France Balantič I  Materi
Zalostinko to naj tebi pojem, mati moja, vseh noči predica, ko brni kolovrat budnih časov.
Naj s to haljo tvoj spomin odenem, vidim te kot v mesečini brezo, revne ti srebri ljubezen kite.
Vidim te pred križem v kotu stati, grčave dlani poklanjaš Bogu kakor meni nekdaj  kruha krajec.
Od neurij so oči umite, jasno: menda te oplazil nebes z robom je, ko so prešle nevihte.
Upanje v žil štreni tipi je žilo,
žilo, ki — spoznal sem — k meni pelje,
kot nekdaj jo hraniš s svojim brašnom.
Prehudo je, mati, naj  ogrnem
tvoj spomin s te žalne pesmi plačem,
oj, ne vabi me, nikar me, mati!
Tinko Beličič I Svečnica
Rdečih oblačkov si nase j al na večerno nebo, ti dobri, ti zvesti veter od juga: z vej šumoma sipi je se sneg in kapi gredo — pozdravljam te, davnega druga!
O, naj zažubori oledeneli vir srca,
da se rešim te strašne, tihe teže!
O, naj se škrjanček v prsih spomni neba,
pojoč se iztrga iz smrtne mreže!