PLES SMETI Divertimento v blankverzu po starih vzorcih Igra v petih dejanjih. (Odlomek.) Matej Bor PRVO DEJANJE 1. prizor Na ulici v Sieni. Nastopijo meščani. Prvi. Pha, nič ni bil. Ne to ne ono. Nič. Pankrt, zmikavt — spodili so ga iz Siene, ker je na vrtu — menda pri don Carlu, kradel marelice. Potem se je podil po svetu ter baje garal po rudnikih pet let kot arestant — nekoč, ko je gorelo, se je rešil menda le on. Kako? Ne vem. Najbrž mu je medtem, ko je iz ognja bežal kot iz pekla, z verigo na nogah, prišel vrag na pomoč. Kot zmerom. Drugi. Dosti. Ja vem le to, da nam je mesto rešil — nas pa te vojne, ki je tod divjala več kot dve leti. Prvi. Tudi on divja. Drugi. Se že obrusi. Prvi. Res je, človek je tak kakor kamen v reki, vendar kamnu je dan čas, da se obrusi — nam ni dan — Tretji. Le kar poglejte jih. 67 Sodobnost 1057 (Kaže na ljudi.) Sreča, da so spet prosti in varni po vseh teh nevšečnih in hudih dneh, ta sreča jim mehča obraze, ko pa mine, bodo trdi kot prej. Drugi. Prihajajo! Postaven mož. Tretji. Ki pa mu ni nič do postav. Prvi. Je: vsaj do ženskih. CONDOTTIERE LORENZO pride mimo s svojim spremstvom in odide naprej. (Meščani odidejo.) 2. prizor Pri Lorenzu IZABELA, ki leži pod baldahinom, prisluhne in zastre zaveso. Nastopi LORENZO z GATOM, za njima Lorenzovi častniki VAN VALDEN, LUKA, FILIPPO in MORO. Gato (Lorenzu, ki se na ves glas smeje.) Zakaj se smejete? Lorenzo. Zato, moj Gato, ker je smeh zdrav. (Pribočniku.) Ej, vi, zaprite vrata. (Častnikom.) Gato, ta stari spletkar, ki se ga poloti driska, če vsaj enkrat v tednu ne skuha kakšne hudobije, me sili, naj ostanem v Sieni. Luka. V Sieni? Lorenzo. Zakaj pa ne? Mar nisem po tem mestu ceste pometal? Gato se me še spominja z metlo v roki. Se me še? Gato. Se, general. A že takrat, Bog vedi, ste jo vihteli v roki kakor meč, otepajoč se z njo nadležnežev, ki so vas dražili. Ko sem vas gledal, 1058 sem si dejal: ta dečko ima na sebi nekaj — Lorenzo. Ha, nekaj starih cunj. Gato. Vojaka, tega nisem videl v vas, in to vojaka po božji volji — Lorenzo. Hočeš reči vražji. In zdaj povej tem častnikom, zakaj me siliš, naj ostanem tu — jaz pa bom ta čas, ko boš ti govoril, spal. Luka. Spali? Res? Lorenzo. Kajpada. (Častnikom.) Ta moja glava, ki mi jo je ponudil za pomoč sienski senat, misleč, da nimam svoje, pa naj medtem namesto mene misli in govori, kar hoče. (Leže na zofo.) Gato. Vas ta stvar res tako dolgočasi? Lorenzo. Kakšna stvar? Ta tvoja želja, da naj znova vzamem metlo v roke in pometam tu po Sieni? In kaj če bi najprej kar tebe, Gato? Če te pogledam dobro, si natanko takšen kot star ogrizek. Gato, le kaj te je tako ogrizlo — žalost ali veselje? Ali pa sta se združila in se te lotila vkup? Vsak svojo polovico, in kar je ostalo, to so poslali sienski modrijani meni v pomoč. Na, in sedaj na dan z besedo. Gato. Da. Gre za pomembno stvar. Lorenzo. Pomembno? Gato, meni so v zabavo predvsem stvari, ki nimajo, vsaj zame, nobenega pomena — kot na primer življenje: da ga imam, bi si ne upal igrati z njim, če pa se ne bi igral, bi mi bilo dolg čas. Zato, če hočeš, naj bi ostal tu v vaši Sieni — (,V 1059 Gato. Naši. Lorenzo. No, prav, pa naši — mi nikar ne poj, kako pomembna je: zame so važni le meč pa konj in ženska, ampak tudi ta dva le, dokler se mi ne zazdi, da mi pomenita preveč — Če mi, se ju znebim. Na konju, ki se zanj preveč bojimo, nismo več na konju — Gato. Res je, Lorenzo. A če dovolite, bi presedlal zdaj z vašega konjiča na svojega — Lorenzo. Kar presedljaj, a glej, da te ne vrže iz sedla. (Se obrne stran, da bi dremal.) Gato. Gospod Lorenzo, že od nekdaj cenim vašo šaljivost in zato vas zdaj ne bom budil. — Svet devetorice, želi naj vas opozorim, da ste ponudili svojo pomoč v teh bojih s Florenco vi sami, ako dobite dovolj denarja in sredstev za vsestransko oborožitev vaših band. Lorenzo. Kako? Gato. Hotel sem reči čet. Lorenzo. Pa so se ti kar na jeziku v bande spremenile — jaz pa sem izpremenil bande v čete, med drugim tudi vaše, dragi Gato, in ne le na jeziku. Gato. Brez zamere — No, torej; vaš pogoj je bil sprejet in vi ste res sijajno zmagali: sovražnika, se pravi Florentincev, ni več nikjer — razbiti, razpršeni. Siena je spet svobodna. Vendar pa jo zdaj teži nesporazum med nami: v skladu z dogovorom bi morali toliko zmanjšati število čet, da bi ostale samo tiste, ki so v miru potrebne, in nič več kot to. 1060 Vi pa ste izjavili, da jih ne boste, vse dokler ne bo poravnano tisto, kar terjate. A terjate po izjavi senata petkrat več, kot je bilo dogovorjeno. Lorenzo. Tudi florentinskih vojakov ni bilo ne manj ne več kot petkrat več. Gato. Kljub temu pa, Lorenzo — Lorenzo. Kljub temu — kaj? Izdavi že, kar daviš! Gato. Po mnenju devetorice, ki ima že od začetka bojev polnomočje, zaupanje in pooblastila ljudstva, je vsota, ki jo terjate, tako neznanska — Lorenzo. Ha, ti tvoji devetorčki so torej mnenja, naj bi jim pobil po enega vojaka za plačilo, štiri pa kar tako. Se ti ne zdi, dragi moj svetovalec, da bi takšno pobijanje bilo zastonj? Gato. Brez dvoma. Lorenzo. Torej vsaj ti priznaš — Gato. Jaz nisem važen. Jaz sem le uradnik — važno je, da to priznava tudi on — Lorenzo. Kdo? Gato. On — Visconti. Pripravljen vam je plačati vse — ne, še več. Lorenzo. Oho! Pod kakšnimi pogoji? Gato. Iz Siene ste in ostanite v Sieni — Lorenzo (zeha.) In kaj naj delam tu, kadar ni vojne? Uživam mir? Mir je baje sladak, a zame je neužiten, ker se hranim z močnejšo hrano. (Namigne prisotnim, naj odidejo.) Filippo. Ne bi šli spet kockat? (Vsi razen Lorenza in Gata odidejo.) 1061 Gato. Visconti meni, da je Sieni zdaj potrebna močna vlada, sicer jo brezumni strankarski prepiri in zdrahe, ki jim ni konca niti v času vojne, ugonobe. Lorenzo. Dejal si močna vlada. In kdo bo prvi? Gato. On. Lorenzo. Kaj pa Lorenzo? Gato. Prvi za njim. Lorenzo. Oho, poglejte ga, kaj mi ponuja — In kaj bi počel? Gato. Skrbel za red — Lorenzo. Skrbel za red! Se pravi, miril štacunarje, mesarje, peke, gruntarje, proste, spletkarje in čveke in milo prosil, naj bi dali mir, jaz, ki sem kot ustvarjen za nemir in da nemir ustvarjam! Gato. In prav tega zdaj potrebujemo. Lorenzo. Kaj? Gato. Tak nemir, ki bo po miru klical, in nered, ki bo po redu vpil. Zato, Lorenzo, bi vaših čet ne razpustili — Lorenzo (zehajoč.) Kaj pa? Gato. Še bolje oborožili, da bi mogle — Pa ne da bi res spal? Gospod Lorenzo — (Ves začuden skozi vrata v sosednjo sobo.) Poglejte! Filippo. (skozi vrata.) Kaj je? Gato. Spi. Filippo (se vrne.) Zakaj pa ne? Mar mislite, da ste zares tako zabavni, dragi Gato? Gato. Prebudite ga, prosim — Van Valden (se vrne.) Rajši ne. Čeprav je sen del smrti: smrt pred smrtjo — 1062 in jaz morda zato bolj malo spim — smo vendar nejevoljni, kadar nas bude iz sna. Gato. Kljub temu ga zbudim. Lorenzo! Čujte! No, kaj takega — Gospod Lorenzo! Spi — medtem ko mu jaz tu v imenu Siene ne ponujam nič manj — nič manj kot — Van Valden. Tak je pač. Ta mož ni urezan po navadni meri, temveč po taki, ki je zanjo najbolj značilno to, da je brez vsake mere. Gato. Naj bi ga — Filip po. Kaj? Gato. Kar neverjetno. Zbogom. (Odide.) Filip po. Odlično! Dobra gluma. Lorenzo. Ta falot! Ta tepec, lolek, ta cigan, ta norec! Da bi delil oblast z Viscontijem? Ko pa imam tu v Sieni sedem tisoč mož, ki, če jim le rečem, pošljejo k hudiču vse hudiče, kar jih je, pa ne bi teh — kako se jim že pravi — teh devetorčkov! Za menoj je sedem tisoč do zob oboroženih dedcev, ki me imajo za Boga! Kaj pa stoji za njim? Par rev, ki ga imajo za norca! Ha-ha! Zaračunal sem jim petkrat več, kakor je bil dogovor, samo zato, razume se, da bi začeli ugovarjati in mi ne bi plačali o pravem času — no, pa so nasedli. Zdaj imamo vzrok, da lopnemo po njih. Jaz jim pokažem! Ej, ti tam, Moro! Čuješ, daj mi sem brž haljo in brado! Moro. Imenitno. To pomeni, da bo zdaj tri dni veselo. (Mu da, kar želi.) 1063 Lorenzo. Izabela! (Častnikom.) Pojdite ven in zbobnajte soldate tja dol na trg. Nocoj bo veselica, kakršne sienski purgarji še niso nikoli doživeli! (Častniki odidejo.) Izabela! (Odgrne zaveso pri postelji.) Izabela (ki še vedno drema pod baldahinom.) Kaj je, ljubček? Lorenzo. Zdaj te bo klical Gato, da mu poveš, kaj vse si slišala. Pa si kaj slišala? Izabela. Ne. Nisem. Lorenzo. Res ne? Izabela. Res ne. Zaspala sem tako lepo in sanjala o tebi. Lorenzo. Kaj pa? Izabela. Da si bil knez. Lorenzo. Oho! Izabela. Veš, pravi, pravcati knez — s prestolom, grbom, žezlom, kakor so tisti v šolskih čitankah — kot spomenik. Lorenzo. Kot spomenik! Sijajno! To ni slabo — O tem bom še premislil. Dux Sienae — rex Italiae! Haha! Izabela. In brado si imel, Lorenzo, veš, tako imenitno brado. (Ga šele zdaj zagleda.) O mojbog, pa saj jo res imaš! Kdaj pa ti je zrasla ta brada? Ali sem zares tak dolgo spala? Lorenzo. Kajpada. In zdaj pohiti brž tja h Gatu in mu povej, da se je en del tvojih sanj že izpolnil, za to, da bi se tudi drugi, pa bom poskrbel nocoj — 1064 Izabela. A ena stvar me je kljub vsemu le motila v sanjali — to, dragi moj Lorenzo, da si bil knez z metlo v grbu. Lorenzo. Z metlo, ampak takšno, ki jo vrag jase. (Lorenzo odide.) Izabela (van Valdnu, ki se orne.) Van Valden, vi še tu? Kaj delate? Van Valden. Nič, opazujem vas. Izabela. Res? Van Valden. Pravzaprav le vašo hojo. Izabela. Kaj pa je na nji tako privlačnega? Van Valden. Vsekakor je nadvse očarljiva: kot da odrivate pomladni veter, ki njegov nemir prehaja tudi v vas — Izabela. In v vas, van Valden? Van Valden. Jaz sem samo opazovalec. Izabela. Česa? Van Valden. Nemira, ki je v vas. Opazovanje nemira v drugih pa me že od nekdaj navdaja z mirom. 3. prizor GATO se vrne Izabela. Kaj nisi šel? Gato (potihem.) Ne. — Kaj je novega? Izabela (s škodoželjnim smehljajem.) Knez hoče biti. Gato. Kaj? Kako si rekla? Van Valden. No, zbogom. Izabela. Zbogom, vi opazovalec. Van Valden. Le tega, kar je lepo. Zbogom. Izabela. Zbogom. (Van Valden odide.) 1065 Gato. Se šališ? Izabela (uživajoč.) Ne. Knez hoče biti. Gato. Knez! Mar se mu meša? Knez? In to v Sieni? Ponovi še enkrat: še ne verjamem, da sem prav slišal. Izabela. Prav si slišal, prav. Gato. Knez! In nič manj. To je dejal?! Izabela. To, da, in pa, da boš ti prvi svetovalec na knežjem dvoru. Gato. Jaz? Izabela. Da. Za smetarstvo. Gato. Tega seve ni mislil dobesedno. Izabela. Mogoče pa — Gato. Prekrasno. Nadaljuj. Izabela. Kaj naj ti še povem? Aha, vso Sieno, je rekel, bo spremenil v plesišče, kjer bo plesalo vse tako, kot bo žvižgal njegov meč. Pravi, da je sienski senat z Viscontijem vred slaboumen, ti pa cigan. Gato. Cigan — zakaj? Izabela. Ne vem, zakaj. Cigan z zeleno pametjo in lilastimi uhlji. Gato. Kaj je to? Izabela. Ne vem. In razen tega, da bi bil zanj še kar znosen, da je tvoja pleša vsaj malo manj mrliška — Gato. Manj mrliška! Izabela. Sicer pa, kaj mi mar. — Povej mi rajši, kdaj mi boš plačal, kar pri tem silaku počnem za vas. Gato. Bojim se, da nikdar. Predragocena si, da bi te mogel kdaj plačati. Izabela. Kaj če bi le poskusil? Gato (ne da bi jo poslušal.) Knez! Kdo je slišal kdaj kaj takega! Sicer pa, kaj bi to — nobena stvar 1066 ni tako slaba, da je ne obrneš sam sebi v prid, ako prav obračaš, in ne tako odlična, da bi ti ne škodila, če ne obračaš prav. Knez in to v Sieni! — Kaj je, Izabela? Izabela. Denar mi daj — Gato. Poslušaj, Izabela: oba sva, kakor veš, samo de jure v službi republike — de facto pa v službi Viscontija. A ta Visconti najbrže misli, da mu tajno službo, ker je nevidna, vodijo duhovi, ki jim ni za denar. Zato se mora vsak od nas znajti, kakor ve in zna, ali pa se obnašati tako, kot da je res zgolj duh — Izabela. Ne vem, kako bi bili z mano zadovoljni vi in oni, ki me k njim pošiljate, če bi se obnašala le kot zgolj duh. Torej kje je denar? Gato. Na to za zdaj. Izabela. Ti! Kdo pa misliš, da sem jaz? Jaz sem potomka takega rodu, ki je zalagal že za Cezarjev ves Rim s heterami. Kako si drzneš dati te ficke meni! Sicer pa, kaj mi mar ti vaši ficki, saj se lahko zgodi, da bom imela, pa v kratkem, lastno kovnico zlatnikov, in da vas bo z njih gledal moj obraz — Gato. Eha, kam pa letiš? Izabela. Visoko. Gato. Vidim. Izabela. Mar misliš, da ne vem, kaj snujete z Visconti jem? Gato. Kaj neki, Izabela? Izabela. Ta vaš senator za notranjo varnost republike je s tvojo pomočjo prišel do silno bistre ugotovitve, 1067 da bo republika najvarnejša, ako je več ne bo — Lepi računi, a v njih je vendar majcena napaka, ki pa ni napak — vsaj za moj okus: namesto da bi vam vaš bik nasadil Sieno na svoje bikovske roge ter vrgel pred noge Viscontiju, je sklenil, da bo knez on sam. Gato. Mar te ni škoda, Izabela — tebe, še najbolj ženske ženske od vseh žensk, kar jih poznam, da se mi zdaj še ti ubadaš s to politiko? Odidi rajši nazaj k Lorenzu, da izvlečeš iz njega kaj koristnega, medtem, ko se boš z njim zabavala — Izabela. Z vohunom pod posteljo. Adijo! (Odide jezno. Gato za njo.) 4. prizor Nastopita CIPELJ in CAPELJ i Lakaj Cipelj (pomoli glavo izpod postelje.) Spoštovanemu občinstvu se moram opravičiti, da me je zalotilo na tako neprimernem mestu. Mislim, da mi ni treba še posebej poudarjati, da pod to nič kaj pripravno pripravo za počitek in še marsikaj drugega nisem zlezel iz strahu ali ker bi se mi zdelo tu spod tako udobno, pač pa po službeni dolžnosti. Moje ime je Cipelj. Lakaj Capelj (pomoli glavo iz stare skrinje. Zase.) In moje Capelj. Cipelj. Moja naloga je nadzorovati Izabelo, ki nadzoruje Lorenza. Capelj (občinstvu) In moja naloga je nadzorovati njega. Cipelj. To opravilo pa je seveda dokaj bolj zapleteno, kot bi se zdelo nepoučenemu. Dokler sta tu gori na tej pripravi, še gre, ker pa tu gori le nista venomer, čeprav jo zelo izdatno uporabljata, nastanejo, vsaj zame določene nevšečnosti, zlasti ker je gospod Lorenzo zelo nemirnega duha in še bolj nemirnega telesa. Pravijo, da isto telo ne more biti hkrati na dveh različnih mestih. Ce velja ta zakon za vsa telesa na tem svetu, za telo gospoda Lorenza prav gotovo ne 1068 velja, kajti to telo je lahko z Izabelo hkrati ne le na dveh različnih posteljah, temveč tudi na tleh, na mizi, na skrinji, in to celo v različnih sobah. Naselil se je v tej hiši menda samo zato, da bi preizkušal, kateri del pohištva je za te vrste dejavnosti najpriklad-nejši. (Opazi Caplja.) Dober dan, Capelj. Kaj počneš v skrinji? Capelj. Lovim ribe. In poleg tega premišljam, kaj počneš ti pod posteljo. Cipelj. Predavam. Capelj. Kaj? Cipelj. Metafiziko. Boš požirek? (Privleče na dan steklenico in nagne.) Capelj. Prosim. (Pije.) Cipelj. In zdaj se lotiva pospravljanja. (Cipelj in Capelj začneta pospravljati, se pravi menjavati sceno za naslednji prizor.) Capelj. Kaj misliš o Izabeli? Cipelj. Izabela je strašna ženska. Za nos me vleče. Capelj. Kako? Tebe? Cipelj. Zadnjič, ko sta se z Lorenzom zavalila s postelje na tla, me je opazila pod posteljo. In zdaj se, kadar le more, vrže vznak čez rob postelje, kot bi bila vsa iz sebe od poželenja po Lorenzu, v resnici pa vleče mene za nos. Capelj. Povej mi, kakšna je tvoja zanesljivost? Cipelj. Zakaj? Capelj. Moja naloga je, med drugim, ugotoviti stopnjo tvoje zanesljivosti, ker pa se niti na svojo lastno ne zanesem preveč, bo mogoče še najzanesljivejše, če ugotoviva tvojo zanesljivost skupno, kot dobra tovariša. Cipelj. Moja zanesljivost bi bila še kar dobra, ko bi bila moja ušesa nekoliko zanesljivejša. Pa niso. Sam Bog ve, da se ne bom zlagal, če ti povem, da razen ohov in ahov pa hihov in hohov in huhov, odkar ju nadzorujem, še nisem s temi ušesi pristrigel ničesar. Capelj. Pa poročal si? Cipelj. Seveda. Kaj bi pa rekli, če bi jim povedal, da razen ohov in ahov nisem pristrigel ničesar. Capelj. In kaj si jim povedal? Cipelj. Vse, kar so želeli izvedeti. Capelj. Kaj pa so želeli izvedeti? Cipelj. Ali Izabela opravlja, kar opravlja, kar tako, ali se je res zaljubila v Lorenza. 1069 Capelj. In kaj si jim rekel? Cipelj. Rekel sem jim, da se vanj ni mogla zares zaljubiti, ker se hkrati zanima tudi za nekega drugega moškega. Capelj. Res? Za koga? Cipelj. Zame. Capelj. Saj si rekel, da te vleče za nos. Cipelj. Za nos, ja, ampak ne samo za nos — Zadnjič me je povlekla za — (mu nekaj šepne na uho.) Capelj. Kaj?! Mogoče se je zmotila. Cipelj. Mogoče. Capelj. To vprašanje je zelo pomembno in bi ga bilo treba preučiti z vseh strani. Od pravilnosti tega odgovora je odvisno marsikaj — mogoče v zadnji konsekvenci celo varnost države. Cipelj. Kako misliš to? Capelj. Izabelo so podtaknili Lorenzu — Razumljivo? Cipelj. Razumljivo. Capelj. Da bi izvedeli, kaj Lorenzo misli — Razumljivo? Cipelj. Razumljivo. Capelj. Izvedeli pa ne bodo, kaj Lorenzo misli, če se je Izabela vanj zagledala — Razumljivo? Cipelj. Razumljivo. Capelj. Uganiti, ali se je zagledala vanj ali ne, je tvoja stvar — Razumljivo? Cipelj. Razumljivo. Capelj. Uganiti, ali si to prav uganil, in če si prav uganil, pravilno prenesel naprej, pa moja. Razumljivo? Cipelj. Razumljivo. Capelj. In tu se nama ponuja zdaj priložnost za plodno sodelovanje. Ce te Izabela vleče za nos, vedoč, da tisto, za kar te vleče, ni tvoj nos, pač pa nekaj drugega, potem vleče za nos Lorenza — Razumljivo? Cipelj. Razumljivo. Capelj. Če pa te vleče za nos, ne vedoč, da te ne vleče za nos, potem ne vleče za nos Lorenza, pač pa tebe — Cipelj. Prav-za-prav tudi mene ne. Capelj. Cista resnica... V tem primeru ne vleče za nos ne tebe ne njega. Ergo: je v Lorenza zaljubljena in se lahko zanesemo, da se nanj ne moremo zanesti. Capelj. Čista resnica... Ne moremo se zanesti. (Izgineta v pohištvo.) 1070 DRUGO DEJANJE 1. prizor Viscontijeva palača. Biblioteka. Nastopita VISCONTI in GATO Visconti. Ta kombinacija z Lorenzom nam je torej spodletela. Mislil sem, da odstranim z njim senat, sedaj pa bo treba premišljevati o tem, kako bi odstranili njega. A če ga, se kaj lahko zgodi, da nam njegovi najemniki odstranijo senat in z njim vred tudi mene. Spričo tega nam je ostal le še en up. Gato. Pa menda ne ta Holandec? Visconti. Da, Holandec. Glej, tu v tvojem poročilu manjka eden najzanimivejših podatkov: namreč, da naš van Valden ni samo do ušes zaljubljen, temveč tudi do vratu v dolgeh. Goto. Kako? Od kod pa veste to? Visconti. Vem, Gato — saj ti nisi edini vir moje vsevednosti. No, in ker je tako, ga pridobim, o tem ne dvomim, saj sva, odkar prihaja ogledovat moje umetnine, skorajda postala prijatelja. Čuden vojščak. Baje je bil trgovec. Ce je bil, je prav gotovo imel opravka z ribami. Ko stopi v sobo, je tu kar na mah nekak luskinast hlad. Ta ribja polt in ribje oči. In rekel bi, da tudi diši po mrzlih nizozemskih ribah, ampak lepo garniranih — veš, s česnom in peteršiljem — Gato. Da bi se tak človek lahko zaljubil v ribo, bi verjel, da se je v žensko — ne. 1071 Visconti. Pa se je le. In to zelo zares. Gato. Ni izključeno. Kjerkoli se prikaže Izabela, je kmalu tudi on — Njegov pogled, kadar strmi v njo, res ni ravnodušen. Visconti. No, vidiš. Gato. Vidim. Visconti. Ampak še premalo. Nastopi SLUGA Sluga. Holandec je prišel. Visconti. Ze? No, naj vstopi. 2. prizor Nastopi VAN VALDEN Van Valden. Dober dan. Visconti. Mar niste z njim? Van Valden. Ne, ker sem tu pri vas. Visconti (Gatu.) Vi zdaj lahko greste. (Valdnu.) Poglejte tole. Tak mišji zob pa vam lahko požre kos govora — pa za vse večne čase. Nikomur drugemu kot Ciceronu! In meni z njim. — Torej je res, da je odklonil in da hoče sam postati knez? Van Valden. Menda je. Visconti (s pogledom, na drugi knjigi.) Zdi se mi, da hranijo ti fratri v svojem kloštru glodalce tudi s Plinijem. (Zunaj ropot, vpitje.) Je to on? Van Valden. Da, on. Visconti (gledajoč skozi okno.) In z njim vojaki in kup žensk. In vse pijano. Mar je res, da misli 1072 vdreti v domove sienskih velikašev in jim pobrati, kolikor mu Siena dolguje? Van Valden. Ni izključeno. Ce si nadene brado, ima njegova vojska dva dni proste roke, da sme početi, kar se ji zdi. Visconti. Bi glažek vina? Van Valden. Prosim. Visconti. Koliko let imate? Van Valden. Trideset. Visconti. Trideset (že skozi okno), to ni nič — Poslušaj, fant, poglej, kaj je s kobilo. — Jaz pa, mislim, sem jih imel takrat že dosti več, ko je Lorenzo še pometal Sieno, no, in zdaj hoče biti ta nesrečnik, ki je osrečil Sieno, prav nič manj kakor diktator — Knez menda. In kaj menite vi o njem? Van Valden. Nič. Visconti. Hm, zelo previdno se izražate. Celo nekoliko preveč. Veste, previdnost, ki je preveč previdna, je podobna že neprevidnosti, ker se mudi tam, kjer je odveč, in je morda zato ni tam, kjer je potrebna. Jaz ravnam precej drugače. No, na primer Gato: ponujal se mi je, pa sem ga vedno znova odklonil, šele ko mi je prišel v roke dokaz, da je nekoč delal za Florentince, sem ga koj sprejel. Van Valden. Kljub temu, da je bil vohun? Visconti. Kljub temu? Ne: zato. Zanesi se celo na zanesljivega človeka, samo če ima na vesti kakšen greh, ki vesta zanj le dva — on in pa ti. Van Valden. Torej bi rekel, delate najrajši le z nepoštenimi? 68 Sodobnost 1073 Visconti. Največ. Ker pa imajo grehe tudi poštenjaki, pa še poštene, ha, in se pošteno boje, da ne bi zanje zvedeli še drugi poštenjaki, delamo seveda tudi z njimi — a v principu rajši z ljudmi, ki jih ni dosti prida, a so kljub temu pridni in nam v prid. Kaj je, Holandec? Se vam to upira? Van Valden, Upira? Ne — sistem je očarljiv. Visconti. Pa tudi učinkovit. Ker temelji na tem, kar je, ne pa na tem, kar ni; in če v človeku česa ni, je to kajpak krepost, ali pa je tako omajana, da se na njo ne da graditi nič — predvsem pa ne državo, ki hoče biti vse. Ta se gradi na tem, kar je v ljudeh najsilnejše, in kaj je silnejše kakor slabost? Van Valden. Po tem, kar slišim, bi dejal, da oni, ki jo izkorišča — Visconti. Če jo izkorišča dovolj razumno — Van Valden. Rekli ste razumno. Pa ni izkoriščati slabost ljudi tudi slabost? Visconti. Mogoče — ampak takšna slabost, ki daje moč. Van Valden. Ste mar zato sklenili strmoglaviti to svojo republiko, čeprav ste njen senator, in vladati kot knez? Visconti. Da. Mislim pa, da ji bo to le v prid. Zdaj so je siti že skoraj vsi, ko pa je več ne bo, bodo skrivaj spet sanjali o nji. Van Valden. Pod vašo vlado. — In kaj naj počnem jaz pri vsem tem? Če ste me že klicali, me ob tej uri, ko rohni po Sieni nje osvoboditelj, prav gotovo niste 1074 zato, da bi se spet pomenkovala o umetninah. Visconti. Uganili ste. Res, ne zato, temveč zato, ker vas pač potrebujem — In jaz bi dejal, tudi vi mene. V tejle kartoteki ste tudi vi. Tu notri piše: prvič, da ste se v Sieni divje zaljubili, drugič, da si ne upate domov, ker se bojite svojih upnikov in da bi se najbrže ne branili, če bi vam hotel utreti pot nazaj na Nizozemsko. Van Valden. Hm. Kako? Visconti. Tako, kot se utira pot povsod: z denarjem, ki izplača vaše upnike. Ne skušajte mi razveljavljati naravne zakone — Glejte ta glaž: prazen do dna — kot vi — Se more mar braniti, da nalijem vina vanj? Van Valden. Pustiva to, Visconti. Pač pa vas prosim, ker ste mi, kot vidim, zelo naklonjeni, za neko uslugo. Mar ne bi mogli vi, gospod, ki imate vso Sieno pod očesom, tudi meni izkazati to čast? Visconti. Iz srca rad. Bojim se pa, da vam je vrli Gato to željo že izpolnil. Van Valden. Res? Vendar le deloma. Jaz bi si rad pridržal pravico, izbrati sam zalezovalca — Visconti. Sijajno. Van Valden. In njegov spol. Visconti. Ze razumem. Kako ji je ime? Mar Izabela? Van Valden. Da, Izabela. Visconti. Odlično. Kaj pa boste s to žensko? Ako nimate zlata 68« 1075 in kakšen čeden grad v bližini Siene, se bo smejala — Van Valden. Zlasti če ji boste povrhu rekli tudi to, da bi jo rad gledal. Visconti. Gledal? Van Valden. Da, gospod. Visconti. Kot kakšno umetnino? Van Valden. Ne, kot nekaj, kar se da spremeniti v umetnino. Visconti. Samo s pogledi ne, van Valden. Ženska lepota je pokrita z raznimi oblekami — in kadar slečeš vse, ostane na nji vsaj še ena od treh, ki so vse enako dolgočasne: nesramnost, ravnodušnost, sramežljivost. Te tri obleke pa lahko odstrani z ženske le pravi moški. Pravi moški pa žensk ne gleda, temveč osvoji. A osvojiti žensko, dragi Valden, kakor je Izabela, se mogoče da s prazno dušo — s praznim žepom ne. Van Valden. Dejal sem že, gospod, da jo želim le gledati. Visconti. Ne brijte norcev z mano. Od Gata in ne le od Gata, tudi drugih, ki mi poročajo, kdo ste in kaj počnete, vem, da ste najzmožnejši Lorenzov častnik in da so vse zmage najemnikov, ki jim je on na čelu, pretehtane in dobljene že vnaprej za temle vašim čelom, vi pa mi dopovedujete, da bi to siensko lepoto samo gledali. Van Valden. Kaj torej želite pravzaprav? Visconti. Sodelovanje. Ali če hočete — zavezništvo 1076 v svaji z Lorenzom. Vi ga, kajpak, dobro poznate. Van Valden. Kakor pač pozna povprečnost nadpovprečnost. Visconti. Potemtakem ni res, da so bile njegove zmage dobljene že vnaprej v tej vaši glavi? Van Valden. Bile so, ker sem pač računal tudi z njegovo nadpovprečnostjo. Visconti. In jaz računam z vašo. Ta Lorenzo mi je postal nadležen: in ne le nadležen, dragi Valden, marveč tudi nevaren. Ker pa je nevaren, bo treba nastopiti zoper njega. In zdaj vas vprašam: prvič, je vaš vpliv na te Lorenzove najemnike dovolj močan, da ne bi oni v takem primeru nastopili zoper nas? In drugič: ali mislite, da bi lajiko prevzeli vi njegovo mesto? Da vam bo delo z njimi lažje, vam, brž ko postanete njegov naslednik, izplačam vse, kar še dolgujemo. Nastopi OSKRBNIK Kaj pa je spet? Oskrbnik. Gospod, soldati so nam vdrli v hišo. Visconti. Vdrli? Oskrbnik. Vdrli. Vodi jih nenavaden človek: ko je vstopil, je nosil brado, na stopnišču pa, ko sem ga ustavil, jo je snel in me okrcal z njo po nosu, češ, ti cepec, mar vidiš zdaj, kdo sem. Pa nisem videl, ker sem že malce slep — Visconti. To bo Lorenzo. Mislim, van Valden, da bo pametneje, če vas ne sreča tukaj. 1077 Van Valden. Zbogom. Visconti. Kmalu kaj več o tem. — Ne, ne, pri tehle vratih. (Van Valden odide.) Hm, kakšen hrup. To bo pa, kot vse kaže, glasen obisk. 3. prizor Nastopi LUKA Visconti. Kaj pa je? Kaj želite? Luka. Denar, gospod. Visconti. Kakšen denar? Luka. Denar — Kar za šest tednov — Visconti. Tega vam izplača senat. Luka. Ne, ne, gospod, senat ne mara o tem ničesar slišati, ker ste baje podaljšali kontakt, dokler nevarnost ne bo mimo, vi sami, brez vednosti senata — In zato smo zdaj prišli sem, da si vzamemo sami to, kar je naše. (Se ozre po sobi.) Ta bokal, na primer, je že moj — Visconti (oskrbniku.) No, daj, nalij mu še črnine vanj. Luka. Ne bom se branil. Upam vsaj, da je zlat. Visconti. Je, brez skrbi. Čisto zlato, prijatelj. In zdaj prosim, da spet greste. Luka. Jaz grem. Bojim se pa, da so za mano taki, ki jih bo težje odpraviti kot mene. Zbogom. (Luka odide.) 1078 4. prizor Nastopi LORENZO, mahajoč s svojo brado, z njim IZABELA, nekaj vojakov in nekaj lahkoživk. Vsi vinjeni. Lorenzo. Nalezli smo se vina iz Siene, Siena pa se je nalezla nas, tako so rekli — kot svinjske kuge. Visconti. Mar se vam ne zdi, da ta vdor v mojo hišo ni v soglasju s sienskimi zakoni? Lorenzo. Zato pa je v soglasju z zakoni, ki so z menoj stopili v vašo hišo. Visconti. Dokaj hrupno. Lorenzo. Koraki novih zakonov, gospod, so zmerom hrupni, ker so običajno obuti v škornje — pa še to vojaške. Vas motijo ti škornji? Ako vas, mi jih sezujte z nog in prinesite svoje copate. (Sede in iztegne noge pred Viscontija.) Nočete? Kako? Se vam* zde preumazani? Vojaški škornji so zmerom taki. Blato in kri. No, kaj je? Mar jih niste še sezuli? Ne ti, ne ti — (Odrine enega vojakov, ki pristopi.) On, ki ga motijo ti škornji tu na nogah generala, ki je osvobodil Sieno. Visconti. Vaše obnašanje ni le v nasprotju s sienskimi zakoni, gospod Lorenzo, temveč, in to nič manj, z dostojnostjo. Lorenzo. Tudi dostojnost je dobila — ej — kako so že dejali? Svinjsko kugo. Sprijaznite se s tem. Kaj čakate? Sezujte mi že škornje. 1079 Izabela. Pojdi no, Lorenzo. — Prav. Pa jih sezujem jaz. Ne bo ne prvič in menda ne zadnjič. No, daj mi že to taco. Lorenzo. Stran. Dejal sem, naj jih sezuje on. Kaj? Nočete? Prav. Odpeljite ga. Vojak. Kam? Lorenzo. Kam! V zapor. Medtem nastopi GATO Gato. Gospod Lorenzo — ali ne bi rajši senatorja poslali, vsaj za zdaj, v njegovo spalnico — Vojak. Gremo. Naprej! (Viscontija odpeljejo.) Gato. Gospod Lorenzo — Lorenzo. Kaj je, Gato? Nekam bled se mi zdiš. Bi mar požirek vode? Dajte mu vode! Gato. Ne, ne — Lorenzo. Kaj pa? Vina? Glej, tam na mizi je. Daj sem kozarce, da treščiva na zdravje — na čigavo zdravje predlagaš? Gato. Jaz? Na vaše. Lorenzo. Jaz pa na zdravje Izabele. Mar že veš, da sem jo prosil za roko in da mi jo je obljubila dati, zraven pa še noge in vse, kar spada zraven. Izabela. Ne, to ni prav počenjati tako z njim, ki je tvoj — Lorenzo. Kaj neki? Izabela. Eh, nikar se ne pretvarjaj, da ne veš, kdo je. Lorenzo. Kaj meniš, Gato? Mar je res? Gato. Ne vem. Ni izključeno — saj ste bili rojeni tu v tej visoki hiši — 1080 Lorenzo. Ne, še višje, ker sem bil rojen zgoraj na podstrešju med netopirji in podganami. Ti torej misliš, da je res moj oče? Gato. Ni izključeno — Lorenzo. Ha-ha! To je sedaj že moj deseti oče! Prvi, tisti je bil smetar: prikrevsal je za mano kar prvi dan in se mi je spovedal, kako me je naredil, kdaj in s čim, in terjal kot plačilo za tako uspel izdelek — pravzaprav ne dosti, par grošev, nov klobuk in nove hlače. Dal sem mu jih, povrhu pa še novo smetišnico in brco v rit — takole. (Brcne eno cip. Smeh.) Drugi je bil zobar — ta je bil tič: prinesel je s seboj vse lepo črno na belem — in še klešče, veste, da mi izdere tale zob —¦ in škarje, da mi pristriže brke — vse brezplačno. Četrti pa je bil seve štacunar — ti so povsod — no, torej ta štacunar mi je prišel prodajat, če že ne to siensko očetnjavo, pa vsaj svoje očetovstvo, češ, kadar se razve, da sem tvoj oče jaz, si pridobiš vse štacunarstvo. Nato pa so prišli še vitezi. Visokih nosov in nizkih čel. Vsi pa, kot kriva sreča, brez ficka v žepu. Svoje dni sem bil v stiski, ker sem ostal sam, brez očeta, zdaj pa sem v stiski, ker jih je preveč. Vendar ta zadnji — ta je vsaj Visconti! Pokliči ga nazaj! Od vseh mogočih očetov je ta zadnji, Izabelin, še najmanj nemogoč. Mi pa ta čas poglejmo, kje smo pravzaprav doma. (Lorenzo odide s svojimi spremljevalci na levo, vojak na desno. Izabela z Lucetto za njim.) 1081