Učiteljski tovariš
Stanovsko politično glasilo J. C/. C/. — sekcije s a dravsko banovino v Ljubljani
_	uDPACIIP^/VM _ Uradniltvo in upravai Ljubljana, FraniUkanska ulica ill. Rokopisov na vralamo. Nefrankiranih pisem na sprejemamo. Izhaja vsak ietrtek. Naročnina letna
rlt/jCLIIU fJI MMMr*. U9I/C1U" s= 60 Din za inozemstvo SO Din. Člani sakaija J. U. U. plaiajo Ust s ilanarino. Oglasi po eanlku In dogovora, davek posebe. Pol/, lek. rai. 11.1 ¡3. Telefon 3111
Cene se dvigajo
Zvišanje plač je nujno potrebno
V zadnjem času je opažati, da na našem domačem trgu stalno naraščajo cene življenjskim potrebščinam; prav tako se -dvigajo tudi cene obleki in obutvi. To dejstvo nam povzroča nemale skrbi, kajti odvisni smo le od skromnih mesečnih dohodkov, ki že doslej niso zadoščali. Naše plače so se po zadnji redukciji znižale pod eksistenčni minimum. Že doslej niso mogli državni nameščenci izhajati s svojimi plačami. V »Učiteljskem tovarišu« smo tudi že številčno dokazali, kako zelo je zadolženo učiteljstvo, kar je brez dvoma posledica slabih, pod eksistenčni minimum znižanih plač. In k vsemu temu se sedaj še dvigajo cene življenjskim potrebščinam. Pogled v bodočnost nas sili k k besedi, da odločujoče činitelje pravočasno opozorimo na nevarnost. Vse namreč izgleda tako, da se bližamo času, ko ne bomo mogli kupiti niti najnujnejšega, za življenjski obstanek najbolj potrebnega.
Meseca oktobra L, 1935. so bile znižane plače državnim uradnikom od 2 do 25 in tudi več odstotkov. Učiteljstvu od IX. do V. skupine so bili prejemki znižani do 20 %. To znižanje se j ? takrat opravičevalo s padcem cen vseh življenjskih potrebščin. Morda so cene v letu 1935. res nekoliko padle, vendar povsem gotovo ne v sorazmerju z znižanjem plač. Logična posledica tega znižanja kupne moči sloja, ki predstavlja vsaj v naši državi najsolidnejšega konsumenta, bi bila ta, da bi cene še nadalje padale, in bi bila s tem deloma krita zguba, ki smo jo utrpeli z redukcijo plač. Toda zgodilo se je ravno narobe.
Poglejmo žetev v Jugoslaviji v letu 1936. Strokovnjaki so pisali, da je bila najboljša in tudi najbogatejša odkar obstoja Jugoslavija. Vsakdo je pričakoval pocenitve moke in kruha — toda namesto tega se je dvignila cena žitu in moki že v jeseni lanskega leta, a sedaj se cena temu našemu najvažnejšemu pridelku, a obenem najnujnejši življenjski potrebščini ponovno dviga. Vzrok temu najdemo v stalnem naraščanju izvoza raznih agrarnih proizvodov iz Jugoslavije v Nemčijo in Italijo, ki je prav v zadnjem letu zelo naraste).
Toda danes ni več govora samo o dvigu cen žita in moke, marveč se opaža stalen porast cen vsem domačim pridelkom in tudi uvoženim živilom. Še posebno izrazit je ta dvig na trgih v mestih. Na tem mestu bi prav gotovo ne razpravljali o tem, kakšna je cena moki, mesu, masti, zelenjavi, kavi in drugim živilom, če bi lahko povsem mirno gledali v bodočnost. Naši nizki prejemki nam pa narekujejo, da s skrbnim preudarkom zabeležimo vsak porast cen tem najpotrebnejšim živilom, ker nam povsem preprost račun pokaže, da nam vsako zvišanje cen narekuje ponovno omejitev — a omejili smo se že dovolj, dalje ne bo moglo iti.
Kaj pa obleka? Vsi tekstilni izdelki so prav v zadnjem času poskočili v ceni pri nas in v inozemstvu za 10 do 20 %. Tudi tu so strokovnjaki povedali svoje mnenje in navajajo kot vzrok ponovno uvedbo vojaške obveznosti v Nemčiji. Nemci so menda pokupili vso volno, da je bodo imeli dovolj za obleke svoji milijonski armadi. Nas sicer ne zanima toliko Nemčija in njeno oboroževanje, pač pa nas muči zavest, da si ne bomo mogli več nabavljati oblek niti na obroke, ker bodo predrage, kajti po odplačilu mesečnega dolga v specerijski trgovini in pri mesarju ne bo ostalo niti za skromne obroke za obleko. In če omenimo k temu še obuvalo, katerega cene so povišane zaradi novega davka na čevlje, ki ni malenkosten, moramo ugotoviti, da se s tem zvišajo tudi cene obutvi zopet za kakih 15 in tudi več odstotkov.
Ni sicer naš namen pokazati na konkretnih primerih natančno zvišanje cen. Hočemo le tudi s svoje strani poudariti, da že sedaj občutimo, kako zelo smo prizadeti z dviganjem cen prav vsemu, kar nam je tudi za skromno življenje potrebno. Čutimo, da ta dvig ni samo momentan in omejen samo na nekatere proizvode, marveč, da je sistematičen in razširjen prav na vse življenjske potrebščine. Čutimo nadalje, da so naši redni dohodki preskromni, da bi mogli iti mirne duše preko tega in vemo iz lastne izkušnje, da je tudi učitelju potreben kak dinar za primer bolezni, smrti ali kake druge nesreče. Zavedamo se, da nas bo stalno dviganje cen brez istočasnega zvišanja plač spravilo v položaj, ko bodo mnogi zgubili dostojanstvo svojega poklica, pozabili na potrebno avtoriteto in se ponižali ne toliko v svojo škodo, marveč na škodo šole in tudi na škodo naroda in države.
Že ob zadnjem znižanju plač smo poudarili, da je nepravilno zmanjševati kupno moč najrednejšega konsumenta, državnega in javnega nameščenca. To je v škodo vsemu narodnemu gospodarstvu. Z dvigom cen posameznim poljskim pridelkom si bo morda opomogel naš kmetski stan. Toda samo morda — kajti, kaj pomaga kmetu visoka cena nje-
govih pridelkov, če jih ne more prodati, ker jih konsument ne more plačati?
Vse to so dejstva, ki dajo mnogo misliti. S tem vprašanjem se ne bavimo samo mi, ki smo najbolj prizadeti, marveč ga skrbno pro-učavajo tudi gospodarski krogi, ki so prav tako zaskrbljeni, ker dobro vedo kako minimalna je že sedaj naša kupna moč in se zavedajo, da bo ta povsem odpovedala, ako bo-
Ženski odseki
V poročilih z učiteljskih zborovanj sem čitala, da nekatera sreska društva odklanjajo ustanovitev ženskih odsekov z motivacijo o cepitvi sil. Verjetno je, da so članice teh društev prezrle članek o namenu ustanovitve teh odsekov in se jim je njihov pomen zazdel ničeven v primeri z grozečo »cepitvijo sil«.
Stanovske organizacije imajo nalogo, da se bore za zaščito doseženih in dosego novih dobrin v korist' svojemu članstvu. — Zares močne so pa le takrat, če je njihovo članstvo aktivno, zavedno in solidarno.
Večkrat se je tožilo o mrtvilu, ki vlada po inaših društvih. Pri vsakem društvu je le nekaj tovarišev in tovarišic, ki se oglašajo ter zavzemajo stališče k posameznim vprašanjem. — Zato je sekcija že pred par leti predlagala društvom, naj bi zborovala po odsekih ter predlagala sklepe posameznih odsekov pri skupnem zborovanju, da bi se na ta način poživila aktivnost vsega članstva. — Veliko je vzrokov, ki ovirajo zlasti tovarišice za intenzivnejše delo v društvih. Družba sama je skrbela, da nas je vzgojila čim skromnejše in ponižnejše. Zato molčimo tudi takrat, ko gre
do cene stalno naraščale. Ni nam sicer znano do kakšnega sklepa prihajajo gospodarski krogi, a za nas smatramo, da je rešitev možna samo v dvojem:
Prav vse cene naj se normirajo na višini odgovarjajoči kupni moči naših prejemkov ali pa naj se nam zvišajo plače sorazmerno s porastom cen vsem življenjskim potrebščinam.
— cepitev sil?
za naše najbitnejše interese. Tudi se je zgodilo, da so nekateri netovariški tovariši z ironijo zavračali izjave tovarišic ter tako v njih ubili voljo in pogum za aktivno sodelovanje v društvu. Marsikatero pritiskajo k tlom razmere, v katerih izvršuje svoj poklic. Posledice vsega tega niso izostale; zanimanje za razna vprašanja je čimdalje manj, nezanima-nje se druži z nezavednostjo in nesolidar-nostjo. Zato se ne smemo čuditi, da so ravno ¡naša društva poslala dokaj malo protestov proti amandmanu, ki uvaja delni celibat učiteljic. Premalo se zavedamo svojih pravic, ki smo jih že imele in ne mislimo na to, da je to nov člen v verigi, ki bo napravila poklicno ženo nesvobodnim bitjem. Marsikaj nam je bilo že odvzeto tekom zadnjih let. Ukinjeno je bilo sprejemanje gojenk na učiteljišča, pri nameščanju pripravnikov so bile absolvirane učiteljiščnice dosledno zapostavljene; poročenim učiteljicam je bila odvzeta draginjska doklada in stanarina, in končno smo dobili delni celibat. Po vsem tem ne moremo biti prepričane, da tudi ona učiteljica, ki ni bila prizadeta v nobenem izmed omenjenih pri-
VSEBINA:
Cene se dvigajo.
Naš gospodarski položaj.
Ženski odseki — cepitev sil?
Naši izseljenci v Argentiniji snujejo šole.
Naš tovariš upravitelj.
Tovarišu Josipu Lapajneju.
Občni zbor zadruge »Dom učiteljic«.
LISTEK: Muzej.
Učiteljski pokret: Z velikonočnega instruk-cijskega tečaja.
Splošne vesti. — Kaj vse pišejo. — Učiteljski pravnik. — Učiteljska tiskarna. — Mladinska matica. — Šolski radio. — Stanovska organizacija JUU.
merov, lahko mirno spi. Zato bi morale vselej, ko se nam kratijo pravice, solidarno vstati proti poskusom, da nas napravijo državljankam druge vrste. Nimamo več enakopravnosti, ki nam je bila zagotovljena v Uradniškem zakonu, kjer se ne govori o uradnikih moškega in posebej ženskega spoH ampak veljajo za vse enake določbe. Toda če ostanemo še nadalje brezbrižne za vse, kar se godi okrog nas, bomo izgubile še to, kar nam je še ostalo. Naša borba pa mora iti za tem, da izgubljeno nazaj pridobimo.
Če imamo že za ta vprašanja, ki zadevajo specialno učiteljice, premalo zanimanja, ga ne bomo imele tudi za druga, ki zadevajo vse članstvo. Zato je naloga ženskih odsekov, da ustvarijo med tovarišicami razpoloženje in voljo, da premotrijo svoj položaj ter izrazijo svoje želje in pomisleke v vseh zadevah, zlasti v onih, ki se tičejo posebej še učiteljic. Prva skrb nam bodi prava in resnična enakopravnost, ker le kot enakopravne članice moremo biti prava opora organizacije. Delo v ženskih odsekih pa bo naše sile pomnožilo in ne cepilo.
To je moje mnenje. Naj se oglasijo še druge, bodisi da to malodušnost spodbijemo, ali pa one, ki nam bodo mogle dokazati, da sile res cepimo.	K. L.
Naši izseljenci v Argentini snujejo šole
Ko se je lansko leto vrnil iz Južne Amerike z mednarodnega kongresa Pen-kluba zastopnik slovenskih književnikov P. Golia, je našim novinarjem opisal razmere, zlasti na-rodnokulturne, v katerih žive naši izseljenci v BuenosAiresu. Svoja zanimiva izvajanja pa je zaključil s poročilom, ki so ga preko njega poslali naši rojaki vsej naši javnosti: »Pošljite nam knjige, knjige, knjige!« Kratko je to sporočilo, a dovolj zgovorno, da nam prikaže odločno voljo naših rojakov, da ne utonejo v tujih narodih daljne latinske Amerike. V želji, da ohranijo tudi v novi domovini svojo narodnost in vezi s staro domovino, so Jugoslovani v Argentini osnovali svoja društva in organizirali svoj tisk. Vendar bi bilo tudi to dvoje le kratkotrajna borba, ki bi končala s porazom, da niso argentinski izseljenci spoznali nujnost rešitve problema' svoje dece. Ta problem je težak in resen pri izseljencih vseh narodov. Otroka, ki se je rodil v tujini, zrastel in se razvijal v tujem okolju, obiskoval tujo šolo, je težko ohraniti narodni skupnosti, kateri pripadata njegova roditelja. Vendar se vsi kulturni narodi lotevajo tudi tega težkega vprašanja in .ga rešujejo z večjim ali manjšim uspehom. Pri nas Jugoslovanih so uspehi majhni, kar pa nas ne sme čuditi, če nam je znano, da smo v tej smeri storili bore malo. Mislim, da tega ni treba dokazovati; zadostuje, da se spomnimo, da imajo vsi slovenski izseljenci supaj, ki jih računamo na 350.000, t r i izseljenske učitelje.
V Argentini živi približno 80.000 naših rojakov, ki niso imeli do sedaj nobene prave šole. Le izseljensko društvo »Tabor« v Bue-nos Airesu je organiziralo nekake zasilne počitniške tečaje za materinščino. (Ti mali tečajniki so lani uprizorili z velikim uspehom Ribičičevo »V kraljestvu palčkov«, kar je bilo za tamkajšnjo slovensko kolonijo poseben dogodek.) Vendar ti tečaji niso imeli pravega uspeha; morda tudi zato ne, ker je del izseljencev zrl radi svetovnonazorskih razlik, s skepso na idealno akcijo »Tabora«. V zadnjem času pa se opaža v vrstah naših izseljencev težnja, da se kljub razlikam v političnem mišljenju rešujejo naše skupne zadeve v skupni slogi. Prvi pojav take skupne akcije je bila velika prireditev vseh društev (razen enega!) 6. septembra 1. L, na kateri je nastopil tudi g. Golia. Sledila je lepa proslava Ze-dinjenja; najznačilnejša, posebno za razmere med slovenskimi izseljenci, pa je združitev »Slovenskega tednika« in »Novega lista« v novo glasilo »Slovenski list«. Vsi ti znaki kažejo, da je tudi poskus rešiti šolsko vprašanje med izseljenci resen. Mi želimo našim roja-
Nas gospod
Naš novi državni proračun, ki sta ga narodna skupščina in senat pravkar izglasovala, je mnogim prinesel razočaranja, a največje pač državnemu uradniku — učitelju. Nič čudnega, saj danes njegov gospodarski položaj nikakor ni zavidanja vreden. Od vsepovsod čujemo glasove, da se je splošni gospodarski položaj našega naroda izboljšal, delovni trg okrepil... kratko in malo: da smo že preživeli najhujšo krizo. Vemo, da se je celo z najreprezentativnejšega mesta to novo stanje razlagalo in prikazovalo čez mero optimistično. Saj je v svojem ekspozeju k predloženemu proračunu za leto 1937./38. sam gospod finančni minister številčno prikazoval izboljšanje naše gospodarske moči; in smo potemtakem že upali, da se nam bodo vrnila leta živahne prosperitete.
Zdi se pa, da je bil ves optimizem v lepše čase le še preuranjen. Novo gledanje na pojav gospodarskega izboljšanja je množicam pač prineslo nove cene vsem mogočim življenjskim potrebščinam. Porast cen komentirajo trgovski krogi z občutnim zvišanjem produkcijskih sredstev, predvsem surovin. Gre pri tem predvsem za važne življenjske rekvizite, ki jih danes neobhodno potrebuje v življenju vsak kulturen človek. Bodi kakorkoli; eno je gotovo: pribito ostane, da se dohodki državnega uradnika danes v razmerju s takšnimi in podobnimi poviški niso prav čisto nič dvignili, dasiravno bi bilo tudi naše uradništvo potrebno one pozornosti, kakor je je bilo n. pr. češkoslovaško. Predvsem je skrb odgovornih činiteljev, da bi končno že vzpostavili ravnovesje med novimi cenami življenjskih potrebščin na eni in gospodarskim položajem uradništva na drugi strani.
V knjigi, kamor piše naše državno uradništvo saldo svojega zadolženega življenja, pa zavzema še prav posebno poglavje učitelj. Oni učitelj, ki je pionir vsega prosvetnega dela med našim narodom; učitelj, ki je češče popolnoma osamljen intelektualec po naših vaseh, kjer v borbi z raznimi reakcionarnimi pojavami našega kulturnega življenja lomi kopje za dosego svojega plemenitega cilja, ki mu ga predpostavlja poslanstvo njegovega stanu.
Danes ni več redek pojav, in dokazi so iz dneva v dan vidnejši, kako se naša stanovska organizacija z vsemi razpoložljivimi legalnimi sredstvi bori za pravice svojega organiziranega članstva. Tudi niso še pozabljeni in vrženi v kot vsi napori, ki jih je organizirano članstvo doprineslo v borbi proti nedavnim redukcijam naših prejemkov. Naši napori so znani vsej jugoslovanski javnosti, in upravičeno se je takrat trdilo, da je učitelj najslabše plačani javni nameščenec. Ne samo, da ga nesocialna grupacija v podeželski tretji draginjski razred materialno zapostavlja, dasi je življenje na našem podeželju dražje od onega v mestu, tudi sicer je bil — in kakor izgleda bo še — prikrajšan za marsikakšno boniteto, ki jo ostalemu državnemu uradništvu nudijo večji kulturni centri kakor je naša obubožana in gospodarsko pasivna vas.
Borba za zdrav napredek šole je že pred desetletji povezala slovensko učiteljstvo in ga usmerila v konstruktivno in progresivno
irski položaj
delo. Sadovi tega požrtvovalnega dela so danes vidni v vseh panogah našega gospodarstva. Le učitelj, ta tihi in vedno skromni delavec, ki je druge računati in raznih gospodarsko pomembnih predmetov učil, se je vračunal, ko je upal na izboljšanje svojega gospodarskega položaja. Drugim je rezal s kulturo in znanjem prekvašen kruh, sam je bil potisnjen v kot, kamor se paberke stresa. Druge je živeti učil, prerasli so ga učenci in pričeli nad svojim učenikom izvajati svojo gospodarsko hegemonijo. O, kakšen paradoks življenja!
V borbi za svoj gospodarski položaj pa mora vprav slovensko učiteljstvo doprinašati žrtve, ki mu jih ne bi bilo treba, če bi bilo medsebojno močneje povezano kakor je. Vsi bi se morali boriti za naše skupne interese, nastopati složno in podpirati vodstvo organizacije, ki bo šlo tem lažje v boj za pravice svojega organiziranega članstva, čim večjo oporo bo imelo v strnjenih vrstah svojega članstva. Bil bi zares že skrajni čas, da mislimo na moralo tovrstne samovzgoje in da se otresemo vseh političnih posežkov in nazorskih opredelenj, kadar gre za izboljšanje našega socialnega položaja. Tovrstno vmešavanje v bistvo naše stanovske organizacije prinaša v naše vrste zgolj prepir in razkroj. Znani so sicer poizkusi takšnega in podobnega vmešavanja v našo stanovsko organizacijo, ki pa so se doslej še vedno izjalovili. In prav je tako. Pri tem moramo vztrajati, kajti samo stanovsko močno povezan in homogen kolektiv slovenskega učiteljstva bo žel uspehe v borbi za pravično napredovanje v višje položajne skupine in v borbi za izboljšanje naših plač, našega gospodarskega položaja na sploh.
Le na ta način bomo postali aktivni čini-telji svoje lastne usode, le tedaj se bodo poskrili vsi oni domoljubi, ki se danes še drznejo snubiti tega ali onega posameznika s svojimi političnimi načrti in le takrat bomo jasno spoznali, da so podobni domoljubi za nas in našo stanovsko organizacijo le — zgagoljubi.
Pred tednom je bila na tem mestu izrečena potreba ustanovitve prosvetnih zbornic. Naloga teh inštitucij bo predvsem borba za izboljšanje gospodarskega položaja vseh onih činiteljev, ki iz temeljev grade bodočnost našemu troedinemu narodu. Kajti le gospodarsko zdrav in odporen intelektualec se bo lahko iz vsega svojega bistva posvetil svojemu vzvišenemu poslanstvu, le goskodarsko močan in nezavisen učitelj bo lahko oral trdo ledino naše prosvetne njive in kazal narodu pot v lepšo bodočnost, navzgor.
Sredi velikih razkolov živimo. Vse se peha in bori za življenje, za prostor na soncu In vse vodi v borbo pohlep po življenju.
Tudi v naše vrste naj zaveje nov duh, borbeni duh, ki bo reguliral dosedanji način dela na naših zborovanjih. Vsi složno v vrste za izboljšanje našega gospodarskega položaja in.zdrav pohlep po zdravem življenju naj vodi vsa naša prizadevanja za boljši materialni položaj našega stanu!
Lojze Zupan.
kom pri tem delu mnogo uspeha, da bodo v kratkem nadomestili to, kar so zamudili.
Šolski zakon v Argentini dovoljuje vsakomur ustanavljanje zasebnih šol. Pravico javnosti pa more dobiti zasebna šola le, če izpolnjuje zakonske predpise glede učnega načrta in učiteljskega osebja. Učni načrt takih šol upošteva načrt argentinskih šol z dodatkom narodnih predmetov dotične narodnosti; torej nalaga deci mnogo več dela. Take zasebne šole seveda ne uživajo nikakih državnih podpor ter padejo vse v breme dotični narodnosti, kateri šola pripada.
Kljub težkim žrtvam, ki jih nalaga vzdr-žavanje šol izseljencem, imajo razne narodnosti med emigranti v Argentini lepo organizirano šolstvo. Prednjačijo Nemci, ki imajo za svojih 200.000 rojakov nič manj kot 200 šol. (Primerjaj: Nemci 200.000:200; Jugoslovani 80.000 : 0!) Samo v Buenos Airesu imajo Nemci 17 šol od otroškega vrtca do popolne gimnazije, imenovane Goethejeva šola, s katere morejo dijaki brez vsake ovire preiti na argentinsko univerzo. Vse buenosaireške nemške šole imajo namreč pravico javnosti in veljajo njih spričevala enako kot spričevala s katerekoli argentinske državne šole. Nemška kolonija izda za svoje šolstvo letno 800.000 pesov.
V soboto, 30. januarja t. 1. se je vršil na jugoslovanskem poslaništvu v Buenos Airesu sestanek zastopnikov vseh izseljenskih društev iz mesta in bližnje okolice. Zastopanih je bilo 10 društev. Pobudo za sestanek je dal naš poslanik v Argentini g. dr. Izidor Cankar. Po daljši razpravi, v katero so posegli zastopniki vseh društev, se je osnoval »Jugoslovanski osrednji pripravljalni šolski odbor«. Ta odbor si je zastavil nalogo, da bo ustanavljal šole in tečaje za materinščino; pri vsaki taki šoli pa tudi posebno šolsko društvo, ki bo prevzelo v svojo oskrbo materialno stran šole. Seveda bo tudi osrednji odbor zbiral sredstva za vzdrževanje šol in bo pomagal posameznim šolskim društvom.
Da je razpoloženje naših izseljencev naklonjeno tej akciji, dokazuje sestanek zastopnikov treh slovenskih društev v Buenos Airesu, ki se je vršil že tri dni na to, t. j. dne 2. februarja. Na tem sestanku je bil izvoljen pripravljalni odbor za »Slovensko šolsko društvo«, ki je v teku februarja sklicalo sestanke slovenskih staršev v raznih okrajih Buenos Airesa. Na sestanku je bil sprejet načelni sklep, da se bo letos organiziralo poučevanje nacionalnih predmetov v treh okrajih. Šol s pravico javnosti pa seveda ne bo mogoče takoj osnovati. V enem izmed teh okrajev pa bo društvo že letos izvedlo večji poizkus: ustanovilo bo slovenski otroški vrtec in dečje zavetišče za otroke, ki že hodijo v argentinsko šolo. Vodstvo teh ustanov bo izročeno slovenskim šolskim sestram. V Argentini ni med našimi izseljenci dovolj dobrih in sposobnih učnih moči. Zato bo to vprašanje najteže rešiti. Tam se nahaja le nekaj slovenskih šolskih sester, ki so že pred leti prišle v Argentino z namenom, da bodo pomagale pri vzgajanju slovenske izseljenske dece. Ker pa takrat ni nihče imel razumevanja za to, da bi jim omogočil delo, radi katerega so šle preko široke luže, so se razkropile po argentinskih zavodih, kjer vzgajajo argentinsko in celo indijansko deco.
Našim izseljencem v Argentini želimo pri njihovem plemenitem prizadevanju obilo uspeha.	D. P.
Naš tovariS upravitelj
(V spomin Josipu Lapajneju.)
Sem sanjal, kakor da sem v grobu bil, rahljal mi nekdo je zemljo, zemljo trdo, tako težko — duhtečih rož mi je sadil, sadil, s solzami svojimi kropil.
Tako je napisal pred leti, ko je bila smrt še daleč, v slutnji namreč, v resnici pa je že stala s svojo trdo, koščeno roko na pragu njegovega življenja in čakala, da zamahne po tem, zdravja in življenja, polnem človeku.
Sem sanjal, kakor da sem v grobu bil ...
In mi---mi bi tako srčno radi videli,
da bi bil to le strašen sen, da bi se zbudili v veselejšo resničnost.
Zal! Vsepovsod je praznina, vsepovsod nam reže v srca grozna resnica: Našega dobrega upravitelja ni. Tihe so naše učilnice, tiho, sklonjenih glav hodimo drug mimo drugega; zamišljeni in resni so naši koraki, brez volje do dela, do ustvarjanja.
Njega, ki nam je vlival pobude in veselja, ki je dal vsemu našemu delu svoj pečat, ni več.
Še plapola raz šolo črna zastava in okrog učilnic je tihota kot jo ustvarja smrt moža, ki je zarezal s svojim nenadnim odhodom globoke in boleče brazde, ki ječe pod silnim udarom.
Ko smo v sredo po veliki noči prišli nazaj, smo trkali drug za drugim na vrata njegove pisarne. Prijazno nas je sprejemal in pozdravljal; tako sprejema oče svojo druži-nico. Ves zadovoljen, vesel in nasmejan je bil njegov obraz. Potem je še spisal članek za časopis (ki se je žal izgubil) »Preprečena nesreča na planinah«, kjer opisuje, kako je devet častnikov-pilotov, ki so prišli za praznike na Krvavec odvrnil, da niso lezli na Kalško goro in Grintavec — po gotovo smrt. Da bi jih še bolj odvrnil od njihove namere, jim je gori v »dom« poslal naslikane mrtve žrtve, ki so jih že terjale te planine in napisal na zadnjo stran »Memento mori«. Te mlade fante je ubranil smrti, njega nismo mogli ubraniti kruti, koščeni roki, ki je z vso neusmiljenostjo zgrabila po njem.
Bil je mož dela. Ko bi oni tihi prostori njegove pisarne mogli povedati, koliko ur je v delu preživel v njej. Nobena jutranja ura mu ni bila prezgodnja, in ženice, ki so hodile k jutranji maši, so ga prepogosto sre-čavale, ko je šel v pisarno. In zvečer je luč njegovega okna pričala, da roka še vedno piše, da uboga glava še dela in snuje. Čim več dela je imel, bolj zadovoljen, bolj veder in bojevit je bil.
In zato je tiho glodala v njem misel na čas, ko se bo treba umakniti drugim. In vse to je bilo tako blizu, da se mu je oko z bolestjo zazrlo v prihodnjost in srce se je v takih hipih spomnilo na vse obile prestale krivice, s katerimi je bila njegova pot gosto posejana — in še na zadnjo krivico, o kateri je najraje molčal, pa ga je pekla in skelela.
Mož tolikega dela, tolikih zmožnosti ni našel priznanja za vse to.
Užitek je bil prisostvovati pouku v njegovem razredu. Koliko življenja je dal vsaki, še tako mrtvi in suhoparni stvari! Rad je videl, da smo prišli v njegov razred, radi smo
f Josip Lapajne.
prihajali mi, vendar še premalo. Da smo vedeli, da boš ti naš vodnik tako hitro odšel od nas, o kolikokrat bi še sedeli pri tvojem pouku in zajemali iz tvojih toli zanimivih, živahnih podavanj vsega, kar nam tako manjka.
Mnogo, mnogo je dal iz svojega bogatega duševnega zaklada otroškim dušam; saj je bil pa tudi naobražen šolnik kot jih je malo med nami.
Nikoli ga pouk ni utrujal; govoril je, po-daval, mnogokrat peljal otroke ven, da so ob živi prirodi zajemali praktične nauke za življenje.
Zadnji mesec pred operacijo se je po pouku večkrat prijel za glavo in rekel: »Oh, otroci, kako me boli glava.« Pa si vzlic bolečinam nikoli ni dal miru, nikoli počitka. Uboga glava je vedno snovala, vedno delala, vedno mislila kaj bi še storila, kako bi še koristila šoli, učiteljstvu, ljudstvu. Na počitek nikoli ni mislil
Edini odmor, ki si ga je včasih po napornem delu privoščil, je bila pot na Krvavec.
Tam je v tišini belih planin, v svojem ljubkem planinskem domu črpal moči in utehe za vse težave, ki so mu bile natrpane v življenju.
O, kako ponosno je prišel včasih iz planin v šolo z divjim petelinom v roki! Koliko veselja mu je žarelo v očeh! In potem je sledilo povpraševanje otrok in njegovo zanimivo, veselo pripovedovanje.
Vse je bilo v njegovi besedi: pouk, brezmejna vedrina, ki je otroke popolnoma prepoj ila.
In sedaj smo sami. Kot uboga, osirotela družinica, brez varuha, brez skrbnika.
Ker njega ni v naše učilnice, hodimo mi k njemu. Vsak dan ima ob sebi mladino, ki mu ljubeče prižiga svečke in nosi sleherni dan v drobnih ročicah nežno pomladno cvetje, ki ga z vso otroško ljubeznijo polaga na grob nepozabnega gospoda upravitelja.
S. V.
Tovarišu Josipu Lapalneju
»Saj srca zvesta kakor zdaj, ostala bodo vekomaj!«
smo peli četrtoletniki ljubljanskega učiteljišča leta 1899. ob razhodnici. Tega smo se tudi zvesto držali, čeprav smo se razkropili po vsej ožji domovini, do današnjega dne, ta vez drži, dokler se poslednji naše devetorice, ki še tavamo po zemlji, ne pridruži tovarišem nad zvezdami!
Sešli smo se ob 10-, 20-, 25- in ob 30-letnici, od takrat vsako leto... in vselej so kazale naše duše isto prožnost, razigranost in ideal-nost kakor leta 1899., le telesa so dozorevala bolj in bolj.
Za 30-letnico smo že dobili srebrne vence, dvojne oči itd., le Ti, dragi Jože, nisi hotel izven srebrnega venca nobenih starostnih telesnih doklad. Leto mlajši, si bil za 15 do 20 let krepkejši kakor mi. Stal si kakor hrast, ... a usoda! Nenadoma zruši hrast strela, tako
je zrušil tudi Tebe slučajen, nenaden udarec, ki pa ni zrušil le Tebe, temveč pretresel tudi nas, Tvoje sošolce, ki smo Te ljubili kakor brata!
Izgubila je družinica svojega skrbnega, ljubečega moža - očeta, brat brata, Davorin-Jenkova šola v Cerkljah svojega upravitelja, učitelja, pesnika, pisatelja in vzgojitelja, izgubilo je učiteljstvo domače šole in okraja svojega voditelja in borca za stanovske pravice, težko ga bosta pogrešali sekcija in JUU. Kaj ostaja nam vsem?!
Ostaja nam le tolažba, da rešen zemskih težav in nadlog, uživaš nad zvezdami obilo plačilo za svoje zvesto, vneto in nesebično delovanje na zemlji. Izprosi v raju tolažbe vsem, ki žalujemo za Teboj, — Cerkljanom, tovarišem in domovini pa vrednega naslednika!
Jože! — z Bogom! — na svidenje!
Z. Mikuž.
Občni zbor zadruge „Dom učiteljic
«
Radi kratkih velikonočnih počitnic je bilo težko najti prikladen dan za občni zbor, da bi se ga moglo udeležiti čim večje število to-varišic. Tem bolj vesele smo pozdravile zlasti tovarišice iz oddaljenejših krajev, ki se v polni meri zavedajo dolžnosti napram svoji zadrugi.
V imenu načelstva je poročala najprej tovarišica Sodnikova o delovanju zadruge v splošnem. Ugotovila je, da je še vedno premalo zanimanja za naš skupen načrt, premalo zaupanja v lastno, moč, v mnogih primerih napačno pojmovanje. Ponovno smo že poudarjale, da naš »Dom« ne pomeni cepljenja
boste kupili Vaš pomladni plašč pri PAULINU v Ljubljani, Kongresni trg št. 5,
ki nudi cen j. učiteljicam poleg ogromne izbire najlepših modelov tudi na mesečno odplačilo najnižje cenel
Tudi
Huzei
(Spomin iz 32. stoletja.)
Ko smo se odpočili, smo izrazili željo, da bi si ogledali tudi zgodovinsko plat visoko spoštovanega mesta Liburnije. Naši spremljevalci so nekoliko skomignili z rameni, češ, da o zgodovini mesta ne vedo nič, treba bi bilo stopiti pač v takozvane muzeje. Vzradostili smo se in smo bili koj pripravljeni. Odpeljali so nas po širokih ulicah in kmalu smo se ustavili pred kopico palač, kjer so bili muzeji. Nekaj časa smo izbirali, nato smo izbrali oddelek, ki je nosil napis: Razvoj vzgoje in pouka. To bo nekaj za nas, smo si mislili in veselega srca smo se napotili po stopnicah. Sprejel nas je dostojanstveno oblečen vodnik z resnimi brki in strogim pogledom. Pogladil si je redko brado in zmrdo-vaje se dejal, da si najbrže preveč obetamo.
Zamrmrali smo nekaj o učiteljih in o njih pomenu za vzgojo.
Zamahnil je z roko in se nekoliko vznemiril. Seveda, je rekel, ti učitelji bi nam kmalu vzeli vajeti iz rok. Vso vzgojo so vzeli v svoje roke, vso pedagogiko. Komaj smo se jih otresli, ne bodi jih treba, čemu bi se taki ljudje vtikali v naše posle? No, zdaj smo jih rešeni. Njih pleme je že davno izumrlo. V tem oddelku boste videli sledove velikih naporov našega naroda, da je vrgel s sebe tri-noštvo učiteljev in njih znanje ter spet svobodno zadihal pod svobodnim soncem. Postalo nam je neprijetno, zmedli smo se, v naša srca je legla tiha žalost in na lahko smo vprašali, kako je prav za prav sedaj s poukom, s takozvanim osnovnim znanjem. Spet je naš vodnik zamahnil z roko in se nam nasmejal. Dejal je, da so to vendar čisto nepotrebne stvari, na tisoče let od stvar jen ja sveta do dvajsetega stoletja je živela lahko večina ljudi brez čitanja in pisanja, čemu bi zdaj ne. In potem je to tudi varnejše zaradi pohujšljivih misli, ki ,se s knjigami zanašajo med narod. Manj ko je knjig, srečnejše živi narod.
Pritrdili smo mu, da je to j ako zdrava misel, ki ima za posledico lahko prepotrebno varčnost. 2e v davnih dneh so živeli ljudje tako zdravih nazorov, žalibog, da so bili v manjšini in vedno bolj so izumirali. Zdi se pa, da se zgodovina ponavlja, če je res zdaj tako naziranje zmagalo.
Naš vodnik je zadovoljno prikimal. Bil je vesel, da smo pohvalili dvaintrideseto stoletje in nam je še naprej razlagal, kako imajo vse demokratično razdeljeno. Kjer že mora biti učitelj, tam ga občani izvolijo. To so navadno zaslužni ljudje, plače sicer nimajo, pač pa prosto hrano pri vseh hišah v vasi. Inteligenca? Te res ni toliko kot njega dni, zato pa vsaj ni brezposelna.
Nam se je zdelo to vse jako pametno urejeno.
Potem smo stopili v muzej.
Vodnik nam je rekel:
»Zdaj boste videli spomenike orjaške borbe, ki jo je vodil naš narod za svojo svobodo, za svobodno sonce, tako rekoč za samoodločbo, kako je izdajal manifeste, da bi se rešil učiteljske tiranije. Najhujša je bila ta borba v dvajsetem stoletju. Prosim, kar naprej!«
Stopili smo v prvo dvorano. Ko so se oči privadile prijetnemu mraku, smo ugledali po stenah krog in krog same podobe. Približali smo se in spoznali stare znance. Srce se nam je širilo v prijetni domačnosti, segli smo po klobukih in prisrčno pozdravili. Sami .spodobni obrazi, ravno prav rejeni, mirni, zadovoljni, kakor smo jih srečavali nekoč po naših cestah. Videli smo jih, kako so mali in nebogljeni tekali po vaseh, hodili k nam v šolo ter s široko odprtimi očmi poslušali, ko smo poučevali. No, potem so dorasli in so se izpremenili. Človek je že take nature, da tepta, kar mu je najdražje. Zdaj se je vil nad njihovimi podobami ponosen napis: Borci za svobodo našega naroda.
»Počastimo jih z enominutnim molkom!« je dejal s šepetajočim glasom naš vodnik. Pobožno smo povesili glave in 6e potopili v
spomine na pretekle ljudi. Nato nam je začel razlagati življenje najimenitnejših borcev. Čudili smo se, kako, da nismo nekoč spoznali vse veličine teh junaških ljudi, ko so nam bili vendar tako blizu, da smo lahko opazili vsako malenkost. Seveda, v teku let se je marsikaj izgubilo, morda tudi kaj važnega, ostalo je samo golo dejstvo, da so to za narod znameniti možje.
Potem smo se napotili v drugo dvorano.
»To je pa naš arhiv!« je rekel vodnik in dobrodušno pobožal z očmi visoke skladovnice listin in knjig. Srce se nam je napolnilo s pričakovanjem nečesa velikega, pobožno smo sklenili roke in čakali.
Potem smo videli marsikaj.
Najprej velike napise, da so učitelji škodljivci naroda da so tatovi ljudske svobode, pijavke in drugo. Ti napisi so bili nalepljeni na velike drogove.
»Rabili so jih namreč pri manifestacijah, prepevali so jih celi zbori. Bil je namreč narod v tistih časih še precej neveren in ne-zaupen. Komaj smo ga prepričali, da imamo mi prav, ne pa učitelji.«
Potem smo videli zanimive listine, cel rožni venec samih zgodbic in pomembnih sodb narodnih voditeljev. Nekatera imena so se nam zdela čudno znana, zdelo se nam je, da smo jim sami pomagali do voditelj-stva. Toda nismo se preveč vznemirjali, življenje je pač tako, da dopusti najbolj presenetljive zaključke in končno je že davno, davno, kar se je vse to zgodilo.
»Tukaj je vse polno znamenitih listin«, je dejal naš vodnik. »Če hočete napisati zgodovino naših velikih bojev v dvajsetem stoletju, lahko ostanete in se jih poslužite. Drugače pa nimamo časa, da bi prebrskali vse, poglejmo samo nekatere. Vzemimo na priliko ta dva primerka'«
In vzdignil je dve listini in potresel z njima pred našimi očmi.
»Prva spada med Rudolfinske anale«, je dejal. »Njena izvirnost je neštetokrat dokazana. To je dokument, ki dokazuje s stati-
stiko za vsak dan posebej, kako so v dvajsetem stoletju učitelji izrabljali ljudsko zaupanje, pasli ves teden lenobo in uživali ogromno plačo. Dokument je pristen, dobro ohranjen. O priliki ljudskih manifestacij ga zapremo v stekleno omaro in ga kažemo proti vstopnini.«
Dovolil nam je, da smo se nekoliko dotaknili znamenite listine, samo dotaknili, zakaj bog ve, kakšne namene je imel kdo z njo, v Liburniji so jo pa čuvali kot dragocenost.
Potem smo videli še drugo listino.
»To je še večji dokument«, je pripovedoval šepetaje in se oziral po dvorani, če se ni splazil vanjo kak nepoklicani. »Ta spada v zbirko Karnijskih analov. Le s težavo smo ga ohranili, danes pa predstavlja večjo vrednost kot štirinajst \Vilsonovih točk ali proglas ameriške neodvisnosti ali pa seznam človečanskih pravic. Vsi narodi so nam nevoščljivi za ta dokument, zato ga skrivamo kot največjo dragocenost in ponoči postavljamo stražo pred vrata. Tu je razo-deto vse početje učiteljev dvajsetega stoletja, kako so vzgajali ljudstvo, kako so živeli, kako so redili v šolah mačke in drugo. To je magna karta naših bojev.«
Pogledali smo dokument. Bil je napravljen iz močnega papirja in lično spisan, okrašen z narodnimi *trakovi in številnimi pečati. Brali smo in se čudili. Na drugi strani je bila načečkana brez posebne lepote in neštetokrat prečrtana nepomembna razprava o nekem notarju in italijanskih lirah. Toda tega nismo razumeli. Ljudje so bili pač varčni in so vzeli za dokument na eni strani že popisan papir.
»Takega muzeja še nismo videli«, smo priznali vodniku.
Bil je naravnost vzhičen in pokazal nam je še mnogo lepot, mnogo časnikov, nazadnje nam je pa vse to že presedalo, zahvalili smo se za pouk in odšli, da si ogledamo tudi znanstvene zavode.
od skupnega stanovskega dela, nasprotno, njegov namen je ravno osredotočenje sil. Dom ni namenjen samo učiteljicam, saj imamo v načrtu prav tako internat za učiteljske hčerke, in bi torej služil tudi učiteljskim družinam. — Glede izjav nekaterih tovarišic, ki so izstopile iz članstva, češ, da se ne strinjajo z načeli, ki jih članice zadruge javno zastopajo, izjavlja tov. načelnica sledeče: Zadruga kot gospodarska ustanova nikjer ne nastopa s kakimi načelnimi izjavami, ker to ne spada v njen delokrog. Prižadeva si pa pridobiti vse tovarišice, bodisi tega ali onega svetovnega nazora. Dom naj bi bil skupen vsem tovariši-cam, saj imamo vendar toliko skupnih interesov in skupnih težav, ki jih bomo premostile, če bomo složne. — Predlaga, da bi poiskala naša zadruga stikov z ženskimi odseki, ker upa, da bi se potom njih zbudilo med to-varišicami večje zanimanje za naš »Dom«. — Končno je pozvala tov. načelnica navzoče članice, naj bi se izrekle o predlogu glede ustanovitve posojilnice v okviru naše zadruge, o čemer se je razpravljalo že na božičnem sestanku. Ponovno so se razmotrivali razlogi, ki govore za in proti ustanovitvi, nato pa so zborovalke soglasno odklonile predlog.
Tajnica tov. Herenova je poročala, da je imela zadruga v preteklem poslovnem letu 10 rednih in 1 izredno sejo, na katerih se je razpravljalo o tekočih zadevah zadruge. Po svojih zastopnicah se" je zadruga udeleževala rednih sej JŽZ in sej Gospodarskega sveta JUU. Dalje^Se je udeležila ustanovnega občnega zbora Pedagoškega društva v Ljubljani, občnega zbora Zveze slovenskih zadrug, Učiteljske hranilnice in posojilnice, čajanke na čast pisateljice ge. Marice Bartolove, bivše učiteljice, Ob priliki njene 70 letnice. — Zavetišče Marije Mehletove, ki se vzdržuje iz raznih podpor, podeljenih na prošnje naše zadruge, poseča letos 55 učenk I. dekliške meščanske šole. Od teh dobiva 20 najubož-nejših brezplačen obed, nadzorujejo jih pa
učiteljice imenovane šole. — Akcija za nabiranje kamnov se je nadaljevala in smo pridobile zopet nekaj podpisov tovarišic.
V imenu nadzorstva je poročala tov. Gre-goričeva, blagajniško poročilo pa je podala tov. Levčeva. Prečitalo se je tudi revizijsko poročilo Zveze slov. zadrug. Soglasno je bil sprejet predlog o razrešnici z zahvalo in pohvalo za načelstvo in nadzorstvo.
Nato je predavala tov. Marija Pleškova o temi: »Naloga učiteljice za povzdigo tujskega prometa«. V referatu, ki je zbudil med poslušalkami veliko zanimanja, je govorila o nedostatkih in potih k izboljšanju o tej važni naši gospodarski panogi. Treba pa je sodelovanja in podpore še raznih drugih faktorjev, ker drugače ne more imeti delo učiteljic onih uspehov, ki so za tujsko-prometne kraje nujno potrebni. Na splošno željo zborovalk bo predavanje tudi objavljeno. Soglasno se je sklenilo, naj naša zadruga na občnem zboru Banovinske ženske zveze stavi naslednje predloge:
1.	Na ženskih učiteljskih šolah se mora uvesti praktičen gospodinjski pouk.
2.	V tujsko-prometnih krajih bi morala imeti vsaka šola šolsko kuhinjo z inventarjem za praktičen gospodinjski pouk.
3.	Koče in gorske gostilne se ne smejo dajati v najem prosilkam brez strokovne izobrazbe. Tudi se gostilniških koncesij ne sme dovoliti strokovno nekvalificiranim osebam.
Dosedanja tajnica tov. Marija Herenova zamenja svoje odborniško mesto s tov. Marijo Lapajne, članico načelstva, ki prevzame odslej tajniške posle.
Z obžalovanjem vzamejo zborovalke na znanje odstop zaslužne tovarišice Vite Zupančičeve, ki je bila vsa leta članica in od-bornica Društva učiteljic, kakor tudi zadruge Dom učiteljic. Kot naša častna članica pa bo še nadalje po možnosti posečala naše seje. Na njeno mesto je bila soglasno izvoljena tovarišica Marija Prezljeva.
Učiteljski pokret
Z velikonočnega instrukcijskega tečaja
Instrukcijski tečaj, ki se je v dneh 25. in 26. marca vršil v Mariboru, je na lep način dokazal, kako pravilno smo započeli naše delo in kako tesno nas zadane naloge vežejo v trden kolektiv, ki se najmanj ne straši zaprek in težav, postavljenih na pot k našim ciljem: za boljšo šolo, za sodobnim zahtevam odgovarjajočo vzgojo slovenske mladine, za boljši položaj slovenskega učitelja, za lepšo bodočnost slovenskega otroka. Kljub visokemu datumu, kljub skrajno slabemu vremenu, kljub bližajočim se praznikom se je zbralo lepo število tovarišic in tovarišev v šoli v Razlagovi ulici. In kar je najvažnejše: udeleženci niso bili navadni tečajniki, ki pasivno sprejemajo predavateljeve konstatacije, z ozi-rom na bon ton izploskajo svoje odobravanje ter se razidejo. Ne! Udeleženci tega tečaja so bili vsi brez izjeme aktivni sodelavci, ki so s svojim sodelovanjem držali dejanje tečaja v stalni napetosti. In še je bilo premalo časa. Mnogokaj bi se moralo še rešiti. Zato ni čudno, da se je ob koncu tečaja spontano pojavila želja: Še se moramo sniti! Čimprej!
Udeleženci so bili skoraj iz vseh srezov štajerskega dela Slovenije; iz kranjskega dela dva (logaški in kamniški srez). Mlade hrvatske tovariše je zastopal tov. Vinko Šonja-ra. Nobenega zastopnika ni poslal odsek Učiteljskega pokreta pri sekciji v Ljubljani.
Ob določeni uri je predsednik mariborske delovne edinice tov. Majhen otvoril tečaj s kratkim nagovorom in pozdravom. Posebno toplo je pozdravil tov. V. Šonjaro, ki se mu je zahvalil za pozdrav ter izrekel simpatije hrvatskih tovarišev, saj nas veže isto stremljenje, isti cilji. Poudaril je potrebo čim tesnejšega sodelovanja, kajti to sodelovanje more roditi le dobre sadove, predvsem pa medsebojno izpopolnjevanje. Izjavo tov. Šo-njare so udeleženci tečaja sprejeli z velikim odobravanjem.
Nato je povzel besedo tov. Martin Men-cej. V precizno zasnovanem govoru je obrazložil važnost in pomen duševnega raziskovanja otrok. Ta pomen so uvideli že pri vseh kulturnih narodih, le pri Slovencih se ta važna panoga praktične psihologije konsekvent-no zanemarja. V tem pogledu smo Slovenci celo med Jugoslovani na zadnjem mestu, kajti celo poklicni slovenski činitelji do sedaj še niso dali nobene pobude za tovrstno delo. Tudi na tem polju si mora slovenski učitelj sam pomagati. Referent je orisal historični razvoj skale testov za psihološko preizkušnjo po Binet-Simonu in Bobertagu ter omenil zasluge nekaterih srbskih znanstvenikov na tem polj u. Nato je praktično pokazal, kako se s pomočjo testov dožene inteligenčna stopnja otroka. Referat je zaključil s sledečimi konstatacijami:
Psihološko raziskovanje, bodisi individualno bodisi kolektivno, je delikaten posel, ki ne trpi nobene površnosti in šarlatanstva.
Kdor hoče s pridom in zanesljivo psihološko raziskovati, se mora v ta namen pripraviti v laboratoriju ali vsaj s temeljitim študijem zadevne literature.
Testiranje ni edina pot k ugotavljanju inteligenčnega standarta otroka. Ono je samo nujen eksperiment, ki naj potrdi učiteljeva opazovanja.
Duševno raziskovanje ne sme biti samemu sebi namen.
Po referatu se je razvila živahna disku-zija, v katero so posegli tov. Jurančič, Vrane, Ledinek, Šegula, Majhen, Hudales in drugi. Debata je ugotovila predvsem praktične posledice duševnega raziskovanja otrok, ki so v glavnem sledeče:
Dosedanje skale te9tov so plod dolgotrajnega dela in eksperimentov, vendar so nastale v okoljih, ki so našemu otroku tuja. Zato jih moramo uporabljati le kot obče norme, ne pa kot absolutno zanesljivo sredstvo. Skale testov, ki odgovarjajo okolju, v katerem živi slovenski otrok, bodo nastale vzporedno pri raziskavanju, kakor se je to že zgodilo, n. pr. v Srbiji. Cim pa bomo ugotovili inteligenčni standart slovenskega otroka, nam bo mogoče postaviti konkretne predloge glede učnih načrtov, glede načina pouka in glede smotrne ureditve šolskega življenja sploh.
Popoldan je tov. Oskar Hudales referiral o tem, kako izračunamo rentabilnost kmečkega posestva. Uvodoma je opozoril, da si našega načrta za raziskavanje podeželja ne smemo v toliko napačno tolmačiti, da bi ugotavljali rentabilnost vseh posestev na raziskovalnem področju. To bi sicer bilo idealno, nujno potrebno pa ni. Zahtevalo bi tako delo ogromnega časa in energij. Nujno je le, da raziščemo po tri karakteristična posestva z ozirom na velikost in kategorijo zemlje. Pač pa je pojm »velikost posestva« popolnoma relativen in ga je treba določiti z ozirom na krajevne prilike. S pomočjo teh šestih primerov je mogoče tipizirati vsa ostala v okrožju, kar popolnoma zadostuje. Nato je referent praktično pokazal, kako se rentabilnost izračuna, katere činitelje moramo pri sestavi bilance upoštevati, ter dal še nekatera nadaljna navodila za tehniko tega dela. Omenil je, da bi bila najboljša ona bilanca, ki bi jo dotični kmet sam sestavil, s pomočjo dnevnih zapiskov v teku enega leta. Marsikje bo to mogoče, drugače pa naj se bilanca sestavi v razgovoru s kmetom. Tudi ta bo precej točna, saj kmetova bilanca ni tako komplicirana, kakor ona kakega pridobitnega podjetja. Referent je dokazal, da so vsa dosedanja razglabljanja v ekonomskem in socialnem položaju našega podeželja, v katerem se slovenski otrok duševno oblikuje, idealistična, neznanstvena in neresna, ker ne upoštevajo točnosti progresivnih znanstvenih zaključkov.
Zopet se je po referatu razvila živahna debata, v kateri so sodelovali tov. Jurančič, Mencej, Šegula, Župančič, Kontler in drugi. Tov. Kontler je bil mnenja, da tako raziskovanje ne spada v kompetenco učiteljevega dela in da ga bo skoro sigurno izvršila snujoča se kmetijska zbornica. Na to opombo so debaterji živahno reagirali ter ugotovili sledeče :
Res ni raziskovanje podeželja naša naloga, toda slabe izkušnje preteklosti nam dokazujejo, da se na take prognoze ne smemo zanesti. Mi bi bili zelo hvaležni, če bi nam tega posla ne bi bilo treba opravljati, toda do danes niti najvišji slovenski znanstveni zavod, univerza, v teku 19 let svojega obstoja ni pokazal niti najmanjše volje, niti dal kake iniciative, da se to raziskovanje izvrši. Prav tako ne bo tega naredila bodoča kmetijska zbornica, ki bo samo drug naslov za sedanjo kmetijsko družbo, ki je že tudi imela sto let časa, da slovensko podeželje gospodarsko in socialno razišče. Zato smo sedaj poklicani mi učitelji, da to nalogo izvršimo. Preko nje ne moremo, če hočemo do kraja spoznati vse tiste faktorje, ki vplivajo na psihični razvoj slovenskih otrok.
Program prvega dne je izčrpal tov. Mencej, ki je dal nekaj navodil, kakšno pot naj • ubere raziskovalec industrijskega kraja. Poudaril je potrebo zadevne literature. Sam je sestavil seznam teh del, ki ga bo mariborska
delovna edinica sproti izpopolnjevala v stanovskem glasilu. Oglasil se je še tov. Jurančič, ki je z zanimivimi grafičnimi slikami pokazal, kako družabne in ekonomske prilike vplivajo na gibanje rojstev in smrti ter na razmerje med številom zakonskih in nezakonskih otrok.
Naslednji dan tečaja je bil posvečen organizačnim zadevam. Posamezne delovne edinice so poročale, kako so začele z delom na terenu in kako so ga organizirale. Videti
je bilo, da so začetne težkoče že premagane in da sta n. pr. mariborska in ptujska delovna edinica že sredi temeljitega dela. Zboro-valci so razpravljali še o publiciranju člankov v pokretovi rubriki »Učiteljskega tovariša« in o odnosih do sekcije.
• H koncu je govoril še tov. V. Šonjara, ki je izjavil, da odhaja v Zagreb z novimi pobudami in trdno vero v uspeh slovenskega in hrvatskega učiteljskega pokreta, nakar je tovariš predsednik zaključil lepo uspeli tečaj.
Največja, najlepša izbira in skrajno nizke cene spomladanskega volnenega blaga za plaSte, kostume, komple je in obleke.
Pralno blago in čudovito lepe svile■ Za cenj. učiteljstvo posebne plačilne ugodnosti
I
A.ZLENDER
manufaktura za dame in gospode
Ljubljana — Mestni trg 22
Splošne vesti
—	Ekskurzija na mednarodni učiteljski kongres in svetovno razstavo v Parizu je zagotovljena. Udeležencev bo po dosedanjih prijavah, ki pa še niso zaključene, okrog 80. Iz Ljubljane odpotujemo preko Avstrije in Nemčije in si spotoma ogledamo slikoviti Salfcčburg ter živahni Miirichen, kjer bomo tudi prenočili. Za Pariz imamo na razpolago 6 dni, kar bo dovolj, da si ga lahko dobro ogledamo. Predvidenih je tudi nekaj izletov v zgodovinsko okolico. Vračali se bomo preko Švice, kjer se ustavimo najprej v Ženevi, naslednjega dne pa v Zurichu. V obeh mestih nas čaka prenočišče. Vožnja ob divnem ženevskem jezeru in med orjaškimi švicarskimi gorami je nekaj edinstvenega in nepozabnega. Tudi za Innsbruck in okolico imamo na razpolago nekaj ur. Potem pa naravnost proti domu z vso kopico bogatih spominov, ki jih bomo radi obujali leta in leta. — O podrobnostih, ki jih še izdeluje odsek, se pogovorimo v prihodnjih številkah »Učit. tovariša«. Kdor se namerava še prijaviti, naj ne okleva, ker preko 100 udeležencev ne bomo sprejeli. Takih ugodnosti, kakor jih bomo imeli mi, gotovo ne bo deležna nobena druga ekskurzija.
—	Pedagoška centrala v Mariboru priredi v dneh od 12. do. 17. aprila 1937. v dvorani Ljudske univerze VI. pedagoški teden, ki bo obravnaval nekatera pereča vprašanja naše srednje šole: Bistvo in zgodovinski razvoj srednje šole do današnje dobe. Prof. Jan Šedivv. — Higienske prilike na naših srednjih šolah. Zdravnik dr. Fr. Pavlic. — Šolska umrljivost ali repetentstvo na naših srednjih šolah. Prof. dr. Fr. Crnek. — Reforma sprejemnega izpita za 1. razred srednje šole. Vadn. učit. Alf. Kopriva in prof. dr. Rud. Perhavec. — Poenotenje šolstva, klic naše dobe in naloga bodočnosti. Prof. G. Šilih. — Vprašanje srednješolskih učbenikov. Dr. Jak. Šolar, prof. na gimn. v Št. Vidu pri Ljubljani. — Začetek predavanj dne-vno ob 20. uri.
—	»Roman o Prešernu«, nova knjiga like Vaštetove izide v začetku maja. Glej sub-skribcijske cene v naročilnici med današnjimi inserati. — Knjigotržna cena bo za 25 % višja. Priporočamo tovarišem in tovarišicam, da se poslužijo subskribcijske cene in naročijo pravočasno zanimivo knjigo. Knjige se razpošljejo po prejemu plačila.
—	Koper 1907. Na 25 letnici smo sklenili, da se letos sestanemo v Celju. Torej pripravite se! Mislim, da bi bil najboljši čas med 10. in 15. julijem. Vabim tudi one sošolce, ki niso z nami maturirali. Tovariš Čikovič mi sporoča, da pridejo tudi sošolci Hrvatje. — Drago Hude.
—	Adolf Zeman: »Polkovnik Švec«. V zadnji številki je bilo na tem mestu pomotoma navedeno, da stane knjiga 80 din. Pravilno bi se moralo glasiti: Cena knjigi je 65 dinarjev.
—	Za Materinski dan imam rokopise pesmi in prizorov ter igrici: »Iz ljubezni do mamice« ter »Pri dobrosrčnih palčkih (za dan podmladka). Razpošiljam jih proti vna-
prejšnjemu plačilu: 2 prizora 12 din, 1 igrica 15 din. Marija Grošelj, Ljubljana, Mladika.
—	Proslava »Dneva Podmladka Rdečega
križa« se bo vršila v Ljubljani letos v nedeljo, 25. aprila v veliki filharmonični dvorani od pol 11. do 12. dopoldne. Obsegala bo akademijo, ki bodo na njej sodelovale skoro vse v Podmladku Rdečega križa organizirane ljubljanske šole. Prosvetni odsek sekcije pri dravskem banovinskem odboru društva Rdečega križa je izvršil zanjo domala že vse predpriprave. Šolski odbori so tudi že večinoma naštudirali najavljene točke zelo pestrega programa. Cenjeno občinstvo že danes opozarjamo na to prireditev.
—	Hranilne vloge pri hranilnicah so v januarju 1937. narasle za 12.8 mil. din. Po podatkih Zveze jugoslovanskih hranilnic v Ljubljani so narasle vloge pri slovenskih hranilnicah v januarju t. 1. za 12,872.517 din. Medtem ko so znašale 31. decembra 1936. skupaj 999,792.593, so znašale 31. januarja 1937. skupaj 1.012,665.110 din. Del prirastka tvorijo sicer obresti za leto 1936., ki so pri nekaterih hranilnicah že pripisane glavnici, vendar je prirastek večinoma pravi prirastek vlog. — Ce izpustimo hranilnice, pri katerih so narasle vloge le zaradi pripisa obresti, opažamo prirastek vlog na knjižice pri 7 hranilnicah, prirastek vlog v tekočem računu pa pri 12 hranilnicah (od 20, ki vodijo tekoče račune) ter prirastek vseh vlog pri 9 hranilnicah. Število vlagateljev na knjižice je naraslo pri 8 hranilnicah, število vlog v tekočem računu pa pri 5. Skupno število vlagateljev pri vseh 30 hranilnicah iznaša 138.349. — Te številke vsekako dokazujejo, da se zaupanje v hranilnice in v denarne zavode v obče polagoma vrača.
ZALOŽBA »SODOBNOSTI«. -
Prospekt, ki ga prilagamo današnji številki lista, napoveduje novo slovensko založbo. Od tolikih, ki so bile ustanovljene v zadnjem desetletju in preplavile slovenski knjižni trg s prevodi tujih del, se nova razlikuje po dveh posebnostih: da napoveduje le slovenske izvirne knjige in da so jo ustanovili pisatelji sami.
Krog piscev okoli revije »Sodobnost« je znan naši javnosti po svojem nastopu pred petimi leti ko je odpovedal sodelovanje pri »Ljubljanskem Zvonu«. Nova revija, ki so jo nato ustanovili, druži danes vrsto odličnih esejistov in leposlovcev, ker so se starejšim pisateljem pridružili skoro vsi predstavniki mlajše generacije: Miško Kranjec, Ciril Kosmač, Filip Kalan, kmečki pisatelj Prežikov Voranc in drugi. Ko sedaj razširjajo svojo založbo tudi na izdajanje knjig, jih vodi misel, da se otrese>o računov založnikov, ki s prevodi zaslužijo več kot bi z izdajo slovenskih knjig in dvignejo nivo slovenskega romana in eseja.
Obe deli, ki ju za to leto napovedujejo, bosta aktualni, saj obravnavata najbolj žive probleme današnje družbe, in obenem visoke umetniške vrednosti. Zato. jo tudi priporočamo našemu učiteljstvu.
Kaj vse pišejo
o učltelfstvu, Soli, pr os veti In JUU
—1 »Nobena žena se ne more strinjati z amandmanom o učiteljicah. Mi žene moramo biti braniteljice družine in morale. Amand-man je sicer že sprejet, toda mi lahko prosimo gospoda prosvetnega ministra, da se to popravi prihodnje leto.« Tako so poudarjale zborovalke na občnem zboru Beograjskega ženskega društva. (»Politika«, 12. anrila.)
—1 Minister Jankovič napoT-^Jje zvišanje uradniških plač. V osrednjem-J&iteljskem klubu JRZ v Beogradu je dejal miftister med drugim: Uradniški stan je moral ijlred letom prenesti žrtev, ko so mu bile znižane plače. Doprinesel je to žrtev in ni ropotal. Mi bomo to upoštevali in brž, ko nam bodo jrazmere dopuščale, bomo z ozirom na dvig ceA zDolj-šali uradništvu njegov položaj. (»Steven>;c«,' 13. IV.)	'
—I O inteligentnosti pri mladini je govoril dr. Karel Ozvald v ciklu predavanj »Pedagoškega društva«. Iz predavanja posnemamo: Največja lastnost inteligentnosti je iznajdljivost. Ta lastnost pa nima domovinske pravice samo pri boljših slojih, pač pa je lahko tudi last najpreprostejšega delavca. Po dosedanjem opazovanju je med našo šolsko
mladino 50 do 60 % normalno inteligentnih, 20 do 25 % pa jih je manj inteligentnih (1 do 2 % izredno) in 20 do 25 % pa jih je manj inteligentnih (1 do 2 % slaboumnih). »Slovenski dom«, 12. IV.
—1 Pedagoška centrala priredi od 12. do 17. IV. v dvorani ljudske univerze v Mariboru svoj VI. pedagoški teden.
—1 V Mozelju na Kočevskem je bil doslej en slovenski im dva nemška razreda. F.n nemški razred so zaprli in izpremenili v slovenskega. (Gottscheer Z., 10. IV.)
—1 Slovenska beseda od 9. IV. kritizira v Domačih pomenkih občinsko upravo v Ljubljani, da je proSala parcelo, ki je bila namenjena za vodmatsko šolo.
—1 Glede poenotenja šolskih knjig, ki se
naslanja na zakon o narodnih šolah, polemizira »Slovenska beseda« s »Slovencem« in pravi, da je izšel ta zakon pod vlado Pera Živkoviča, ampak v času, ko je bil v tej vladi tudi g. dr. A. Korošec.
ski jugoslovenarji, ki želijo, da se vsi trije jugoslovanski narodi zlijejo v enega. Da pri odraslih take mešanice ni mogoče napraviti, je jasno. Zato so se centralisti, ki vodijo prosvetno politiko, — nadaljuje — vrgli na mladino po šolah. Te hočejo pojugosloveniti in slovenskemu narodu odtujiti. Pri tem delu ima centralizem močno oporo v znatnem delu slovenskih vzgojiteljev. — (Polemični del članka je precej pobeljen.)
—1 »Trboveljski Slavček« je imel na turneji po Bosni sijajen uspeh. (Razni listi.)
—1 O šolski higieni, ki je še čisto na primitivni stopnji pri nas, piše »Pohod« od 10. IV.
—1 O celibatu učiteljic polemizira »Pohod«, 10. IV. z »Domoljubom«, ki hvali odredbo, češ, da je bilo tudi v Avstriji tako.
—1 Kakšna je vzgoja na nemških manjšinskih šolah ugotavlja »Pohod« od 10. IV. na primeru učenca Klemenčiča, v IV. razr. osnovne šole v Ljubljani, ki je z navdušenjem govoril o Nemčiji in se klanjal vodji tretjega Rajha.
Učiteljski pravnik
—§ Vprašanje: A. S. 1. Imam 13 let službe. Od leta 1933. dalje sem poročena z ne-učiteljem, ki je trenutno tudi brezposeln. Ali bom po 1. avgustu radi novega finančnega zakona odpravljena iz službe z enoletno odpravimo? Ali bom lahko ostala v službi, če se z možem prostovoljno, t. j. sporazumno ločiva, in sicer sodno od mize in postelje, ali bom tudi kot ločenka odpuščena z enoletno odpravnino iz službe?
2. Ali mi bo pripadala kot ločeni ženi, (ki je bila poročena z neučiteljem), in če ostanem po 1. avgustu še v učiteljski službi, rodbinska doklada za otroka in stanarina?
Odgovor: 1. Odredba finančnega zakona, ki uvaja delni celibat za učiteljice, je dobila zakonsko moč šele 1. aprila 1937. in stopi v veljavo šele 1. avgusta 1937. Veljala bo torej le za učiteljice, ki bodo stopile v zakon z ne-učitelji po 1. avgustu 1937., ne pa za one, ki so se poročile prej. Vas torej ne zadeva in Vam ne preti prestanek službe. Zato je ločitev zakona nepotrebna.
2. Učiteljica, sodno ločena od moža ne-učitelja pridobi pravico do stanarine in do rodbinske doklade za otroka. To pa le, če se otrok pri njej vzdržuje in če ne prejema za tega otroka od moža nobene vzdrževal-nine.
Učiteljska tiskarna
Tovarišica! Bila s j vedno zavedna in ponosna učiteljica in si vedno sodelovala pri učiteljski organizaciji. Kako to, da še nisi pristopila vsaj z enim deležem k »Učiteljski tiskarni«?
Za dobro blago — dobro plačilo.
Tovariš (-ica)! Ni Ti v čast, da na dve, tri terjatve (opomine) niti ne odgovoriš! Podjetje mora redno plačevati blago in uslužbence, zato mora prejemati redno plačila za svoje blago.
V kmetsko nadaljevalni in tudi v višji narodni šoli Vam bo zelo dobro služila knjiga
Bele: Sadjarstvo, ki ji je cena znižana na 10 dinar jev za izvod.
Poslužite še ugodne prilike!
Knjiga je trdo vezana, ima 430 strani obsega in v tekstu 147 slik.
Mladinska
matica
—mm Izid nagradnega tekmovanja. Na
predlog seje literarnega odseka je sklenil odbor Mladinske matice na svoji zadnji seji, da se nagradi z 2500 din in sprejme rokopis »Ovčar Runo«, ki je bil poslan pod geslom »Za svobodo«. Nagrada za najmlajše se ni prisodila nobenemu "rokopisu, pač pa je Mladinska matica pripravljena odkupiti in izdati od ostalih 12 rokopisov v sporazumu z avtorji še sledeča dela: »Nana, mala opica« -— geslo štev. 13, »Pestema« — psevdonim: Peter Golija, »Janko in Metka« — geslo: S. O. S., »Šimej iz Roža« — psevdonim: Drava, »Ve-
lika tekma« — geslo: Mladi krog. Vsi ostali rokopisi so odklonjeni. Avtorji, ki so se udeležili tekmovanja, se pozivajo, da pošljejo s kontrolnimi številkami svoje naslove zaradi nagrade, eventualnega odkupa, oziroma vrnitve rokopisov na tajništvo M. M. čim prej.
Šolski radio
—r XXVII. teden. Torek 20. aprila bo
predaval g. dr. Franta Mis: »Deca, kje najdemo sovražnika našega zdravja?« G. predavatelj bo govoril otroškemu razumu in obzorju primerno o osebni in stanovanjski higieni, o epidemiologiji, o neredni in škodljivi prehrani, o nerednem življenju ter o nepravilni razdelitvi dnevnega dela. II.—III.
—r V petek 23. aprila: Naša narečja v razlagi in živi besedi; razgovor z učenci iz raznih krajev Slovenije. Vodi g. prof. Jakob Šolar. II,—III.
—r V kmetijskem radiu bo predaval v nedeljo 18. aprila ob 17. uri g. ravnate!) dr. Jože Basaj: Gospodarska in denarna knza ter kmečke zadruge.
Stanovska organizacija JlfU
Iz društev
Vabila
= JUU — SRESKO DRUŠTVO SV. LENART V SLOV. GOR. bo zborovalo v soboto, dne 24. aprila 1937., na drž. narodni šoli pri Sv. Trojici v Slov. gor. s pričetkom točno ob 9. uri. Dnevni red: 1. Zapisnik zadnjega zborovanja. 2. Situacijsko poročilo. 3. Dopisi. 4. Event. predlogi za spremembo zakona o nar. šolah. 5. »Učitelj in vaški mogotci«. Predavanje. 6. Predlogi in slučajnosti. K polno-številni udeležbi vabi — Odbor.
= JUU —SRESKO DRUŠTVO PTUJ
bo zborovalo skupno z ormoškim društvom dne 17. IV. ob 8. uri v Ormožu v Kletarski dvorani s sledečim dnevnim redom: Poročilo n^Uriteljfihrm pplrrftu (tov. Klemenčič, Se-gula in Debenak), predavanje tov. A. Ker-blerjeve: Izkušnje s Fleretovo čitanko in diskusija. Popoldne ob H2 bomo nadaljevali z zborovanjem in obravnavali predloge za spremembo zakona o narodnih šolah. — Tovari-šice in tovariši! Udeležimo se tega zborovanja polnoštevilno in z željo, da se čimbolj zbližamo s tovariši iz ormoškega društva. Ta dan morajo biti naše vrste sklenjene!
Odbor.
= JUU — SRESKO DRUŠTVO MARIBOR DESNI BREG bo zborovalo dne 24. aprila na dekliški osnovni šoli v Studencih z naslednjim dnevnim redom: 1. Situacijsko poročilo. 2. Dopisi. 3. Spreminjevalni predlogi k zakonu o narodnih šolah. 4. Predavanje tov. Podgornika Filipa: »Gospodarske in družabne prilike pohorsko-vinogradnišicega okoliša. Pričetek ob pol deseti uri. — Odbor.
= JUU — SRESKO DRUŠTVO RADOVLJICA bo zborovalo v soboto, dne 17. aprila 1937., ob 9. uri dopoldne v prostorih državne narodne šole v Lescah s sledečim dnevnim redom: 1. Otvoritev zborovanja. 2. Referat: O metodi pevskega pouka v narodni
Naročilnica*
Plačila — razen ob istočasni dostavitvi knjige — pošiljajte edinole po položnicah, ki Vam jih dostavimo, kadar nam pošljete naročilo. — Dodajte poštnino za pošiljatev!
Podpisani (a) naročam v subskripciji knjigo like Vaštetove:
mRoman o Prešernum
z ilustracijami E. Justina, in sicer:
a)	bibliofilsko izdajo, vezano v usnje, z numeri-ranimi izvodi in podpisom pisateljice, za din 160'—,
b)	vezano v platno za din 80"—,
c)	vezano v karton za din 64'—.
Knjigo plačam po položnici takoj — proti potrdilu ob istočasni dostavitvi knjige (samo v Ljubljani!) — pošljite mi jo po povzetju — plačam jo v dveh (štirih) obrokih po položnici.
* Črtajte, česar ne želite.	^
MALI OGLASI
Mali oglasi, ki služijo v posredovalne in socialne namene občinstva, vsaka beseda 50 par. Najmanjši znesek Din 5'—.
KNJIŽNA ZALOŽBA
HRAM
FR. P. ZAJEC
liprilia optik Ljubljana, Stari trg t
priporoča: naočnike, ščipalni-ke, barometre, toplomere, risalno orodje, mikroskope, foto-aparate itd. Velika zaloga raznih ur, zlatnine in srebrni-ne. Ceniki brezplačno.
ZAMENJAVA!
izda v svojem letošnjem programu 1937/38 šest obširnih d=Vy prevodih naših najboljših prevajalcev: Otona Zupančiča, Vladimifj« Levstika in drugih, izbranih iz svetovne literature, trajne umst-raoin niške vrednosti.	*i
Vsaka knjiga v lepi opremi bo obsegala 300—4C0 in tiidi več strani.	/
Plačljivo v dvanajstih mesečnih obrokih, v polusnje vezane knjige din 33"— mesečno, v celo platno vezane knjige din '¿5'— mesečno.	■
Vsak naročnik, ki se naroči na naš letošnji program, <^obi kot nagrado še eno v celo platno vezano knjižico, izdano pri neši založbi izven rednih programov. Več v prospektu.
Zahtevajte prospekt — katerega pošljemo brezplačno.
Založba HRAM, Ljubljana, Florijanska ulica 14
Učiteljski par v ljubljanski okolici, 5 minut od postaje, želi zamenjati služb, mesto iz zdravstvenih razlogov le na Gorenjsko. Ponudbe na uredništvo pod »Zamenjava«.
KATERA TOVARIŠICA
v bližini gimnazije bi zamenjala s tovarišico v Trbovljah?
šoli. Predava slovenski skladatelj Rožanc Mihael iz Ljubljane. 3. Cjtanje zadnjega zapisnika. 4. Došli dopisi. 5. Poročila društvenih funkcionarjev. 6. Slučajnosti. — Predavanje bo zelo zanimivo. Vse tovariše in tovarišice, ki se zanimajo za petje, prosimo, da se pripravijo na debato, ki bo sledila predavanju. Po zborovanju vsi na tovariški družabni sestanek! Udeležba je obvezna! — Na svidenje! — Odbor.
= JUU — SRESKO DRUŠTVO KOČEVJE bo zborovalo v soboto, dne 8. maja 1937. 1. Točno ob % 11. uri v narodni šoli v Kočevju s sledečim dnevnim redom: 1. Situacijsko poročilo in dopisi. 2. Stanje društvene blagajne. 3. Izpreminjevalni predlogi k zakonu o narodnih šolah, poroča tov. Zupane Lojze. 4. Vaška šola in njen odnos do gospodarskih in socialnih razmer, poroča tov. Von-čina Drago. 5. Slučajnosti. — Udeležba je stanovska dolžnost. — Odbor.
= JUU — SRESKO DRUŠTVO ŽUŽEMBERK bo zborovalo v soboto dne 17. aprila 1937., na Dvoru ob 10. uri dopoldne. — Dnevni red: 1. Stanovske zadeve. 2. Predavanje: Socialne razmere domačega šol. okoliša in njih vpliv na mladino. 3. Izpremembe k zakonu o nar. šolah in tozadevni predlogi. 4. Slučajnosti. — Polnoštevilne udeležbe pričakuje — odbor.
Poroiila
+ JUU — SRESKO DRUŠTVO NOVO MESTO je zborovalo 13. februarja t. 1. na osnovni šoli v Novem mestu. Navzočih je bilo 58 članov.
Tovariš predsednik Menard Vilko je pozdravil zastopnika politične oblasti in mavzo-če zborovalce, na kar je podal svoje poročilo.
Danes preveva marsikaterega našega člana bojazen glede bodočnosti naše organizacije, so celo taki, ki menijo, da je organizacija nepotrebna. Letošnja glavna skupščina v Novem Sadu je pokazala, da stoji organizacija neomajno na stanovskih načelih in da hoče iti v boj vsak čas in proti vsakemu za naše pravične stanovske težnje ter koristi drage domovine, izvršujoč oporoko Viteškega kralja in oklepajoč se z ljubeznijo in požrtvovalnostjo Nj. Vel. Petra II.
Hočemo in moramo preprečiti vse kvarne politične in Iajiške vplive na naš stan, ki sejejo razdore v naših vrstah in strežejo po življenju naši stanovski organizaciji. Nikogar ne ovira organizacija, da se svobodno po svojem prepričanju politično izživlja, zahtevamo pa, da je ob vsaki priliki človek in tovariš. Enkrat nas biča en konec palice, drugič drugi, ako se ne iztreznimo ob 12. uri, pridemo vsi na vrsto. Tovariši, ki niso v naši organizaciji s srcem, naj gredo.
Nato je tov. Kiferle Danica podala svoj referat o telovadbi. Pokazala nam je pota, po katerih po neprisiljenem postopku pridemo do smotra telovadbe v največje veselje mladine in to brez nujnosti telovadnic, ki jih itak skoro vse naše šole pogrešajo. Navzoči so z velikim zanimanjem sledili njenim izvajanjem. Tov. predsednik se je predavateljici toplo zahvalil.
Pri slučajnostih se je sklenilo, da pristopi društvo k »Učiteljskemu domu« s 5 deleži a 100 din. in sicer iz obresti in preostanka nabranega denarja za vzidavo spominske plošče v vojni padlega tov. Muhe na Ajdovcu. Menard Vilko, preds. Ivanetič Alojz, taj.
+ JUU — SRESKO DRUŠTVO PTUJ
je zborovalo 22. februarja 1937. v Ptuju in je bilo navzočih 90 članov, t. j. 55 %.
Pred otvoritvijo pozove predsednik zbor, da se pokloni spominu umrle naše tovarišice, pesnice Beloglavčeve iz Sv. Vida.
V situacijskem poročilu poudari, da je predsednik JUU tov. Dimnik informiral ministrskega predsednika o vseh aktualnih šolskih in stanovskih vprašanjih zadnjega časa, pred vsem zaradi stalnosti, materialnega vprašanja, avtonomije šole, avtomatičnega napredovanja itd. Predložil je program učit. organizacije ter prikazal, da so očitki, da bi se uveljavljali nestanovski vplivi — neutemeljeni.
Prošnje za napredovanje se pri banski upravi tekoče rešujejo in pošiljajo ministrstvu prosvete. Izvršujejo pa se le počasi, ker
ni proračunskega kritja. Intervencije organizacije ne morejo radi tega roditi uspeha, tudi uradne urgence so brezuspešne. Brez osnove pa je bojazen, da bi se prošnje za napredovanja izgubile.
Državni svet je po konkretnih pritožbah odločil, da je zvanje »sres. šol. nadzornik« višje zvanje in so na položaj sres. šol. nadzornikov postavljeni učitelji nar. šol. stalni in se zato ne morejo razrešiti brez svojega pristanka.
Do 1. aprila ni pričakovati, da bodo nastavitve učit. novincev, ker so proračunska sredstva preveč izčrpana. Odbor sekcije je pripravil posebno spomenico in brošuro o pravem stanju šolstva v dravski banovini in pa o_Siicialnem položaju brezposelnih_učit.
abiturientovT---- —-—" ~ "
^Sekcija~"je tudi predložila poslancem in senatorjem okrožnico, da se na merodajnih mestih zavzamejo, da se prepreči zopetno znižanje uradniških prejemkov zaradi fonda za pobijanje brezposelnosti, ki se snuje pri ministrstvu socialne politike in narodnega zdravja. V ta namen naj bi se namreč stekali obvezni prispevki vsega drž. uradništva v višini enodnevne plače.
Od dopisov je bil najvažnejši oni o kon-traktualcih, ker je to vendar zadeva nas vseh.
Vs£ zborovanje pa je prav za prav bilo v znamenju 'Tjčilejjskega pokreta. (j nJTfffl načrtnem delu ali triletkj je pteddval tovariš
široko in je zato diskusija bila živahna in~pe3T:ra.~Ker pa je že »Učit. tovariš« z dne 4. marca t. 1. prinesel ves delovni in idejni program, ki si ga je naše članstvo osvojilo in to v okviru organizacije, ni potrebno na tem mestu še več o tem razpravljati. Želimo le, da bi se vsi tako zagrizli v delo kot tov. Šegula, kajti potrebno je to v prvi vrsti za nas same, za oblikovanje naše dostikrat »pogospodene miselnosti«, za naš odnos do ljudi, med katerimi živimo.
Zupančič Drago,	Andrej Debenak,
predsednik.	tajnik.
+ JUU — SRESKO DRUŠTVO LOGATEC je imelo svoje redno zborovanje v soboto 13. marca 1937. na Rakeku. Navzočih je bilo 45 članov, t. j. 50 %.
Tov. predsednik pozdravi uvodoma vse prisotne, imenoma g. sres. načelnika I. Bavd-ka, dalje predavatelja tov. Alojzija Hreščaka iz Ljubljane ter tov. nadzornika Štravsa. Sledila je počastitev spomina pok. E. Adamiča in Fr. Gabrška.
Prvi je predaval tov. A. Hreščak o učnih načrtih. Podal je jasno sliko o razliki med staro in novo šolo. Navedel je vzroke, ki nas silijo, da se usmerimo v nov duh časa in prenesemo utež dela na nove principe, ki zahtevajo pred vsem vzgojo otroka pa tudi nove miselnosti podajajočega učiteljstva. Referat je bil izčrpno podan in vse učiteljstvo je izrazilo željo, da bi tov. predavatelj še obiskal naš srez in nam predaval o novih pedagoških smereh.
Predsedniško situacijsko in tajniško poročilo nam je podalo sliko dela in naporov organizacije v vseh zadevah, ki se tičejo šolstva, časti in ugleda stanu ter našega pravnega in gmotnega stanja. V zvezi s tema poročiloma sta bila sprejeta sledeča sklepa:
1.	CIani in članice logaškega učiteljskega društva zbrani na svojem zborovanju dne 13. marca 1937.
odobravajo
smotreno delo JUU za čast in ugled stanu ter prizadevanja za zboljšanje našega pravnega in gmotnega stanja.
2.	Učiteljice logaškega sreza naprošamo JUU, da se zavzame za naše do zadnjih dni obstoječe pravice ter ukrene potrebno, da se iste še nadalje očuvajo.
Za tem pojasni tov. nadzornik navzočim nov disciplinski postopek in kazni, ki pridejo tozadevno vpoštev.
Doljak Valentin, preds. Hrastnik Rado, taj.
+ JUU — SRESKO DRUŠTVO ŠKOF-JA LOKA je zborovalo v soboto 13. marca v Škofji Loki. Po prvem delu zborovanja, ki je obsegalo jugoslovansko-bolgarsko proslavo, se je prešlo na strokovni del zborovanja. V učilnici petega razreda je prikazal praktično učno sliko iz zemljepisja tov. Demšar in obravnaval Bolgarijo. S pripravljenostjo, ki je pokazala mnogo smotrenega študija v navedeni stvari je zajel učni postopek, ki so mu sledili pisotni s posebno pažnjo.
Zadnji del zborovanja je veljal stanovskim težnjam. Predsednik društva je podal situacijsko poročilo in se osobito pomudil pri vprašanju naših napredovanj. Poročal je o tiskovnih tožbah, o zvanju sreskih šolskih nadzornikov, o postavitvi novincev, o reaktiva-cijah, dodelitvah in drugih stanovskih najvažnejših težnjah. Izražena je bila misel, naj bi se rangne liste za napredovanje objavile poimensko, da nihče ne bi imel občutka zapostavljenosti, a drugi, da ima prednost. Vsaka šola naj bi imela vsaj en izvod »Našega roda« za knjižnico. Priporoča se nakup epo-halnega dela o naših dobrovoljcih, knjige, ki jo tiska Učiteljska tiskarna. Po pojasnilu, da se bo kuluk odtegnil aprila in septembra, naglasi učiteljstvo svoje obžalovanje, da se tre-tira vprašanje stanu in njegovega ugleda po načinih, ki so daleč od tega, kar učiteljstvo za svoje delo zasluži. Krivcev se ne zagovarja, a pavšalne obdolžitve se odklanjajo, pa nas se dele z desne ali leve. S pozivom, da učiteljstvo neomajno vztraja v krogu svoje organizacije, ki se nesebično in vzdržema .trudi na izboljšanju moralnih in materialnih učiteljskih stališč, je zaključil predsednik zborovanje, ki mu je prisostvovalo 46 učnih oseb, t. j. 77 %. F. Košca, 1. r.,	V. Debeljak, 1. r.,
tajnik.	predsednik.

0202000002020000022323230100010100000101010000480202