar, kakor hoče, toliko se vidi, da so naše vešče prve čutile potrebo jugoslovanske vzajemnosti in so jo tudi dejansko  zvršile.
Ali stoj, sedaj nismo na Kleku, temveč pri mazin-skem popu. Domačin je naju, stopivše čez prag, spustil iz rok, mislim, da je šel svojim gostom  oznanit,   da  se
38
je družba zopet pomnožila za tri. Kmalu pa se vrne, ulovi naju zopet za roko in nas po dimu vodi nekam na desno. Zdajci se odpro vrata pred nami. a mi lopnemo po dveh stopnicah v veliko nizko izbo med družbo veselih ljudij, ki so vsi umolknili. Sredi izbe je stala dolga miza in družba, se je radovoljno 1 oliko zmeknila. da smo mi trije dobili prostora na dolgih klopeh, ki sla stali ob dolgi mizi. Bilo je tu kacih dvajset oseb. vse iz popove rodbine. Ženske so bile skoraj vse jednako oblečene, nosile so narodno nošnjo, kakor jo nosijo pravoslavni po vsi Krajini. Toliko bolj pisani so bili moški. Največ jih je imelo na sebi zmes civilne in vojniške obleke; dva ali trije so bili popolnoma vojniški opravljeni, jedcn med njimi je bil »koplor«, kakor se mu je videlo na dveh prišitih zvezdah. Žene so sedele vse skupaj na jednem konci mize in so tiho govorile med seboj.
Domačin nas pozdravi še jedenkrat v svoji hiši in nam napije zdravijeo. Vsa družba je vesela vzkliknila; znova smo se zopet poljubavali in si stiskali roke. Le žene so se držale tiho in sramežljivo, kakor se spodobi skromnim gospodinjam in vsem, ki hočejo danes ali jutri postati gospodinje. Sploh sem opazil, da ženske v moškem zboru skoraj nič ne govore; tudi jim nikdo ne streže, nikdo jih ne zabava, kakor jih ne bi bilo zraven. Z jedno besedo: tukaj ni navada ženskam »dvorišča pometati«.
Sedaj sem se ogledal malo po sobi. Izba je bila precej velika, ali nekako temna. Dve okni jej nista mogli dajati potrebne svetlobe; bili sta za tako izbo premajhni. Tudi je steklo, kakor je znano vsacemu, jako krhka stvar, ki se kaj lehko potere. In res so v teh dveh oknih minljivost vsega posvetnega pričale mnoge pjoče. katerih več ni bilo. Mestu stekla so sedaj službo opravljali kosci ne preveč čistega popirja, katere je prilepila zvedena roka. Stene so bile zakajene in prazne, le na jedni strani je visela neka podoba brez stekla in brez okvirja. Neštevilne muhe so po večletnem trudu dosegle svoj namen ter so podobo zamazale tako, da ni bilo mogoče spoznati, kaj prav za, prav predstavlja. Podove slabosti je usmiljeno prikrivalo palec debelo blato, a to se je pa vender videlo, da je bil pod nekdaj  lesen,  ker iz  dveh
39
ali treh udrtih lukenj so preperele deske gledale iz blaia. V jednem kolu je slonela čudapolna stara omara. Videlo se jpj .F- ('a -1° i° nekdaj hudo trgalo po kosteh in ako ne 'bi bilo milosrčnega kota, davno bi se že bila zgrudila. Razdeljena je bila v tri predale. V dolenjem je sramežljivo skrivala prteninoin drugo obleko popove rodovine, srednji |e bil danes prazen, sicer so ondu stali vrči, kupice in tlrugo namizno orodje, ki je bilo danes po mizi razpostavljeno. V tretjem in najgorenjem prednici jo pa pop namestil svojo knjižnico, namreč tri stare v svinjsko kožo vezane cerkvene knjige, v katerih je pop gotovo pogostoma bral. ker so bile že jako zamazane.
Tej omari nasproti v drugem kotu je stala ponižna postelj na treh nogah, četrta se je izneverila svojim to-v,irišicam: in sedaj so štiri opeke druga na. drugo položene na mestu odpadnice podpirale mrlvoudno postelj. Čez vso postelj je bilo prestrto nekaj kosmatega. Kaj pa je to bilo. še sedaj prav ne vem. Medved ni bil, volk tudi ne. največ, je bilo podobno kozlovi koži. Rjuh danes ni bilo na. postelji, kajti o veiicih praznikih, kadar |e pop imel goste, izvlekli so jih izpod one kosmatine ter so jih namesto prta pregrnili čez mizo. Takega dne so rjuhe prevzele službo namiznega prta; zvečer pa, ko so se gostje razšli, vrnile so se zopet k svojemu pravemu poklicu. Bile so od jakega platna, ali zgodaj so izgubile lepo barvo nedolžnosti, ki se jim — menda za. kazen — nikdar več ni povrnila. Na sebi so pa nosile očitna znamenja dvojne svoje službe. Vsaka nit se je že navzela črnega dalmatinskega vina. a razne čorbe in maščob«1 so pustile za seboj velike lise in inaroge na improviziranem prtu. Iz teh po več let starih madežev so se razvijali vsakeršni kisli in žaltovi duhovi, ki so te ugodno zbadali v nos.
Kar se je kuhalo v onih črnih velikanskih loncih, to so kuharice izpraznile v velikanske sklede, katere je mazinska kuhinjska Vila nosila na mizo. Komaj so bile sklede na mizi. odpro se zopet vrata in v sobo se pomoli človek velike postave. Sodeč po njegovi zunanjosti sem mislil, da je kak siromak, ki bi rad z nami vred na dan »Male gospe« kaj boljega užil. Toda kmalu sem videl, da sem se zmotil, ker ga je društvo veselo pozdravljalo in gospodar sam je skočil iskat mu prostora.
10
ki se je dobil zraven mene. Domačin nam predstavi novega gosta, in tako smo zvedeli, da je kapelan iz sosedstva. Sedaj sera ga pazljiveje ogledal. Vsi pravoslavni popi navadno nosijo dolgo črno haljo, man-tijo zvano; naš kapelan je bil prvi pop, kar sem jih videl jaz, ki ni nosil te častitljive obleke, ampak je nosil navadno dolgo suknjo. Imel je pa, kakor vsak pop, dolge lase in dolgo brado, oboje jako skuštrano in zmr-šeno; bilo je videti, da teh kodrov glavnik še ni nikoli strahoval. Bil je bledih, upalili lic. oči so se udrle globoko pod čelo in neki čuden mračen ogenj je sijal iz njih. Ko bi ga bil človek sam srečal v šumi, morebiti bi se ga bil celo prestrašil.
Suknjo dopetačo je imel pod  brado  zapeto,  dasi-tudi ni bilo mraz; ali on je  že   moral   vedeti,   zakaj  je bolje  tako.   Ali je imel kaj za vratom, ni bilo moči videti, ker ga je prikrivala dolga brada. Kake barve je bila suknja  nekdaj v svoji  mladosti,   tega  sam  Liebig in   ž njim vsi kemiki ne bi mogli  razsoditi.   Več ali menj se je vsa,  posebno  pa  na   rokavih  in  spredaj,   svetila  v mastni  svetlobi.    Gombe   so  znesli vsi  vetrovi  skupaj, komaj dva sta si bila podobna; le v tem so se ujemali vsi, da so bili vsi uporniki, sami separatisti. Vsacemu se je videlo, da se želi razdružiti od suknje, h kateri jih je kapelan tako le šiloma anektiral. Nekateri so svoj namen že dosegli, ker jih ni bilo več videti; drugi so bili pa že tudi  blizu zaželenega cilja, viseli so  še  samo  na  tenki niti.   Ali gorje jim,  ako  gospodar  zasledi to  zaroto,   z drznim »staatsstichom« jih bo zopet priklonil  k državi. To menda siromaki tudi dobro vedo, ker se vsi od strahu tresejo na nitkah.
Na tej kapelanovi suknji bi se človek res lehko praktično učil politične znanosti. Tako n. pr. so si kapelanovi komolci v pretesnih in preozkih rokavih želeli več svobode, več prostora. Kakor ves svet denašnje dni vpije za svetlobo in prosveto, tako je tudi komolcem kape-lanovim bilo geslo: »Naprej! Več svetlobe, več zrakii!« Suknja je bila toliko liberalna, da se je odprla tem pravičnim zahtevam in komolci, veseli zmage svoje, uživali so popolno svobodo.
Popustnost  kapelanove  suknje  je  pa imela  slabe nasledke.   Naš stari pregovor pravi:   »Po slabi tovarišiji
II
rada glava boli«. Da je ta pregovor resničen, pokazalo sC je očitno na kapelanovih čevljih. Palec na nogi, videč liberalnost suknje, zahteval je sedaj od čevlja islo koncesijo in jo je po dolgi pravdi tudi dosegel. Palceva prenapeta liberalnost je potem okužila tudi druge prste ja naposled, vso nogo. in le z železno silo jo je gospodar niocel toliko brzdali, da je ostala kolikor toliko v svojih zakonitih mejah. Kapelan je namreč čevlje prevezal in stisnil z železno žico.
Ali vrnimo se k pojedini!
Domačin je za nas tri goste nekje zmogel krožnike ;l|i pladnje, drugi jib niso potrebovali in mi smo se jib tudi branili, češ, da ne delamo sitnosti gospodarju, toda morali smo jib vzeti. Domačin sam nam je napolnil krožnike iz neke sklede. Bila je juha in v njej je plavalo nekaj, kar je bilo najpodobnejše našemu cvrtemu »bobu«, samo da je bilo večje. Radoveden, kaj je to. vzamem žlico v roko, no. kako sem ostrmel. ko pogledam na svoj pladenj! Tii se je ravno kar dogodilo veliko čudo in že mi je bilo v mislili, da mi je črnih vešč jedna iz kuhinje »naredila«. Z mojega pladnja je namreč izginila juha, predno sem se je še z žlico doteknil in bob je ostal na suhem, kakor ladja na pesku, kadar ob osehi upade morje. Osupel pogledam krožnik natančneje — in težki kamen se mi odvali od srca, ko se prepričam, da se tii niso godila čudesa, temveč da so le prirodni nastopki še prirodnejših vzrokov.
Moj pladenj je v svojem življenji videl že mnogo sveta, kajti rodil se je nekje na češki zemlji, pa je po mnogih zgodah in nezgodah priromal do Mazina. V službi mnogih gospodarjev je ostarel, izlizali so ga ostri jeziki in pošteni pladenj si je mislil, da je izpolnil svoje dolžnosti, pa si je želel iti v pokoj. Od zgolj starosti in toge mu je počilo srce, to je: pladenj se je p"o sredi prelomil na dva kosa in siromak je mislil, da je vse pri kraji.
Tako si je mislil pladenj in vsak poštenjak bi mu moral pritrditi, toda mazinskemu popu »dana je duša nemila«. Bistra glava si misli: »mi se tukaj utepljemo z revščino, a Češka je daleč!« Misli in vzame v roke razbiti pladenj, zvrta vanj šest lukenj, namreč na vsakem kosu tri, prevleče skoz nje žico ter jo privije na spodnji
\i
strani in — pladenj je vstal od smrti. Hala razpoka nič ne do! Res da se je juha skoz njo cedila na pri, ali ta je tacih libaeij že davno vajen. Meni pa za juho tudi ni bilo sosebno žal, sicer sem si pa mislil: »Kakor^si služil že toliko ia toliko ljudem pred menoj, služil bodež so meni  nocoj, a  polom     - apres   moi  le deluge!«
Za to juho smo jedli so mnogo drugih jedij, kalinih ne hodom tiikaj opisoval, ker mislim, da ne bi bralcem ustregel s takim opisom, ljubeznivim bralkam si pa ne upam razkladati svojih kuharskih znanostij ali pravo za pravo so bojim razkazovati svojo nevednost. Mnogim jodom še celo imena ne vem, to pa vender voin. da je na drogu pečeno jagnje bilo izvrstno. Tu naj so pa le skrijejo našo kuharico: ako tudi pišejo kuharske bukve, take pečenke vender ne znajo poči.
Med jedjo so je mnogo govorilo, mnogo napi val oj nazdravljalo in zahvaljevalo. Najprej je domačin napi porodoma nam gostem ter po hrvaškem običaji vsacemu dodal družico, da se v njeno ime zahvali s polno čašo društvu za napitnico. »Bog poživi našega ljubeznoga prijatelja I. 1.. a da mu hudo sladje piti. Bog ga poživi sa čestitom i vrednom gospojom parohicom Toniingaj-skom«, tako mi jo napil domačin in »Živili« se je razlegalo po sobi in vsak trka z mojo družico in z menoj. Dolgo som so razgledoval, katero ženo mi je domačin napil za družico, z očmi sem iskal gospe župnice niei navzočnimi ženami, kar so malo privzdigne jedna 01 onih zon. ki so v prosti narodni obleki sedele konci mizo. Kakor so spodobi, zahvalim so za napitnico v imeni družico svoje in v svojem, izpivši polno čašo vina. in tako je šla napitnica za napitnico po redu, kakor je na. Hrvaškem sploh navadno pri obedu.
Kapelana so bili vsi posebno veseli zalo. ker zna lepo peti, in res je on vodil potjo, mi drugi srno pri-kladali, kakor jo kdo mogel in znal. »Mnogaja leta« je bila prva in potem se jo pri vsaki napitnici vrstila pesem za pesmijo. Kapelan je pel dosti dobro, le to so mi je zdelo, da poje preveč skozi nos, kar je pa vež ali inenj svojsko vsem pravoslavnim. Dalmatinsko črno vino nas je ugrelo, vse bolj in bolj smo bili »domači«. Bili smo, kakor bi si bili že stari znanci.
m
Med raznimi napitnicami je bila posebno navdušeno vzprejeta napitnica »domovini« in »njenim vrednim sinovom«, potem »slovanskemu rodu« itd. Pri zadnji je kapelan skočil kvišku in izlezaje dolgo roko trkal okoli sebe. da so iskre švigale, ali naslonil se je preveč na mizo in malo je manjkalo, da nam ni vsega prevrnil- Domača gospa parohica in koplor sla komaj Zopet umirila punlarsko mizo. Pri lej priliki se je tudi pokazalo, da miza prav za prav ni bila miza. ampak stara vrata podprla s poleni, okleški in drugimi vsakor-šnimi podporami.
Nas kapelan jo prihajal vse bolj in bolj navdušen, oči so se mu svetile izpod bledega čela. pel je brez konca in kraja, loda pesmi so bile vse menj razumne. Pel je, kakor je sam rekel, neko novo bosensko pesem. Mogoče, da je bila pesem sama ob sebi lepa: ali pevec je bil prenavdušen, jel je čudno zavijali in potresa I i 'z glasom, koplor mu je pa pomagal. Mi drugi smo strmeli, poslušali in pili tobak, in nizka, soba se je kmalu napolnila z dimom, da se nismo več videli. — To čudno petje, temna soba, gosti dim in še mnogo drnzega me je spominjalo rdečekožib Indijanov in njih povostij. Mislil sem se sredi indijanskega »vigvama« in prišla mi je na misel iz Baragove knjige povest o Indijanu Pavhatanu in njegovi hčeri Pokahonti.
Naš voznik siopi v sobo, opominjaje nas. da bode treba odriniti, in imel je prav. Pili smo razhodnico in potem še neko čorbo. Kaj je bilo, ne vem. Pozneje sva s kolegom kombinirala, da bi mogla bili črna kava.
Poslovila sva se z rudnopoljskim župnikom, potem z mazinskim popom in tako po vrsti z vsemi. Vsi so naju spremili na cesto do voza in še dolgo so gledali za nama. mahali so s klobuki in kričali:   »Srečen pot!«
»Bog ti daj zdravje! mazinski pope«, ako še živiš. Večkrat se spominjam tebe. Siromak si. ali zraven poštena  in gostoljubna   duša  slovanska!

v. Na kraški zemlji.
(„Zvon" 1877.)

obene stvari človek ne primerja tako rad drugim
»rečem,   nego  samega   sebe.    Narodnemu prego-
t   voru je človek:  »kakor kaplja na veji. kakor dim
nad streho«. Ta ga stavi vzpored z neumno živino, oni ga prispodablja vinski trti. tretji nas zagotavlja, daje podoben vodi, »ki se ubija od brega do brega«, a drugi zopet zdi se sam sebi zapuščen, »kakor kamen na cesti«. Jaz pa bi o sebi rekel, da sem podoben onim ptičem, katere ob svojem času neka neizprosna sila žene iz pre-ljubljene domačije v daljne kraje onostran morja. Kakor teh ptičev, polasti se zdaj in zdaj tudi mene čuden nemir, neko hrepenenje v daljavo, živa želja za čas ubežati moreči vsakdanjosti. Takrat mi ni pomagati, ne odleže mi. prodno nimam v rooi »popotnega lesa«, za seboj mostnega ozidja. Na takih potih se ne vozim rad na kolih, še inenj po železnici, ogibljem se celo velikih cest. Rajši hodim po slabih kolovozih, držečih od vasi do vasi, po mehkih stezah ob šumečem, z grmovjem ob-rastenem potoku, ali skozi hosto od hribovskega selišča do samotnega Lazarja. Tako bodečemu se no mudi mi nikoli nikamor. Dokler pridem in kamor pridom, prav pridem. Tudi ne poznam tiste moro. »dolg čas« imenovane, ki neki mnogim dela. silno preglavico. V hosti poje penica, na senožoti cvrči muren, v jarku vrvni potoček, iz grmovja  pogleduje taščica  zvedavo  za  menoj,
48 -----------
polž preko steze na oprtav nese hišo svojo in v meji glavo vzdiguje cvetica za cvetico. In človeku bi Lilo dolg čas?
Na poti se rad ustavim pri razcapanem pastirji, y gozdu posedim pri umazanem ogijarji, na polji ogovarjam sključene plevice in če me na poti doide kmečki očanec ne greva narazen, predno se nisva do dobrega zmenila o sedanjih malopridnih časih.
Tako se pomikam dalje po svetu, (lasih se pa] tudi zleknem po mehki travi in vznak leže zrem v oblake in g-ledam, kako se zdaj trgajo, zdaj zopet gromade v čudovite podobe. Na tacem poti mi ni mnogo za vreme, niti za kraje, po katerih hodim. Gorenjski snežniki so mi takisto ljubi, kakor dolenjski holmci, puste pleše po Krasu nič menj. nego prijazne štajerske gorice.
Tudi letošnje pomladi se me je  polastila  želja  za potovanje.   Mlado leto se je res še borilo z zimo, ali to I me ni moglo zadrževati. Šel  sem,  kakor  se poje v narodni pesmi, šel sem
„čez tri gore zelene, čez tri vode studene",
ter sem prišel na trda kraška tla.    Nekega  dne sem žel več ur v težkih škornjih tolkel  po  skalnatih tleh.   Kraj je bil nekamo pust. rekel bi prazen, dan čemeren in dre-moten.    Megia je bila pala na  morje,  nebo je bilo pa) preko in preko zastrto liki s sivo  plahto,  in jelo  se je1 mračiti,  dasi je  ura kazala šele štiri čez poludne.   Nehote sem jel hitreje stopati med neskončnimi, od sivega apnenca  zloženimi   ogradami.    Pred  menoj   se je vzdi-j goval širok vrh golih reber, pod njim je po pohojenemi kamenji   bilo  poznati  slabo  stezo,  ko pa se po nji po-pnem  na razbreg,  ugledam pod  seboj  prijetno  dolino, premreženo z vinskimi trtami, a oka v tej mreži so bila zadelana z brstno, kakor smaragd zeleno ozimino. konci] polja pa je stala velika,  skoro  trgu  podobna vas.   Ra-I dostno je plavalo oko po krasnem zelenilu, ki je ugajalo temveč, ker je bilo oko utrujeno sive jednoličnosti.
Mrak se je že lovil okoli ostrešij, ko sem dospel v vas.1 Lavorov venec, viseč ob zidu najlepše hiše, bil mi je kažipot, kajti medli želodec je prihajal čemeren kakor vreme in treba ga je bilo zopet nekoliko udobrovoljiti. Kmalu sem'

49
sedel na klopici pri dobrodejnem ognji. Možje, ki so inieli zasedene najlepše prostore, zmeknili so se rado-voljno in gospodinja je liotela ugajati mojim potrebam. Primorci stavijo svoja prebivališča drugače, nego mi, dalje za njimi v deželi stanujoči. Kar je pri nas »izba« s častitljivo velikansko pečjo, to je njim »hiša« z velikim, kake tri pedi od tal vzdignenim ognjiščem, na katerem gori ogenj skoro ven in ven. Na samem ognjišči stoje nizke klopi ob treh obzidanih straneh, samo prednja stran je prosta, ondu se suče gospodinja, in da more lože do kožic in loncev in do kotla nad ognjem, izrezano je Oo-njišče spredaj v poli kolobarja, kar posebno ustreza trebušnim gospodinjam. Na ognjišči stoji še železno vzglavje, kamor se polena naslanjajo, da lepše gore, in velikanske ročice na vzglavji so zgoraj tako izdelane, da vanje lehko postaviš bučo vina. To ognjišče je središče, okoli katerega se vse zbira, okoli njega se vrti Primorcu velik kos življenja. Tu se najrajša gnete mladina, pa tudi živali, psi in mačke, zlasti po zimi, ko nikoder drugod ni blagodejne topline. Zato bode tudi vsacemu do-unmo, zakaj po teh krajih toliko otrok po ognji pride v nesrečo. Tu si gospodar počije po trudapolnem delu, tu nekoliko popestuje najmlajšega, tu se pripovedujejo novice in pravljice v dolgih zimskih večerih, skratka: Primorcu je domače ognjišče v resnici to, kar je nam drugim samo v prenesenem zmislu, v podobi. V »hiši« ni druge oprave, nego mize, stoli in kaka omara, po stenah pa je razobešeno vse polno medenega in kositarnega posodovja, ki se mora vedno svetiti kakor solnce. S to posodo se ponaša pridna gospodinja. Po drugi strani so pa dolge police, po njih je razstavljena vsakovrstna porcelanasta posoda, sklede in skledice, pladnji in še drugo, kateremu še imena ne vem, vse lepo po velikosti in obliki razvrščeno. Vse skupaj pa ston', da se ta primorska »hiša« človeku hitro priljubi, in čuti se v njej domačega.
Tudi jaz sem se hitro sprijaznil ž njo. K temu je gotovo tudi mnogo pripomoglo čuda dobro kraško vino, črno, mastno vino, ljubko v ustih, zdravo v želodci. Pravi teran! Prav čutil sem, kako mi gre v žile in kako ugodno se razle-zava po životu. Možem, sedečim kraj mene, zdelo se je kaj dobro, ko sem po pravici pohvalil  to njih božjo kapljo.
4

50
»Vince, kakor mleko«, oglasi se jeden. »Bog mi tega ne slej v greh. ali še na smrtni postelji bi je pil«.
Možje so bili zadovoljni, da sem se spustil v govor, kajti hudo jih je že imelo zvedeti, kdo sem, kaj sem in odkod. Niso mogli uineti. čemu hodim po teh krajih, ako ničesa ne skupljujem. niti zemlje ne merim, niti orgelj ne popravljam, ker sem rekel, da jih ne.
Že sprva, ko sem vstopil, opazil sem po hiši neko nenavadno živahnost, ki je z nočjo prihajala tem večja. Tudi priprave na ognjišči in okoli ognjišča so se mi zdele za navaden večer prevelike. Ravno sem hotel povprašati, čemu vse to. kar se začuje od nekod lepo ubrano petje. Na. moje vprašanje, kaj je s tem petjem, doznam, da imajo domači pevci poskušnjo za nocojšnjo »besedo«. Ne vem. s kako novico hi me bil mogel tisti večer kdo bolj razveseliti, kakor me je oveselila vest o J »besedi« na kraških tleh. Že zdavna sem si bil želel prisostvovati besedi, ki ni osnovana po splošnem kopilu tacih veselic v naših mestih in trgih, ki so si vse podobne, kakor jajce jajcu.
Vretje v hiši je bilo vse večje in večje. Prišel je tudi gospod župnik, sivolas, suhoten mož, črnikastega obraza, živih očij in šegave govorice, ki je za vsacega imel prijazno ali šaljivo besedo. Na moj poziv se posede k meni in začne se pogovor, kakor je navaden pri neznanih ljudeh, ki se prvikrat vidijo. Govorica pa kmalu oživi, ko zasukneva na narodno polje, na njihovo čitalnico in nocojšnjo besedo. Iz njegovih besedij sem po-J vzel, da je on čitalnici dušni oče in umni voditelj. Zvedel sem tudi, da je denašnje besede dohodek namenjen v korist   dvema  sirotama,   katerima je  očeta v  »velikem
lomu« pri morji kamenje posulo. Omne tulit pundum.....
bil mi je prav na jeziku, ko pride mlad mož — bil je učitelj, kakor sem pozneje videl — in naznani župniku, da je vse v redu. Na to vstane župnik in na njegov poziv vsi drugi — sama gospodinja z deklo je ostala pri ognjišči.
Po nekih vegastih stopnicah pridemo do vrat. pred katerimi je pri majhni mizici sedel star čestitljiv mož. Polo-živši predenj svoj oboi stopimo v velik, za silo razsvetljen prostor, katerega je bilo pa občinstvo do malega že na-1 polnilo, stari in mladi, moški in ženske vse vprck. »Dvo-
5]
rani« se je |>ar videlo, da je stavbenik ni namenil za hrani modricam, toda vse, kar bi bilo moglo koga. molili, kjio je umetno prikrito z raznimi preprogami in grbi, zastavami in napisi; a vse lo, kakor tudi pročelje gledališkega odra je bleščalo — da ne rečem kričalo — v jjclo-modro-rdečili barvah. Vse narodno! Po sredi so bile postavljene dolge klopi, spredaj pa tudi stoli raznih barv in raznega dela. Klopi so bile vse zasedene, nekaj stolov spredaj pa je bilo prihranjenih za župnika in za nas, ki smo prišli v njegovi družbi. Jaz sem sedel nekoliko v stran, tako da sem lehko videl na oder, zajedno pa tudi imel prost pogled po občinstvu. Kmalu potem, ko posedemo, začne se zagrmjalo na odru, sicer nialo nerodno in počasno, motati navzgor. Pred nami stoji kacih dvanajst pevcev, večinoma kmečki mladeniči ju mladi možje, pa tudi gospod kapelan je bil med njimi ju še dva ali trije drugi v gosposkih suknjah. V občinstvu, ki pa tudi že prej ni bilo preglasno, nastala je zdaj tišina, kakor v cerkvi pred pridigo. Izmed pevcev stopi jeden — bil je učitelj — za korak naprej, pogleda po pevcih, zamahne z roko in iz krepkih grl zagrmi naš »Naprej«, katerega, dasi ni več nov, človek še zmerom rad sliši, ako se poje tako čuteno in navdušeno, kakor so ga ta večer peli Kraševci. Pevci izpojo. Ploskanja in klicanja ni konca ni kraja. Morali so ga ponoviti, a zdaj niso peli sami pevci, pelo je tudi občinstvo po dvorani. V tem pa ni bilo nič narejenega, prišlo je kar samo po sebi. Nekdo izmed poslušalcev je začel bolj potihoma. drugi za njim in tako naprej, kmalu je vršdo in zvenelo po vsi  dvorani.
Meni je to bilo kaj novega, a ne mogel bi reči, da mi to na tem mestu in od teh ljudij ni bilo po volji.
Ko se je občinstvo, ki je iz poslušalcev tako nenadno hitro prestopilo med izvrševalce, nekoliko pomirilo. začne se zastor zopet hrupno vzdigati. Na odru je stal učitelj z goslimi v roci in trije pevci. Peli so narodno pesem, ki je znana pod imenom »Zagorska«, a učitelj jih je spremljal na goslih. Moški glasovi in gosli so se čuda lepo ujemali. Pevci sicer niso bili Bog ve kako izšolani, ali peli so dobro in. kar je bilo največ vredno, s pravim notranjim čutom; videti je bilo. da so dobro Brneli, kaj je hotel neznani pesnik in skladatelj v besede
4*
52
in napev vložili ter so to znali tudi primerno izraziti-Ljudstvo je poslušalo vidno gineno, tako da je na konci celo pozabilo pohvaliti pevce. Šele ko so ti odstopili in je zagrinjalo zaropotalo v svoj navadni položaj, vzdra« milo se je, rekel hi, ter prejšnjo zamudo obilno popravilo.
Nastal je daljši presledek, kajti sedaj je bila na vrsti igra, za katero je bilo na odru treba večjih priprav. Igrali so burko: »Dva prijatelja«, katero je gospod ka-pelan prav srečno iz nemščine presadil na domača tla. Igralke in igralci so storili pošteno svojo dolžnost, nekateri celo nepričakovano dobro. Toda bolj nego igra in predstavljala me je zanimalo občinstvo. Tako hvaležnih poslušalcev bi želel vsem glumcem. Ne samo vsak dovtip, vsak smešen položaj, temveč vsaka beseda, ki je le količkaj cikala na šaljivo, vzprejeta je bila s tr-zajočim veseljem. Ne daleč od mene je sedel majhen, dobro rejen mož drobnih očij in na kratko ostriženih las. Ta mož se je neprenehoma tako glasno in od srca smijal, da sem ga v resnici zavidal. V roci je držal velik rdeč robec, ki je bil na zadnje že ves premočen, ker ž njim si je brisal skrita očeca, ki so bila ven in ven s solzami zalita.
Po igri smo culi zopet nekaj petja, namreč Ipav-čevo: »Domovino«, ki je posebno ugajala, in potem še po vrhu Nedvedov: »Mili kraj«. Jedna in druga teh pesmij je polna melodij; vsak slovenski poslušalec, če tudi ni strokovnjak v glasbi, razume jo lahko, vsak hitro čuti, da je to cvet z domačega vrta, da je nekaj njegovega: to mu govori k srcu. to ga boža in zajedno povzdiguje. In ravno s tem se mi je »beseda« na Krasu prikupila, ker je vse, kar se je predstavljalo, govorilo in. pelo, bilo primerno poslušajočemu občinstvu. Naši pevo-vodje — po deželi še bolj kakor po mestih — zagrizejo se najrajši v težke, malo ali nič melodijozne skladbe, kil imajo svojo moč in vrednost v »akordih«. Kaj tacega zanima samo poslušalca, izobraženega v glasbi, mi drugi neveščaki ostajemo popolnoma hladni: pogostoma sem celo opažal, da samih pevcev taka pesem ni ogrela. Dostikrat bi človek sodil, da oni sami niso razumeli ne i pesnika, ne skladatelja. Kaj pa še le kmečko občinstvo! Tak človek posluša in posluša, zmerom se nadeja, da pride kaj  zanj  umnega,  časih se napev  tudi zaleti na

53
kako melodijo, človek pazno vleče na uho, toda v tem jjjpu se zopet vse razleti in razbije. In ravno pri veselicah, namenjenih preprostemu ljudstvu, morali bi se bolj ozirati na melodijozne skladbe, nego doslej. Naše občinstvo po kmečkih čitalnicah, ko bi imelo za to kaj dovzetnosti, moralo bi že skoro bolje poznati Jelena in Vašaka, Križovskcga in Tovačovskega, nego svoje skladatelje: Ipavca, Vilharja, Maska in druge. Daleč doli na Hrvaškem sem čul prepevati Vilharjeve skladbe, katerih nikdar nisem čul v Ljubljani, ne nikoder drugod doma.
Pa vrnimo se zopet k besedi.
Zadnji glasovi poslednje pesmi so nam še zveneli po duši, ko stopi pred nas ljubezniva prikazen, ki si je prvi mah. predno je še odprla usta, osvojila vsa srca. Bila je vitka deklica cvetočega obraza, z globeli-cama na ličili. Dve težki kiti konstanjevih las je imela liki krono oviti okrog glave, a iz lepili, mirno gledajočih očij jej je sijala nedolžnost. Deklamovala je času primerno Boris-Miranovo »Turki na Slevici«. Sprva se jej je glas malo tresel, stavke je izgovarjala nekoliko preveč presekano, ali že pri drugi kitici se je ujunačila, jasno in čisto so jej vrele dobro naglašene vrstice iz zgovornih ust in besede pesnikove, prihajajoče iz občutnega srca. zadele so tudi prave strune v srcih poslušalcev. Od kitice do kitice je raslo zanimanje v občinstvu, in ko je deklamovalka končala, strmelo je še nekaj časa in čakalo, kaj tacega bi bilo menda poslušalo ves večer. Ko pa deklica, lehko priklonivši se, odstopi, zagrmi dvorana .glušečega ploskanja, ki ni hotelo prenehati, predno se ni deklica zopet pokazala. »Še jedenkrat, še jedenkrat«, klicalo se je od vseh stranij in res ni bilo poprej miru, predno ni ponovila deklamacije. Marsikdo se bode morda izpotikal na tem, rekši: deklamacija se ne ponavlja. Res je, jaz tudi nisem še kaj tacega videl, ali tukaj je bilo to drugače. Pesem je vsem dopala, vse jo je želelo čuti v drugo in deklamovalka je bila tudi pripravna ustreči obči želji. Bili smo že taki skupaj, in kdo nam more kaj ?
Kar sem prej omenil, glede na izbor pesmij, velja največ tudi za deklamacije. Bil sem navzočen, ko se je po čitalnicah pred zgolj kmečkim  občinstvom  dekla-
54
moval Orest, Medea, Pevčeva kletev, prizori iz Marije Stuart, iz Viljema Telia i. t. d., deklamovalo se je, pravim — ali ne vprašajte me, kako. Ne samo da dekla-movalec sam dostikrat ni razumel pesnika, kar mu človek naposled tudi ne more vselej zameriti, pa denimo, da bi ga tudi bil razumel, in ko bi bil deklamovalee prvi umetnik iz dvornega gledališča — ne more ga umeti I o občinstvo.    Ni vse za vse!
Konečno še jedcnkrat nastopijo pevci in zapojo »Vener narodnih pesmij«, ubran in ]jovit po gospodu Kocijančiči, če se ne motim. Tudi to točko so izvršili na splošno zadovoljnost.    Beseda je bila končana.
V dvorani je zdajci  nastalo  vretje,  kakor v panji, ki se pripravlja na roj.    Občinstvo namreč  se  po končani predstavi ni razhajalo, temveč ostalo je pri skupni večerji.   Nekateri so razmikali  klopi, drugi so iz nekega ' stranskega hrama prinašali velikanske mize in še predno si se prav zavedel, kaj se tu  pripravlja,  izpremenila  se I je gledališka dvorana v gostilno.    Razvrščeni  ob   dolzih mizah smo zdaj sedeli in na opomin gospoda župnika, da nismo ptiči, ki žive o petji, sezali smo po pečeni letečim in telečjih stegnili, po prašičjih kračah in plečih, in po \ družili dobrotah, ki nam jih je pošiljala gospodinja, mati j županja.    In zopet se oglasi gospod župnik,   meneč,   da na Krasu je vse dobro, razven — vode, da torej moramo zalivati s  črno  božjo  kapljo,   kar  smo  tudi  vestno  izvrševali.
Ko smo tako popolnoma zadovoljili slabši, pa ravno j zato menda sitnejši in brezozirnejši polovici svojega 1 bitja, nadaljevala se je zabava, ki je, ako mogoče, bila še i živahnejša in zanimivejša, nego ona pred večerjo. Pesem seje vrstila za pesmijo: »Po jezeru«, »Luna sije«, »Pridi j Goren'c«, »Otok bleski« in tako dalje brez konca in kraja. Zdaj je pelo vse, moški in ženske, kar je le znalo 1 usta odpirati. Petje — nekaj pa tudi vino — nas je J vse čudno ugrelo, zdelo se mi je, da se je vsaka pesem I pela bolje od prejšnje. Vse je bilo zadovoljno, vse veselo. I
Variatio   delcctat.    Na   občo   prošnjo je   deklamo-valka zopet stopila na oder. Deklamovala je Jenkov »Zadnji večer«. Malo čudno! Kaj ne? To bi bila pesem za petje, 1 pa   ne   za   deklamacijo;   kratka   je   in tako   preprosta, j bode morebiti rekel ta ali oni. Tudi jaz sem tako nekako   |
56
mislil, ali morem vas zagotovili, da je ta preprosta pesem na to občinstvo naredila globok vtisek. Uspeli je bil popoln. 1'i'i isti mizi. skoro nasproti meni. sedela je deklica čudnega obličja. Njo je morala deklaniacija so-sebno zanimati. Vsa v čudu je strmela nepomično v deklamovalko.
„Ta listek tako prav', Da cesar ga bo vzel".
■In
aici ,]i ceio potemni, rade iz prsij, okoli us sre težko solzo.
lavo  povesi.
težek vzdih se
,l«'.l
jej nekaj zaigra in roka kradoma
„Sam Bog nebeški ve, Kdaj osem let bo pree".
aj jo je moglo tako užaliti? Morebiti je vse to. kar tu v pesmi pripoveduje, že izkusilo nje srce. Cenilo je morda videti samo sebe v pesmi opisano, in vsemu etu je zdaj znano to, česar ona ni nikomur razodela. klenivši vso to težko bridkost v svoje srce.
Neverjetno hitro  je  bežal   čas.  kladivo je  že  bilo
lidne   pozne   ure«.    Tedaj   se   oglasi   zopet   župnik:
Idaj pa še  zapojmo  našo  staro   pesem«.    Radovedno
em pričakoval, kaj bo neki.   Župnik poprime svojo pa-
eo, ki je dozdaj  mirno  slonela  ob  stolu.   Vse  utihne.
loški se odkrijejo.    Župnik potrka ob   mizo,   povzdigne
alico, pogleda po omizjih, zamahne — in kakor iz jednega
la zagrmi: »Hej, Slovani, naša reč slovanska živo klije«.
Zastonj bi iskal besed popisati občutke,  ki so mi ta
enutek polnili dušo.    Redkokdaj  se je  ta pesem pela
olj ognjeno, bolj navdušeno, nego tisti večer na Krasu.
ko po priliki je nekdaj  moglo  biti,   ko   smo   se pred
anogimi leti prijatelji, ki so nas jednako   domoljubje in
ednaka leta vezala, daleč od doma v tujem svetu zbirali
veselo družbo.   Ali kje je zdaj   tisti  mladeniški ogenj.
:je je tista svet podpirajoča sila, kje so prijatelji?   Naj-
)ljši med njimi, ki so sami sebi  in  sveti  stvari  ostali
(resti,   odhajajo  drug  za drugim v deželo,   odkoder ni
~ jda. — Človek je res kaplja na veji, dim nad streho.
- A drugi?    Srce me boli videti jih.   Nezvesti vzorom
oje mladosti,  zadtfšivši v sebi vse blage  čuti,  ki člo-
eka vežejo na dom in rod, služijo samo svojemu trebuhu,
56
uklanjajo se surovemu uspehu in poljubljajo šibo, ki jih tepe. Še več! Tujcu se prodajajo za biriča. Sin tepe svojo mater.   O kako to boli, kako to skeli.
S to pesmijo je veselica prikipela do vrhunca. Matori gostje, med njimi je bil tudi gospod župnik, jeli so se razhajati, in tudi jaz, ki sem bil nekoliko truden od dolzega pota, moral sem misliti na počitek. Spalnica mi je bila že pripravljena in sicer prav blizu dvorane, od koder se je še dolgo razlegala glasna huka in buka. Na pol že v spanji sem čul škripajočo godbo in zraven neko čudno drsanje. Mladi svet se je spustil v plesove. Kar je meni znano, ne pleše se nikjer po Slovenskem toliko, kakor na Primorskem. Veselica brez plesa je menda v teh krajih nemogoča. Pleše se pa s tako vztrajnostjo in požrtvovalnostjo, ki bi jo jaz rajši kje drugje videl. Človek bi jim sicer tega veselja ne zameril, ko bi le ples pri njih ne bila tako draga zabava. Pregovor: »Dobre volje, mošnje kolje« velja sicer po vsem svetu, ali menda nikjer tako, kakor tukaj. Tudi kranjski mladenič se časih rad zasukne in takrat ne gleda ravno na par šestič, ali vsaj dvakrat, če ne večkrat bode se premislil, predno bo za ples izdal kakov večji denar. Mlademu Kraševcu ali Ipaveu pa ni nič nenavadnega, ako na plesišči pusti zaslužek vsega tedna ali celo dveh. Dalo bi se o tem še mnogokaj pisati, kar pa opuščam in sicer iz dveh tehtnih razlogov. Prvič znam. da bi bile moje besede bob v steno, drugič se spominjam ravno o tej priliki zlatega uka svojega nekdanjega učitelja: »Ni je lajše stvari na svetu, nego moralizovati«.
Torej molčimo!
Drugo jutro sem pa zopet vzel palico v roko in pot pod noge ter sem se obrnil v stran, odkoder burja prihaja.
VI
Med Savo in Dravo.
(»Zvon" 1878.,  1879.)

o sem pred nekaj rasa slonel i in ograji Crnov-'6 "'i!', škeua mosta in uledal pod sabo bistro Savo. kako •iT bodro   vali   modrozrlene, srebrnoobrobljene va-
1 lovi1 hiteč na jug. »med brate, med sestre, med naše ljudi«, navodila se je v meni živa želja, ili za njo, da bi videl, kje ta meni toli priljubljena reka, utrujena dolgega teka, silnemu Dunavu pada v naročaj. Gnalo me je slediti nje tek, da bi jo poznal od izvira do iztoka, njo, ki jedina med našimi večjimi vodami ves čas teče po slovanski zemlji, in pa, da bi videl in se seznanil z bratovskim rodom, ki biva. ob nje bregovih. Ta misel. ki mi jo je vdihnila leščeča Sava, ukrepila se je na Jezici, kjer so svoje dni padali težki udarci, pri kupici ruj-nega Hrvata do trdnega sklepa. Iste noči še sem šel na železnico ter se ob Savi vozil proti Hrvaškemu.
Kmalu pod Ljubljano se začne dolina stiskati, slišče se vse bolj in bolj. tir za železnico se je moral torej mestoma vsekali  v živo skalo.
Pri »Zidanem mostu«, kjer se Savi pridružuje mlajša štajerska sestrica Savinja, začno polagoma gore odstopati od savskega korita, ter se umičejo brstnim travnikom, pilomim njivam, prijaznim vasem in trgom. Savska dolina od Zidanega mosta do Zagreba po jedni. in do Samobora po drugi strani je za moj ukus tako lepa. da se ji more malo katera vzporediti. Gore se tu sicer ne dvigajo nebu pod oblake, ne vidiš tu strmih pečin in brezdanjih propadov, zastonj se oziraš po sopotih in slapovih, ki lako prijetno oživljajo gorenjo savsko dolino: • ili hribi so tukaj od podanka do vrha zaviti v bujno zelenilo, po njih stoje bele cerkve, ki tako prijazno gledajo v dolino, a njim odzdravljajo lepi gosposki dvori, ki se iz-
Mm.
60
med sadnega drevja zvedavo ozirajo v beli svet. Posred te divote teče mogočna reka in po njej vozi krepak narod dolge plavc, otovorjene z blagom solčavskih planin. In ako bi, dragi prijatelj, vso to krasoto videl, kadar jo pretkl jutranje solnee s svojim zlatom, ali kadar tiha luna za-trepeče nad žuhorečo vodo. gotovo bi mi pritegnil, da je ta. dolina le]) kos slovenske zemlje.
Pa ni samo lopa, temveč tudi drugače je zanimiva iu imenitna. Glej, tu pred nami leži Krško, ki se je s svojimi jedinimi ulicami na dolgo raztegnilo na ozkem prostora med Savo in Trško goro ravno ondu, kjer se začne dol lina širiti v prostorno Krško polje. Krško je mesto, od starine se že ponaša s tem imenom. To mesto res — govorimo resnico — ni Bog si ga vedi kaj, veliko ni, ne bogato, tudi ne vzbuja drugače pozornosti potnikove, ali ta skromni slovenski Betlehem ima. v zgodovini našega naroda dosti veliko imenitnost. Tu je na svoje stare dni v velikem siromaštvu živel in umrl največji in najpoštenejši kranjski rodoljub, ko je že prej ves svoj — ne ravno majhen — imetek žrtvoval »Slavi Vojvodine Kranjske«. Tri leta pred smrtjo se je moral tudi ločiti od bisera njemu najdražjega, od knjižnice svoje, katero je prodal zagrebškemu vladiki Mikuliču. Tu na Krškem polji se je igral poglaviti del krvave igre. ki je v zgodovini zapisana z imenom »kmečkega upora« za »staro pravdo«. Tu se je zbirala slovenska »raja«, katero je nemško plemstvo — kaj plemstvo! — trinoško boljarstvo s svojim nečloveškim, v nebo za osveto kričečim ravnanjem prisililo, da jo odvrgši motiko posegi lila za bridki meč, in to dvakrat v jednem stoletji. Kaj se je vse moralo zgajati prej, predno je naš pod ovco krotki in ponižni kmet vzpel se do maščevalca žaljene pravice in pogaženega človeškega dostojanstva? Niso se upirali deželnemu gospodarju, kajti zmerom so poudarjali uda-j nost in zvestobo do svojega vladarja, hoteli so se samo povzdigniti iz živinskega stanja, v katerem jih je z železno pestjo držalo boljarstvo, hoteli so živeti po človeško, hoteli so biti ljudje. A tudi to se jim ni posrečilo, stoletja še so morali nositi sramotne sužnje verige.
Nasproti  Krškega  stoji  prijazni   »Videm«  in  za i njim Stara vas.    Tu  so se po zimi leta 1573. z zimzelenom na klobucih shajali v posvet slovenski in hrvaški
61
možje, t" s° s0 dogovarjali o skupnem delovanji in ukrenili udariti, kakor hitro bode žarel kopneti sneg. Udarili so — i" bili sn pobili- Žalostno je zahajalo solnce dne 5- svečana onega leta, obsevajoč gomile kmečkih trupel na Krškem polji, in Sava je stotine in stotine mrtvih Hrvatov odnašala nazaj v domovino. Pa srečni so bili ti! »Vae v ietis!« veljal je tacaš preostavšim živim trikrat in desetkrat. Pero se ustavlja opisavati grozodejstva, ki so jih trpeli nesrečni kmetje. Zgodovina krškega mesta bi bila gotovo predmet, vreden najboljšega domačega zgodovinarja, pa tudi slovenski romanopisec  bi  našel  tu hvaležna tla zgodovinskemu romanu.
Pod Krškim leži na Savi sredi lepega polja veselo Štajersko mestece Brežice, ki ima tudi odlično mesto v naši zgodovini, zlasti pa v ravno prej omenjeni kmečki vstaji. Brežice so bile prvo mesto, ki se je podalo kmetom ter jim imelo biti v zaslombo pri daljnem vojevanji. Z onstran Save nas pozdravlja Čatež, ki se — kakor bi bil naslikan — naslanja na vinske gorice, in malo naprej stari jeseniški grad na kranjsko - hrvaški meji.
Toda kakor lepi so ti kraji, ne utegnemo se dalje pri njih muditi, hiteti nam je mimo krasne dobovske cerkve proti hrvaški meji. Otlo zaropočejo železniški vozovi preko mosta nad neznatno rečico. To je Sotla. Na hrvaški zemlji smo. Na levi strani se nam odpira pogled v divotno Zagorje, a pred nami se kažejo in zopet izginjajo gosposki dvori Laduč, Januševec, Lužnica, bivališče bivšega zloglasnega bana Raucha. Novi dvori, kjer leži pokopan ban Jelačič, in malo naprej ugledamo nad Savo razvaline Sosed-grada. kjer je nekdaj gospodoval grozoviti Ferko Tahi. besna zver v človeški obliki. Vstaja zagorskih kmetov je bila v prvi vrsti obrneua zoper tega krvoloka.
Grad Jankomir. vas Stenjevec še hitro pribeži mimo nas, med potniki nastane neko gibanje, ki oznanja, da se bližamo večjemu mestu: hlapon zabrlizgne zategneno, vlak začne preskakovati iz lira v tir in naposled obstoji. V Zagrebu smo.
Zagreb meni ni nov. znan mi je ves, kolikor ga je od Crnomercev do Laščine, od Savskega mosta do Cmroka.    Videl  sem  ga o raznih  prilikah, o veselih in
m
žalostnih zgodah, v vsedanji in praznični obleki. Zato se. dragi bralec. Irliko poveriš mojemu  vodstvu.
Stalno mesto trojedne kraljevine ima za ozadje naj dolgo raztegnem, do vrha z bukovjem obrasli herbef Zagrebške gore. ki brani Zagreb proti mrzlim severnim vetrovom. Gora ni posebno visoka, nje najvišji vrh, Sleme imenovano, vzvišen je nad morjem samo nekaj malega nad 30(10 čevljev, no. vender irna za nekatere Zagrebčane še osobiten pomen: ž njo se namreč, igrajo »planino«. Zadnjih desetletji je zavladala po vsi izobraženi Evropi neka straši za gore. Smešno oblečeni, oboroženi z dolgimi palicami, ki so jim dostikrat v napotje. pohajajo ti planinščaki jatonia po bribih, plazijo po suežnikih in ledenikih ter se vzpenjajo po najgršib robovih, dostikrat v največji životni opas| nosti, in to vse zato, da morejo reči. da so bili tudi »gori«. Druzega namena vsa stvar nima. Pomestia se snujejo društva, ki zbirajo denar, skrbe za dobre vodnike, trebijo in popravljajo pota in stavijo [»o sneženih višavah kolibe, v katerih potniki najdejo nočišče in zavetje o slabem vremeni. - - Tudi v Zagrebu so se našli ljudje, ki so hitro spoznali živo potrebo, da se za Hrvaško ustanovi »planinsko društvo«. Ker pa tu v bližini ni snežnikov in vratolomnih višav, polastili so se hrvaški planinščaki v svoj namen ponižnega Slemena. »Kdor ni še cerkve videl, klanja se peči«, pravi hrvaški pregovor. To veselje je prav nedolžno, človek jim ga rad privošči. Naj jim bo! Prav nepotrebno pa je bilo na vrh Slemena postavljati hišo za »turiste«. Tu je bilo slepo posnemanje tujega malone smešno. Ako letnega dne uraniš iz Zagreba, prisečeš se lehko v treh urah na vrh. odkoder se ti odpira v resnici čaroben pogled na posavsko ravan in na. zagorsko, rogaško in uskoško gorovje. Ko si se te lepote do sita nagledal na vse štiri vetrove, kreneš lehko po drugem poti domov. Grede si še z lal goljo ogledaš kapelico sv. Jakopa, Kraljičin studenec ini razvaline Medvedgradske. in še predno bode pri sv. Kralji zvonilo poludne. bodeš že doma za mizo čakal juhe. Čemu potem koliba V
Zagrebško goro opasuje venec holmcev, ki se polagoma Izgubljajo v ravno Posavje. Mnogi potoci in pol točki  so te  hohne  globoko  izorali  in  raztrgali, ali kraj
63
>„a tegn je linlni svel okoli Zagreba prijetnega, očem dobrodrjnega lica. ker prisojno rebra so vsa pokrita /. vinogradi, ki dajo žarko in nkusiio kapljo. Po vinogradih se Dt>'(' 't'*"' dvorci zagrebških meščanov, po dolih na so se naselile večje in manjše vasi. ki so vse na glasu zbog dobrega vina. tako n. pr: Vrabce. Šestine. Bukovec. Sv. Simon, Gučerje, Granešina in Kašina. Najimenitnejši je Bukovec, ki je ves v rokah prečastnih gospodov kanonikov in družili »petičnih« Zagrebčanov. Tjakaj najrajši romajo izkušeni čestilci Vinka Božiča — hrvaškega Baccha - odkodar se pozno v noč sicer težki ali vender navdušeni vračajo v mesto.
Ondu. kjer so se ti holmi najbolje približali Savi. in kjer se iz njih izvija polok Medvedščak. razprostrl se ;,. Zagreb in sicer nekaj po brdu. nekaj pa v ravnici pod njim. Mesto se prav prirodno deli na tri dele, namreč, na gorenje in spodnje mesto in na kaptol. Prvi in drugi del ležita na desnem, tretji na levem bregu imenovanega potoka. Gorenje mesto je najstarejši del. zagrebška »city«. Na brdu »Grič« imenovanem se je naselilo že v staro-davnosti utrjeno kraljevsko svobodno mesto obdarjeno znamenitimi pravicami. To mesto ima v mnogem oziru jako zanimivo in burno zgodovino. Zlasti s sosednjim kaptolskim ali škofovskim mestom, ki je imelo svojo posebno »pravico«, in je bilo tudi utrjeno, živelo je. rekel bi v vekovernem neprijateljsvu in ne jedenkrat so udarjali škofovi svobodnjaki na meščane z »Griča« in nasprotno. »Krvavi most« preko Medvedščaka še dandanes spominja na neko tako pobitje. Ali čas je izgla-dil vsa ta sovraštva in tekmovanja, podrl trdne zidove in porušil mestna vrata na »Griči«, kakor v kaptolu. Jedina »Kamena vrata« v gorenjem mestu in tu pa. tam kakov kos starega zida še spominja na ono žalostno dobo.
Gorenje mesto so zaseli nebrojni uradi in razni Šolski zavodi. Ko se zapro uradi in šole. zavlada po njeni tihi mir. katerega tudi vozovi ne motijo. Sosebno ob nedeljah in praznikih popoludne je mesto videti kakor bi bilo iznnio. Prazne hiše. prazne cerkve, prazne ulice. Tujcu, ki o tem času zablodi gori. prihaja tesno pri duši, ko mu povsod le odmevajo svoji koraki, zato hiti, da čim prej pride v živahno dolenje mesto, v Ilico,
64
Gotovo ga ni mesta v Avstriji, ki bi imelo toliko uradov in toliko uradnikov, kakor jih ima Zagreb proti svoji velikosti. Menda ni preveč, ako rečem, da je vsak tretji mož, ki ga srečaš na ulicah, uradnik, ali kakor pravijo Hrvatje činovnik. Vsak hrvaški sin, ki je z večjim ali manjšim pridom pretolkel nekoliko šol, rije se v to činovniško legijo. Tudi sin imovitega posestnika ne hlepi po ničem tako, kakor po službi, seveda po dobri službi, kar mu se navadno tudi posreči. Na kolikor ne bi zadošče-valo njegovo znanje, pripomorejo že vplivni strijci in ujci. Mož, ki bi bil lehko svoboden in samostalen. upreže se sam v činovniški jarem, ki na Hrvaškem res nikogar prehudo ne žuli, in na kolikor ni že sam dosti legak, olajša si ga še sam. Pozno v urad, zgodaj iz urada, potem pa v suknji po najnovejši pariški modi s tenko paličico pred kavarno, po Ilici gori in doli hodeč s prijatelji re-šetaj gospe in gospodičine in preklapaj mestni »tratsch«. V tem pa doma »na imanji« gospodarijo »špani« po starem kopitu kakor najbolje vedo in znajo. Ako mu je posest blizu Zagreba, odveze se časih z dobrimi pri-1 jatelji praznovat kakov god, »majalis« ali kaj taeega. Ako je oddaljena, vzame si jeseni odpust in gre na lov, v »berbo« (trgatev), ker je to gosposka navada. Tako mine leto za letom, počasi sicer, ali vender dosledno se. pomika po birokratični lestvi naprej, z leti rase čast in rase plača, delo se pa manjša. Podel sluga navzgor, osoren in zadiren nizdolu, vmes malo »spletkarij«, malo »ljubezni«, in živi se kakor mali bog na Hrvaškem. Vlade se menjajo, bani prihajajo in zopet odhajajo — a služba vender ostane in on na njej. In to je glavna stvar!
Naj mi nikdo ne ugovarja, da rišem prečrno. Sam dobro vem, da niso vsi taki, to bi bilo prežalostno. Znam dobro, da se tudi med hrvaškimi uradniki naliajajo možje bistre glave, korenitega znanja, plemenitega srca i in neokaljenega poštenja. Take tudi narod kuje v zvezde, ima jih za svoje največje dobrotnike ter jih časti, kakor bogove. Samo da je tacih razmerno malo, premalo. Ako greš med ljudstvo, ako znaš ž njim govoriti, skoraj zveš imena teh poštenjakov. Ako kje, velja tukaj vox populi. Nasprotno mi bode pa vsakdo, komur so on-j dotne razmere količkaj znane, pritrdil, da je mnogo tud!
65
tacilii za katere je moja malo prej narisana slika pre-jasna, preblaga. So med njimi tudi taki, ki so svojemu vzvišenemu stanu naravnost v sramoto. Temu se tudi ni čuditi, ako se pomisli, kako se je pod prejšnjimi vladami od zgoraj demoralizovalo činovništvo. »Kdo bi hlapcem pohvalo dajal, ker mednje glavar je greh zasejal!« Znan je bana Raucha izrek: »Ali z menoj, ali Pa v Lepoglavo (deželno kaznilnico)!« In vsi, ki so imeli slabo vest, delali so na vse kriplje za Raucha. in to mu je dalo deželo v pest.
Priznati se pa mora. da so se stvari zdaj obrnile na bolje, no, da to ne gre tako hitro, kakor bi bilo želeti, to je umevno. Ne da se popraviti v nekoliko letih, kar Se je grešilo v stoletjih. A ta greh je jako star, morebiti toliko, kolikor hrvaška »konslitucija« in kolikor strašna krivica, ki se je godila hrvaškemu narodu do leta 1848., krivica namreč, da neplemič ni bil nič, plemič
I vse; da je moralno najzavrženejši plemič, veljal več, nego naj plemenitejši kmečki sin.    No, za zdaj dosti o tem.
Na sredini gorenjega mesta leži Markov trg in sredi trga cerkev sv. Marka. Čudno zidanje! Kakov zlog je to? Glavna vrata na čelu so romanskega zloga, toda ne stoje v sredi čela, temveč na strani. In streha! Za Boga! Na jedni strani seza skoro do tal. Druga vrata na južni strani kažejo dosti lep gotski zlog. tudi okna so videti, kakor da so nekdaj bila v tem zlogu, ali zdaj so zgoraj zaokrožena. Pogledimo še notri! O groza, največje barbarstvo! Ti oltarji, te prizidane kapelice in pa ta kor, ki je najpodohnejši kakim svislim! To vse v gotski cerkvi, kajti v tem zlogu je bila cerkev zidana. Hram sv. Marka v Zagrebu je namreč jeden izmed redkih spomenikov iz XIII. in XIV. veka. Kralj Bela IV. je po slavni zmagi nad Tatari 1. 1245. ustanovil zagrebško gorenje mesto »Grič«, ki se je takoj po beneških mojstrih dalo zidati cerkev. Ali od te prvotne cerkve ne vidiš dandanes skoro ničesar več. Gorenje mesto je pogorelo dvakrat in obakrat je tudi cerkev mnogo trpela, posebno  po   velikem   požara  1. 1074.   propala je  skoro
, vsa. Zopet se je vzdignila iz ruševin, toda ni si bila več podobna. Prizidavalo in krpalo se je brez ukusa in brez razuma za prejšnjo osnovo. Prav po nepotrebnem se je tudi vzdignil tlak, tako da je cerkev, ki menda
5
66
nikdar ni bila prav visoka, zdaj čudno nizka ter se človeku dozdeva, kakor bi v zemljo lezla. Tako je nastal ta graditeljski monstrnm. Tej mešanici vseli mogočih in nemogočih zlogov dobro pristoji zvonik s trebušasLo kapo. Ni mi treba dostavljati, da je tudi zvonik delo poznejših časov.
Tako popačena in nagrjena cerkev gotovo stolnemu deželnemu mestu ni na lepoto in zato so se tudi pogostoma culi glasovi, naj se podere in na nje mestu, ali pa tudi kje drugje sezida nova. Drugi zopet so se temu upirali in sicer ne samo z ozirom na prevelike troške podiranja in novega zidanja, temveč so-sebno zato, da mestu ostane znameniti spomenik srednjega veka, kateremu bi vešča roka mogla dati prvotno obliko. In ko se je glasoviti arhitekt Schmidt iz Dunaja v drugem poslu mudil v Zagrebu, naprosili so ga. naj si ogleda cerkev sv. Marka ter naj izreče o nji svojo sodbo. Glasila se je ugodno za staro cerkev in že se po njegovem črteži znameniti hram popravlja in predelava. V nekoliko letih se bode sedanja spaka pokazala v svoji stari, dostojni obliki. Zvonik seveda bode moral ostati — z majhnimi premenami, ki bodo vsaj nekoliko zakrivale njegovo neskladnost s cerkvijo.
Hodeč okoli cerkve uglcdamo pred južnimi vrati sredi trga pet jednacih kamenov. Ti kameni so štirio-glati, v sredini malice izdolbeni in so nameščeni kakor pet pečatov na pismu. In ti kameni so v istini pečati največjega zverstva, s katerimi je boljarstvo XVI. veka zapečatilo brezbožna svoja dela proti nesrečnemu kmetstvu. Nekoliko dnij po oni nesrečni bitki na Krškem polji je bil na tem mestu na očigled silnega ljudstva kronan Matija Gubec (Gobec), kmet iz Stnbice. duša kmečkega upora za »staro pravdo«, češ, da je hotel biti »kmečki kralj«, česar mu pa nikdo ni mogel dokazati. Posadili so ga na železen, nad ognjem razbeljen stol, ščipali ga z razbeljenimi kleščami, potem mu pritisnili na glavo razbeljeno železno krono in naposled ga razčetrtili. Prej je pa moral še gledati, kako je krvnik njegovega druga in prijatelja Andreja Pasanca na kolo navil, s kijem mu kosti na udih podrobil in konečno glavo odsekal.
Pravijo, da je na teh kamenih stal Gubčev prestol.
Pojdimo dalje, to mesto diši po krvi.
(iT
Vso zapadno stran Markovega trga zaslanjajo banski (jTori, dolga, neznatna, hiša na jeden pod, ki v ničem ne kaže, da je sedež kraljevega namestnika, prvega dostojanstvenika deželnega, bana trojedine kraljevine. Je-dina častna straža pred vrati naznanja ti stan neeega mogotca. Južno plat imenovanega trga zapira na polovico hrvaško gledališče, ali kakor Hrvatje pravijo, kaza-lišče. ki je pa samo z bokom obrneno na trg, s čelom pa gleda v ulice vodeče s trga na južno ali Stross-mayerjevo šetališče.
Hrvaško gledališče je zavod, o katerem človek, lci mu je napredek narodne kulture na srci, z veseljem govori in še rajši vanj zahaja. Ta zavod ni star, kajti še sedanja generacija Zagrebčanov je zahajala v nemško gledališče. Istina je sicer, da so v oni poetični dobi, ko je »ilirstvo« prekipevalo, dobrovoljci — med njimi gospoda iz najboljših rodovin — s sijajnim uspehom predstavljali igre in celo prvo izvirno hrvaško opero »Ljuba v in zloba« od Lisinskega. Sosebne zasluge za te predstave sta imela dr. Demeter in A. Striga, prvi za. igre, drugi za opere in sploh za narodno glasbo. Nastopivši absolutizem je zamoril tudi ta cvet, kakor sploh vse, kar je spominjalo na hrvaštvo. Zopet je gospodovala muza iz dunajskih predmestnih gledališč, samo po jeden-krat na teden se je igrala s pomočjo dobrovoljcev »za galerijo« kaka nemška burka v hrvaškem jeziku. Šele po solferinsld bitki so jeli tudi tukaj duhovi svobodneje dihati in ko je leta 1860. oktoberska diploma podrla absolutizem, morala je lerchenfeldska muza z mnogo drugo navlako, ki je v preteklih zadnjih letih poplavila hrvaško deželo, pobrati kopita in obrniti korake iz »nehvaležne, kulturi nepristopne dežele«. Bil sem slučajno onega večera jeseni 1. 1800. v gledališči, ko je razjarjeno občinstvo pretiralo z zagrebškega odra nepozvane goste, in sicer z »argumenti ad hominem«, ker niso zlepa hoteli pustiti svoje stare domene. Rekel bi, čez noč je postalo gledališče hrvaško. Lahka beseda; težko delo! Oder je sicer bil tu, ali takorekoč prazen. Dekoracije slabe, ogoljene in še teh je bilo malo, garderobe skoro nič, repertoara nič. igralce, ki bi bili zadoščevali naj-skromnejšim zahtevam, štel si lahko na prste jedne roke. Mnogokdo bi bil obupal in samo veščini prvega igralca in
5*
68
redatelja Freudenreicha in vztrajnosti dra. Demetra ima se hrvaško gledališče zahvaliti, da je kako tako splavalo čez mnogobrojne zapreke. Ne smemo pa tu pozabiti občinstva, ki je sprva, dokler je domoljubni ogenj plapolal z živini plamenom, hrpoma vrelo v Talijin liram. Sosebno se je v tem odlikoval mlajši moški svet in srednje meščanstvo. Višja gospoda, ki se je sicer po večjem delu pribrala iz tujih elementov, uklanjala se je dolgo hrvaškemu gledališču in je nekim oblastnim preziranjem gledala na to početje, nadejoč se, da bodo Hrvatje kmalu doigrali in da se bode njih pregnano tevtonsko gojence naskoro povrnilo. No ti preziram Hrvatje so vender skrbeli, da se tej gospodi vroča želja ni izpolnila in ako Bog da, tudi nikdar se izpolnila ne bode. No, pri vsem tem, da je denašnje hrvaško gledališče med najboljšimi provincijalnimi gledališči v Avstriji, vender ta neinškujoča svojat še zmerom oči željno obrača preko meje, odkoder bi jej imel priti obetani mesija v podobi kacega potovalnega nemškega društva. Ne mine gotovo nobeno leto, da se ne bi culi glasovi, kako se zopet trudijo nekateri, da bi se v hrvaškem stolnem mestu znova utaborilo nemško gledališče, to se razumeva, da sedaj ne več namesto temveč poleg hrvaškega. Prekislo je ono grozdje! No, ako ne lažejo vsa znamenja, ginejo tej svojati od leta do leta tla pod nogami. V preustrojenem gledališči se je igralo v tem, kakor se je moglo in znalo. V izboru iger ni bilo opaziti nobene vodeče misli, hrvatile in predstavljale so se največ nemške igre na bus bas, kar je komu v roke palo. Jezik v teh prevodih je bil največ strašanski, prav barbarski. In igralci? No ti so govorili in zavijali, kakor je koga mali učila, Sremec po »srijemski«, Šijak po »šijaški«, zagorski »kumek« in zagrebški sin pa pošteno po »kajkavski«. Bil je pravi Babel. Ali občinstvo je bilo svojih ljudij vender veselo, zatisnilo je ne samo jedno, temveč obe očesi in ploskalo, da je koža pokala. Igralec, ki je znal vplesti kakov dovtip, ki se je dal naviti na politiko, bil je zmerom gotov, da ga bo občinstvo hvaležno vzprejelo. Največji uspeh seveda so imele rodoljubne igre, v katerih so se »Švabe« in »Kranjci« smešili. Samo v onem času so bile na zagrebškem odru mogoče  dramatične   nezmisli, kakor  so  n. pr.:   Testar
69
Rezanec, Črna kraljica, Doktor Čičmiga i. t. d. Prirodni nasledek tacoga gospodarstva je bil, da je ozlovoljeno občinstvo, pri katerem je v tem tudi pogorela slama prvega zanosa, začelo polagoma izostajati. Prišli so večeri, in niso bili redki, ko bi bili poslušalci v parterji lahko slepe miši lovili. Samo še kaka nedeljska burka ali kaka predstava na korist kacemu boljšemu igralcu ;,. mogla za silo napolniti hišo. Poprej stalna fraza plitvega kritika v »Narodnih Novinah« »Kuča dubkom nuna« izginila je popolnoma. Vsak razumnik je videl, da tako ne more iti dalje.
Tedajci se je prigodilo, da je neka za silo oblečena, visoko izpodrecana deklina z imenom Opereta na poli \% Pariza preko Dunaja došla v Zagreb, kjer jo je mlado in staro, zlasti pa zgoraj omenjena svojat radostno pozdravila ter jo liki zmagovito kraljico umestila v gledališče. To so bili zopet veseli dnevi in zdelo se je, da so se hrvaškemu teatru pričeli zlati časi. Vse je norelo za opereto, vse druge predstave so se zanemarjale. No. na vso srečo bilo je še nekoliko pametnih in trezno mislečih mož. ki se nikakor niso mogli navdušati za to novo, lahkomiselno, časi celo nekoliko nesramno boginjo, za nje preslastno muziko in nje igro brez pravega moralnega jedra. Ti možje so zmajevali glave ne sluteč ničesar dobrega za hrvaško gledališče, da, celi') boječ se. da se ta narodni zavod ne bi povsem izneveril svojemu imenitnemu namenu. Te narodnjake je naudajal strah. da taka plehka jed mora naposled presedati zdravemu hrvaškemu želodcu. Na veliko srečo narodnemu gledališču predrli so ti možje s svojimi idejami pri vladi, ki je imela usodo tega zavoda v rokah. O pravem času še se je krenilo z opolzlega pota duha moreče operete ter se povrnilo na tla zdrave drame in opere. To je bil preporod hrvaškega gledališča.
Na zagrebškem odru delujeta dve društvi, dramatično namreč in operno, obe sta stalni. Dramatično je prav dobro in se glede na svojo zmožnost ne sme primerjati nemškim društvom, ki v Ljubljani, Gelovci in po druzih jednacih provincijalnih mestih prezimujejo. Ne vem, kako je sedaj češko društvo v Pragi, ali to znam gotovo, da je pred desetimi leti bilo daleč za sedanjim   zagrebškim,   katero   bi  jaz   vzporedil  nemško-
70
graškemu. Mnogi mod igralci. toliko moški kolikor ženske, pravi so umetniki, ki bi na vsacem odru sebi in hrvaškemu narodu bili na čast. V vsem društvu veje nek zdrav duh, nek dobrodejen sklad, ki ga opažaš samo pri igralcih, kateri so se po večletnem občenji privadili drug druzemu. Razumeva se, cfa vse to mora ugodno delovati na mlade začetnike, po katerih se dru-šlvo vedno pomlaja. Jedino, kar ga nekoliko zadržuje v napredku, je neko tekmovanje helgraškega društva. No, o tem je težko govoriti, kajti zamerili nam se je jednemu in drugemu bratu, ali nekoliko več takta bi se »brači« Srbom vender moglo priporočati.
Najboljše merilo veljavi vsacega dramatičnega društva je njegov repertoar. Zagrebško gledališče neguje samo veselo igro in dramo ter ima v svojem repertoanj najslavnejša imena vseh časov in vseh narodov. Zado-ščevalo bode, ako navedem samo nekatera, kakor n. pr.J Grillparzer (Medea), Laube (Montrose), Gutzkov (Urici Acosta), Freitag (Zurnalisti), Brachvogel (Narcis), Mosen- 1 tnal, Wilbrandt, Rosen; Moliere (Tartuffe. Misli da je bolan), Scribe (Gaša vode), Sardou, Oct. Feuillet, Dumas; Sliakespeare (Romeo in Julija). Sheridan (Klevetnici); Paolo Ferrari (Amore senza stima); Fredro i. t. d. S srečnim preporodom hrvaškega gledališča je oživela tudi domača dramatika ter od dne do dne poganja lepše cvetove. Imena Jurkovič (vesele igre), Markovič (drame:! Zvonimir, Benko Bot, Karlo Drački). Tomic in Vončina se izgovarjajo povsod z odličnim spoštovanjem, da molčim o starini hrvaških dramatikov Mirku Bogoviči (Stjepan, Matija Gubec). A pričakovati je> da bode odslej hrvaška dramatična poezija še krepkejše razmahala peroti, odkar je domača vlada razpisala darila najboljšim dramatič- | nim delom.
Ne majhne zasluge za ta nepričakovani razvoj hrvaškega gledališča ima pa tudi kritika lepoznanskega lista »Vienac«. Ta kritika je oborožena s korenitim strokovnim znanjem in nadahnena z živo ljubeznijo do toga zavoda, je zmerom pravična, poučna, jedra in stvarna ter se nikdar ne zavija v puste, prazne fraze.
Recimo še  nekaj besed o hrvaški   operi.    Razven \ nekaterih Meverbeerovib velikanskih  oper, katerim  zagrebški oder ni dorasel ne glede  na  prostor,  ne  glede
71
opravo, pojo se in opere vseh boljših mojstrov italijanskih- "francoskih, nemških in domačih. V Zagrebu se predstavlja Gounodov Faust. predstavljajo se Mever-beerovi Hngenoti — in to dostojno. Kaj čemo več! 0 operi sicer meni ne gre sodba, zato morem tu samo ponavljali, kar sem čnl od veščaka, kateremu pristoji to stvar sodili. Po njegovem mnenji ima Zagreb zdaj dobro opero, da. moglo bi se reči jako dobro, in samo ne-razurn ali zavisi jej more to zanikali. Zagreb je v tem Rja boljem. nego mnoga druga večja mesta.
Kakor po vsem svetu tako tudi v Zagrebu tak zavod, ki gre za idealom, ne more vzdrževali se sam. temveč potrebava ])odpore. To podporo mu daje dežela po svojih zastopnikih, in sicer 32.000 gld. na leto. Naj nii bode dovoljeno navesti nekatere številke glede na denarni promet na tem zavodu, ker te številke najočitneje oznanjajo njegov velikanski napredek. Leta 1864/5. izplačalo se je igralcem 18.116 gld.. a ves potrošek tega leta je bil 28.111 gld., deset let pozneje, leta 1874 5. zrasle so plače igralcem na 61.317 gld. in ves potrošek je poskočil na 88.316 gld. Svojega dohodka je imelo gledališče 1. 1864/5. 11.846 gld., a 1. 1874/5. 46.154 gld. Leta 1864/5. prodale so se lože za 2699 gld., leta 1874/5. pa za 18.765 gld. Prvo omenjenega leta je stala deželo vsaka predstava povprek na 150 gld., zadnjega pa 202 gld.
Kar se samega gledališča, namreč poslopja tiče. moramo reči, da je dosti ubogo. Takisto tudi notranji prostori nikakor ne zadoščujejo denašnjim potrebam. Zlasti oder in drugi pripadajoči notranji prostori so vsi premajhni in tudi drugače nedostatni. Vse je nizko in tesno, z ozirom na ogenj slabo zavarovano in zato vedno preteča pogibelj za vse gorenje mesto. Misli se že na zidanje novega gledališča in sicer v dolenjem mestu, katero raznierno daje največ gledalcev, ki morajo po snegu in ledu klipsati po strmih ulicah ali nerodnih stolbah. Govori se, da je prostor novemu poslopju že odmerjen, in sicer v dolenji Tlici, najživahnejšili ulicah. Torej ničesar druzega se ne pogreša, nego denar, in tudi ta se bode našel s časom.
Druge gledališke hrvaške družbe ni v deželi, no skoro po vseh večjih mestih so se osnovale prostovoljne družbe, tako n. pr. v Karlovci, Senji, Varaždinu, Petriuji,
1-2
Križevcih, Vinkovcih in Oseku. Oddelek zagrebškega dramatičnega društva gostuje za poletnih počitnic v kaeem večjem mestu, tako n. pr. lani v Oseku, preje v Karlovci in Dobrovniku. Povsod z najsijajnejšim uspehom.
Predno gremo z Markovega trga oglejmo si še ogelno hišo na vzhodni strani. To je hiša zagrebške županije precej prostorno pa tudi dosti suhoparno zidanje. V njo dvorani zboruje deželni zbor trojedine kraljevine, no. sedaj še brez Dalmacije in brez vojaške Krajine. Tu bi bilo zapeljivo reči tudi katero o lom zboru, toda bati se je, tla nam se ti spomini preveč ne raztegnejo.
Županija je starodaven, častitljiv zavod, ki je bil svoje dni gotovo preimeniten ud ustavnega organizma, da, nedavno še imenovali so ga mnogi najmočnejši steber ustave. Ali kakor se vse človeške naprave s časom postarajo in obrabijo, tako tudi županije. Ko so po kratkem absolutizmu leta 1860. na novo oživele, pokazalo se je skoraj, da so ti toliko hvaljeni »stebri starodavne ustave« same podrtine iz starih časov, ki nerazumljene mole v denašnji svet. Preživele so svojo slavo in da so se sploh mogle ohraniti, morale so se po vsem pre-ustrojiti. Tu in tam morebiti kakov »slivar« še obžaluje njih propast in na samem ogledujoč svojo sabljo vzdihuje po lepih »reštalacijah«. Ali brezozirni čas s težkimi stopinjami koraka neusmiljeno čez take želje.
Videl sem nekdaj tako »reštalacijo«; ako me ne 'vara spomin, bila je zadnja po starem običaji. Kaka huka in buka je bila to! Grmečega Boga bi ne bilo čuti. Kranjski sejmarji za najdebelejšega vola ne kriče toliko, kakor vsi ti županijski skupščinarji za zadnjega županijskega uradnika. Istina je, da so se dolgo prej pri časi in pečenem puranu pripravljali na ta imenitni dan, ali vender hladnega gledalca sili smeh, ko vidi stare, resne, flegmatične in hipohondrične može v prekipeli strasti kričati in skakati, kakor bi jih bil sam bes obšel. Zdaj pograbijo trije ali štirje korenjaki moža obilnega trebuha, žarečega lica in izbuljenih očij, ter ga v potu svojega obraza vzdignejo na mizo. Vsa njegova stranka ga obsuje, maha z rokami in kriči na vse grlo njegovo ime. In (a grla so nekaj od neprestanega vikanja, nekaj od pijače že vsa premolkla.  Druga protivna stranka dela s
/::
svojim možem ravno tako. Tej peklenski viki napravi konec veliki župan, i/.rekši. da po njegovi sodbi ima ta in ta večino glasov za se; to je namreč on, kateremu je bila služIta, že preje namenjena. Ali ni to smešna komedija? In to se ponavlja več kot tridesetkrat predno sc obredijo vsi uradniki od prvega podžupana do nadzornika svilarstva. Pri velikih županijah. kakor je n. pr. zitgrebska, ki broji do 240.000 duš. traje reštalacija po tri dni. Skupščinarji žive dobro -- to se zna --v Za-crrebu ves čas ob t roških občinskili. Po končanem težkem delu se vračajo kmetje, katere je velemožni gospod »sudac« preje sam vodil v Zagreb, brez njega domov, potoma ga preklinjajo m s' pripovedujejo, kako jih je in kako jih bode zopet golil mož, za katerega so na »reštalaciji« pričali, kolikor jim je sapa dala. To vse jjli pa ne bode motilo, da ne bi na prihodnji »reštalaciji« za svojega sodca zopet kričali za žive in mrtve.
Sosebno živahne so bile županijske skupščine v onem času. ko so se v njih kresali mladi »llirci« in stari konstitucijonalci, drugače tudi Madjaroni zvani. To je bilo namreč v oni poetično-zagrizeni dobi, ko je zaradi narodnosti šel brat na brata, ko pravi pravcati narodnjak še solate ni hotel jesti, ker je zelena, torej madjarska: takisto se pa tudi nobeden madjaron ni vse-kaval v moder robec, ker to je bila barva »prokletih Ilirccv«. Takrat se je večkrat prigodilo, da se je strankarski boj po skupščini nadaljeval na javnem trgu in po ulicah, kjer so pa zmerom zniagavali narodnjaki, kajti vse dijaštvo je bilo na njih strani. Dogodilo se je celo, da so bogoslovci, čuvši. da so narodnjaki v stiski, predrli iz bogoslovnice, prisukali reverende in s palicami oboroženi hiteli na Markov trg bratom na pomoč. Več ko jedenkrat so bežali Turopoljci. to so pravi pravcati kmetje iz Turovega polja onostran Save, ki so pa vsi plemenitniki. bežali so, pravimo, s krvavimi glavami z Markovega trga.
Jedna teh prask končala se je žalostno. Tedanji ban — če se ne motimo Haller po imeni — ukazal je nastavljenim vojakom streljati na narodnjake. Palo jih je trinajst, vse krije skupni grob in narod jim je postavil lep spomenik — žalujočega leva. To se je zgodilo dne 29. julija 1. I8i5. Ž njimi pa narodnjaštvo ni bilo poko-
7i_
pano. temveč se je. porošeno s krvjo nedolžnih žrtev jelo se lepše razvijati ter se je 1. I8'i-S. razcvelo v veliko narodno akcijo. Vojaške kroglje niso uničile ideje, dale so jej samo krvavi krst, kateri — žalostna resnica jo t<j| - označuje in rekli bi tudi posvečuje vsak korak na polji narodnega razvoja. Dan 29. julija je za Zavrel velik naroden praznik.
Obrninio se sedaj z Markovega trga proti jugu. Mirno gledališča, mimo mestne hiše.   ki pa  nima  ničesar zna-' menitega na sebi in mimo grško-katoli.ške kapele pridemo! na majhen trg, na jezuvilski.  kateremu   na   dnu   sloji ,s ('■cliini na trg obrnena   cerkev   sv. Katarine,  jednoslavnd lepa   cerkev   v znanem   jezuvitskem   zlogu.    Sedaj   služi vseučilišču in obema srednjima šolama.   Še nekoliko koJ rakov in prišli smo na južni rob gorenjemestnega gričaj na   iakoimenovano južno, ali kakor se od  nekoliko   [J sem   zove.   na    H t rossmaj erjevo    Setališče.     Brez dvojbe  je  to najlepši prostor zagrebškega   mesta, pravi »belvedere«.    Kakor bi trenil, odpre se ti prekrasni razgled na jug. vzhod in zapad. Pred teboj se je razgrnila| ravna  Posavina,   izgubljajoča  se  neomejena v sinje od zorje, na zapad zapirajo pogled gore samoborske.  dalje Plešivica   in  venec   nižjega   brdovja   iznikujočega   proti Kolpi.    Dalje   na  jugu   se  je   posadil  širokopleči   bajni Klek  in za njim se ti  blišči v jasnem   zraku   primorska Belasica.   V podnožji se je razprostrlo dolenje  mesto m mnogimi vrti,  za  njimi se vrste"   travniki,  polje,  log, m posredi njih se vije Sava, kakor nit srebrna.
To setališče opasuje vrsta večjih   hiš. ki se s legaj vzvišenega mesta' svetijo daleč v ravnino.   Na vzhodnem i oglu se je vzbočilo vseučilišče, na zapadnem velika realka z razmerno  lepim  čelom, v sredi  med  obema  pa stoji] ostanek nekdanje kraljeve palače, stolp, v katerem sedaj stanuje   požarni   stražnik.    Vseučiliško   poslopje   je   le zgrada za silo in je bilo pred štirimi leti prizidano gim-j naziji, v kateri je tudi poprejšnja pravoslavna akademija imela svoje prostore.
Zagrebško vseučilišče je še mlado in se še ne sme primerjati  drugim   starejšim zavodom iste vrste.   Da ni] vse tako, kakor bi moralo biti, ni čudo pri zavodu, ka-1 terega si je mali nebogati  hrvaški  narod  tako   rekoč si svojimi žulji sam ustvaril.   Vsak  začetek je težak, a tu
;

T.")
ie bil še posebno. S časom bo vse bolje, sosebno kadar ie dežela politično ukrepi. Zdaj se vseučilišču delajo zapreke celo od take strani, od katere bi se bil človek najinenj nadejal. Da »brača« Srbi na strani stoječi nekako hladno gledajo na ta zavod, temu se nikdo ne bode čudil, kdor le površno pozna napetost, vladajočo med rojenima bratoma : ali da mu celo »bruder« gra-ničar hrbet obrača, to je vender od sile. No, ve se. gegavo maslo je l.o. (lini populme od zgoraj drug veter, razprše se hipoma li oblaki.
Na vseučilišči je bilo drugo poluletje 1878. vpisa-nili 274 rednih poslušalcev in sicer 212 [»ravnikov, 'i-0 učiteljskih kandidatov in 22 bogosloveev. To število gani o ob sebi ni premajhno, ceh') nekatera nemška vseučilišča zaostajajo glede na to. Samo število filozofov se nam zdi majhno in ker se mora vzeti, da so jezikoslovci in zgodovinarji v veliki večini, biti jih za ostale stroke ne more dosti več nego je dotičnih profesorjev. Ta nedostatek se bode odpravil šele takrat, ko mladi možje, na tem vseučilišči usposobljeni za učiteljstvo. ne bodo omejeni samo na hrvaško-slavonske gimnazije in realke. Na novem vseučilišči promovirani so do konca 1. 1878. štirje doktorji prava in dva doktorja bogoslovja, a modro-slovja menda, nobeden.
Govoreč o vseučilišči ne moremo zamolčati neke zlodejne prikazni, katera kakor kužen rak razjeda zdrav organizem: prikazni, ki more vsacega rodoljuba globoko žalostiti. To je nezloga, razpor in razdraženost med poslušalci. To stran čarstvo je vzkipelo že do mržnje. clo strasti. To je zlo, veliko zlo. Kaj si moramo misliti o mladeničih, ki na dan instalacije novega rektorja pri dijaškem koniersu v pričo tega rektorja in mnogih drugili profesorjev s krikom in vikom zaduše zdravijeo napito največjemu hrvaškemu rodoljubu, najiskrenejšemu prijatelju in dobrotniku hrvaške mladine, u t e m e 1 j i t e I j u j u-g o s 1 o v a n s k e g a vseučiliš č a. ter naposled s svojim rogoborstvom preženo s komersa rektorja, profesorje in vse kolege, katerim razum, srce in poštenje veleva, da se pri taki priliki hvaležno spominjajo prvega sina domovine. Gospoda, to je divjaštvo! in mož, ki je v mlada srca ta nauk zasejal, je — Starčevič, o katerem velja izrek:   »Les extremes se touchent«.   Velik  idealist
76
v politiki, največji cinik v življenji. Da jo po njegovem", on bi v politiki napravil »tabula rasa«. On se slavi na temelj pragmatske sankciji1, vsega kar se je pozneje godilo, ne priznava; zanj je vse nezakonito. Zanj med Avstrijo in Hrvaško ni druzega jedinslva. nego kraljeva' oseba. Deželni zbor hrvaški mu ni druzega. nego skupščina osmih županij. On ne priznava nobenemu človeku k.icih zaslug za rod in dom. Ako kdo res misli. da. je kaj storil, liila je lo njegova preklela, dolžnost. I'a ko Iti njegovi učenci že šli za ideali svojega preroka, naj hi jim bilo. Idealizem pristoji mladini. Alt žal! zagledali so se samo v njegov cinizem, v tem se ž ujini nalecajo. A najžaloslneje pri vsem tem je pa to. da - ako neka znamenja ne lažejo -- je ta kuga tudi že zalezla med profesorje. Kako bi bilo drugače mogoče, da bi mlad vseiičiiiški profesor kot zastopnik naroda v deželnem zboru svojemu starejšemu, v vsakem oziru J odličnemu kolegi zabrusil v obraz pljusko rekoč: »Zaradi te besede dal bi Vam iz hrvaščine tretji red«, in sicer brez pravega povoda. Lahko je torej umeti, da to »sta-ričevstvo« kakor neka mora leži na vseučilišči in morebiti se ne motimo preveč, ako rečemo, da je razven družili ovir tudi ta mora nekoliko kriva, da se na vseučilišči literarno življenje neče prav razviti. Razven govoroi odstopajočih in nastopajočih rektorjev malo kaj dobimo na oči. Ta opazka velja sosebno glede na pravoslavno fakulto.
Tik vseučilišča., takorekoč pod jedno streho ž njim, je gimnazija. Ta zavod se je zadnja leta jako povzdignil in je morebiti prvi te vrste v preko-litavskih deželah. Leta 1878. imela je više od GOO ukaželjnih mladih Hrvatov pod svojim okriljem.    Gotovo lepo število.
Razven Strossmaverjevega šetališča ima gorenje mesto na severni strani še jedno manjše, in sicer Vrazovo, ki se pa jako slabo pohaja. Največ služi otrokom v igrališče in pericam za razobesanje perila.
Gorenjega mesta ne smemo zapustiti, da ne bi pogledali deželnega muzeja, ki je sicer nekoliko skrit v Dc-metrovih ulicah na severo - zapadni strani. Kakor sploh vse, kar je lepega in plemenitega, ima tudi muzej svoj začetek v dobi narodnega prebujenja, za ilirizma. Prvi čas se je storilo dosti, pozneje je pa dolgo let muzej le
77
životaril- M imel ne polrebnih prostorov, ne človeka, uj ],; ga bil Kotel in znal uredili. Zapuščal se je vse ])0|j in bolj; pravijo, da se. je celo raznašalo, kar se je bilo preje nabralo. Nobena vlada se zanj ni dosti brigala. Šele jugoslovanska akademija rešila ga je tega pogubnega mrtvila prevzemši neko nadzorstvo nad njim. Ta zavod je sedaj nastanjen v svoji hiši. kjer ima lepe primerne prostore, ki bodo pa tudi menda kmalu premajhni- Razdeljen je na tri oddelke. na arheološki, mineraloški in zoološki. Posebno bogat in lepo urejen je arheološki oddelek stoječ pod vodstvom znanega strokovnjaka, akademika Širne Ljubica. Tudi za obrtni oddelek je storjen prvi korak z zbirko ročnih ženskih del. kakor jih izdelujejo ženske preprostega naroda. V novejšem času so ta dela vzbudila pozornost vsega sveta ter so na vseh razstavah bila odlikovana zaradi krasnih barv in še lepšega zloga. Kako bi se šele razvil ta domači obrt. ko bi hotela vlada v ta namen ustrojiti nekoliko strokovnih šol!
Človeku, ki ne potuje v opravkih in tudi ne z rdečim Baedeckerjem v roci, temveč brez pravega namena tja v dan. kmalu preseda ono hlastno tekanje iz ulic v ulice in ono uživanje po »receptu«, kjer moraš na dan prebaviti toliko in toliko znamenitostij z jedno in dvema zvezdama (v Baedeekerji). naj te tudi po tem glava boli. Moj Bog! ulice so podobne ulicam, trg trgu. Zlasti mesta, ki so se v novejšem časi vzdignila, osnovana so vsa po jednem kopitu, podobna so si kakor jajce jajcu. Zato se jih človek hitro nasiti in hiti ven v zeleno, kjer prsi nekako prosto dihajo. Zategadelj se menda tudi veliki roj potnikov od dne do dne obrača bolj v gore. kamor vabijo temni lesovi in bistri potoci, strme stene in zelene planine, ki so si sicer tudi podobne, ali so vender povsod drugačne. Na vso srečo Zagreb ni tako prostran, da ga jedno letno dopoludne ne bi mogli vsega pregledati, in tako nam ostane popoludne za okolico.
Hrvatje so jako zaljubljeni v svoj Zagreb. Ne morejo ga prehvaliti, njih prestolnica jim je največji ponos. Kar je bil Židom Jeruzalem, kar je Rusom Moskva, Čehom Praga, to je Hrvatom Zagreb. Ako se jim nečeš zameriti, moraš ga samo hvaliti,  da,  še celo
78
zmerna   hvala   jim   ni   po  godu.    Ko  hi jim  človek n besedo vse veroval, ni ga mesta v tacem   položaji  in | lako okolico.   No če bi tudi pustili veljali prvo. ne mo remo pa nikakor pritegniti glede na okolico, katere večj polovica   pripada  posavski  ravnini, a vsaka večja  rav nina je jednolična  ter  zato  dolgočasna  in  umoma.   > njej   te  ne  mika  nič.   tem menj.  ker   te je izučila  iz-kušnja.   da   od  hoje  utrujen  nikjer  ne  najdeš  prijetne oaze, kjer hi si oddahnil in okrepčal  telo — privezal si dušo. kakor pravimo.   Tu in tam res »Bog roko moli«! ali človek, ki  si  je  želodec   tako  razvadil,   da   mu  ne ugaja   več   vsaka   čevrljika   in   si   ne  upa ponuditi mu »luka«, premaga rajši trud  ter se vrne v mesto.   Ali v drugo ne pride.
Ravnina torej nt »okolica«, da bi dejal. Ostane tedaj še gorje in prigorje.  Ako si prijatelj  daljšega pota in ako le ne straši prašna in brezsenčna cesta, pojdeš v »goro! do Kraljičinega studenca, kjer se moreš  po volji naužiti debelega hlada in napiti se najboljše vode.   Še bolje p storiš, ako se »premagaš«   in   si  za  to »zatajevanje sa mega   sebe« v šestinskem župnem dvoru privoščiš poli rajnega  Sestinca.  samo pazi. da te ne prevari, in pre vsem se   drži slovenske  mere,  kajti   hrvaški polič je z dva naša ter zahteva celega junaka.
Prigorje ima dosti prijetnih krajev, bodisi v Pan tovčaku ali na Vrhovinah, ali na Kozjem hrbtu, tod hoditi ondod moreš le takrat, kadar se je po daljša solnčnem vremeni težka ilovna zemlja dovoljno osušila ker drugače pogrezneš v blato. Ta izprehajališča s~ namreč le divja, človeška roka zanje ni storila ničesar Pravili vzdrževanih šetališč ima Zagreb zdaj. ko je vr pri biskupovem gradu občinstvu zaprt, samo v Tuškan in v Maksimira.
Tuškanec se imenuje ozek jarek na severo-zapad strani gorenjega mesta, ki se tu jako strmo spušča d skromnega potočiča, žuborečega vzdolž jarka. Po nje: se kraj hladnega gozdiča vije prijetna steza vodeča r planoto Gmrok. odkoder se ti odpira lep razgled n Zagrebško goro in v dolino sv. Ksavera, kjer potok M dveščak obrača dobršno število mlinskih koles. Pri vse tem vender Zagrebčanje ne zahajajo radi v Tuškane zjutraj  in  zvečer jim je  prevlažen,   po  dnevi premal
7'.»
aftičen ■ zalo najrajši ostajajo v Iliri, največ ako se potrudijo do švaliicc.. preer-j priljubljene krčme na planoti v »gorenjem   Tuškanei«.
Na vhodu v Tuškanec .stoji »streljana«, hiša sama o sebi neznatna ali za zgodovino zagrebškega društvenega življenja preimenitna. Kila je namreč mnogo desetletij glavno središče meščanom srednje plasti, namreč tro-oveem. obrtnikom in posestnikom. Moževi so tu ob nedeljah streljali in pili. mladi svet pa je plesal in ljubkoval. Strelna dvorana, kateri so stene vse obložene s starimi tarčami, je jako zanimiv spomenik tistih srečnih starih časov, ko so Zagrebčanje, ne brigajoč se za ves svet in kakor pravi Feaki uživali božji svet in njegove darove. Iz teh tarč govori ona brezskrbna lehkoživost in dna obestna. časih celo nekoliko opolzki šaljivost, ki jo bila mogoča samo v dnem času. ko je bilo vse silo in zadovoljno, takrat, ko se je »boj za obstanek« vrtel samo oh vprašanji: »Kdo more več?« Sloprav ilirizem razburil je več ali menj tudi te ljudi, liki ščuka, ki zajde med lene krape. Dandanes streljana nima več tistega pomena, zapušča se bolj in bolj. Novi svet se suče v novih prostorih.
Zagreb ima v Maksimiru park, za katerega ga lehko zavidajo mnoga in mnoga velika mesta. Zagrebčanje se tudi ponašajo ž njim. vsaeemu tujcu ga razkazujejo, dasi sami ne marajo dosti zanj. Predaleč jim je od mesta. Z Jelačičevega trga je do njega tri četrti ure hoda, a Zagrebčanje sploh niso prijatelji peš-hoje, tu se vse vozi. Zato je Maksimir navadno prazen; ob vsednjem, zlasti predpdludne. dostikrat po vsem parku ne srečaš žive duše, razven morebiti kaeega delavca ali paznika. Zamislil, uredil in občinstvu odprl ga je biskup Maksimilijan Vrhovec, po katerem se tudi imenuje. Velike zasluge za razširjenje in polepšanje ima pa pokojni kardinal Jurij Haulik. ki je bil vanj ves zaljubljen. Vsak dan, ako ni bilo vreme pregrdo, bil je gotovo v njem. Med mnogimi njegovimi deli imenujemo samo Fernkornov prekrasni kip sv. Jurija na konji, stoječ na vhodu v park, in čuda lepo gotsko kapelico sv. Jurija z divnimi slikami na oknih. Zidal si jo je za svojo nadgrobnico. Vse to in še marsikaj druzega je oskrbel on Maksimira v veseli nadi, da bode  hvaležni rod ta krasni  gaj  imenoval po
80
njem. Njegova srčna želja je bila, da bi se Maksima prekrstil v »Jurja ves« ali »Jurjevac«, kakor je pozneje nasvetoval, ko je videl, da se prvo ime ni hotelo prijet« Na velikanska vhodna vrata je v velikih zlatih črka! tudi ukazal napisati »Jurjevac«, ali kraj vsega tega je Maksimir vender ostal — Maksimir. Za njegovega života so še nekateri, zlasti njegovi posli in gospodje izpremlje-?alei, govorili o Jurjevci, a sedaj se to ime pozablja.
Maksimir je jako razhoden in raznolieen, vsak čas se menjajo prizori. Tu stoji razstavka mogočnih stoletnih dobov, ondu temne smreke. dalje topoli, lipe, breze, makleni in kakor se še imenuje to in ono drevje vse primerno razdeljeno in razstavljeno. Tukaj za izpre-membo nasad tujega lepocvetnega grmovja, tamkaj zopet gredica najkrasnejših cvetic. Vmes se vrivajo senčni gozdiči, pisani travniki in srebrne vodice, ki se ondu doli zbirajo v ribnjak, po katerem se poleg mnozih manjših plovcev mirno vozita tiha labuda. Iz brstnega zelenila se sveti ondu kapelica, tu »kiosk«, tam dalje zopet »paviljon«, velikanski dežnik, »belvedere« in kakor se šel zovejo te naprave. Na vzhodnem kraji leži biskupov letni dvorec in malo dalje pristava s potrebnimi gospodarskimi suhotami. Dvorec sam stoji sredi najlepšega cvetnika, kjer je kakor v krasni razstavi razvrščeno naj-izbranejše cvetje iz vseh delov sveta. Posebno lepo jej za cvetja videti mnoge oboke, opletene z najlepšimi rožami.
Na skrajni meji parka stoji sredi najplemenitejšega ovočnega (sadnega) drevja od brun zložena in z vinsko l rt o opletena »mirna koliba« , kateri to ime v resnici pristoji. Tih mir vlada tn. samo časih crkne kaka plica ali zabrne o lahkem vetriči skrivnostni glasovi Aeolove harpe, pripete ob kolibini strehi. Tu bi se bilo utešild srce pesniku, ki je pel:
„Foiskal rad bi miren kot, Kjer bil bi sam in svoj gospod".
In tacih skritih mirnih kotičev, kjer človek lahko mirno pohaja za svojimi mislimi, najdeš po Maksimira vse polno.
Od »mirne kolibe« vračamo se poleg Košutnjaka in  mimo  lovčeve  hiše,   pri  kateri   se  goji   samo   bela
M
perutnina, po daljšem ovinku zopet   do vhoda,  kjer se tudi lahko okrepčamo v maksimirski gostilni.
Tak je Maksimir, ali pravo za pravo — tak je bil za pokojnega kardinala Haulika. Sedaj je zapuščen in zanemarjen do zla Boga. Njegov sedanji gospodar je praktičen mož, on ve, da je domača detelja koristnejša rastlina, nego katerokoli inozemsko cvetje, in stari hrasti ... no, ti se morajo posekati, saj večno tako ne morejo rasti. In drva, dobra hrastova drva so tudi nekaj vredna!
Hrvaško stolno mesto, kakor smo videli, lepo napreduje v svoji zunanjosti, širi se in lepša, da je veselje. Človek bi mislil, da mu v istem razmerji raste tudi število prebivalcev, vsaj umevno bi bilo to, no vender statistika temu ne pritrjuje. Število duš sicer rase, toda jako po malem. Že pred petindvajsetimi leti, ako si vprašal kacega Hrvata, koliko stanovnikov šteje njih stolno mesto, dobil si v odgovor: Blizu dvajset tisoč. Ali kadarkoli se je prebivalstvo štelo uradno, pokazalo se je vsekdar, da dvajsettisočici še manjka več ali menj. Šele lanskega leta dopolnila se je menda dvajseta tiso-čica. In vender je zadnja leta, ko so se Hrvatje pogodili z Madjari, ko se je razvojačila vojniška krajina ter se je odprlo vseučiliče, Zagreb vzprejel v svoje ozidje množino novih uradov in sila novih prebivalcev. Gotovo je Zagreb jedino mesto v Avstriji, ki hrani v sebi dve deželni vladi, jedno za civilno, drugo za bivšo vojaško Hrvaško, takisto tudi dve sodišči prve, dve druge in dve tretje stopinje. S te strani se torej mestu ni nadejati, da bi se mu pomnožilo prebivalstvo; prej bi moglo iti na manje, ker prej ali slej se morata zjediniti rodni sestri, četudi si oholi Madjar grlo razporje. A da bi si mesto pomagalo samo po sebi, tudi ni verojetno, kajti zagrebška tla — vsaj za sedaj in morebiti še za dolgo — niso po tem, da bi se obrt in trgovina na njih razcvela na toliko, da bi s trga mogla izriniti tuje izdelke. Ne moremo si lahko misliti, da bi bil Zagreb kdaj središče velike trgovine, za to že nima srečnega položaja. To bi se zgodilo samo takrat, ko bi se Sava uredila tako, da bi parobrodi po njej mogli plavati do Trnja ter bi potem Zagreb prevzel trgovino Sisku. Ali do tega bode še dosti Save steklo mimo Zagreba.    Za  sedaj  tudi nikdo
6
*2
resno ne misli na to, kajti za tako uravnavo hotelo bi se nekaj milijonov, a teh ni; pa da bi jih tudi bilo, našlo bi se zanje dosti druzih silnejših potreb.
Priznati se mora, da svet dandanes obrača posebno pozornost na zboljšanje zdravstva. V tem ozira se je storilo zadnjega desetletja več, nego prej za stoletja. Večja mesta se prav natecajo v skrbi za čist zrak in dobro vodo, ki sta prvi pogoj povoljnega zdravstva. Vestno se štejejo povsod mrtveci, in kogar to zanima, more po časopisih brati številke, ki naznanjajo za vsak teden pomor v razmeri k prebivalstvu, takisto so za vsa večja mesta znane povprečne številke za pomor skozi leto in dan.
Ona zgoraj omenjena, vsekako čudna prikazen, da se mestu Zagrebu število prebivalcev ni hotelo množiti, dasitudi so zunanje razmere množitvi ugodne bile, napotila je rodoljubnega Zagrebčana, pokojnega doktorja Cačkoviča, katerega prerano zemlja krije, da je začel stvar preiskavati. Najprej je hotel vedeti, kako stoji število rojencev proti številu mrtvecev. Dobil je številke, katerih se je sam ustrašil, in ko jih je priobčil in razjasnil, jezili so se lasje marsikateremu Zagrebčanu. Gačko-vičeva preiskavanja so pokazala, da so zdravstvene razmere v Zagrebu jako slabe; suhoparne ali neovržne številke so oznanjale, da je pomor v majhnem Zagrebu večji nego v mnogih velikih mestih, kjer se po zatohlih, smradnih in slabo razsvetljenih prostorih gati gladno siromaštvo.
Zdaj je veljalo iskati vzroke tej neveseli prikazni. Zaradi njih si pa ni bilo treba razbijati glave. Ležali so takorekoč na dlani. Vse je s prstom kazalo na slabo vodo. Pravim Zagrebčanom stare korenike sicer ni hotelo v glavo, kako bi njih voda mogla slaba biti, ker v Zagrebu sploh ni nič. slabega. Da je oni ne pijejo, no to je druga stvar, oni imajo svoja »načela«, principe, od katerih nikdar* in nikomur za voljo ne odstopijo. Kdor ne veruje, da je v Zagrebu voda izvrstna, naj jo gre pit na Manduševec, pod oreh, ali pa pod židovsko grobje (pokopališče). Take vode ni daleč na okoli. Jaz pa nikakor nisem mogel umeti, kako bi voda, izvirajoča naravnost izpod grobja, mogla biti dobra in zdrava. A ko je mestnosvetovalstvo, vznemirjeno po Gačkovičevih pre-
s;J,
jskavah, dalo vodo kemijsko pregledati, pokazalo se je jasno, da vsa zagrebška voda ne velja nič, da je polna Ijiijočih organskih snovij ter zato zdravju opasna (nevarna). Najbolj je pa razburila one poznavalce dobre vode dokazana istina , da so se ravno njih hvaljeni vodnjaki pokazali najokuženejši. Ljudje, ki so imeli priliko opazovati Zagreb »pod zemljo«, govorili so že prej, da ne more biti drugače, ker so greznice in podzemeljski jarki, po katerih bi se živalski odpadki morali odvajati iz mesta, slabo osnovani in še huje zanemarjeni, da morajo vsled tega že vsa tla biti prenapolnjena in pre-cejena s tacimi tvarinarni, katere potem dežnica izpira in uceja v studence in vodnjake. Posebno velja to za spodnje mesto. Velik del krivnje so odvalili veščaki tudi zagrebškim grobjem, ki leže po gričih tik mesta in so — nekatera vsaj — že prenapolnjena.
Želja po dobri pitni vodi je bila zdaj splošna. Pa ne! to bi bilo preveč rečeno. Bilo jih je še zmerom dosti tacih, ki so pri tem vprašanji ostali popolnoma mirne krvi. To so bili namreč mnogi vinski bratje, ki niso mogli umeti, kaj bi se zarad »vode«, ki še v čižmi ni dobra, toliko prepiralo. Našli so se pa tudi taki, ki so »staro« zagrebško vodo vzeli v obrambo, češ, da voda je dobra. »Ko bi bila res taka, kakor so jo razkričali, bili bi oni in tudi drugi že davno pomrli. To so si izmislili samo nekateri vinotržei in drugi, ki bi pri novem vodovodu radi kaj zaslužili«. Ti možje so tudi sklicali javni zbor, da bi s svojim sklepom kolikor toliko pritiskali na mestno starejšinstvo, ki se je prav takrat posvetovalo glede na vodovod. Glavno besedo na tem shodu je imel neki odvetnik ali, kakor Zagrebčanje govore, fiškal. V svojem govoru se je pošteno potezal za »staro« vodo ter je učil, da je zagrebška voda, četudi ni čista in posebno ukusna, vender zdrava in »tečna«. Za živ dokaz svoji trditvi postavil je »slavnemu občinstvu« svojo osebo. On stanuje v hiši, v kateri je vodnjak tik greznice; voda iz tega vodnjaka je gosta in rmena, in on pije to vodo že leta in leta. Zdaj naj ga pa slavno občinstvo pogleda in potem naj sodi. — To je bil res argumentum ad oculos. Slavno občinstvo je videlo pred seboj moža ne več mladega, ali dobro reje-nega,  komur  je z rdečega lica odsevalo  zdravje in za-
6*
81
dovoljnost. Lepo je bilo gledati moža, kako je hi staj sam sebe in svojega nauka vesel ter ponosno gledal na ploskajoče poslušalce.
No, mestni očetje se niso ni malo ozirali na sklepe tega zbora ter so ukrenili, da se ima mestu priskrbeti obilna in dobra pitna voda, bodi iz oka, bodi iz boka. In že se je lanskega poletja z veliko slavnostjo odprl nov vodovod, ki daje Zagrebu dobre vode za vse potrebe. Voda sicer ni studenčnica iz »gore«, kakor so jo mnogi želeli, premalo je je namreč in tudi" predraga bi bila. Zdaj pije Zagreb očiščeno in ohlajeno vodo iz savske ravnine, to je precejeno Savo.
Kdo bi si bil pa mogel kdaj misliti, da bodo zagrebškemu fiškalu in njegovi teoriji dve leii pozneje vstal mogočen zagovornik in branitelj, namreč nemški učenjak Niigeli. Dosedaj se je sploh mislilo, da so majhni rastlinski in živalski organizmi povod vsem kužnim boleznim, ker samo tako si moremo razjasniti in tolmačiti mnoge prikazni. Zato je vse klicalo na boj proti tem organizmom. Drugače pa slove nauk Nagelijev. Sicer pravi tudi on, da se nalezne bolezni širijo po tacih organizmih — majhnih glivicah, toda — in v tem se njegov nauk odlikuje od doslej veljavnega — škodljivi so samo tedaj, ako zaidejo v naša dihala, to je v sapnik in pluča; popolnoma neškodljivi so pa vne na koži ali pa v želodci in sploh v prebavilih. Občuvali smo se torej bolezni, ako pazimo, da nam te glivice ne pridejo v sapnik. — Ali ni to lepa zadovoljščina, ki jo tu dobiva hrvaški liškal iz ust glasovitega nemškega učenjaka, kateremu se gotovo ne sanja, da ga je pretekel zagrebški odvetnik, mož nestrokovnjak ? Zdaj naj pa še reče kdo, da starec Ben Akiba nima prav s svojim izrekom : »Alles ist schon da gewesen«.
O tej priliki, ko so se vršile obravnave glede na vodo, izprožila se je tudi beseda glede na zagrebška grobja, ki na prigorski strani okrožavajo mesto liki venec. Da to ne pospešuje zdravstva, razumeje vsakdo. Zato je sklenil mestni zastop, da se vsemu mestu napravi veliko splošno grobje za vse vere in vse stanove. Primeren prostor se je našel na severo-vzhodni planoti, od mesta dosti oddaljeni. Novo grobje je že na toliko uravnano, da se ondukaj že nekaj časa zakopavajo mrtveci. Semkaj
Š!S
bodo se tudi še letos iz Dunaja prenesli ostanki hrvaškega pesnika Preradoviča, da bode po svoji želji počival v domači zemlji. Narod je v ta namen dobrovoljnih prineskov že nabral do 7000 gld. Vsa stara grobja imajo se zapreti v kratkem, nekatera so pa že zaprta, odkar se je odprlo novo. Med zadnjimi je tudi zagrebški pere Lachaise, namreč grobje sv. Jurija. Zagreb je imel prej več grobij nego Pariz, namreč nič menj in nič več ni.Mi) devet. Med temi je bilo tudi — na sramoto Zagrebu bodi rečeno - »bogečko grobje«, to je: pokopališče za ubožec Kos ledine pod Pantovščakom brez zidii, brez ograje! Vseobča misel, da smrt vse izjednači. do nedavna za Zagreb ni imela veljave. Človek, ki je zamislil to grobje, nikoli ni prav v srci pomislil, kar poje narodna pesem:
„Ne znaju se kraljevi, Ne poznaju carevi, Ne niste se potrebni, Ne ponose bogati, Kad dojdemo na sudn, Gde c!e Gospod suditi Svim pravednim i grešnim."
Siromakom, ki so se morebiti vse svoje žive dni tolkli od nemilega do nedrazega, dokler niso tu našli zaželenega počitka je sicer gotovo vse jedno, kjer počivajo, ali . . •
Hrvatje so bili tako srečni, da so iz silnih viharjev in potresov minulih stoletij rešili si državno samostalnost. Vse druge državne osnove, ki jih je osnoval Slovan na jugu, razpale so prej ali slej nekaj pod pritiskom zunanjih neprijateljev, še več pa vsled nebrzdane slavohlepnosti in preklete domače nezloge. Tu niti ne mislim na nas Slovence, ki se take državne samosvojnosti menda nikdar prav zavedali nismo. Na umu mi je carstvo srbsko in bolgarsko in kraljevina bosanska, države, ki so po vrsti podlegle silnemu turškemu navalu ter bile strte in po-gažene. Jedini Hrvatje zastave svojega državnega prava nikdar niso izpustili iz rok, tudi potem ne, ko so jim s Stepanom II. iz mrli domači kralji ter so zaradi notranjih
86

bojev bili  prisiljeni  zvezali  se z Madjari.    Ti zavezniki so sicer na vso moč izpodkopavali to pravo in bi je bili I najrajši  pokopali na vse veke.    Da se jim to ni posre- I čilo,   branila je  pravna  zavest hrvaškega naroda,  ki je j pri vsaki priliki naglašal svoje posebno kraljestvo (regnum). j Ziv dokaz tej državni samosvojnosti sta dva veleimenitna državnopravna   čina,   namreč   izbor   Ferdinanda  I.  kot 1 kralja   hrvaškega   leta   1527.   in   priznanje   pragmalsko. sankcije leta 1712.
No pri vsej tej j>ravni samosvesti je bilo politično j življenje na Hrvaškem neveselo ter je koncem preteklega j in  začetkom  tekočega  stoletja  propadalo   bolj   in   bolj, posebno potem,   ko se je za Marije   Terezije leta  1775). j Madjarom   posrečilo   podreti   glavni  steber  hrvaške  sa- j mosvojnosti,   namreč kraljevo   namestništvo.   Madjarska I samovolja   je   zavladala   potem   siroma  po   Hrvaškem. 1 Bana  so jim  sicer  pustili,   ali izbirali so ga Madjari in J ti  so  že  znali izbrati  moža,  ki  Hrvatom ni bil   toliko I ban, kolikor pobočnik ogrskemu palatinu.    Shajal  se je tudi sabor (deželni zbor),  ki pa je navadno sedel samo J po dva ali tri dni.    V njem se je šopirilo in odločevalo 1 zgolj boljarstvo,  a to je plesalo,  kakor  se mu je godlo v Pesti; narod, čegar pleča so nosila vse državne dolž- 1 nosti, ni imel glasa v zboru.    In če se je tudi kdaj  kaj  I ukrenilo na korist domovine in je časih iz zbornice tudi predrla [kaka graja na  madjarsko   brezozirnost in silo- 1 vitost,Sbilo je vender s tem ubogemu narodu malo po-magano,  kajti  Madjari  so že znali stvari tako obračati, da ti glasovi  niso   prišli   do  najvišjega  mesta.   »Vsa ta »gravamina«  pokopalo je ogrsko namestništvo v svojem J arhivu, odkoder jih ni bilo več na dan«.
Ako mogoče še žalostnejše je bilo narodno in knji- 1 ževno životarenje. Ideja narodnosti je spala še trdno. I V" hrvaški »državi« jezik hrvaški ni imel nikakeršnih i pravic, bil je jezik prostaški, dober za seljaka in težaka. | Boljše vrste ljudje so se ga sramovali; umeli so ga sicer, j toda govorili so ga samo za silo in v sili. Po vseh j uradih, v skupščinah in na saboru je gospodovala la- ! tinščina, v društvenem življenji pri ženskih je odzvanjala povsod nemščina, pri moških latinščina in nemščina. \ Mestne šole so bile nemške, gimnazije latinske, ali kakor so tedaj govorili: »dijačke«.
s?
Še slabše se je gajalo hrvaškemu narodu v vojaški Krajini, ki je popolnoma pala pod korporalsko palico in pod neko osobito nemščino s hrvaškim naglasom (štokavskega narečja). Vse kar je nosilo cesarsko kapico, govorilo je v tej »Betehlssprachi«, katera pa zdaj odmira, izvirno jo čuješ le še iz ust starih penzijonircev, kadar so »med seboj«. V narodu živi na stotine smešnic iz te dobe. Toda brez tega klasičnega jezika se »bruder i>n'uizer« ni mogel vzpeti niti do prve stopinje na vojaških častnih grcdeh, namreč do »frajta«. Šole po granici niso poznavale večjega ponosa, nego odgojevati dobre »kompagnie-schreibere«, ki so pisali kakor pravi krasopisci.
Jedino vtočišče je našel narodni jezik v cerkvi, ondu so je smela glasiti hrvaška beseda, toda ne iz tacega višjega namena ali iz kake posebne ljubezni do naroda, kakor bi morebiti kdo mislil, temveč samo zato, ker se z narodom drugače ni dalo govoriti. Slovanskim cerkvenim obredom in popom glagolašem, ki so se po nekaterih krajih, zlasti v Primorji, dosti dolgo vzdržali, bili so tudi hrvaški cerkveni dostojanstveniki vedno neprijazni. Da je uradni cerkveni jezik bil tudi latinski, mi niti ne treba omenjati.
Vsacemu bode torej doumno, da se na tacih tleh cvet domače knjige ni mogel veselo razvijati. Razven kalendarjev, molitvenikov in nekaterih drugih bogoljubnih knjig ni se pisalo skoro ničesar. Leta 1818. izdal je Mihanovic vabilo na naročbo »Ilirskega Oglasnika«, ki bi imel izhajati po dvakrat na teden. Toda tega časopisa nobena številka ni ugledala belega dne, ker se niso oglasili potrebni naročniki. To najbolje osvetljuje ono  žalostno dobo.
Na pustem literarnem nebu so migljale zvezde-samice: Relkovič, Domin, Lovrenčic, Mikloušič, Berlic in Kristianovič.
V to mrtvilo pade leta 1833. kakor svetel meteor Ljudevit Gaj.
Kakor suhega mladoletja po blagodejnem gorkem dežji brzo zaželeni grič in log in se sadno drevje osuje s cvetjem: tako se je s prihodom Gajevim v Zagrebu obudilo narodno življenje. V mladem moži — imel je takrat stoprv štiriindvajset let — gorelo je najplome-
ss
nitejše rodoljubje z živim plamenom, katerega je podnetil Ivan Kollar, slavni pesnik in oče slovanske vzajemnosti. Gaj je prišel v Zagreb z odločno voljo dramiti svoj narod iz pogubnega sna ter v njem vzbujati omrtvelo samosvest. In to se mu je posrečilo čuda hitro.   Njegova simpatična oseba,  njegovo  živo   oko,  njegovo  ljubko  lice,  njegov zvoneči glas, njegova razgovorna in mila, v srce segajoča poetična beseda očarala je vsacega, a mnozega tudi pridobila.    Kmalu je zbral okoli  sebe  lep venec najboljših mož,  vse misleče glave, vsa plemenita srca nagibala so se njemu.    Najbolje pa je  prijal  njegov  nauk mladini, ki se je vsa oklenila  Gajeve  zastave, oklenila se z onim žarom in onim vzletom, ki je mogoč samo pri njej.   Že leta 1853. začel je Gaj izdajati:   »Novine Horvatske«, za katere si je osebno   pri  cesarji  Franci I. izprosil  dovoljenje, kolikor tudi so se temu upirali Madjari. Te novine so bile pisane v narečji kajkavskem in s starim do tedaj navadnim pravopisom.    Toda že druzega leta jim je iz-premenil naslov v »novine ilirske«, v katerih se je kajkav-ščina morala umekniti   štokavščini, ki je na jugu najraz-širjenejša, in stari okorni pravopis je zamenil s češkim, nekoliko popravljenim.    Posebnega pomena je bila njegova »Danica ilirska«, list lepoznanski,  ki je imel sodelavce  po  vsem  širnem  jugu,   kajti  valovi,  vzburkani v Zagrebu,  zapljuskali  so   daleč v pokrajine  dalmatinske, srbske in slovenske.
Poleg druzega je imela tudi hvale vredni namen seznaniti Hrvate z drugimi slovanskimi narodi in njih slovstvom. V tem se je sosebno mnogo trudil odvetnik, pozneje profesor Babukič, Gajev prvi doglavnik in — akoprem samouk — največji tedašnji učenjak in pozna-vatelj samoraslega narodovega jezika.
Najkrepkejša in najizdatnejša zaveznica Gajeva pa je bila: pesem, rodoljubna in domorodna pesem. Ves ilirski pokret je bil nekako mladenišk, pogumen, vznesen in poetičen. Ni se torej čuditi, da je rodil mnoge pesnike, ki so poleg druzega rodoljubnega po?la po svojih močeh krepko natezali domoljubno liro. Vukoti-novic, Kukuljevič, Demeter, Mihanovic in dr. so te dobe pesniki, ki so v Livadiči (VViesner), Rusanu, Lisinskem svojim umotvorom našli razumne skladatelje. Vse je pevalo,  povsod so odzvanjale domorodne pesme,  ki  so
S'.l
ge — zlasti po dijakih — neverjetno hitro širile po deželi. Vrstniki Gajevi še zdaj radi pripovedujejo, kako s0 užigale tcdašnji rod pesmi kot n. pr.: Gdje je s 1 a v s k a d o m o v i n a ; Duši, k o j i rod svoj ljube; O j Iliri! j oš Le živi; Prostim zrakom ptica jeti i. t. d., pesme, ki so dandanes skoro že pozabljene.
Tudi v društvenem in javnem življenji so začele poganjati nove kali. Po mestih in trgih so se osnovale narodne čitalnice; rodoljubni prostovoljci so predstavljali dedališčne igre, v Zagrebu so se celo vzpeli do narodne opere; knjige so se tiskale v večjem številu, sosebno posle, ko je Gaj ustanovil svojo tiskarni«) in se je zagrebška čitalnica prelevila v »ilirsko matico«. Oživele so tudi županijske skupščine, ker so Ilirci vanje prinesli boj za svojo narodnost in celo sabor se ni mogel popolnoma odtegniti novemu gibanju, zlasti ker so Madjari zmerom brezobzirneje gazili hrvaško samosvojnost.
Velika množica naroda vender ideji »ilirizma« ni bila prijazna niti pristopna. Že samo ime jej je bilo tuje in nedoumno, še menj pa je mogla razumeti, kaj hočejo ti »sanjači«. Fevdalizem in »starodavni« ustav sta dotolkla kmeta popolnoma. Tem bolj so pa razumeli Madjari pravo mer ilirstva. Bali so se ga, kakor živega vraga. Znane besede, katere je izgovoril Gaj v Požunu leta 1840., niso jim dale mimo spati. Rekel je namreč: »Madjari so plavajoč otok v slovanskem morji; nili sem jaz to morje ustvaril, niti sem ga vzburkal. Ne burkajte ga tudi vi, gospoda, ker sicer bi vam mogli valovi do vrh glave narasti in poplaviti otok«.
Madjari so s strahom gledali, kako naglo se širi ideja ilirstva na vse strani in kako od dne do dne sil-neje narasta liki ogromen plaz, ki preti zlomiti in razdrobiti vse njih nakane glede velikega Magvarorszaga. Ogrska vlada se je sicer upirala na vso moč ter izkušala z milo in silo obustaviti to narodno gibanje ali je vsaj ugnati v tesno strugo. Poleg druzega je strogo prepovedala z-abiti besede »Ilir«, »ilirski« i. dr., s čimer jej je bilo pa ubogo malo pomagano. Narodni duh je bil tedaj že tako krepko razmaha! peroti, da ga taka smešna, malostna naredba ne samo ni zadrževala, temveč ga še bolj povzdignila in osvestila.

90
Kakor pri druzih narodih se izrazuje tudi pri Hrvatih narodni preporod v pesništvu in doba od leta 1833. do 1848. zove se po pravici poetična. Razven že prej imenovanih domorodnih pesnikov se je oglasil 1840, Stanko Vraz z »Djulabijami« in za leto dnij je poslal v svet svoje »Glasove iz dubrave žerovinske«, pojavili so se pesniki: Nemcu', Bogovič, Trnski (Pesme 1843) in tudi Preradovič, hrvaški največji pesnik, izrasel je iz le dobe. Njegovi »Prvenci« ugledali so beli dan leta lSl-d.
Veliko slavje je slavila narodna stvar, za katera so v tem na sv. Marka trgu že tudi krvavele nedolžne žrtve, I. 1846., ko se je na zagrebški akademiji osnovala stolica za slovanski jezik in velezaslužni Babukič prvi sel nanjo, llirci so slavili ta dan veliko zmagodo-bitje. Na prvo Babukičevo predavanje so privreli odu-ševljeni rodoljubi iz vseh hrvaških pokrajin. Bil je velik narodni praznik.
Veliki tok narodne ideje je zajel zdaj vse društvene kroge, celo boljarstvo se mu ni moglo povsem odtegniti , tem menj, ker so se tudi tu posamezni plemeniti duhovi ž njo sprijaznili in jo celo dejanjsko podpirali. Omenjamo grofa Janka Draškoviča, potem grofa Jurija Oršiča in grofico Sidonijo Erdodijevo. Naposled se tudi sabor ni mogel več oglušiti zložnemu glasu naroda in dne 23. oktobra 1847. leta je bil proglašen hrvaški jezik za poslovni jezik namesto latinskega.
V tem nastopi usodno leto 1848. in ž njim vihar, ki je razkinil osemstoletno zvezo med Hrvati in Madjari. Hrvaška je bila zopet prosta in sama svoja. Leto, ki je namenjeno bilo streti Hrvate in izbrisati mejo na Dravi med njimi in Madjari, to isto leto jim je dalo samo-stalnost, katera je pod madjarsko silo že pogibala. Zdaj se je pokazalo, kake neprecenljive vrednosti je Hrvatom bilo njih državno pravo, ker oprti nanje so postali gospodarji v svoji hiši. Hrvaški jezik, do tedaj zaničevani in prostaški hrvaški jezik, bil je hipoma povzdignen na čast državnega jezika. Brez najmanjšega upora, brez kacega pomisleka je bil uveden — takorekoč preko noči — v vse urade in šole, dasi uradi niso imeli hrvaško pisanih zakonikov, niti šole potrebnih šolskih knjig. A vender je šlo! In pa, ali je bilo pri Madjarih kaj drugače, kaj li? No vender se niti tu niti tam ni našla za-
91
grizena duša, ki bi jim bila hotela pljusniti v obraz: »Kaj čete , vi siromaki! Vašo literaturo lahko v robci odnesem«.
Kolika sreča za Hrvate, da jih je leLo 1848. našlo pripravljene, da so je mogli vzprejeti, kakor je trebalo. j^o bi jih bil ta vihar zatekel nezavedne in nezložne, s-olovo bi se bile izpolnile prevzetne besede, ki jih je j/o-ovoril Kossuth: »Kje je Hrvaška? Jaz ne vem zanjo«. Hrvatom bi se po vsej priliki godilo, kakor se dandanes godi nesrečnim Slovakom, Rusinom in Srbom pod blaženo krono sv. Slepana. Madjarski jezik bi gospodaril v šoli in uradu, in hrvaškim kulturnim zavodom — kolikor bi jih še bilo oslalo          ukazoval bi madjarski komisar.
Da ni do tega došlo, imajo se Hrvatje v prvi vrsti zahvaljevali Gaju. Nikdar pa tudi ni moči preceniti zaslug, ki jih ima ta mož po Hrvatih za Jugoslovanstvo in posredno za vse Slovanstvo sploh.
Dela je bilo zdaj silnega, a delavcev malo. K temu še časi nemirni in burni, tihemu književnemu delovanju neprijazni. Mnoga najspretnejša peresa so služila zgolj politiki in tako jih je za druge potrebe ostalo le malo in še tem je na očigled vedno očitnejših političnih neuspehov upadalo srce in volja do dela. Storilo se je vender kar je bilo mogoče. Spisale so se najpotrebnejše šolske knjige in izdala se je pravna in politična terminologija. Kmalu pa popuhne od Dunaja hladen veter nazadnjastva in skoro potem nastopivši absolutizem rešil je Hrvate vsaj za nekaj časa dalnjih brig. Hrvaški jezik se je moral polagoma zopet umikati iz šol in uradov in njegovo mesto je zasela nemščina. Ta izpre-memba pa se je vršila dosti mirno brez posebne huke in huke. Pravi »domorodci« so se zavlekli vsak v svoj kot, ozlovoljeni in kakor osramočeni, da so se — četudi nehote — dali rabiti za slepo orodje. Madjaroni, tako namreč so se imenovali Hrvatje, ki so ostali politični prijatelji Madjaroni, ti so se zdaj rogali »domorodcem«, češ: »Prav vam je! Švaba je bil vaš Bog, zanj ste šli v ogenj, a zdaj vam plačuje«. — Večina si pa zaradi tega ni mnogo trla glave, temveč je bila vesela in zadovoljna, samo ako se je mogla dokopati do kakove službe.    Mnogi in  mnogi je  bil  celo sam v sebi vesel,
92
da je smel uradovati v »prekleti« nemščini, katero je imel bolje v oblasti nego hrvaščino, katere se za svoje mladosti ni učil.
To vse je utiralo pot »Bahovim liuzarjem«, med katerimi se je tudi nahajalo lepo število naših deželanov, ki so hrepeneči po mastnih službah kar hrpoma vreli preko Sotle. Ne pada mi niti na kraj pameti, braniti te uradniške kobilice, ki so mnogo pripomogle, da je pvi naših bratih beseda »Kranjac«, ki sicer tudi že prej ni bila posebno častita, prišla na tako slab glas. Dobro vem, da so to bili večinoma pusti birokrati, pišoči stroji brez srca in duše, ki odmrši svojemu narodu so služili samo trebuhu. Z druge strani je pa zopet živa islina, da jim hrvaški uradniki glede na to ne morejo ničes^ očitati, ker sami niso nič boljši. A kar se tiče strokovnega znanja, reda, delavnosti in nesebičnosti ostajajo daleč za »Kranjci«. Živo se še spominjam, kako je tedanji predsednik deželnega soda, še zdaj živeči in služeči uradnik, rodom Hrvat in stari domorodec pozdravil podrejenega si uradnika Hrvata , vrnivšega se z neke komisije. Pogledavši ga povprek iznad naočnikov ogovori ga s karajočim glasom: »Zakaj nisu k letu došli? Vrag jih je dal i stvoril! Bogme, da sem kakvog ,Kranjca' poslal, u dva dana bilo bi sve gotovo, a njim je bilo treba dvanajst«. Stvar sem cul iz ust samega dotičnega uradnika, pripovedoval jo je v veseli družbi. Komisoval je v Karlovci, dobrih znancev i prijateljev, da jim ne veš števila, Peter te hoče imeti pri obedu, k Pavlu moraš na večerjo, danes zabava tu, jutri zabava tam. In naposled človek je vender najprej človek, potem uradnik. Posel pa tudi ni tako imeniten in silen. Naj čaka! Saj bode jutri tudi še dan.
Dandanes, ko je že izpuhtel doberšen del onega šovinizma, katerega so se Hrvatje v osemstoletni zvezi navzeli od Arpadovega potomstva, dandanes sami radi priznavajo in govore na vsa usta, da je tedanja uprava bila boljša, tedanje sodstvo hitrejše in točnejše. Kamor prideš, ne čuješ druzega nego tožbe, upravičene tožbe na nevednost, lenost in samopašnost uradnikov, bodisi državnih, bodisi občinskih. To tožbe prihajajo takisto iz gospodskih kakor iz kmetovskih ust. Gospodarstvo po občinah je tako, da ne more biti slabše, varnost živ-
93
Ijenja in i metka vsak dan manjša, šole prepuščene same sebi", ceste pa ljubemu Bogu in njegovemu solncu. No tukaj nam se ne zdi umestno to neljubo stvar dalje razpredali. Morebiti se nam ponudi pozneje še kaka prilika.
V tem je zavladal brezoziren absolutizem in   strog
- centralizem, ki je. držeč se povsem svojega znanega gesla: »Jednaka pravica za vse«, vsem narodom pristrigel peroti. Sprva je bilo videli, kakor da so tudi Hrvatje nameravali neki trpni upor hoteč v tem posnemati Madjare. Toda tacemu početju niso bilo dorasli, že zato ne, ker niso imeli za sabo boljarstva, ki je Madjarom bilo in je še zdaj v vsakem narodnostnem vprašanji največja in najgotovejša opora.  Pa ko bi tudi
; ta stvar bila Hrvatom povoljnejša, vender je malo verjetno, da bi bili v tem uporu vztrajali, ker, rekel bi, niso od onega lesa, od katerega se režejo taki uporniki. Morebiti
• bi, da ni bilo med njih razumništvom toliko kruho-borcev. Narod, eegar sinovi jeden preko druzega rinejo v službe, ki vsi hote dobro živeti pa kolikor mogoče malo delati, ni ustvarjen za tak upor.
Slana je pala tudi na književno polje. Prva leta je bilo še nekaj življenja, bilo je videti kakor bi bili poskušali nadomestiti tu, kar so izgubili v politiki. Mnogo lepega iz prejšnje dobe se je nadaljevalo, mnogo dobrega znova nasnovalo. Toda pisatelji so se kmalu upehali videč, kako je v občinstvu zavladal nemar za narodno literaturo. Prenehala je »Zabavna čitalnica«; časopis »Kolo« (Glanci za literatura, umjetnost i narodni život), ki je leta 1842. prvikrat zaigralo, zaostalo je 1853. leta z IX. zv.; »Pravnik«, časopis za pravne in državne znanosti se je rodil leta 1853., pa je še istega leta legel v grob. Leta 1852. procvel je »Neven« (Zabavni poučni list), a leta 1858. je vel odpal, dasi morebiti pa tudi, ker ga je  v kratkem njegovem življenji imelo na skrbi
■Šest vrtnikov.
Razmerno najmarljivejše je bilo društvo za jugoslovansko zgodovino, ki je od leta 1851.—59. izdalo pet knjig svojega »Arkiva«.   »Matica ilirska«, ^hmieljena leta 1842.,
[ ni se nikdar mogla ponašati s posebno delavnostjo in še to, kar je v resnici delala, bilo je precej jalovo. Iz-davala je  največ  stare  dobrovniške  pesnike.   ki imajo

94
gotovo veliko vrednost za literarnega historika in jezikoslovca, ali vender niso po tem, da bi se narod mogej zanje posebno ogreti. Več ali menj so njih dela le posnemanja talijanskih uzorov v hrvaškem jeziku. Pa tudi drugače v izboru knjig, izdanih po njej, ni bila srečna. Z druge strani seveda je pa tudi resnično, da ni imela v čem izbirati. Vzprejemala in tiskala je, kar ji je kdo ponudil — in še taki ponudniki so bili redki. V vsem delovanji ni bilo nikakeršne osnove in ker je bila tudi uprava mlačna in neredna, ni se čuditi, ako je za absolutizma skoro popolnoma zaspala. .Tedine svetle prikazni na literarnem polji so bile v tej žalostni dobi Bogovičeve drame (Frankopan, Stjepan, poslednji kralj bosanski in Matiaš Gubec, kralj seljački), in pa sedanjega hrvaškega bana Ivana Mažuraniča prekrasna epska pesem: Smrt Smail-Age Čengiča, ki je sicer že 1. 1846. bila natisnena v zabavniku »Iskra«, toda takrat — v preživahni politični borbi — menda ni našla v velikem občinstvu onega splošnega priznanja, katerega v istini zasluži.
Grom topov, razlegajoč se s solferinskih ravnin, odmeval je veselo v srcih vseh »jednakopravnih« avstrijskih narodov probudivši jih iz splošnega dremeža. Tudi Hrvatje so si otrli sen iz očij. jeli so lože dihati ter se svobodneje gibati. Ideja narodnosti, ki je pod pepelom navideznega nemara tlela, razvnela se je hitro v prasketajoč plamen in močneje nego kdaj se je oglasila tedaj hrvaškega naroda politična samosvest, katera je bila zadnji čas samo otrpnila, a ne utrnila. Ves narod je pričakoval necega zadostila za očitno krivico, ki se mu je godila. Držeč, na umu velike zasluge, ki si jih je pridobil za državo in prestol, čakal je lehko mirne duše, kako se bodo stvari razvijale. A čakal je tem lože- ker je imel v osebi svojega »prvega sina« biskupa Stross-maverja bodisi na previšnjem dvoru, bodisi v zboru državnih prvakov svojim svetim pravicam hrabrega bo-; rilca in zlatonstega branitelja. In res je prihodnjega leta (1860.) oktoberska diploma vzkresila hrvaško državno pravo in povrnila Hrvatom po absolutizmu jim odvzeto samosvojnost. Hrvaški narod je postal zopet gospodar na svoji zemlji in na voljo mu je bilo dano. kako si hoče za bodoče urediti svojo hišo.
95
Med Savo in Dravo je v tem zavladala neopisna radost. »Starodavni ustav« je bil malik, kateremu se je zdaj vse klanjalo, od katerega je vse pričakovalo spas naroda. Šovinizem je cvel, kakor nikdar poprej. Zdaj go bili spet sami med seboj. Tirali so se »Kranjci« nazaj preko Sotle. To se zna! Kako bi mogel soditi in upravljati na ustavno »Kranjec«, ki morebiti se ne ve, kaj je »vicekomeš«, kaj »jurassor«, kaj »korteš«, naj ti bode drugače še tako učen in pošten, morda celo priljubljen prostemu narodu. Oživele so znova župnnijske dvorane, stara ustavna komedija »reštalacija« privlekla se je iz ropotarnice zopet na dnevni red in saborski govorniki so se cenili po dolgosti svojih govorov. Vse, kar je zaradi nesposobnosti bilo prej potisneno v kot, oddelmilo si je sedaj in prilezlo na dan, in zopet se je vladalo »more patrio«.    Narod pa je prišel iz dežja pod
kap.
Hrvatje, postavljeni na križpot, morali so se odločiti, s kom se. hte politično zvezati. Čutili so, da so sami zase preslabi, takorekoč zrno med dvema kame-noma; na nekoga se jim je bilo nasloniti, toda izbor ni bil legak. Vabili so jih v Beč, mamili so jih v Pešto. No Hrvatje so dobro vedeli, da jim pravega prijatelja ni tukaj, niti tamkaj, temveč povsod le zavezniki za silo. Zato so oprezali in odkladali odloko, kolikor dolgo so mogli, in to temveč, ker v tej stvari med njimi ni bilo želene zloge. Tudi tu je veljalo: Kolikor glav, toliko misli j. V tem veganji so pa Madjarom ponarasla krila. Sponeslo se jim je na banski stol poriniti barona Raucha, madjarona od starine ali »Oelfarb-« madjarona, kakor so Hrvatje negda govorili. Istina je pa tudi, da je v samem narodu bila močna stranka, rastoča od leta do leta, ki je očitno nagibala v Pešto. videč v njej od Beča manjše zlo. To okolnost je porabil baron Rauch, mož železne roke in vražje energije, mož, komur je bil dober vsak pomoček, ako je le vodil do cilja. Nekaj po sili in strahovanji, nekaj po skrajni nemoralnosti brezvestnega činovništva se mu je posrečilo 1867. leta zbrati na temelji samovoljno predrugačenega izbornega reda neko skupščino malone samih mamelukov, ki je na prečeč skovala neko nagodbo, s katero se je Hrvaška na milost  in  nemilost  predala   Madjarom.    Stoprv  po
w
Rauehovem sramolnem padu je splavala narodna stranki zopet na vrh ter izkušala po mogočnosti popravili ma mehiško nagodbo. odstraniti namreč iz nje vsaj najbolj kričeče krivice. Po tej popravljeni nagodbi ima Hrvaška popolno avtonomijo v upravi, v sodstvu in šolstvu, vse druge stvari pa se obravnavajo skupno na ogrskein saboru. Za svoje potrebe dobiva 45 odstotkov deželnega dohodka, kar je dosti pičlo odmerjeno, a Madjari vender kliče na vsa usta in povsod, da siromašna Hrvaška ne bi mogla živeti, ko bi je oni ne podpirali. Da Madjari tudi te nagodbe ne poslujejo, temveč jo krhajo kjer le morejo, razumeva se menda samo ob sebi. Madjar bi ne bil Madjar, ako bi ne bilo tako.
Ta nagodba, dasi ne ustreza na vse strani Hrvatom, ima vsaj to dobro, da so se duhovi pomirili in da so se politične strasti nekako polegle. Moči, ki so se prej trle in gubile v vekovečni politični borbi, zdaj so proste in se lehko obračajo druzemu plodnejšemu delu. Sedanja hrvaška vlada in na čelu jej najplemenitejšega značaja mož, ki je sam vzrasel iz naroda, ima tudi srce za narod, pozna njegove potrebe ter ima najboljšo voljo pomagati mu do sreče in blagostanja. Za to pa je] treba časa, časa več nego drugje. Mnoge najlepše vla-dine namere razbijejo se na mlačnosti in nemarnosti podedjenih organov. Po Savi poteče še mnogo vode, predno se med hrvaškim uradništvom zatre plevel staro-ustavne in Rauchove šole. Sicer gre na bolje, toda le počasi. Tudi mladi narastaj stopa še zmerom najrajši na staro dobro uglajeno stezo lagoti. »A bove maiori discit arare minor«. In tako se premnogokrat izjalovi najboljši zakon.
Mnogo lepše uspehe morejo pa pokazati na kulturnem polji. Veselo je videti, kako lepo se od nekaj let sem razvija hrvaška književnost. Naši bratje imajo dandanes tri društva, ki se med sabo prav natecajoj katero bode razvilo večjo delavnost. Vsako ima svojemu delovanju točno omejen krog, a vsa tri imajo na očeh isti cilj:   povzdigo in omiko narodovo.
Na čelu jim stoji  Jugoslovanska akademij« znanosti in umetnosti,  ki od leta 1867. dela liho sicer ali vztrajno.   Veliko občinstvo se ne zanima mnogo zanjo, k njenim sejam prihaja ubogo malo poslušalcev,]
97
faienovanje novega člena izbuja pozornost samo v do-ijčiiib krogih. No, akademija se more tešiti s tem, da se gličnim zavodom tudi drugje ne godi mnogo bolje. Je pač na svetu menda jedina francoska akademija, na katero so vedno uprte oči vsega naroda. Zavod je osnovan na čvrsti materijalni podlogi, ker ima dandanes preko 350.000 gld. svojega imetka. A kar se tiče del in razprav, izdanih po njej, so vse strogo znanstvene in akademija si je lehko v svesti, da glede tega ne ostaja za drugimi jednakimi zavodi, najmenj pa za akademijo mad-jarsko. Akademiei se dele v štiri, ali ker umetniški razred še ni oživljen, pravo za pravo v tri razrede: namreč jezikoslovno-povestni, modroslovni in pravoslovni in ma-tematično-prirodoslovni. Najrodovitnejši >n najtehtnejši je razred jezikoslovno-povestni, v njem delujejo ali so delovali učenjaki: Rački, Mesie (f), Ljubic (zgodovinarji), Matkovič (zemljepisec in statistik), D a niči č, Jagič, Kurelac (f), Rrčič (f), Geitler, P a vi c in naš V a 1 j a v e c (jezikoslovci). Tudi V e b e r, M a r k o v i c in Jurkovič, akoprem so uvrščeni v razred modroslovni, pristajajo po spisih svojih bolje v prvi razred. Izmed udov pravoslovnih delala sta dosle samo Bogišič in Hanel. Nekoliko plitkejši so prirodoslovci. V njih spisih bi našlo kritično oko morebiti tudi nekaj zone. — V dvanajstih letih svojega obstanka je izdala akademija svojega »Rada« 46 knjig, napolnjenih z raznim blagom vseh strok. Razven tega je spravila na svetlo še več druzih samostalnih del, kakor n. pr.: Stari pisci hrvatski, X. knjig; Starine (lit. hist. in jurid.) IX. knjig; M o n u m e n t a s p e c t a n t i a hist. Slav. m e r i d. VIII. knjig; Hanelova Monumenta hist. juridica Slav. m e r i d. II. knjigi. Nadalje je ali izdala sama, ali k izdavanju pripomogla nekim drugim knjigam, kakor n. pr. Jagičevi Historiji književnosti hrv. i srb. I. Stara doba 1867; Schlosser-Vukotinovičevi Flora croatica in Fauna kornjaša trojedne kraljevine (škoda za trud in peneze !); Ljubičevemu Opisu jugoslav. novaca i. t. d. i. t. d. In baš sedaj kani začeti izdajati veliki akademični rečnik (besednjak) hrvaškega jezika, za katerega se je že leta in leta zbiralo in pripravljalo gradivo. Urejal ga bode jezikoslovec na glasu Daničič. Da akademija zarad iz-davanja rečnika ne bi zaostajala z drugimi  deli,  obečal
7
98
jej je nje ustanovitelj in pokrovitelj Strossmaver v to ime vsako leto 1000 gld. podpore in ni dvojili, da tudi sabor stori svojo dolžnost.
Drugo književno društvo je Matica, o kateri je že bilo rečeno. Sen, v kojega jo je zazibal absolutizem, bil je tako trden, da. je niti hrupni uzkers starodavnega ustava ni mogel prebuditi. Stoprv leta 1875. se je predramila, ko jo je nekoliko delavnih mlajših pisateljev začelo živo stresati, a zdaj dela, kakor bi hotela popraviti, kar je doslej zanemarila. Leta 1875. je izdala dve knjigi, 187G. tri, 1877. pet in 1878. devet 'knjig na 122 tiskanih polah, med temi je bilo G zabavnih in 3 poučne, 6 izvirnih in 3 prevodi. Matica ne prinaša strogo znanstvenih spisov, temveč samo lepoznanske in poučne, ki so namenjeni srednjim stanovom ter so pisani v lehko umevnem zlogu. Gospodarstvo je zdaj v najlepšem redu, more se reči uzorno in število udov rase nečuveno hitro. Matica, ki je poprej imela ali pa tudi ni imela po 400 udov, štela jih je 1877.1. že 1000 in 1878.1. skočilo je število na 2000. Takisto jej je tudi imetek vzrasel od 20.000 na 40.000 gld. V priznanje nje uspešnega delovanja jej je dovolil sabor 2000 gld. letne podpore in — če nas ne vara spomin — dobiva neko pripomoe tudi od krajinske vlade. Ako sedanji, malone iz zgolj pisateljev sestavljeni odbor vztraje v tej delavnosti, mora sčasoma nastati popoln prevrat v dosedanjih soeijahio-narodnostnih razmerah, idoč na zator one plehke in mekužne poulične nemške beletristiko, ki se tudi po Hrvaškem širi več nego bi človek veroval.
Naposled je še društvo sv. Jeronirna, ki ima isti namen kakor naša sv. Mohorja družba, samo da je osnovano na nekoliko drugačnem temelji. Vsi dohodki se namreč skladajo v glavnico, a troški za izdavanje knjig se pokrivajo iz obresti, dočim naša Mohorjeva družba ima svojo glavnico v čitajočem narodu, ki vsacega leta vestno plačuje svoje obresti. Društvo ima zdaj blizu 50.000 gld. glavnice in okoli 4500 udov, med njimi je pa jedva 500 kmetov.
To so tri književna društva, na katera je vsak Hrvat lehko ponosen.
Omeniti je še pedagoškega književnega zbora in na  novo   ustrojenega   arheološkega   društva,  ki  se je
99
prav resno lotilo zadane si lepe naloge. Mnogo si obe-čajo tudi od umetnijskega društva, ki je ustanovljeno najnovejšega časa.
Kraljevina hrvaška, je povsem slovanska zemlja. Obe polovici, meščanska namreč kakor tudi vojniška, imata zgolj hrvaško in srbsko prebivalstvo. Samo v sremski in virovitiški županiji, zatem v petrovaradinski polkovniji in po večjih mestih živi nekoliko Nemcev, katerih število pa. gotovo ne presega dveh odstotkov skupnega prebivalstva. No pri vsem tem nemčari se silno pod Zvonomirovo krono, zlasti po Slavoniji in po mestih. Izvzeti mi je samo hrvaško primorje, kjer res ni čuti nemščine.    ATadomešča jo talijanščina.
Stolno mesto Zagreb daje glede tega ostalim mestom slab primer. V njem se nemškutari toliko, da pravega rodoljuba, katerega je morebiti pritirala želja, da bi si ogledal ponosno hrvaško prestolnico, kmalu zabole ušesa. Prišedšemu na kolodvor, ponuja se ti voz po nemški, v gostilni povprašuje nemški natakar po tvojih željah in razgrne pred tabo nemški cenik raznim jedem in pijačam. Nisi se še načudil tej prikazni, že se ti približuje nemški Kočevar s košaro ter te nagovarja, da bi pri njem poskusil srečo na »hoch« ali »nieder«. Nejevoljen se napotiš v kavarno. Pozdravljajo te nemški in navale pred tebe kup vsakovrstnih nemških novin. Vse kakor da si v Beču. Stopiš v trafiko. Takisto. Zaideš v kako prodajalnico. Nič drugače, samo ako nosiš gosposko suknjo. Opraviti imaš v uradu. Sluga te nagovori hrvaški. »Hvala Bogu«, misliš v sebi, »vsaj tukaj so Hrvatje«. Gospode še ni v uradu. Čakati moraš. Glej! tod prideta dva; poštenjaka sta, govorita kakor ju je mati učila. Od nasprotne strani prihaja tretji, pozdrave se in eto jih v nemščini. Malo po nemški, malo po hrvaški, tako gre ta mešanica, dokler se naposled ne izgube vsak za svoja vrata.
Hajdfna šetališče! Lep večer je in vojniška godba igra. Krasne gospe in gospodičine, oblečene po najnovejši pariški modi, izprehajajo se tu vrstoma ali sede hladeč se s sladoledom. Okoli njih se omuhavajo nagizdani go-
7*
spodičiči, čeverljajo, šale se in strižejo z očmi. Rekel bi: »tu srečen je vsak; kdor ni, pa se dela«. Tudi ti se jim primakneš, pohajaš za njimi in vlečeš na ušesa, ne da bi se deležil njih sreče — tujec si med njimi — samo vedel bi rad, v katerem jeziku se med sabo pogovarja ta izbrana gospoda hrvaška. Kaj si namer-godil obraz? Kakor vidim, ni ti po volji ta najnovejša izkušnja. V tem društvu gospoduje nemščina, krasno f veneča hrvaščina je potisnena v kot. Na sijajnem plesu, pri koncertu, v gledališči po ložah tudi ni drugače. Povsod prevladuje nemščina ter nemščina. Zdaj stoprv ti je razumna ona gorjupa ironija, ona ujedna če-mernost, s katero je i. 1861. na saboru dr. Ante Starčevih branil in podpiral svoj predlog, ki je šel na to, da se nemški jezik tudi kakor predmet iztisne iz hrvaških srednjih šol. R.ekel je namreč: »Čemu mučite svojo deco še po šolah z nemščino, saj te se v Zagrebu vsako dete lehko na ulicah nauči«.
Ako človek gospodom očita to njih slabost, dobi navadno v odgovor: »Kaj čete? Naše ženske so že od malih nog privajene nemščini. Kakor mati tako hči. Slaba odgoja. Kaj čete?« — »»Ni istina««, odzivljejo se na to gospe, »»me smo dobre Hrvatice, rade govorimo hrvaški, ali vi moški, vi nas kvarite. Zakaj nas najrajši nagovarjate nemški, zakaj nam nosite ,Agramer Zeitung', a ne ,Obzora', zakaj nas zasipljete z nemškimi romani, zakaj nam rajši ne naročite ,Vienca' ? Licemeri, spokorite se najprej sami!««
To je vražji kolobar. Težko je tu razsoditi, kdo je menj kriv.
Poleg dveh hrvaških dnevnikov, že imenovanega »Obzora« in uradnih »Narodnih Novin«, izhajata v Zagrebu še dva nemška dnevnika, namreč »Kroat. Post« in stara teta »Agramerica«, ki ima med vsemi štirimi gotovo največ čitateljev. Strokovna časopisa »Šumarski list« in »Tergovački viestnik« sta pol miša pol ptiča, poleg hrvaških sestavkov prinašata namreč tudi nemške. Hrvat z opanci in torbo v fraku pod cilindrom! Tri zagrebške knjigarne žive največ ob šolskih knjigah in pa ob nemških »Modejournalih« in raznih »Romanbibliothekah«. Trgovci in različni denarni zavodi si dopisujejo večjim delom v nemškem jeziku.
101
Doseljeni Nemci so največ podjetniki, obrtniki, rokodelci in trgovci. Ker so razumni, marni in varčni, opomorejo si navadno hitro in pridejo tudi do imetka in po njem do politične veljave. O kaki hvaležnosti do naroda, po katerem so se vzpeli do blagostanja, ali o spoštovanji njegovih svetinj se pa pri teh priseljencih jedva more govoriti; mnogi med njimi so kar naravnost neprijatelji hrvaškega naroda in njegovim narodnim in političnim težnjam. Na teh ljudeh najde dragovoljno oporo vsakdo, ki bi hotel Hrvate na zid pritiskati, bodisi Madjar ali Nemec. Kar je med njimi luterancev, imajo od nekaj let sem svojega pastorja, h kateremu so — vsaj prvi čas — tudi katoliški Hrvatje radi zahajali, zlasli ženske. Naj jim bode, ako jih veseli. Ali nepotrebno se nam zdi, da se v Zagrebu v dveh katoliških cerkvah beseda božja oznjanuje v nemškem jeziku. To je preveč ozira za pest katoliških Nemcev, katerih otroci se morajo naposled vender pohrvatiti, ako hote ostati v deželi.
Kakor po Zagrebu, tako se več ali menj napihuje nemščina po vseh hrvaških mestih razven Reke, ki pa je zdaj itak odtrgana od matere zemlje. Glede nemšku-tarstva prvakuje pa Varaždin, katerega Hrvatje zato tudi imenujejo hrvaški Frankfurt ali Frankfurt na Dravi. V njegovem lepem gledališči navadno kraljuje nemška muza. Celo Karlovec, ki si rad prideva ime »najdomorodnejši«, ima dosti Ijuljike. Zavrgla se je celo v njih staro čestitljivo čitalnico. Še slabše je po Slavoniji in v voj-niski krajini. Osek je na polovico nemški in ima na slavo Velike Germanije vsake zime stalno gledališko društvo, po druzih mestih in trgih se pa klatijo potujoča društva zadnje vrste. V Vinkovcih in v Mitrovici so se našli celo dobrovoljci, ki predstavljajo v nemškem jeziku. Povsod od Zagreba do Zemona nahajajo polno hvaležnega občinstva tudi vsake vrste »Volkssangerji« in »Na-tursangerji«.
Največjo zaslombo ima pa nemščina v Židih. Hrvaški Žid se čuti Nemca, kot tak se vede v svoji hiši, v sinagogi in na ulicah. Dvojim, da bi se na vsem Hrvaškem našla samo jedna čisto narodna židovska rodovina. Posamezni moški, sosebno mlajši, vedo se res nekamo kakor  narodnjaci,  toda pri njih človek nikdar ne more
102
prav vedeti, kaj je ponarejeno, kaj istinito. Toliko pa je gotovo, da v politiki ne gre nanje zanašati se. Kdor ima moč v rokah, ima tudi žide za seboj. Za Rauclia so bili Madjaroni, pod Mažuraničem so narodnjaki, no bržčas samo talmi-narodnjaki. Jedino šola more sčasoma te razmere zboljšati.
Kaka poštena slovenska duša si bode morebiti mislila: Kako je vender mogoče, da je nemštvo moglo na Hrvaškem pognati tako močne korenine; ali nismo tu mi Slovenci, takorekoč živ zid in jez? Srno, smo jez, alikakov? Ves razvotljan in skozi in skozi z nemšlvoni precejen. Kjerkoli se ga dotakneš, precedi se ti nemštvo izpod prsta.    Bog pomagaj!
Skrajni čas je že, da se pomaknemo iz Zagreba. Sicer bi bilo gotovo vredno govoriti še o tej ali odi stvari, toda bojim se, da se mi, dragovoljni čitatelj, ne ozlovoljiš. Z Bogom torej, hrvaška prestolnica, mi potujemo dalje.
Iti nam je za Savo.   Najlagotueje in  tudi najbrže bi se vozilo po železnici do Siska.   No, ker nimamo take sile in ker  smo  na poti kolikor je moči radi  svoji go- j spodarji,  naročimo  si  voz, ki nas vozi kamor in koder hočemo, in se ustavi, kjer nas je volja.    Nekega lepega jutra posedemo  na  Jelačieevem trgu na preprosta kola in iskra posavska konja odletita z nami kakor strela po vlaških ulicah proti Maksimiru. Zelena Zagrebška gora za l nami se riše za čuda jasno proti  vedremu nebu, a nje I vinorodno podgorjc zastira lehka jutranja meglica. Gosti logovi,  žitorodna polja in brstne loke  begajo  kraj  nas, pred nami pa se razprostira na daleko in  široko ravna ' Posavina.  Mimo prijazne Granešine, skozi Sesvete hitimo dalje proti Dolgemu Selu;  tu krenemo s ceste,  presto- j pimo zagrebško-zakonjsko železnico in zavozimo v samo Posavje.  Konji, očutivši domačo zemljo pod sabo, veselo' zahrzajo,  streso  kodrasto  grivo in kar skokoma grabijo pod se znano pot, časih po blatu, časih po prašni uirini. O kako vi cesti more se v Posavji, zlasti v nižjem, jedva govoriti.    Vozi se,  kjer se more, saj  je  Bog dal obilno zemlje.   Ako so potje slabi,  upregne  Posavec namesto dveh konj štiri; ako tudi ti omagujejo v blatu, priprejne , še dva; ako vseh šest ne more z mesta — no, potem se | ne vozi in ostane doma.    O velicem  deževji  prigodi se
103
pogostoma, da po več tednov ne more nikdor v selo, nikdor iz sela. Z jednim konjem ne vozi se nobeden posavec in sploh nobeden Hrvat, razven morebiti siromašnega Zagorca na štajerski meji. Kaj tacega bi imel za največjo sramoto, ki bi se mu mogla prigoditi. Rajši bi hodil peš, dasi bi mu to jako težko bilo, ker je navajen tudi za najmanjši pot zaprezati konje.
Posavina, kakor sploh vsaka večja ravnina, je jedno-ličua. Oko se kmalu utrudi, ker ga povsod srečava jedna in isla slika. Kamor pogledaš, livade in pašniki brez konca in kraja,  mlake  in   bare,   vrbinje in  trstičje
I in sred poljan in njiv na. široko razmakneno posavsko selo, obrobljeno z redkimi in zanemarjenimi sljiviki. Hiše so malone vse lesene, navadno vzdignene na jeden pod, tesane od trdne hrastovine, takisto tudi vse druge gospodarstvu potrebne suhote, ki so ponameščene na prostranem dvorišči kraj gnojne gomile. Okoli* glavne hiše so se razvrstile, kakor piščeta okoli koklje. skromne kočice. To so takozvane komore ali hajati (v Slavoniji), po katerih lehko na prvi pogled spoznaš zadrugo. Na Hrvaškem namreč se je ohranil še ta čestitljivi, od starine slovanski zavod. Hiša in dvor, log, polje in livada, konji in goveda in vse drugo blago ni imovina jednega človeka, temveč je skupni imetek vsega roda, živečega v zadrugi po starodavni ustanovi dedov in pradedov svojih. Kolikor je v zadrugi zakonsko poročenih parov, toliko mora biti teh komor. Po njih namreč spavajo zakonski po leti, po zimi se pa presele vsi v veliko skupno »hišo«, kjer stoji tudi velikanska peč, v kateri gori noč in dan kakor v apnenici. Človeku naših krajev se čudno zdi. ako siopivši v tako hišo, ugleda po deset do petnajst,  kakor je namreč zadruga močna,  pa tudi
i  dvajset in še po več razvrščenih postelj.
Letni pridelki in sploh vse, kar si zadruga pridobi, je skupna zadružna svojina, iz katere se pokrivajo vsi hišni troški, kakor tudi potrebe vsakega uda posebej. Dorasli moški izbirajo izmed sebe jednega — navadno najstarejšega, ako je drugače sposoben — za gospodarja ali domačina, in žena njegova je potem domačica ali gospodinja. Izboru mora politično oblastvo pritrditi. Domačin zastopa zadrugo pri duhovskih in svetskih oblast-vih  in sploh  povsod,  kjer je treba; nadalje vlada hiši,

104
odkazuje dela posameznim zadrugarjem, kupuje in pro- I daja posvetovavši se z možmi. Ako bi se domačin izvrgel v samodržca, ali ako bi slabo gospodaril, ali celo razsipal zadružni imetek, pritožili bi se pri političnemu oblastvu   j zvrgli bi ga s časti in volili druzega.   Domačica opravlja liišna  opravila,   vzdržava  red  in   skrbi za snago v hiši. V tem jej pomaga jedna izmed zadrugaric, ki se v tem  : poslu izmenjavajo vsak teden. Redara ali reduša — tako   ' namreč se imenuje ta ženska — kuha jelo, pere posodo, J čisti hišo in mesi  kruh.    Na  obroke  se   shajajo   zadru- 1 garji, ako niso daleč kje na delu, vsi v hiši. Okoli visoke mize (stol) posedajo moški, pri drugi nižji jedo pa ženske J in mladina.
Čitajoč te vrste zakliknil bode morebiti ta   ali   on: To je moj ideal!   To je prava pravcata »deveta dežela«,   i Človeku se dozdeva, kakor bi čul pripovedovati o življenji naših starovečnih očakov.    Na tej zdravi podlogi  osno- \ vana  država  bi morala  biti najsrečnejša.    Nimamo  se torej čuditi, ako celo človeštva novošegni osrečitelji, so- J cijalisti  in  komunisti,   na   kolikor  se  d;i  iz  njih  sicer J precej   nejasnih   naukov   sklepati,   nekako   nameravajo 1 segniti   nazaj   na   siaroslovansko   zadrugo   ter   na   nje 1 podlogi preurediti vse denašnje društvene razmere. —
Prijatelj,  ne prenagli se  s  svojo  sodbo!    Tudi ta svetinja ima dve plati. Ti si doslej videl le jodno in sicer  ] sijajno stran.    Obratna je jako temna.
Ni mi menda treba še  posebej  naglaševati,  da so J Hrvatje o tem, zanje životnem vprašanji mnogo razmiš- j ljali  in  mnogo   razpravljali  bodisi ustno  v   prijateljskih shodih,  bodisi   v  javnosti   po   časopisih.    Tudi hrvaški j sabor, v tej stvari  gotovo najpristojnejši  sodnik,   obrav-J naval je  na  drobnem  situ  zopet in zopet zakon o za-  j drugah.    Ali v   nobenem   drugem vprašanji  si  morebiti j niso  stala  mnenja  tako  ostro  nasproti,   kakor  v  tem. 1 Jedni so zadruge kovali v zvezde, videč v njih jeclini spas \ (rešitev) hrvaškega naroda in poroštvo zdravega narodnogospodarskega razvitka.   Drugim zopet so one izvir vsega j mogočega zla, zalega groznih napak, ki podjedajo narodu telesni in duševni  bitek.   Zato strani   ž njimi!   Razbijte jih!    Dajte narodu svobodo, naj se deli.
— »Si li morete misliti kaj lepšega nego je cvetoča■ zadruga ?« oglasi se branitelj tega  zavoda.   »Zadrugarji, I
105
vajeni rednemu delu. zdravi so in zadovoljni, staje polne lepega blaga, polja in vinogradi, dobro obdelani, obilo vračajo vloženi trud, žitnica in klet so polni božjega blagoslova. Vsem bode zadosti, tudi starcu, ki so ga že leta pritisnila in ženi, ki z detetom na prsih ni mogla iti za vsakim delom. Vsem potrebam bode zadovoljeno in kaj malega bode se moglo še spraviti«.
—   »To je ideal!« zavrne ga protivnik. »To se res lepo čita in posluša, toda je pusta teorija, katero vsakdanje življenje postavlja na laž. Te hvaljene zadovolj-nosii vaše in te evangelijske ljubezni ne vidimo nikjer. Vse nasprotno. Povsod razdor, mržnja, nemar in grozna hudodelstva. Poglejte v našo kriminalno statistiko in preverili se bodete, da dobra tretjina vseh hudodelstev ima svoj koren v zadružnem življenji. Umori, ubojstva. težka telesna poškodovanja, paleži množe se, da je človeka groza in naši sodniki zmerom zločincu štejejo v olajšujočo okolnost: da je zadrugar«.
—   »Ne tajim, da je v vaših besedah mnogo resnice. Ali zadruge niso temu krive, one so tako stare, kakor naš narod. Kako da prej ni bilo tega ? Mi stari smo jih videli še v najlepšem cvetu. Piazloge tem žalostnim prikaznim iščite drugod. Kako morete od kmeta zahtevati, da bi bil uzor vseh krepostij on, za kogar se nikdor ni brigal, tu ga je pritiskalo plemstvo, ondu sablja. In zdaj na koga naj se naslanja, komu naj zaupa, ko nihče zanj ne mara, niti vlastelin, niti uradnik, niti trgovec, niti obrtnik, vsak ga pozna samo takrat, kadar ga potrebuje, kadar mu ima kaj dati. Mnogokrat mu tudi učitelj hrbet obrača in celo duhovnik je večkrat vesel, da mu ni treba »s mužem« imeti opravka. Ali je potem čudo, da nima vere v nikogar, ker misli, da se je vse zaklelo proti njemu in da se vsacega »gospoda« že od daleč boji, ker ga izkušnja uči, da se mu bliža zmerom le v njegovo škodo ? Zadruga sama ob sebi je krasen zavod, napačen je le človek, ki je vanjo greh zasejal. In vrag tudi ni tako črn, kakor ga vi rišete. Hudodelstva so se dogajala in se dogajajo povsod, koder človeški rod po zemlji hodi. Dobra in vestna uprava bi tudi večkrat lehko pomagala in zlo že v začetku zadušila, ko bi krivca opominjala ali ga po potrebi tudi kaznovala. Tako pa, ako se v zadrugi najde malopridnež, ki se mu

106
neče delati, ki se v vsacega zadira, ki povsod seje prepir in sovraštvo, ako se proti tacemu zadruga pritožuje pri oblasti, dobi navadno v odgovor: delite se. To je vsa modrost naših upraviteljev«.
—   »Oddaljujete se od predmeta. Ne oporekamo, da. je naš seljak doslej bil nekako zapuščen od. inteli-gencije in gotovo je ta njegova osamljenost mnogo zakrivila, da je ostal neuk ter postal nepovrljiv in zaprt. Obžalujemo, da je tako, in se tudi trudimo lo napako po mogočnosti odstraniti. Tega. I udi ne vpisujemo za-drugi v greli, ali dolžinio jo. da truje narodu dušo in telo, njo pred vsem kličemo na. odgovor zarad pokvarjenosti in nenravnosti, ki je zavladala po našem narodu in ki je v prvi vrsti kriva, da ljudstvo telesno gine in da število prebivalstva, namesto da. rase, v mnogih krajih pada od leta do leta. Pomislite si samo tako zadružno »hišo«, v kateri spi po dvajset do petdeset in tudi po več ljudij, moških in ženskih, oženjenih in neoženjenih, doraslih in dozorevajočih takorekoč jeden preko druzega. Povejte nam, more h to dobro vplivati na mladino?] K temu še razbeljena peč, okoli nje vse polno mokre obleke, blatnih opankov in druzega smradeža, in kakor bi tega gnusa še dosti ne bilo, čestokrat tudi perutnina ali kakovo tele ali svinjče. V taki zatohlici mora oboleti zdrav človek, a da bi bolnik v njej ozdravel, skoro ni mogoče. Recite nam po duši, ali ni taka hiša prava kuga za dušo in telo?«
—   »Take zadruge tudi ne branimo, obsojuje se sama. Ali vse niso take in primeren pouk bi tudi šu ; odpravil marsikatero napako. Toda oni, ki so v prvi vrsti na to poklicani, večinoma za to niso sposobni. Kako bode slepec slepca vodil ? Niti nimajo dobre volje, ker pri delbah imajo oni največjo korist. A ta jim je nad vse drugo.    V ostalem pa deinoralizacija v zadrugi
v ničem ni različna od one splošne. ki zmerom huje razjeda človeško društvo. Obča gniloba in izkvarjenost zrcali se tudi iz zadruge«.
—   »Cerkev in šola v tem lahko mnogo storita. Od njiju zložnega delovanja pričakujemo, da se sčasoma vse na bolje obrne«.
—   »Tedaj cerkev je pri vas zopet prišla v milost, ona ista cerkev, kateri ste drugače pri vsaki priliki radi
107
izpodkapali veljavo. Vaš malik je bil vedno novošegni napredek, duh novega časa, ki vse zanikuje, vsako avtoriteto izpodriva in sploh vse obstoječe podira. Tudi šolo ste postavili v neko opreko s cerkvijo in zdaj naj ž njo zložno deluje? Strah nas je, da se v njej le hladni razum bistri, živo srce pa ostaje pusto«.
—  Besede, same besede, lepe sicer ali prazne. Cerkev ima v šoli še zmerom obširno področje. Župnik in učitelj, oba rodoljuba, oba nadahnena prave ljubezni do naroda, skladno delujoča na povzdigo našega telesnega in duševnega bilka -- to je bil zmerom naš ideal. — No, da pridemo do necega konca: Delitev, kakor jo mi nameravamo, zahteva že zdravi razum, zahteva jo pravna svoboda in jednakost vseh državljanov. S kako pravico morete siliti človeka, da živi v zadrugi, v kateri se čuti nesrečnega. To bi bilo robstvo. Vsak človek ima v sebi nagon za samostalnost. »Moja hišica, moja voljica«. Mi dajemo vsacemu priliko, da se postavi na svoje noge. Prelaz od zadruge na individuvalni imetek bode sicer težek, mnogi te svobode ne bode znal uživati na svojo korist, ali preverjeni smo, da večini naroda bode z delitvijo poma-gano in pozni rodovi nam bodohvaležni za to blagodat«.
—   »Da, da! Blagodat! Že zdaj se vidijo nje nasledki. Le poglejte na razdeljene zadruge. Kolikor del-nikov, toliko siromakov; prej trdne hiše, zdaj raztrgane kolibe. Srce boli človeka, ko mora gledati, kako rojeni bratje podirajo rojstveno svojo hišo ter si potem kamenje in grede med sabo dele.    Tepec,  komur za voljo  se je
■zadruga raztrgala, potepe hitro svoj del in potem trepeče pred njim vsa vas, da, vsa okolica. Ge pojde tako dalje, skoro bodemo imeli premalo kaznilnic«.
—   »Brate! mi nikogar ne silimo na delitev. Kdor je v zadrugi srečen in zadovoljen, naj ostane v njej, ali da bi se kdo proti svoji volji mogel siliti na zadružno življenje, tega ne moremo dopuščati. A vsem sam Bog ne more ugoditi. Vsakdo bode ležal, kakor si bode postlal. Delaven in varčen gospodar si hitro opomore in pride sčasom tudi do razmernega blagostanja,' lenuh in raz-sipnik pa gotovo propade«. — —
Tega mnenja je bila tudi velika večina hrvaškega sabora in ustanovila zakon, ki vsacemu posestniku daje na voljo, kako si hoče urediti  gospodarstvo  svoje.
108
Posavee je, kakor na sploh Hrvat, sangviničnega temperamenta, lehkoživec in veseljak, da mu ga ni tako hitro para. On živi le sedanjosti, bridke izkušnje ga niso izmodrile, tla bi v dnevih obilja pomislil tudi na pri-hodnjost. Ako le tekoči hip more uživati do site volje potem si za vse drugo ne tere glave. Človek jih mora videti pri njih gostbah na božič ali veliko nor (izkers), na opasilih in godovih, pri košnji ali žetvi. Tu se kuha in peče, mesi, praži, cvre. kakor da ima jutri biti konec sveta. Vol ali krava., brav in prasec, gos in puran, vse mora pod nož.
Razven teh navadnih praznikov ima pa vsako selo vsaka hiša še svoje posebne dni, na katerih se dajejo velike gosti (čast) znancem, prijateljem in rojakom, kakor veli narodna poslovica: »Dojde god, da se vidi rod«. Bodisi v hiši krst, bodisi pokop, brez gostije ne more miniti. Najimenitnejše so pa gostbe na svatbah, katerih je cela vrsta, zdaj na nevestinem, zdaj na ženinovem domu. Koliko se tu poje in popije, negledeč na drugi potrošek, je kar naravnost neverjetno. Takisto razsipen je tudi, kadar ima odličnejšega gosta pod streho, zlasti Slavonec v tem ne zna nobene mere. Oblastva so zategadelj že večkrat izdale prepoved, da se ne sme tako neumno trositi, osobito pri svatbah ne. Toda kakor mnoge druge, ostale so tudi te prepovedi le na popirji. Dandanes res ni povsod tako, ali ne zarad tega, kakor bi se bil narod morda preveril, da je tako početje nej spametno in da vodi na njegov zator, temveč samo zato, ker je izginilo nekdanje blagostanje in se siromaštvo zajeda tudi v rodovite, poprej bogate kraje. Sila je tudi tu najboljša učiteljica.
Ako človek s kmetom govori o tej stvari ter mu izkuša dokazati škodljivost teh starih običajev, dobi na-' vadno odgovor, čegar jedro se glasi iz stare pivske pesmi:
„Tak su naši starci delali, Pak su svega dosta Imali."
Denimo, da je bilo res vse tako, ali časi so dandanes drugi. Občina in država pobira od kmeta zdaj raznih davščin morebiti desetkrat toliko, kolikor jih je plačevat

109
njegov ded.   Porasle so pa tudi druge potrebe.   Poglejte iiiladili Postivk,   kako   so nagizdane  na velike   cerkvene jjlagdtiuc!    Vse je v suknu in svili,  a tenkih čižmic na no°i  ne ^ so sramovala  nobena mestna gospa.    In to vse  se   mora  kupiti   za drage novce.    K temu še slaba leta po vrsti, zemlja nemarno obdelana ne dtl več tacih pridelkov kakor nekdaj in živinska kuga se je udomačila v deželi,  nobeno   leto  ne  mine brez nje.    Povrh vsega te<*a pa je kmet še porojen pravdaš. Hrvaški seljak brez »parnice« (pravde) ni srečen.    Pravda  se  torej  za najmanjšo  stvar,   samo   da  pravico   dobi,   četudi  ima  vsa hiša iti po zlu.    Ako ni drugače,  najde  že  pri  kacem sosedu,   da ga moti v posestvu.    In ko je srečno prišel do »parnice«, potem je zmerom na poti, zdaj k  odvetniku, zdaj k sodcu, in — to se že razumeva — praznih rok  ne  more lahko stopiti  niti  pred  prvega  niti  pred druzega.    Pa koliko potov stori tudi zastonj!    Gospoda sodca  ni  doma,  ali  če je   tudi,  mnogokrat  ne  utegne poslušati   »bedastoga  muza«,   še  menj pa,   da bi zarad njega vstal iz vesele družbe, v kateri se morebiti nahaja. »Naj pride za dva, tri dni!« V tem pa ko kmet trosi na .poti  in  poseda po tujih pragih,   družina doma dela   in ne dela,  kakor je koga volja.    Najbolje  pa te razmere ugajajo odvetnikom, pravim in zakotnim.   Nobena dežela, razven morebiti ogrske, ne prija odvetniškemu stanu tako. kakor hrvaška.   Sam Zagreb jih ima do štirideset, tedaj štirikrat toliko kakor Ljubljana.
Posavca delavca ne moremo pohvaliti, prej bi rekli, da je len. Največ dela opravijo ženske, moški navadno le orjo, kose in pripravljajo drva. Zjutraj ga je pred sedmo uro redko videti na delu, in tudi to, kar dela, je bolj površno. Kadar pripeče solnce, že gleda, kje se bode pretegnil v kacem hladu. Najljubši mu je log in gozd (šuma), ker ga ni treba obdelavati — on vsaj tako misli — in vender daje lepe dohodke. »Ja spavarn, a šuma raste« je njegov gospodarstveni evangelij in kadar pritisne potreba, pa zapoje sekira. Ali ako pojde to tako dalje, presahniti mora tudi ta izvir, skoro jedini, ki je doslej deželi donašal lepe dohodke. Vse le seka, kmet kakor vlastelin, toda za nove nasade ni nobenemu mari. Marnejši delavci in boljši gospodarji so Prigorci in Podgorci,  potem  Hrvatje  ob  kranjski meji, Krašičanje,
110
Okičanje in Samoborci, zlasti pa Zagorci ob štajerski meji Ne moreš si misliti boljšega delavca od Zagorca, kakor črna živina ti dela od svita do trdnega mraka pri najslabši hrani. Seveda jeseni, ako je trta obilno rodila, tudi on ne taji Hrvata in postane lehkoživ veseljak. Pije ga on in njegova družina in poleg njega vsakdo, ki mu blizu pride, bodisi domač ali tujec. Po vsem Zagorji odmeva takrat stara zdravijca:
„Danus al sutra mrtav nam glas, Vince ostane, ne lmde nas. Hajd, knmek moj dragi, daj se napij, Dok si na svetu, daj se ga užij!"
Pri polnili vrčih in pečenih puranih je pozabljen ves trud in znoj. Danes gosti ta. jutri drugi sosed in prijatelj in prepogostoma se uresničujejo besede stare zagorske pesemee, ki govori:
„Kije nikdar Zagorec Prodal kaplje vina, S njime ga je popila Njegova družina."
Posavee je visoke rasti in krepkega života, med ženskimi je videti za čuda mnogo lepili obrazov. Vede se moško in samosvestno, prijazen je, ali ponižen ne, zlepa se da ž njim vse opraviti, zgrda ali strahovanjem malo ali nič. Za cerkev in za službo božjo ni posebno vnet, stori kar prav mora od sramote. Ta nemar se tudi vidi na cerkvah, česar pa seveda ni on sam ] kriv. Za grehe in napake bližnjega svojega ima zmerom milostno sodbo, slabosti svojih poglavarjev ne obeša na veliki zvon, še pokriva jih s priljubljenim mu izrekom: -»Eh,  kaj čemo« ?
Kola lete, silni prah se dviga za njimi. Sobice se ] je pomeknilo že visoko in pripeka živo. Konje je oblil znoj, a nam se suši grlo. Ljud in žival potrebuje od-duška in okrepe. V bližnjem selu Nartu se ustavimo in poskačemo z voza. Nismo še dobro pretegnili otrplih udov in zastalih sklepov, že se je izšetal pred nas vredni župnik, pozdravlja nas prijazno in vodi v dvore svoje. Njegovi gosti smo. Prišedši v gorenje hrame, predstavim I vas, kot stari gost in znanec, gospodu domačinu, kakor se pristoja. Pozdravlja vas še jedenkrat in vam zagotavlja, j
111
da Vi's -i° vrs<'l ni da rf'° lnu dobro došli, kar mu smete (]o pike verjeti. Posedemo. Začne se razgovor legak, uooden in neprisiljen. Govori se o politiki, literaturi in časopisji. razpravljajo se naše potrebe in slabosti, navade in razvade in to in ono, na kar nanese beseda. V tem je nadošlo še nekaj gostov, katere je domačin poklical iz sosedstva, da bode društvo večje in živahnejše. Seznanimo se tudi ž njimi. Čas mineva hitro, poldan zazvoni |n zovejo nas na obed.
Hrvatom se mora priznati, da umejo uživati božje darove. Hrvaški obed je »gospodski« obed, obilen je in preobilen, zraven pa tudi ukusen in slasten, pripravljen po vseh zakonih kuharske umetnosti. Med posameznimi jedili je zmerom primeren presledek, da se vmes tudi lehko katera reče, in se potem toliko slaje pije. Tnkov obed spremeni se navadno v južino. h kateri na konci pogostoma — tudi dolzega poletnega dne — užgo sveče. Društvo je Hrvatu potrebno kakor ribi voda. Vozi se preko hriba in doline, da je najde. V društvu pozabi na vse, tudi na služIjo in dolžnost. Društvu za voljo stori vse. Hrvaška poslovica pravi: »Društvu za voljo se je tudi frater (pater) oženil«.
„Nikaj na svetu lepšega ni, Nego kod stola veseli svi",
poje   Zagoree   in  vsacemu   Hrvatu   so   iz   duše  vzete vrstice:
»Poleg navade stare Društvo  se sabralo je, Bilo, ne bilo na pare, Samo da veselo je".
Hrvat je v »društvu« velik prijatelj reda. in natančnosti. Vse ti bode prej oprostil nego kakov prestopek tega reda, rajši se sporeče s teboj, nego bi I i dovolil, da se odtegneš kaki zdravijci. In dasi vsak vsa-cega nadzira, da ne bi morebiti kdo kakov kanec premalo izpil, mora vender vsako društvo imeti svojega »stola ravnatelja«, komur so dane vse oblasti. On nazdravlja in napija, vlada in ukazuje, kaznuje in milosti upornike. Kakor bučele v panji ne mogo biti brez matice, tako tudi hrvaško društvo ne brez ravnatelja.
113

Po juhi  vstane  domačin,   natoči   si do pol kupice I vina  in   pozdravlja   »lepo   društvo«,   ki ga je  danes počastilo in želi, da bi se kolikor mogoče   ugodno   zabavljalo.    Da se pa vzdrži neki red, prosi,  ker  bi   on  sani j utegnil biti zaprečen po   družili   opravilih,   svojega  pri- 3 jatelja in pobralima J. J., da bi namesto njega po starodavnem   običaji   »ravnal«  to  krasno   društvo.    Zajedno mu   naznani.   kateri   gost   je   danes   prvikrat   pri   nje- 3 govi mizi.
Takoimenovani »stola ravnatelj« natoči si   tudi do -i pol kupice, zahvali se domačinu za to častno poverjenje in veli, da prevzame to kolikor lepo toliko težko nalogo, I kateri bode po slabih svojih močeh izkušal zadovoljiti; da J jo prevzame toliko rajši, ker je prepričan,   da   ga   bode društvo  z   lepim   posluhom   in  natančnim izvrševanjem I podpiralo in mu tako njegov posel  olajšalo.    Ker pa jefl društvo   nmogobrojno,  izprosi si v pomoč   ljubeznivega J prijatelja J. J., da bi  stopil  na  njegovo  mesto,   ako  bi mu moči opešale. — »Zivio!« odzovejo se gosti.
Ta pomočnik se imenuje »fiškus«. Njegova dolž- j nost je posebno ta, da se v redu pije, to je: da v kupicah ni nikakeršnih ostankov ali »šoštarjev« in da kupica — kadar se ima piti iz polne — nima »uha«, to je, da je polna do roba. Gledati mu je tudi na to. da si ne bi kdo dolil vode, kadar je izdana zapoved, da se ima piti »suho vino«.
»Prosim, da si vsak natoči po volji«, oglasi se rav-J natelj. — Zgodi se.
»Da nam Bog poživi našega predragega prijatelja i J. J., in da mu bode lepše živeti in slajše piti, Bog ga ] poživi z milo in krasno gospodičino (gospo) J. J.«
Ako so v društvu tudi ženske, davajo se najprej te kot družice, potem pa druge zunaj društva. Bavna telj gleda, da vsacemu ugodi z družico, kar največ more sosebno ako je moški, komur velja napitnica, še mlad in neoženjen. Ako ravnatelj sam ne ve. izkuša zvedet: pri družili, katera bi mu mogla potresti srce. Navadno se pridevajo kot družice glasovite krasotiee iz okolice ali, iz onega mesta, odkoder je nazdravljeni gost. Vsak rod in vsak kraj ima po nekoliko tacih slavljenih družic, za katere se tečajem nekaterih let na stotine veder vina popije.
113
Nazdravljeni post trkne najprej s svojo družico. a]j0 je v društvu, in jej reče nekaj laskavih besed, poleni pa po lr,nl z \'semi pri mizi. Vsi izpijo, kar so si za to zdravijco natočili. Takoj na to se mora gost zahvaliti za zdravijco. Natoči si polno kupo »suhega« vina, vstane in reče: »Za napilo zdravijco se lepo »cifrasto« zahvaljujem v imeni družice svoje kakor tudi v svojem. Rekši to izvrne polno kupo.
Tako gredo te osebne zdravijce po vrsti, dokler se vsi ne obrodijo. Ravnatelju nazdravi fiškus. Ako je društvo posebno mnogobrojno. nazdravi se dvema ali trem zajedno.
Za osebnimi zdravijcami pride na vrsto domovina. Pri tej napitnici razvije ravnatelj vso svojo govorniško zmožnost — in to hoče pri Hrvatih nekaj reči. Govor konča z besedami: »Pijem in izročam prijatelju J. J.« Ta si natoči polno kupico, vstane in izkuša v daljšem ali krajšem govoru v napito zdravijco vplesti še kak nov govorniški cvet. potem pije in izroča komurkoli iz društva. In tako prehaja, zdravijca iz rok v roke. da pride do zadnjega, kateri jo zopet vrača ravnatelju v roke. Za domovino pije se ,»suho« vino in sicer zmerom iz polne kupice.
V  tem  je prišlo  na   mizo  neogibno  kislo   zelje   s
:-  slanino.    Jako    znamenit   trenutek   v   hrvaškimi   obedu.
t Iz steklene omarice ob steni je izbral domačin izmed množili lepo pisanih in brušenih, večkrat   celo dragoce-
:   nih kup jedno, večjo ali manjšo, kakor je namreč junak,
■ ki jo bode moral izpiti. Resnici za voljo moram pa dostaviti, da rajši izbere večjo nego manjšo. Prani se ali ne brani, nič ti ne pomaga. Izpiti jo moraš, starodavni običaj zahteva to žrtvo od vsacega. ki prvikrat stopi v hrvaško hišo. Ta kupa je namreč »bilikum«, po kateri si, izpivši jo. osvojiš vse hišne pravice. Okoli mize nastane neka praznična tihota, vse oči so z nekim straho-spoštovanjem uprte v lo kupo, ki je v vsem — zlasti pa v svoji velikosti — pravi simbol hrvaške gostoljubnosti.    Ravnatelj jo  prejme  iz   domačinovih rok,  nalije
I jo do roba z zlato kapljico, postavi jo na plitvico in poleg ključ od hišnih vrat v znamenje, da ti ta kupa jedenkrat za vselej odpira vrata gostoljubne hiše. To je
r v kratkih  besedah  misel  dolzega  govora,  s katerim se
8
114
ravnatelj zdaj obrača do tebe ponudivši I i v domačino-vem imeni »bilikum« ali čašo »dobrodošlico«. Ti si — to seveda — globoko ganen od iolike prijaznosti ter se z najlepšimi besedami zahvaljuješ za izkazano ti čast. Sam v sebi pa govoriš: »Duša v stran! Ploha gre!« in iztreseš vino v se. No, ker je kupa trebušna in globoka, ni ti je treba izpiti na dušek, ravnatelj ti milostno dovoli, da se smeš dvakrat, ali trikrat oddelmiti, samo to pazi, da kupe ne postaviš na mizo, predrto je nisi izpraznil do dna, ker sicer bi ti jo ta ali on prepostrežni sosed zopet do vrha nalil. — Hrvatje mnogo drže do tega starodavnega običaja , v nekih hišah sem videl celo zlato knjigo, v katero se vpiše vsak, ki je tu dobrodošlico pil.
Ko je to odpravljeno, oglasi se znova ravnatelj: »Gospoda! čas hiti, a dela (razumi polnih vrčev) je še dosti. Nazdravili smo domovini, ali domovina sama ob sebi bila bi pusta in prazna, ko ne bi imela čestitih in slavnih sinov . . . .« Po teh uvodnih besedah preide na posebno zaslužne može in končno nazdravlja »prvemu sinu domovine« biskupu Strossniaverju. Ta zdravijca se vzprejema z največjo navdušenostjo. Ravnatelju ni treba še posebej opominjati, da se ima piti »suho« vino in »iz polnega«, to se razumeva samo ob sebi, takisto tudi, da se vsakdo, predno pije in dalje napiva, trudi z večjo ali manjšo zgovornostjo po mogočnosti slaviti zasluge tega narodovega ljubljenca. Na Hrvaškem od leta 1860. ni društva, v katerem se ne bi Strossmaverju napijalo, razen morebiti v hiši kacega zagrizenega madjarona.
Društvo prihaja glasnejše, ravnatelj mora opominjati na posluh. Nova zdravijca je na vrsti, zdravijca. ki užiga zlasti samce, mlade in stare. Napija se krasnemu spolu, j Vse zatvornice govorništva so zdaj odprte in vse mogoče strune se navija Prešernovega godca hvala, ki jo daje ženskam, namreč:
„Da fine same nam ur'jo roke, Da one same nam glave vedre".
Pri naslednji  napitnici,   ki velja  prijateljstvu,   so gostje že vsi   več   ali menj v onem   blaženem  stanji, v i katerem se človek,  pozabivši vse brige  in težave,  čuti v resnici srečnega.    Vse je  razdragano,   vse  se  topi v
115
milini. Sorodne duše se najdejo, srca se odpirajo, sklepajo se bratinstva. Starejši ponudi, mlajši vzprejme radostno. Pa to se ne opravi tako natihoma. Vsak si izbere svojega svedoka (pričo), kateri potem, ko sta nova brata izpila čašo bratinstva in se izljubila, to novo zvezo potrdi s polno kupico »suhega« vina. Verha mo-vent, encempla iralntnt. Najdejo se še drugi »bratje«, ki se morebiti vidijo danes prvikrat in Bog ve, ali se bodo še kdaj. Takim se lehko primeri, da se čez leta več ne poznajo ali se vsaj nehte poznati. Ker se brati vse križem, predrzne se celo mladič, ki je v kupici vto-pil vso dostojnost in skromnost, in ponudi bratinstvo zrelemu. izkušenemu možu. V hrvaških društvih moreš dostikrat čuti, kako golobrado »momče« tika častitljivega starca.
Društvo je vedno bolj nemirno in bučno, podobno je bučelnemu panju, predno roji. »Posluh! Gospoda, posluh!« viče ravnatelj. Društvo se nekoliko umiri. »Bog nam poživi dom i rod, vse znance i prijatelje; Bog poživi vse. kar je komu milo i drago, srcu priraslo in privrženo, bivše, sedanje in bodoče. — Ta zdravijca bode vanderček«. Bavnatelj pije, natoči zopet in izroči sosedu na desni, ta zopet sosedu in tako naprej. To je vanderček. Ženske seveda ne pijejo, vsaka si izbere moškega, ki pije namesto nje.
Te zdravijce so navadne v vsakem društvu. Bazven teh so pa še druge posebne, kakor jih zahteva čas, kraj ali osebiten povod. Ako se slavi kak god. nazdravi se godovnjak ali godovnjača trikrat in dosledno mora se trikrat zanj ali zanjo piti.
Pravico nazdravljati ima sam ravnatelj in flškus. Ako želi kdo drug kaj nazdraviti, imeti mora dovoljenje od ravnatelja, prej pa mora dati »štempelj«, to je: izpiti mora nekoliko vina. Ako kdo ne ve, kaj je bilo nazdravljeno, mora piti »kazen«, katero mu odredi ravnatelj.
Kadar je ravnatelj izcrpil vse zdravijce, ali kadar vidi, da se društvo ne da več »ravnati«, zahvali se in oglasi »republiko«. Zdaj sme vsak govoriti, ako le najde koga, ki ga hoče poslušati. Te divje zdravijce so navadno zamotane v govore, ki so sicer malo jasni in največ logiki v oči drezajo, zato so pa toliko daljši.
116
Kar je pravili vinskih mušic, sedejo še v ožji krog in trde, da se jim je šele zdaj »piliš« odprl, drugi se razhajajo. Na razhodu se pije še zadnja časa, da bi se skoraj zopet videli, ali kakor se glasi terminus teeh-nicus:   »Saephes et amplius".
Slovencu, ki prvikrat zaide v tako društvo, te navade večinoma imponujejo, zde se mu čestitljivi narodni običaji, katerim se pokorava tem rajši, ker vidi. kako vestno jih obdržavajo ljudje, katerim drugače natančnost in zduš-nost niso Bog ve kako v čislu. No, pozneje, ko jim bolje pogledaš v oči. vidiš, da temu ni tako. da te je na prvi hip preslepila oblika, a da v vseh teh pivskih običajih ni zdravega mozga. Hitro ti preseda ta neumna disciplina, boljša stran tvojega bitja se protivi temu »starodavnemu« običaju, ki zahteva, da zatajuješ svojo voljo in žrtvuješ zdrav razum ter njemu za ljubav piješ, kadar in kolikor se ti ukazuje. To je bedasto robstvo, ; nevredno mislečega človeka.' Da se v društvu nazdravlja in napija, je prav in navadno povsod. Zdravvjce oživ- I Ijajo društvo. Ali vsakomu mora biti svobodno, hoče li za zdravijco piti ali ne, in koliko hoče piti.
Hrvatje pa sploh mislijo, da so ti pivski običaji osebiten beleg njih narodnosti in njih društvenega življenja. No, človek bi o tem lahko posumnjal, ako drži na umu, da se ti običaji nahajajo in vzdržujejo samo pri gospodi, pravi in vmišljeni. Prosti narod jih ne pozna. Sumnjivi so tudi premnogi termini technici, kakor: bi liku m (Willkommj, šoštar, vanderček, š tem pel j, ki gotovo ne govore za hrvaško izvirnost, celo velika imenitnost kislega zelja pri hrvaškem obedu človeka nehote spominja na Nemce. Kar pa po našem •; mnenji največ, govori za tujinstvo teh običajev, je veliki in pretirani ženski kult. ki v hrvaškem in sploh slovanskem narodu nima nikakeršne korenine. Ravno nasprotno. Nobeden Hrvat, bodisi seljak ali prost meščan, žene v ničem ne odlikuje, ne priznava jej nikakeršne prednosti. V najboljšem slučaji mu je ravnopravna, ima jo za to, kar je in mora biti vsacemu pametnemu človeku: družica, dana mu od Boga, kakor pravi sveto pismo, v podporo in pomoč; verna tovarišica mu na poti skozi življenje in dobra mati njegovim otrokom. V hiši in gospodarstvu ima svoje odmerjeno področje, svoj
117
delokrog, v kateri mož pustivši jej vso oblast, navadno ne sega. Vse pretirano češčenje in povišavanje ženskega spola mu je pa povsem neznano, da, zdi se nm naravnost smešno. To je, pravim, v najboljšem slučaji. Navadno pa še tako ni. Prepogostoma je kmetu žena samo neko potrebno zlo, neko človeško bitje nižje vrste. Hrvaški seljak ji1 v govoru jako olikan in izbirčen v besedah, dobro ve, da se z gospodo ne sme na vsa usta govoriti, zna se mu, da je imel z gospodo dosti opraviti. JJikdar ne bode dal iz nsl besede: svinja, prasec, govno, klalo in kar je še drnzih tem podobnih, da ne bi se opravičeval rekoč: »oprostile«, ali pa: »z dopuščenjem govoreč«. Takisto li bode pa tudi, ako pride! k njemu v hišo, predstavil ženo svojo z besedami: »Oprostite« ali: »z dopuščenjem govoreč, to je žena moja«. Kako hrvaški kmet ceni ženo, nam bode hitro jasno, ako pogledamo v zadrugo. Zadrugar se je oženil ter je svojo izvoljenko dovel v hišo. Človek bi mislil, da bodo ostali zadrugaiji imeli nekoliko srca do mlade žene, in da je ne bodo precej preoblagali s težkim delom. A kako se b? resnici gaja sinahi ali mladi, kakor jej Hrvatje pravijo'^ Mlada mora leto in dan prva vstajati in zadnja leči. Zvečer mora moške izuvati, prati jim noge, obutev in obleko čistiti, peč kuriti, vodo za umivanje pripravljati, pometali in sploh prijeti za vsako delo. za katero nihče drugi ne mara. Mlada je metlja, s katero sme vsakdo pometati; cunja, o katero se sme vsak obrisati; nanjo vse reži, ob njo se vse zadeva. In ko je pred nekoliko leti Rauchov sabor ukrenil neki zakon o delitvi zadružnega inietka, po katerem bi tudi ženske imele pravico na del, razjaril je ta zakon ves hrvaški narod, ki se je po njem čutil globoko razžaljenega v svojih pravnih nazorih.
Zdaj pa poglejmo v društvo hrvaške intoligencije. Ženska je sobice, okoli katerega se vrti mlado in staro. Vsaka je ljubezniva, blagorodna, milostiva in premilo-stiva, vse se jej klanja, liže jej roke, vse se jagrai za dobrohoten pogled iz nje nebeškega oka. Ženska se obožava, kuje v zvezde, povzdiguje v deveto nebo, ženska ni več človek temveč angelj. Ženska ljubkost, lepota in milina se slavi v pretiranih slavospevih; za ženske se pije brez mere in konca, pa ne sedeč, ali stoječ,
118
kakor za kako navadno stvar, temveč klečeč, na kolenih klečeč, ako ne celo iz nje čevlja.
Ali si moreš pomisliti večja nasprotja, nego jih imaš pred seboj v dveh sinovih istega naroda, morebiti istega očeta. Jednemn mora žena bratova noge prati, drugi s kupico vina v roki klečeč pred žensko vzdihuje in po-giba, pred žensko, ki mu je morebiti povsem tuja.
Ta cvet gotovo ni vzrasel na hrvaških tleh. Kdo se tu ne spominja na »Frauendienst« nemških »ritterjev?« In roke, ki so presadile ta nemški cvet na hrvaško zemljo, še niso bile najčistejše. Beržčas so vse le običaje zanesli razni Landsknechti in Kriegsknechli, ki so se preteklih stoletij valjali in popivali po Hrvaškem, češ, da bodo deželo branili pred  Turkom.
Kdor bi Hrvate sodil po tem, kako se v društvih vedo z ženstvom, moral bi misliti, da pod solncem ne more biti tako blaženih in srečnih zakonov, kakor tu. A vender nikjer nisem videl toliko razdraženih zakonov, kakor med hrvaško inteligencijo.
Hrvaška je vinorodna dežela. Izvzemši visoko ležeči »gorski kotar«, večino gorenje Krajine in nizko posavsko ravan rodi skoro povsod vinska trta. Povprek se more računjati, da Hrvaška s Slavonijo in Krajino pridela na leto do tri milijone veder vina. Hrvaško vino je sploh dobro in zdravo, sicer pa, kakor povsod, jako različno, kakor namreč vinograd leži, kakeršne trte ima in kakor se obdelava. Najbolj na glasu so vina bukov-ska, svetojanska, kalniška, gašcerovska, moslavinska, sremska in bakerska. Zagorsko vino je kislasto, našemu Dolenjcu podobno, kalniška, moslavinska in sremska so jako močna. Nekoliko tega vina se izvaža v Krajino, na Štajersko in Kranjsko, v zadnjo deželo razmerno še največ, dasi je ves izvoz v primeri s pridelkom jedva imena vreden. Velika večina se ga popije doma. Gospoda pije samo starino, kmet pa seveda kar ima ali kar dobi.
Ljudem, ki pijo po tako strogih pravilih, ne more biti vse jedno iz kacih kupic se pije. Priljubljene so majhne in srednje, ki se lehko na dušek izpijo, kajti vsi kozarci na mizi morajo biti — more patrio —• zmerom prazni. Cul sem, kako je neki slivar svoje mestne prijatelje vabil k sebi v »lov«, in ker so se  nekoliko  obo-
119
Javljali, podpiral je svoj poziv s tehtnim razlogom: »Pridite,  imam nove kupice«.   In to je odločilo.   Šli so.
Razgovor v društvu se vrti največ okoli vina, kaka svojstva ima kaplja iz te, kake iz one gorice; katerega moč se kaže v glavi, katerega v nogah. Pripoveduje se, kako je bilo zadnjič pri prijatelji Mirku, kdo je »ravnal«, kako so tega spravili pod mizo in hoteli tudi onega, pa se »pasja veva« ni dal, kako so bili naposled »veseli« ali celo »široke volje«, kajti gospoda ni nikdar pijana. Vmes se pripovedujejo tudi razne smešnice, katerih so Hrvatje polni, kakor sipek koščic in jih znajo navadno tucli masi no pripovedovali. Ako je društvo zgolj moško, pridejo tudi opolzle na vrsto. Ko bi kdo vse to blago zbral — vsega bi pač ne smel tiskati — dobili bi izvirnega smešničarja, prod katerim bi se vsi »vocativi«, »krški raki« in »paprikaši« morali skriti.
Samo ob sebi se razumeva, da se v društvu tudi politikuje, nikjer toliko, kolikor na Hrvaškem; vsakdo se misli rojenega politika, tu že otroci politikujejo. Politi-kovanjc je krivo, da se druge stroke človeškega znanja več ali menj zanemarjajo, ker mladiči deno knjige prezgodaj iz rok.
Ni mi treba še posebe omenjati, da človek, ki je vstal od hrvaškega obeda, istega dne ni več za ozbiljno delo. Tega se je preveril tudi bivši Rauchovega sabora predsednik, ko se mu je jedenkrat potrebno zdelo sklicati poslance v popoludanjo sejo. Tu so vstajali čudni Demostheni in Giceroni, da je predsedniku samemu tesno prihajalo. Jednemu je tudi ostal celo pridevek: »popolu-danji govornik«.
Končno naj povem, da Hrvatje še dandanes mnogo drže do »titulušov«. V tem so jako strogi. Mnozemu se v resnici zameriš, ako mu ne daš, kar mu gre. Potreboval sem nekaj časa, predno sem vsem prišel do korena. Kdo je „reverendissimus" in kdo samo „admo-dum reverendus" mi ni delalo dosti preglavice mnogo teže je bilo potegniti mejno črto med »spectahiMs" in iclarissimus", a največ sta mi prizadela „magnificus in illustrissimus". Tu se še zdaj ne morem vadljati, da bi v vsakem slučaji pravo pogodil.
Solnce se je nagnilo na zapad, a nam, ki želimo potovati  dalje,  raziti se je z ljubeznivim domačinom in
120
njegovim veselim društvom.    Zadnjikrat  zazvene kupice za »srečen  pot«,  izljubimo se, posedamo na voz in čili konji odlete, kakor bi za njimi gorelo.    »Živeli!   Srečen pot!« kliče vse društvo za nami,   dokler  nas ne zakrije visoka koruza.    Pa kmalu nas mine polje in pred nami se razprostirajo ravne in široke livade in pašniki, katerim konca ne moremo dogledati. Po njih se pašo in poigravajo   krdela   grivastih   konj,   da  jih   je   veselje   gladati. Posavski konj  sicer ni velik, niti vitek in gladek,  ali za I o je močen in gost,   širocih  pleč in iskrili  očij. zraven poskočen in muhast, ali  ob jednem   tudi  krotak kakor jagnje. Poleg tega je za čudo vztrajen, rekel bi neugnan in zmeren kakor njegov dolgouhi sivi bratec.  Naš »rev-lenko* le redkokdaj dobi ovsa  ali   kacega   druzega   žila pod zobe,   zadovoljava se   s samim  senom,   in  še to je navadno slabo — prav konjsko.    Posavec je,  kakor  že znano, glasovit konjar in mnogo drži do lepe živali, katero v varstvo izroča sv. Bartolu.    Da  bi  na  Bartolovo prišli v Posavje, imeli bi kaj gledati.    Onostran Save v takoimenovanem   Turovem   polji   stoji sredi drevja tik za nasipom stara lesena cerkvica, posvečena sv. Bartolu, konjskemu   zavetniku.    Ta   cerkvica,   podpadajoča   pod župo veleševsko, preprosta je in zanemarjena, ali na ta dan se  zgrne  okoli  nje  sila  naroda  iz   vsega  Posavja. Pod  drevjem  se  toči   vino,  kuha   meso,   peče  pečenje, slepec gode na jedno struno in s preletečim glasom pojoč tožne  pesmi  prosi milostinje.    To je  stiska  in   vretje! Prava  narodna  svečanost.    Zdaj   zapoje   malo cerkveno zvonce.    Huka in buka  potihne,   ljudje   se  razmikajo v dve strani,   klobuki  lete z glav.    Procesija   gre.    Počasi se premice  dolga,  dolga  vrsta   voz,   morebiti  jih je sto ali še več — v boljših nekdanjih časih utegnilo jih je biti tudi po tristo.    Pred vsak  voz  so zapreženi  štirje lepi, gizdavi konji, a v grivo   vpletene so jim voščene  sveče, i Prednje konje vodijo   mladeniči,   noseč v drugi roki vo-ščenice, a na zadnjem konji jaha   brdak   mlad  Posavec. Dolgi vozovi so polni letošnje  slame, na nji  sede  žene, < stare  in  mlade,   sede  dekleta  in  otroci,   vse  v najlepši praznični   obleki   kakor   padel   sneg,  vse  p >je pobožne pesmi in priporoča svT. Bartolu svoje  konjiče.    Tako   se počasi pomika  sprevod in  obide  cerkev,  obide jo dvakrat, trikrat.

121
Tako se je od starine hranila ta slava, hrani se še dandanes, samo da gre zmerom na manje in sicer v isli meri, kakor propada Posavcem nekdanje blagostanje in % njim konjarstvo. Priča temu so po posavskih zadrugah velike konjske staje, ki so zdaj pohiprazne, in mršava. lljuseta razdeljenih zadrugarjev. Tu bi bilo pač potrebno, da. bi vlada od svoje strani za povzdigo konjar-gtva in z;| poboljšanje posavske konjske pasme kaj več storila, nego je do zdaj. Sploh je to največja napaka vseli hrvaških vlad in tudi sedanje, tla so tako malo storile za pospeh kmetijstva in gospodarstva, ki je vender povsod prva, a na Hrvaškem skoro jedina podloga in opora vsemu državnemu bilju. Hrvaški krnel obdeluje zemljo z malovrednim staro večnim orodjem in gospodari, kakor so gospodarili njegovi pradedje pred sto in toliko ■leti, ako ne slabše. JJa bi sadil in oplemenjeval vočke (sadna drevesa), tega mu ni mari in tudi do zelenjadi nima veselja, jedini luk in česen sta mu po volji. O hučelarstvu more se jedva govorili, in kar ga je, nahaja se na isti stopinji kakor pred tristo leti. Razumnega buče-larja bi obhajala groza, ko bi videl »košniee« svojega hrvaškega druga. Svilarstvo, ki nekdaj ni bilo neznatno, propalo je novejšega časa popolnoma. Na spomin te porušene gospodarstvene široke so ostali kakor stebri sredi razvalin, županijski »nadzorniki svilarstva«, katerim pa njih popolna nevednost glede vsega, kar se tiče svilarstva, nikakor ni na poli, ker nimajo ničesa nadzirati.
Vinstvo je pač zadnjih let nekaj napredovalo, toda ta napredek ne gre toliko na vladni rovaš, kolikor se ima pripisati posebnemu trudu nekaterih gospodov župnikov, posestnikov in vlastelinov, ki imajo za ta napredek gotovo večje zasluge nego vlada skupaj z gospodarskim društvom. Prva je res pred jednim ali dvema letoma v nekatere vinorodne kraje pošiljala potnega učitelja, izkušenega vinščaka, ki je ljudstvo poučeval in mu kazal, kako mora delati, ako hoče iz svojih goric dobivati večje dohodke. Ljudstvo je bilo tega učitelja jako veselo in po hrvaškem časopisji je bilo brati, kako hvaležno je vladi, da mu ga je poslala. Toda ta pouk je trajal samo malo časa, vlada ga je kmalu zopet ustavila in  o  potnem  učitelji   že  dlje   časa ni ne duha ne

122
sluha. Takislo se godi vsaki drugi gospodarstveni stroki ako prosi pomoči od vlade, takisto se postopa, ako je treba kako cesto delali ali kaki reki strugo uravnati. Vlada se bržčas - - kakor po navadi — izgovarja, da za to nima penez. Mogoče, da jih res nima, ali bi jjjj morala najli in vzeli hodi iz oka, hodi iz boka. Zakaj jih najde za druge stvari ? Hrvaška zemlja si je ustanovila po vladi hi svojem saboru v preteklih, dvajsetih letih mnogi zavod, ki je požrl na stotine lisoč narodovega inietka. zavod, ki je sam oh sebi gotovo dober, ali ven-der ni tako silno potreben, da ne bi mogli ž njim počakali dot h', da bi se položil temelj zdravemu narodi nenm gospodarstvu. Siromaki kuhajo z vodo. Ali Madjar ima tak zavod in kako bi potem Hrvat mogel bili brez njega.! in lako je res nekoliko istine v dnem očitanji, ki ga morajo Hrvatje večkrat slišali, da namreč ne zidajo od spodaj, od temelja na višek, temveč nas-protno od zgoraj, od strehe nizdolu.
Pred leti so je v hrvaškem saboru pretresoval in dognal zakon o neeem kulturnem svetu (kult. vieče), ki pa je bilo mrtvorojeno dete in kot tako pokopalo se je tihoma v saborskem ali vladnem arhivu. Svetniki so bili sicer imenovani, ali dosle se ne zna, kakov glas ima kdo, nobeden še ni jeknil. Toliko glasneje pa kriče ceste in reke, bare in gozdi. »Sto bi valjalo, da volovi ricu, to jarmovi škripe«, veli slavonski pregovor.
Kakor nam je že znano, ustanovilo, se je v prvi ilirski dobi v Zagrebu »Gospodarsko društvo«, ki se pa menda svoje imenitne naloge ni nikdar prav zavedalo. Med vsemi sličnimi društvi v Avstriji delalo je morebiti zagrebško najmenj. Izdalo je »Gospodarski list« in kupilo si je na neugodnem kraji zemlje za svoje poskuša-lišče. V ta zavod se je vtaknil lep denar, no, vender ni ustrezal svojemu namenu. Ž njim se je morebiti okoristil kak odbornik, ali kak družabnik iz bližnje okolice, a deželi ni donašal nobenega vidnega dobička. Tudi z »Gospodarskim listom« društvo ni bilo srečno. Urejal ga je ta ali oni »literat«, ki takrat baš ni imel boljšega dela. In tako se je prigodilo večkrat, da ga je dobil v roke mož, kateremu je vse gospodarstvo bila deveta briga. I kako ga je vender urejal ? Prav lahko. Mož je znal  nemški in v tem jeziku  izhaja  množina  dobro
m
Ijejanih gospodarskih časopisov, možu je bilo treba 'zbirati. S primemo majhnim trudom je napolnil maju »Gospodarskemu listu« torbico in ga razpoki vsak teden po hrvaškem svetu. Kdor bi ga bil sital, našel bi bil v njem večkrat prav lepe stvari o na-redku in razcvitu kmetijstva po Nemškem, Francoskem, bigleškem in drugod, malo ali nič pa o potreba)] hrvaš-ega kmetovalca. Ako si holel zvedeti, kako stoje: setve Hrvaškem, kako vinogradi, moral si iskati po beških peštanskili   nemških listih.
Kdor seje jedenkrat prijavil za družabnika, dobival je ]tem lisi zmerom naprej, ne da bi se bil kdaj od njega za-teval letni donesek. Lisi in uprava društvena se je vzdr-avala iz podpore, ki jo je društvo uživalo od dežele. Tako e je gospodarilo gotovo kacih petindvajset, let. Ako je ider v tem času gospodarstvo napredovalo, je lo za-jga nekaterih posameznih, za napredek vnetih gospo-rjev, zlasti župnikov. Od nekaj let sem se je obrnila, cer tudi ta stvar na bolje, društvo in list sta v dobrih okah, društvo tudi ve, kako bi imelo delati, toda — ma drobiža. Vlada mu je že ali mu hoče pristriči tno podporo.    Brez nič pa ni nič.
Društvo ima tudi poddružnice po deželi, ki so pa jpolnoma nedolžne. Kdo bi tudi od njih zahteval delo-mja, ko je matica mrtvoudna. Poddružnični prvomestnik iče jedenkrat v letu družbenike svojega okrožja v go-Dodarsko skupščino. Tu se iz »Gosp. lista« najprej bere kov članek — da ne bi morebiti kdo mislil, da to ni 3spodarska skupščina — potem se razgovarja ali o tem Miku ali o kacem drugem gospodarskem predmetu — ajrajše o vinstvu, pobero se tudi letni doneski, ako hoče io kaj plačati, in naposled sedejo k obedu ter so veseli 3oleg navade stare.«
Blizu kacih dvajset let imajo Hrvatje v »veselem« riževei gozdarsko in gospodarsko šolo, ki pa ima dva oddelka, namreč višjega in nižjega, takoimenovano »ra-tarnico«, v kateri se kmečki sinovi, ki znajo brati in pisati, praktično uče kmetijstvu. Ratarji uživajo vsi štipendije, bodisi deželne, bodisi občinske in tudi v višjem oddelku in v gozdarski šoli bode jih le malo študiralo na svoje troške. Dasi ta zavod ni mlad, vender si ne more pridobiti prave veljave  in še dandanes se ne more reči
124
o njem, da. je raven drugim slienim zavodom avstrijskim. Dežela je sicer proti svoji mori mnogo storila zanj, ali vender nima še vseh potrebnih učil in pomočkov manjka mu še mnogo. Najprej pa bi mu bilo želeti boljšega, nadzorstva, ki bi mu znalo vdihniti nekaj oživi ijajočega duha ter zatrdi ono kužno mrtvilo, ki se je že o njegovem postanku vanj zaselo. Ravnatelji na tem zavodu se menjajo hitro in to gotovo ni dobro, kar je pa. še slabše, je to, da ima vsak najmeiij toliko protiv-nikov, kolikor je učiteljev na zavodu, ker se vsak misli najsposobnejšega za to mesto. Temu bi jedva bilo pomagali, ako bi vlada vsacemu količkaj sposobnemu ustrojila svoj zavodček ter mu ga izročila na ravnanje. Hrvaški veleposestniki o križevskih gojencih nimajo najboljšega mnenja. Islina je, da iz miiozega govori samo sovraštvo do vsega, kar je hrvaško, ali tudi iz ust po-. štenega narodnjaka sem čut ostro sodbo: Slabi gospodarji, dobri »stola ravnatelji«. Čudno se je zdelo meni tudi to, da se mmnogo teh gojencev videval po vseh mogočih službah, samo ne pri gospodarstvu. Celo mnogi »ratar«, videvši kako lepo živi gospoda, popusti plug in motiko ter se pogospodči idoč med pisarčlče ali občinske uradnike.
Sava je najimenitnejša hrvaška reka, a imenilnost nje poskočila bi še znatno, ko bi se jej korito uravnalo. Do Puigvice pod Zagrebom teče jako neuredno, razdeljena v mnoge plitke struge, ki se stoprav pri Rugvici zlijo in od ondu se giblje vsa njena voda v skupnem, zdaj ožjem zdaj širjem koritu. Brdka planinska lici, ki jasna in glasna prišumi iz slovenskih gora v hrvaško ravan, vleče se motna in tiha dalje proti srbski zemlji, kakor užaljena z ljutim razporom med rodnima bratoma.
Sava prinaša z gorskih stranij mnogo peska in proda, katerega tu, kjer ima tako neznaten strmec, na mnogih krajih nasiplje v široke_ klečeti, semtertam tudi dela velike poloje in otoke. Še več grušča nego Sava sama donašajo nje mnogi pritoki, sosebno oni z desne strani. To vse pa dela, da je savska matica jako nepravilna. Velike globočine se menjajo z mnogimi plitvinami. Dočim jo pri mali vodi tu in tam mož iehko prebrede, globoka je zopet na drugih krajih 20 do 25 metrov. Vsakomu bode doumno, da so te plitvine brodarstvu velika zapreka.

125
n mali vodi mogo pluti le najmanjši parohrodi in še li
r morajo rasi vožnjo ustaviti.
Posavina je lep in rodoviten kos hrvaške zemlje, pridna delavna roka in dobra uprava izpremenila hi jo lehko v mali zemeljski raj. Ali taka. kakeršna je dandanes, je ondotnim stanovnikom prej mali pekel. Ljudstvo živi v vednern strahu in trepetu pred veliko vodo. ki jim poplavi na   dolgo in  široko  njih   polja   in livade
\ ali jih celo goni od domačih ognjišč. In ko upadejo vode.   ostanejo  premnoge  mlake  in prostrana blata,  iz
" katerih se o poletnem solnci širi kužen vzduh, ki ljudem truje telesno zdravje. Odtod one trdovratne mrzlice fgroznice). ki od nekdaj zatirajo posavsko ljudstvo. Razven tega je vsa Posavina polna silnih barij in močvirij, ki nikdar ne presahnejo, a dala bi se — da je s čim — prestvariti v najplodnejšo zemljo.
Na levi savski obali se razprostira vzdolž reke jako nizko zemljišče, podobno kacemu staremu savskemu ko-
[   ritu.   To korito je na nekaterih mestih niže od Save. v
I njem zastajajo vode savskih pritokov z leve strani in delajo velika močvirja.   Taki pritoki so: Lonja s Črncem
i in Čazmo.  Ilova  s  Pakro.  potem Veliki  in  Mali  Strug.
t" Ves svet. ležeč oh teh vodah, močviren je več ali menj. Tu se nahaja glasovito Lonjsko polje, zatem Mokro polje in Mramorno polje. Najznamenitejše je Lonjsko polje, ki se razširja od Save do Moslavske gore, od Siska do ustja Lonje ter meri 1150 □kilometrov.   O njem se je mnogo
.  govorilo in pisalo.   Več nego sto let se meri in meri na
I vse strani, komisija za komisijo je hodi gledat, osnove za njegovo osnšenjc se delajo iu predelujejo, a Lonjsko polje je še zmerom staro Lonjsko polje in po vsi priliki
■   ostane  še za dolgo  najugodnejše zavetje  neštetim legi-
I jonom žab in vsakovrstni vodni golazni. Tudi bivši hrvaški ban baron Rauch je hotel to polje osušiti, ali. kakor je znano, vgreznil je ter se ndnšil v njegovem blatu. _
Še mnogo večja preglavica, nego so barja in močvirja, je Posavcem Sava sama. Po dolgem deževji silno narase in prerase ali predira nasipe ter se razlije po obdelanih njivah in senožetih. Lanske jeseni je bilo malone vse Posavje zalito in ker voda dolgo ni odtekla, šla je vsa ozirnina po zlu.    In na letošnjo pomlad,  ko
126
je bil čas jare setve, prihrumele so znova nebrzdane vode iu Posavje izpremenile v morje. Zimske setve s0 propale, a spomladi se ni moglo nič posejali. Škoda storjena po vodi v hrvaškem Posavji. ceni se na štiri milijone. Nujen in zdvojen gleda Posavec bližajoči se zimi v oči. Kaj mu more prinesti druzega nego glad in bolezen? Za nesrečni Szegedin se je omečila vsa Ev-ropa, da. ves svet, a bednih Hrvatov se ne spominja nihče.    Madjar je zdaj v modi, a Hrvat ne.
Že od pamtlveka se je  hrvaškemu   Posavcu  boriti z vodo.   vsake jeseni  in vsake pomladi  stoji na oprezu strahom gledajoč, kako voda narasta, in nemirno ozirajoč se v nebo, ne bi Ii skoro populmil suhi veter ter razpršil vodonosne oblake.   Stoječ v vekovečni borbi s tem svojim največjim neprijateljem  in oprt samo na se in na svoje moči, pozna za čudo dobro njegove navade in muhe in se  mu zna tudi z dobršnim  pridom ustavljati.    Občine same  so  si  napravile  vzdolž svojih  zemljišč nasipe in branove ter jih proti svojim močem tudi dobro vzdrža-vale. Zato so tudi v onem času mnoge velike vode prešle brez posebne škode.   Odkar so se pa pred nekoliko leti preustrojile občine in so občinski uradniki,   dobivši širši delokrog,  se nekako pogospodčili,  začeli so vse bolj  in bolj zanemarjati prve in prave svoje dolžnosti.   Tej go- i spodi se zdi lepše voditi ovrhe  in dražbe  in šiloma iz-terjavati zaostale davščine, nego briniti se za dobro na- j roda ter opominjati ga na popravo nasipov.   To se zna! I Ono   prvo  nosi  vsakovrstne pristojbe  in  deleže,   drugo samo navadno plačo,  to  mu  mora  pa  narod   dati  že j tako ali tako, ker si ga je izbral za občinskega uradnika. Tu in tam tudi lehko čuješ, kako ljudstvo obtožuje svoje  \ načelnike in beležnike, da navlašč zapuščajo nasipe, ker I zapuščen nasip rodi povodenj. povodenj rodi slabo letino,  4 slaba letina rodi kmetu dolg in propast, propast pa nosi s seboj mnogotere pristojbe in te padajo v žep občinskemu \ načelniku in beležniku.    Groza obhaja človeka, ako pomisli, da je ubogo ljudstvo takim pijavkam izročeno na j milost in nemilost. In to niso morebiti kakovi »Kranjci«   , ali »Švabe«, temveč sinovi istega naroda, brat bratu reže j jermenje z živega  hrbta.    In  kaj  dela  upravna oblast? Nato vprašanje dobivamo soglasen odgovor:  »Nič, kajti po starem pregovoru vrana vrani očij ne pije«. Pregovor   i
127
ie resničen, ali lakislo je pa ludi resnično, da taka uprava sama sobe obsojuje.
Prirodni nasledek tacega gospodarstva je bil, da so nasipi od dne do dne bolj propadali in vsled tega po-voclnji od leta do leta večjo škodo delale. Javkanje siromašnega naroda je bilo naposled tako splošno in glasno, da mu se više oblasti niso mogle dalje ogluševati. Poslale so svoje inženerje merjavce v Posavje davši jim nalog, da nasipe pregledajo in s pomočjo ljudstva popravijo. Narod je bil teh mož neizrečno vesel, menivši, da bode odslej rešen največje preglavice, silne vodne nadloge, zato je rad delal tlako in stregel veščakom, kar je največ mogel, v svesti si, da se tu vender jedenkrat dela nekaj na njegovo korist. Toda nekaterim domačim razumnikom delo učenih gospodov kmalu ni bilo po volji, pogrešali so zdravo in trezno premišljenega in temeljitega dela, dozdevalo se jim je, da se le krpari in maže brez prave osnove in da zategadelj stvar ne bode imela obstanka. No vender se je delalo, naposled tudi dodelalo in veščaki so se vrnili v Zagreb. Vlada je delo pregledala in pohvalila delavce, da, izposlovala jim je na najvišjem mestu celo priznanja, ki so se potem zaslužnim možem v podobi redov in križcev, zlatih in srebrnih, na prsi pripela.
No, zadnjo besedo je vender imela Sava, ki je tu, spomnivši se svojega spola, pokazala vso trmoglavost in objestnost in tako dala prav onim možem, ki so že sprva glave stresali. Povodenj lanjske jeseni je dokazala ničevost vseh človeških del sploh, hrvaških pa še po-sebe. Kakor prava ženska je bila povrh vsega še tako hudomušna, da je s svojo vodo čakala tako dolgo, da so bili redovi.in križci dovoljeni. Prav takrat, ko so se ta častna znamenja pripenjala na razne zaslužne prsi, priclrvila je tolike silne vode, da so se razplinili nasipi in da je na vsak križec prišel vsaj jeden predor.
Nič bolje se ne godi Hrvatu graničarju pod vlado slavne Generalkommande v Zagrebu, ki je v upravi nespretna in malomarna kakor banska, druga je vredna druge. Posebno bridke izkušnje o tem ima nekdanja brodska polkovnija, ki je bila letos malo ne vsa 'poplavljena, največ pa je trpelo Jelasko polje, ki je zarad posebne Vodovitosti   daleč   razglašeno.    Narod,   spoznavši

128
veliko inienilnost Jelasa, ogradil si ga je dobro in zavaroval proti poplavil. Že preteklega stoletja je vzdignil močen nasip vzdolž Orljave dp Kobaša in dalje ob Savi do Broda ter tako svojo dragoceno žitnieo ubranil valovom Orljave. ki jo je prej pogostoma zalivala. Popravil in še bolj učvrstil je ta nasip početkom tega stoletja mnogozaslužni polkovnik Milutinovie. kogar se narod se zdaj hvaležno spominja. Na nasip se je pazilo strogo; živina, zlasti svinje niso se smele pasli po njem. Nadzor je bil toliko lažji, ker so ob nasipu bile ponamešiVne »kordonske« straže. Odkar pa je razvojačena vojniška Krajina in je odpravljen kordon. zanemaril se je nasip, živina ga je razbodiln, svinje in miši so ga razrile in ko je prišla velika voda. trgala ga je in prejedala, kjer se jej je zdelo. Zdaj so se upravne oblasti spomnile svoje dolžnosti. Generalkomando je poslala polno zemlje-j mercev in drugih tacih veščakov na dolenjo Savo, da jo ukrote in zaženo v korito. Možje so merili in merili, računjali in risali in snovali črteže ter so naposled srečno ukrenili, da je sip prenizek in da se morajo predori za-čepiti. Mnogo lepega časa je v tem preteklo. Ljudstvo je zvedavo pazilo početje teh učenih gospodov in rado- : vedno pričakovalo, kako čarobijo bodo izveli. Osnove so potovale v Zagreb na višje odobrenje in bile so tudi odobrene, ko se je prej zapovedujočega generala doglavnik sam na mestu prepričal, da so temeljite in veljavne. Zdaj je moral narod zasukati rokave in izvajati pohvaljene osnove glasovitih veščakov, delal je na vse pretege. on in živina njegova, toda delal je le nerad in prisiljen, vedel je namreč, da tako delo pri taki vodi ne more imeti nikakeršnega obstanka, ker je mora prva povodenj odnesti. In tako se je tudi dogodilo. Velika voda letošnje pomladi je podrla in odplavila vse. kar je nekaj modrih glav zamislilo in tisoč žuljavih rok izvajalo po osnovah, katere so bile. na popirji tako lepe videti. A bogato Jelasko polje je uničeno za nekaj let. Silne vode so se razlile po njem in so zatopile polja in vasi. Več tednov je bilo vse pod vodo, hiše in hlevi so se podirali, mnogo blaga (živine) je poginilo, žito in druga spravljena hrana se je razvlekla in raztepla ali pa pokvarila. Ta straho--vita nezgoda je zadela Jelase toliko huje, ker jib je zatekla nepripravne,  kajti  mlajši rod nikdar  ni videl kaj
129
jednacega, starejši je pa tudi že pozabil na nesreče, ki I so se dogajale pred več desetletji.
Veliko škodo, dasi ne toliko kakor Sava, dela tudi -reka Drava, ki je svoji južni sestri v vseh razmerah jako podobna. Tudi Podravine velik del pokrivajo prostrane bare in blata in Podravcu se je boriti z vsemi onimi nezgodami kakor Posavcu.
Mimogrede bodi omenjeno, da po ogrsko - hrvaški nagodbi mora država iz skupnih državnih dohodkov zidati ceste in železnice, čistiti in uravnavati reke ter izsušati močvirja. Ali doslej ta ljubezniva država za Hrvaško ni storila čisto ničesar, za tolika silno potrebna dela ni izdala beliča. Bratu Madjaru bi menda bilo najljubše, ko bi se vsi Hrvatje podavili v blatu.
Solnce, ki je doslej žarke svoje jako občutno zabadalo v hrbte naše, pomiče se k zapadu in kmalu zatone za kopo belih oblakov zlateč njih robove. Vročina pojenjava malo po malo, človek in žival si oddahne, posebno pa še nam prija hladen vetrič, ki nam zdaj pihlja naproti. Konji veselo zahržejo ter se spuste v živ dir po prostrani ravani ne iščoč utrtega pota niti ogibajoč se rovov in globelij. Mi odskakujemo na slamnatih sedežih v večnem strahu, da nam duša ne bi izletela skozi usta, ali našemu vozniku je malo mari naš strah in naša muka, samo časih se ozre nazaj na nas in veli nekako dobrohotno:   »Držite se, gospoda!«
Vozimo se tik Save, ali vode vender ne vidimo, ker nam jo zakriva nasip. Na levo je ostalo za nami veliko selo Oborovo in ono pred nami je Dubravčak. Ondu bode treba prestopiti na desn> savski breg, ker da se vozimo po tej strani dalje, zašli bi v Lonjsko polje, kjer bi bilo hitro konec vožnji. Mrak se že prijema temnih hrastovih logov, ko dospemo do broda na Savi, s katere se zdaj v dolgih vrstah gosi glasno čebljaje vračajo v bližnja sela. Z velikim trudom in še večjim krikom spravijo bi"odniki in voznik konje in voz na preprosti prevoz in takisto zopet, ko smo motno Savo srečno prebrodili, na drugi strani s prevoza na pesek in potem na visoko savsko obalo.
To delo se pa ne more opraviti brez strašnih kletev, da človeku, ki ni vajen kaj tacega slišati, od groze lasje vstajajo.    Hrvat je surov preklinjač,  zna se mu, da je
8
130
bil v šoli pri največjem bogohulniku — Madjaru. Proti njemu je slovenski objestnik, ki si s tem ohladi jezico, ako malo posakrabolta ali pa že prekletega hudiča znova preklinja, prav nedolžen otrok. Pobožnemu Slovencu bi zastala sapa, ko bi čul in razumel kolnočega Hrvata. V jednem dušku ti prekolne otca in mater, vero in dušo, svetca in Boga in to z najnesramnejšimi in naj-gnusnejšimi besedami, katerih na bel popir ni moči zapisati. Proklinja pa vse, mlado in staro, seljak in obrtnik, vlastelin in uradnik, zadnji še izborneje in brezozir-neje, sosebno ako ima pred sabo kmeta, kateremu bi rad pokazal svojo premoč, in ker mu je drugače ne more, kaže mu jo v psovkah in kletvah. Sosebno velja to o uradnikih stoječih na nižjih in najnižjih klinih birokratičnih gredij. Odtod tudi kmetovski pregovor: »Piajši s cesarjem nego s pisarjem«.
Ker je noč lepa in svetla, mislimo se voziti do Siska, toda v Martinski vasi, skozi katero nam je iti, bodemo se nekoliko ustavili, da nam žival malo počije in kaj pozoblje, pa tudi nam nekoliko krepila ne bode škodilo. V krčmi sedi omizje Posavcev, med njimi na gospodsko oblečen človek — skoro gotovo učitelj — držeč v roci »Obzor«, iz katerega je bržčas možem nekaj prečital, in zdaj se o tem razgovarjajo, kakor je videti. Na naš pozdrav nam prijazno odzdravijo, potem pa nadaljujejo svojo razpravo. Ker govore glasno in na vsa usta, kakor je sploh Posavcu navada, hitro umemo. da se razgovor vrti o javnih in občinskih stvareh, o slabem gospodarstvu z občinskim unetkom. o grdih cestah, o povodnji in o slabi, ali bolje'rekoč nikakeršni javni varnosti. Ostro rešetajo možje lopove in tatove, pa tudi volkove v goščah, zatem občinske načelnike in beležnike, sedanje in J bivše, domače in sosedne. Kmalu nam je jasno, da se j tu lopovi in volkovi, načelniki in beležniki mečejo nekako vsi v jeden koš. Nam sicer te tožbe niso nič novega, ali zanimajo nas vender, ker prihajajo iz ust naroda, kateremu v prvi vrsti gre za kožo.
Ljudem ni prav, da zdaj njih občinski uradniki davek razpisujejo in pobirajo. Že prej so se malo brigali za svojo dolžnost in za občinsko dobro, a zdaj je zanemarjajo popolnoma. Kmet občinskega načelnika vidi  samo takrat,  kadar pride  davek  pobirat ali  kako
131
ovrho (eksekucijo) izvest. Občinske doklade ne pobira po zakonitem ključi, temveč po svoji volji, temu jo poviša, onemu jo zniža. V občinsko peneznico se vplačujejo mnogovrstne kazni in globe, a kam gredo ti denarji, tega nihče ne ve, ker se računi leta in leta ne polagajo. Čemu tudi, ker jih upravno oblastvo na to ne sili. Občinar ne ve nikdar, kake in kolike dohodke je imela občina in na kaj so se potrošili. Načelnik in beležnik se vozi-kata okoli bodisi v svojem poslu, bodisi po zabavah, a narod jima mora dajati predprege zastonj in poleg tega mora še voznik sam hraniti sebe in konje. — Pa drugi so še hujši.
Pred kacimi sedmimi leti je vladal v siseškem okraji z neomajeno oblastjo kot upravitelj [in sodeč nek ple-menitaš ali, kakor se je tudi sam rad imenoval, »sodeč z železno roko«. Ta človek je strahoval in gulil Posavce huje nego kakov turški aga ubogo rajo ter si tako v tukajšnjem narodu za več rodov postavil najsramotnejši spomenik. Za nič in nič je ukazaval poštene možake povaliti na klop in jim dal našteti toliko in toliko gorkih palic. Vse je trepetalo pred njim, ljudje so bežali od doma, samo da se rešijo te zveri v človeški obliki. Človek se zgraža, ako čuje pripovedovati njegova črna dela. Čujmo samo jedno. Proti Sviničancem se je imela izvesti neka gozdna ovrha, katero navadno ovrši kakov pisar, kar tudi zahteva sam zakon, da namreč troški po nepotrebnem ne narasto. To ovrho pa je vodil sodeč sam, da si je mogel naračunjati debele dnevnice. In naračunjal si jih je, in kako debele! zraven pa še »za izgubljen čas« kar po 30 gld. na dan. Ker je tudi žan-darjem zaračunjal dnevnice, katerih jim pa ni izplačal, nadalje v račun stavil neke goniče, kateri so bili pa samo na popirji in je naposled ceniteljem namesto po deset gld., kakor je stalo v računu, plačal samo po goldinarji, pre-varil je ta človek Sviničauce v treh dneh za nič menj nego d ves t oin osemdeset gld. Pa kar je še najlepše, bil je samo jeden dan na ovrhi in vender si je tudi za druga dva računjal dnevnice, voz, miljarino, troške in dangubo. To se je pred sedmimi leti godilo na Hrvaškem pod ustavno vladavino. V tej pripovesti ni nič pretiranega, vse je živa istina; kdor ne veruje, čitaj   »Obzor«   od 20. rujna   1872., kjer je  vse  to  na-
9*
132
tanko dokazano. Našemu rojaku dr. Vidriču pa gre čast, da. je temu plemenitašu ustavil ljudoderski posel primši lega mrkača v javnosti pogumno za roge.
Vprašal bode morebiti kdo: »Kaj se mu je na to zgodilo, kako so ga kaznovali?« — Zgodilo se je to. Višje sodstvo v Zagrebu je poslalo v Sisek poverjenika, da preišče, koliko je na tem resnice. Poverjenik pride v Sisek in pozove velikega sodca pred se, seveda uljudno. Ali sodca ni ter ga ni. Poverjenik ga pokliče drugič. Toda sodcu se tudi zdaj ni zdelo potrebno oglasiti se pri gospodu iz Zagreba. Poverjenik pa je bil človek velikega potrpeža in prosi sodca v tretje, da bi konci videl, kakovega je obličja. Sodeč pa zopet tebi nič, meni nič, prav tako, kakor prvič in drugič. Zdaj vender poide poverjeniku potrpež in mož se povrne v Zagreb, ne da bi bil videl siseškega velemožnega sodca. Martin iz Zagreba, Martin v Zagreb.
»Joj, joj! Težko pa zdaj tebi, nesrečni sodeč! Gotovo se užge maščevalna strela iz neba razžaljenega sodstva na pregrešno tvojo glavo«.
Ej, ne bojte se toliko zanj! Nič mu ne bode hudega ne. Ali nejevoljni so vender bili gospodje v Zagrebu, pa so mu se zagrozili, da mora priti v Zagreb, ako neče zlepa, moral bode zgrda. da se namreč, opraviči. Sodeč si je stvar premislil in je šel. Ko je pa onega dne po stari navadi solnce zahajalo za kranjske gore, bil je sodeč zopet doma. Tn ljudje so ugibali in ukrepali, jedni tako, drugi zopet drugako. Gas je tekel, sodeč je pa sodčeval kakor poprej, samo ne tako na debelo. In zgodilo se je kmalu potem. da so se pod banom Mažuraničem preustrajala vesoljna oblastva hrvaška, in glej, necega dne so obznanile zagrebške službene novine, da je siseški plemeniti sodeč z železno roko imenovan za upravitelja temu in temu okraju.
Že stari Hrvatje so pa izumili pregovor, ki pravi, da volk sicer dlako menja, ali svoje zverske čudi nikdar.
Ta železnoročna pošast si je našla vernega in sebe vrednega pomagača v osebi mladega pristava, o katerem je tudi šel glas, da je človek vražje energije in da zna kmete tako mečiti, motati in strahovati, da si za svojega zastopnika v sabor izvolijo onega, kogar hoče on, pa naj si bode tudi sam vrag iz pekla.   To človeče
133
pa tukaj omenjam samo zaradi tega, ker je postalo sodski pristav, ne da bi bilo vedelo, kaj je pravica in zakon, kajti tega se nikdar učilo ni. Zapodili so ga iz druge ali tretje latinske šole, potem je pisaril nekaj let po žu-panijskili uradih in ko je nastopila madjaronska doba, posadil je ban Rauch po neizmerni svoji milosti golo-bradega mladiča od pisarske mize na sodski stol. In I a ni bil jedini. Do najnovejšega časa na Hrvaškem ni bilo nič nenavadnega, da je človek brez vsega strokovnega znanja postal sodeč, samo ako je znal citati in pisati in -- ako je imel vplivne kumestrice in ujee. V Sremu se je celo dogodilo, da se je trgovski pomočnik prelevil v velemožnega sodca, zamenivši vatel z zakonikom. Istina je sicer, da so je tacemu človeku sodstvo izročalo pod uvetom, da mora za toliko in toliko let »položiti« sodski izpit. No, ta izpit tudi ni bil nobena čarobija, kajti »položil« ga je vsak, kdor se ga je lotil. Ko sem glede tega nekdaj v Zagrebu izrazil začudenje svoje možu, ki bi mi bil stvar lehko razjasnil, nisem dobil ni-kakeršnega odgovora, mož se je le smehljal, ne vem ali moji radovednosti ali nevednosti moji.
Da bode ta slika, ki je sicer jako temna, kolikor mogoče popolnejša, naj jej dodam še jeden potez. Pred leti sem se vozil s siseškim sodcem v Martinsko ves. Bilo je dan pred Božičem, a zima golomraza. Vozila sva se na navadnem kmečkem vozu sedeč na slami. Nekoliko dnij poprej se je pojavila v nekaterih vaseh si-šeskega okraja goveja kuga, ki na Hrvaškem ni nenavadna prikazen, ne mine skoro nobeno leto, da se ne bi culo o njej, sedaj v tem, sedaj v onem kraji. Okužene vasi so bile obkoljene s stražami, katerim je bilo strogo j>aziti, da ne bi niti goveda ali kože, niti seno ali slama iz okuženih krajev prehajale v neokužene, kakor to zakon zapoveduje. Ko vozeč se prideva do meje martinskoveške občine, opazim dva moža stoječa pri ognji kraj pota s sekirama v rokah. Bila sta martinsko-veška stražnika. Ko dospemo do ognja, stopi jeden njiju na pot pred konja primši ja za uzde, a drugi pristopi ponižno k nama.
—   »Kaj je to?    Kaj to znači?« zagrmi sodeč.
—   — »Em, znaju, kaj je. Oni rnoraju znati bolje nego mi.    Mi smo straža«.
134
—   »Pa kaj onda?«
—  — »Učiniti moramo, kaj nam je naloženo. Po-vadili moramo ovu slamu s kol«.
—   »Ja bih rado videti onoga, ki bi mi to učinil«.
—  — »E gospodine sudče, oni znaju, da mi toga nečinimo od objesti, več kako nam je rečeno. Volili bi sedeti doma kod peči nego ovde prezebati«.
—   »J . . . m ti svetca tvoga bedastoga muškoga! A kaj misliš, da ču se ja na goloj r . . . voziti?«
—  — »Oni tako, kako svaki drugi, pa da se i sam biskup vozi«.
»A što zato?« vtaknem se jaz vmes. »Vozit čemo se i bez slame, pa možemo i peške do Martinske vesi«.
—   »Molim te, ne uplitaj se: Ovda zapovedani ja«. Rekši to, iztrga bič vozniku in mahne po  konjih,
da planejo kakor ogenj in  prednjega  stražnika  malone na tla podero!
-------»E kad je tako, onda nas ovde netreba!« —   ,
čujc se glas za nami in ko se  ozrem,  vidim  stražnika, kako s sekiro na rami korakata za vozom.
Sodeč je besnil in se grozil možema, kako ja bode kaznoval.    Jaz  sem  ga  miril,  kakor sem vedel in znal ter ga izkušal  prepričati,  da  vsa krivnja je na njem, a moža imata  prav,   kajti storila sta le svojo  dolžnost in   ! ničesar druzega; da bi bila kazni vredna tedaj, ako bi bila popustila njegovi  samovolji.    Prosil  sem  ga, naj samo pomisli, da smo pred zakonom vsi jednaki, vsak se mu   i mora pokoriti, pred vsemi pa on sam, čegar sveta dolžnost je čuti nad tem,  da se zakon  povsod  in  od vsa-   i koga spoštuje in vrši. Ali s tem svojim postopanjem da  J samo izpodkopava ugled sebi in zakonu ter tako ljudstvu jemlje vero v svetost zakona.
Toda vse te moje besede so bile bob v steno. Sodeč je menil, da stvar ni vredna, da se zanjo toliko razvnemam, da on že ve, kaj dela in da ne potrebuje nobenega uka.
Ko dospemo v Martinsko ves, gre sodeč dalje na vas po svojem poslu, jaz pa k župniku, na čegar prijazno vabilo sem prišel božičevat v njegovo gostoljubno hišo. Povem mu, kaj se nama je dogodilo na poti in kako se je sodeč nosil  proti straži.    Mož  se prime  za
135
glavo rekoč: »Joj, joj!    Kdaj bode tega  človeka pamet srečala ? Vidite, taka oblastva imamo, potem pa napreduj!«
Takoj odpravi človeka v vas, naj pozve, katera moža sta bila na straži in naj ja nemudoma pošlje k njemu. Moža prideta. Župnik ja nagovori prijazno: »Vidva sta bila na straži, ko se je mimo vozil gospod sodeč«. Moža pritrdita in hočeta razlagati, kako je bilo. A župnik jima ustavi besedo: »Dobro, dobro, vse vem kako je bilo. Prav sta delala, ko sta mu hotela slamo vzeti. On sam vaju je pohvalil, da sta vrla možaka. A znajta, hotel je vaju samo izkušati in ker sta se dobro držala, pošilja po tem gospodu — kažoč na mene — vsakemu goldinar. Tu imata! Samo lo ni bilo prav, da sta ostavila stražo, zato pojdita lepo nazaj in čakajta, da vaju drugi zamene«.
Moža sta spravila denar, a rekla nista ničesar. Sodeč pa po njiju obrazih se mi je dozdevalo, da župnikovi pripo vesti o sodčevi izkušnja vi in darežljivosti nista dala mnogo vere.
Sodeč je prišel na obed in je zvedel, kako se je stvar poravnala. Sprva mu ni bilo prav, a po mnozem besedovanji je vender pritrdil rekoč: »Pa naj bode po vajinem!«
V martinskoveški krčmi se bodemo zabavali dlje nego smo sprva mislili. Možje pri drugi mizi so dokončali svoje pogovore ter nas zdaj od strani zvedavo pogledujejo. Videti jim je, da jih ima hudo zvedeti, kdo smo in kaj smo, odkod prihajamo in kam gremo. Iz-proži se beseda, za njo druga, in ko je jedenkrat led prebit, gre to nadalje kar tako samo ob sebi. In ker ni prijetno razgovarjati se od mize do mize, preselimo se na prijazen poziv učiteljev — ni nas prevarila prva misel — za veliko mizo, kjer nas društvo vzame rado-voljno med se, takisto tudi še dva ali tri domače prvake, ki so se nam pozneje pridružili! Razgovarjamo se o njih in naših domačih stvareh, in dnem, česar .o tem pa tu ne navajamo, ker bi morali ponavljati stvari, ki so nam večinoma že znane.
Gospod učitelj meni, da bi grešil proti staremu običaju, ako ne bi svojemu »veselju« dal duška v krepki napitnici »potnikom«, na kar se mi lepo »cifrasto« zahvaljujemo in zopet nazdravljamo njim, ki smo jih našli
136
tukaj in ki so nas tako lepo bratovsko vzprejeli v svoje »kolo«. S tem smo izbili zatvornico silnemu govorniškemu nalivu, ki zdaj pljuska po nas, da jedva dospevamo odgovarjati in odzdravljati. Oni pozdravljajo Slovence in na-pijajo njih rodoljubnemu delovanju želeč jim v vsem popolnega uspeha; mi takisto zopet Hrvatom želeč jim pred vsem žilavosti in vztrajnosti v borbi za njih državno pravo zoper nasilne Arpadovce. Učitelj napija našemu napredku, mi vzajemnosti naši, oboji pa smo to misli, da smo drug na druzega navezani, da mi potrebujemo Hrvatov takisto, kakor oni nas, ter da nam je obema koristno, da, krvavo potrebno, da se do dobra spoznamo. »Za to je vredno piti!« oglasi se učitelj in predlaga »suho vino iz polnega«, kar se vzprejme per acclama-tionem in takoj zvrši.    Nov vrč se postavi na mizo.
»Treba, da se spoznamo! Kaj je tega res še treba? To bi bilo žalostno! Saj se že poznamo! Česa druzega nam je treba. Sloge in bratovske zveze nam je treba, seveda za zdaj le književne zveze, kakor so jo že svoje dni snovali naši stari, do katere pa še zdaj nismo dospeli. Odslej mora to biti drugače. Kako se ima ta zgoditi, tega mi tukaj ne bodemo razpravljali in reševali, to prepuščamo drugim učenim glavam, saj imamo, hvala Bogu, jugoslovansko akademijo in vseučilišče. Torej kakor sem rekel: Živela naša književna sloga!« — Živela!! odzivlja se izza omizja, čase zazvene, vino izgine. Po-pirnata zloga je vzprejeta in potrjena. — Nov vrč vina se zasveti na mizi.
Nov govornik se izlekne izza mize. »Čast in poštenje mojemu prespoštovanemu predgovorniku, tudi jaz se strinjam ž njim v glavni misli. Ali, gospoda moja! meni ta misel ne zadoščuje, jaz tudi grem še jeden korak dalje in rečem: Kaj taka dva naroda naj bi se zadovoljevala samo s književno zvezo? Hvala vam za tako prnjavo (cunjavo) zvezo! Pa kaj govorim: dva naroda! jeden narod, jeden sam narod zgolj Hrvatje! Mi pravi, vi planinski Hrvatje. Ali res mislite, da bi nas mogla deliti Sotla ali Bregana, katero vsak pastir prebrede, kjer hoče in kadar hoče? To je naravnost smešno in bilo bi sramotno za nas. Kar veže Sava, ne more deliti niti Sotlica niti  Breganica.    Pijem torej  za
137
politično zvezo našega skupnega naroda, pijem in dragemu bratu Slovencu na desni napijam«.
»Ne tako!« — vtakne se zopet drugi vmes -- »ne tako! To gre prepočasi. Ta zdravijca se meni zdi jako pomembna in znamenita, in ako katera, vredna je gotovo ta, da vsi pijemo zanjo hkratu in sicer stoječ. A predno pijemo, predlagam, da zapojemo »Pridi Goren'c z mrzle planine«; pri besedah »bratec, bod' moj« trk-nemo, da se bodo iskre vnemale, a izpevši zadnjo vrstico »Pij ga z menoj!« iztresemo  kupice  do zadnje kaplje«.
Ta predlog se vzprejme jednodušno in se takoj tudi zvrši.
Do vrhunca pa prikipi radost, ko mi, hoteč se oddolžiti Hrvatom, zapojemo Mihanovieevo: »Lepa naša domovina«, in ko navdušeni izpojemo še drugo in tretjo kitico te od nekoliko let sem jako priljubljene pesmi, predlaga učitelj vseobče pobralimstvo v podkrepo novo-pečene zveze. Kakor predloženo, tako zvršeno. Pobratimo in izljubimo se vse križema.
Neizrečno pametno je storil naš voznik, da je zdajci stopil pred nas ter nam zastavil resnobno vprašanje, ali hočemo ostati tu ali gremo v Sisek ? Dobri duh v nas je zmagal navzlic silnemu vabilu naših novih bratov. Odločimo se za Sisek, in sicer tem lože, ker se je v tem hipu na vratih prikazal krčmar s polnim vrčem v vsaki roki. Da ostanemo še, gotovo bi evropskemu zemljevidu dali povsem nov obraz, toliko vsaj je gotovo, ko bi naši državniki hoteli poslušati nas v mar-tinoveški krčmi pri smrdeči petrolejevi svetilčici zbrane »politikuše«, jutri se ne bi znalo, kod je tekla meja med Slovenijo in Hrvaško.
»Izpivši še jedno čašo na »razstanku« rečemo si zadnji »z Bogom«, morebiti zadnji za vse veke. Slovan sploh rad poje, Hrvat, znan veseljak, pa še posebno. Ni ga skoro društva, iz katerega ne bi odmevala vesela pesem, slovanska pesem. Kakor smo izobraženo hrvaško društvo, zlasti po mestih, morali grajati zaradi silnega nemčevanja, takisto nam ga je pohvaliti, kar se tiče njegovega petja. Po Hrvaškem, bodisi v Primorji, v Po-savji ali Podravji, v Zagorji ali Prigorji, povsod čuješ odzvanjati samo hrvaško pesem in semtertja tudi kako slovensko, nemški ne najdeš sledu, še menj pa madjarski,
138
ki je hrvaškemu narodu tako tuja kakor turška, če je je kaj. Samo ob sebi se razumeva, da ima narod, ki tako rad poje, svojih pesmij na obilji. Dokaz temu je tudi Kuhačeva velikanska zbirka jugoslovanskih narodnih pesmij z napevi, ki baš sedaj prihajajo na dan. Poj6 se pa v društvu narodne in umetne pesmi vse vprek. Med narodnimi so nekatere, ki imajo veliko poetično vrednost, mnoge pa tudi muzikalno. Med prvimi bi prisodil prvenstvo znani zagorski: »Tiček ieli, liček leti, Tiči ca za njim leti«, ki se nahaja i udi v Va-ljavčevih: »Narodnih pripovedkah«; priljubljene so tudi! «Lahko tebi, dušo! vu posteljki spati, Al je težko meni pod oblokom ') stati«, potem: »Sadila sem bažilek"), Na 'no m bregu kraj m o r j a«; nadalje nekatere primorske, med njimi posebno: „Verbniče:i) nad morem, visoka planino! Ve tebi sekriju po izbor devojke« in pa: »Populi-mil je tihi vetar, Tihivetar odLevante« i. t. d. Brez števila so pa zdravijce in pesemce ljubezne, med katerimi je pred nekaj časom bila posebno na glasu takoimenovana Petrinjska: »Oj Anko4), Ančice! Dušo i srce!« Izmed umetnih pesmij se pojo, kakor je tudi umevno, največ domorodne, a teh je na izbor, bodisi starejših iz dobe ilirskega pokreta, bodisi novih, dasi n. pr. težkih Zajčovih zborov navadna pivska društva ne izvajajo.
Povsem krivo je torej mnenje, na katero sem še tu in tam med nami naletel, da Hrvatje ne morejo imeti mnogo svojih pesmij, ker tako radi pojo slovenske. Ne! pojo jih samo zato, ker sploh radi pojo in ker so jim lehki in melodijozni napevi ugajali. Kolikor sem mogel opažati, priljubile so se jim najbolj: »Pridi Goren'c«; »Ko dai se zaznava«; »Luna sije, kladvo bije«; »Mila, mila lunica«; »Ljub'ca moja, kaj si st'rila«a »Po jezeru bliz' Triglava« in še nekatere Vilhar-jeve in naposled seveda: »Naprej zastava Slave!«] — menda jedina domorodna, ki so jo vzeli od nas.
V veselem društvu se poje navadno za vsako na-pitnico kaka primerna  pesemca;   za zdravijco domovini
') Obtok —=- okno. ') Bosilek = Ocymum Basilicum. 3) Verb-nik je mestece na otoku Krka. *) Vocativ od Anka, tako tudi: dušo in zgoraj: planino.
139
„ pr. poje se zmerom: »Lepa naša domovina«, za adravijco Strossmaverju: »Ljubimo te, naša diko!« ženskemu spolu: »Bog poživi naše krasne, Našeg ujtja zvezde jasne« i. t. d.
Vsako mesto in skoro vsak irg na Hrvaškem ima svoje pevsko društvo, ki vsa goje zgolj narodno petje, a stolno mesto Zagreb jih ima celo pet, kar je pa očitno preveč. Najstarejše in najboljše je »Kolo«, ki je v vseli zgodah stalo zmerom na strogo narodnih tleh.
Po vročem dnevi je nastopila najkrasnejša noč. Nebo se je osulo z zvezdami, jasna mesečina obseva polje in livado ter liki s srebrnimi nitmi prepreza vrbino in log. Kakor v megleni podobi beži mimo nas grmovje in drevje, in v daljavi se blešče izmed mogočnih vrhov zidovi grada Ljubljanice. Nema tišina vlada okrog in okrog, samo časih se čuje zategnen pisek močvirne ptice iz bližnjega barja ali pasji lajež od sosednega selišča. Ne moremo si skoro misliti ugodnejše nočne vožnje in prav bi nam bilo, ako bi se še dalje tako vozili. Zato nas preleteč zvižeg s siseške postaje nekako neprijetno spominja, da smo se primeknili koncu denašnjega pota.
Prišedši na neki zavinek, opazimo na tratini kraj ceste ogenj in ljudi okoli njega. Na prvi mah nam pride misel na razbojnike, ali kraj poti pasoča se konja, posebno pa še šator in vozovi v ozadji pod širokim hrastom nam naznanjajo cigane. Ker je že pozno in je mladina polegla, ne gane se nobeden iz družbe, a da se po dnevi ali v mraku pokažemo na cesti, hipoma bi nas obsul nadepolni narastaj, metal bi se pred nami v prah, poljubljal zemljo ter nas tako spremljal do četrt ure daleč neprestano kričeč: »Molim, gospodaru, molim, daj krajcaru!« Ako jim vržeš kakov drobiž, trgajo in mikastijo se zanj po prahu ali blatu, da cunje od njih lete, od tistih namreč, ki jih imajo kaj na sebi, kajti mnogi so nagi, kakor jih je mati na svet porodila. In to poleti kakor po zimi. Dostikrat sem se čudil cigančetu, ki je golo golcato v najhujšem mrazu po zmrzlem snegu od ognja priteklo na cesto, da bi prestreglo potnika in izprosilo kako malenkost. A pri vsem tem je zdravo kakor riba, dasi navadno šibkega života.
140
Ciganje so povlaščeni potepi, kot take poznamo ji] tudi mi, četudi so po naših krajih novejše dobe nekamo redkejše prikazni. Na Hrvaškem jih je mnogo več-kamorkoli potuješ, gotovo naletiš nanje. Šatore si po. stavljajo ob cesti in blizu šume, da so jim drva pri roc; pa tudi kaka večja vas mora biti blizu, kajti brez ljudi se težko živi. Sredi gozda se cigan ne bode rad ustavil kakor tudi vrabec ne. Najrajši se tedaj utabore zuna vasi na pašniku ne daleč od ceste, odkoder imajo rti vse strani prosto roko. Resnega dela jim ni marj moški najrajši pohajajo po seninjih. kjer mešetarijo, kupujejo in prodajajo - sosebno kljuseta — in ako je prilika, tudi kradejo, nikoli pa ne prosjačijo. Cigan je zvit licemer in pretekan slepar: o njem je v narodu vse polno resničnih in izmišljenih smešnic in pregovorov, a narodna pesem imenuje ga: druga za »nevoljo«, to je za silo, ako namreč ni boljšega ter bi človek moral biti sam. Hvalijo jih vender dobre kovače in še boljše godce, posebno za narodno glasbo. Preprosto in prazno verno ljudstvo čisla jih tudi kot vrače (zdravnike) živini ali še celo ljudem. Ženske ne delajo nobenega dela. Potepajoč se po selih beračijo in sleparijo prerokujoč srečo ljudem, bodisi iz kvart, bodisi iz roke, in mimogrede kradejo, kjer morejo. Telesno goloto si pokrivajo za silo z vsakovrstnimi gosposkimi cunjami, kupljenimi v kaki starini, še več pa z naberačenimi in nakradenimi. Toda nobena ne more biti brez velicega, z rožami pisanega robca, ki ga nosi preko glave, krijoč poden črne, razmršene lase.
Vere menda nimajo nobene: kjer pa vidijo, da je v njih korist, delajo se, kot bi bili tiste vere, kakor je vas. v kateri slučajno bivajo. Pripovedovalo se mi je tudi, da časi celo otroke svoje prinašajo na krst. seveda ne zaradi krsta, temveč zaradi darov, ki jih dobe oc kuma in od kume. Vender sem jedenkrat videl tropo ciganov v sprevodu iti v zagrebško stolno cerkev. Kaj so imeli, ne veni. Nekateri so držali sveče v rokah, vodi jih je glavar s »culo« v roci. Cula je kijasta, s srebrom okovana palica, vidno znamenje glavarjeve oblasti.
Da v jedi niso prav nič izbirčni, je znano. Ako zvedo, da je v vasi poginilo kako prase ali kaj od perutnine, kmalu se oglasijo  in  potem  se  goste,  da jim
141
teče od brade. Zategadelj so ciganje vsem ljudem ne-„n,isiii. Luk jedo posebno radi, tudi so veliki čestilci žganja in  tobaka,  ženske nič menj nego moški.
Nočni mir je že objel Sisek in njega prebivalce, ko naš voz obstane pred kaptolsko gostilnieo, kjer so še svetili. Izkopamo se iz slame in ker nismo druzega potrebni, pretegnemo trudne ude po gostilniških posteljab, in kmalu tudi nas zaziblje sladki sen.
Sisek je majbno ali znamenito mesto, ležeče ob levem bregu Kolpe, ki nekoliko niže — pod Capragom — teče v Savo. To je Stari ali Meščanski Sisek. Njemu nasproti na desnem bregu stoji Novi ali Vojniški Sisek, ki je pa neznatnejši od prvega. Veže ja lesen most. Od leta 1871., ko je bila razvojačena Vojniška krajina, združila sta se oba v jedno mestno občino, ki mora dandanes šteti okoli 3000 prebivalcev. Imenitnost temu mestu daje njegovo položje ob veliki reki, ki odtod po-čenši more nositi večje brodove, položje. zaradi katerega Sisek posreduje trgovino med zapadnim delom balkanskega poluotoka in med panonsko nižavo. med tirnim in Jadranskim morjem. Ta imenitnost bi pa še neizmerno porasla, ako bi se Savi in nje večjim pritokom z desne strani, namreč Kolpi. Uni. Vrbasu, Bosni in Drini uredile struge in ako bi ogrska vlada tudi drugače za prospeh hrvaške trgovine hotela kaj storiti. Ali kaj se more pričakovati od vlade, ki na vse kriplje dela na to, da bi še to trgovino kolikor mogoče oškodovala, odvrnila jo od Siska. in sebi. Pesti, naklonila. V tem so si vse ogrske vlade, naj bode že ta ali ona stranka na krmilu, jednake in dosledne, da se na vso moč upirajo vsemu, kar bi utegnilo Hrvate povzdigniti, bodisi na političnem, bodisi na narodno - gospodarstvenem polji.
No, pri vseh teh neugodnih okolnostih je promet v Sisku še precej živahen. Uvaža se posebno hrastov les (doge), suhe slive in žito. izvažajo pa razne bombaževe tkanine in kolonijalno blago. Leta 1872. odpravilo se je iz Siska po Savi 13 milijonov ki g robe, dovo-zilo se je pa nekaj čez 16 milijonov lig, od teh odpada 7 milijonov na doge in 5'/2 milijona na slive. Iz Siska razvaža potem uvoženo blago železnica k morji v Reko ali Trst, ali pa še dalje po širokem svetu. Od Siska do Karlovca  nosi Kolpa tudi manjše ladje, kakor
142
so se njega dni vozile tudi po Savi in nekoliko po Ljubljanici tja do Zaloga pod Ljubljano. Dandanes plavijo Slovenci na Hrvaško samo še meliek les. ves drugi prornet posredujejo železnice in ceste.
V Sisku stopamo po klasičnih tleli.    Vsak izobražen Slovenec ve že iz svojega Prešerna, ako ne drugače
„Kako pri Siskn, Kolpe so pijani Omagali pred Kranjci Otomani",
mnogi je takisto na svoje oči gledal krasni masni plašč ki je prekrojen od dragocenega plašča turškega vojsko-voda Hasan paše, katerega so pri tej zgodi tudi zagrebli motni valovi reke Kolpe. Na obletnico siseške bitke, dne 22. junija, na sv. Ahacija dan, kaže se v ljubljanski stolni cerkvi občinstvu ta narodna svetinja kot spomenik na junaštvo njegovih pradedov. Ali že mnogo prej je Sisku zaslulo ime po svetu, za starih Rimljanov namreč je tu stalo in cvelo mesto Siscia imenovano, in v spomin starodavnega rimskega Siska se imenujejo zdaj najlepše ulice ob kolpskem bregu: Rimske ulice. Zemljišče denašnjega Siska je pa tudi v pravem pomenu besede posejano s starorimskimi starinami. Kjerkoli se začne kopati, povsodi prihajajo penezi in druge dragocenosti na dan. Žal! da se je mnogo tega pogubilo in razteplo, kakor je to pri nas že navadno. Peštanski in beški muzeji hranijo gotovo več siseških starin nego zagrebški. Da se to raznašanje zapreči, ustanovilo se je v samem Sisku posebno društvo »Siscia«, ki po ustanovljenem na- -črtu vodi in nadzoruje kopanje in sploh skrbi, da vse siseške izkopanine ostanejo doma.
No, tudi vojniški Sisek ni brez vse zgodovinske znamenitosti, dasi je do nje prišlo stoprav najnovejšega časa. Tukaj je namreč pod vlado modernega hrvaškega Heroda iskalo zavetja, in ga tudi našlo, neodvisno na- j rodno časnikarstvo, kateremu je doma Herod »stregel po življenji«. Pod oblastjo strogega vojniškega kazenskega zakona se je čutil »Zatočnik« svobodnejšega, nego v Zagrebu, na staroustavni zemlji. Odtod je uspešno vojeval proti silniku in v bližnji Petrinji je tekla in iztekla pri vojniškeni sodstvu glasovita pravda Raucli contra Mrazovič (Zatočnik), ki je naposled strmogla« vila Heroda.
I
M:;
Od Jadranskega morja do Savskega ustja razteza se (jol11' kos zemlje, kateri se, zdaj širjemu. zdaj ožjemu traku podoben, ovija vzdolž sevrne meje nekdanjih turških dežel. To je lep kos hrvaške zemlje, a imenuje se c. kr. Vojniška krajina. Odtrgal se je malo po malo od matere zemlje, največ v drugi polovici sedemnajstega in začetkom osemnajstega stoletja in se naselil po največ z uskoki in begunci pred turško silo. Ti so dobili tu zemljišča na užitek proti temu, da bodo živa bran južnim avstrijskim deželam proti Turkom. Dežela se je uredila na vojniško ter je sčasoma postala ogromna vojašnica. Prebivalci so morali živeti v zadrugah in vsi moški vsake zadruge izvzemši jednega — navadno najstarejšega, tako imenovanega domačina, ki je gospodaril doma — bili so vojaki, čim so dorasli do puške in ostali so vojaci, dokler so mogli gibati. Davščin so bili prosti, zato pa so morali stražiti in braniti mejo proti sovražniku in zajedno tudi paziti, da se ne bi z one strani kaka kuga zanesla v naše kraje. Skrbeti jim je bilo tudi za red in mir v deželi in naposled, ako jih je klical cesar, morali so vojevati tudi zunaj dežele. Doma so vso službo opravljali brezplačno in tudi hraniti in oblačiti so se morali sami. jedino v cesarski službi zunaj zemlje so dobivali plačo kakor drugi vojaki. Krajina je dve stoletji plačevala neizmeren krvavi davek, večji nego katerakoli druga dežela. Kakor listja in trave se je vzdignilo iz te pokrajine oboroženih mož vselej, kadar je cesarstvu pretila kaka pogibelj; kadar so se pa drugim deželam oglašale kake svoboščine ali novi, proti potrebi časa pre-ustrojeni zakoni, glasilo se je zmerom: »veljavno za vse cesarstvo, izvzemši Vojniško krajino«. Tu se je upravljalo jedino z »befehli« in »rapporti«, seveda v nemškem jeziku. Šole niso imele druzega namena, nego odgoje-vati »šarže«.
Ne da se tajiti, da je Vojniška krajina ob svojem času koristna in potrebna naprava, ki je svojemu namenu dobro služila — po pravici so jo zvali „ante-murnlfi christianornm" — dasi preprost človešk razum ne more prav umeti, zakaj je baš ona vesoljnosti morala prinašati tolike žrtve. Človek bi tudi pričakoval, da se bodo te žrtve od nje zahtevale samo dotlej, dokler so neizogibno potrebne in da bode dežela zanje dobila pri-
144

merno nagrado. Ali »grau ist alle theorie!« Vse druga dežele, tudi take, katere je graničarska pest učila p0. kornosti in dolžnosti do države, dobile so ustavo, p0 kateri si narodi po svojih zastopnikih sami krojijo zakone, samo Vojniška krajina je živela do nedavna v vekovečnem obsadnem stanji in še dandanes velja jedino zanjo absolutizem.
Vojniška krajina je stara rana na životu »trojedne kraljevine«. Vojniška krajina, krvava haljina! Ni g-a bilo hrvaškega sabora, razven Rauchovega, kateri ne bi bil od presvetle krone zahteval, da se mu odtrgana zemlja povrne; sam narod v Krajini je pri vsaki priliki naglašal, kako željno pričakuje, da se reši iz tega neznosnega stanja ter da se združi s svojimi brati in se ž njimi deleži ustavnega življenja; ves svet je tudi že davno bil te misli, da se je ta zavod preživel, da dandanes nima nobenega pomena več. In vender se vroča želja vsega hrvaškega naroda dozdaj ni izpolnila. Od zgoraj se je zmerom odgovarjalo: »Ni še čas ! Potrpite!« In narod je trpel.
V viharnih letih 1848. in 49. pokazal se je graničar znova močna in zanesljiva opora vladajoči hiši, in ko se je po storjenem delu z italijanskih in ogrskih krvavih poljan zopet povrnil k navadnemu delu domov, čakal je mirno, kako se mu bode država oddolžila za mnoge žrtve. In res je že prihodnje leto 1850. prineslo Krajini nov osnovni zakon, kateri pa zopet ni ustrezal gojenim željam in nadam. Vojniška krajina se namreč tudi po tem zakonu v bitnosti ni izpremenila, ostala je, kar je bila poprej, c. kr. vojašnica, samo da so se v sodstvu in upravi uvele nekatere izpremembe, po katerih so se odstranile ali vsaj ublažile nekatere grde krivice. Glavna blagodat pa, ki jo je Krajina dobila po tem zakonu, bila je ta, da je graničar, ali pravo za pravo zadruga, ki je, kakor vemo dotle bila samo užitnica, zdaj hišo in zemljišče dobila v last, ali vender s tem pridržkom, da svojega imetka ne more niti prodati, niti zadolžiti. Samo ob sebi se umeje, da tudi pod novim zakonom trgovina in obrt v Krajini nista mogla oživeti; pa tudi poljedelstvo je ostalo na isti stopinji, na kateri je bilo ob časih, ko se je Krajina ustanovila. Pri tacih okolnostih ni čudo, da je morala dežela gospodarstveno
1-15
propadali in ker so bili oni, ki bi jo bili boleli in iiineli vzdigni'' duševno, povsod le redko sejani, morala je propadali tudi moralno. Prvo velja sosebno o tako-zvani gorenji Krajini, ležeči na plitki in izmolženi kraški zemlji- kalero na Izmeno pali solnee in pustoši burja. Jedva tretjina zemljišča je tu obdelana, ostalo je kame-hita puščava, medel pašnik ali pa gozd.' Dokler je tega ge kaj, živelo se bode že še kako, ali tudi ta se krči od dne do dni', na nov zasad pa nobeden ne misli. 2 rastočim uboštvom se pa množi tudi surovost in div-jaštvo, ki je tukaj menda že od nekdaj ukoreninjeno. Oseba in imetek v teb krajih nikdar nista bila po-febno vama.
Po hrvaškem državnem pravu je Vojniška gninica celoten del »trojedne kraljevine«, kar so tudi priznavali vsi vladarji, in po zakonu bi morala povsodi, kjer se rešavajo državnopravna vprašanja, sodelovati tudi Krajina po svojih zastopnikih. V istini pa so jo na sabor klicali samo takrat, kadar so z graničarskimi zastopniki od zgoraj hoteli pritiskati na Hrvate, dobro vecloč, da je graničar že od mladih nog navajen zatajevati samega sebe in poslušati »komando«. Klicali so jih torej in zopet pošiljali domov, kakor se jim je zdelo. Jedini Rauch, kujoč Hrvatom zloglasno nagodbo z Madjari, upal si ni z graničarji ničesar opraviti, zato jih je meni nič. tebi nič po svojem prekrojenem izbornem redu iztisnil iz sabor-nice in v nagodbi sami Krajino takorekoč na milost in nemilost izročil Madjarom, zadovoljivši se z njih pbetanjem, da bodo pospeševali združenje odtrgane pokrajine z materjo, in sicer ne na temelji hrvaškega državnega prava, temveč oprti na »pravo krone ogrske«. Da pa Marijani s tem »pospeševanjem« ni resnica, da si sploh za to ne razbija glave, to je dandanes več nego očitno. Pri sklepanji »popravljene« Rauchove nagodbe je tudi narodna stranka temu pritrdila, ker je takrat še verjela madjarskiin praznim besedam in se nadejala, da se po madjarskem vplivu prej izpolni vroča želja vsega naroda hrvaškega. A zdaj se Madjarom s tem prav nič ne mudi. Že 8. dne junija 1871. 1. razbila je cesarjeva beseda Krajini težke okove, ki jih je potrpežljivo nosila dve stoletji. Cesar je ukazal, da se Krajina razvojači ter je zajedno zapovedujočemu generalu dal nalog, da v
10
14G
sporazumu z banom pripravi vso, kar je potrebno, da se razvojačena Krajina izroči civilni hrvaški vladi na upravo. Po tolikih letih se je Krajina vender oddelmila! Raz-vojačenje se je vršilo še dosti hitro. Dve varaždinski polkovniji (J uroki in Križoki), zatem vojniška občina Senj in Vojniški Sisek so se utelovili brez dolzega zatezanja civilni Hrvaški, in človek bi bil mislil, da se bode tudi ostala Krajina v kratkem času povrnila v naročaj matere svoje. To obče mnenje jo bilo tembolj upravičeno, ker se je na spodnjem konci c. kr. Vojniške krajine isti posel opravil za čuda hitro in gladko. Znano je namreč čestitim bralcem, da je tudi kos ogrske zemlje na jugu v svojem času bil izpremonjen v Krajino tako-imenovano »Banaško krajino«, katera se je upravljala iz Temešvara. Ko je prišel zgoraj omenjeni cesarski raz-. glas, zvršila ga je ogrska vlada na svojem zemljišči takorckoč na. prečeč. Vse zapreke so se odstranile tu z največjo lagotjo. Zato so Hrvatje mislili, da pojde pri njih tudi tako in sprva je stvar res kazala tako lice. Omeniti pa moramo, da so Madjari takoj tudi v razvo-jačeni Hrvaški krajini zastavili nogo ter vzeli v roke vse posle, katere ogrsko-hrvaška nagodba proglaša za skupne. Hipoma pa potegne od zgoraj drug veter. Nastali so pomisleki, pokazale so se težave in ovire, in kar bi teh še ne bilo dosti, valila bi madjarska prijaznost Hrvatom panje in skale na pot. Madjare je popadel menda strah, da bi jim združeni Hrvatje utegnili delati preglavico, zlasti ako bi še druge nemadjarske narode ogrske krone potegnili nase. A glede teh ima Madjar slabo vest. Zato stopi Hrvatu za tilnik in ne daj mu se vzpeti! In res so že nekaj let glede utelovljenja Hrvaške krajine potihnili vsi glasovi. Ona še dandanes prav ne ve, pri čem je. ni ne ptič, ne miš in nobeden ne zna, kako dolgo bode to izjemno stanje še trajalo. Dasi jej je že nekaj let s čela izbrisana beležen vojništva. upravlja jo še zmerom »generalkommando« v Zagrebu, kjer so se ztinjo tudi osnovala višja sodišča. Ako je verjeti glasovom, ki prihajajo iz te polutanske dežele, mora uprava biti ondu tako slaba, da je slabšo jedva moči pomisliti, četudi nje upravitelji trdijo, da je v provincijalni Hrvaški še slabša. No. bodi ta stvar že taka ali taka, toliko je gotovo, da ; je to slaba uteha  in da  provincijalec  in bivši  graničar
147
drug drnzega v ničem nimata zavidati, da, lahko celo čutita neko -- dasi žalostno — zadostilo, zadostilo, da se obema jednako slabo godi. Povsod nered, nemarnost, samovolja in sebičnost. Narod nikjer ne najde pomoči: toži in toži, ali ničesar ne iztoži.
Krajina ima v svojih nepreglednih gozdih zaklad neizmerne vrednosti, govori se o IGO milijonih. Ti gozdje so v gorenji Krajini večinoma jelovi. v banski in slavonski pa hrastovi. Po cesarskem razglasu 1. 1871. so vsi ti gozdje imetek razvojačene Krajine, a imajo se deliti na dvoje. Polovina se daje narodu v last. da ž njo pod nadzorstvom upravnega oblast va gospodari, kakor najbolje ve in zna. V ta namen so se osnovale takozvane iniovne občine po obsegu prejšnjih polkovnij. Te občine so jeclva dobro oživele in že se je pokazalo, da bolehajo za sušico. Narod jih obtožuje, da ne znajo gospodariti, one se izgovarjajo, da je zakon nejasen in ne-dostaten, a nadzorno oblastvo, da se sicer vtika v vse, ali ničesar ne stori. Gozdarji — večinoma tujci — gospodarijo in sekajo hraste ne brigajoč se dosti za občinsko zastopstvo — a peneznice so prazne. Pri tac.ih okolno-stih je verjetno, da iniovne občine životarijo in ne morejo napredovati, dasi nekatere gospodarijo z gozdi, vrednimi čez trideset milijonov goldinarjev.
Drugo in lepšo polovico gozdov je namenil cesar v razcvit omike in obrta po vsi bivši Krajini. S temi gozdi in njih dohodki gospodari država, to je ogrska vlada, kar po mnenji mnozih ni neprijeten posel, zlasti ako državne peneznice niso vajene zaklepati obilnih prebitkov. S temi dohodki, ki so morali že visoko narasti, morali bi se tedaj po Krajini ustanavljati in razširjali razni šolski zavodi, posebno obrtni, trgovski in poljedelski, dalje bi se imeli kopati vodotoki, izsušati barja, delati ceste in železnice i. t. d., in to vse v prid bivše Krajine.    A kaj se godi v resnici. ?
Ves hrvaški narod je zahteval soglasno, da se od Zemona na Savskem ustji do Siska zida železnica, katera je Hrvaški tako potrebna kakor ribi voda. Zidala bi se bila iz krajinskega gozdnega zaklada, Madjarom je bilo treba samo prikimati.
Ali Madjar ni hotel prikimati, ker ta železnica njemu ne bi bila na  hasen.    In  ni se  zidala!    Pač pa  se je
10*
148
zidala druga proga, namreč iz Broda na Savi v Dalj na Dunavu. I kako da baš ta? Zato, ker je na korist Ma-djarom, Hrvatom pa ne, ker odvaja trgovino od hrvaške Save na Ogrsko. Ako človek razgrne pred sabo zemljevid, sodil bi vsak — tudi nestrokovnjak — da bi ta železnica, če se je že morala zidali, imela iti na Osek. Da. da, prijatelj! ali Osek stoji na hrvaški zemlji in bi se naposled s to železnico še utegnil okoristiti. Zato ostani lepo na strani in premišljaj madjarsko dobrodušnost, ki tako nesebično podpira »siromašno« Hrvaško.
Ta železnica se je zidala z denarjem Hrvaške krajine in imovne občine so jej prepustile potrebno zemljišče brez plače, a zdaj se železnica imenuje: »konigliche ungarische Staatsbahn«. Pa saj to je že stara resnica: »Kdor ima škodo, temu se po vrhu šorogajo«. — Vsemu svetu je še v spominu, kako se je gajalo z železnico od Siska do Novega lani, ko je naša vojska zasedala Bosno. Vse je kričalo po tej progi, ki bi bila našim junakom delo znatno olajšala. Hrvaška je prosila zanjo, vse je bilo uverjeno o nje potrebi in koristi, zlasti gorko zagovarjalo, da, kar naravnost zahtevalo jo je vojaško upravništvo — a Madjar je vsem skupaj hrbet obrnil, ko si je prej pre-računjal na prste, da bi ta proga pač koristila državi in tudi hrvaški trgovini, a njemu ne bi donašala posebnega dobička. In kakor vemo vsi, res se ni zidala. Pri tem je pa treba imeti na umu, da je ta proga jako kratka, teče po lepem, obljudenem svetu in se da izvesti kakor na dlani. A nekoliko let poprej so se premostila brezd-danja brezdna, prevrtali so se sneženi vrhovi, kraj vrtoglavih propadov in po najneplodnejših krajih lirvaške zemlje se je polagal železni tir, in to vse samo zato. da se obostroženi Madjar, od starine glasovit mornar, more po svoji železnici voziti do svojega morja. Hrvatje bi se tem muham svojega »bogatega« brata lahko smi-jali, ko bi dolg, s katerim se je ta državna železnica zidala, tudi njih ne pritiskal.
Znano je, da se je bivša Vojniška krajina vsem njenim oblastnikom zdela najpripravnejše torišče za ger-manizovanje. Temu se tudi skoro ni čuditi, ako pomislimo, da je Krajina veljala za celokupni del c. kr. vojske. Čuditi se je pa, da se še zdaj, ko je dežela razvojačena in se  za  predajo  materi  zemlji  pripravlja,


149
»ermaniznje v šoli, in rekel bi zadnji čas še nekam »veje, nego pred leti. Madjari seveda se ne ustavljajo temu, bržčas to početje še celo podpirajo. Najrajši bi madjarizovali, ali pri vsem šovinizmu so vender toliko pametni, da pre vidijo nemožnost in neplodnost tacib poskusov. No, ker se ne more madjarizovati, naj se vsaj germanizuje, Hrvatu ne škodi, če se mu narodna zavest malo otopi. Ali se od zgoraj morebiti namerava v to mer preko Krajine delovati tudi na »Novo Avstrijo-?« Pri nas je vse možno! Nekatere prikazni skoro človeku vsiljujejo lo mnenje. Ni treba, da bi bil človek prerok, ali toliko vender lahko reče, da se taki nakani državnikom, ako jib v resnici imajo, morajo izjaloviti. »Kdor broti vetru pljuje, se popljuje«, govori narodova modrost.
*         *
*
Od Siska imamo za daljno potovanje na izvolje dva pota, po subem namreč ali po mokrem. Imajoč na umu splošno veljavni izrek: „variatio delectat", izvolimo si drugi, in to tem rajši, ker imamo glede onega po suhem nekatere tehtne pomisleke, katerih vender tukaj še nečemo razpravljati. Po sreči se nam je tudi namerilo, da baš jutri odide parobrod, ki vzprejema potnike. Kupimo si torej pravico do vožnje in ker brod krene za rana, preselimo se po nasvetu opravnikovem že zvečer nanj ter se, kar moremo bolje, umestimo v tesne prekate, ki so nam v ležišča odkazani. Za navadno bi taka postelja bila človeku pretrda in pretesna, ali potnik se vsemu privadi in trudnemu je lahko postiljati. Beli dan že gleda k nam skozi skromna okenca, ko nas prebudi ropot težkih verig, »Hermina« — tako je ime brodu našemu — odpravlja se na pot. Naglo se napravimo tudi mi ter se vzpnemo na krov, kjer je živo kakor na mravljišči. Zadnji zaboji se prinašajo, poslednji sodčki graškega piva se vale na krov, preko kolpskega mosta teko še kesni potniki, potirani s tresočim se glasom parne piščali; poveljnik daje zadnje ukaze, mos-tič se potegne na suho, kolesi začneta pretepati valove, »Hermina« se zgane in zabrazdi v globoko matico, puščajoč daleč za sabo sled po razpenjeni Kolpi.
150
Sisek kmalu izgine našim očem, pozdravlja nag še častni Stari grad, stoječ ob vodi, nekoliko niže pod njim se pa zopet sestanemo s Savo, staro svojo znanko, kateri se izročamo mirne vesti.
Toda govorimo po pravici! Te dobre svoje znanke tukaj ne moremo biti nič prav veseli. Kakor smo se poprej veselili vožnje po njej, tako hitro nam je ta jela presedati. Ne samo da je naša dobra prijateljica jako umazana in lena, temveč je tudi za čudo suhoparna in dolgočasna. Teb napak sicer res ni ona I oliko kriva, kolikor kraji, po katerih teče. Po jedni strani vso ravno, po drugi pa hribov ni; torej nikjer nič tistega, kar se »okolica« imenuje. Kar te pa pri vsem tem še največ jezi, je to, da celo tega »niča« ne moreš videti, kajti Sava teče — sosebno ob mali vodi — v tako globokem koritu, da s krova ne vidiš druzega, nego strm, rjavo - sivkast breg na desni, in strm , sivo - rjavkast breg na levi strani, oba pa sta zgoraj jednolično obrastena s sivkastim vrbovim in topolovim grmovjem. Človek bi moral namesto živcev imeti drete, da bi to vedno jedno in isto mogel gledati ure ter bi poleg tega ostal ravno- j dušen. Sprva je še nekaj vasij ob vodi, vozi se mimo Topolovca, Prelo.ščice, Gošč. Kratečkega, Lonje, kjer se ,| vsaj vidi kaka ženska, peroča na Savi ali ribo čisteča. 1 Od Lonje dalje preneha tudi to, vso dolgo pot do Je-senovca, kjer je prva postaja, in zopet ocl Jesenovca do druge postaje, Stare Gradiške, vidiš samo grm, vodo in nebo. Vrhu tega dolgočasa pa dela Sava še čudno zapletene ključe in klobasaste ovinke, ki bi celo glasovi-1 temu Mejandru ne bili na sramoto.    Zdvojil bi!
Nasproti Jesenovca pri selu Ustica priteka Savi od juga reka Una, in odtod počenši je desni breg bosenska zemlja. Žalostna zemlja! Ako jo gledaš z broda, dozdeva se ti, kakor da so jej prebivalci izumrli, le po- J redkoma ugiedaš kako kočo, »zvezano s trto, s kolom podprto«, in pred njo kacega človeka, razcapanega, ka-kor bi bilo vanj treščilo. Tej pusti in prazni okolici prav dobro pristoji mrhojedi jastreb, ki tu ali tam zanikamo sedi na kacem panji in pomežikuje prebavlja; ostuden porok, da tukaj pričenja turško gospodarstvo j in turška nesnaga, po kateri se pase. Kako dobrodejna prikazen proti temu topemu mrharju je dolgopeta roda
151
(štorklja), stoječa ondu na vegastem slemeni poleg svojega gnezda, iz katerega kukata dva mlada velekljuna. Tudi tukaj išče ta prijazna ptica posebno človekove družbe..
Časih nas sreča kaka ladja, vozeča žito, suhe sljive ali doge v Sisek, in po njej pride nekoliko izpre-nicmbe v našo jednolično vožnjo. Ker plavajo proti vodi, tnora jih vleči ali parnik ali živina. Ta pa, ki se nam bliža sedaj, je ladja bosenska. Nje ne vleče niti parnik niti živina. Kdo pa? Ali gre sama ob sebi? Ne, vleče jo »raja«. Bolje nego dolg opis osvetljuje nam ta ladja žalostne razmere, v katerih je Slovan živel stoletja in v bitnosti živi še dandanes, gažen od Turka in poturčenega brata. Spredaj na krovu sedi mogočno v bogati obleki mlad Turek, v zavesti vzvišenosti svoje nad »kaurinom«, gleda z nečim preziranjem sem preko na nas ter zadovoljno spušča dim iz dolzega dragocenega čibuka. Ladjo vleče kacih dvanajst mož, vpreženih v vrv, kakor črna živina. Gologlavi, bosi in polu goli se napenjajo ti ljudje ob slabi hrani ves dan po solnci, dežji in vetru. Ne vem, če je mogoče najti kje stvora, ustvarjenega po božji sliki in priliki, ki bi bil vrednejši našega pomilovanja, nego je ta »raja«. Galijo tu, ki vlači težko verigo za sabo, je usoda milejša, da ne govorim o hudodelcih po naših kaznilnicah. Potem stoprav, ako si ga videl po dnevi pri takem delu, umel bodeš zvečer njegov do zdvojnosti tožni o-o-o-o-oj, ki se brez konca in kraja ponavlja za vsako vrsto njegove pesmi, tedaj ti pojde ta glas kakor rezno jeklo skozi dušo. In vender ga je Evropa poslušala stoletja, ne da bi se bila genila.
Od Jesenovca se vozimo že nekoliko ur, a okolica se še zmerom neče izpremeniti na bolje. Da jej ubežimo. ukrenemo ostaviti parnik v Stari Gradiški ter po suhem nadaljevati pot po Slavoniji. Veseli torej pozdravljamo visoke minarete, ki so se nam zdaj pokazali v popolu-danjem solnci. To so namreč minareti Turške Gradiške ali Berbera, kakor jo Turci imenujejo. Njej nasproti leži na hrvaški strani Stara Gradiška. Stopivši na suho hitro vidimo, da nas tudi ta kraj ne bode mogel na dolgo zanimati. Prav pameten se nam je torej zdel mož, ki je zdajci stopil pred nas in se nam ponudil za voznika do Lipka, izprosivši si samo malo urico za pri-
152
pravo. To nam je bas po volji, v tem si mesto lahko ogledamo. Vem, da tega ali onega iz družijo mika, pogledati si lurški Rerber, ali zagotavljam vas, da zaradi njega ni vredno tukaj nočevati, in pri drugi priliki vam povem, kakšen je. Naša Gradiška je dosti močna, dasi majhna trdnjava, imajoča dvoja vrata. Največje hiše v njej so vojašnica in druga vojništvn potrebna poslopja. Razvcn nekaterih drugih hiš stojita lu dve cerkvi, katoliška, namreč in pravoslavna. Zunaj trdnjave se razteza ob Savi vrsta največ lesenih hiš. Na vhodu v trdnjavo stoji neka kapela, kakor so mi pravili, grobnica nekega turškega svetnika, kateremu se hodijo pobožni Turki iz bližnjih in daljnih krajev poklanjat. *)
Od Gradiške se vozimo nekaj časa še po ravnem polji, od Okučan dalje pa začnemo iti v breg. V večernem hladu gre potem pot časih po brdovitem svetu, časih po prijaznih dolih pod razvalinami Bele stene. Ta kos denašnjega pota odškoduje nas vsaj nekoliko za dolgčas na Savi. Precej pozno v mraku dosperno do gla-sovitih Lipiških toplic.
Hrvaška zemlja je blagoslovljena z lekovitimi toplicami in rudnimi vrelci. Toliko in tako obilih vročih izvirov ni lehko najti tako na blizu skupaj, kakor so n. pr. v krasnem hrvaškem Zagorji Toplice Varaždinske. Kra-pinske, Siitinske in Stiibiške; zatem so glasovite toplice Lipiške in blizu njih toplice Darimarske v Slavoniji, dalje toplice Topuske v Banski krajini in naposled še Leščanske blizu Karlovca. Te toplice so večinoma lahke ali indiferentne, samo Varaždinske so žeplene in Lipiške ' jodovnale. Najvročejše so Topuske (61° G.), za njimi Stiibiške (58° G.), potem Varaždinske (57" G.), Lipiške (47° G.), Daruvarske (47° C.), Krapinske (40" G.) in naposled Siitinske in Leščanske (36" G.). Kar se tiče obilosti vode, je povsod velika, tako dajo n. pr. toplice Krapinske v M urah 45.000 hektolitrov vode, Varaždinske 40.000 hektolitrov in Lipiške 17.000 hektolitrov.
Da ti zdravilni vrelci vro kje drugje, bili bi tem krajem neusahljiv vir blagostanju in dežela bi iz njih lahko uživala lepe koristi. Razumeje se, da bi tudi Hrvaški  bile v prid,  ako  bi  se  zanje  kaj   storilo.    Ali
4) Glej razpravo „Gajbija, turški prerok," spisal prof. J. Steklasa v „Ljublj. Zvonu"  1889, na 489. str.             Vred.
_153
t gtorilo so je prav malo ali nič, in tako veliko občinstvo, jd po kopolih išče zdravja in zabave, zna hrvaške toplice jedva ]io imeni, izvzemši morebiti Varaždinske, Kriipin-I gko in Lipiško. Varaždinskim so jo slava razslula že za sta ril i Rimljanov, ki so jih imenovali »Aquae Jassae«: grapinskc so so povzdignilo zadnjih let, ko jih je razn-inen lujoo dobil v roko; Lipiške so pa glede množino joda prve le vrste v Evropi, ali ljudje, ki bi jih potrebovali, hodijo vendor rajši v Kreuznach. Iloilhrunn. [Hali i. t. d.
Vse hrvaško toplice leže z nerok, daleč od železnic in od glavnih prometnih cest. V katerekoli hrvaške toplico si so namenil, moraš več ur daleč vozili se po slabih ooslah, ki li vos droh do dobrega premešajo. Ako . potuješ v Topusko, Lipik ali Daruvar, kratkočasil te bode voznik — ako se razumeta — s pripovedkami o razbojnikih in razbojstvih, ki so so zadnjega časa zgajala na tej cesti. Te pripovedke imajo to dobro stran, da človek, dospovši v toplice, potrt na duši in na telesi, hitro pozabi trn de in težave dolzega pota ter se veseli, da jo »brez večje nesreče;, prišel v toplico. Ali tudi to f veselje mu zopet gine malo po malo, ko vidi, da razven zdravilne vode ne najde nikakeršne lagoti in nič onih naprav, ki si jih je po drugod človek izmislil gostom v - zabavo in razvesoljovanjo. Zato videvamo po hrvaških toplicah največ domačo kmečko in malo gospodo iz bližnjih mest.
Največ, pa oživljajo hrvaške toplice kmetje iz oko-f lice, kakor tudi  obrtniki  in  mali  posestniki iz  bližnjih L hrvaških in slovenskih mest in trgov, sploh ljudje, ki so željni ob majhnem potrosku užiti se toplic do dobrega, f" Vsem Lom gostom »huda kri ne da miru«, toda v toplico prihajajo s polno   čutaro  in   do  vrha  natlačeno  torbo. Prihajajo pa samo na dva, tri dni, da si dado tu »rogo« ■"staviti.    Za leseno ograjo pod streho za silo se gate 1u | moški   in ženske, vsak  nosi  na  grešnem   svojem   telesi ■  po  nekoliko   »rogov«   in voda  iz  toplic  odteka krvava, ,   liki iz mesnice.    Človek mora biti dobrih živcev gospodar, da moro to krvavo kopelj delj časa gledati.
Temu, kdor ve, kaj je kri človeškemu telesu, mora
biti samo žal,  da  se tukaj  tega  dragocenega  toka  na
I vedra preoeja in izgublja z vodo.   In navadno so to taki
154
ljudje, kateri bi krvi »krvavos potrebovali, ako bi jim je človek mogel dati, a ne, da bi jim jo še jemal. Ali govori jim, kolikor ti drago, na konci konca vender poreče vsak, da ima »prehudo kri«, in da mu prej ne odlcže, predno je ni nekoliko odtočil. Potem ima mir k letu pa gotovo zopet pride, ker mu je že »život na I o navajen«, in ker ve, da bi hudo obolel, ako bi katerega leta izostal. Ti ljudje so najboljši gostje hrvaških toplic in »topliškega zdravnika«. V Stubiške Toplico prihaja na leto kacih 30 gostov na delj časa, a 3O00 kmetov, ki si dado roge staviti, v Krapinskih Toplicah štejejo na 2N00 odličnih gostov 20.000 kmetov, v Varaž-dinskih pa na 11-00 gospode celo 26.000 krvavečih ro-gonosov.    Tako slove poročilo za  1875. leto.
IT.
Spisi prirodopisne vsebine.
^
■"^^^^
■#

I. Mravlja.
(,,Slovenska Koleda",  1K58.)

ajjl/somladansko solnce pripeka in pregreva rnrav-
^^&ljišče na kraji smrekovega gozda, iz katerega
^   je sneg zvečine že zbežal pred solnčnimi žarki;
(?   in vender je mravljišče še mrtvo,  kot  da  bi
bila  kuga  pomorila  njegove   prebivalce.    Le
Ine mravlje ni videti, vse še spe v gorkem stanu, kjer
skrčene tišče jedna druge.   Kakor silna vojska kralja
itijaža   v otlem   hribu,   čakajo   tudi   one   povelja   od
oraj.
Pa solnce pripeka bolj in bolj in jeden zaspancev prebudi. Vzdigne glavo iz črne trume in z zaspanim esom pogleduje okrog sebe — vse še spi. Ali se je lotil? Ali še ni čas se vzdigniti z ležišča? Pa saj ader čuti, kako puliti gorkota od zgoraj. Iztegne to-nožice, pomane si oči in še na pol zaspan se napravi iti gledat, ali je že čas zapustiti gorko posteljo, v kateri je že štiri mesece tičal. Gre po veliki cesti, pa ne more dalje; trdne barikade ali zapahe, katere je jeseni napravljati pomagal sam, jezijo mu zdaj pot. Nekaj časa hodi okoli male trdnjave in išče kake majhne špranje, da bi se skozinjo splazil, pa ni je dobiti. Jezen zgrabi jedno brunee in se napira je izdreti, vleče in vleče — pa ničesar ne opravi; popade drugo, tretje. pa vse njegovo upiranje je zastonj. Vse je umno in trdno sezidano, kakor bi moralo trpeti do sodnega dneva.

160
Nejevoljen   gre  tedaj  nazaj   in   zgrabi  s   čeljustni} I prvega zaspanca, na katerega  po sreči naleti, za vrni jn ga  strese.    Zaspanec se prebudi in debelo gleda,  kakor', hi hotel reči:  »Da bi te zlodej! Kaj mi hočeš?«
Ta ga pa začne s tipalnicami tipali in božati — in zaspane je predramljen in v trenutku ve, kaj mu je : početi. Oba gresta družili budit. Kmalu jih je deset na nogah in vsi gredo na barikado, katere se združeni moči desetih korenjakov več ustavljati ne morejo. Pridejo ven, sobice jih skonca blišči, pa se ga kmalu privadijo in želodec, kateri je čez in čez z debelimi pajčevinami preprežen, oglaša se tudi močno. Utolažiti ga. poiščejo si kake sladkarije in zraven se od veselja na glavo postavljajo, trgajo in druge burke uganjajo. Potem gredo domov in tu je kmalu vse na nogah: kot hudournik vro ven pri vseh vratih in na mravljišči se vse giblje in mrgoli, kakor voda, ki v kotlu vre in kipi.
Ko so se vsi prepričali, da se je pomlad že vrnila in ko so se na sobici popolnoma ogreli, gre jih nekoliko na dno stanišča. Tu leži v dobro zavarovanem kraji kupček drobnih belili zrnec. drobnejših od prosa. To so jajčeca, katera so babice pretočeno jesen izlegle. Matere so ■, kmalu pomrle, delavci so pa jajčeca spravili na varen kraj in zdaj o gorkem vremeni hite ž njimi na mravljišče, da jih toplo sobice ogreva in jih obudi k življenji. J
Ker smo zgoraj nekaj  omenili o delavcih,  moramo prebivalce mravljišča, natančneje pregledati.
Poleti  najdemo v vsakem   mravljišči  troje   živalic. Prve so moške mravlje, ki se od navadnih mravelj ločijo le   po perutnicah,   potem  najdemo   babice,  ki so večje, ] kakor moški in tudi krilate.   Zadnjič so navadne mravlje, ki nikoli  nimajo  perutnic.    Teb je največ,  te tudi na-1 vadno le mravlje imenujemo, ker moški in babice sploh ne hodijo iz mravljišča, ampak so le doma   in navadne mravlje jim strežejo, donašajo  jim jed,   zidajo  tudi pohištva i. t. d. z jedno besedo, one skrbe za vso naselbino. J To so delavci, kateri nimajo nobenega spola.
Navadno meseca velicega srpana vzletijo moški in babice iz mravljišča in se dvignejo v zrak, kjer se seni-tertja švigaje ženijo.   Ko so nekoliko časa veselja pijani  . okoli  trkali,  popadejo  na  tla.    Moški, ki  niso  zdaj  za nobeno drugo rabo, kmalu poginejo; babic pa že delavci 1
161
čakajo, brž ko katero ugledajo, zgrabijo jo, polomijo jej perutnice in jo tirajo slovesno v stan. Jedni delavci ostanejo za stražo vedno pri babicah, pitajo jih pridno jn jim strežejo na vso moč, ker one so zdaj upanje vse naselbine, brez njih bi rod pomrl.
Ko začno babice jajčeca leči, pripravljeni so že delavci, ki nosijo jajčeca v nalašč za to odmenjen kraj in jih lepo uredijo. Babica potem tudi kmalu umrje, le malokatera zime ali celo pomladi učaka.
Po ženitvi  delavci  vse  babice,  kolikor jih morejo
uloviti, tirajo domov. Seveda se tudi marsikatera izgubi; ta
si potem sama perutnice iztrga, zleze pod kak kamen ali
,  v kako luknjo in napravi ondu novo samostojno naselbino.
Pomladi je prva skrb delavcev jajčeca na solnce nositi; če je solnce prevroče, hite ž njimi v mravljišče v prvo nadstropje, potem v drugo i. t. d.; proti večeru pa, ko solnce že medli, nosijo jih zopet kvišku in naposled, ko se je že skrilo, neso jih zopet v dno na od-menjeno mesto, zapahnejo zopet vse duri, postavijo k vsakim vratom stražo in trudna  družina   gre  k pokoji.
Noč je minila, zlato solnce je že izšlo. Tudi v mravljišči se je jelo gibati, straža odpahnc duri in pokuka ven, pa gosta megla pokriva zemljo, vreme je neprijazno in kmalu začne deževati. Straža zapahne zopet duri, zadela vse špranje in gre v stan. S tipalnicami ošvrka vsacega, katerega sreča, ta se precej obrne in oba gresta naznanjat vreme. Tipalnice švigajo od kraja do kraja in kmalu ve vsa družina, da dežuje in da bode treba danes ostati doma.
Pa pridna mravlja nikoli rok križem ne drži. Čeravno dež zunanja dela overa, vender je doma jedno ali drugo reč treba popraviti.
Tu se je steber, ki je dozdaj podpiral strop, podrl, treba ga je na novo postaviti. Pot. ki v drugem nadstropji drži do malih vrat, po zimi se je tu in tam zasula, treba bi jo bilo otrebiti in v gorenjem nadstropji bi bilo tudi potreba še jedne nove. Vse to mora biti stor-1  jeno še danes.
Pridno se lotijo dela, postopača med njimi ni videti; v tem kotu jeden s čelju^tnicami koplje in rahlja zemljo, drugi jo odnaša, tam zopet tretji postavlja trden zid in  časih pride tudi polir pogledat,  kako  gre  delo
1G2
od rok. Če kaj ni dosti trdno, morajo podreli in i/, novega začeti.
Pa po trdnem delu je tudi dobro počivati, to vsak dobro ve in nobeden mravlji ne bode zameril, če si od dela malo oddahne in svojemu želodcu kaj boljšega privošči.
Vsako mravljišče ima nekaj tujih drobnih živalic v svojem stanu. Imenujemo jih zeljščine uši, ker so res ušem podobne, in vsakdo jih je že po bezgu ali po kaki vrbi videl laziti. Tem živalicam so mravlje posebno dobre, nosijo jih na solnce, pitajo jih in jim strežejo, kakor le morejo, tudi hrane jim donašajo in rajše same stradajo, da le njih živinica pomanjkanja ne trpi. Te uši so res domača živina vsega mravljišča, od katere dobiva sladak užitek. Te živalice imajo namreč na hrbtu dvoje cevij, v katerih se nabira neka sladčica, po kateri mravlje posebno hrepene. Ko pride mravlja do uši, začne se jej prilizovati, boža jo in gladi s tipalni-cami toliko časa, da izpusti uš po vsaki cevi kapljico one sladčice, katero mravlja željno posrka. Tako gre mravlja od jedne uši do druge, da ima dosti. Uši so pa tudi rade pri mravljah, saj se jim nič hudega ne zgodi, mravlje lepo zanje skrbe, kakor kmet za svojo molzno živino, in res, kar je kmetu krava ali ovca, to so mravlji te uši.
Naše mravljišče je imelo svoje dni na dveh lepih pristavah veliko te molzne živinice. Na dveh hrastih namreč, ki sta stala blizu mravljišča, prebivalo je veliko teh ušij in mravlje so jih pogostoma obiskovale, dve trdo uglajeni stezi sta držali do hrastov in poleti o lepem vremeni je romala nepretrgana vrsta mravelj k hrastoma — ali zdaj je to vse minilo.
Lansko pomlad je bil prvi lep pomladanski dan, ko so prvikrat mravlje prišle na solnce in so hotele iti gledat, kaj njih živinica dela — ali kdo popiše njih osuplost in njih strah, ker jojmine prejoj — hrastov ni bilo več. Posestnik gozda ja je po zimi posekal in ž njima so šli najboljši in najslajši dohodki mravljišča rakom žvižgat.
Zdaj imajo pa le malo živinice več, kar je je doma v hlevu, in še jeden češminjev grm jim je ostal — vse to le senca proti prejšnjemu posestvu.

163
Topli pomladanski dnevi, ki se zdaj vrste, vzbudili so življenji; v jajčecih, ki so dozdaj pri miru ležala na mestu, na katero so jih delavci spravili. Začnejo se gibati in iz vsacega jajčeca zleze črvič ali gosenica. Pridnim in skrbnim mravljam da to posebno veliko opraviti, ker družina se je hudo pomnožila in novorojenci imajo vedno lačne trebuhe in le gledajo, kje bode kaj ugrizniti. Ker si sami še ne morejo poiskati potrebnega vsakdanjega Kruha, donašajo jim ga mravlje pridno od jutra do hladnega večera. Doma je vedno sto in sto ust odprtih, ki željno pričakujejo svojih strežnic. Mravlja prinese hrano v čeljustih in črvič odpre svoja usta na široko in zija kakor žejni srakoper v gnezdu. Mravlja ga pita po malem s prinesenim jedilom, katero kakor blisek izgine v požrešnem žrelu. Ko bi to trpelo dolgo, moralo bi biti vseh mravelj konec. To je še njih sreča, da trpi to pitanje le nekoliko dnij, ker potem se leni trebušniki zapredejo v tanko kožico in iz gosenic nastanejo bube, ravno tako, kakor se zapredejo svilodi v kokone.
Te bube ljudje navadno imenujejo mravljina jajčeca in jih nabirajo za ptiče, katerim ta hrana posebno tekne. Bube se morajo pa poprej v soparu zadušiti, sicer bi nabiralcu čez nekoliko dnij kašo upihale.
Mravljam je kaj zelo všeč, da so ti požeruhi upokojeni, ker zdaj se morejo oddehniti in tudi zase bolj poskrbeti, posebno pogosto hodijo zdaj k ušem v vas, vse je zopet veselo in zadovoljno.
Pa to prijetno življenje trpi le nekoliko dnij, ker potem se začnejo bube zopet premikati in iz tanke kožice prikobacajo mlade mravlje. Torej se zdaj mravlje zopet bolj doma drže in pazijo na bube. Ko mislijo, da je prišel čas, pretrgajo s čeljustimi lahno tanko kožico na onem konci, kjer ima mlada mravlja glavo. S pomočjo strežnic se izmotaje mlade mravlje iz tesnih celic, pa so še slabe in neokretne. Po vsem životu se jih drži ozka srajčica iz tanke bele mrenice in starejše mravlje jim slačijo to srajčico počasi in skrbno, da bi mehkih udkov ne ranile. Ko so te zadnje vezi odpravljene, dajo jim precej kaj dobrega jesti in potem, ko so se pokrep-čale, vodijo jih po mravljišči in jim razkazujejo vsa kota in poti, ker zdaj bodo morale same zase in tudi za druge skrbeti. Iz jajčec namreč so se izvalile razven na-
II*
1G4
vadnili mravelj tudi moško mravlje in babice, katere nikoli iz mravljišča ne gredo, torej jim morajo donašati delavci potrebnega jedila.
Novinci so kmalu spoznali svoje dolžnosti in se privadili službe in vsa družina živi veselo in srečno v jeden dan.
Ali komu se sreča vedno smehlja? Velikokrat pride nesreča, ko se je nobeden nadejal ni. Neko jutro, ko so mravlje komaj vstale in so še na pol zaspane lazile po mravljišči, prilomasti jedna, ki je že zgodaj vstala in že na ogledu bila, na mravljišče, veselje se jej bere na obrazu, hitro ošvrka nekoliko sester in kmalu je vse na nogah. Več kakor tretjina družine odide urno proti kolovozu, kateri je peljal skozi gozdič.
Mravlja, ki je prinesla prijetno novico, kaže jim pot. Zdaj pridejo na pot in hitro obsujejo poljsko miš, katera je ležala mrtva na sredi poti. To je bil obed, kakerš-nega še ne, kar so slekle bele srajčice nedolžnosti!
Ali kjer je sreča, tam je tudi nesreča, in nesreča je prišla za mravlje zdaj v podobi kolesa na samotežnem vozičku, katerega je star mož s plevelom naloženega pred sabo peljal. Levo kolo gre ravno čez miš — in kjer je pred jednim trenutkom bilo še vse živo, zdaj je ostudno mrtvišče. Skoro vse mravlje so potrte od kolesa, katerega je nemila usoda ravno zdaj pripeljala mimo. Le malo jih je odneslo pete in te zdaj beže od nesrečnega kraja, v sredi peljejo tudi kacega ranjenca, katerega je kolo po sreči zgrabilo le za kako bedro in mu pustilo vsaj še celo glavo.
To je bila velika izguba za našo družino! Kdo bode zdaj babicam stregel in moške redil, ker peščica srečnih, kateri so splošni uimi ušli, premajhna je, da bi mogla opravljati vsa dela ? Del in opravil je na kupe, delavcev pa malo.
Preplašeni pribeže v jedni sapi ostali domov in naznanijo sestram strašno prigodbo. Velika žalost obide družice, s pobitim srcem obžalujejo sestrice svoje, katere jim je nemila usoda vzela tako zgodaj. Pa mravlja tudi v žalosti ne izgubi poguma in si ve iz vsake stiske pomagati.
Ko drugo jutro zarja prepne nebo, so mravlje naše že vse na  nogah,   nekaj  posebnega  danes tuhtajo,  ker
165
tako nemirno semtertja tekajo in se pogostoma s tipal-nicami ližejo. Jedna, ki je tudi nekoliko večja mimo drugih, ima posebno veliko opravili, vedno šviga od jed-nega do druzega in jih pregleduje, kot general svoje vojake, predno jih  vede v ogenj.
Zdaj se vzdigne črna truma, straže odpro vrata na široko in kot hudournik se vsuje četa po mravljišči. Le malo, kar jih je pri babicah za postrežbo in pri vratih za stražo neobhodno potrebno, ostalo je doma, druge so se vse vzdignile. Zunaj zleze ona velika mravlja na bilko in od ondot pregleda še jedenkrat svojo armado, potem jo povedo nizdolu v gozdič,
V tem gozdiči, ne daleč od našega mravljišča je stanovala druga manjša družina mravelj, ki so se od naših črnili ločile le po barvi, bile so namreč rjave. Mimo je živel rod za rodom že mnoga leta, bile so ravno tako pridne in delavne, kakor črne, ravno tako so skrbele za svoje potomstvo. Ker so se pa naselile v bolj senčnem kraji gozda pod košato jelko, ogrevalo jih je solnce mcnj; torej so se njih mladiči tudi navadno nekaj dnij pozneje izlegli, kakor pri naših črnih mravljah.
Solnce je stalo že precej visoko in pregrevalo tudi skrito mravljišče. Skrbno nosijo rjave mravlje bube svoje iz dna proti vrhu in se že naprej vesele časa, kadar se bode mladina izlegla.   Ali — kdo ve, kaj pride jutri ?
Črne mravlje, ki so zjutraj hitro šle od doma, prišle so zdaj blizu omenjenega mravljišča. Jedne gredo bliže in bliže, pridejo na mravljišče, ogledajo vse in potem se hitro vrnejo k svoji armadi. Precej potem se zakadi vsa armada na mravljišče, obležejo vsa vrata, pokoljejo vratarje in z združeno močjo planejo v stan. Rjave mravlje se precej ne zavedo in ne razumejo, kaj to pomeni; osuple gledajo, kaj se bode ž njimi zgodilo. Roparji pa, ker tako smemo imenovati črne mravlje, padejo na bube, vsak zgrabi jedno in ž njo pobegne. Ko domače mravlje vidijo, kaj se godi, da jim roparji hočejo vzeti njih mladino, vržejo se srdito na sovražnike, ali — sili se ustavljati ne morejo. V tem, ko se rujejo z jednimi, odnesli so že drugi bube in ako-ravno je skoro več črnih, kakor rjavih trupel pokrivalo podzemeljsko bojišče — kaj pomaga to maščevanje oro-pancem, mladičev svojih venderle nimajo.
1G6
Črni roparji pa hite s svojim plenom domov, kjer jih tovariši že željno pričakujejo. Ko pridejo premagovale!, obsujejo jih straže in doma ostali delavci, vzamejo jim bube in jih spravijo v varen kraj. Kakor bi bi]a to domača zalega, pitajo jo črne mravlje, in ko drugi dan začnejo lesti iz bub, pomagajo jim tudi belo srajčico sleči, ravno tako, kakor bi bile njih rodii. Rjave mravlje dobijo precej jesti in se kmalu s črnimi sprijaznijo. Reve ne vedo, da so sužnje. Roparjem v čast pa moramo reči, da s svojimi sužnjimi usmiljeno ravnajo in da se trudijo, zlajšati jim njih usodo kolikor moči. Delati morajo, kakor druge, pa tudi pri jedi niso ločene, le ko gredo ven, kako delo opravljat, gre jedna črnili kot birič ž njimi in če se obotavljajo, priganja jih k delu, česar pa največ ni treba.
Dan za dnevom preide, sužnji so zadovoljni, ker boljšega prostega življenja ne poznajo, in pridno opravljajo dela gospodi svoji.
Kar prinese črna mravlja novico, da v gozdu ne daleč od hiše pojema rejen keber. Jeden oddelek rjavih mravelj, pod vodstvom treh črnih biričev, napravi se mastnega kebra v hišo pritirat. Ko pridejo na mesto, prestrašijo se biriči, ker krdelo rjavili mravelj je že kebra obleglo, hitro se mislijo umekniti — pa je že prepozno, že so jih rjave obsule, strastno objemajo svoje rejence, ki so jim bili vzeti, ko še luči belega dneva niso ugledali. Sužnji tudi kmalu spoznajo rojake svoje in združeni se vržejo zdaj na črne trinoge; jeden jim komaj uide, ostala dva pa na drobne kosce raztrgajo, ker tudi mirna mravlja divja, kadar brani svoj rod tujih napadov.
*
*   *                              i
V stanišči rjavih mravelj je vse zidane volje. Naglo napravijo veliko gostovanje, pri mastnih kebrovih kračah obhajajo rešitev svojih ljubili iz sužnosti. Veselje se bere na vsakem obrazu, zdaj jim ničesar ne manjka, le spomin na nesrečne sestrice, ki še stočejo pod tujim jarmom, teži jim srce in jim greni sleharn grižljaj. Jednoglasno sklenejo drugi dan še druge sužnje rešiti, , naj  velja kar hoče.
11.7
Pri črnih mravljah je pa vse drugače. Neka pogost in klavernost se je vseh polastila, na sužnje še olj pazijo in jih ne puste iz mravljišča. Med sabo se edno posvetujejo, kaj bi bilo početi.
To je gotovo,   da   oba  roda   zdaj   ne  moreta  več
sosedno skupaj živeti,  preveč sta se že spoznala; jeden
- drugemu  napoti, sovraštva in bojev bi ne bilo nikoli
onca.   Jutranji dan bode  razsodil, kateri rod bodo ob-
eljal.    V obeli taboriščih se pripravljajo na boj.    Črni
tirali svoje   rjave  sužnje v najglobočejši  stan in po-
avili straže, da jim nihče ne uide. Potem se vzdignejo
si  delavci;   vse,  kar  se   le  gibati  more, gre v vojsko,
rahopetca med njimi ni.
Na majhni trali v gozdu se srečata krdeli. Kakor * trenil, zakadita se jedno proti drugemu in boj se prične, avadno se jih sprime po več od obeh strank; grizejo in oljejo se nekoliko časa in ko se potem klobčič zmota, ži jih nekoliko od obeh strank mrtvih na tleh. Tudi po dve se sprijemata in se izkušata, katera bode zmagala. S čeljustnicami izkuša vsaka svojega sovražnika raniti in potem, ko mu je vsekala rano, izpusti vanjo kapljico neke skeleče kisline, katera ranjenega sovražnika umori. Ono kislino si napravlja mravlja v posebni žlezi, imenujemo jo mravljino kislino. Ko je zmagala jednega sovražnika, vrže se na druzega in tako dalje, toliko časa, da je ona zmagana, ali pa da je sovražnik popolnoma uničen.
Čeravno je že sama ranjena, vender ne odjenja, dokler je moč popolnoma ne zapusti in še potem, ko že predrtih prsij na tleh leži in se že ne more več gibati, zgrabi še sovražnika, katerega more doseči; celo, ko je že mrtva, ne odpro se čeljustnice, katere je v smrtnem borenji zasadila v sovražnika. V gorečnosti svoji napade celo kacega prijatelja, pa kmalu spozna svojo zmoto, poboža ga s tipalnicami, kakor bi ga hotela odpuščanja prositi, in potem se toliko srditejša vrže na dušmane svoje.
Tako so se borile naše mravlje. Kolikor bojevalcev, toliko junakov. Bojišče se je kadilo od strupene kisline. Tu neseta dva vojaka ranjenega tovariša v varen kraj, da si opočije; tu hitijo drugi še neutrujeni na bojišče — novi boj, nova junaštva,  pa zmaga se ni še na  no-
1G8
beno stran nagnila, akoravno je bojišče že pokrito s padlimi junaki. Le majhna tropa se še bori, pa utrujena po dolgem boji omaguje — kar privrši iz zatišja četa čvrstih spočitih rjavih vojakov in zopet se vname
„strašni boj, ne boj, mesarsko klanje".
Kar jih je bilo črnega rodii, vsi so padli pod čeljustmi neusmiljenih zmagovalcev. Ves junaški rod je poginil borivši se za domovje svoje.
Ošabni in veselja pijani zmagovalci dero zdaj na dom zmaganih sovražnikov, kjer so bili se za pili rjavi sužnji. Kakor bi trenil, leže črne straže na tleh, oproščeni sužnji se zjedinijo s svojim oprostiteljem. raz-dero poslopje in potem se vrnejo v prosti doni.
Večerna zarja rmeni gozdna drevesa in obseva razvaline mravljišča, v katerem je prebival hrabri rod v sreči in blagostanji. Pa kdo se bliža mravljišču? Črna mravlja, s krvavimi ranami pokrita, plazi se po strtih nogah do razdejanega doma. Rjavi razuzdani sovražniki so jo zgrešili in, akoravno že na pol mrtva, vender se še plazi do kraja, kjer je gospodoval nje rod. Zadnja svojega rodu premišlja pretekle čase, solza se ji utrne in moči domača tla, katera so oskrunili tujci. Ko bi znala peti. zakrožila bi glasno Jeremijado, tako si pa le misli: „sic transit gloria mundi", ali po domače: »tudi nas je minilo!«
II.
Rastlinske svatbe.
(„Zvon",   1877,
>y~
^^j?
•&&-


I.   pismo.
M i 1 o s I i v a   gospa!
/.alil bi Vaše   rodoljubno   čutje,  ako bi  dvojil,  je izsili Vam še v spominu  oni prekrasni  dan  lanske
?"jeseni, ko smo na Vrbi praznovali prvega slovenskega pesnika slavnost, katere ste se tudi Vi udeležili. Poklonivši se pesnikovemu geniju in tem zadovoljivši rodoljubni svoji dolžnosti, napotili 10 se proti biseru kranjske dežele — blejskemu jezeru, očigled »najlepše doline« stopali smo vznesenega srca po mehkih travnikih; Vi, kakor srna lahkih korakov, jaz v potu svojega obraza poleg Vas. Tega dneva se gotovo še spominjate, četudi Vam niso več v spominu pogovori, ki so — meni vsaj — prijetno krajšali pot do jezera, kjer Vas je zopet zajela vesela družba. Ne spominjal bi Vas danes, leto dnij pozneje, onih pogovorov, ako bi Vam na razhodu ne bil moral zadati moške besede, da bodem to, kar sem takrat na poti samo površno razsnoval, pozneje z Vami pismeno obširneje obravnaval.
Govorila sva o cvetlicah — ljubljenkah Vaših. In kakor takrat na Gorenjskem, bode mi sedaj zopet čast Vašo pozornost za malo časa obrniti na tiho in skrivnostno rastlinsko življenje. Rastlinsko življenje pravim, ker tudi rastlina, dasi je kakor prikovana na jedno in isto mesto, katerega ne more zapustiti, akoravno rastlina ne vidi, ne sliši, ne čuti — ali živi vender. A to nje življenje se javlja v tem, da se hrani in vsled hrane rase, razmnožava se in naposled pogine.  Rastlina
172
namreč vzprejema iz svoje okolice, nekaj iz zemlje, ne-kaj iz zraka, tuje tvarine vase ter jih tako izpreminja da jih more sebi uteloviti in vsled tega svoje telo razi vijali in povečati, to je: hrani se in rase. Rastlinsko življenje kaže se nadalje v tem, da izvaja iz sebe mlada bitja — navadno jih imenujemo semena — katera se o svojem času odtrgajo iz krila rastlinske svoje matere ter pri ugodnih zunanjih pogojih začno samostalno dalje živeti. Ta nova bitja so v daljnem svojem razvoji prave slike in prilike one rastline, od katere izvirajo, in vsa znamenja življenja se ponavljajo na njih v istem redu kakor so se prej kazala na rastlinski materi. Zalo pf vsi neizmerni raznovrstnosti vender opazujemo, da j rastlinstvo okoli nas zmerom jedno in isto. isti rodovi iste vrste vračajo se vsako leto v pomlajeni podobi.
Ali kakor vsaki živi stvari, tako so tudi rastlini šteti dnevi življenja, vsaka mora poginiti, jedna prej, druga pozneje, kakor je kateri usojeno. Nekatera rastlina preživi vse dobe svojega življenja v nekoliko dnevih, druga potrebuje za to več mesecev, nekatere zopet žive leta in leta, tudi stoletja, nekaterim celo traje življenje tisoče let. V Afriki in drugje po vročih deželah se sedaj brstno rasto in obilno cveto velikani, katerim botaniki cene starost na G000 let. Ti rastlinski Metuzalemi bi bili po takem vrstniki Adamovi. Tudi pri nas se nahajajo čestita drevesa, katera, da bi znala govoriti, mogla nam bi pripovedovati mnogokaj iz zgodovine našega naroda, o čemer ne poročajo stara pisma, ne ljudska pripovedka. Dasi je rastlinsko življenje zanimivo v vsaki dobi, vender je menda razplod najzanimivejši: o njem bodem govoril v teh pismih.
Razplodni organi so zbrani v cvetu. Cvet v botaniki je vse ono, kar v sebi krije organe za razplod, v vsakdanjem življenji pa navadno imenujemo cvetje samo to, kar z živimi bojami mika oči, ali pa drugače, bodisi z ugodnim vonjem, bodisi z nenavadno obliko našo pozornost nase obrača. Ali kakor ni vse zlato, kar se sveti, ravno tako tudi ni vsak cvet, kateri se morebiti mimo družili odlikuje, zmerom najvrednejši naše pozornosti. Mnogokatera skromna bilka na trati, katere morebiti še ne pogledamo ali jo celo zaničljivo pohodimo, skriva v svojem malem  in neznatnem cvetu
173
večja in divnejša čudesa, nego mnogi gizdav cvei v gosposkem vrtu.
Kakor vsaka znanost ima tudi botanika svoj jezik. Zato je treba najprej, da se seznanimo z nekaterimi izrazi, ki jih pa, po sreči, ni mnogo. Milostiva gospa! odtrgajte si v vrtu cvet drage Vaše miljenice — krasne rože in razgledujte si ga dobro. Ako začnete od zunaj, opazite najprej pet zelenih v kolobaru stoječih listkov, kateri so se od spodaj zrasli v podolgasto krogljico, ki je podobna mali posodici, čašici na primer. Ta prvi cvetni obod zato I udi imenujemo čašico. Takoj nad čašico je vse polno nežnih, dišečih listkov rdeče barve. Ti listi delajo drugi cvetni obod. kateremu so nadeli ime venec. Ako razganete venčeve liste, vidite med njimi v proti sredi cveta jako mnogo tankih nitek, a vsaka nosi na konci drobno rmeno glavico. Te nitke so takozvani prašniki. Sedaj pa še prerežimo ono podolgasto krogljico pod čašo. Vidite, krogljica je otla, po nje stenah pa vise drobna bela zrnca in vsako Irnce ima navzgor tanek vrat in vsi ti vratovi stoje v kolobaru sredi cveta med prašniki. Ta otla krogljica z zrni in vratovi vred je četrti del cveta ter se kliče plodnica. Cašica, venec, prašniki in plodnica so tedaj deli rožinega in tudi sploh vsacega popolnega cveta.
Sedaj nastane vprašanje, kateri izmed teh štirih delov so pravo za pravo razplodni organi in kako se udeležujejo razplodbe ?
Predno odgovorim na to vprašanje, prosim Vas, gospa milostiva, utrgajte si še jeden cvet, namreč belo, nedolžno lilijo. V liliji so razplodni organi razločnejši, zato menim, da nam bode na njej namen vsacega organa jasnejši in razumnejši.
Ako na liliji iščete onih štirih delov, katere smo poprej našli na roži. opazite kmalu, da na njej ni onih pet zelenih listov, da ni čašice. In v resnici je ta del cveta najmenj potreben in zato ga tudi mnogi cvet še nima ne. Cašica ima namen braniti ostale nežnejše dele cveta vremenske nezgode, dokler je cvet še v popku, zategadelj tudi mnogemu cvetu cašica odpade, kakor hitro se venec razcvete. Pa vrnimo se zopet k liliji! Nje venec ima šest kakor sneg belih listov, in zaradi teh listov je lilija priznan  simbol  nežnosti,  nedolžnosti
174
in deviške čistosti. — Praznikov ima ta cvet m en j neg0 roža, namreč samo šest, toda mnogo večji so in razlog, nejši. Vsak ima na tanki nitki podolgasto rnieno vrečico. Ako s kako iglo dregnemo v to vrečico, razporje se, a iz nje se vsuje množina rmenega praha. Ta prah ime. nujemo cvetni p r a h. Kakor torej vidite gospa, razlikujemo na prašniku nit, vrečico in cvetni prah v njej. Ako potrgamo liliji venec in vse praznike, ostane nam od vseh cvetnih delov še plodnica, ki se znatno loči od one, ki smo jo videli pri roži. Ondu namreč je bila plodnica pod vencem zaprta v neko otlino, narejeno iz čašičnih listov, tukaj pa stoji plodnica popolnoma prosta sredi cveta. Na vrhu nosi tri mehke, gobaste grebene, tako imenovane brazde, ki so v raz-cvitu vlažne, kakor bi bile z nekovo slizjo pomazane. Brazde so nasajene na dolgem vratu, ta pa stoji na krajšem šestvoglatem stebru. Prerežemo li ta. steber, vidimo, da je razdeljen ali pregrajen v tri pretine ali p r e k a t o. V vsakem prekatu sta dva reda belili zrnec, to so namreč z a r o d k i za bodoče seme. Primerjamo li dne tri brazde na vrhu plodnice in te tri pretine, bode nam skoraj jasno, da morajo med seboj biti v neki zvezi, da vsacemu prekatu ustreza jedna brazda.
II.   pismo.
Ako ste imeli, gospa ljubezniva, toliko potrpežljivosti ter ste prvo pismo prebrali do konca, seznanili sle se z vsemi deli cveta. Sedaj bi trebalo ustanoviti, kateri cvetni deli se udeležujejo oplodbe in kako se to godi.
V vsakem razvitem cvetu opazite na brazdi nekoliko cvetnega praha. Brazda je postala mokra ob istem času, ko pra.šnične vrečice pokajo in cvetni prah okoli sebe sipljejo. Že po tem bi mogli slutiti, da morajo prašniki biti v neki razmeri z brazdo. Ako bi ravnokar razcvelemu cvetu, n. pr. liliji, postrigli vse prašnike ter
175
jjj zajed 110 za to skrbeli, da tudi od drugod cvetni prah ne bi dospel na brazdo; cvel bi cvet sicer še dlje, toda zarodki v plodnici jeli bi se sušiti, in naposled p, (udi plodnica venila in bi odpala. Kakor poznam Vas. niilostiva gospa, in Vaše rahlo čuteče srce, rekel pi, da Vam se smili ta pohabljeni cvet, in Vi bi gotovo kaj storili zanj, ako hi mogoče bilo rešiti ga propasti. In to je mogoče! Od druge lilije si izposodimo jeden prašnik, razporjemo vrečico in prenesemo nekoliko njenega cvetnega pralni na brazdo okrnjene lilije. Zdaj bode plodnica ostala  na   steblu,   bode   se   širila  in za-
, jedno se bodo v njej razvijali zarodki in počasi dozorevali v zdrava semena. — Iz tega sledi, da mora cvetni prah v sebi imeti čudovito moč, katera v zarodkih obuja življenje, da se razvijajo v semena.
Da je to resnično, morete se preveriti še bolje. Nainažite od treh grebenov,   ki jih ima lilijin cvet,   dva
J--S kak° gumo ali z lakom, tretjega pa naprašite s cvet-nim prahom. In prepričali se boste, da se bodo v jed-nem plodničnem prekalil zarodki oplodili in dalje razvijali, in sicer ravno v onem prekatu, ki leži pod nena-mazaniin, zaprašenim grebenom. V druzih dveh pretinih pa, ki ležita pod namazanima grebenoma, propadejo vsi zarodki.
Iz dosedanjega razlaganja je razvidno, da ima rastlina d v o j n e razplodne organe. Jedni — p r a š n i k i namreč — proizvajajo oplodujočo tvarino, namreč cvetni
, prah, drugi pa — plod niče — hranijo v sebi z a-
■ rodke. Cvetni prah oploduje, zarodki so oplojeni, prvi je torej pri oplodbi delaven ali aktiven, drugi so pa trpni ali pasivni, toda z vzajemnim delovanjem proizvajajo nov stvor, seme imenovan, ki se bode, ako najde ugodne okolnosti, razvil v novo rastlino iste vrste.
Zdaj vemo, da so za oplodbo zarodkov potrebni prazniki, ali pravo za pravo cvetni prah iz njih, toda ne vemo še, kako se vrši samo opiodovanje. Vzdigniti hočemo še to zadnje zagrinjalo in pogledati v največjo skrivnost rastlinskega življenja.
Vzemimo si iz plodnice jeden zarodek in pogledimo ga pod mikroskopom, ki nam ga kaže mnogokrat povečanega. Tu vidimo, da ima zarodek podolgasto okroglo jedro, ki je zavito v dve kožici.   Te dve kožici pokrivata
176
jedro popolnoma od vseh stranij, samo na jedni straijj sta prebiti in skozi to odprtino jo mogoče priti do jedra. Ta odprtina se imenuje  usta.
Ob istem času pa, ko se vrečice prezajo in sip]jej0 cvetni prah okoli sebe, razvije se v jedru samem nek mehurčie, ki leži prav blizu ust. Iz tega mehurčiča se razvije pozneje klica v semeni, zato ga imenujemo k lični k.    Tak je zarodek pred oplodbo.
Zdajci si pa oglejmo še cvetni prah malo bliže. Cvetni prah je iz neizmerno drobnih krogljic, kateri 200 do 300 navadno gre na jedno črto. Te krogljice so redkokdaj gladke, temveč so največ z dlačicami ali bradavicami posute, ali še drugače ozaljšane. Vsaka taka krogljica ima dve kožici ter je napolnjena z neko tekočino. Vrhna kožica ima navadno več luknjic ali prebojev, skozi katere se vidi spodnja kožica. Ako taka krogljica pade na vlažno mesto, vpija mokroto, vslec tega se napne in notranja kožica se izlekne skozi jedno ali tudi več omenjenih luknjic, sprva kakor mala bradavica, ali ta bradavica rase dlje in dlje, iz bradavice nastane naposled dolga cevka ali podolgast mešiček.
To isto se godi tudi pri oplodbi. Cvetni prašek pade iz vrečice na mokro, slizno brazdo, kjer se prilep; in začne to mokroto vpijati, vsled tega požene iz njega nežen mešiček. Ta mešiček se zavrta v rahli greben, predere ga in rase dlje in dlje skozi vrat in prišedši naposled v plodnico do zarodka, vstopi skozi usta vanj, ter se pritisne h kličniku. S tem dotikom, takorekoč sramežljivim poljubom , dovršena je oplodba; od tega trenutka se začne razvijati klica v kličniku, spočet je nov rastlinski stvor.
Ako pa pade cvetni prah v vodo, srka jo tako pohlepno, da kmalu poči. To nam tudi razjasnjuje, zaka se gospodarji ob žitnem ali trsnem cvetji boju deževnega vremena, ker četudi ne znajo teorije , uči jih vender izkušnja, da v dežji ocvela trta ali žito daje slab pridelek.
Oplodba semenskih zarodkov je prva in najimenitnejša naloga rastlinskega življenja, in zato tudi skrbi priroda na poseben način, da rastlina izvrši nalogo svojo. Rastlina namreč proizvaja cvetni prah v nezaslišanih množavah, v tem je priroda neizčrpna.    Vsak cvet rod
177
na tisoče teh praškov, v jednem samem cvetu rdeče potonike so našteli nad G00.000 prašnih krogljic. Ako L cvetja, stopimo v borov gozd. vidimo dostikrat, da so tla tako rekoč posuta z rmenim cvetnim prahom. Ako pihne veter v tak cvetoč borovnik, vzdigne iz njega oblake cvetnega praha ter ga večkrat milje daleč odnese. Na-stavši dež sperc prah na zemljo, časih v toliki množini, da zemlja od njega pormeni. To je bilo tudi že povod neumnim bajkam o žveplenem deži, ljudje so namreč mislili, da žveplo pada izpod neba.
Da je razplod kolikor mogoče zagotovljen, skrbi priroda pri nekaterih rastlinah še s posebnimi pripravami. Cvet naše vinske rutice nam more v tem biti za primer. Ako gledamo dlje časa rutičin cvet, bodemo opazili, da se jeden prašnikov, kateri je bil doslej sključen pod izdolbenim venčevim listom, hipoma privzdigne, postavi se po konci, nadnese se nad brazdo in izsiplje nanjo svoj cvetni prah. Ko se je izpraznil, odmakne se zopet od grebena ter se vrne v prejšnji svoj stan. Kmalu potem se skloni drugi, za njim tretji in tako dalje, dokler se niso vsi obrodili.
Doba cvetenja je najkrajša v rastlinskem življenji, ker traje samo od razcvita naprašenja do brazde. Nekatere rastline cveto samo kake dve ali tri ure, lan cvete od jutra do poludneva, takoimenovana nočna kraljica se razcvete pod uoč, a zjutraj ji veli cvet že odpada. Po dovršeni oplodbi odpada čašica — ako ni že poprej odpala — in venec, tudi prašniki izvršivši svojo dolžnost, suše se in odpadajo. Jedina plodnica ostane, ona namreč hrani in čuva oplojene zarodke, da morejo v semena dozorevati.
III. pismo.
Velika večina  rastlinstva  ne  nahaja  pri  razplodu
ikakeršnih zaprek, kajti navadno stojita oba razplodna
irgana skupaj  v istem cvetu.    Ali   nekatere rastline  so
nder izvzete  od  tega  splošnega  pravila;  so  namreč
stline, katerim je razplod bolj ali menj otežkočen. —
redoč z zimskega izprehoda, odlomite si, gospa milostiva,
leskovo vejico.    Listje je od nje sicer že davno odpalo,
12
178
ali vejica vender ni gola. Na njej vise dolgi1 resice, kj so že jeseni pognale. Te resice so zdaj še stisnene • luske, od katerih so sestavljene, pokrivajo se lesno, da jim zima in mraz ne škodi. Pazite pa na lesko spomladi! V prvih toplih dnevih — morebiti že meseca svečana — raztegnejo se te resice, luske se razmaknejo in ondu lahko opazite po osem praznikov pod- vsako lusko. Za-denete li tedaj ob leskovo vejo, usula se bode iz nje rmena megla cvetnega praha, ker te rese so leskov cvet.
Toda med prašniki ni nobene plodnice: ako pre-iščete tudi vse rese, ne najdete med njimi ne jedne plodnice. Ali odkod so potem lešniki ? Iz res gotovo ne, ker te bodo izsuvši svoj cvetni prah, suhe popadale z vej. Treba jih zatorej iskati drugod. — Plodnice na leski so zaprte v napetih brstih ali popkih in samo brazde gledajo na vrhu iz njih v podobi rdečih nitek. Te nitkaste brazde ujemo nekoliko od zgoraj iz res padajočega cvetnega prahu in se tako oplocle. Na leski so tedaj prašniki ločeni od plodnic, vsaj toliko, da niso v istem cvetu, akoravno so na isti veji. Ako hočemo govoriti v prilikah, mogli bi reči: Na leski so sicer prašniki razdraženi od plodnic. ali vender stanujejo skupaj v jedni hiši, v jednem in istem domu. Lesko in vse ostale take rastline zatorej imenujemo jednodomne  rastline.
Toisto je tudi pri orehu, samo da se njegove rese pokažejo šele spomladi: po dovršeni oplodbi vidimo jih kakor debele, zelenkaste gosenice ležati po tleh. — Tudi turščica je jednodomna rastlina, tudi na njej so prašniki razstavljeni od plodnic: nahajajo se namreč vrhu stebla na metlici, ker so plodnice spodaj na betici zavite v listje, iz katerega vise dolge brazde kakor svilnate niti. Ako bi komu palo na um, da bi turščici pred oplodbo porezal prašnične metlice, propali bi vsi zarodki v plod-nicah, vsa ta stebla ne bi dala ne jednega zrna plodu, ako ne bi morebiti veter od drugod prinesel jim cvetnega praha. — Razven doslej imenovanih domačih rastlin so jednodomne tudi: hrast, bukva, gaber, kostanj, bor, jelka, buča in njej sorodna dinja in krastavec ali kumara. Vsaka gospodinja ve, da ne dobi iz vsacega cveta dinje ali kumare, zna, da se mnogi cveti — prašnični namreč — posuše in odpadejo, ko so poprej oplodili drage, iz katerih se razvijajo plodovi.
179
Ali nekatere rastline morajo pri oplodbi premagati
I   še večje zapreke, nego ravnokar omenjene jednodomne.
I Je namreč tudi takih rastlin, pri katerih so razplodni organi razdeljeni na dveh različnih steblih, -ledno steblo nosi samo praznične, drugo pa, ki je od prvega večkrat
I znatno oddaljeno, sami1 plodnične cvete. Pri teh rastlinah stanujejo razplodni organi takorekoč v dveh domih,
I .zato jim pravimo:   dvodomne  rastline.
Za primer dvodomne rastline navajamo najprej našo konopljo. Jcdna konoplja namreč ima na sebi same prašnične,   druga pa. same plodnične cvete,   samo
t zadnja nosi plod. a prva je zopet potrebna, da s svojim prahom oplodi zarodke v plodnicah.   Tudi naš kmet ve,
j da so dvojne konoplje; ve, da jedna — imenuje jo črnico — rodi,   druga   pa — zove jo  belico — da  nikdar ne
\  rodi.    Ali kmeta uči izkušnja,   da ne sme belice poprej
t izruvati, predno niso črnice zarodile.
V glasovitem botaničnem vrtu »Jardin des plantes« v Parizu  so  gojili  steblo  neke  dvodomne rastline,  p i-
\ stacija   imenovane.    To   steblo   je  bilo  plodnično   in
I  cvelo je v tem vrtu že več let. ali plodilo še ni nikdar,
I ker niso imeli prazničnega stebla te vrste. Ko je leta 1758. necega dne slavni botanik in nadzornik tega vrta Bernard de Jussieu pregledaval rastline,  začudi se opa-
! zivši, da je omenjena pistaeija nastavila plodove. Brazde so se torej morale zaprašiti. ali odkod je prišel cvetni pral) ? V vsem botaničnem vrtu ni bilo prazničnega stebla.    Jussieu  da preiskati vse bližnje vrte — ali vse
L zastonj! Prašnične pistacije ni, pa je ni. Ta slučaj je pretil omajati in podkopati vso teorijo o rastlinskem raz-plodu. Ta teorija je bila takrat še nova ter ni bila že tako utrjena, kakor je dandanes. Ako bi mogoče bilo. da se v plodnici brez cvetnega praha zarodi seme. potem se poruši vsa teorija. Jussieua je to sicer nekoliko zmelo, ali vender je še zmerom trdil,   da mora nekje v okolici
': rasti pistaeija  s  prašničnimi  cveti,   in da jedino  temu
. neznanemu steblu je pripisati, da se je drevo v botaničnem vrtu zaplodilo. V tej mučni negotovosti se obrne na vlado, katera je bila pripravljena ustreči uče-njakovim željam, in je po vsem Parizu razposlala svoje policijske agente z natančnim opisom neznanega junaka. Agenti preiščejo  še jedenkrat ves »jardin des plantes«,
12*
180
potem gredo od hiše do hiše, od vrta do vrta, vedno dalje. In glej, našli so ga! V tretjem predmestji, v nekem kotu kartuzijanskega vrta, izteknili so majhno praznično pistacijo, ki je to leto cvela prvikrat. In s tem se je zanimljiva zastavica po voljno rešila, a teorija rastlinskega razploda se je potrdila sijajno na veliko radost Jussieuovo.
Cvetni prah je preletel tedaj tri predmestja, predno je dospel na brazde plodmčne pistacije v »jardin des plantes«. To je vender čudovito! Nehote se moramo vprašati, je li mogoče, da slučajen veter malo drobnega cvetnega praha nosi morebiti uro daleč čez visoka poslopja in da ga prinese ravno na majhne brazde sorodnega drevesa? Kaj ne, gospa milostiva, to se Vam nikakor ne zdi verjetno: veter Vam je za tak posel premalo zanesljiv. Tudi jaz imam iste pomisleke. Moramo se torej ogledati po drugih, boljših pomagačih.
Taki pomagači so različni žužki, ki prenašajo cvetni prah od cveta do cveta. Kakor torej vidite, gospa mi-ostiva, udomačen je tudi v prirodi zavod postrežčekov, in je gotovo najstarejši zavod te vrste, kajti on je odkar rožice cveto in metulji letajo. Ali kaj izpodbada te po-strežčeke na delo? Ti mali mešetarji rastlinskih svateb gotovo ne delajo tega za svojo zabavo, ker ti žužki so siromašni plebejci, samopašni proletarci, ki imajo na vse roke dosti dela, samo da se pošteno prehranijo, in torej ne utegnejo rastlinam prenašali njih sladkih skrivno-stij in zaljubljenih vzdihljajev.
Žužki presojajo vse iz praktičnega stališča; ako se od njih kaj zahteva, mora se takoj v gotovini plačati. — Ali rastlina pa tudi plača v gotovini. Ob istem času, ko trosijo prašniki cvetni prah na brazde, izločuje venec iz sebe sladke sokove ter jih zbira na dnu cveta v posebnih jamicah. Žužki so strastni ljubitelji takih slaščic; o lepem vremeni gredo za njimi od ranega jutra do poznega večera. Tak žužek se splazi v cvet, iščoč medli, smuče se okoli prašnikov, obriše prah z njih, in ga odnese dalje na svojem zvečine dlakavem životu. Vonjajoči venec je potujočim žužkom »firma«, na kateri poznajo, da je tu zanje pogrnena gostoljubna miza. V znamenje hvaležnosti za izkazano gostoljubje pusti gost nekoliko   cvetnega praha,  katerega je   prinesel  na
181
dlakavem telesi iz sorodnega cveta. Pri tem opravilu so posebno marljive čebele, črmiji, vsi metulji, mnogi prosti, nekoliko tudi mravlje, mube in mušice.
Že iz tega bode Vam. milostiva gospa, razumno, da ti žužki imajo veliko nalogo pri rastlinskem razplodn. Toda no samo jednodomne in dvodomne rastline, temveč tudi mnoge druge, ki imajo oba organa z;i razplod skupaj v istem cvetu, potrebujejo teb. posrednikov, kar dokazujejo Danvinove poskušnje. Od slo stebel bele detelje, po kateri so letale čebele, dobil je 2290 semenskih zrn. dvajset družili slebel pa. do katerih čebele niso mogle. ni dalo niti jednoga semena. Takisto je rodilo slo bilek rdeče detelje, po kateri so se čmrlji pasli, 2700 semenskih zrn, drugih sto pa, po kateri te živalice niso mogle pohajati, dalo ni zopet nobenega zrna.
Zategadelj tudi skoro gotovo mnogi tuji cvet po naših cvetnjakih ostane brez ploda, ker menda pri nas ni takih žužkov, ki bi jih obiskovali. Znana vanilja 'n. pr. pri nas dolgo ni plodila, dokler vrtniki niso spoznali pravega vzroka in z umetno roko nadomestili žužke.
IV. pismo.
Vrnimo se zopet k dvodomnim rastlinam. Od lasih, semkaj spadajočih rastlin smo že omenili konoplje, aotern tuje pistacije, ki nas je tudi izvodila na stranjo pot.
Tudi naše vrbe so take dvodomne rastline. Na jedni vrbi so sami prašnični, na drugi, morebiti več ur od prve oddaljeni, pa sami plodnični cveti. Seveda morajo tudi tu pri oplodbi posredovati postrežni žužki, ki prenašajo cvetni prah od prašničnega drevesa na plod-nična. — Ob gajih, sosebno ob ribnjakih in potokih, pa tudi na grobih pri nas ljudje radi sade vrbo s tenkimi, visečimi vejami, takoimenovano žalobno vrbo. To drevo ni domače, temveč je v Evropo doneseno od vzhoda, iz Levante, zato jo je tudi Linne imenoval ba-lilonsko vrbo (Salix babijlonica), a vse te vrbe so plodnične, pri nas ni nobene prašnične. Ta žalobna naša vrba cvete redovito vsako pomlad — toda zastonj! Tu ni nikjer oplodujočega prahu od sorodnega drevesa.
182

kakor tudi ni postrežnih žužkov, da bi ta čudodelni prah dona.šali iz daljne Mezopotamije sem k nam — jn tako ta vrba vse svoje žive dni ostane jalova samica.
Ako bi naši pesniki bili boljši botaniki, gotovo bi se kateremu dozdevalo, da ta vrba zato tako nujna stoji kraj ribnjaka, ogledujoč si v njeni tožno svoje lice, da. zato tako nevesela, kakor bolna poveša svoje veje, po katerih visi listje, kakor padajoče solze; vse zato, ker sirota žaluje po mili domačiji, ker so jej toži po srečnejši družbi ob babilonskih vodah.
Ali nahajajo se pri nas še drugi, ravno tako nesrečni došleci iz jutrovih dežel, katerim tudi ni usojeno nikakeršno potomstvo. To so namreč takoimenovani laški jagnjedi, ki se kakor pravi postopači dolgočasijo ob cestah. Vsi ti jagnjedi so praznični, vsi cveto zgodaj spomladi, še predno se olistijo; v razsipni ohilosti trosijo ti samci svoj prah — ali zastonj, ker plodničnega drevesa nikjer blizu ni.
Dostaviti pa moram, da človeku tudi ni stalo do semena teh dveh nesrečnikov, ker jih krajšim potem po-množava s sadikami. Veja, odrezana od žalobne vrbe ali jagnjeda in zasajena v zemljo, okorenini se in raz-rase v veliko drevo. Razumeva se pa, da dobimo od vrbe zmerom plodnična, od jagnjeda pa vedno prašnična drevesa. Tako so se razmnožile vse naše žalobne vrbe in vsi jagnjedi od onega prvega drevesa prinesenega iz vzhoda, katero je pri vrbi bilo slučajno plodnicno. pri jagnjedu pa prašnično.
Tudi palme so jednodomne ali dvodomne rastline. Arabci goje sosebno jedno dvodomno palmo, takoime-novano dateljnovo palmo, ki je tudi pri nas znana po svojih sočnih in ukusnih plodovih. Arabci dobro vedo, da morajo med plodničnimi palmami zasaditi kako prašnično, ker brez nje plodnične nimajo plodov. Zato Arabci pospešujejo zapraševanje plodnic že od starodavnih časov umetnim potem. Ob času cvetenja namreč porežejo s prazničnih dreves cvetne metlice ter jih obešajo v vrhove cvetočih plodničnih palm, da cvetni prah iz prašnikov neposredno pada na brazde, da je oplodba tem gotovejša in obilnejša. Arabci pravijo: »Palme so šle v svate, ženijo se«.

183
Ker govorim o palmah, naj še pristavim, da je prof. Gledič v Berolinu oplodil neko cvetočo dvodomno palmo s cvetnim prahom, katerega je bil po prijatelji dobil v pismu iz Karlsruhe od sorodne palme iz ondot-
t  nega botaničnega  vrta.    Kaj ne, gospa, to je ženitev iz
[  daljave?
Po stoječih vodah, po mlakah in močvirjih rase po južni Evropi jako zanimljiva dvodomna rastlina. Botaniki jo imenujejo Vallisncria  spiralis. Plodnično steblo
'_ se razlikuje znatno od prazničnega. Plodnice namreč so nasajene na jako dolgih petljah, ki so spočetka zvite kakor vzmet v urah: praznični cveti na drugi bilki sede pa med ozkim listjem na jako kratkih petljah. Bilka, jedna in druga, ostane do cvetenja pod vodo, ali kakor
I se pripravlja, na razcvit, začno se one dolge, zavito petlje odmotavati in raztezati  tako  dolgo, da se cvetni  popki
l vzdignejo nad vodo, kjer se tudi razcveto. Toda praznično stebelce je kratko in se ne more vzpeti nad vodo, a pod vodo bi cvetni prah šel po zlu. Ali priroda si zna tudi tu pomagati in doseči svoj  namen.    Ob istem času, ko
I se plodnični cvet nad vodo odpre, odtrga se, gnan od neznane sile, praznični sam od svoje petlje, vzplava med plodnične cvete in razsiplje med njimi svoj prah. Ko so zarodki v plodnicah oplojeni, začno se petlje zopet zvijati, cvet se zapre in potopi zopet pod vodo, kjer seme dozoreva.   A kaj je z odtrganimi prazničnimi cveti ?
F No, ti so storili svojo dolžnost, niso več  potrebni,   zato
l. zvenejo in poginejo.
In tako vidimo, da je v vsem cvetočem rastlinstvu
[ uveden dualizem razplodnih organov, jeden oploduje, drugi rojeva.    Z vzajemnim sodelovanjem obeh organov
-   se ustvarijo nova bitja — nove rastline.  Kjer se ta dva
I organa ne strinjata, ondu ni roda, ni ploda.
Y. pismo.
Največja lepota, ki jo ima rastlina, namreč venec, postane ji lahko nevarna. Človek želi v vrtu svojem imeti kolikor mogoče velike, krasne, bliščeče cvete, a to doseže s tem, da umetno pomnoži število venčevih listov. Vrtna roža, katero  si  Vi,  gospa  ljubezniva,  tako  radi
184
zatikate v lepe svoje lase, je tak cvet. Vrtnikova vešča. roka ga je izvela iz proste divje rože ali sipka, ka-leri rase pri nas po vseh mejah in sečih; njegovi lepo rdeči plodovi zaljšajo še skozi vso zimo gole mladike. Toda venec divje rože ima samo pet listov, a pitoma vrtna jih ima mnogo več. Odkod toliko listov P Te liste je izvel človek z umetno, namenu primerno kulturo in sicer praznikom na kvar. Zaradi obilne in izpreme-njene hrane izrodili so se prašniki, nili in prašnične vrečice so se jele širiti, cvetni prah je izginil in prašnik se vedno bolj in bolj približava venčeveinu listu — in tako poslane lakoimenovaiii polni cvet. Ako primerjate te lističe med seboj, opazite takoj, da so zunanji največji in najbolj rdeči, a čim delj proti sredi, tem ožji so in spominjajo na praznike, tu in tam opazite še kacega z rnieno glavico na konci.
Tako polno cvetje se da lahko izvesti iz vsake rastline, ki ima mnogo prašnikov. Ali vsak poln cvet je obsojen na neplodnost, in v resnici vidimo, da se v njem piodnice niti ne razvijajo več. In tako'je ta giz-davost, ki nam je na roži, na klinčeci. na kameliji i. t. d. tako mila, v nesrečo sami rastlini, ki ne more zadovoljiti zahtevam prirode, ter se mora izneveriti svoji prvi in najimenitnejši nalogi.
Morebiti ne bi bilo odveč, ako povemo še katero o rastlinskih bastardih.
Žužkom, kateri — kakor vemo — prenašajo cvetni prah, dogodi se prav lahko, da tega pralni ne oddajo na pravo adreso, da ga ne odneso na ono rastlino, kateri je bil namenjen. Ako cvetni prah dospe na popolnoma tujo rastlino, ne more delovati ter gre v nič. Ako pa pride na brazdo kake sorodne rastline, ako n. pr. cvetni prah kake rože pride na plodnico druge rozine vrste, zvrši se večkrat oplodba, in s tujim prahom oplojena rastlina proizvaja zdravo in zrelo seme. Ako pa vsadimo to seme, vzrase iz njega rastlina, katera ne jednemu, ne drugemu roditelju ni popolnoma jednaka, od vsacega ima nekaj, po svojih lastnostih tedaj stoji med njima v sredi. Take rastline zovemo bastarcle. In v prirodi se v resnici rojevajo taki nezakonski otroci, posebno rado se to godi pri raznih vrbah, pri različnih vrstah o s a t a, ki rase povsodi kot nadležen plevel,
185
in P" lučniku. Kakor nezakonski otroci v človeškem društvu, tako prizadevajo tudi ta nezakonska rastlinska deca botanikom, zlasti sistematikom mnogo sitnostij in nadlog.
Bastardi se ponašajo navadno z lepimi in velikimi cveti. To vedo vrtnarji in ljubitelji cvetja, obračati na svojo korist, ker morejo z bastardovanjcm združiti odlična svojstva dveh sorodnih, toda različnih rastlin, in iz njij'11 proizvesti tretjo rastlino, katera te odlične lastnosti zjedinja. Vrtnik namreč poreže cvetom jedne rastline prašnike, njih brazde pa napraši s prahom, v/clini drugi rastlini. Iz Lega semena dobi poleni ba-starda, lepšega od njegovih roditeljev.
Toda ti bastardi se ne morejo razmnoževali s semenom, ker njih semena no nerodna. Ako hočemo od »astarda dobili rodno seme, moramo ga zaprašiti s prahom, vzetim od onega njegovih prvih roditeljev. Ali Balada rastlina vnučica, izrasla iz tega semena, ne bode popolnoma podobna svojemu neposrednemu roditelju bastardu, temveč približavala se bode svojemu dedu ali svoji babici, onemu namreč, od katerega se je bastard za-prašil. Ponavlja li se to skozi več generacij, vrnejo se potomci malo po malo popolnoma v stari prvotni tip. Tako skrbi priroda z neplodnostjo bastardov, da se vzdrže vrste navkljub mogočemu križanju.
Vrtnikom pa neplodnost bastardov ni nikakeršna zapreka, ker jih lahko pomnožavajo s sadikami, grebe-nicami, gomoljci, cepi i. dr., kakor že to uči vrtniško znanje.
Po vsem tem, kar ste tu brali o rastlinskem raz-plodu, boste morebiti, gospa ljubezniva, vprašali: Ali se razplodba na opisani način vrši pri vseh rastlinah?
Na to vprašanje odgovarjam: Ne razplojajo se vse tako. Mnoge rastline nimajo cveta, vsaj ne v onem zmislu , v katerem smo mi doslej o njem govorili. Kaj ne, gospa milostiva, da še niste videli cvesti gobe, li-šaja, žabjega okraka, maha ali praproti, ali vender se tudi te brezcvetne rastline plode.
Ne zdi se mi primerno tukaj na dolgo in široko razlagati, kako se razplojajo te brezcvetnice, ali toliko morem vender reči, da tudi te rastline proizvajajo iz sebe nekaj, kar bi se mogio primerjati semenu cvetočega
1SC
rastlinstva. Te brezcvetnice ustvarjajo namreč v sobi neke predrobne krogljice, takozvane t roške, iz katerih zopet izrasto necvetoče rastline iste vrste. Med trosko in semenom je samo ta razloček, da ima vsako seme klico to je že izraženo mlado rastlinico, katera, dospevši na ugodno mesto, začne se dalje razvijali: troska pa nima klice, temveč je jednostaven rnehurčič, izpolnjen z netita sokom.*)
Pristaviti moram pa takoj, da sla tudi za proizvod l rosa takisto potrebna dva elementa ali idva organa, jeden namreč oploja in se more primerjati prazniku] drugi oplojeni pa plodnici.
Nekdaj so mislili ljudje, da se.nekatere ribe. n. pr. ogorji ali jegulje in piškurji izležejo sami od sebe v blatu, in še dandanes so nekateri te vere, da bolha in drugi mrčes nastane sam po sebi, brez roditeljev, iz smrada in nesnage, ljudje to še verujejo, akoravno je iizijolog H a r v e y že pred 250 leti izrekel imenitno resnico : „Omne vivum ex ovo%toje: »Vse, kar živi, nastane iz jajčec«.
Mi pa ne samo, da smo preverjeni o resničnosti Harvevevega izreka, temveč ga še razširimo na rastlinstvo , ker vsaka rastlina je v svojem prvem začetku majhen zaprt mehurčič, majhna v tekočino izpolnjena krogljica — jajčece. Pomislite, gospa, samo na trosko pri neevetočih in na k lični k pri cvetočih rastlinah, in. gotovo boste pritrdili staremu Harvevu in ž njim vred vzkliknili: »Vse, kar živi, bodisi žival, bodisi rastlina, v jajčeci se je začelo«.
V Gorici na Soči jeseni leta 1S73.
*) Ako bi hoteli iskati analogije med živalstvom in rastlinstvom, mogli bi reči, da so cvetoče' ali srmenske rastline podobne onim živalim, katere rojevajo žive mladiče, brezcvetnice ali trosnice pa onim, ki jajca ležejo.
III. R a k.
(„ Ljubljanski Zvon",  1881.J

^H^fc^N^^^
Vsi poj te  rakom  žvižgat, Lažnjivi pratikarji, Lažnjivi zvezdoglčdi, Vremena vi prer6ki!
Prešeren.
kal.
se nižje živalstvo, ki v brezmejnem številu ojrin v neizčrpni raznolikosti životari po suhem '"(s ^l^™ P° mokrem, menda nima živalce, ki bi ^j&D bila popularnejša od raka. Pri nas vsaj % ga pozna vsak samosrajčnik, izvzemši more-? biti kacega bosopetega Kraševčka, ki še ni ^ videl druge vode, nego domače vasi umazani Temu bi mogel kdo ugovarjati, da brezsrajčniki in bosopetei nikoli in nikjer nimajo besede, vsaj veljavne besede ne. To je živa resnica, katere nobeden pameten človek ne bode pobijal, toda raku so do imenitnosti pomogli možje, učeni in modri možje. Kdo bi hotel tajiti, da pokojni profesor Metelko ni bil učen in moder mož ? In ta učenjak, ki je Slovencem v nemškem jeziku spisal slovnico slovenskega jezika, ta učenjak je postavil za vzor »raka«, da bi pokazal, kako gre sklanjati moška imena. Kaj menite, to ni kar si bodi! Toliko in toliko imen je bilo možu na izber, a nobedno mu ni bilo po volji. Raka si je izbral, gotovo ne brez dobrega premisleka.
Sicer nimamo vse gotovosti, da li je bil »rak« Metelkova izvirna misel. Vsacemu naobniženemu Slovencu je znano, da so se že pred Metelkom slovenski slovničarji ukvarjali z delom, o katerem je težko reči, ali je menj koristno ali bolj nehvaležno. A kraj vse nehvaležnosti število teh mož vender ni tako neznatno.
190
kakor bi se morebiti komu zdelo. Prav zalo je Indi mogoče, da je že kdo drug pred Metelkom imel srečno misel, posaditi raka na to častno mesto. Pravimo; mogoče je, a poroštva za to nikakor dati ne moremo • ker odkrito izpoverno. da so nam vse te slovnice, naj sj jih je rodil Bohorič, oče Marko ali Kopitar, znane zgolj po pisateljevem imeni. Pa če bi se tudi dalo prerekati Metelkovi izvirnosti glede raka, to vender njemu samemu — raku namreč — slave zmanjšati ne more, da. moglo bi mu jo samo povečati.
Mnozemu bi vsled tacega počeščenja vzrasel greben, ta in oni bi se ponašal s tako slavo. Rak pa nič. Niti vredno se mu ne zdi, da bi se o tem govorilo. Zna se mu. da je razvajen, kar se dostaje slave. Kaj hoče tudi slava maloštevilnega slovenskega naroda njemu, katerega je že stari svet v zvezde koval! Pa kaj govorimo: stari svet! Kaj ga ne slavi še dandenes ves svet, stari in novi, kolikor je dolg in širok, svet namreč? Saj vemo vsi, da se rak sveti med zvezdami. In ne samo takisto med zvezdami, med tistimi malimi, katerih razven kacega < zagtizenega strokovnjaka zvezdogleda morebiti nobeden po imeni ne pozna. Nikakor ne! Kak je vzet med nebeška znamenja. Pomisli, med znamenja nebeška! Ali veš. koliko jih šteje učeni svet? Tega vprašanja skoro ni bilo treba staviti, ker vsak pošten Slovenec, če tudi brati ne zna, ima »pratiko« v malem prstu in ta ga uči, da je teh znamenj dvanajst. Nič več in nič menj. In rak je med njimi. Zraven nam je pa še pomisliti, da nima vseh dvanajst znamenj živalskih imen. Samo sedem je tacih, na vsem nebu. In poleg leva, ovna in bika je tudi rak v tem številu! In vsaka pratika, bodisi velika ali mala, prava Blaznikova ali ponarejena Kleinmavrjeva, vsaka naznanja leto za letom natanko, katerega meseca in katerega dne stopi solnce v rakovo znamenje.
Ali vsa ta slovečina raka ni pokvarila, kar se drugim tako rado primerja. Napuha in ošabnosti temu pošte-njakoviču ni smeti očitati. Pristojno in moško se pač vede ter se rad daje prav na. široko. Zna se mu, da čuti svojo vrednost in. clasi ni pregostobeseden, luči svoje modrosti vender ne stavlja pod polovnik, temveč jej da svetiti, kadar se mu ponudi ugodna prilika. Prijatelj moj dragi,  če  si   kdaj  bral  »Ježo  na  P ar na s«,   uverjen
l'Jl
sem, da rad prikimaš loj sodbi. Človek se čudi in .strmi. ko posluša modrost njegovih ust. Takoj o prvem nastopu preloputne s svojo modrostjo vse k ježi zbrane tekmece.    Kako že pravi?    A da!
„Tovarši moji! kdor kaj velja, Brez uma besede iz ust ne da, Zatorej se mislim mirno v kraj Brez besedovanja umekniti zdaj."
Potem pa še oblastno in zadovoljno pristavlja:
„Pri nas je sicer vse drugači, Pri nas pod vodo le rak junači."
In dalje, kako samosvestno in odločno — dasi uljudno — odklanja komarjevo grajo:
„Ne uči ti mene, ljubi moj brat! Kdor ima razum, sam zna se vesti, Kdor ima izvirno?', vprašal ne bo, Kaj vaša vodila mu zapovedo."
To je korenika! To je mož. kolikor ga je pod košem. Tako se govori! Kaj taeega človek rad sliši. Komar umolkne. Kaj bi se tudi dalo na to odgovarjati? Ti pa, o človek! pojdi in uči se od raka, kako velja zoperniku sapo zapreti.
S tem smo — tako vsaj menimo — rakovo ime-nitnost dovoljno osvetili, in skrajni čas je že, da se ozbiljno lotimo posla. Nakanili smo namreč opisati raka in njegovo dejanje in nedejanje pod vodo, njega vesele in žalostne ure. Sicer nam ta ali oni morebiti poreče: »Tega ni prav nič treba; rak bodi velik in poln, tolst in ukusen. za vse drugo nas ni nič briga. In pa, ali niste zgoraj sami rekli, da pri nas vsako dete zna raka'? Pustite nas torej na miru ž njim! Ali mu morebiti hočete pretipati srce in obisti?«
Za sedaj dajmo mir srcu in obistim. — Prijatelj ljubi moj, gotovo bi se tebi hudo zamerili, ako bi samo posumnjali, da li raka poznaš ali ne. Zamerili bi se ti že zarad tega, ker si v svojem društvu znan, da ga najhitreje in najčisteje umeješ izluščiti, in sicer ne brez neke posebne spretnosti. No, pri vsem tem ne vemo, ali ne bi prišel v majhno zadrego, ko bi te kdo kar iz-nenada in ostro povprašal, koliko nog ima rak. Nam se močno dozdeva, da bi med desetimi tako vprašanimi
l'J2
škripcih  zarad   odgovora,   a   od

ostali« Lo  prf
njih pel   bilo  v sknpcin  zarad  odgovora,  a   o( petih ne znamo,   če  bi  dva   isto odgovorila.    In vsem tem. da raka pri nas pozna vsako dete.
Koliko nog ima rak?
Poslušajmo!
V srbski narodni pripovedki se psiijeta rak in žaba. Po Martin Krpanovem, ali pravo za pravo po vodilu ranjcega Jernejka na Goleni, nista se tudi ta dva pre-pirača pitala s pogačo, temveč ometala sta se z najgr-šimi psovkami, kar si jih je mogel kdo izmisliti. Med ostalim reče žaba raku: »race s e d m okra č e!« Po tem bi rak imel s e d e m nog. Sedem ! To bi bilo vender čudno! Liho število nog! Kolikorkoli živalij poznamo, vsaka ima noge lepo na pare. Samo rak da bi jih imel sedem P Ne, to se nam ne zdi verjetno. Najbrž psujoča žaba v hipci največje razdraženosti ni prav pomislila. Mogoče pa tudi. da je hotela le na sploh reči, da ima polno nog. -    Tako tedaj srbska žaba.
Preglejmo sedaj kaj druzega.
»Vrtcev«   neimenovan pesnik   »otročjih iger   v pe
sencah«
poje:
„Blato gaziš, kakor rak, Kadar leze o smo k rak, Nese lačen v žabji grad Spredaj klešče, zadaj vrat."
To se nam zdi resnici podobneje. In vrhu tega se te vrstice bero nekam lehko in ušesu prijetno zvene. Rak bi tedaj imel osem nog, jedno več. nego v srbski pripovedki. Vse bi bilo prav. ko bi le pesnikom mogli v tacih prozajičnih rečeh dati popolno vero. Nam navadnim pozeniJjakom, ki pot življenja svojega peš krev- ; samo, zde se ti ljudje večkrat nekako vihravasti, ki več letajo po zraku, nego hodijo po trdi zemlji. Zato ji svet v tacih suhoparnih rečeh ne pozivlje rad' na svedo-čanstva, ker jih ima na sumnji, da vidijo časih več. časil menj, nego drugi vsakdanji človeki.
Tedaj zopet ne vemo. na čem smo. Vsekako ne bi bilo napačno, ko bi si poiskali še kacega treznejšega poroka.
V notranjem Kranjskem je majhen trg. Do imena nam ni. V tem trgu je pred leti živel gospodar, ki je s krčmo in majhno kupčijo pošteno redil sebe iii svojce.
193
Reccgfi poletnega dne se nameri, da mu pride v hišo tujec Nemec v gospodski suknji ter si ukaže prinesti jjela in pila. Priljudni krčmar nosi na mizo, kar zmore klet in kuhinja, in streže gospodu, kakor je sploh imel Ipavado, bodisi gost tak ali lak.
Ko si je potni gospod dušo že dobršno privezal, spomni se krčmarica, da ima v kleti še nekaj lepih rakov.
»Vidiš, kako sem pozabljiva!« obrne se gospodinja k možu. »V kleti je še nekaj rakov v koprivah, pa ne, da bi se bila prej zmislila nanje.    Ponudi jih gospodu!«
»»Rak! rak!«« ponavlja gospodar počasi in si tere fcazorano čelo. »»Kako neki se ta žival imenuje po nemški?« govori mož bolj sam v se, nego svoji zakonski družici, o kateri je vedel, da mu v tej stvari ne more pomoči.
»Ti vsaj moraš to vedeti, saj si malo menj nego pol večnosti v cesarski službi nosil »suknjo belo« in sem tako dolgo morala čakati na te, da sem malo ne ostarela. Toliko si se menda v dolzih letih naučil nemščine, da bodeš znal gostu raka ponuditi«.
Mož ni dlje poslušal, šel je iz kuhinje in je razmišljal svoje misli. Pri vojacih se je pač nemškovalo na vse pretege, in ujela se je raznokaka beseda, ki je potem pri tej ali oni priliki dobro služila, četudi ne češče, pa vsaj vsako sedmo leto. Ali sedaj se je že mnogo tega izkadilo iz sive glave, in kdaj je živ krst pri vojacih slišal kaj o racih?    Nikdar ničesar!
Mož stopi za hišo, pomakne si klobuk na čelo, položi roke na hrbet in koraka zamišljen gori in doli, kakor je imel navado vselej, kadar je premišljal kaj posebnega.
Za nekaj časa si popravi klobuk in nekako zado-voljneje gre zopet v hišo k tujcu, upre se z obema rokama ob mizo ter vrže gostu v obraz besede: »Noh bos binčens?«    (Ali še česa  želite?)
Tujec ga na to povpraša, kaj bi mu mogel še dati.
»Petelens zer šene rake?«
»»Was ist denn das?««    (Kaj je to?)
»Rake zajn klajne liher, bat file file fusen, rote 'mondur, šnajdermajster, carukmarširt.«
Ne ve se prav, ali je Nemec razumel, kaka zverina je to, ali resnica je, da ga je popadel silen smeh.   Mož
13
se je smijal in smijal držo se z obema rokama za trebuh in da so mu solzo oči zalivale. Našemu krčniarju sprva ta objestni smeli ni bil nič po godu. Malo je manjkalo, da ni bradača, ki se mu je tako nespodobno v zobe režal, zgrabil za vrat ter ga vrgel pod hišni kap. Toda o pravem času še se je opomnil svojega stanu in neplačanega računa. Zdajci se začno tudi on smijati, ne ve se, ali sebi in svoji nemščini, ali smijavomu gostu, ali slanemu računu, ki mu ga bode naredil. In smijala sta se oba tako od srca, da je prišla gospodinja iz kuhinje na prag gledat, kaj imata.
Hipoma pa zablisne nekaj na krčmarjevem obrazu in mož si s kazalcem desne roke potrka na čelo, v znamenje, da se mu je v glavi zasvetila dobra misel. Hitro se obrne, skoči v klet in prinese v vsaki roki lepega raka. Na to znova smeh, kateremu se je sedaj še žena pridružila.
Kaj se je godilo dlje, nas ne zanima, in to tem menj, ker nas je tudi ta porok pustil na cedilu. Trezen mislec je res in tudi pameten bi bil za silo, ali kaj. ker raku nikoli ni nog preštel. To sicer ve, da jih ima mnogo, vsaj mnogo več, nego kakeršnakoli druga žival, ki se deva v lonec.    Ali s tem nam ni ustreženo.
Koliko nog ima rak?
Na to vprašanje imamo sicer že nekaj odgovorov, toda če hočemo biti zdušni, reči moramo, da nas vseh teh odgovorov nobeden ne moro zadovoljiti. Radi ali neradi, priznati moramo, da vemo toliko kakor poprej, dasi tudi smo se pošteno trudili resnici priti na sled.
Ali pa nismo tega slabega uspeha nekoliko tudi sami krivi?
Ako stvar trezno prav do konca premislimo, priznati nam je, da pada krivde večja polovica na nas. Prav se nam godi! In pa še malo sram bi nas moralo biti, ko bi se dalje razvedelo, da v taki stvari iščemo sveta pri žabah regelaljkah in pri notranjekranjskih vinotokih. To je še sreča, da vse to ostane lepo med nami.
Srbska žaba, le pojdi »rakom žvižgat«, in ti kranjski tržan, pojdi se solit! V taki stvari se mi obračamo do drugih veljakov, do pristnih učenjakov. Saj. hvala Bogu, taki siromaki pa zopet nismo, da bi rekel: vtem, kar se imenuje prirodopis, nimamo ničesar tiskanega. O, imamo,

195
imamo! To in ono imamo! Celo »Knjigo prirode« nam je med ostalim preskrbela naša »Slovenska matica«. In irverjeni smo, da je v tej knjigi tudi raku mesto odločeno.    Zato le urno po njo!
Kaj nismo rekli, da nas ta knjiga ne pusti na cedilu? V drugem delu na strani 3G9. bere se na 212. odstavku razločno in jasno: »Semkaj spadajo pravi raki, ki niso samo največji, temveč tudi najkoristnejši k o š ar j i. Nog imajo p e 1 p a r o v . zatorej jim tudi deseto nožci pravimo. Nekateri imajo dolg obročkast rep, drugi so brezrepi. Izmed prvih omenjam: navadnega potočnega raka (Astacus fluviatilis), ki časi sleče staro lupino in dobi novo«.
Da, da! To je naša žival, to je naš junak! Saj smo vedeli, da nas »Knjiga prirode« ne prevari. Sedaj je konec vsake zmote, vsake sumnje. No, saj je pa tudi že zadnji čas!
Tedaj rak ima deset nog, desetonožec je. Torej niti sedem, niti osem, niti mnogo, ampak deset. Tako govori »Knjiga prirode«.
Deset! Ni napačno število, prav leliko in spretno število, okroglo število. No, to je gotovo lepo od raka, da si je svoje najpotrebnejše ude, gibala svoja, uredil po deselinskem sistemu, in — kar je še posebno treba poudarjati — uredil že v listih časih, ko ni bilo niti učenjakov, niti nikakeršnih sistemov. Dandenes je to seveda vse drugače, saj štejemo, merimo in tehtamo vse po desetinskem sistemu. In sedaj pa še hočejo mnogi, da je ta rak nckov starokopilnež, nazadnjak in reak-cijonar.   O svet. kako si hudoben!
O tristo najkosmatejših medvedov!! Kaj pa je zopet to ?
Dve, tri vrstice niže se bere v isti knjigi: »okoli ust je nameščenih šest parov žvekalnih priprav, zadnji trije pari so n o ž i c a m podobni ter se zategadelj ustne nožice  imenujejo«.
Nožice! nožice!! Kaj je nožica? Nožica je po vseh jezikovih pravilih majhna noga. Ali noga je vender, četudi majhna. A nam je do števila, ne do velikosti. O krčmar. notranjski krčmar! saj naposled vender nisi tako neumen, kakor bi človek sodil po tvojem obrazu in  po   tvoji  nemščini.    Končno ima  rak  venderle  več
13*
196
nego deset nog, kajti tri pare je gotovo šest. deset in šest je pa tudi po Močniku zmerom šestnajst. O da bi ga potipal Poberin! Raka namreč. ki nam s svojimi nogami dela toliko preglavico, in po strani nekoliko tudi tistega Schodlerja z njegovo »Knjigo prirode« vred. S kacim babatim in širokoustim naslovom pošilja to svojo knjigo v svet, a naposled človek v njej ne najde, česar išče, vsaj jasno in razločno ni povedano.
Kaj nam je sedaj početi? Najbolje bi še bilo, ko bi šli in si ujeli raka ter mu lepo počasi in vestno prešteli noge. Bi, ko bi bilo o kresi. Ali, prosim vas. kdo bode sedaj o sv. Treh kraljih hodil raka lovit ? In pa v tako mrzlo vodo, ali pa še celo pod led. Mogli bi si ga sicer tudi naročiti od koderkoli, pa bodisi tam doli od dolenjske Krke. Ali bati se je, da, predno pride rak, mine nas potrpež. In pa, kdo ve, če bi znali prav šteti sedaj, ko smo po tolikem neuspehu razdraženi in ozlo-vdljeni. Kaj nam je tega treba bilo? O prijatelj, ki si • modro besedo izustil, da rak naj bode velik in tolst, za vse drugo te ni briga, o prijatelj, zakaj nismo poslušali tebe! Sedaj si maščevan, dobrodejna zadovoljščina ti lahko leže okoli srca in v želodec.
Nam pa je že dogorelo do prstov, ali stvari vender ne pustimo iz rok, že zarad sramote ne. Resnica, čista in živa resnica mora na videž, ako bi tudi suknjo morali dati s sebe. Ali to pa vemo gotovo, da odslej ne bo-demo iskali nauka niti v tej, niti v oni knjigi, še menj pa kje drugje. Napotimo se naravnost do učenjaka prirodopisca ter ga naprosimo, naj nam razloži, kako je ta stvar.   Zakaj nam ta pametna misel ni prišla poprej! t
Prirodopisec nas pozdravi prijazno, a mi mu povemo, kaj nas je dovelo k njemu.
Koliko nog ima rak?
Na to vprašanje mož nekoliko pomisli,  potem nas omeri od nog do glave, kakor bi premišljal, kako naj bi prikrojil svoj odgovor, da bi nam bil kolikor mogoče jasen ^ in razumen.   Mož ne ve, da ima pred seboj ljudi, ki so o tem že razmišljali.
Mi, razumevši ta pogled in boječi se. da bi nas ne odpravil s kacim površnim in ničastim odgovorom, drznemo se opaziti, da pričakujemo korenitega odgovora, ker le s takšnim bi se mogli zadovoljiti.
1
197
I         Mož se na  to opomnjo  malo nasmehne  in  začne
»Rak ima šestnajst parov nog, in . . .« »»Kaj ste rekli?   Šestnajst parov!   Menda se Vam je zareklo, bržčas ste hoteli reči: šestnajst nog««. »Kakor sem rekel, rak ima dva in trideset nog, in »»Je   li  mogoče?     Dvaintrideset!    No,   to   je   v resnici  mnogo««.
»Oprosti, notranjski vinotok, nehote smo ti delali veliko krivico. V svoji preprostosti in idilični nevednosti si l resnici vender prišel mnogo bliže nego glasovita »Knjiga prirode«.    Kdo bi bil mogel kaj tacega samo pomisliti«. »Torej šestnajst parov nog.   Te noge so pa precej raznolike .   kar   se   dostaje njih velikosti in njih zunanje podobe.    Služijo namreč  raznim namenom,  a vsaka je priličena svojemu namenu in mu ustreza popolnoma. »Da bode to popolnoma jasno, treba je malo delj L posegniti ter si ustroj rakovega telesa nekoliko natančneje j   ogledati.
»V nepreglednih vrstah  nižjega živalstva vzbujajo
našo pozornost   sosebno one živalice,  katere imenujemo
člena rje.    To ime smo jim zdeli zarad tega, ker je na
njih vse členkovito.   Telo jim je namreč zloženo od več
i ali menj členov,  ki  so kakor kolca  ali obročki drug do
I  druzega nanizani.    Ti obročki so med sabo stakneni  in
[ skleneni ter so več ali menj trdi in skorjasti, a vsi mečji
in nežnejši organi so zaprti v notranjo  telesno duplino.
i'   Oblika teh obročkov daje vsej živali neko gotovo in stalno
.   podobo.    Zatorej se tudi pri   teh   živalih govori   o neki
I zunanji okostnici  ali o zunanjih ogrodih  in sicer  s po-
[• gledom   na  njih  trdo  in   skorjasto  kožo.    Ime   členarji
I jim pristaje  tudi   zato,    ker   so    njih   gibala   členasta.
1   Pomislite na rogača ali klčsčarja, na ščipalca, na stonogo.
»Pri stonogi so si vsi členi jako podobni.    Prvi je
■ glava,   vsi ostali sestavljajo truplo,   na katerem  pa ni
L   moči nič dalje razločali.    Ne more se reči: tukaj konča
t oprsje  in tukaj pričenja trebuh.   Razven zadnjega so si
vsi obročki   tako  podobni,   da  bi lehko jednega skril in
I druzega pokazal,   in vrhu tega nosi vsak na   sebi jeden
t par ali celo dva para nožic,  ki so tudi členkovite in vse
[' jednake. Jednakost ali jednoličnost pa zmerom znači nepo-
198
polnost ali nedovršcnost, kakor je z druge strani razno-ličnost znak večje dovršenosti in večje zmožnosti. Človek ima naroči pet prstov, a niti dva si nista povsem jednaka, zato je pa roka najsprctnejši in najsposobnejši ud, ki si ga moremo pomislili.
»Ščipalec — tudi škorpijon mu pravimo — stoji glede telesnega razvilka nekoliko više od stonoge. Že o prvem pogledu opažamo v členili neko razliko. Glava sicer ni prosta, temveč se je zrasla z oprsjem, na katerem gibljejo štiri pari jednacih nog. Oprsja se drži še precej dolg zadek, ki je tudi prav razločno člen-kovit, samo da si ti zadkovi členi niso podobni. Prva polovica je namreč široka, kakor oprsje, druga pa je mnogo ožja in nosi na zadnjem členu znano otrovno želo. Ta druga ožja polovica je v očeh neukega sveta ščipalčev rep, toda to ime ni opravičeno, ker se šči-palčev zadek ni kratko ni malo ne sme primerjati repu višjih živalij.
»Poglejmo še hitro rogača. Glava mu je prosta in gibka, takisto tudi oprsja prvi člen. ki nosi zgoraj širok in trd ovratnik. Drugi in tretji oprsni člen sta zrastena, na zadku pa lebko štejemo devet obročkov. Oprsnih členov nosi vsak na spodnji strani jeden par nog, torej ima rogač šest nog. in vrhu tega na zgorenji plati tudi krila, s katerimi se dviga v zrak. Ta krila stavijo rogača in vse žuželke visoko nad vse ostale elenarje. katerim je sojeno laziti in kobacati po zemeljskem prahu in blatu.
»Pa vrnimo se zopet k svojemu junaku. Tudi rak spada v členarsko krdelo.   Da je pravi elenar, videti mu je jasno na zadku, ki je očividno zložen od sedem obroč- I kov.    Na oprsji to res ni tako očitno, kajti ne samo da glava ni prosta, temveč se je do cela zrastla z oprsjem, nego so tudi oprsni členi med seboj tako stakneni, rekel] bi zliti,  da ni moči ničesar razločiti.   Ves ta. prednji del rakovega telesa, recimo mu glavoprsje, pokriva trda lupina,   ki seza  kakor nekov oklop   ob   straneh  do nog ter je navspred zašiljen v oster trn.   Temu oklopu pravimo   navadno  koš   in   zategadelj   rake   iu   vse   njih sorodnike imenujemo ko štirje (Grustacea).    Kakor šči- ' palcev velja tudi rakov zadek  navadno   za rep,  kar je pa prav tako napačno in neosnovano,  kakor pri zgoraj
199
imenovani živali. Še nerazumnejša in brez vsega razloga je pa za ta del izmišljena beseda: vrat, dasi tudi se pogostoma čuje . . . .«
»»O čuje, čuje!    Saj še pesnik poje o raku, da
„„Nese lačen v žabji grad Spredaj klešče, zadaj vrat""
vtaknemo se mi v moževo že nekoliko dolgočasno razlaganje.
»Dajte mir pesniku, od njega se prirodopisa ne bodemo učili. Torej, kakor sem rekel, glava in prsni obročki so na raku zlili v jednolično celoto. Ali menda vender nismo daleč od resnice, ako trdimo da je rakovo glavoprsje. la dozdevna celota, zložena od štirinajst obročkov. To sklepamo iz tega, ker na njem štejemo štirinajst parov udov. \T tej misli nas potrjuje tudi prispodab-ljanje družili sorodnikov, kajti ako kje, velja pri nas primerjajoče raziskovanje. Vsako žival spoznaš do konca šele tedaj, ako se oziraš na vse njene bližnje in daljne sorodne vrste. Celota naj vselej na lehtnico se postavi.. ..«
»»Da, da, tako veli pesnik««.
»Ne vem, tla li so te besede res pesnikove, ali resnične so gotovo. Rak ima tedaj na glavoprsji štirinajst parov udov. Ti udje so si prav malo podobni. Po pregovoru: »kakeršna služba, takšna suknja«, ustrojeni so proti svojemu opravilu. Prvi in drugi par sta pre-stvarjena v tipalnice, tretji par je prestrojen v oči.«
»»Oči! Tedaj pri vas mečete oči in noge vse v leden koš?««
»Temu se ne bodete toliko čudili, ako si to oko malo bliže ogledate. Da je zloženo od velike množine pivdrobnih očesec, to ni sicer nič posebnega, tudi žuželke imajo take oči. Ali nenavadno jo to. da je rakovo oko nasajeno na gibkem držalu, ki se leliko obrača sedaj sem sedaj tja, kadar pa miruje, stisne se v žlebičasto jamico. To držalo je ud, kateri je namenjen posebnemu službovanju in je proti temu izpremenjen.«
»»Zato raku strče oči tako čudno iz glave, da bi mu jih, kakor pravimo, leliko s palico odbil.««
»Četrti par je preobražen v čeljusti. Te so krepka in nazobčana grizala ter so s strani oborožena s tro-členastim pipalom. Ostalih deset parov moramo uvrstiti med   noge,    četudi v hojo in sploh gibanju  služi  samo
200
zadnjih pet. Prvih pet parov je namreč primaknenih k ustom, njih opravilo je vse drugo in proti temu tudi njih vnanja oblika. Te noge imajo nalogo posezati po hrani, podržavati jo, prevračati in pretipavati ter jo podajati čeljustim. V ta namen je tudi vsaki pridano neko pipalo. Prva dva para tik ust sta čeljustim še močno podobna in v premnogih knjigah ja najdete označena kot prve in druge spodnje čeljusti, a to so le besede brez pravega pomena. Da sta ta dva para v resnici noge, pokazalo se bode še očitneje pozneje, ko se še jedenkrat povrnemo k ustom . . . .«
»»Kaj še jedenkrat se povrnemo na to suhoparno razpravo! Nam že sedaj preseda. O, prijatelj rakoljnb! ti si imel prav, dvakrat prav. Kaj nam je bilo vsega tega treba? In pa, da smo se namerili na taeega cepi-dlako, kakor je ta naš prirodopisec.««
»Tretji in četrti par stoji glede zunanje postave nekako v sredi med čeljustimi in nogami, peti par je pa že ves nogi podoben. Vsi ti udje, katerih smo našteli pet parov, strežejo ustom in so več ali menj preobražene nožiee, zato jim po vsi pravici pravimo ustne ali čeljustne  nožice.«
»»No sedaj nam je jasen tudi Schodler, samo da smo mi našteli pet parov, kjer je on videl samo tri.««
»Sedaj so na vrsti prave pravcate noge. Te so tako velike in očitne, da nam vsak otrok, četudi se do deset šteti ne zna, hitro pove, da jih je toliko, kolikor ima on prstov na obeh rokah. Vsaka je sestavljena od osem členov, jako različnih po obliki in po velikosti, peti je najdaljši. Prvi par je jako velik in širok ter je preobražen v krepke klešče. Vsak, kdor je kdaj s svojo roko rake lovil, izkusil je gotovo moč račjih klešč, katere tudi škarje in ščipalke imenujemo. Tudi rakoljubom so dobro znane zarad lepega kosa mesa, ki ga izluščijo iz njih. Klešče nastanejo od navadne noge tako, da se predzadnji, jako udebeljeni člen podaljša poleg zadnjega gibkega, ki se z dnini podaljškom sklepa v ščipalko. Ostale noge so drobne in precej jednake. Drugi in tretji par se skončuje tudi v drobne kleščece, četrti in peti par sta pa brez njih.«
»»No, smo vender že pri kraji z nogami! Ali ne zamerite, teh je  tudi po Vašem samo deset parov,
201
:   a ne  šestnajst,   kakor   ste  sami  sprva   rekli,    da   jih ima.««
»Počasi po kamenji«, veli pregovor.   Kdo pravi, da i smo pri kraji?   Kaj pa zadek?   Rekli smo, da je v njem i nanizanih sedem razločnili ohročkov, in razven zadnjega I ima vsak svoj par udov, torej je prejšnjemu številu treba • pridati še šest parov.    Ti udje so tudi nožice, upodobljene  nekako  po  istimi   črteži,   kakor   čeljustne  nožice. Na skupni   podstavi  stojita dve   vrsti   ozkih   členov  ter .. so te noge nitkaste  in viličaste.    Raku so v pomoč pri ! plavanji,   zlasti velja to o zadnjem paru,   ki ni ozek in nitkast,   temveč širok in ploščat,  ker je vsaka nitka iz-I premcnjena   v široko krpo.    V sredo  med te  štiri  krpe. pristoji še zadkov zadnji člen, ki je tudi ploščat in krpasl I ter se tedaj raku  okončuje  telo v peto krpo pahalasto plavuto. Po službi, ki jo zadkove nožice navadno oprav-'   ljajo. nadeli smo jim ime: plavutaste nožice.   Pri samici imajo vsako  toliko časa  še drugo  opravilo,   med  njimi »namreč nosi tako dolgo jajca  okoli,  da se iz njih izle-I žejo mladiči. — No, ali sedaj veste, koliko nog ima rak?« »»Vemo,  vemo.     Dvainirideset   jih   je,   resničnih I in pravičnih, in sicer deset čeljustnih, deset pravih hodilk in  dvanajst   plaviitnih.    In  s tem  bi bila,  hvala Bogu, Rpravda o rakovih nogah končana.««
Členarji — in kakor vemo. spada med nje tudi rak — imajo to skupno in   osobito svojstvo,   da jim je več ali \ menj trda in skorjasta koža   od neke posebne snovi,   ki je  najpodobnejša   rogovini.   Imenujemo   jo   ki t in.    Ta telesna skorja je zložena od množili pretencih skladov ali Inasadov. ki so se redoma izločali iz tenke nežne kožice, s katero  je  vse  telo   zaodeto.    Ko   se  je kitinov oklop utrdil,  uklenena je  živalca  vanj  in  vsa daljna rast je odslej nemogoča.    Rjavi hrost,  znani kvarljivec,   ki   na i pomlad  pririje  iz  tale  zemlje,   stopi   na   cvetoči   svet gotov in dorasel.  Med njimi ne nahajamo tacili, ki bi jih mogli  otrokom   ali   mladeničem   primerjati. Razven  neznatne spolne razlike so si vsi jednaki in taki ostanejo do konca  svojega   — sicer dosti  kratkega — veka.    Tako je tudi pri metulji,    pri bučeli,   pri   muhi,   skratka:   pri 1 vseh žuželkah.    Kolikor je vsaka mislila rasti, storila je K to v prvi   mladosti,  na  prvi  stopinji  svojega  razvitka, E kot zaplivek, ali kot gosenica, ali kot podjed v zemlji.
202
»Prav!« oglasi se nekdo. »Ne zamerile, meni to razlaganje ni popolnoma jasno. Nečem Vam sicer prerekati, ali povedati vender moram, da se mi to ne zdi, kakor bi bilo pribito. Kol dečak sem imel veliko veselje z rogači, imel sem jih časih vse polno v zaporu. Tu je bilo vsakovrstnih, velikih in malih. Poleg korenjaka, katerega bi se bil skoro zbal, ko je moško korakal proti meni, bili so pa tudi laki pritlikavci, da bi bil človek lelrko pomislil, da so sinovi onega velikana. In jaz sem takrat v resnici mislil, da je tako. Ali je lo morebiti samo po izimki pri rogačih?«
Vzemi dva mladička iz istega legla, recimo dva prašička, osebi ja ter jednega hrani z uborno in malo-vredno krmo, druzega pa namesti poleg korita, vedno polnega slastne in tečne hrane. Drži ja. tako leto in dan, potem svoja gojenca oglej, premeri in pretehtaj. Uveril se bodeš, da je med njima velikanska razlika. Takisto se ima ta stvar pri rogačih. Niso se vsi gojili pri istem koritu. Vtem, kojejeden imel najboljše hrane na izber, otepal se je drugi z revščino in prestradal je morebiti vso svojo mladost. Tisti drobni rogačkiniso mladiči, temveč samo v rasti zaostali stradalci. krnjavi »lačen-bergarji«. A kar so zamudili v mladosti, tega nikdar več ne pridobe.
Pa vrnimo se zopet k svojemu raku!
Vsakdo ve. da pri rakih ni tako. da je namreč med njimi, kar se dostajc velikosti, isto razmerje, kakor n. pr. pri ljudeh. Tudi med raki se nahajajo poleg možakarjev in starcev tenki, nadepolni mladeniči in drobni otročiči. Njemu torej ne velja pravilo, ki smo je malo prej ustanovili žuželkam, kajti on rase vse svoje žive dni v jedno mer.
»Tedaj njega ne stišče tista tesna in toga kilinova srajca, o kateri je bilo rečeno, da je vsem členarjem skupno svojstvo?«
Stišče ga. stišče. in še kako! Ta srajca je pri njem še trša, ker ni od samega roženega kilina, nego se je vanja seselo še polno otdjenčevokislega in 1'osl'orovokislega apna, ki dela račjo kožo trdo in skorjasto. Prav tako s tudi človeku in drugim živalim trdijo kosti, ki so sprv tudi mehke in hrustančaste.
203
»A kako je vender mogoče, da se širi rakovo telo, dasi je spelo v Luko tesan in ni malo gibek oklop ? Morebiti vender le z rakom rase tudi suknja?«
»Ne! Rak si pomaga s tem, da sleče staro srajco, kadar mu prihaja pretesna ter si napravi novo. Leliko [jn hitro rečeno, ali težko in mučno storjeno. Ta mena dela raku preglavice dovolj; dnevi, v katerih se vrši, so raku gorjupi dnevi, pravi pasji dnevi. Kajti ne samo, da mu je treha sleči oklop, sezuti noge iz mnogih tencih o-olenic. izvleči mesnate roke iz tesnih škarij in naposled potegniti rep iz obročkastega tulca, vrhu vsega tega morajo se oleviti tudi oči in oboje tipalnice in nekoliko celo .— želodec. Kaj menile, to ni šala! Zato tudi ni čuda, da mu že nekaj dnij poprej odpove želodec in da izgubi vso slast do jedi. Prevrat začenja z »velikim postom«.
Kadar rak čuti, da se bode treba premladiti, umakne se v kako mirno zavetje, kjer se mu zdi, da bode. prost vseh nepotrebnih zijal in sitnih dražilcev, mogel mirno opraviti imenitno delo. Vtem mu je gorenja trda suknja začela odstopati od spodnje nežne kožice, ki je vsa z rdečimi žilicami premrežena in s črnimi pikicami posuta. Ako tacega raka vzamemo v roko in rahlo nanj pritiskamo, lehko čutimo, kako se odstopivša skorja pod prstom udaje. Rak se vznemirja bolj in bolj, menca lemtertja in tere nogo ob nogo. Zdajci se prevali in vznak ležeč se previja in prevrača, kolikor mu dopušča trda obleka, dela z životom in z repom, giblje z vsemi nogami in oteplje s tipalnicami. Tako udelava in se Itapenja toliko časa, da mu poči vez. ki veže hrbtni koš repovim oklopom. Ko že regne ta vez, postavi se rak zopet na noge ter si po tem trudapolnem delu nekoliko oddahne in počije in si zbira novih močij za nove muke, ki ga še čakajo.
itak začne znova delati in gibati z vsemi udi in vidno je, kako se hrbtni koš odmika od trupla in se zmerom više vzdiguje. S košem se potem upre v kako stvar in se s prednjim životom trže nazaj, tako si malo po malo izvleče oči in tipalnice iz tesnih tokov. Sedaj velja še noge dobiti iz obuvala. To je najtežavnejše in najbolj boleče delo. Tu se celo rado dogaja, da se mu ta ali ona noga utrga. Golenice sicer razpokajo po dolzem
204
in tudi škarje regnejo na dnu. ali pri vsem tem ima polno trdega dela. predno vse srečno izdere. Ko so noge že sezute. izlušči se rep hitro iz svoje stare lupine. Vsa lev se vrši dosti naglo, ko je regnila hrbtna vez ne mine pol ure in rak Ivi se lehko pokazal v novi obliki.
Da, lehko bi se pokazal, ali se neče pokazati, ker dobro ve, da takšen, kakeršen je zdaj. se ne sme pokazati. Vsaka žaba bi se ga lotila. In s čim bi se branil, ko je ves mehak kakor maslo? Pa kaj žabe! Z;irad njih bi še ne bil v tacem strahu. Ali ščuka, ščuka! J o j, kako bi hlastnila po njem! Pa tudi raki. bral je njegovi, šči-pali bi od tolicega trpljenja onemoglega siromaka od spredaj in od zadaj in bi kose živega mesa trgali z njega. Zato, moj rak mekuž, po svoji stari navadi ostani lepo v zavetji in zavleci se v najmirnejši kotiček ter počakaj štiri ali pet dnij, da ti kitin in apno utrdita novo kožo, da bodeš mogel pogumnega srca zopet zabroditi v motne valove in prerojen junak čilih močij stopiti na staro poprišče, kjer
,, . . somov vojska pod vodo ne mine In dragih roparjev v dnu globočine."
Rak se menda preoblači navadno samo jedenkrat na leto. a če donese potreba, tudi dvakrat ali celo trikrat in sicer o poletnem času. ko ne primanjkuje živeža in je voda prijetno topla, tedaj največ meseca julija in avgusta. No, vender sem že o kresi v Podnanosici našel prelevljenega rnekuža.
Z novo kožo se mu povrača spel stara slast do jedi v podvojeni meri in kmalu je nadomeščeno in poravnano, kar se je za »velikega posta«  zamudilo.
Že iz raznokake malenkosti se je pokazalo, da je rak osobitne korenine možak. Posebno še pa se nam odkrije resnica tega izteka, ako preiščemo in razgledamo rakov želodec. To je res želodec svoje vrste! Robat in zobat želodec. Njega notranja koža ima namreč tri podolgovate trde pločice od kitina — nam že znanega —, in na teh pločicah so nastavljeni trdi zobki. S temi pločicami in s temi zobki gibljejo posebno mišice, ki takoj začno delati, kakor hitro po goltanci pridrsi kak zalogaj v želodčevo vrečico.    V tem  hipci  se   strne vsa
205
naprava   kakor   mlinski   tečaj    in   ne   neha    mleti, okler ni  vse  pretilo,  zdrobljeno  in  prežmikano.    Kar ljusti niso mogle ali utegnile zgrizti in zgleviti, to vse ravi želodec s pomočjo omenjenega strugala.
O mati priroda! zakaj nisi tudi človeku dala tacega lodra ?
Blagovoljni bralec! menim, da bodeš sedaj še bolje zumel in znal oceniti težko vzdihe, ki jih v »ježi na arnas« rak izdihuje. Videč, kako je keber pevca Ke-pskega mesto v zračne višave proti Parnasu zanesel bližnje blato ter ga ondu odložil, zaplače milo iz žalnega želodca:
„Ti bodeš črvdm v želodci seguil, Ti rakov z mesom ne bodeš redil,
Ob, ne bodeš redil! Ko v vodo bi keber zanesel te bil, Tud' jaz bi se tvoje kože lotil, Ob, kože lotil!"
O človeče, ali čutiš globočino in tehtnost rakovega
pčutka? Ali se moreš zamisliti v to neizmerno bolečino?
ako pomemben je ta »oh«!  Kako težko se mu je utrgal
, dna praznega želodca,  v katerem je  sama  misel na
astni   zalogaj   že   zavrtila strugalo. —  »Tud' jaz bi se
oje  kože  lotil«.   Pa  bodisi ta Kcberski še tako medel
mršav, bodisi njega koža še tako trsna in žilava, on
i se je vender lotil,  ker  ima vso pripravo za to.    Saj
esreče,  smrti temu Keberskemu ne želi.   zastran njega
-j bi živel,   dokler  bi se mu pohtelo.   da,  še privoščil
i mu bil,   da je prišel na Parnas  in   da  si je zaslužil
rvo   darilo.    A ker  se je že nesreča  zgodila,  zakaj ga
i keber rajši v vodo zanesel, kjer bi bil z mesom redil
~ke,   a ne  prostih črvov.    Ne  da se tajiti,  da  iz  raka
ovori nekoliko tudi zavist in samopašnost, ali ta čut je
lošen živalski in ne moremo mu ga vpisavati v greh.
sti  pri  praznem  želodci ne.    Kdor  ni v sebi počutil
dar   ničesar  jednacega,   poberi   kamen   in  vrzi ga v
,ka. — »Oh, kože lotil!«
Že  zgoraj  smo  nekje rekli,  da se mora raku ob-
viti tudi želodec.    In to je živa istina.    Vse,  kar je v
lodci  trdega,  tedaj vse  kitinove pločice  in vsi  zobki,
atka:   vse   strugalo   se  mora   o  tej   zgodi   obnoviti.
daj  je tudi gotovo vsacemu razumno,  zakaj  drugače
206
tako ješč rak za levitve izgubi  vso slast do jedi.    Kdo bi mislil na jed, ko se mu lupi želodec ?
Sami sebi bi morali očitati površnost, ko ne bi 0 tej ugodni priliki omenili neke. stvari, ki je v živi zvezi z rakovim presvlakom. To so namreč rakove oči kakor jih navadno zovejo. Pred levitvijo nahajamo z desna in z leva v želodčevem kolu dva bela kamenca lečaste podobe. Nekdaj so bili ti kamenei jako imenitni, rabili so kot osobitno zdravilo v množili, zlasti v želo-dečnih boleznih, mogoče, da nekje praznovernim ljudem rabijo še sedaj kot domače zdravilo. Učeno zdravilstvo jih je že davno ostavilo in pozabilo, in sicer po vsi pravici. Razkrojitev je namreč pokazala, da te rakove oči niso druzega nego ogljenčevokislo apno, da torej v človeškem želodci ne morejo nič drugače delovati nego n. pr. košček krede.
A čemu so to »oči« raku? Tudi temu se ni težko domisliti, ako držimo na umu, da kamenca po levitvi izgineta in da se zato rakova mlada koža hitro utrdi, rekel bi okameni. Te »rakove oči« so tedaj apnena zaloga, katero si je rak napravil, da mu potem, ko se je preoblekel, ni stopram treba gradiva za novo suknjo znašati in prirejati, temveč da ga ima pri roki, kaker-1 snega in kolikor mu ga je treba, da more čim prej iz radovoljnega zapora zopet v svet.
Kdo drugi bi morebiti rekel: Ta kamenca sta namenjena, da raku prikrajšata »veliki post«.   Tudi dobro!
Poglavja o' rakovi koži ne moremo okončati, da ne bi katere rekli o rakovi barvi. Živ rak nima, kakor je znano, nobene prav določene. Nekam zamazano rjavo zelenkast je; iz te vode morebiti nekoliko bledejši, iz one zopet temnejši. Toliko krasnejši je pa, kadar je voda nad njim prevrela. Tedaj zažari v čuda lepem rclečilu, da ga je milina gledati. To rdečilo se da samo še s seboj primerjati. »Rdeč kakor kuhan rak«, veli pregovor.
Odkod ta izprememba ?
Živ rak ima v sebi dve barvili — nekateri trdijo, da še več — namreč neko rjavkasto in neko rdeče. V živi živali se ti dve barvili mešata in pokrivata več ali menj, zato tudi nobeno ni čisto izraženo. V vreli vodi se pa  rjavo   barvilo  razprosti,   ostane  torej   samo
207
rdeče. katerega vrela voda ne more izpremeniti. To bi utegnilo še celo tebe zanimati, račji prijatelj, ki si rekel: »Rak naj bode tolst in velik, za vse drugo te ni briga«.
Neuki svet ima pojma kri in rdeče tako tesno zvezana, da si ne more misliti krvi. ki ne bi bila rdeča. Taki ljudje so uverjeni, da polž ali rak nima nič krvi. Zato preprosti šaljivci pošiljajo nevedno deeo kupovat polževe ali rakove krvi in potem se ne morejo dosti načuditi otroški lehkovernosii, zraven pa tudi svoji dozdevni bistroumnosti in dovtipnosti. Ali kraj vsega tega je ta vera povsem kriva. Kakor sploh nobena žival ni mogoča brez krvi, to je brez hranečega soka, tako tudi raku brez nje ni obstanka. Tudi njemu pripravlja želodec v zvezi z drugimi prebavili neko mezgo, katera se, iz čevesa vsrkana, potem v telesi izpreminja v kri. Samo ka je račja kri bela, rekši, brez barve. Kri je tist vrelec, iz katerega žival zajema vse, česar potrebuje v vzdržu vanje in službovanje vsacega posamičnega uda, in po njih vse celote. Da pa more kri ustrezati toli različnim zahtevam, ne zadoščuje samo, da so vedno obnavlja po novi mezgi, prihajajoči iz prebavil, nego mora biti v neprestani dotiki z zrakom. Iz njega vzprijema kislec in v zameno oddaje ogljenčevo kislino. Ta presnova se vrši vsevdilj, dokler je žival živa, in sicer z dihanjem.
Pri najnižjih, večinoma v vodi živečih živalih opravlja ta posel telesna koža, vse popolneje ustrojene živali imajo pa za to opravilo posebna dihala.
Suhozemske živali — in tudi človek — dihajo s pluči ali pa z dušnieami, povodne pa — tudi naš rak je med njimi — večinoma s škrgami.
Ako hočeš razgiedati rakova dihala, vzemi škarjice in odstrizi od oklopa (kosa) ob straneh spodnje krilo, ki seza malo ne do nog. Odstranivši odstrižene okrajke, ugledaš dosti prostorno duplino, v katero pa voda spredaj, zadaj in zdolaj lehko prihaja. V tej duplini je vse polno belih nitij, ki so v kosmiče zbrane in konci rakovih nog prirasle. Vseli pet parov pravih nog, in tudi zadnja dva para čeljustnih nožic nosita take kosmiče. To so škrge, rakova dihala. Tudi tebi, račji prijatelj, znani so ti kosmiči.    Kadar  razdevaš raka,  potegneš jih  z nogami
208
vred izpod koša in vedoč, da na njih ni kaj ugrizniti, posesaš samo sok iz njih ter jiii odložiš na stran z nožnim spletom vred. Kaj je to, in čemu je to, zarad tega te ni nikdar glava zabolela: zvesl svojim načelom, ne brigaš se za kaj tacega. In vender so ti pusti kosmiči jako umetna, pred vsem pa raku preimenitna naprava. Vanje pritaka rakova onemogla in iztrošena za daljno hranitev nesposobna kri ter se tu sestaja in spaja s kislecem iz zraka, katerega ima vsaka voda kolikor toliko v sebi. Pred vsem je torej potrebno, da voda obliva škrge in da se ta voda kar najhitreje obnavlja.
V ta namen ima rak blizu ust neko posebno pripravo, ki skrbi, da redno pritaka nova voda k škrgam. Drugi par čeljustnih nožic ima namreč neko lopatičasto krpo, ki neprenehoma giblje semtertam ter polje proti škrgam vodo. ki potem nizdolu in navzad zopet odteka. Tako nastane v skržni duplini voden tok, ki je v tesni zvezi z dihanjem.
Ker imaš škarjice pri rokah, izkušaj ž njimi polagoma odločiti še hrbtni kos prsnega oklopa. Ako si pri tem delu nekoliko oprezen, odlušči se tudi ta. lupina in hipoma se ti odkrije rakovo drobovje, kolikor ga ima, in po volji pregleduješ vse njega podrobnosti in tajnosti.
Vrečica spredaj v sredi t koma nad ušli je želodec, o katerem smo že prej dovolj govorili. Vsebina te vrečice ni po tem, da bi nas mogla posebno zanimati, najbolje storimo, ako ne drezamo dlje vanjo spominjajoč se pesnikovih besed:
»Človek naj ghdati nikdar ne sili, Kar so s temu mu bogovi pokrili!"
Zlasti onemu, ki je nakanil privoščiti si kuhanega raka. svetujemo, da želodec pusti lepo na miru in ga odloži, kakor je, ker drugače bi mu podrobno raziskovanje utegnilo za zmerom pokvariti slast do rakov. V tem moramo pohvaliti našega račjega prijatelja, ki iz odprtega koša izvleče malopridno vrečico ter jo hladnokrvno odvrže, ne da bi dalje pregleda val ali tudi pozve-doval. kaj je v njej, ostalo vsebino pa slastno posreblje in do zadnje mrve z nožem postrže. S tem svojim mnenjem se tudi ponaša in sicer ne malo, tako da človek ne ve, ali gleda z večjim pomilovanjem ali z večjim pre-
209
pranjem na soseda, ki se poleg njega sedeč muči z rakom in ne ve. kaj se more in sme jesti in kaj ne, a naposled ostavi morebiti najslastnejše kosce.
Pa da vidimo, kaj ima rak poleg želodca še v svojem drobovji. Najprej nam pada v oči neka zelenkasto-rjava žlezasta t vari na, ki navadno velja za jetra. Ta žleza zaslanja želodec od obeh stranij in izpolnjuje večji del te dupline, prostirajoč se daleč navzad pod druge organe. Kakor pri višjih živalih jetra, pripravlja tudi ta žleza neki sok, ki se odceja v črevo, kjer pospešuje prebavo. Da so račja jetra užitna, razumno je samo ob sebi.
Od želodca preko jeter navzad gredoč ustavi se nam oko malone v sredi telesne dupline pri treh belih krpicah. To so rakova plodila, ki pa niso pri vseh rakih jednaka, kakor nam je kot žrtev našega raziskovanja prišel v roke rak ali račica; kajti tudi te živali so po spolu ločene in treba je njega in nje, samca in samice, da ne izmrje rod in koleno. Pri samci se iz treh belili zrnastih pločic izmatata dve dolgi beli cevčici, ki sta izpreviti kakor nit v klopci ter se končata in na ven odpirata na prvem členu petega nožnega para. Po teh belih nitkah valje lehko ločiš samca od samice, ki ima na tem mestu trokrp jajčnjak brez onih belih koncev. Jajca iz jajčnjaka prihajajo na dan po kratkem odvod-niku, ki se okončujc ondu. kjer je vrasten tretji nožni par. Sicer ti pa tudi sam pogled na rakov zadek pove, ali imaš samca ali samico pred seboj. Pri samici so namreč vse noge na zadku plavutaste, pri samci sta pa prvi dve preobraženi v dva trda, proti koncu žlebasta čveka.
Precej za plodili, že konci telesne dupline leži neka belkasta, malone šesterokotna vrečica — rakovo srce. Krvnih žil, po katerih se steka kri iz škrg v srce in se iz tega zopet razvaja po telesi k posamičnim udom, tukaj ne bodemo dalje zasledovali, ker se tako bojimo, da se je bralec pri zadnjih odstavkih dolgočasil. Z istega razloga nečemo govoriti o rakovih živcih in živčnih ple-težih, zlasti ker jih ni tako lehko odkriti in osebiti, kakor zgoraj omenjene ustroje. Da mora pa tudi ta del raz-merno dobršno biti razvit, sodimo lehko že po tem, ker so čutila njegova za čudo dovršena. O njih pore-čemo še pozneje katero.
14

210
Izpod srca se vleče od želodca sem če v o ter gr£ posred mesnatega zadka tja do zadnjega člena, rekše, do srednje repne plavute, kjer izpada blato. 0 tebi, račji prijatelj, vem, da vselej razkolješ z;idek, ali kakor ti praviš: vrat, ter mu izvlečeš tisto temno nit, predno ga založiš v usta. Pa ker poznam načelo tvoje, mislim, da ti ustrežem, ako ti odkrijem neko tajnost. Rak bode mnogo ukusnejši — in tebi je največ stalo do tega —, ako mu z osrednjo repno plavuto vred iztržeš čevo, predno ga vržeš v lonec. Menil bi, da sem s tem zopet poravnal, ako ti prej semtertja morebiti ni bilo vse po všeči.
Vsemu svetu je znano, da je rak povodna žival. Po volji so mu sosebno polagoma tekoče vode strmih in mehkih bregov, ob katerih rasto na široko razkore-ninjena drevesa. Pod tacimi koreninami biva najrajši, a kjer teh ni, išče zavetja pod panji in v gostem vodnem homotu, ali pa si v mehkem bregu izdolbe rov, v ka- j terem žedi ob dan in čaka prijaznejše noči. Mehke vode mu prijajo vse drugače nego trde, po zadnjih bivajo navadno samo malovredni koščaki. Deroče vode s kamenito strugo mu niso ljube, dasitudi v njih ni brez njega. Večji kameni in skale so mu ondu v skrivališča. Takisto mu ne ugajajo povsem stoječe vode, zlasti ne, ako so majhne. V keblih in drugih vodnih posodah kmalu pogine, v vlažnih kleteh in v podzemeljskih hramih pa živi po več tednov, če ima primerne hrane. Radovoljen ne gre iz vode, samo po noči ga svetloba izvabi na suho, sosebno v zatohlici pred nevihtami. Zato tudi zažigajo ribiči ognje na prikladnih krajih v toplih nočeh ter potem iz vode prilezle rake brez velicega truda pobirajo. Gotovo najlagodnejša lov!
Po dnevi tedaj čemi v svojem ždiči, držeč pred seboj klešče, ki so zmerom pripravljene pograbiti vse, kar bi užitnega prišlo v njih področje. Ako ga kaj vznemirja, povleče se kolikor mogoče nazaj ter se z nogami in z ostjo na čelu upre tako čvrsto, da ga je težko izvleči celega. Navadno pušča jedne ali pa tudi oboje klešče napastniku v rokah, sam pa ostane v rovu. Do klešč mu ni stalo toliko, saj mu namesto izgubljenih v kratkem narasto druge. Res je sicer, da bodo nove nekoliko manjše in slabše, ali živelo se bode tudi ž njimi.

211
Bolje tako, nego nikakor. — Stoprav pod večer se napoti po svojih opravilih. Na svojem poti ali lazi z nogami po tleh, in sicer lehko naprej in nazaj, kakor se mu zdi, ali pa plava, veslajoč s krepkim repom, a nikoli naprej, zmerom nazaj ritnisko. Za to ima tudi tehtne razloge. Uzmikajoč rak ima svojega neprijatelja zmerom lehko na očeh in je vedno gotov na obrambo, ali pa tudi na napad.   In ta hoja se mu vedno oponaša, zarad
i   nje Je prišel v zamero pri vseh prijateljih napredku, ona
I ga dela, da velja povsod za nazadnjaka in da je že od nekdaj znak reakcije.    No,  on  se  za vse te obreke ne
■ zmeni ni kratko ni malo, temveč hodi, kakor so hodili vsi raki od prvega svojega očaka počenši. In vender so zmerom dobro izhajali. Pa kdo bi grajal raka zarad tega, ali ne videvamo tudi med nami tega in onega, ki hodi kakor rak. a vender pride daleč, morebiti delj nego
L drug, ki ga vodi napredek!
V hrani ni nič izbirčen, držeč se pregovora: »Bodi slama al' seno, da je le polno črevo«, dobro je vse, na kar se nameri, bodisi rastlina ali žival, vender mu gre zadnja bolj v slast od prve.   Črvi, polži, školjke in majhne
'   ribe so mu poglavitna jedača. Mrtvečina pa mu je dražja
[ od presnega mesa, in kjer leži v vodi kaka večja mrhovina, zbirajo se na njej raki zbliža in zdaleka. Zato tudi ribiči nastavljajo rakom v vrše za vado kosce kake stare ribe ali sploh smradne mesnine. Ujetim rakom pa dajejo kopriv, korenja, otrobij, mleka in druzih vsakovrstnih odpadkov. Pri vsem dejanji in nedejanji. na vseh potih in podjetjih vodijo raka štiri sluge, ki mu hipoma poročajo
r o vsem, kar se gaja okoli njega. Štiri sluge so štiri čuti, namreč vid, sluh, vonj, in tip.
Ob očesi smo že povedali, da je zloženo od velike množine predrobnih očesec in da je nasajeno na gibkem držalu.    Tik očes  kraj čelne osti   so vrastene  tipalnice,
I in sicer dvojne daljše zunanje in krajše notranje. Zunanje so dolge malone kakor rak in so nasajene na tročlenem držalu, ki je spodaj podprto ali zakrito z neko lusko. V znožji je videti še neka kopičasta grbica in v njej se nahaja neka zelenkasta žleza, o kateri se pa ne ve, čemu je.   Med velikima dvema tipalnicama stoje notranje
F- mnogo  krajše,  katerih je pa  vsaka  na  dve  nitki  raz-
l cepljena.    Tudi te so postavljene na tročleno stojalo.
I
Na dnu notranjih tipalnic leži v neki globeM majhen odprt mehurec, napolnjen z vodo. Znotraj je obrasten z dlačicami, ki plavajo v vodi. dim so zaziblje voda v mehurci, zatrepečejo tudi dlačice in ti potresi se prenašajo na neki živec, ki je v zvezi s tem mehurcem. Ta naprava je rakovo uho.
Da rak tudi vonja, je do konca dokazano. Kje pa ima to čutilo, ne moremo nič gotovega reči. Največ se misli, da vonj posredujejo niti notranjih tipalnic. ki so s pretencimi dlačicami porastene in prav te dlačice veljajo navadno kot čutilo vonja.
Slovenski kmet, in tudi drugi pametni svet se ženi po zimi, ko nima boljšega dela. In tudi rak je tega mišljenja, da je za ta posel zimski čas najprikladnejši. Kako se pa vede snubač, o tem nimamo nič gotovega poročila. Ali kakor ga znamo, rekli bi, da se tudi pri tem imenitnem koraku ne prenagli, temveč da se nosi trezno in premišljeno in da opravlja vse s potrebno dostojnostjo. Na pomlad začne pa mati račica jajca leči, vsega skupaj okoli dve sto. Mati jih nosi pod »repom«, vsako jajce namreč ima kratek repek, s katerim se obesi na to ali ono plavutno nožico, na vsaki jih visi po dvajset do trideset. Tako jih nosi tja do konec meseca junija. Takrat so zametki zreli, predro kožico in mladi rački prilezejo na dan. Majhni so in skoro prozorni ter počasi lazijo okoli matere, ki mirno žedi sredi njih. Kakor jih pa kaj prestraši, zbeže hitro pod rep v svoje leglo, poprimejo se plavatnih nožic materinih in ta jih urno unese vsaki opasnosti. Toda materina ljubezen kmalu ohladne in necega dne ostavi sirote, da ne vedo kako in kdaj so izgubili mater, očine skrbi pa tako nikdar počutili niso. Prepuščeni sami sebi se razidejo na vse strani s trebuhom za kruhom. Odtod tudi pregovor:   »Razšli smo se kakor rakova deca«.
Rak učaka lepo starost, živi namreč do blizu dvajset let. Ali dandenes so taki račji Metuzalemi redki, vsaj pri nas. Saj nima miru. Tudi on čuti, kako težek je boj za obstanek; kamor krene, povsod pasti in nastave, vse polno neprijateljev in napastnikov. Potlej pa rasti in se veseli življenja, kdor more! Vsak paglavec, vsako pastirče iztikuje za njim in ga cmari pri ognji. Potem so še pravi rakarji,  katerim je račja lov ali zabava ali
213
0brt. Love ga z rokami ali s precepi, ali mu nastavljajo vrše, sake in mreže, kamor ga vabijo z mrtvimi ribami,  z j etri in drugo mesnino.    Drugod ga izmamijo
I z ognji po noči iz vode, da neumnega brkača toliko lože in brez truda pobirajo.
V vodah, kjer imajo mir in jih redkokdaj kdo lovi, so tako brezskrbni, da ob belem dnevi grabijo po polžih, glistah ali kar se jim mesenega ponuja na palici privezanega. Na Plitvicah sem v jezeru Kozjaku to sam poskusil. Na močan prot sem privezal nekoliko kurjih črev in sem jih poteknil v vodo. Geva še niso bila dobro v vodi,   že so od vseh stranij  planili raki nanja.
. Ko sem počasi vzdignil prot, vrgel sem tri rake na suho. Tako sem jih nekaj časa metal z vode, četudi ne po tri, pa vender po dva ali vsaj po jednega. Sprva so kakor slepi hlastali po črevih.   Ko so pa sčasoma videli,
[ da je tovariša za tovarišem čudotvorni prot vzdigal iz njih srede, ne da bi se bil kdo povrnil in jim povedal, kako se jim gaja na drugem svetu, polotila se jih je malo  po malo  neka treznost in neka ozbiljnost.    Bolj
r in bolj nezaupno so si ogiedavali mameča čeva in dolgo jih je bilo treba premikati semtertja, predno se je kdo odločil pograbiti zanja. In še ta je bil navadno kakov malovreden mladec, a starcem se je vsa stvar naposled zdela velesumna. Dolgo ni bilo nobenega na videz in tudi mene je minil potrpež, niti mi ni več stalo do njih, ker naši mali družbi jih je bilo dovolj za posladek.
i            Poleg človeka ima rak med samimi povodnimi ži-
valimi mnogo neprijateljev.    Mnoge  pohrustajo  grabežljive ribe, zlasti dokler so še majhni in mehki, in koliko jih pohrusta vidra, celo lisica preži za njimi. Svoje vrste — in še prav osobitne — so raki v reki Kolpi ob hrvaški meji.    Ne  da bi bili  morebiti  telesno drugače ustvarjeni;  taki so, kakor vsi drugi.    Ali glede umstvenih zmožnostij so daleč pred vsemi drugimi.   So-:  sebno veliki prijatelji so godbi, pravo za pravo žvižganju. . Lepemu žvižgu na ljubav ostavljajo najmastnejše zalogaje in prihajajo  iz svojih skrivališč poslušat.    In tedaj  ima zvižgalec najlepšo priliko raka za rakom vlačiti na suho. Toda zgolj z duševno hrano se to vender ne opravi, tudi želodcu je treba nekaj ponuditi.   Ako torej hočeš v Kolpi I  z uspehom rake loviti, vzemi v jedno roko prot, kateremu
214
si na konec črva privezal, v drugo pa stisni precep in potem žvižgaj tisto imenitno račjo pesem. Kajti ne gre, da bi žvižgal kar si bodi, kolpski raki so neznansko svojeglavi.    Ali njih pesem, ali pa nič!
Temu in onemu se bode to zdelo smešno. Tudi Valvasorju se je sprva stvar smešna zdela, a naposled je mož vender verjel. Pišoč »Slavo kranjske Vojvodine« pobral je glasoviti učenjak vse, kar se mu je zdelo, da bi ljubljeni deželi utegnilo služiti v čast. V tej stvari se je sam pošteno trudil, da bi zvedel resnico, ali okol-nosti mu niso bile ugodne. Dasi tedaj na svoje oči ni i videl loviti rakov na zvižeg, vender nas zagotavlja, da še okoli Vinice in Podbrežja tako love. Pravi, da zviž-galci med seboj tekmujejo; kdor zna bolje, nalovi več rakov. On sam je vprašal necega Hrvata, Polakoviča po imeni, ki je služil Frankopana in je bil na glasu, da zna rakom sosebno dobro žvižgati. Vprašal ga je, če raki ne bi prišli, ako jim ne bi žvižgal. Hrvat je odgovoril, da ne pridejo, čuda redko pride kakšen. V tem, ko jih zvižgalec nalovi sto, dobi jih drug, ki ne žvižga, jedva šest. Vprašan nadalje, ali imajo tudi drugi raki to svojstvo, pravi, da ne ve, ker on je lovil samo med Poljanami in Metliko. Tudi druge osebe »od stanu« so temu pritrdile. Valvasor bi se bil o tem tudi sam rad ' uveril, ali voda je bila motna in velika. Zato se opira na svedočanstvo vere dostojnih mož »sovvohl von hoch- 1 furnehmer als gemeiner Gondition«, ki so mu vse to potrdili iz svoje izkušnje. Na konci še pristavlja, da rek: »šel je rakom žvižgat« povsod drugod pomenja: »umrl je«.
Dandanes o tem žvižganji vse molči. Gotovo je mlajši svet pozabil pravo račjo pesem. Kaj pa! Zapisana ni bila nikdar, hranila se je samo po »ustnem izročilu«, v pravem pomenu te besede. In necega dne je zatisnil oči star očanec in ž njim je šla pod zemljo tudi pesem, bodisi, da je pozabil naučiti je sina. bodisi, da je topi glavi ni mogel vcepiti. Tako se izgublja in opušča star.običaj in malo po malo gre v pozabo vse, j kar je bilo od starine dobrega in hasnovitega. Kaj ne ti, račji prijatelj?
Rakova domovina je jako prostrana, razširja se namreč malone po vsej Evropi in po velicem delu Azije. Pri nas se nahaja po vseh vodah, posebno še mu prijajo
215
jcranjske in štajerske. Menj mu ugajajo vode po našem Priniorji Najlepše rake na Goriškem sem videl v Ko-loridskem blatu, pa menda niso posebno ukusni. V Gorici vsaj imajo po gostilnicah samo kranjski veljavo. Nemo propheta in patria sua. Da v Soči ni in ne more biti lepili rakov, umeti je lehko; a popolnoma nerazumno mi je, zakaj jih Ipava nima, o kateri bi človek sodil, da je kakor nalašč ustvarjena za to žival. Na Koroškem ne manjka rakov nikjer, ali posebno hvaliti jih nisem cul. Na slovenskem Štajerji bivajo lepi in dobri raki v Sotli in v Pesnici, in gotovo še drugod, kar pa meni ni znano. Toda Kranjska vender prvakuje glede raštva; so-sebno s svojimi krškimi raki se je proslavila daleč preko ozkih svojih mej. Pa tudi ljubljanski raki, ki se love v Ljubljanici, Gradaščici, Ižici in v družili po ljubljanskem barji tekočih potocih, na dobrem glasu so pri vseh po-znavateljih. Vse hvale vredni so dalje raki iz Pivke, Planinščice in iz druzih potokov okoli Planine, Girknice in Loža. Iz vseh teh krajev izvaža se mnogo tega blaga v Trst. Na Dolenjskem se ponašajo razven Krke z lepimi raki tudi Kolpa, Temenica, Mirna in še druge manjše vode, katerih tukaj ne bodem našteval. Pa tudi Gorenjska stran redi po potocih semtertja prav lepo žival. Tako n. pr. vem iz svoje izkušnje, da imajo Poljane nad Školjo Loko jako velike in ukusne rake. Kar se tiče velikosti, bode zadoščevalo, ako povem, cla so nekoč jednega ulovili, ki je na tehtnici potegnil »tri rezi«, rekše: tri četrti libre. Sam ga sicer nisem videl, pravil mi je pa o njem vse časti in vere dostojen mož, ki je stal poleg tehtnice; bržčas ga je tudi ukusil. Taki velikani so vender jako redki. V Dolskem gradu pod Ljubljano so kazali nekdaj — da li še zdaj, ni mi znano — lupino ogromnega raka, če se ne motim, rekli so, da se je porodil v Krki. Tisti bi utegnil biti dostojen drug onemu poljanskemu,  dokler je namreč  še junakoval pod vodo.
Girkniško jezero je polno rakov. Kadar voda upade, nahaja se jih po jamah brez števila. Pobirajo jih kakor hruške in spravljajo v vreče in košare. Ali ti jezerski raki glede dobrote ne morejo tekmovati s potočnimi, zato tudi nimajo prave cene.
Kupčija z raki je na Kranjskem znamenita in prinaša v deželo vsako leto najmenj kacih dvajset tisoč
216
goldinarjev. In prinašala bi tudi več, ko bi se raštvo umno uravnalo. Iz same Krke se jih izvozi na leto naj-menj 100.000 repov, iz družili voda pa tudi vsaj toliko če ne več. Prvi trgovec s krškimi raki je Krški poštar gosp. A.; on sam jih razpošlje na leto blizu 60.000 repov, ■ Največ jih gre na Dunaj, v Prago, Pešto, potem v Pariz, London, Milan i. t. cl. Pol libre težki so precej redki semtertja vender se nahaja še kak težji, do dvajset lotov stare dunajske teže.
Staro pravilo že uči, da raka jej v mesecih, katerih imena v sebi nimajo nobenega v, in ti meseci so: majnik, junij, julij in avgust. V teh mesecih je tudi trgovina z raki najživahnejša. Razpošiljajo jih v košarah vložene med mah , ob večji vročini pa v slamo. Kadar gredo prav daleč, namažejo jih z vinom ali z vinskim kisom. Ujete rake spravljajo v posebne skrinje, plavajoče v vodi ter jih pitajo s krvjo, z mesnimi odpadki in s slabimi ribami.
Predno končam, še nekaj šaljivega. Srbska smeš-nica pripoveduje, da je Turek, nepoznavši dotle raka, prišel k Srbu in videvši to neznano žival pri njem, vprašal ga je, kaj je to. Srb mu odgovori, da je to bolhober, da lovi bolhe po hiši in po noči v postelji. Turku je bil po tem pojasnilu bolhober močno všeč, zato si ga izprosi od Srba in ga odnese domov. Kako sta se pa Turek in bolhober pogajala po noči v postelji, o tem smešnica molči. Da ni bolh lovil, lehko si mislimo. Prej bi rekli,  da se jim je pridružil  spomnivši se stare
svoje pesmi:
„Tud' jaz bi se tvoje kože lotil, Oh, kože lotil!"
I
IV.
Živali popotnice.
(»Slovenski Glasnik", 1860.)

Mrzel veter tebe žene, Drobna ptičiea, od nas.
Narodna pesem.
Ljube prijatlice, ptičico blage! Kom ste bežale?  kje imate dom?
Mir. Vilhar.
o izgublja jeseni priroda svoje lepote, ko mine
f            ^cvetlica za cvetlico,   ko   pada   list   za  listom,
Jlk-> začno se zbirati po ledinah in zvonikih ptičja ( krdela. Ko tolpa za tolpo odletuje v milejše 1 podnebje, lotijo se človeka čudni, skoro bi rekel, tožili občutki. Od golih strnišč povzdvi-guje svoje oči do urnih popotnikov, z očrni jih spremlja tako dolgo, da splavajo po zraku. In ko jih oko več ne najde, spremlja jih še v mislih na njihovem poti, kjer nimajo ne vodnika, ne kažipota, in vender so si v > svesti svojega cilja. In res, če si mislimo tudi najzve-denejšega zemljemera, ki ima na ponudbo vse pripomočke vednosti, vender se ne bode zavedel tako, kakor i se zave najmanjša teh živalij, ki čez dežele in čez morje hiti in vender zopet najde hišo, kjer je zidala lani gnezdo, kjer je vzrejala svoje mladiče. Čuden, nam nerazumen gon jih žene v kraje zaželene. Ta gon se nahaja ne samo pri ptičih, temveč tudi pri druzih živalih, pri čve-teronogili, pri ribali itd. Sploh jih menda žene skrb J za potrebno hrano, časih jih pa tudi preobilni zarod ali preganjanje sili na pot, večkrat pa celo ne vemo gotovega vzroka, toliko čudnejša je potem ta prikazen. Znamenito je tudi to, da se na tako popotovanje zbere skoro vselej večja družina, dasitudi se potem, ko so prišle na svoj cilj in konec, razkropijo in največ samota rij o.
220
Ge se govori o popotovanji živalij, skoro vsak misli le na ptiče, ker njih preseljevanja so najnavadnejša in najznanejša; ali tudi pri čvcteronogih živalih se nahaja ta prikazen. Opice hodijo v druščini od kraja do kraja, kjer je ravno kaj boljšega ugrizniti. To je pač vesela druščina! Zdaj se love v predrznih skokih od drevesa do drevesa, zdaj kobacajo zopet počasi po tleh, vedno so vesele, zmerom se jim ljubi trgati se in burke uganjati. Gotovega cilja in konca na svojem poti opice nimajo; na mestu ostanejo, dokler imajo dovolj živeža; ko jim ta poide, potujejo dalje. Črni medved v Severni Ameriki gre v hudih zimah s severa daleč v Zjcdinjene države v velikih druščinah, se ve, da se le malo teh kosmatinov vrne na leto v svoje brloge, ker jih zavoljo lepe kožuhovine in zavoljo ukusnega mesa zelo zalezu-jejo in pobijajo.    Ravno taka se godi severnim lisicam.   ,
Izmed živalij, katere prištevamo gledalkam, potuje jih več, n. pr.: poljske miši, katerih ne udrži celo velika reka; videli so jih namreč plavati čez reki Rena in Mena. Prava popotnica je karnčadalska miš. Brezštevilne tolpe teh živalij zapustijo na pomlad Kamčatko in gredo po več sto milj daleč na zapad proti reki Oktralsk, kamor pridejo sredi avgusta. Tega mrčesa je j toliko, da je časih jedna tolpa po dve uri dolga in še več. Meseca vinotoka se vrnejo, kar jih na poti ni konec vzelo, v Kamčatko nazaj. Za Kamčadale so to veseli dnevi; mesojedne roparske živali namreč spremljajo te popotne miši, in te živali Kamčadali zavoljo imenitne in dragocene kožuhovine pridno zalezujejo.
Sicer ne tako redovne, pa vender znamenite so tudi pota norveške miši, le min g imenovane. Leming je čudna žival. Časih se vzdignejo z mrzlih, nerodovitih bregov Ledenega morja in planejo v doline laponske in romajo po šestdeset milj daleč. Na poti jih nič ne udrži; široke reke in jezera preplavajo, strmo skalovje preplezajo in tako gredo s trebuhom za kruhom zmerom naravnost dalje; če pridejo do kopice sena, ne gredo okoli nje, nego jo prerijejo; če jih v vodi sreča ladja, ne ognejo se je, nego splezajo na ladjo in na drugi strani poskačejo zopet v vodo. Te miši so za deželo prava šiba božja in ljudje se jih bolj boje, nego slabe letine.   Kadar  priromajo,   ne   pomaga  nič  zoper
221
nje: vse kar je rastlini podobno, pokončajo te požrešne živali in ne da bi samo travo do korenin postrigle, celo zemljo prerijejo in pobero sleharno semensko zrno. Tisoč. in tisoč jih na poti počepa in potone, ostale se potem pogube, domov se pa ne vrne nobena. K sreči pridejo največ jedenkrat v desetih letih.
Ko vročina prehudo pritiska, beži se d Ion pred tolpami silnih krvožejnili brenceljnov in komarjev, ki živino in ljudi nadlegujejo; žival sama prisili svojega gospodarja, da se preseli na hladne morske bregove ali pa v višje doline, kjer mrzle sape razkajajo oblake silnega mrčesa. Komaj pa se približuje jesen, začne se sedlonu tožiti po gorah in po snegu in zastonj bi se človek trudil živali zadrževati; vsa čeda bi po sili ušla ter s svojimi prostimi brati po gorah pohajala.
Antilope so urne in gibčne živali, ki prebivajo po neizmernih planjavah gorskih krajev. V Evropi imamo samo jedno pleme te rodovine, namreč s t ep no antilopo, ki v velicih druščinah prebiva po poljskih in ru-sovskih ravninah, po zimi gre pa proti Črnemu morju. V Afriki je čez GO antilopnih plemen. Posebno znamenita med njimi je skokonoga antilopa, zato tako imenovana, ker ima svojstvo, v begu 4—G čevljev visoke skoke delati. V južni Afriki se klatijo neizrečno velike črede teh živalij, po 20 — 25.000 repov skupaj. — Ko pride suša, obrnejo se na jug proti evropskim seliščem in kakor kobilice planejo na žita in seljakom naprav-Ijajo veliko škodo. Za žito jih nekoliko odškoduje ukusno meso teh antilop, katerih veliko pobijejo; meso zrežejo na tanke jermene in jih na sobici posuše.
Tudi morski psi gredo na pot, dasi morebiti ne prostovoljno. Ko se namreč na leto začne tajati led v Ledenem morji, plavajo velike ledene plošče v gorkejša morja in na teh ploščah ležijo morski psi. V preteklem stoletji jih je prišlo v Belo morje na Ruskem kot listja in trave. Kakor daleč je seglo oko. ni se videlo druzega, kakor morski psi.
Videli smo, da so tudi med čveteronogimi živalbni prave popotnice; ali pri vsem tem so venderle ptiči po-
Z1Z
potniki v pravem pomenu te besede, in morebiti je ni kmalu prikazni v prirodi, ki bi človeka bolj mikala, nego natanko odločeni prihod in odhod nekaterih ptičev. V sv. pismu starega zakona že poje prerok Jeremija: »Caplja pod nebom pozna odločeni čas, in grlica in žrjav in lastovica pridejo o svojem času.«
Nekaj naših domačih ptičev gre v gorkejše podnebje, kjer sneg ne pokriva hribov in planjav, kjer brez velikega truda najdejo potrebnega živeža; namesto teh pa pridejo od mrzlega severa drugi gosti k nam čez zimo. Ko začne jeseni podlesek poganjati po senožetih in si mrzel veter igra z rmenkastirn listjem, odpravljajo se pevci na pot. Zdaj nas zapusti lastavica in kmalu za njo vzamejo slovo tolpe malih ptičev, ki so nam na pomlad prišli oznanjat, cla se vrne novo življenje v pri-rodo; zdaj se odpravijo ptice pevke, ki so skozi leto naša srca razveseljevale z milim petjem. Na njih mesto pridejo klunjači, divje gosi in race in drozgi; četudi nam ti pevcev ne morejo namestovati, vsaj zopet nekoliko oživijo zapuščene loge in trate.
Meseca prosinca gospodarita pri nas v visokih gozdih velika postojna in zlati orel: golobji jastreb in kragulj se njima umakneta in gresta bliže vasij, kjer kmetu pri kuretini škodo delata. Tudi veliki srakoper se zdaj s temi roparji brati, ker njegova bližnja rodovina je šla čez zimo iz dežele. Krokarji in vrane letajo v druščini okoli mest in vasij, kjer si po cestah in prekopnjah iščejo živeža. Detelova rodovina tudi ostane čez zimo pri nas in išče po sadnem in gozdnem drevji zalege hrostov in druzega škodljivega mrčesa. Ob vodah se izpreletuje lepo pisani vodomec, poseda črni k6s, in visoko v zraku romajo snežne gosi. Divji petelini, veliki jerebi in ruševci ostanejo, kjer so bili čez leto. Če je vreme ugodno, izpreletujcjo se po šumah tudi drozgi in brinjevke. Od malih ptičev je sitnega vrabca največ: v njegovo tovarišijo zahajajo tudi ščinkovci in skupaj letajo okoli skednov in kozolcev: po grmovji se potika popkar, čižek obiskuje visoke jelše in blask ali krumpež poseda po jelkah. Stržki in kraljički pa veselo čivkajo in senice se pojajo po vrteli. — Meseca svečana pridejo prvi romarji že nazaj. Preje ali pozneje, kakor je vreme, pridejo: drozeg, poljski škrjanec, ščinkovec — kar
m:\
jih je šlo strani, posebno babice — konopljenka in druge sorodne ptice, kmalu za temi pride škorec, dupljar in grivar, oba golobje rodovine. Celo bela pastaričica se vidi časih že okoli sv. Matija, gotovo pa pride v začetku sušca, in ž njo pride priba, sokol in klunjač. Gorski ščinkovec, čopasti škrjanec, divja gos, kavka, drozeg, brinjevka in druge ptice, ki so bile pri nas le čez zimo v gosteh, ali so nas le mimogrede obiskale, gredo zdaj nazaj v svoje domače kraje proti severu in o sv. Jožefu izginejo popolnoma.
Na njih mesto pride o tem času: rmena in siva pastaričica, bovee, taščica, štorklja, žrjav in nekatere druge mlakužne ptice, potem beloritka in časih tudi že drobni muharček ali kovaček. Navadno pride pa kovaček še le meseca malega travna in ž njim vred pridejo: domača lastavica, bregulja ali podgrivka, veliki prusnik, penica. trstmca, slavec, vrtoglavka in kukavica. Ti vsi pridejo vsaj do sv. Jurija. O sv. Juriji in po sv. Juriji pride pa: mali srakoper, grlica, velika hudournica, zelena vrana, muhoveek in kobilar. Žolne, dleski, brglezi in kar jih je plezavčeve rodovine, imajo že gnezda; o tem časi valijo tudi bovci, vrabci in pribe.
Meseca velicega travna se vrnejo zadnji popotniki, namreč: prepelica, kosec ali strgar in mravljinčar. Zdaj se vsi parijo, delajo gnezda in valijo; škorci, vrane in plezavci imajo zdaj že godne mladiče. Meseca rožnika in malega srpana ptiči potihnejo, zdaj se pečajo le z valjenjem in odrejo mladičev. Velicega srpana se začno skubsti in ta čas se poskrijejo v gosto grmovje, da so varni pred roparskimi pticami. Vrabci in ščinkovci se pa zbirajo v velike tolpe in letajo po polji in okoli sked-nov in kozolcev.
Okoli Velike Gospojnice se nekoliko ptičev že zopet napravlja na pot. Najprej gre velika hudournica, kobilar in bela štorklja. Meseca kimovca nas zapusti slavec, trstnica in mravljinčar; sredi tega meseca se poslovi zelena vrana, mokož, kukavica, vrtoglavka, kosec, beloritka — in konec meseca odrinejo: škarnjak, pustovka, smrdokavra, rmena in siva pastaričica, bobnarica, grlica — skratka, skoro vse ptice, ki so se vrnile malega travna.
224
Vinotok požene še zadnje; penica vzame zdaj slovo za njo gre domača lastavica, žrjav, škorec, šmarniea in proti koncu meseca škrjanec, taščica in bela pastaričica. Od severa pridejo zdaj k nam: drozgi, vrane, čopasti škrjanec, gorski šeinkovec in kavka; ti se izpreletujejo v večjih družinah: ako je pa vreme neprijazno, gredo večidel še naprej. Listopacl nam pripelje še zadnje severne goste in meseca grudna je vse popotovanje pri kraji. Priroda zdaj počiva, le tisti ptiči, ki so ostali pri nas, iščejo klaverni svoje redke hrane.
Romarjem se zdaj dobro godi, ko so prebili težave popotovanja; prišli so namreč v gorkejše kraje, pod milejše podnebje, kjer ni mrzlih vetrov in kjer sneg ne pokriva polja in gozda. Ti kraji so južne evropske dežele, t. j. Laško, Turško, Grški otoci, potem Egipet, Sirija, Mala Azija in dežele ob reki Senegal v Afriki. Slavci gredo navadno proti Siriji, prepelice v Egipet in Mala. Azija preredi skoro vse naše male ptice. Na grških otocih navadno le počivajo, da se oddahnejo in se za novo pot okrepčajo; posebno prepelicam je tacega opo-čitka treba, ker ne morejo dolgo v jedno mer leteti. Ko pridejo na te otoke, trudne so tako. da jih ljudje z rokami lovijo, pa pri vsem tem jih pride še toliko v Egipet, da jih je v Aleksandriji na trgu kot gnoja.
Ptice pridejo na te otoke preje ali pozneje, kakor je veter. Strnad pride navadno, ko so smokve zrele in ker rad sladka, ni mu nobene sile. Grki mu pravijo: sikolagos, t. j. smokvojedec. Konec vinotoka ali o Vseh svetih, ko so kmetje ravno posejali, pridejo divji golobje in grlice, kukavica jih pa spremlja, torej pravijo, da ona grlice vodi. Meseca velikega srpana pride na grške otoke smrdokavra in v vinotoku: taščica, Iišček in pastaričice; ti vsi se pa ondu le nekoliko pomudijo. potem letijo v jutro ve dežele.
Ker je ravno o preseljevanji ptičev govorjenje, naj omenimo še nekega divjega goloba v Severni Ameriki, katerega zavoljo tega svojstva p o p o t u j o č e g a goloba imenujejo. A u d u b o n. ki ptiče Severne Amerike po njih navadah in posebnostih najbolje pozna, pravi o njih: »Ti golobje se le preseljujejo, kadar jim hrane pomanjkuje in navezani niso na odločene čase. Kadar se napravijo na   pot,   gre   jih   neizrečno   veliko;   leta   1813.   jeseni
225
sem videl takšen golobji vlak. Vse obnebje. kar ga more človeško oko premeriti, bilo je polno golobov, tako da je sobice oternnelo, kakor pri mrknjeirji. Kaj lepo jih je bilo gledati in pero ni v stanu popisati te prikazni. Ce je bil vlak v kaki nevarnosti, zakadili so se golobje s strašnim hrupom, kakor bi grmelo; jeden je druzega rinil pred seboj. Ta gosta kepa je zdaj v levo zdaj v desno zigravala, zdaj so se plazili lik zemlje, kmalu pa se spet vzdignili naravnost kvišku, da je bil vlak podoben mogočnemu stebru. Ko so prišli zopet v primerno visočino, razpustili so se — kakor orjaška kača se je poganjal vlak v sinji višavi. Tako so letali nad menoj neprenehoma skozi tri dni; iz tega se lahko sodi. koliko je bilo njih število.
Prostor, kjer ti ptiči dlje časa gnezdijo in valijo, jako se izpremeni, zemlja je več palcev na debelo pokrita z golobjakom, trava je do zadnje bilke pokončana, ravno tako tudi nižje in šibkejše grmovje, vse križem leže veje, katere so se pod težo ptičev ulomile. Ti ptiči sede namreč po drevji v gostih kepah jedna vrhu druge. Daleč okrog so drevesa gola, kakor bi jih oklestil, več let preteče potem, da si svet zopet opomore. Indijani so teh gostov vselej veseli, ker brez velikega truda dobivajo od njih živeža za dlje časa. V deželi Kentuki so gnezdili ti golobje pred nekoliko leti; prostor je bil več angleških milj Širok in čez 40 milj dolg. Na vsem tem prostoru je bilo vsako drevo polno gnezd. Ko so mladiči dorasli, pa vender ne tako, da bi bili mogli odleteti, prišli so bližnji prebivalci v velikih družinah z vozmi, s posteljami in s kuhinjskim orodjem in so več dnij tukaj ostali. Šuma in lirama po gozdih je bilo toliko, da so se konji plašili in da so si morali ljudje na ušesa vpiti, da so se razumeli. Po tleh vse križem so ležale veje, jajca in mladiči, ki so iz gnezd popadali; cele cede prašičev so se redile ob njih; orli, jastrebi in kragulji so letali okoli in si mladiče iz gnezd pobirali. Po clrevj i druzega ni bilo videti, kakor golob pri golobu. Fofotanje
Iperotnic se je slišalo, kakor bi od daleč grmelo; vmes se je pa čul polom dreves; jeli so namreč drevesa sekati in vselej tista, ki so bila najbolj obložena z gnezdi. Na jednem drevesi so dobili po sto mladičev, ki niso veliko manjši kakor starci in druzega jih ni kakor tolšča.« 15
226
Tudi ribe potujejo v velikih tolpah; seveda so njih pota menj znana, kakor ptičja. Kadar se ribe drste, gredo v neizmernih tolpah iz globokega morja in plavajo proti bregovom ali pa v reke. da tam ikre ležejo. Ribiči dobro poznajo to svojstvo in tudi omenjeni čas; tisoč in tisoč čolnov gre pričakovanim romarjem naproti.
S1 a n i k i plavajo meseca svečana proti norveškim bregovom, kjer se drste. Vsako leto jih na angleških, norveških in hotandskih bregovih čez tisoč milijonov ujamejo, in še veliko več jih pokončajo požrešni sovražniki v morji. Začetek sušca gredo zopet v globoko morje  in  konee   tega  meseca   ni videti   nobenega   več.
Ravno ta svojstva imajo sardele: le v tem je razloček, da se prikažejo bolj na francoskih in španskih bregovih.
Veliko večje pota dela losos. Kakor slaniki in sardele prebiva tudi on v severnih morjih in na pomlad odide v reke, iz rek pa v stranske vode in celo v potoke, kjer najrajši leže ikre. Po Reni pride noter v Švico, po Labi na Češko: v Norvegiji in Britaniji in tudi na severnozapadni strani Amerike gomezijo vse reke od njih.
V   mali reki Tveed, ki teče med Anglijo in Skočijo, ujamejo jih na leto okoli 200.000.
Kakor losos plava tudi j e s e t e r  iz morja v reke.
V  Reni gre do Basla. v Dunavu do Ulma; nikjer pa teh rib ni toliko, kakor v ruskih rekah. Vse ondotno narodno življenje se plete okoli ribištva. Po reki Ural, n. pr. pridejo precej na pomlad, ko se začne led tajati, vize ali beluge in gredo nepretrgoma skozi štirinajst dnij iz Kaspiškega morja; pozneje pridejo severjuge in gredo skozi ves mesec; sredi malega travna romajo jesetri in somi. ki skoro vse poletje ondu ostanejo in šele kimovca se zopet vrnejo proti morju, in kmalu za njimi gredo zopet vize nazaj, tako da imajo ribiči vse leto dosti opraviti.
Tudi žužki ali z a ž e 1 k e imajo med seboj znamenite popotnice, posebno med mravljami, gosenicami in kobilicami. O naši mravlji ravno ne moremo reči, da bi hodila na dolgo pot;   ali v Ameriki živi mravlja, ki roma
227
časih v neštevilnih tolpah od hiše do hiše, gre po vseh kotili in špranjah in celo ljudi iz stanovanj prežene, tako silna je. To je še dobro, da se ne mudi dolgo na jed-nem mestu in da pokonča stenice in drug mrčes po hišah. Med gosenicami je posebno znana takoimeno-vana prehodna gosenica, ki posebno rada na hrastih prebiva in v gostih procesijah roma od drevesa do drevesa.    Hrasti trpe od njih veliko škodo.
Najznanejše in tudi najškodljivejše so s e 1 i 1 n e kobilice. V črni knjigi zgodovine so zaznamenovana leta, v katerih je ta hudi sovražnik prišel od vzhoda v naše kraje. Njih pravi dom so zelene planjave tatarske. Začetka kimovca leže babica po 50 — GO jajec med travje korenine, spomladi se izvalijo mladiči in precej začno travo objedati. Ko so se štirikrat levile, dobe perot-nice in potem lete naprej, če so na jednem kraji vse pojedle. Vselej se vzdignejo opoludan; zjutraj in zvečer jih ni spraviti kvišku. Ko so se vzdignile, lete naprej kakor neurni oblak, in gorje krajem, kamor se spuste. Vsemu zelenju je tu odklenkalo: celo bičevje in debela koruza je do tal postrižena in drevesa mole gole veje kvišku, kakor po zimi. Kobilicam za petami pa gre lakota in večkrat tudi kuga.

15*

v. Žaba,
(»Slovenski   Glasnik",   1863.)
?k

rjf/
^^panovali smo zunaj mesta. Pri hiši je bil vrt. v 4KLinJem s0 rasle jabolka, hruške, čcšplje in tudi -^-'jedna češnja. V gorenjem konci so bile pa gre-C, dice, na katerih so vse poletje noter do pozne I jeseni cvetele cvetlice modre, rdeče, rmene in pisane. Moj oče so imeli ž njimi posebno veselje, in če le niso imeli boljšega opravila, gotovo so bili na vrtu. Mati so bili pa praktičnejši; po strani so gledali lepe rože, in če je prišla govorica na vrt, vedno so godrnjali, češ, Bog ve, zakaj ta lepi prostor brez vsacega dobička stoji na vrtu. Oče, ki jim je bil hišni mir nad vse, udali so se naposled materinim željam in neke pomladi, jaz sem se jel ravno abc učiti, vrgli so mati iz vrta vse rože in vse korenike, katere so oče še prejšnjo jesen zavarovali s slamo proti mrazu. Iz gredic je postala njiva, in namesto tulipanov in narcisov, namesto balzamin in georgin so posadili mati drago amerikansko zelišče: krompir. Le pri plankah so pustili očetu majhen prostor, kamor so presadili tiste cvetlice, ki so se jim najbolj k srcu prirasle; ker materi bi se bili oče na tihem vender smilili, ko bi jim bili uničili vse veselje. Ali ljubša, nego cvetlice in krompir, ljubše, nego jabolka in češnje, dasiravno sem jih nerad zabil, bila mi je velika mlaka konec vrta, ki tudi v najhujši suši ni usehnila. To je bilo moje morje, po njem so se vozile moje ladje v daljna mesta, na niti sem jih peljal celo v Ameriko. Tja sem vozil pesek, nazaj sem pa naložil češnjevih pesku. In če se mi je po nesreči ladja potopila, nisem dolgo žaloval, naredil sem si drugo — od popirja.
232
Moje morje je bilo tudi živo. Žabe vsake velikosti so gospodovale v njem, vodni močeradi so kakor somi plavali semtertja, široki vodni hrosti v črnili frakih so se potapljali, vodni ščipalec je s kleščami prežal na mu-šice, ki so plesale nad vodo. Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, ki so tu notri živele in trpele. Še po noči v sanjali sem bil pri njih in o pomladnih večerih, ko sem že v postelji ležal, bila mi je najslajša muzika regljanje mojih žab, ki sem vse poznal, od najmlajše do najstarejše, ki je bila lepo zelena, po hrbtu pa je imela tri rmene proge. Najprej je jel debel moški bas poskušali žalostne glasove, odgovarjal mu je pa tenek glas — zdelo se mi je, da ga poznam.
—  Nekaj časa sta si odgovarjala v zateglih akordih, potem vse potihne, ali v tem hipu zagrmi ves kor in regljanje se je razlegalo daleč okoli v neizrečno moje veselje ali v veliko nejevoljo moje matere. In tudi po zimi, ko je regljajoča moja banda spala pod ledeno skorjo, imel sem na morji nepopisno veselje. Bilo je mraz, da je vse pokalo, s sosedovim Andrejčkom sva se pa drsala na vrtu, da so iskre švigale izpod podkovanih peta
—  kadar ni bilo matere doma. — Nikoli te ne bodem pozabil, mlaka na vrtu! Dnevi, ki sem jih preživel kraj tebe, bili so najsrečnejši!
V isti hiši je stanoval mož samec, ki so mu ljudje sploh rekali: »gospod profesor«; učil je otroke v velikih mestnih šolah. Moja mati so se mu smijali. ker je lovil hroste in gosenice in drug mrčes. Midva sva bila pa velika prijatelja in če sem le mogel, zmuzal sem se v njegovo stanovanje. V velikih štirioglatih škatljah je imel vse te živali nabodene na iglah. Kakor soldatje so stali v vrstah, da jih je bilo lepo gledati. Tu sem videl velikega klešč-mana rogača, zlato rninico, malo pikasto polonico, zeleno kobilico s sabljo, kratko rečeno, vse živalce, kar sem jih kdaj videl na našem vrtu ali pa zunaj na izpre-hodih. Tudi z očetom sta si bila prijatelja in večkrat sta sedevala na vrtu v prijaznem razgovoru.
Necega dne, bilo je poleti, sedim na vrtu kraj morja in gledam sluznate kepe, ki so plavale po vodi. Spomnim se, da sem jih videl tudi lani ob tem času, ali kaj to pomeni, nisem vedel. Ker je prišel ravno profesor po vrtu, povprašam ga, kaj je to.
233
»Pojdi k materi, naj ti dado skledico«.
»Bojim se, da je ne bodo hoteli dati«.
»Čakaj, prinesem jo pa jaz«.
In res pride kmalu s skledico in zajame jedno tako kepo z vodo vred. Zdaj sem videl, da so v kepi rmenkaste krogljice grahove velikosti s črnkastim zrnom v sredi.
»To postavi na kakšno okno in vsak dan poglej. če se bode kaj izpremenilo ali ne. Ce bodeš videl kakšno izpremembo, pa mi povej«.
Ze drugi dan sem videl, da so jajca bolj nabuh-njena in profesor mi je dal okroglo steklo, skozi katero se je vse mnogo večje videlo, nego je res. Kocinice na moji roki so se videle, kakor prašičeve ščetine, da sem se moral smijati, ko sem skozi to steklo pogledal jedno krogljico: zdelo se mi je, kakor bi notri ležala zvita živalca, ali nisem mogel prav razločiti. Ne jedenkrat, Bog ve, kolikokrat sem hodil gledat vsak dan sluzne krogljice v skledi. Šesti dan sem že komaj pričakoval, da je profesor prišel domov, ker nekoliko krogljic se je odprlo in to, kar je poprej kot črnkasta pika ležalo v njej, plavalo je zdaj okoli po vodi, kakor nežna ribica. Imela je rep, glavo in na vratu z vsake strani drobno resico. Na pragu sem pričakoval profesorja, in ko pride, povem mu, kaj sem videl.
»Vidiš«, poučuje me, »to, kar sva zadnjič vzela iz mlake, to je bila kepa žabjih jajec ali žabji krak. Vsa krogljica je jedno jajce in iz vsake bode nastala žaba. To, kar si danes videl okoli plavati, to so mlade žabice«.
»Ali to so ribice, ne žabice!«
»Le počakaj še malo in gledaj jih vsak dan. Vidiš to-le jajčece ? Ravno zdaj bode živalca pregrizla sluznato lupino. Z glavo je že zunaj, zdaj se bode vsa izmotala — no, zdaj pa že plava okoli. To, kar ima na vratu, to so nje dihalke ali škrge, ž njimi živalca diha, ker brez dihanja ne more živeti, kakor tudi ti ne; samo da imaš ti pluča,   mlada žabica ima pa škrge ali dihalke«.
»Zakaj jih pa one žabe v mlaki nimajo?«
»To bodeš že pozneje videl, zakaj ne. Le potrpi! Vidiš to-le tukaj ? Ta je šla spet nazaj v svojo lupino in jo je. Dokler so žabice mlade, jedo le sluznato svojo lupino, pozneje jim bodeš pa dajal   krušnih drobtinic«.
234
Živalce so bile vse iz jajec, rasle so in ko so vso sluz pojedle, dajal sem jim kruha. Zdaj som se spomnil, da sem lani tudi v mlaki videl ravno take živalce ki sem mislil, da so ribice, rekli smo jim pupki. Imele so ravno tako debelo glavo, tak repek in škrge na strani. Pozneje so pa izginile iz mlake.
V 20. dan sem zapazil, da so dihalke vedno manjše in da se počasi izgubljajo, in zdaj so se na zadnjem konci glave blizu repa pokazali majhni izrastki. Profesor mi je povedal, da sta to zadnji nogi, ker žabe dobe zadnji nogi poprej nego prednji, in res sem drugi dan videl, da sta bili popolni žabji nožici. S steklom sem videl tudi prednji, pa sta bili se pod kožo skriti. Tako sta ostali prav dolgo. Ko je šel drugi mesec h koncu, jela jim je na glavi koža pokati in popolne žabice so se jele iz kože motati. Ozka usta z roženim klunčkom na konci so padla, usta so se zdaj široko odprla, zdaj ima tudi štiri noge, škrge so se skrčile in pozna se le še poklina, ki se pa tudi sčasoma zarase in repek se lakisto izgublja. Zdaj so žabice splavale na vrh ter so molele glave iz vode. Mehovi, v katerih so poprej tičale, plavali so zdaj kot žabje srajce po vodi.
»Vidiš«, rekel mi je profesor, »zdaj je žabica popolna, zdaj ima štiri noge, široka usta, izgubila je rep, izgubila je škrge, zdaj diha s pluči, torej je prišla vrh vode; prej pa, dokler je imela škrge, bila je vedno pod yodo, kakor riba, ki vse svoje življenje diha s škrgami. Žabica zdaj ne bode več jedla kruha, ampak druge drobne živalce, n. pr. muhe, črve, polže itd.; tedaj je najbolje, da jih neseš spet v mlako nazaj, kjer se bodo redile same.«
Gospod profesor mi je še veliko pravil o žabah. Rekel je, da se mlade žabice še vsacih osem dnij leve, da šele v štirih ali petih letih popolnoma dorastejo, in pravijo, da učakajo do šestnajst let. Žabje oči so zlato obrobljene, imajo trepalnici in pod njima še jedno kožico, ki jo lahko čez oko potegnejo. Na tistem kraji, kjer je bil dihalni poč, ostane tenka kožica, ki se pri regljanji napne, kakor mehur, ki glasu daje posebno moč, toda regljajo pa sami moški, samice ne. Jezik žabji ni od zadaj prirasen, kakor navadno pri druzih živalih, ampak spredaj, in če hoče  z lepkim jezikom uloviti kako  muho,  zavihati ga
235
mora ven. Žaba ima prav trdno življenje. (\e jej tudi glavo odrežeš, in jej iztrebiš drob, vender se še čez več ur premika.
Po zimi se žabe zarijejo v grez in blato in prespe vso zimo, šele konec aprila se navadno prebude, mladiči pa malo poprej. Žaba se greje rada na solnci. sedi kakor pes na zadnjih nogah in gleda z neko neumno ošabnostjo okoli sebe; srce jej pa precej v hlače pade; če le kak suh list zašumi, puhne v vodo. Žaba je človeku v postavi podobna in vem, da je že vsak videl človeka širokoustnega, izbuljenih očij in zabuhlega lica, ki nas spominja žabe. V zemlji so tudi našli okamenine velikanskega žabjaka in učenjaki so nekaj časa mislili, da je okamenel človek. Največ žab je menda na bregovih reke Volge: spomladi se sliši njih regljanje v tihih nočeh po več ur daleč. V Lujizijani živi pa žaba po 1 čevelj dolga, ki rjove, kakor vol. Turkom je žaba sveta žival, ker poje slavo Alli.
Zeleno vodno žabo pri nas jedo, severnim Nemcem je pa gnus. Love se z rokami (po noči z bakljami) in tudi s trnki, na katerih so napičeni črvi ali kos škrlata. Ocvrte in kuhane žabe so prav dobra in lahka jed, posebno za bolnike. Žabe jedo črve, hroste, polže, muhe in drug mrčes, tedaj so koristne. Njih največji sovražniki so ščuke, štorklje in nekatere druge vodne ptice.

VI.
Velblod.
(,,Slovenske Večcrnice" II. zvezek  in ,,Slovenski Glasnik"  1860.)

7 rike. \Tsa kupčija bi zastala, ali prav za prav | bi bila nemogoča, ko bi ne bila previdnost božja podelila tem krajem velbloda. Misli si lepega arabskega konja, kako kmalu bi se pogreznil v valovih peščenega morja in bi poginil! Kopita bi mu i-azpokala in noge bi ohromele. Velblod ima pa na podplatih kos mesa. ki je z debelo kožo prevlečen. Ta mesnata in vender ne preobčutna noga mu lajša težavno hojo po pesku. Konj bi ne mogel težkih tovorov nositi, posebno zato ne, ker bi se mu moralo razven tovora tudi veliko krme za živež nalagati. Velblod pa za se kaj malo potrebuje: s koprivami in z osatom je zadovoljen, pa lahko dvanajst centov nosi in na dan pride po dvanajst milj daleč. Velblodove grbi sta sedlo sami na sebi. Velblod je 2 — 2-5 m visok, tedaj višji, kot največji konj. Ta visokost pa pri nakladanji ni prav nič na poti, ker velblod vselej pade na kolena, kadar mu nakladajo ali razkladajo.
Puščava ne rodi ne ovsa, ne ječmena, ki sta za tovorne konje potrebna, ampak le tu in tam kako bodeče zelišče izpod peska poganja, in s tem je velblod zadovoljen. Modri stvarnik mu je dal trde ustnice, da ga ne bodejo osorne koprive in pusti osat. Velblod lahko po štiriindvajset ur strada, konj pa tega ne more ; še več je pa vredno velblodovo svojstvo, da v najhujši puščavni soparici po osem ali pa še po več dnij lahko trpi žejo.

240
Prežvekovalke, h katerim učenjaki prištevajo tudi velbloda, imajo po štiri želodce, velblod jih ima pa pet. Peti želodec je posebno znamenit; v tega namreč velblod lahko shrani veliko vode. Kadar tedaj pride do vode, napije se do sitega in potem napolni še svoj vodnjak. Čudno je posebno to, da voda ostaja zmeraj hladna in čista in da se ne navzame nobenega duha. Če so tedaj popotniki v nevarnosti od žeje konec vzeti zakoljejo jednega velbloda in se tako rešijo strašne smrti.
Če vrhu tega še pomislimo, da ta žival potrebuje le malo spanja in skoro noč in dan lahko popotuje, razumeli bodemo, zakaj je velblod prebivalcem jutrovih dežel najljubša domača žival. Bogastvo Arabljanovo je največ le število velblodov, cenijo pa velbloda po 90—120 kron. Arabljanu je velblod to, kar je nam konj, ovca in govedo; on ga ravno tako čisla, kot konja najlepšega plemena.
Da bodeš pa velbloda vedel prav ceniti, moraš si vse njegovo življenje, jutrovo deželo in ondotno podnebje živo pred oči postaviti, misli se v duhu sredi arabskih nomadov.
Si je li Arabljan. izvolil pristojno mesto in postavil kočo, ležejo živali pred kočo, potem zveze gospodar starejšim kolena z vrvjo, da ne morejo vstati, in mladi ležejo zraven njih na pesek. Tako počivajo blizu do polunoči, o tem času se namreč začnejo Arabljani zopet gibati. Gospodar pomolze kobile, potem jim zveze zopet noge in jih pusti tako do solnčnega vzhoda. V tem pa gospodinja s hlapci in deklami podere kočo, poveže jo in s hišnim orodjem vred jo naloži velblodu. Najmočnejšemu velblodu privežejo na hrbet velik usnjat koš, v katerega sedejo starci, bolniki in otroci — in tako odrinejo. Gospodar jezdi z nabito puško naprej, da si izbere pripraven kraj. Gospodinja pride kmalu za njim in postavi kočo. Navadno že pred solnčnim vzhodom zapustijo staro mesto in ob štirih popoludne je šator na novem mestu že postavljen.
Solnce je zatonilo na robu puščave, velblodi se pasejo do trde noči. Na paši irna velblod nekaj uličnega in priljudnega na sebi; že čudna podoba, rmena polt, varna hoja, dolgi vrat, katerega zdaj izteguje, zdaj krči, in nedolžen pogled — vse nas opominja na staro-

241
davne čase očakov in pastirskih kraljev; človeku se zdi, kakor bi videl pred seboj boljši svet in boljše čase in močno ga gane ta prikazen.
Velikokrat pa vstane med temi kočarji veliko sovraštvo zavoljo kakega lepega velbloda. Arabljan misli noč in dan na lepega velbloda, kako bi bil srečen, ko bi on imel to žival, in ta misel mu ne da nikoli pokoja, naposled sklene po zvijači ali pa šiloma prisvojiti si velbloda. Tako povest iz arabskega življenja povze-mamo po Grubeji.
Že od starodavnih časov je bilo veliko sovraštvo med Arabljani rodu Ulad-Abdel-Džeber in Beni-Idžer, ki bivajo v okolici Budžira. Posebno sovražili sta se družini Ahmedova in Burzalova.
Burzali je imel mladega prelepega velbloda, katerega je sam vzredil, ljubil ga je kot punčico svojega očesa. Njegov sovražnik Ahmed je vedno z nevoščljivim očesom pogledoval lepo živinče; sklenil je, prisvojiti si je. Poslal je svoje ogleduhe gledat, kje se Burzalove cede pasejo. Pasle so se pa v samotni dolini blizu največje vasi Beni-Idžrov. In Ahmedovo srce se je zve-selilo, ko je zvedel, da so cede le slabo varovane in da lepi velblod vsak dan z druzimi vred hodi na pašo. Sklical je nekaj svojih najpredrznejših vojakov, katere je on sam vedel v samotno dolino, ko jih je bil prej dobro oborožil. V hosti so se poskrili. Psi so sicer lajali in tulili, pastirji so pa le mislili, da kakšen krvoločen lev zalazuje čedo. Drugi dan ob solnčnem vzhodu je slišal Ahmed bleketanje ovac, in iz svojega zatišja je videl, da so pastirji cede gnali blizu tistega kraja, kjer so se bili poskrili. Ahmed si vender ni upal napasti pastirjev, ker jih je bilo veliko in tudi psov so nekaj imeli pri sebi.
Čez nekoliko časa je šlo nekaj pastirjev brašna iskat, le jeden sam je še pri cedi ostal, in še ta kmalu potem leže in zaspi. Zdaj da Ahmed svojim tovarišem znamenje ; kakor kače se plazijo po tleh od grma do grma. Lepi velblod se mirno pase poleg spečega pastirja. Psi so pa pazljivejši nego pastir. Komaj zaslišijo šum, že začno renčati. Ahmed nekoliko postoji, da pse umiri, potem pa skoči skozi visoko travo proti pastirju in jeden vojakov mu nož porine clo srca.
IG
242
Pastir skoči na noge, prime se za prsi, iz katerih je curkoma lila kri, pa moč ga zapusti, pade na tla, še jedenkrat vzdihne »Ala, ala!« in ni ga bilo več.
»Bog je velik!« zavpije Ahmed, »pa psi bodo naše sovražnike poklicali, pobijte jih tedaj in odpeljite lepo živino!« Kmalu so ležali psi na tleh; zvesti čuvaji so se še poginjaje vlekli do roparjev in jih popadali. »Naprej! Urno. urno!« zavpije Ahmad, »dež bode lil izpod neba in Burzali bode naše stopinje sledil in rekel: To so storili Abdel-Džebri, in prišel bode s svojimi vojaki in veliko krvi se bode prelilo«.
Komaj Ahmed to izusti, začne liti izpod neba, vojaki se jamejo bati in reko: »Beni-Iclžri nas bodo gotovo sledili«. Ahmed pa, zvita buča, vede jih čez gore in živino gonijo po prodih in sled s svojimi stopinjami poteptavajo, celo ritnisko živino za repe vlečejo, da bi le sovražnike v zasledovanji zbegali in prekanili. Tako hodijo dva dni in jedno noč in naposled pridejo do »Velike reke«. Dve uri daleč ženejo živino po vodi, da bi zatrli vsak sled. Ko pridejo do svojih stanišč, razdele plen in Ahmed dobi lepega velbloda.
Glasno so zdaj Abdel-Džebri prepevali bojne pesmi, tako da so hribje njih petje odmevali. Peli so: »Beni-Idžri so psi, oni spijo, kadar mi čujemo, mi zdaj pijemo mleko od Burzalovih čed, in naši noži so rdeči od krvi Beni-ldžrov, Ala je dal zmago junakom.«
Ali Beni-Idžri niso spali. Ko je solnce zašlo in čed le ni bilo domov, šli so jih iskat. Pa kaj najdejo? — Pastir in psi leže mrtvi na tleh, cede pa ni videti nikjer. Ko Burzali to zve, raje si besen brado in prisega, da ne zatisne prej očesa, predno se ne maščuje predrznim roparjem. Ko to izgovori, zgrabi za orožje, najpogumnejši junaki ga spremljajo — udero se za roparji. Težavno so jih sledili, ali vencler pridejo do Velike reke. Tukaj pa izgine sled popolnoma. Skrbno pazi Burzali na najmanjšo stvar in v veliko veselje najde jedno stopinjo lepega velbloda. Dolgo časa hodijo ob reki gori in doli, pa nobenega sledu več ne najdejo. Žalosten in zamišljen leže Burzali na skalnati breg, tovariši stoje molče okoli njega. Zdajci se Burzalovo obličje razjasni , skoči na noge , pogladi si dolgo brado  in  pravi:   »Ahmed je  prekanjen,  pa Burzali je
243
modrejši   nego   on«.     Pokliče   dva   služabnika   in  jima [ reče: »Pojdita  v Ahmedov  stan in recita, da sta prišla iz   daljnih hribov.   Tu bosta že zvedela, če ima on mo-1 jega velbloda«.
Ogleduha prideta v stan in vidita tu pripravljanje k veliki pojedini.    Ahmed. ja   prijazno   vzprejme  in   ja =   vodi po stanišči;   o tej priliki vidita lepega  velbloda in [ srce jima hrepeni po maščevanji.
Zjutraj odrineta iz šatora in kmalu najdeta Burzala [• in druge svoje tovariše.  Natanko povesta, kaj sta videla in slišala.
»Hvaljen bodi Ala !« zavpije Burzali, »pri pojedini bodenio tudi mi svatje in njih veselje se bode v žalost izpremenilo«.
Ahmedov  stan je  bil   v goščavi,   visoka  trava je rasla  okoli  in  okoli.     Tiho  prilazi  Burzali  do  šatora, ;  leže v visoko travo, tovariši pa okoli njega.  »Ko se bode r  pričelo gostovanje«, zašepeta Burzali,   »hočemo jih   napasti«.   Nihče ni črhnil več in težko so pričakovali noči. Ko solnce zaide,   oglasi se  boben v selu.    Burzali [ vstane,  pošepeta še nekoliko s tovariši in vsi izginejo v I  hosti.   Čez nekoliko časa Burzali zavrisne in, ko bi trenil, vname se selo  na več krajih.    Ker  močen |veter  piha, bile so vse koče šatora kmalu v plameni.   In med pla-
•   menom so divji Beni-Idžri skakali kakor pošasti, gotovo
•   smrt žugaje vsakemu, kdor bi hotel iz ognjenega okrožja pobegniti.
»Ha, ha! Ahmed, bodi mi pozdravljen! Zrak je tukaj za te in za tvojo drhal premrzel, zato sem prišel, da ti zakurim.   Zmaj je sicer strupen, pa bode poginil v ognji!«
»Bog je velik, prekleti Beni-Idžer!« zavpije Ahmed, »toda zmaj piči, predno pogine!«
Reče in skoči proti Burzalu ter ga s puško podere na tla. Ko Beni-Idžri vidijo, da je padel njih glavar, planejo kakor besni na sovražnike in vse, kar jih ni pokončal ogenj, posekali so ostri meči Beni-Idžrov. Ni Ahmed, ni jeden njegovih tovarišev ni ostal živ. — Osveta je bila krvava, ali lepi velblod je bil rešen.
----------3\§|^<e-----------
16*

VII.
Vulkanske moči,
(»Slovenski Glasnik", 1858.)
f

Vtv/V.-.ivii-;..;-,:-^;.-?.-? ."■';■■:} Tv(V;5 ;:->>:;i /-tO,-, ■,.,■,.;. -i   ;■, -j.:/;. ; ..j    .  .    , - - . ■ , . ,. .-- ,    ;  , - j ■ 1 . - (    . :.,' •-'       ■-■■-•      ■-■■-■      ■--■■--•      • . ■      ■-■■-.      ■ _■.,-......■      .............      ■ . ■   . d
je gromovladni Zen storočne gigante v hudi bit vi premagal, zgrabi v pravični svoji jezi jed-nega teh orjaških vstajnikov in ga trešči z visocega Olimpa v globoko morje. Ali nesrečnik se še vedno giblje; zatorej odtrga Zen kos laške zemlje in ga posadi na protivnika svojega, češ, da mi ne vstaneš več! In res, vstal ni več, ali po njem pa vender le ni bilo , večkrat se še premika pokopani orjak pod težko svojo odejo; skozi visoko otlo goro stoče in sope in v jezi svoji bljuje iz nje strašen ogenj.
Odtrgani kos laške zemlje je otok sicilijanski, gibanje orjakovo vzrokuje potres in visoka gora je vulkan Etna. Tako pripoveduje grška mitologija, tako so si mislili Grki s svojo živo domišljijo začetek otoka sicili-janskega, tako so si razjasnili ondotne potrese in druge prikazni v okolici imenovanega vulkana.
Spet drugi so menili, da v otlini Etna ima Vulkan, bog ognja in umnega kovaštva, svojo kovačnico, v kateri s kiklopi svojimi kuje ognjene strele za gromovnika Žena, kuje tudi orožje in drugo krasno orodje za bogove in boginje.
Tako so si razjasnjevali južni narodje prikazni svoje domačije. Ne bodem pravil, kakšne misli in mnenja o tem so imeli poznejši rodovi in takoimenovani omikani narodje, le toliko povem, da so bile časih še neumnejše mimo onih starejših narodov. Da sta hudič in pekel imela zraven posebno veliko opraviti, misli si vsak lahko, kdor babjeverstvo in vraže sprednjega veka le  nekoliko
248
pozna. Ugibalo se je semtcrtja in jeden je neumneje povedal, nego drugi. Šele v našem stoletji, ko so se prirodne prikazni opazovale natančneje in z drugimi jednakimi prisojevale, smemo reči, da vemo vzrok vulkanov in druzih jednacih prikaznij.
Vrsta mičnih prikaznij, ki si na prvi pogled v nobeni stvari niso podobne, na primer: gorki studenci ali toplice, puhtenje žveplenih plinov iz zemlje, potresi, strašno divjanje vulkanov in počasno dviganje celih delov zemlje, vse te prikazni imajo korenino v jedni moči in to moč bodemo izkusili najprej nekoliko spoznati, potem pa se bodemo obrnili na te razne prikazni, katerih je ona vzrok, in jih bodemo natančneje pregledali.
Vsak mojih bralcev dobro ve, da gorkota na zemlji ni vedno jednaka; časih nas zebe, časih nam je vroče, zemlja tedaj temperaturo svojo vedno izpreminja. Ta spremin je pa dvojin: vsakdanji in letni. Podnevi namreč se ogreva naša zemlja na solnčnih žarkih in ponoči se zopet ohlaja; ravno tako se izpremeni v jednem letu hudi zimski mraz v soparnovroei poletni dan, vsaj v naših krajih. Pa ti razločki med dnevno in nočno, med zimsko in poletno temperaturo tudi v ravno tistem kraji niso jednaki; čim globočeje pod zemljo pridemo, tem gorkeje je, razločki med dnevno in nočno temperaturo izginjajo in nekoč pridemo v kraj, kjer je temperatura podnevi in ponoči, pozimi in poleti vedno jednaka. V naših krajih izginejo vsakdanji razločki 4—G čevljev globoko, letni pa 60—80 čevljev pod zemljo.
Pojdimo še dlje! Če gremo od kraja, kjer je gorkota poleti in pozimi vedno na jedni stopnji, naprej v globočino, prepričamo se, da za vsak čevelj, za vsak seženj gorkota rase in sicer na 100 čevljev za je dno stopnjo v sredni meri. Seveda to ni v vseh krajih popolnoma jednako: v jednih rase gorkota že na 48 čevljev za jedno stopnjo, v druzih pa šele na 200 ali celo na 300 čevljev, pa to so le redki izjemki, ki občemu zakonu ne vzamejo veljave.
Pa kako se je to zvedelo, bode morebiti kdo vprašal. Predolgo bi bilo, te preiskave na dolgo in široko razkladati, le toliko omenimo, da po mnogoletnih in težavnih izkušnjah z nalašč zato napravljenimi gorkomeri

249
po globokih rudnikih, pri toplicah in arteških studencih so prišli učenjaki na omenjeno važno resnico.
Kjer vode pomanjkuje, vbodejo zemljo, če je svet za to pripraven, in si napravijo umetne vodnjake, iz katerih voda časih skače več sežnjev visoko. Taki vodnjaki se imenujejo tudi arteški vodnjaki, ker v francoskem mestu Artois so napravili prvi vodnjak s predorom. Pri teh vodnjakih so tedaj zapazili, da čim globočeje so vrtali, toliko večja je bila gorkota. V Parizu so izvrtali takov vodnjak »la Granelle« imenovan , in so našli 1231 čevljev globoko 23'/a stopinj 1555 čevljev 2G1/-.; stopinj in 1684 čevljev globoko 271/« stopinj  gorkote po Celzijevem gorkomeru.
Pa saj ni treba iskati dokazov tako daleč, ker nam zemlja sama pošilja podzemeljske posle, ki pričajo o njeni sredi. To so vroči vrelci ali toplice. Kje se je voda ogrela V Gotovo v zemlji, drugod ni imela prilike; in ker vidimo, da iz zemlje izvirajo tudi hladni in mrzli studenci, moremo iz tega, kar smo že zvedeli o zemlji, soditi, da toplice prihajajo iz večje globočine. nego navadni studenci, in sicer iz toliko večje, kolikor so gorkejši.
Če bi pa zemlja dobivala gorkoto le od solnca, ne bi to moglo biti; in če omenjene prikazni le nekoliko premislimo, vrine se nam po sili misel, da v sredi zemlje mora biti studenec gorkote.
Pa stopimo še jeden korak naprej!
Pojdimo v duhu čez široko Atlantsko morje, preletimo v mislih Ameriko in ustavimo se v Tihem morji na otoku Havaji. Tu kipi proti nebu 14.900 čevljev visoka, z večnim snegom pokrita gora Mauna-Roi, in pod nje vrhom 3630 čevljev nad morjem zija okrogel, kotlu podoben prepad. — Obstopimo kotel in poglejmo v grozno globočino — odprto leži pred nami osrčje zemlje. V črni neizmerni globočini se časih kaj zasveti, in ko se je oko temi bolj privadilo, vidimo jezero, in časih se nam celo dozdeva, da slišimo iz puščobne strmine čudno ploskanje tega podzemeljskega jezera.
Kar vidimo, to je res jezero, ali njega valovi niso vodeni;   to,  kar  pluska ob visocih stenah, je — lava.
250
Gorkota namreč rase, kakor smo že zgoraj slišali, za vsak čevelj v globočino in je naposled tolika, da raztaplja celo trdo podlago zemlje, namreč kamenje in rudo. in to raztopljeno kamenje imenujemo lavo. Ko bi mogli zemljo dosti globoko vbosti, prišli bi povsod na razbeljeno tekočo lavo.
Ali človek ne more vedno naprej v globočino riti, ker njegovo truplo je preokorno; huda vročina, slabi zrak in druge overe mu branijo iti naprej. Ali kdo bi mogel ■ tudi človeškemu umu takšen mejnik postaviti? Z lahkimi perotami se dvigne v nepoznano temno globočino, s pomočjo nabranih znanostij snuje dalje in ko naposled tudi bistri um temne megle več ne more pre-dreti, ponudi se mu ljuba sestra domišljija, ona mu pomaga na podlagi nabranih izkušenj postaviti temelj znanosti svoji.
To, kar je človek po mnogih izkušnjah zvedel o zemeljskem jedru, obrnil je na začetek zemlje. Naša zemlja je okrogla, torej je bila nekoč tekoča ali stopljena; le počasi se je potem ohlajala in dobila skorjo, katera še vedno proti sredi narasta, v sredi je pa jedro še vedno ognjeno tekoče.
Akoravno te misli še ne moremo imenovati resnico, razjasnuje nam vender vse prigodbe na zemlji in se z vsem, kar vemo o zemlji, natanko veže in dokler ne najdemo boljšega mnenja ali boljše hipoteze, moramo ostati pri tej.
Zdaj se pa obrnimo na prikazni, katero imajo korenino svojo v vlastitosti zemeljskega jedra.
Vulkan se imenuje vsaka gora, ki je po predoru ali po razpokah v zvezi z zemeljskim jedrom. Predor ali razpoka je pot, po kateri vulkan bljuje razne izmečke ali jih je pa vsaj nekdaj bljuval. Po tem se vulkani razločujejo v mrtve in v žive. Prve imenujemo tiste, o katerih človeški rod ne pomni, da bi bili bljuvali; živi so pa tisti, o katerih se dobro ve, da so razsajali. Seveda ta razloček ni prav natančen, tako n. pr. je bil Vesuv nekdaj, kar so ljudje pomnili, miren; nihče ni vedel o njegovem čudnem svojstvu, čez in čez so se razprostirali

251
vinogradi. To je trajalo do leta 79. po Kristuvem rojstvu, takrat je bil namreč zdivjal prvikrat in pokončal mesti Herkulanum in Pompeji. Poprej bogato in rodo-vito zemljo je izpremenil daleč okrog v pusto, z lavo odeto ledino. Potem je vedno nagajal več ali menj vsako leto in na vsako stoletje se je jedenkrat huje zjezil. To je trajalo do 14. stoletja, potem se je umiril in je počival skoraj 300 let. Hrib se je v tem spet obrasel in ljudje so mislili, da je vulkan popolnoma mrtev, kar je leta 1631. spet strašno zdivjal in takrat popraviti hotel, kar je v 300 letih zamudil.    Ta vzgled naj bode
(dosti v dokaz, da je težko reči, je li vulkan mrtev ali živ.
Vsi vulkani so si po zunanji podobi zelo jednaki: imajo namreč kopičasto podobo, kakor krtine po travniku. Krtinam so nekateri vulkani tudi po svojem začetku podobni. Kakor se krtina naredi od zemlje, katero je krt naril in kvišku zmetal, ravno tako so se napravili nekateri vulkani od izmečkov, katere je vulkanska moč po razpokah dvignila kvišku.
Na vrhu ima vsak vulkan kotel, večjega ali manjšega, akoravno ni, da bi rekel, da se ravna velikost kotla po velikosti vulkana.   Velikokrat je to  ravno  na-
Irobe. Na dnu kotla pa zija žrelo, ki po mnogih spo-klinah drži do ognjenega jedra. Na zemlji štejejo okoli 300 vulkanov. Navadno se nahajajo blizu morja ali pa na otocih, ravno tako v ledeni Kamčatki, kakor na tropičnih otocih Vzhodno Indije.^
Čim višji je vulkan, tem menjkrat bljuje, ker moč, ki provzrokuje bljuvanje, mora biti večja, da potisne lavo in druge izmečke do vrha kotlu. Mali Stromboli bljuje skoraj vsak dan po malem, Vesuv navadno po jedenkrat na leto, Etna že zdaj delj časa počiva in visoki Kotopaksi se večinoma zjezi le jedenkrat v stoletji.
Prikazni pri bljuvanji so pa sploh .jednake, naj bode vulkan velik ali majhen, naj bljuje vsak dan ali le jedenkrat v stoletji.
Predno začne vulkan bljuvati, sliši se največ strašno bučanje in grmenje pod zemljo. Časih se človeku zdi, kakor bi slišal topove pokati, in sicer tako natanko,   da  se je  v južni Ameriki  pripetilo,   da   so
252
vojaki za orožje zgrabili in naproti šli sovražniku, katerega nikjer bilo ni. (lasih se sliši otio grmenje, drugikrat tanko cingijanje, kakor bi kdo pod zemljo steklene čepinje razbijal.
Bljuvanje se prične navadno s tem, da se ves vulkan strese in precej potem se vale iz njega vodena para in drugi plini. S tem, da se je vulkan stresel, spravil je zadnje overe s pota v žrelu in lava se vzdiguje po žrelu. Ce je vulkan visok, začne se sneg na njegovi kopici tajati in voda dere v potocih v dolino. Vodena para puhti iz kotla s toliko močjo, da vzdigne vulkanski pepel in kamenje, katero se je od zadnjega bljuvanja nabralo v kotlu, in ga razsipa daleč okrog. Tekoča razbeljena lava se dviguje zmeraj više in vodena para se zbira nad vulkanom v gostih oblakih, belih kakor sneg,  in lava se na njih blisketa.
Ti oblaki so časih tudi sivi ali črni, če je veliko vulkanskega pepela v njih; bliski pa neprenehoma švigajo po teh oblakih in bobneči grom se razlega daleč okrog. V tem lije dež iz oblakov in s pepelom, peskom in kamenjem, katere vulkan vedno meče iz sebe, v gosto blato združena se vali ta blatna reka v dolino in napravi več škode, nego lava. To blato se razprostre po več milj daleč, čez lepo obdelano polje in vrte, čez vasi in mesta, nič je ne more ustaviti v nje zlobnem teku. Rimski mesti Herkulanum in Pompeji je zagrnila leta 79. po Kr. jednaka blatna reka.
Holandski prirodoslovec Junghulm nam opisuje bljuvanje blatnega vulkana Gunung-Gelungung na otoku Java tako - le:
»Na južnovzhodni strani imenovanega vulkana med potokoma Wulan in Tanduj je bila nekdaj lepo obdelana in obljudena dežela, ki se je proti južnemu bregu morskemu počasi zniževala. Daleč okrog so se razprostirala riževa polja in več sto s kokosovimi palmami opasanih vasij je bilo raztresenih po polji. Potje so križali to rodovito zemljo na vse strani noter do gora in so se vili celo po brdili do cvetočih vrtov, s kavo nasajenih. Na te bogate vedno zelene livade je sijalo poludanje solnce dne 8. oktobra 1822. 1. Nobenega oblaka, nobene meglice ni bilo videti, vse je bilo tiho, živali so počivale, ptiči so se poskrili v senčno goščavo, le časih je zaškripal
253
kakov Žižek. Rastline pa so odprle cvetje svoje in naudajale zrak s prijetno dišavo. Nobeno pero se ne gane, ie redko se zaziblje vrh kake pahne od vetra, ki časih pripihlja od morja. Delavci so zapustili polje, brez vse skrbi so ležali po svojih kočah — vsa dežela je bila tiha in mirna. Ljudstvo je počivalo o prehudi vročini in ni se mu dozdevalo ali sanjalo, da mu bode nekoliko trenutkov pozneje zaklenkalo iz žrela Gunung - Gelun-gunga. — Pa je vender zaklenkalo ! — Jedna je bila ura.
Zdajci se zemlja potrese in ljudje predramljeni beže iz svojih koč. Grmeče in rjoveče bobnenje zadeva njih sluhe in groza jih obide, ko povzdignejo svoje oči proti vulkanu.
Črn dim se vali iz njega, kakor blisek se razprostre, zakrije vse nebo in kakor bi trenil, izpremeni se svetli dan v najtemnejšo noč. Ljudje tekajo plašni semtertja in ne vedo, kaj bi počeli. Nekoliko sekund pozneje in več tisoč jih je bilo pokopanih v blatu, katero je gosto padalo izpod neba; ali pa so poginili v valovih vroče vode, katera je s kamenjem in z blatom zmešana vrela iz vulkana. Polutretjo miljo na okrog je razdejala ta blatna reka vse vasi, njive in gozde in jih je izpremenila v črnosivkasto močvirje, katero je bilo nasuto z mrtvimi ljudmi, z ži-valimi, s podrtimi hišami in polomljenim drevjem. Razuzdana sta drla skozi to blatno morje potoka Wujan in Kunir, strašno sta bila narasla, razdejala vse, kar se je ustavljalo njiju teku in sta napravila daleč okrog veliko povodenj.
Polna mrtvih ljudij in živalij sta valila blatne vrele valove proti južnemu bregu morja, v grozo ondotnih prebivalcev, kateri so od strahu pobegnili na bližnje holmce. V tem, ko sta potoka vršela, ko je vulkan tulil, ko so hrušeli in stokali polomljeni gozdi, ko so pokale skale, glasil se je od zgoraj bobneči grom in so švigale strele iz gostili oblakov, ki so se nakopičili nad gorami.
Šele čez tri ure se je nekoliko pomirilo in o petih popdludne je bilo vsega konec. Trudna priroda se je upokojila, spet je bilo vse tiho, nebo seje zvedrilo in večerni žarki solnca, ki so še opoludne sijali na krasno tro-pično rast, na premožne srečne ljudi, ti žarki so sijali zdaj kakor zasmehuje na razdejano deželo, na več milj dolge črnosive livade, pokrite z blatom in z lavo.
254
Pa zlobni vulkan se še ni upokojil; čez štiri dni je še jedenkrat zdivjal. To drugo bljuvanje je bilo še strašnejše, ker je bilo ponoči in žugalo je ubogo deželo popolnoma uničiti. Dne 12. oktobra ob sedmih zvečer se je jela spet zemlja tresti. Gunung-Gelungung je jel spet tulili in blato in vrelo vodo metati iz sebe. Daleč okrog se je razlegalo ponoči grmenje in bobnenje voda in vse, kar morebiti pred štirimi dnevi ni še pokopano bilo, zakrili so zdaj gosti umazani valovi. Javanci, ki so bili od zlobnih valov zajeli in niso mogli več uiti, bežali so na bližnje holmce, na katerih so v grobih počivali njih očetje.
Tu, mislili so, bodo jim prizanesle blatne reke, pa reveži niso premislili, da je te holmce, na katerih zdaj zaupno stoje, tudi nekdaj vulkan izmetal in da morebiti pod njimi leži pokopan kakšen prejšnji rod. Vedno grozneje in grozneje se je valilo blatno morje proti holmcem, strašno so pokale skale in drevesa, katere je reka valila s seboj: više in više so stopali valovi, zmeraj ožji je bil prostor, na katerem je stalo več sto revnih Ijudij na grobih ranjcih svojih. S povzdignjenimi rokami so prosili zdaj pomoči od nebes. — Pa vse zastonj! Blatni toki so udarili čez holmce, nekaj je bilo zasutih, nekaj se jih je pogreznilo, več nego 2000 Ijudij je končalo v tej noči svoje življenje.
Ves nov svet se je naredil, novi holmci so se vzdignili. Prejšnje polje je ležalo 40—50 čevljev globoko pod blatno odejo. Javanci, katerih je prav malo ušlo tej nevihti, še spoznati niso mogli, kje so stale poprej njih vasi. Ne samo blizu vulkana, temveč daleč okrog po deželi je bilo do zadnje bilke vse pokončano, z novim blatom je bilo vse zagrnjeno — črno in ostudno.
Pa obrnimo se zopet k navadnim prikaznim blju-vajočih vulkanov. V tem. ko se vse to godi, kar smo omenili zgoraj, kuha se lava v kotlu, peni se in vedno višje stopa po kanalu. Para in plini, ki iz nje pulite, napihnejo jo časih v podobi mehurjev, ki se vzdignejo in potem se razpočijo kakor bombe. Večji del kosov pade v kotel nazaj, in nekaj jih pade na kraj kotla, katerega ti izmečki vedno više nasi-pajo.   Manjše kosce pa  in  pepel  zgrabi puhteča  para
255
in jih časih neznano daleč raztrosi. Prejšnji pisatelji so pravili tudi o plamenu, ki iz vulkanov šviga. Pa to ni res! To, kar so časih imeli za plamena, je le lesketanje ognjene razbeljene lave na belili oblačili. Da to ni plamen, vidi se tudi iz tega, ker se ta blišč ne nagne na nobeno stran, kar bi se vender zgoditi moglo o tako hudem vetru, ki nese kamen in pepel.
Ko je lava prikipela do kotlovega roba, razlije se po hribu v dolino. Pa le pri majhnih vulkanih prikipi lava do vrha, pri višjih se navadno razpoči žrelo in iz te razpoke pridere potem lava. Na teh razpokah se narejajo od izmečkov majhne kopice, ki so v zunanji podobi vulkanom podobne, le v velikosti so razločne.
Lava se po vrhu kmalu ohladi in strdi in časih na razpokani skorji že mah rase. ko iz razpok še vodena para puhti; znotraj ostane pa lava še dolgo dolgo ognjena tekoča. Na Vesuvu se je še tri leta potem, ko se je lava razlila, vnemal les po razpokah. Na vulkanu Jorulo se je še čez jednoindvajset let po bljuvanji lahko na lavi smodka prižgala. Ognjena tekoča lava se pod skorjo vedno pomika naprej, časih hitro, časih počasneje, kakor je svet za to, in vodena para puhti vedno iz nje.
Pa ni misliti, da vsak vulkan bljuje lavo. Med zgoraj omenjenimi prikaznimi zvečine lave manjka in komaj o tretjini znanih vulkanov se ve, da so bljuvali lavo. Veliko vulkanov je znanih, ki le vodo in kamenje mečejo iz sebe, n. pr. «Vulkan d'aqua», ki ima od te posebnosti tudi ime. Poglavitni del izmečkov je pa vender le vulkanski pepel, ki časih pada tako gosto, da se izpremeni dan v noč. Leta 1822. je nastala 3 milje okoli Vesuva taka tema, da so mogli o belem dnevi luči prižigati. Leta 1812. padlo je na otoku St. Vincent toliko vulkanskega pepela, da je hitro vse pokril, ptiči so padali izpod neba, živina je od glada cepala, ker nikjer ni bilo viditi travice ali zelenega peresca ; vsi ljudje so bežali iz dežele v mesto. Podzemeljsko bučanje je prihajalo vedno grozneje, pepel in pesek sta pokala po strehah, kakor bi toča bila. Vmes so padali tudi večji kameni, ki so napravili posebno na pohištvih veliko škodo. Celo na otok Barbados, ki je vender 16 milj oddaljen, padal je pepel.    Že   od   daleč,   so   videli
256
ljudje, kako se vleče čez morje pepelni oblak kot črna stena in kmalu je pokrivala gosta tema otok Barbados, da človek bele rute pred nosom ni mogel razločiti. Leta 1834. razsajal je majhni vulkan Cosiguina v srednji Ameriki in padlo je toliko pepela, da je bilo 35 milj na okoli popolnoma tema. Hud veter je nesel pepel celo na otok Jamajka, 170 milj daleč, in morje je bilo celo 225 milj daleč potreseno z lahkim kamenjem, ki ga je Cosiguina metal iz sebe.
V bližnji zvezi z vulkani so potresi. Morebiti bode kdo rekel: Pri nas ni vulkanov in vender imamo časih potrese. Ali pomislimo, da imajo vulkanske moči korenino svojo v veliki globočini in da je podlaga naše zemlje trda, torej lahko vodi potres od plasti do plasti. Tedaj pri nas potres ni nemogoča stvar, akoravno nimamo nobenega vulkana za bližnjega soseda. V deželah, v katerih imajo cele vrste vulkanov, so potresi vsakdanje prikazni.
Prebivalcem teh dežel so vulkani preroki potresov. Dokler vulkani ne mirujejo in vsaj vodeni sopar iz njih puliti, ne boje se ondotni prebivalci ničesar. Ko se pa iz vulkanov jenja kaditi, jim je to gotovo znamenje pri-hodnega potresa. Zveza med vulkani in potresi se je prav dobro pokazala pri potresu nesrečnega mesta Rio-bamba. Že več mesecev se je neprenehoma kadilo iz vulkana Pasto, kar zdajci, kakor bi trenil, jenja dim dne 2. februvarija 17'.)7. 1. in v ravno tem trenutku se je potreslo mesto Riobamba, ki je pa od vulkana oddaljeno 60 ur. V ravno tem letu so imeli na otocih, male Antile imenovanih, osem mesecev skorej neprenehoma potres, dokler niso nemirni plini našli pota skozi vulkan na otoku Gnadolup, kateri je dne 27. decembra 1797. 1. neizrečno divjal.
Ge bi hoteli natanko zasledovati, prišli bi pri vsakem večjem potresu na omenjeni vzrok nazaj. Ozrimo se še na potres, ki je dne 1. novembra 1755.1. Lizbono razdejal. Vesnv na Napolitanskein je bil od leta 1751. do 1755. posebno živ, v januvariji je pa kar hipoma prenehal  in  precej  se  je   slišalo   o več potresih.   Bre-
257
I   govi  okoli Sredozemeljskega  morja so imeli potres takoj
j  v februvariji, v Perziji   meseca junija,  na  Angleškem v
i avgustu, najstrašnejši pa je bil dne 1. novembra v Lizboni, ki nima nobenega vulkana v svoji okolici.   V letih 1756.
. do 1758. je bilo slišati o potresih na Nemškem, Francoskem in Angleškem. Leta 1759. je hud potres razrušil mesto Damask in kmalu potem, to je dne 29. septembra   1759. leta seje vzdignil v Mehiki nov vulkan,
[ Jorulo po imeni in leta 17G0. je Vesuv strašno razsajal. Potem je bil mir za nekoliko časa.
Tudi potres, ki je razdejal dne 26. marcija 1812. leta lepo mesto Karakas, bil je v zvezi z vulkanskim bljuvanjem. Leta 1811. vzdignil se je otok Sabrina med Azorami, potem je bilo več manjših potresov na Antilih in v Mehiki: dne 26. marcija pa je zaklenkalo mestu Karakas. Čez jeden mesec po tem je zdivjal vulkan St. Vincent na Antilih in po strašnem   divjanji so se pomirile pod-
I  zemeljske moči.
Potresov se razločuje več. Najnavadnejši in najmenj škodljivi so tisti, pri katerih se zemlja zdaj dviguje, zdaj znižuje, kakor valovi na morji. Kar je pri nas na Slovenskem znanih potresov, spadajo menda vsi v to vrsto. Nevarnejši so potresi, pri katerih se zemlja strese, kakor bi se pod nogami vnela zaloga smodnika. Takšen potres je razdejal v šestih sekundah Katanijo in v tem trenutku je pokopal 60.000 ljudij. Jednak potres je razrušil tudi že omenjeno mesto Riobamba; veliko mrtvih ljudij je vrgel na holmec  blizu  mesta,  več  sto   čevljev
■ kvišku. Pri takem potresu se časih pripeti, da se zemlja tudi v podobi vrtinca strese, in taki potrosi so najhujši, pa so k sreči redkejši. Poslopja, ki so dosti trdna, da jih prvi stres ne podere, takšen potres popolnoma zasuče, drevoredi so po takem stresu krivi, na njivi, kjer je poprej kmet sejal pšenico, najde zdaj rž, in kamor je sadil krompir, najde bob itd. Hišna orodja sosedov so časih vsa izmenjena, tako da mora večkrat gosposka razsojati prepire za posestvo teh orodij.
Na morji se čuti potres, kakor bi ladja na skalo zadela. Na bregovih se valovi zaganjajo, odtrgajo časih ladje v lukah in jih drve na široko morje. Pred potresom se navadno morje na bregu skrči, in čez nekaj časa se  zaženejo  valovi nazaj in udarijo čez breg.   Ko
258
je dne 28. oktobra leta 1764. potres podrl mesto Linia, vzdignilo se je v bližnjem primorskem mestu Kalao morje 80 čevljev in potopilo skoraj vse ljudi. Pri mestu Talkahnano se je dne 20. februvarija leta 1835. morje nazaj potegnilo, da so vse ladje ostale na suhem. Precej po potresu pa se je zagnalo morje s strašno močjo proti mestu, katero je poplavilo do tal.
Tudi pred potresom se sliši časih podzemeljsko bučanje, kakor bi hotelo svariti pred nevarnostjo, časih pa tudi šele po potresu. V mestu Lima so dne 28. oktobra leta 1746. šele po potresu slišali pod zemljo strašen pok, kakor bi bila strela udarila. Pa ni misliti, da to bučanje vselej potres naznanja, časih je prav nedolžno. V Guanaksuatu je trajalo to grmenje leta 1784. delj nego jeden mesec; v Mehiki je prav navadno in ondu je imenujejo podzemeljski grom.
Potres traja časih le nekoliko sekund ali minut, časih se pa ponavlja več dnij, ali še celo več mesecev. Kalabrija od leta 1783. do 1788. ni imela miru in samo v letu 1783. se je potresla 949krat in 98krat prav močno. Navadno se strese zemlja večkrat zaporedama, vsak stres traja le nekoliko sekund: samo o potresu v novi Granadi se ve, da je zemljo skozi 5 minut neprenehoma majal in zibal.
Zveza med vulkani in med potresi se spozna tudi iz tega, da pri hudih potresih puhte iz razpoklin goreči in drugi plini, vodena para, blato itd., ravno tako kakor pri vulkanskem bljuvanji. Leta 1858. so dne 15. ja-nuvarija vsi studenci na severnem Ogerskem po potresu spet dobili vodo in ko se je stresla Kumana, vrela je iz vseh studencev voda z močjo in visoko skakala. Leta 1827. puhtelo je v dolini sv. Magdalene v Ameriki po potresu toliko ogljika iz zemlje, da so poginile vse živali, ki žive v podzemeljskih luknjah, in celo živina na paši je cepala.
Moč, s katero se v majhen prostor stisnjeni plini žele razširiti, je največja, kar jih poznamo, in ta moč vzrokuje tudi vulkanska bljuvanja in potrese. Zemeljska skorja se proti  sredi  še  zmeraj  narašča in pritiska na
259
tekočo lavo, ki išče in najde pot po raznih spoklinab in vulkanskih žrelih. Pa tudi voda prihaja po spoklinah do zemeljskega ognjenega jedra in se tu izprenhnja v paro ali hlap, kateri v majhen prostor zaprt se hoče z veliko močjo razširiti. Tekoča lava se začne gibati in plivkati v podobi valov. To ne jenja prej, da je zaprti in stisnjeni zrak prost, da je našel pot skozi kakšen vulkan. Vulkani so torej za varnost zemlje in vsega, kar prebiva na nji, zelo potrebni. Ko bi teh potov ne bilo, dobili bi zaprti plini toliko moč, da bi zemljo, kjer je skorja najtanjša, predrli in napravili strašne podrtije.
Ravno ta moč, ki pretresa skorjo naše zemlje in bljuje lavo iz vulkanov, nareja tudi počasne izpremembe na naši zemlji. Znano je namreč, da deli trdne zemlje svojo obliko vedno izpreminjajo; najbolj se tega človek prepriča o bregovih morskih. Škocija in Anglija se dvigujeta počasi iz morja: v luki Hithe se pase zdaj živina, na bregu pri Moel Trvfane se vidijo morski polži na stenah, 1000 čevljev visoko nad sedanjim morjem.
Nasproti temu se znižuje zemlja na severnih bregovih nemške in holandske zemlje; ljudje si varujejo svoja posestva z jezovi, katere morajo vedno zviševati, če se hočejo ubraniti morju. Kadar je v teh krajih morje tiho in mirno, vidijo se na dnu vasi in mesta, polja in gozdi. Francosko se dviguje. Pri Bourgneufu je zastala leta 1752. angleška ladja na pesku in zdaj leže ostanki te ladje na sredi obdelanega polja 15 čevljev nad morjem; toliko se je vzdignila zemlja v 100 letih. Taka je tudi v Sredozemeljskem morji. Leta 1248. je stopil kralj francoski Ludevik Sveti v takrat imenitni luki Aigues Mortes na ladjo — in zdaj leži jedno uro od morja.
Blizu trga Puzzuoli stoji osem stebrov starega pa-ganskega Serapiju posvečenega templja, ki so vsi od morskih polžev ogrizeni in zvrtani. To nam je znamenje, da se je svet, na katerem je tempelj stal, toliko znižal, da so bili stebri vsi v morji in potem se je svet spet toliko vzdignil, da so zdaj stebri na suhem. Zdaj se kraj spet znižuje, in star menih kapucin pripoveduje, da je v mladosti svoji na samostanskem vrtu grozdje trgal, kjer zdaj ribice igrajo in se ladjice zibljejo.
17*
260
Dežele okoli Jadranskega morja padajo. V Benetkah so leta 1722. morali povzdigniti mestni tlak za poludrugi čevelj, in ob tej priliki so zadeli pet čevljev globoko na star tlak, ki je bil zdaj 3 — 3^/a čevljev pod vodo.
Severna Rusija in Sibirija se dvigujeta počasi.
Veliko je virov, ki imajo večjo gorkoto, nego je srednja temperatura v kraji, kjer izvirajo. To so gorki viri ali toplice. Vzrok gorkih virov je ogenj v sredi zemlje, kakor smo že omenili; saj se drugod voda ne more ogreti, in sklepati smemo, da čim gorkejša je voda, iz toliko večje globočine je privrela. Torej bodemo toplice iskali tamkaj, kjer se je podzemeljski ogenj površini bolj približal nego drugod, in to so vulkani. In resnica je, da se večina toplic nahaja blizu vulkanov, naj bodo živi ali mrtvi, ali pa vsaj v tacih krajih, kateri imajo podlago iz plutoničnih plastij, ki so se kot lava iz zemlje privalile, n. pr. trahit, bazalt. S tem pa še ni rečeno,   da bi toplic ne bilo v drugih krajih.
Najznamenitejši zaradi svojih prikaznij so vroči vrelci na otoku Izlandiji; posebno Gevsir in Stroki* slovita po vsem svetu.
Veliki Gevsir, ki ima v svoji gorki vodi veliko kre- . menaste zemlje stopljene, napravil si je od te zemlje plošnato kopico 25—30 čevljev visoko in 200 čevljev široko. Na vrha te kopice je okrogel kotel, v sredi kotla pa 9 čevljev široko žrelo, iz katerega vre voda. Navadno je voda mirna, stopa počasi v kotlu do vrha in ima tu 76—89 stopinj gorkote. nekoliko globočeje pa 127 stopinj.
Vsacih 24 ali 30 ur se pa Gevsir zjezi in hudo razsaja.
Sartorius, ki se je več časa mudil na otoku Izlandiji, to prikazen popisuje tako:
»Iz tal se zasliši močno grmenje, voda v kotlu na- 3 rašča, dela valove in vre.   Iz srede   se  vzdigujejo veliki parni mehurji in čez nekoliko trenutkov šine kakor blisek 80— 100   čevljev   visok   voden   trak,  ki   se   izgublja   v bliščeče bele pene.    Kaplje prvega traka še niso na tla

261
popadale, in že se vzdiguje drugi, tretji vedno više in više.
Večji in manjši trakovi švigajo na vse strani, jedni po strani, jedni pa naravnost kvišku; veliki parni oblaki se vale jeden čez druzega in zakrivajo deloma vodene curke. Zdaj se še jedenkrat strese kopica, v globočini se sliši otel pok in iz cevi šine trak, ki prekosi vse prednje v visokosti in časih drvi tudi kamenje iz cevi. Vse to traja nekaj minut in lepa prikazen izgine, kakor prazne sanje o prihodu zore. Še predno so se gosti parni oblaki izkadili in se je vrela voda po kopici odtekla, je kotel, ki je bil ravno kar do vrha poln, popolnoma suh. V žrelu kacih 6 čevljev globoko pa stoji voda mirno, kakor v navadnem vodnjaku.
Le kacih 100 korakov od Gevsira je Strokr. Voda v njegovem žrelu stoji 10—14 čevljev globoko in vedno vre. Na vsaka dva ali tri dni Strokr bljuje in popotniki pravijo, da takrat v lepoti celo Gevsira prekaša. S strašno silo žene kvišku vodo, ki se v bele meglice razkaja; tudi kamenje drvi iz žrela tako visoko, da ga oko več videti ne more in časih tako naravnost, da spet v žrelo pada in zopet kvišku frči. Naposled je curek le vodena para, ki se zvižgaje dviguje do oblakov. To traja četrt ure ali pa še ne, potem spet vse potihne za dva dni.
Razne prikazni — jedna moč.«

VIII.
Odkod izvirajo gliste
in kako se izpreminjajo.
(..Slovenske  Večernice",   XI. zvezek, 1865.)
«4#-

:Sf za gospodarja vsem drugim živalim, ali vender ,%p ima med njimi mnogo hudih sovražnikov, katerim *.r se časih z vsem svojim umom in z vso svojo silo ne more ubraniti. Nekatere so mu nevarne, ker so krvoločne in močnejše od njega; one ga tedaj napadajo: druge mu škodujejo s svojim strupom, druge spet ga le nadlegujejo in trpinčijo, ali mu celo škodujejo na njegovem zdravji. Med živali, ki so nevarne človeškemu zdravju, spadajo posebno gliste. Do zadnjih let se o glistah ni mnogo vedelo. Njih življenje in tudi njih zarod so zdravniki in sploh prirodoznanci slabo poznali, nekaj zato, ker ni ravno prijetno pečati se z rečjo, do katere se marsikomu gnusi, nekaj pa tudi zato, ker so gliste skrite največ po tacih mestih, kamor človek ne more lahko do njih. Zdaj pa venderle poznamo že blizu trideset različnih glist, ki žive v človeku: za človekom trpe potem največ domače živali, n. pr. pes, mačka, prašič, ovca, govedo i. t. d.: pa tudi hrosti, gosenice, pajki, polži, raki i. t. d. niso brez tega mrčesa. Ni ga skoraj mesta v človeškem truplu, kamor bi ti sovražniki ne prišli. Nahajajo se v erevah, v požiralniku, v sapniku, v jetrih, v plučih, v obistih, v mehurji, tudi v jeziku in sploh v mesu, celo v možjanih in v očesi. Kako pridejo te živali v te kraje? Dolgo so ugibali prirodoznanci in zdravniki tu zastavico, ali niso je uge-nili. Rekli so tedaj: Te živali nastanejo same od sebe, to je: iz nič. Ta odgovor ne pove veliko in dandenašnji učeni svet ni zadovoljen s takim odgovorom. Prirodo-znancem ni dalo miru, toliko  časa  so  vrtali  in vrtali,
2GG
da so pravo našli in dandanes nihče, ki se da poučiti, ne verjame, da trakulja sama od sebe nastane v človeškem črevesi. Prepričan sem, da nobeden mojih bralcev ne verjame otroku, ki trdovratno trdi, da se je posoda sama ubila ali da so se hlače same raztrgale, ali vender vem, da so še taki, ki verjamejo, da se bolhe same od sebe lahko zaplode. Pričujoči sestavek ima 'namen razjasniti, kako se plodijo gliste po novih izkušnjah učenih mož.
Gliste stanujejo v človeku in tudi v živalih v dveh različnih podobah, namreč kakor meh ur ni ki in kakor trakulje.
Vem, da pozna vsak, ki bere te vrstice, svinjske ikre. Pri prašičih je meso večkrat, tako rekoč, potreseno s temi ikrami, in ljudje sploh govore, da ikravo meso ni zdravo, akoravno ne vedo, zakaj in zvečine je tudi po zakonih prepovedano, ikravo meso sekati in prodajati. Če si ikro natančneje pogledamo, vidimo, da je podobna podolgastemu mehurčku, ki je napolnjen z neko tekočino. Na jednem konci tega mehurčka vidimo drobno okrogiasto glavico na kratkem vratu. Glavica ima jamice in tudi kaveljčke, z jamicami se prisesa, s kavelj ci se pa prijema na druge stvari. Živalca svojo glavo in svoj vrat lahko skrije v mehur in potem se vidi na mehurji samo bela pikica, kjer tiči glava. Take živali imenujemo sploh mehurnike (Blasenvviirmer). Pa ni treba misliti, da ima samo prašič mehurnike v svojem mesu, imajo tudi druge živali svoje, n. pr. zajec, miš, ovca, govedo i. t. d. Ovčji mehurniki žive v ovčjih rnožjanih, pravimo jim navadno me ti j a j i ali šenki in so vzrok, da postanejo ovce vrtoglave. Ta ovčji me-hurnik se loči od drugih v tem, da ima sicer jeden sam mehur, ali veliko glav. Časih je tudi človek ikrav, t. j. da tudi v človeku živi mehurnik in sicer tisti, kakor v prašiči. V tem sestavku bodemo o tem še govorili.
Trakulja ima glavo kakor mehurnik in je podobna dolgemu ozkemu traku. Sestavljena je iz mnogih členov in vsak člen je takorekoč zase žival, ker ima vsak svoja plodila. Zadnji členi so najstarejši in polni jajčec. Kadar je člen zrel, tedaj se odtrga od trakulje in gre z blatom vred od živali, v kateri živi. Kakor pa zadnji  členi  odpadajo,  narastajo jej  spredaj   pri glavi
267
novi. Skoraj vsaka žival ima svojo trakuljo in v človeku, kolikor je dozdaj znano, prebivajo štiri različne trakulje, namreč:
Abisinska trakulja je tenka kakor nit in se nahaja posebno v Abisiniji v Afriki.
Široka trakulja (Botriocephalus latus) ima širje nego daljše "člene in plodila v sredi členov. Na glavi ima dve jamici brez kaveljcev in naraste nad 6 m dolga. Beržkone smo jo dobili od Mongolov, najde se pa tudi pri Tartarih in Arabcih. Pri veliki selitvi narodov so jo zanesli na Rusko, Poljsko in dlje med slovanske narode. Arabci so jo zaplodili v Egipet, odtod dlje po severni Afriki in celo na Španjsko in v južno Francosko, in odtod so jo švicarski odpuščeni vojaki zanesli v Švico.
Ozka trakulja (Taenia solnim) ima daljše nego širje, bučnim peskom podobne člene in plodila ne v sredi, ampak na strani vsacega člena. Na glavi ima štiri jamice in kaveljce za prijemanje. Ta trakulja narase do 15 m v dolgosti in je razširjena posebno med ljudmi germanskega in romanskega plemena. Ozko trakuljo je sploh teže odpraviti kot široko.
Brezkaveljčasto trakuljo (Taenia medioca-nellata) je šele lani Kiichenmeister razločil od ozke, kateri je v vsem popolnoma podobna, le da nima kaveljcev, ampak samo jamice. Beržkone je ta vrsta zanesena iz srednje Afrike, kjer je tako navadna, da ga skoraj ne najdeš človeka, bodisi mladega ali starega, visocega ali nizkega slami, ki bi ne nosil v sebi tega mrčesa. Iz Afrike so jo sužni zamorci zanesli v Javo in odtod je prišla v Holandijo in dlje na Nemško.
Zakaj se najde ta ali ona trakulja samo v nekaterih krajih? Kako nastanejo mehurniki na mestih, od vseh stranij zaprtih, n. pr. v možjanih ? Kako to, da mehurnik nima nikoli jajec? Odkod dobi prašič, ki je bil pred tednom še zdrav, zdajci tisoč in tisoč iker? Kaj se godi s trakuljinimi jajci ? Za ta važna in imenitna vprašanja ni nihče rodil; torej nihče ni znal kaj pametnega odgovoriti. Rekli so torej: Ikre so se naredile same od sebe in ljudje so verjeli.
Pred nekoliko leti šele je prišlo učenemu Sieboldu na misel,  da se morebiti  iz  mehurnika izpreminja tra-
20«
kulja. V mišjih jetrih se najde mehurnik, v mački pa trakulja, glavi mišjega mehurnika in mačje trakulje sta si pa tako podobni, da se mora človek res čuditi, kako učenjaki že niso poprej prišli na to. Siebold je tedaj, ogleduje mišjega mehurnika in mačjo trakuljo, prvi izrekel misel, da se iz tega mehurnika naredi trakulja, ko je mačka požrla miš. Siebold pa vender takrat še ni vedel, da je mehurnik mlada trakulja, ampak je le mislil, da mehurniki so le bolne vodenične trakulje, ki so izgrešile pravo pot ter namesto, da so prišje v mačje črevo, zašle so v miš, kjer se niso mogle zrasti v prave trakulje. Te vodenične trakulje se le ozdravijo, ako pridejo v žival, ki je njim namenjena.
Kakor mišji mehurnik in mačja trakulja, takisto so si tudi po glavah popolnoma podobni zajčji mehurnik in pasja trakulja, potem ovčji mehurnik in druga pasja trakulja. Tudi o teh so mislili, da so zajčji in ovčji mehurniki le bolehne pasje trakulje.
Dr. Kuchenmeister. zdravnik v Zvikovem na Saksonskem, storil je v tej reči jedno stopnjo dalje. On je dajal zajčje mehurnike mladim zdravim psom, da so jih pojedli. Kmalu je opazil, da so psi jeli na trakulji bolehati in ko jih je potem mrtve razparal, našel je res v njih trakulje. Ravno tako so se ovčji mehurniki ali metljaji, katere so psi požrli, izpremenili v trakulje v pasjem črevesi. On je tudi zapazil, kako se to godi. Ko pride mehurnik v pasji želodec, izgubi svoj mehur, že-lodčeva kislina ga je prekuhala, glavi pa želodcev sok nič ne more, ona ostane živa in cela in gre s prekuhano hrano naprej v črevo. Tukaj se z omenjenimi jamicami in s kaveljci pripne na črevo in začne rasti. Konec glave poganja člen za členom, tik glave je najmlajši in zadnji najstarejši. V treh mesecih so zadnji členi dorastli in dozoreli, napolnili so se z jajci, zdaj se odtrgajo od trakulje in gredo z blatom  vred   iz črevesa spet  na  svet.
To je Kuchenmeister zapazil prvi, za njim so poskušali drugi in vsi so pritrdili Kiichenmeistru, rekoč, da je res tako. Kuchenmeister je tedaj pokazal, da mehurnik ni samostalna žival, ampak da je le izpreminja-joča se trakulja, ki v zajčjih jetrih ali v ovčjih možjanih le čaka, da pride na mesto, ki je njegovi prirodi po volji,   da pride v žival,  v kateri  more rasti in  postati
269
trakulja. Zdaj bi bila tudi uganjena zastavica, zakaj sta si mehumik in trakulja v glavah tolikanj podobna. Mehumik je le nezrela trakulja, kakor gosenica nezrel metulj; iz mehurnika nastane trakulja, iz gosenice metulj; gosenica se ne razploja. mehumik tudi ne: torej je mehumik za trakuljo ravno to, kar je gosenica za metulja, namreč nje ličinka ali larva (Larve). Trakulja tedaj ne nastane sama od sebe v živalih ali v človeku, ampak se le izprerninjaiz mehurnika in mehur-nik nastane, kakor bodemo pozneje videli, iz trakuljinih jajec, ravno tako kakor gosenica iz metuljevih.
Ovčji mehurniki ali metljaji so vzrok nesrečni ovčji bolezni, imenovani vrtoglavica ali vrtljaji, katere se ovčarji tako zelo boje. Ako je to res, da iz mehurnika nastane trakulja in da se potem iz trakuljinih jajec spet izležejo mehurniki, mora tedaj pasja trakulja biti mati ovčjih metljiijev in ti metljaji se v pasjem črevesi spet izpre-menijo v trakulje.
Vem, da bode tukaj marsikdo zmajal z glavo, rekoč : »Prijatelj počasi, to ne gre tako hitro! Da se iz mišjega mehurnika stori v mački trakulja. to naj ti bode! Ali kako pridejo trakuljina jajca iz pasjega črevesa v ovco in še celo v ovčje možjane? Ne zameri, to mi ne gre v glavo!«
Tudi na to je dobil odgovor Kiichenmeister. On si je mislil tako-le: Ovčarski psi, ki so navadno trakuljasti, žive med ovcami in stresajo zrele člene polne jajec po paši. Ali ne bi potem mogoče bilo, da kaka ovca s travo vred požre tudi kakšen trakuljin člen ali vsaj kako jajce ? Tako jajce bi se moralo po njegovih mislih v ovci izpre-meniti v mehurnika. Da bi se prepričal, ali ima ta njegova misel kaj v sebi ali ne, izbere si nekoliko zdravih ovac in jim da nekoliko členov omenjene pasje trakulje, da so jih pojedle — in glej čuda! v štirinajstih dneh so bile vse ovce vrtoglave in ko je pozneje te mrtve ovce razparal, najde v možjanih mehurnike, ki so ovcam napravili to bolezen.
Kuchenmeister. vesel tega novega odkritja, poroči to brž v Kodanj profesorju Eschrichtu, ki se je tudi že dolgo s to rečjo ukvarjal. Eschricht, dasitndi vesel, kaj taeega zvedeti, vender ni mogel precej verjeti. Kuchenmeister se mu ponudi, da mu preskrbi členov pasje trakulje in potem bi se sam na zdravih ovcah lahko pre-
270
pričal. Eschrichtu se ve, bilo je to všeč. Kuchenmeister je imel psa. kateremu je dal mehurnika iz ovčjih možjan, da ga je požrl in od istega dne je pes bolehal za trakuljo. Tega psa ubije, vzame mu iz črevesa trakulje in jih še tisti popoludan pošlje z železnico do Vižmara in odtod dalje s parobrodom do Kodanja. Eschricht si je v tem ocl predstojnika živinozdravnice izprosil tri popolnoma zdrave in pitane ovce za poskušnjo. Ta mu jih rad dovoli. Tretji dan zjutraj dobi Eschricht poslane trakulje. ki so bile, akoravno težko še žive, vsaj še sveže. Še tisti dan opoludne je že vsaka ovca dobila v požirku vode nekoliko členov. Ovce so ostale v živinozdravnici, kjer so dobro nanje pazili in vse zapisovali. Vsak dan je Eschricht povpraševal, kako se ovce počutijo. Vselej je dobil odgovor, da so zdrave in da rade jedo. Ko je pa prišel štirinajsti dan, odkar so ovce zaužile trakuljine člene, poročili so mu iz živinozdravnice, da je jedna ovca zbolela in da komaj še na nogah stoji. Še tisti dan zboli druga ovca. Videlo se je vedno bolj in bolj, da so vrtoglave, in bolezen je bila tako huda, da sta obe poginili, jedna četrti, druga peti dan bolezni. Eschricht in Bendy sta potem razparala in razgledala mrtvi ovci. V možjanih sta našla polno mladih mehurnikov ali met-ljajev. Zdaj se je tudi Eschricht prepričal, da je živa resnica, kar je trdil Kuchenmeister, namreč da se me-hurniki store iz trakuljinih jajec.
Zdaj nam je še treba odgovoriti na vprašanje: Kako pa pridejo trakuljina jajca iz ovčjega želodca v možjane ?
Na to nam bode odgovoril drobnogled ali mikroskop. (!e pogledamo trakuljino jajce skozi povekševalno steklo, zapazimo v njem okrogel zarodek (embrvo) in na zarodku razločimo tri ostre kaveljce, ki so podobni zakrivljenim nožičkom. Čemu ima te kaveljce? Pod drobnogledom vidimo, kako jih na vse strani pregiblje. zdaj jih iztegne, zdaj spet skrči. Ravno tako vrta tudi v ovčjem želodci in s temi kaveljci prevrta želodčevo kožo in drugi drob, da pride na mesto, ki mu je namenjeno in potrebno za razvitek njegov.
Da je to res. prepričali so se spet Kuchenmeister, Eschricht in mnogi drugi, ko so razparavali take ovce, ki so za rnetljaji poginile. Našli so v takih ovcah razven
271
pravih, živih metljaje v v možjanih še mnogo drugih me-hurnikov, razstresenih po vsem telesi, pod kožo, v mesi, časih celo v srci. Ali vsi ti mehurniki so bili mrtvi in napolnjeni z neko sluzjo. Ti mrtvi mehurniki so izgrešili pravi pot in so zabredli na taka mesta, na katerih se niso mogli razvijati, torej so morali poginiti. Živi so ostali le tisti, ki so našli pot naravnost v možjane.
Ker vemo to, ne bodemo se čudili, zakaj je tretja ovca, s katerimi je Eschrieht poskušal, zdrava ostala. Morebiti je ravno take člene požrla, ki še niso bili dosti zreli, po naključji noben zarodek ni našel pravega pota v možjane ter so obtičali po mesi in v drugem drobji, kjer so pomrli in ovci niso delj škodovali.
Prepričani smo tedaj tudi mi, da so metljaji samo ličinke ali larve neke trakulje, ki živi v pasjem črevesi. Kakor nastane iz gosenice metulj, tako nastane iz met-ljiija trakulja, in kakor metulj zaleže gosenice, zaplodi trakulja mehurnike.
Gospodarji so poprej ugibali, odkod prihajajo metljaji, ki so že marsikacega ovčarja spravili na beraško palico. Nekateri so rekli, da ovce dobe metljaje, če se na paši prehlade, drugi so dejali, da jim škoduje paša, dokler je še rosna in spet drugi so trdili, da pridejo iz slabe krvi. Ali nobeden ni prave pogodil. Ovce so le zato zbolele, ker se klati med njimi trakuljav pes, ki razsiplje po paši trakuljine člene. Močvirne paše so le zato nevarnejše, ker na njih jajca delj časa sveža ostanejo. Kakor je pa resnično, da so ovce dobile metljaje od pasje trakulje, tako je tudi res, da je pes samo odtod postal trakuljav,  ker  je požrl  možjane  vrtoglave  ovce.
Ako hočeš kako napako odpraviti ali si škodo odvrniti, moraš najpoprej povprašati, kaj je vzrok tej napaki, odkod izvira škoda. Bog ve, česa niso ovčarji počenjali, da bi odvrnili od ovac to bolezen. Da bi se ne prehladile. zato jih niso puščali zjutraj zgodaj na pašo, posebno ne, dokler je bila paša še rosna. Bolne ovce so zagovarjali, dajali jim zdravila na zdravila, časih so celo navrtali bolni ovci čepinjo in jo tako rešili me-hurnika, ali s tem si je ovčar ohranil kvečjemu po kako ovco. Dalje so mislili, da je bolezen kužna, torej so ločili bolne živali od zdravih — ali vse zastonj. — Kaj pa da, saj zdaj vemo, da se mehurnik ne more iz jedne glave pre-
272
seliti v drugo. — In če je ovca poginila, kaj so storili? Glavo so največkrat vrgli psom, da so pojedli možjanc in seveda z možjani vred tudi metljajc. in tako so gospodarji sami v svoji nevednosti skrbeli za prihodnje metljaje.
Iz tega se. jasno vidi, da je gospodarju najprej treba pouka, katerega se mora pa tudi držati bolj, nego starih vraž.
Ko je profesor Eschricht v kmetijskem časniku razjasnil zvezo med metljaji in med pasjo trakuljo, dobi kmalu potem od nekega duhovnika z otoka Seelandije pismo, v katerem se mu zahvaljuje za pouk in pripoveduje nadalje, da živi v njegovi fari mlad, posebno priden kmet, ki se je pred nekoliko leti jel pečati z ov-čarstvom, toda pri tem poslu je bil nesrečen. Že prva leta so mu metljaji delali veliko škode. Revež si je to toliko bolj k srcu gnal, ker v njegovem kraji poprej te bolezni niso poznali. To ga je pripravilo v žalost in izgubil je vse veselje do dela. Ko duhovnik bere Eseh-richtov spis, obišče kmeta in ga povpraša, ima li pri svojih ovcah psa ali ne. Odgovori, da ga ima, da si ga je preskrbel, akoravno to v njegovem kraji ni navada. Duhovnik ga potem pouči in mu vse natanko razloži, odkod izvira ta bolezen. Kmet se ravna po tem nauku, odpravi psa in bilo mu je pomagano. Kmalu je bil spet dobre volje in delaven.
Da na kratko povzamemo, kar smo se naučili. Trakuljini zreli členi, ki se ob svojem času odtrgajo od trakulje, so polni jajčec. Ta jajčeca se skozi luknjice , ki jih vidimo pod drobnogledom, zmuzajo iz členov. Zunaj se veliko teh jajčec ukonča, ker ne najdejo pripravnega mesta za daljni razvitek, ali vender se lahko zgodi, da od tisoč in tisoč jajčec jedno ali drugo z živežem vred pride v želodec in dlje v črevo kake druge živali. Tukaj se iz jajčeca izleže zarodek, ki s svojimi kaveljci črevo prevrta in potem po živinskem telesi dalje popotuje. da najde za vse pripravno mesto. Ge ne pride v namenjeno žival, ali tudi če v tej živali ne pride do pravega mesta, mora poginiti. Ako je pa zarodek našel pravo žival in pravo mesto v njej, nastane iz zarodka mehurnik, in njegova glava je popolnoma jednaka glavi trakulje, ki ga je porodila. V tem stanu leži mehurnik mirno in se v tej živali ne izpreminja več, ko bi še tako dolgo v njej ostal.   On le čaka, da bi kaka druga žival
273
požrla njegovega sedanjega gospodarja in da bi on po tem poti prišel v črevo novega gospodarja. Če se to zgodi, izgubi mehurnik v želodci svojega novega gospoda svoj mehur, glava gre pa dalje v črevo, tukaj se prisesa, začne poganjati člene in tako nastane počasi trakulja. Za zdaj se še ne ve za vsako trakuljo, v kateri živali živi nje mehurnik, 1 oliko je pa gotovo, da mehur-niku ni vsaka žival po volji. Tako n. pr. se mišji mehurnik le v mački izpremeni v trakuljo; ako bi ga požrl pes, ne bilo bi mu nič; narobe se pa tudi zajčji mehurnik le v psu izpremeni v trakuljo, v mački ne.
Od štirih trakulj, ki stanujejo v človeku, vemo le o dveh, kakšni so nje mehurniki in kje žive, to je namreč od ozke in od brezkavcljčaste; prva ima svojo ličinko v prašiči — imenujemo jih ikre — druga pa v govedu, pa tudi v ovcah.
Že davno se je mislilo, da so prašičje ikre in ozka trakulja v človeku v nelri zvezi, ali dokazala sta to šele Leuckart in Haubner. Vsak si je za izkušnjo izbral pet mladih prašičkov zdravega plemena, o katerih sta se prepričala, da njih starši niso bili ikravi. Tem pujskom sta dala zrele trakuljine člene in potem sta pujska za pujskom pregledovala od časa do časa. Od vseh desetih sta le dva ostala zdrava, osem jih je bilo pa ikravih. Nekateri so imeli na tisoče in tisoče iker, drugi po menj, jeden celo jedno s;imo. Iz tega se vidi, da je jedna žival bolj pripravna za to bolezen, druga pa menj. Pujsek, ki sta ga zaklala v tretjem tednu, imel je ikre drobne kakor makova zrna; na konci tretjega meseca zaklani prašički so imeli šele popolnoma zrele ikre.
Dokazalo se je pa tudi, da iz svinjske ikre nastane trakulja v človeku. Da bi se spoznala resnica, použili so nekateri mladi zdravniki nalašč žive svinjske ikre in v tretjem ali četrtem meseci so zapazili na sebi prava znamenja trakuljine bolezni. Kuchenmeister je tudi pokazal na hudodelnikili, ki so bili na smrt obsojeni, da se ikre v človeku izpreminjajo v ozko trakuljo. Nekemu na smrt obsojenemu jetniku je dal prvikrat štiri mesece, drugikrat polutretji mesec pred smrtjo po 20 svinjskih iker v klobasi, da jih je pojedel. Ko so po smrti tega človeka razparali, našel je Kuchenmeister v njem 19 ozkih trakulj, 11 med njimi je imelo že zrele člene.
18
274
»Kako pride ikra človeku v želodec, saj je vender nobeden ne bode pojedel ?« utegne kdo vprašati.
Res je, da pameten človek ne bode žive ikre pojedel, vsaj vedoma ne, ali koliko sto in sto potov je, po katerih lahko ikra pride v človeka! V nekaterih krajih imajo ljudje navado, da jedo surovo meso, bodisi svinjsko ali goveje, ker je res tečno in celo zdravniki je priporočajo slabim otrokom ali ljudem, ki so po hudih boleznih oslabeli, da se poprej okrepe. In kako lahko je mogoče , da človek z mesom vred použije tudi ikro, skrito v mesu. Se ve, ako je meso posuto z ikrami, nihče ga ne bode pojedel, ker se vsacemu gnusi, ali tu je dosti jedna sama, katere človek ni opazil. Znano je, da mesarji, kuharice in gospodinje, ako delajo klobase ali druge mesne jedi, pokušajo sesekano meso, če je že dosti slano ali poprano in izkušnja uči, da posebno mesarji, kuharji, dekle in gospodinje bolehajo za trakuljo. Že pred 40 leti je preračuni] dunajski zdravnik Vavru, da vsak četrti človek, ki ima trakuljo, je ali mesar ali pa kuhar in pri vsem tem je med takimi bolniki več nogo polovica ženskih, bržkone zato, ker imajo pri nas največ same v kuhinji opraviti, nekaj pa tudi, ker so sploh bolj snedene in laskerne od moških.
Dalje, kako lahko ostane ikra v posodi, v kateri smo hranili ikravo meso, kako lahko se prime noža, s katerim smo tako meso rezali! Iz posode ali z noža pride na druge stvari, n. pr. na kruh, ki smo ga odrezali z istim nožem in ga nismo poprej obrisali. Kako lahko se tudi prime sluznata ikra prsta na roki in od roke do ust ni daleč. Dosti je, ako imamo tako meso pri hiši, ikra se na ta ali oni način lahko zanese do ust, posebno ako so pri hiši otroci, ki sploh radi iztikajo po kuhinjah in shrambah.
Opomniti pa moramo, da meso, ako je bilo še tako ikravo, ni več nevarno, če je pečeno, kuhano, pre-kajeno ali presušeno, ker vročina, dim, sol itd. zatarejo v ikrah življenje. So celo ljudje, ki jim pečeno ikravo meso bolje diši nego zdravo. Nevarno je le surovo meso, pa tudi premalo presušene klobase.
Kakor pa človek od svinjske ikre dobi ozko trakuljo, ravno tako nastane prašič ikrav, ako požre zrele člene  te  človeške trakulje.    Da prašič lahko  dobi vse
275
take člene, tega mi menda ni treba dokazovati; vsakdo, ki pozna prašičevo nesnažnost in požrešnost, bode mi rad verjel.
Brezkaveljčasto trakuljo je šele Kuehenmeister ločil od ozke; poprej so mislili, da je to le stara ozka tra-kulja, kateri so izpadli kaveljci, ravno tako, kakor staremu človeku izpadajo lasje. To so mislili toliko bolj, ker niso poznali nje mehurnika. Bili bi morebiti že poprej zvedeli, da nista jednaki, ko bi se ne bili držali samo tega. kar so imeli doma pred očmi, temveč da bi se bili ozirali tudi na to, kar so pripovedovali popotniki iz Afrike. Kdor je bil v srednji Afriki, vedel je povedati, kako navadna je ondu trakulja, tako da ondotni ljudje mislijo, da ni zdrav, kdor je nima. Pa vender ondu ne jedo svinjskega mesa. — Toliko več pa pojedo surove govedine in ovčenine. Ondotni Evropci in Ma-homedanci ne poznajo te nadloge, dokler se zdrže surovega mesa. Šele pred dvema letoma je dokazal Leuckart, da ikra te trakulje živi v govedi in v ovcah. Od dveh telet, katerim je dal jajca omenjene trakulje, dobilo je jeclno toliko iker, da je poginilo. Drugo tele je zaklal čez tri mesece, ikre so bile zrele in razločne od prašičjih, bile so brez kaveljnov.
Rekel bode morebiti kdo: Videl sem že ikravo svinjino, ali nikoli še ne ikrave govedine.
Res je, da govedina nima navadno toliko iker, da bi v oči zbadale, ampak le bolj posamezne. Temu se pa ne bodemo čudili, če pomislimo, da govedo ni tako nesnažno in požrešno, kakor svinja. Govedo le na paši s travo vred poje kako jajčece in to najlože v tacih krajih, kjer travnike, ali sploh zelišča polivajo z gnojnico. Ravno zato pa, ker goveje ikre niso tako očitne, so še tem nevarnejše, ker jih lože izgrešamo. Na vsak način je najbolje, surovega mesa nikoli ne jesti, bodisi že svinjsko ali goveje.
Da je trakulja velika nadloga za človeka, to je gotovo. Sicer ne trpe vsi ljudje jednako; so bolniki, katerim trakulja ne napravlja nobenih bolečin, drugi so pa, ki trpe neznane bolečine. Ljudi, ki dolgo bolujejo za trakuljo, prime se naposled neka bolezen, ki je podobna bledici (Bleichsucht), posebno čutnice ali živci so slabi in razdražni, bolniku pogostoma šumi v ušesih, trga
18*
27G
ga po udih, slabosti ga obhajajo, celo božje ga časih meče ali se mu pa še celo pamet zmeša. Najbolje je v tacih boleznih zvedenega zdravnika za svet povprašati, ker če bi si tudi bolnik sam znal odpraviti trakuljo. vender bi si ne vedel pomagati v drugih boleznih, ki večkrat izvirajo iz trakuljine in so še nevarnejše nego trakulja sama.
Že zgoraj smo rekli, da je tudi človek časih ikrav in po tem, kar vemo zdaj o ikrah, moramo soditi, da so tudi te ikre nastale iz trakuljinih jajčec. Ikrav človek je na ta ali oni način dobil trakuljina jajčeca v svoj želodec, ravno I ako kakor ikrav prašič. Seveda človek ne bode vedoma pojedel takih jajčec, ali vender je mogoče, da jajčece pride nevedoma človeku v usta in iz ust v želodec. Zreli členi ne gredo od trakuljavega človeka samo z blatom, ampak večkrat tudi sami zase, tako, da človek za to še ne ve. n. pr. v spanji. Pa kaj še! Opazili so, da imajo taki členi v sebi nekako življenje, da se gibljejo in premikajo. Kakor polži lezejo dalje in ne samo po nočnih posodah, ampak tudi po postelji in celo po steni in v tem, ko lazijo okoli, iztresajo iz sebe jajčeca. Kako lahko se torej zgodi, da se prime v spanji tako jajčece človeku na roko in že smo jedenkrat rekli, da od roke do ust ni daleč. Razven tega naravnostnega pota so pa mogoča še druga pota. V mnogih krajih polivajo z gnojnico zelišča, n. pr. solato, katero jemo surovo. .ledno jajčece se je prijelo solate, človek je poje in dobi ikro. Lenckarl celo misli, da trakuljav človek lahko postane ikrav, akoravno ni trakuljinega jajčeca pojedel. Ako se namreč lakemu človeku v želodci vzdiguje. da mora bljuvati. prestopijo pri tej priliki zreli trakuljini členi iz črevesa v želodec.
Ta ali oni bi utegnil na to odgovoriti: »Pa kaj zato, če imam tudi ikro v mesu, saj to ne škoduje zdravju. Koliko jih ima časih prašič, pa se vender dobro počuti«. Res je, da ikra, ako je le v mesu, ni ravno nevarna zdravju, ali ikra ne živi zmerom v mesu, ampak pride časih tudi v drob, n. pr. v jetra, v pluča, v srce in celo v oko in v možjane, in na teh zadnjih dveh mestih vzrokuje večkrat bolezni, ki se ne dajo ozdraviti. Grafe, slavni zdravnik za oči, ozdravljal je že blizu GO ljudij, ki so imeli ikro v očeh.   Ako je ikra v sprednjem očesnem
277
predalci, namreč pred lečo, tedaj ne vzame sicer človeku vidu popolnoma, ampak ga le slabi, in taka ikra se da izrezati ravno tako, kakor »mrena«, in človek potem zopet dobi vid. Ako pa ikra tiči v zadnjem predalci, to je, za lečo, ne da se ozdraviti, in tako oko izgubi počasi vid popolnoma.
Kadar pa ikra zaide v možjane, pokažejo se druge bolezni. Takemu človeku se v glavi vrti, glava ga boli, zapušča ga um in spomin, časih celo zblazne popolnoma ali pa celo nagloma umrje za to boleznijo.
Pristaviti pa moramo, da kar se je dozdaj zvedelo in poskusilo, le ikra od ozke trakulje živi v človeku; ikre od brezkaveljčaste trakulje dozdaj v človeku še niso zasledili, bržkone jej človeško truplo ni po godu in to je velika sreča za človeški rod.
Končno moramo se govoriti o neki živalci, ki je šele v najnovejšem času bila spoznana, da je nevarna človeškemu zdravju, namreč las niča ali trihina (Spirahvurm). Lasnice so majhni, kakor las tenki črvički, ki jih s prostim očesom jedva moremo razločiti, ker njih pet šele meri jedno črto. Ti črvički so zaprti v okroglih apnenih pušicah ali skrinjicah in leže raztreseni med mesnimi vlakni, in tako meso je "videti, kakor bi bilo belo-pikasto. Teh lasnic je časih vse polno v mesu; Leuckart je videl lasničevo meso, ki je v jednem lotu imelo čez 100.000 tacih belili pik. Tega novega sovražnika poznamo šele od leta 1835. Odsehmal do danes so se prirodoznanci mnogo ukvarjali s to živalco in zdaj vemo o njej to-le:
Mesne lasnice niso popolnoma razvite živali, razvijajo se šele, ako pridejo v črevo kake druge živali. V črevesi se odpro omenjene pušice, črviči padejo iz njih, prav hitro rasejo in že v 24 urah se plodijo. Ženske lasnice so za polovico večje od moških in mlade se izležejo že v materinem telesi, in se porode šesti dan žive. Te živalce se v črevesi vedno gibljejo, vijo kakor kače ter dražijo čutljivo črevo tako, da se večkrat vname. Žival, ki je dobila lasnice v se, izprehaja vročina, ne ljubi se jej jesti, trebuh ima napet in boleč. Nekatera to bolezen lahko prebije, nekatera pa tudi za njo pogine. So pa razven človeka skoro vsi sesalci podvrženi tej bolezni, n. pr.  pes,  mačka, kuna, podgana, miši, zajci,  morski
278
prašički, teleta, prašiči, celo kure in golobje. V vseh teh živalih se je v črevesi pokazala lasnica, ako so jedli las-ničevo meso. Leuckart je dajal psu lasničcvo meso in brž so se pokazale v njem črevesne lasnice. Da bi se prepričal, ali se bodo te črevesne lasnice zopet izpremenile v mesne, zato je zaklal psa, in njegovo črevo, polno teh lasnic, dal je zdravemu prašiču, ki je je prav rad pojedel. Že drugi dan je prašič zbolel, vnela se mu je trebušnica. Jesti ni hotel, povesil je glavo in rep, krčil je trebuh in z zobmi škripal. Gez nekaj dnij mu je bilo tako hudo, da je legel, huda vročina ga je kuhala in hudo ga je žejalo. Osmi dan mu je toliko odleglo, da je zopet jedel, ali čudno ga je bilo gledati, če se je premikal, zadnji nogi mu skoro nič nista, služili, čez nekoliko dnij je popolnoma ohromel, ni se mogel premikati in ležal je kakor mrtev. Noge so bile trde in boleče; če so ga postavili na noge, precej je spet omahnil in padel na tla, glas mu je bil liripav in bolj jednak ovčjemu nego svinjskemu. Vsak dan so pričakovali, da pogine, ali vender se mu je obrnilo na bolje, očvrstil se je, rad je jedel, tudi je poskušal hoditi, pa ni šlo; jednekrati se je prestopil, pa se je spet prevrnil. Morebiti bi bil popolnoma ozdravel, da bi ga ne bil Leuckart znanosti za ljubo zaklal.
Ko ga je razparal, videl je, da je bila trebušnica hudo vneta, ozka čreva so bila kakor v klopčič zvita, ali sicer zdrava, nobene lasnice ni bilo videti v njih. Ko je pa košček mesii pregledal pod mikroskopom, začudil se je nad množico lasnic. Lasnica je ležala tik lasnice, vse jednake velikosti, toda apnene pušice še ni imela nobena. Leuckart je preračunu1, da je prašič imel v mesu okoli 13 milijonov lasnic. Te lasnice, ko so popotovale iz črevesa v meso, napravile so prašiču trebušnično vnetje in pozneje hromost.
Dne 12. januvarija leta 1860. prinesli so v draždan-sko bolnico 201etno deklo. Že od božiča je bolehala in o novem letu je legla. Bolezen se je začela v tem, da je bila dekla slaba, klaverna, mogla ni ne spati, ne jesti, bila je zapečena, vročina jo je kuhala in hudo jo je žejalo, trebuh je bil napet in boleč. Zdravniki so mislili, da ima »tifus«, akoravno jej vranica ni otekla, kar je znamenje te bolezni. Gez nekoliko dnij jo je jelo
279
meso, posebno na nogah in rokah, strašno boleti, reva je noč in dan stokala, roke in noge so bile v komolci in v kolenu trde in naposled so jej otekle noge — dne 27. januvarija je umrla. Ko so jo razparali, našel je zdravnik Zenker v nje mesu in tudi v črevah vse polno lasnic in šele zdaj je zvedel vzrok te čudne bolezni in smrti. Zasledovali so dalje, odkod bi bila dobila lasnice, in Zenker je zvedel, da so v hiši, kjer je služila dekla, nekoliko dnij pred začetkom nje bolezni klali prašiča. Zenker je v suhem mesu istega prašiča še našel lasnice, in zdaj je vedel, odkod ta čudna bolezen. Dekla, ki je bila znana, da je laskerna in snedena, jedla je surovo meso zaklanega prašiča, in reva je morala s smrtjo plačati svojo sladkosnednost.
Pozneje se je tudi zvedelo, da je zbolel takisto mesar, ki je tega prašiča klal, za ravno to boleznijo; pa je le mislil, da se je pri klanji prehladil. Tudi on ni mogel vzdigniti ni noge ni roke in šele čez tri tedne je ozdravel.
Od tehmal so zdravniki že večkrat imeli s to boleznijo opraviti in bolniki so bili: mesarji, kuharji, dekle, gospodinje in otroci, in skoro vselej se je pokazalo, da so jedli ali surovo ali premalo presušeno meso ali klobase.
Iz vsega se vidi, da ima človek v surovem mesu veliko sicer majhnih ali hudih sovražnikov. Dosti dolgo so nas mučili, ali poznali jih nismo, zdaj jih poznamo in naša skrb mora biti, da se jih obvarujemo, ker:
„Zdravo telo, Najboljše blago".

III.
Dodatek:
Božični  večer
n a   K r a n j s k e m.
(„Soca",   1877.)

^^ratika, zvesta družica vsaki slovenski hiši, naznanja ^ najkrajše dneve.  Medlo solnce obseva pusto zemljo ^pf in snežna odeja krije polje  in  travnike.   Ob cesti j     oprezvajo sestradane vrane ter se leno preletavajo |     z drevesa do drevesa, v tem ko vrabci in strnadi, ščinkovci   in   škrlice   prezebajo   okoli  pohištev   in brskajo pri zideh, ne bi se li tu morebiti našla še kaka mrvica hrane.    Poti in ceste so prazne, niti beračev ni videti.    Božični  prazniki  so   pred  durmi,  vsak je  najrajši doma v  svojem kotu, na te svete dni neče nadlegovati, dobro vedoč, da bodo zato gospodinje po praznikih tem radodarnejše.
Toliko živahneje pa je po hišah. Od gospodarja do zadnjega pastirja je vse pri domu in četudi mora kdo po kacem majhnem opravku z doma, podviza se in hiti pod domačo streho, kaj li nocoj je sveti večer ali badnjak, kakor govore po nekaterih krajih. Pravega dela nobenemu ni mari, zlasti moškim ne. Vsi se potikajo okoli peči, ki danes puhti nekamo posebno do-brodejno toploto od sebe. Mati imajo veliko peko in po vsi hiši se sire tisti dobri duhovi po potvicah in gu-banicah. Kraj mnozega peciva se odlikuje po velikosti sosebno p o p r t n j a k, ki bode na velike praznike ves čas ležal na mizi, in šele na svetih Treh kraljev dan ga načne gospodar odrezavši vsacemu v družim svoj kos, ne pozabivši niti živine v hlevu, niti kuretnine pred pragom, da bi bila zdrava ter se dobro redila.
Kar je bilo malo prej rečeno o nedelavnosti moških, ne velja pa ženskim. One imajo z umivanjem in čiščenjem izbe, kuhinjskega in hišnega orodja toliko opraviti, da bi jim  — ako   se jim sme verovati —   ne  za-
284
doščale štiri roke. Za čudo pridni so pa danes otroci, nič jim ni treba prepovedovati kopanja in drsanja in, kar je še posebno čudno, materi pred pečjo ne delajo napotja. Vsi so v hiši, vsi se gneto za mizo. In tihi so, da je kar neverjetno. Vsi drugačni nego sicer. Tu je namreč njih starejši brat, ki se šola v mestnih šolah. Sinoči že pozno ga je hlapec dovezel iz mesta S seboj je prinesel vse, kar je potrebno za »jaslice«. Z jutra rano, ko se še ni prav razvidelo, ne čakaje zajutreka, napotila se je hrabra četa pod vodstvom mestnega učenjaka s košem oprtnikom v log, nabirat mahu za jaslice. Vsi so šli, nobeden ni bolel doma ostati, celo najmlajši, ki še platno prodaja, menil je, da brez njega ne bi opravili. Res ga je zeblo, ko so izpod snega kopali mah in ga trgali s skal in z drevja. Otrpli so mu prstje in malo, da mu nista zmrznili svečiei pod nosom. Ali vender je bil vesel, neizrečno vesel, da je tudi on nekaj pomogel k jaslicam. Prinesli so mahu poln koš.    Za pet tacih jaslic bi ga zadoščalo.
Hlapec je v tem, ko so otroci bili v logu, utrdil v kotu veliko desko in na to desko stavi zdaj starejši deček jaslice. Od maha napravi goro, po gori se vije semtertja cesta, posuta z najdrobnejšim peskom. Gesta vodi v Betlehem, ki so rmen, zelen in rdeč žari v kotu vrhu gore. Pod goro od ceste nekoliko v stran postavi »štalico«, od smrekovega lubja lepo izrezano. Vanjo položi na slaniieo božje dete, ob straneh mu stojita osliček in volek in poleg božja Porodnica s svetim Jožefom. Potem razpostavlja po gori drevesa, ovce, krave, volke in pastirce, vse od lesa rezane in živo pobarvane. Spredaj utrdi vrsto drobnih voščenih svečic, tu in tam nastavi katero tudi po gori. Naposled obesi na dolgo konjsko žimo od stropa doli božjega angelja. ki v rokah nosi: »Slava Bogu v višavah in mir na zemlji ljudem!« ki oznanjuje preradostno vest, da se je narodil kralj nebeški, grešnemu rodu odrešenik. Tudi svete Tri kralje je prinesel s seboj, toda ti se sedaj še ne smejo pokazati, šele zvečer pred njih praznikom jim bode dovoljeno stopiti v borno štalico. Pač se pa že sveti nad streho zlata zvezda, ki jim je pot kazala. Ko starejši sin vse to ureja in nastavlja, sede mlajši bratje" in sestrice okoli  njega mirno,  kakor bi bili pribiti,  in ne
285
premaknejo oči od jaslic. Nebeška radost jim sije iz zadovoljnih obrazov, danes so pozabljene vse igre in — kar je največje čudo — celo jesti jim ni mari. Zadovoljujejo se s hlebčki. katere je mati nalašč zanje spekla. Domačemu psu Belinu pa ne gre v glavo, da se danes nihče izmed otrok ne zmeni zanj, gleda jih in gleda, naposled skoči na klop in se nerodno rine med nje. Ko pa vidi. da ga popolnoma prezirajo, in ga nekdo celo krene po gobci, zavleče se nejevoljen zopet pod klop pri peči, zvije se in dremlje dalje. Najstarejša hči v tem umiva in čisti dolgo vrsto svetniških podob, sveto razpelo v kotu in briše prah s svetega duha, ki v steklu vdelan visi nad veliko javorjevo mizo. Po končanem delu tudi ona prisede k družbi, njej je celo dovoljeno, da sme tu ali tam nasvetovati kako izpremembo, in ima tudi to zadovoljnost, da mali mojster časih posluša nje svet.
V tem je solnce zašlo, dan se je stisnil in mrak je počasi legel v izbo. Ravno prav, ker jaslice so dodelane in graditelj, zadovoljen s svojim delom, pospravlja še ostrižke, izrezke in odpadke, katere mu hvaležni gledalci postrežno odnašajo na ogenj.
Zdajci prinese gospodinja v hišo posodo z žarjavico in kadilo ter oboje poda očetu gospodarju. Ta se odkrije, za njim vsi moški in takoj se uredi sprevod. Naprej stopa pastir s svetilnico v roki, za njim gre gospodar, meče kadilo na žarjavico in glasno moli, za njim nosi sin posvečeno vodo in oljčno vejico in potem se vrste drugi otroci in posli. Tako hodijo od hrama do hrama, od sobote do sohote, povsod kadeč, kropeč in moleč. Oče se ta večer otrokom zde oblastnejši nego navadno, skoro pol duhovnika in celo njih glas zveni bolj praznično.
Ko se sprevod zopet vrne v izbo, prižgane so pri jaslicah vse svečice in zdaj vse hiti gledat jih in hvalit mojstra. Mati pokleknejo, okoli njih otroci, za njimi dekle in celo moški, četudi neradi, vsaj na jedno koleno, kar pa materi ni prav; češ: kakor bi zajce streljali, in iz pobožnih src se vtrga stara  božična  pesem:
„Pastirci,  vstanite, Pogledat hitite!"
286
Po končani domači službi božji pride na mizo mrzla večerja, za njo pehar suhega sadja, orehov in lešnikov. Po večerji hodijo tudi sosedje gledat jaslice, soba se zmerom bolj polni, mnogi so že oblečeni za polunočno mašo. Pripovedujejo si pravljice, svete pesmi si pojo in tako mine čas, da sami ne vedo kako. Zdajci se oglasi veliki zvon, mogočno in veličastno, kakor nikoli podnevi, zveni nocoj njegov glas. po vasi se čuje strel, ulice ožive in ljudje nekako veselo hite v božji hram ob tej nenavadni uri. Nocoj je vse bolj praznično, orgije se krepkeje glase, pevci in pevke lepše pojo in vsem nepričakovano naglo mine služba božja. Ko pa pridejo pohmočkarji domov, čakajo jih že pečene klobase, krvavice in jeternice, ki jih je v tem gospodinja zanje pripravila.
KAZALO.
Strau
Žlvotopis.
Fran Erjavec (S podobo.).......I — XXV
I.   Potopisi:
I.    Pot iz Ljubljane  v Šiško.......       1
II.    Kako se je Slinjarju z Golavca po svetu godilo       9
III.    Jedna noč na Kumu........      19
IV.    Gostba v Mazinu      .........     33
V.    Na kraški zemlji..........     45
VI.    Med Savo in Dravo........     57
II.   Spisi prirodopisne vsebine:
I.    Mravlja.............    157
II.    Rastlinske svatbe..........    169
III.    Rak..............    187
IV.    Živali popotnice..........    217
V.    Žaba ;.............    229
VI.   Velblod.............    237
VIL   Vulkanske moči..........    245
VIII.    Odkod izvirajo gliste in kako se izpreminjajo    263
III.   Dodatek:
Božični večer na Kranjskem........    281


^J   NHRODHM IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

A00000074998A
3i