List 50.
Mehkimu lesu ličnost likaniga terdiga dati.
Večidel vse posvetne reči so le na videz izdelane. Ravno tako tudi mizarji delajo dan današnji hišno orodje kakor mize, omare, stole, pruke i. t. d. večidel le iz mehki ga lesa, po verhu pa položijo likane furnire, ki se svetijo kot luč. Furnira pa povikša kupno ceno hišniga orodja tako, de si manj premožni ljudje taciga pohištva napraviti ne morejo.
Umni ljudje so premišljevali, kako bi se temu dalo pomagati, de bi ne potrebovali povsod drazih furnir, in kako bi se zamogla mehkimu lesu ličnost likaniga terdiga dati? Jn znajdli so tako umetnost, česar nas je unidan gosp. Heinc, francoski malar, prepričal, ki je po oznanili 49. lista Novic v Ljubljanski obertniski šoli zbranim mojstram in učencam to umetnost pokazal in jih učil, kako naj se vse to dela. Veliko veselje so nad tem delam imeli in pa tudi pokazali, de se bojo te umetnosti, ki ni preteška, popolnama izučili.
Vsa ta umetnost obstoji iz 3 razdelkov. P e r v o delo je, de se orodje iz mehkiga lesa s pripravno oljnato farbo namaže; drugo delo po posušenim oljnatim namazku je, de se s pripravno farbo, ki je z jesiham napravljena, orodju da p olju b-nja podoba terdiga lesa, postavim orehoviga, češnjeviga, jesenoviga, mahagovine ali pa marmorja; tretje delo pa je, de se dodelano farba-nje s firnežem namaže, kteriga zna Heinc veliko boljši napraviti, kakor je naš navadni firnež, in kteriga napravo nam je Heinc tudi na tanjko razložil.
Nemci imenujejo to umetnost z eno besedo sploh „M as ern", mi Slovenci jo bomo pa lepotiče-nje lesa imenovali. Prednosti te umetnosti so, de 1) zamoremo iz mehkiga lesa napravljenimu hiš-nimu, cerkvenimu in vsimu drugimu orodju ličnost terdiga lesa dati, 2) so take orodja kakor omare, stoli, mize, oltarji, prižnice, spoved-nice, vrata i. t. d. veliko cenejši, zraven tega pa tudi 3) delj časa terpe, ker se zamore-jo tudi z mokro cunjo obrisovati, kar se na likanim terdim lesu ne sme storiti; 4) se te umetnosti vsak mizar in podobar lahko nauči, de le podobo terdiga lesa na tanjko pozna, ktero si pa tudi zamore poprej na popirji narediti in potem po nji delati. Gosp. Heinc je več tacih podob na popirji za našo obertnisko šolo naredil, kjer jih zamore vsakdo viditi in si po njih predpodob ali muštrov napraviti. Ker nam bo gosp.Heinc tudi celo ravnanje, od perviga do zadnjiga, na tanjko popisal, bomo berž ko bo moč, to podučenje v Novicah na znanje dali. Poslednjič še povemo, de je gosp. Heinc po več hišah v Ljubljani take dela naredil, ktere se zamorejo v pisarnici kmetijske družbe in tudi pri meni viditi. Tudi v cerkvi pri visoko častitljivih g. g. Frančiškanarjih v Ljubljani je Heinc pri lepi novi kapelici vrata po ti umetnosti naredil.                                     Dr. Bleivveis.