Slovenska ljudska noša
Boris Orel
Težišče II letnika Slovenskega etnografa je v slovenski ljudski noši in
v raziskovanju njenih osnov, delov in raznih virov. Res je v naši etnografiji
še precej drugih področij, ki jih prav za prav nismo niti resno načeli (tako
področje je med drugim ljudska obrt, ki bo o njej spregovoril III. letnik
našega časopisa), medtem ko smo ljudsko nošo v primeri s temi zanemar-
jenimi področji že kar veliko opisovali in obravnavali. V zmoti pa bi bili,
če bi se vdajali prepričanju, da smo z nošo pri nas že nekako opravili in
da na tem področju nimamo več veliko iskati. Nasprotno: Će kritičnoi pre-
gledamo vse naše dosedanje delo na tem področju, moramo priznati, da je
treba to delo še mnogo izpopolniti in da so poglavitne naloge, ki jih
moramo rešiti, še vedno pred nami. S tem pa nočemo zmanjševati zaslug,
ki jih imajo mnogi naši etnografski delavci za vedo o ljudski noši. Prav
njihovo znanstveno izročilo nam je v marsičem najboljši kažipot in nas
opozarja, da nadaljujemo z njihovim delom.
Mimo ljudskih običajev se je tudi ljudska noša zelo zgodaj izoblikovala
v posebno samostojno panogo v naši etnografiji. Tu mislimo predvsem na
nošo v Valvasorjevi Časti Vojvodine Kranjske. Za večino spisov, sestavkov
in podatkov od Valvasorja do Siča pa je značilno, da ljudsko nošo in njene
posamezne dele le opisujejo^ Med naše najboljše poznavalce in opisovalce
slovenske ljudske noše moramo šteti Alberta Siča, ki zaključuje to prvo
etnografsko poglavje zgolj deskriptivne metode v preučevanju naše ljudske
noše. Sičevo delo so v marsičem dopolnili Fran Kotnik, Saša Šantel in Vilko
Novak: Kotnik z opisi koroških in štajerskih noš, Šantel predvsem z opisom
zapadnoslovenskih (primorskih) ženskih noš, Novak pa z opisom prekmur-
ske noše.
Drugo poglavje etnografskega raziskovanja slovenske ljudske noše se
pričenja s Stankom Vurnikom. To je poglavje znanstvene razlage naše noše.
Vurnik se je v metodičnem pogledu lotil znanstvene obdelave posameznih
sestavnih delov naše ljudske noše. Z znanjem etnografa in umetnostnega
zgodovinarja je na podlagi gradiva, ki ga je imel na razpolago, proučil dva
najznačilnejša dela naše noše, ženski pokrivali avbo in pečo, hkrati pa je načel
njih problematiko v evropskem merilu. V tej drugi fazi obravnavanja naše
ljudske noše je prispeval tudi Fran Kotnik nekaj zelo' tehtnih pripomb k
našemu staremu primitivnemu oblačilu in obutalu.
Medtem ko Mia Brejc v svoji razpravi »Slovenske noše na Koroškem«
ni sledila načeloma Vurnikovemu načinu obdelave, pa pomenita razpravi
6
Boris Orel
Marte Ložarjeve »Rokavci« in »Krila, predpasniki ter pasovi v slovenskih
ljudskih nošah« (Slov. etnograf II) nadaljevanje tistega načelnega obrav-
navanja noše, ki ga je v našo etnografijo uvedel St. Vurnik, to je obravna-
vanja posameznih delov v raznih nošah, ne pa celotnih noš iz nekih etničnih
okrožij. Marta Ložar je razen tega napisala za II. knjigo Narodopisja Slo-
vencev (v tisku) daljšo razpravo o slovenski ljudski noši, ki se njena na-
predna stran kaže v tem, da skuša našo nošo po zemljepisni legi pokrajin,
kjer so noše doma, razčleniti na glavne in manjše tipe s številnimi inači-
cami. Iz razprav M. Ložarjeve, v manjši meri M. Brejčeve, pa končno tudi
posnemamo, da je našo ljudsko nošo pričel podrobneje proučevati etno'-
graf, ki je doma v krojaški obrti. To je brez dvoma napredek v raziskovanju
slovenske ljudske noše, ki ga ne smemO' omalovaževaiti. Kajti brez temelji-
tega poznavanja kroja pri ljudskem oblačilu, ki je podobnega pomena kakor
tloris pri kmečki hiši, nikakor ne bi mogli dospeti do pravih zaključkov o
razvoju, vrstah in značilnostih raznih oblačil.
Opisi in razprave o slovenski ljudski noši pa nam odkrivajo celo vrsto
raznih pomanjkljivosti. Najprej je treba ugotoviti, da skoraj vsi opisi, zapisi
in razprave poznajo z malo izjemami (Kotnik, Ložar i. dr.) le pražnjo
ljudsko nošo, ki smo ji v etnografiji običajno dejali »narodna noša«, ne
poznajo pa vsakdanje delovne noše, ki jo ponekod sestavljajo zelo stari
deli (prim, cokle ali pastirski plašč iz ličja). Predavanje Jerneja Šušteršiča
»Zbiranje in ureditev zbirke ljudskih noš« (v rokopisu) je prav v tem pogledu
poučno, ker nam dalje odkriva, da smo doslej vse premalo pozornosti po-
svečali noši ob posebnih prilikah in običajih (krst, poroka, smrt, košnja,
žetev, lov, koledovanje, jurjevanje, kres, pust itd.), da nismo točno ločih
zimske noše od poletne, da nismo razlikovali noš po premoženjskih razme-
rah, po poklicih (kmetov, viničarjev, pastirjev, lovcev, obrtnikov itd.) in po
starosti oseb. — Popolnoma smo spregledali spodnjo obleko (perilo) ter
razne druge manjše sestavne dele. V neznatnem obsegu smo se doslej bavili
z izdelovanjem oblačila, prav nič se nismo brigali za izdelovanje obuvala.
Z raziskovanjem naših starih gospodarskih dejavnosti, kakor so v domači
obrti preja, tkalstvo, suknarstvo, usnjarstvo, čevljarstvo itd., polagamo zelo
važne osnove študiju naše ljudske noše. Zato je bila ena naših glavnih
uredniških nalog, da z doneski Frana Kotnika k našemu domačemu suknar-
stvu v tem letniku Slov. etnografa oživimo sistematično raziskovanje v tej
smeri. Ob dosedanjem pomanjkljivem delu moramo še poudariti, da je za
uspešen študij ljudske noše velikega pomena, če dobro poznamo razne ma-
nufakturne in industrijske tkanine, ki so v 19. stoletju in deloma še prej
pričele prevladovati v naših nošah, dalje raznovrstne vezenine in okrasne
podrobnosti ter končno ljudske noše v sosednih deželah in časovne kroje
raznih drugih sitanov oz. razredov doma in drugod v Evropi (fevdalcev,
meščanov, vojakov in drugih).
Zelo nepopolno sliko o tipih naših noš in njih razširjenosti si moremo
ustvariti, če pregledamo dosedanje opise in podatke po posameznih večjih
ali manjših predelih slovenskega ozemlja. Za marsikateri predel ali važnejši
kraj sploh nimamo nobenih podatkov, drugod pa so opisi zopet silno
Slovenska Ijud&ka noša
7 I
površni in skopi. Še v večji zadregi smo, če skušamo posamezne noše raz-
iskati zgodovinsko. Tedaj bomo odkrili, da v redkih primerih razpolagamo
z opisi ali podatki o noši nekega predela iz različnih dob. Nekateri opisi
naših noš tudi niso v marsičem točni. Na jasno si moramo priti z marsi-
katero podrobnostjo ter to ali ono neskladnost med opisi iste noše je treba
še razčistiti. Zaradi tega je ena naših nadaljnjih nalog, da starejše opise noš
kritično pregledamo, najprimerneje o priliki podrobnejše obdelave noš po
posameznih predelih ali po sestavnih delih.
Do neke mere je upravičena bojazen, da nam marsičesa najbrž ne bo
več mogoče dognati. Vendar smo hkrati trdno prepričani, da bo naše znanje
o slovenski ljudski noši sčasoma znatno večje, mnogo večje ko doslej, če
bomo načrtno izpopolnjevali naše dosedanje delo v vseh tistih smereh, ki
so bile do zdaj ali zanemarjene ali pomanjkljivo raziskane, in seveda, če bomo
pri vsem tem nenehoma odkrivali nove vire.
Med važne vire za spoznavanje slovenske ljudske noše v preteklosti
sodi razno slikovno gradivo, s katerim se nismo povsem okoristili. Razme-
roma malo smo iskali noše v našem ljudskem slikarstvu. Poslikane panjske
končnice nam na priliko med drugim prav dobro predočujejo vsakdanjo
kmečko nošo v 19. stoletju. Mnogo uporabnega gradiva je skritega v božje-
potnih votivnih podobah, v freskah in raznih drugih ljudskih slikarijah.
Razno ilustrativno gradivo v Valvasorju in starejših potopisih sploh še
nismo obdelali in vendar je to gradivo velike važnosti za zgodovinsko
obravnavanje naše ljudske noše. Akvareli Goldensteina, Arsenovića, Russa
in drugih prikazujejo slovensko ljudsko nošo v 19. stoletju. To slikovno
gradivo je sicer precej znano, toda še vedno je med njim cela vrsta akvarelov
z nošami, ki jih je treba pojasniti in uporabiti pri obdelavi naše noše.
Mnogo bolj ko danes pa bo etnografija znala v bodočnosti ceniti slike
in risbe Šubica, Žmitka, Gasparija, Šantla, Miheliča in drugih. V mislih
imamo tiste njihove umetniške slike in risbe, ki predstavljajo ljudske noše
in razne prizore iz ljudskega življenja. Teh slik in risb se je do zdaj nabralo
že toliko in se jih bo verjetno nabiralo še v bodoče, da bi bil že zadnji čas,
da bi se lotili inventarizacije vseh teh, za etnografijo pomembnih slik skupno
z ostalim slikovnim gradivom v obliki priročne kartoteke. Prav tako bi ne
bilo odveč, če bi v posebni razpravi kritično obdelali to slikovno gradivo,
ki so ga prispevali naši umetniki, ter predvsem ugotovili, koliko je uporab-
ljivo pri proučevanju slovenske ljudske noše. Najvažnejši med slovenskimi
umetniki, ki so snov za svoje slike črpali iz ljudskega življenja, je brez
dvoma Maksim Gaspari. 2e njegove slike same zahtevajo posebno etno-
grafsko razpravo.
Med ostalim slikovnim gradivom velja tudi foto-gradivo za zelo važen
vir za spoznavanje naše ljudske noše v preteklosti. Pri tej vrsti slikovnega
gradiva gre predvsem za razne starejše fotografije noš, ki jih je še mnogo
dobiti na našem podeželju.
Obilo virov za slovensko ljudsko nošo je tako rekoč še zakopanih v
'naših arhivih. Prav trije prispevki v tem letniku Slov. etnografa — razprava
S. Vilfana, donesek f. Baša in poročilo B. Orla o novem gradivu iz 1. 1838 —
8 Boris Orel
nam pričajo, koliko dragocenih podatkov o naših nošah tiči v raznih arhiv-
skih aktih iz preteklih stoletij, kakor so n. pr. policijske tiralice, sodni
protokoli, seznami ukradenih predmetov, razni inventarji, pogodbe, predpisi
itd. Starejši tiskani zgodovinski viri so že zaradi tega dragoceni, ker so
redki. Uporabljati pa jih je treba previdno zlasti v tem primeru, kadar ni-
mamo pred seboj izvirnika, temveč delo, ki podatke navaja iz izvirnika. Da
se morejo pri citiranju podatkov iz prvotnega vira pripetiti hude pomote,
nam potrjuje poročilo M. Matičetova o furlanskem zgodopiscu Francescu
di Toppo, ki je dolgo časa veljal za enega naših najstarejših virov za ljudsko
nošo na slovenskem ozemlju.
Pregledati dela naših starejših pesnikov in pisateljev, izslediti podatke
o noši v naši ljudski pesmi, pripovedki, pravljici, legendi, pregovoru in
drugod, vse to spada med naše nadaljnje raziskovalne naloge.
Navsezadnje imamo še živO' ustno izročilo. Tudi teren sam nam more
še marsikaj povedati in do neke mere izpopolniti naše pomanjkljivo znanje
o ljudski noši. Zato je naloga ekip Etnografskega muzeja, da na terenu med
raznimi panogami ljudske kulture vsestransko raziščejo tudi ljudsko nošo,
to je, da točno zapišejo ustno izročilo o nekdanji noši ter da pregledajo,
opišejo, zrišejo in fotografirajo nošo in njene sestavne dele, ako jih še kje
najdejo na terenu. Pri tem pa ni predmet raziskovanja samo pretekla, temveč
tudi sedanja noša.
O usodi naših zadnjih ljudskih noš na terenu bi bilo treba o priliki po-
sebej razpravljati. Vsekakor moramo težiti za tem, da imamo naše stare
ljudske noše, ki so še preostale na podeželju, stalno v evidenci, vsaj njih
starejše in redkejše kose. Etnografska in spomeniško-varstvena pota po
našem podeželju v zadnjem času nas kaj zgovorno prepričujejo, da po-
slednje ljudske noše iz leta v leto vse bolj ginevajo pO' naših vaseh in da so
v premnogih predelih že davno tudi povsem izginile.
Slovenska ljudska noša pa v današnjem času ni samo svojevrsten mu-
zejski predmet, v takšni ah drugačni obliki ohranjena starina, s katero se
bavijo etnografi in folkloristi. O stari slovenski ljudski noši sicer splošno
velja, da je na našem podeželju že davno več ne nosijo, oziroma da je ne
uporabljajo tako kot v preteklih časih. Kakor družbeno-gospodarski zakoni
ne prizanašajo življenju posameznika in družbe, gradnji hiš, ljudskim obi-
čajem in vsem, pojavom in oblikam ljudskega življenja, tako se mora tem
zakonom uklanjati tudi ljudska noša. Vendar ona še ni izrabila do kraja vseh
svojih možnosti (prim. Stele, Kmečka kultura, str. 31), v našem ljudskem
življenju zlasti ne tako imenovana osrednje-slovenska noša, ki dominira v
gorenjski noši. Zaživela je svoje drugo, morda poslednje življenje, ki se
razlikuje od prejšnjega. Kot predmet, ki ga oblikuje materialna in duhovna
kultura ljudstva, je izgubila svojo običajno uporabno vrednost, zato pa je v
svoji drugi življenjski dobi dobila nove vloge, novo veljavo in pomen. Vze-
mimo na priliko pečo, ki se ponekod ohranja zaradi tega, ker je dobila nove
funkcije, bodisi kot namizni prt za posebne prilike, bodisi kot krstno ali
Valjalec suši bukovino in raševino
Stavba, kjer je nameščena manga —
pri Valliarju ob Libiji
Manga ob Libiji
Slovenska ljudska noša 9
mrliško pogriiijalo. Poglejmo dalje razna ljudska zborovanja, kongrese, fe-
stivale, parade, sprevode itd. v današnjem času in v preteklih desetletjih, pa
bomo ugotovili, da se na vseh teh in podobnih prireditvah odkazuje stari
slovenski ljudski noši kot predstavniku svojstvene noše slovenskega naroda
posebno častno mesto, na njih je dobila noša svoj novi, kulturni, narodni
pomen in s tem hkrati novo ime »narodna noša«.
Razni festivali in parade razkazujejo ob raznih prilikah zadnje pre-
ostanke naše ljudske noše na terenu, žal zmerom bolj pogosto v nepravilni,
celo izmaličeni podobi. Znaten del poslednjega podeželskega inventarja naše
stare ljudske noše pa smo pričeli danes uporabljati še v druge namene v
našem kulturnem življenju. Slovenska ljudska noša je postala plesni kroj
naših folklornih skupin. V tej svoji novi vlogi je na najboljši poti, da zaživi
v vsej svoji nekdanji raznolikosti in lepoti, seveda, če bomo znali z njo
količkaj razumno in spoštljivo ravnati. Plesni nastopi naših folklornih skupin
pa nas prepričujejo, da z nošami večine skupin ni vse tako, kakor bi moralo
biti. In vendar bi moral vsaj v tem sektorju našega ljudskoprosvetnega živ-
ljenja vladati glede noš čim vzornejši red.
Ker je naša ljudska noša že davno izgubila svojo pravo vlogo v živ-
ljenju in s tem prenehala biti zgodovinsko-razvojni predmet v pravem smislu
besede ter se prikazuje v svojem drugem življenju kjer koli le še kot muha
enodnevnica, moramo zato tembolj skrbeti, da ne izgubimo stika z njeno
ustaljeno tradicijo. Nositi našo ljudsko nošo v njeni čim pristnejši podobi,
je naša narodna dolžnost, ki je ne smemo nikoli zanemariti, če hočemo pre-
prečiti, da bi razni kroji naše stare noše sčasoma ne postali prava pustna
strašila ali karikature nemških tirolsko-štajerskih krojev. Če pa smo že pri-
siljeni, da si moramo oskrbeti nove sestavne dele noše, ker so stari pošli,
jih moramo napraviti z znanjem po starih vzorih, ter tako nadaljevati njih
tradicijo. V zvezi s plesnimi nastopi naših folklornih skupin pa se pojavljajo
še druga vprašanja, med drugim vprašanje enotne »stilizirane« plesne noše,
ki naj bi imela za svojo osnovo neki tip slovenske ljudske noše. To' vprašanje
je tesno povezano z vprašanjem razvoja naših ljudskih plesov, pa bomo' zato
o njem podrobneje razpravljali tedaj, ko bo v našem časopisu govor o
ljudskih plesih v današnjem času.
Kakor smo posneli iz naših gornjih bežnih pripomb, se je slovenska
ljudska noša po zaključku svoje prave življenjske dobe znašla v dokaj razno-
vrstnem položaju. Pojavljajo se vprašanja, ki zanje nedvomno velja, da jih
je treba reševati v tesnem sodelovanju z etnografijo' in folkloro, z našimi
etnografsko-lolklornimi ustanovami ter z Zavodom za varstvo kulturnih spo-
menikov. Ni namreč naloga etnografije, da samo opisuje in tolmači razne
pojave in oblike ljudske kulture. Kot sodobna napredna znanost, ki sodeluje
pri vzgoji našega ljudstva, je ona povrh tega dolžna, da krepko posega
v današnjo porajajočo se kulturno stvarnost ter da pomaga pravilno usmer-
jati razvoj nekaterih usvojenih vrednot naše stare ljudske kulture iz pre-
teklosti v sedanjost.