-----   238   -----
Slovstvene stvari.
Slovniške kraje- in iraenopisne Drobtincice.
Zapisal.   V. Lužnik.
Prevdarjaje nekoliko tukajšnjo (tominsko) narečje naletel sem na izraz, ki se mi je dozdeval posebno zanimiv. Iskal sem ga potem po slovnicah in po drugih spisih, pa nikjer ga ni bilo najti (to je, v pravem pomenu). Izraz let& po moji misli ni nov, temveč beseda je naših preddedov, ki se je sčasoma med ljudstvom pozgubila, ali, kakor slovnice pravijo, zastarela je. Ta izraz tedaj je sestavljen predlog „naz" (st. si. „niz"), ki četrti sklon vlada, in kraj zaznamuje, na kterem je kaka reč bila, pa se je potem od njega ločila.
Bral sem mnogokrat, na pr. „z mize pasti", „z voza zleteti", ,,z gore priti" itd., kar bi Slovenec, kte-remu je gori omenjeni izraz dobro znan, celo nasprotno razumel.
Mestni predlog z (iz) se tukaj v tem primerljeji le takrat rabi, kadar se na vprašanje: kje je kaka reč? z mestnikom v odgovarja, na pr.: ,,v hiši, v kleti stoji"; „iz hiše, iz kleti je prišel." Kadar se pa na vprašanje: kje? z mestnikom na odgovori, kakor: „na gori stanuje, na brdu živino pase", odgovori se, ako se hoče ločitev s tega kraja dopovedati, z mestnikom naz (naiz), na pr.: „naz goro je prišel", „naz brdo smo živino prignali", pa ne: „iz gore je prišel", kar bi se mislilo, da je iz srede kake gore prišel itd*
Napčno se mi zdi tako sestavljene mestne predloge okrajševati in izpuščevati, ker ima vsak za-se svoj posebni pomen. Eni namreč naznanjujejo kraj, kjer je kaka reč, drugi pa ločitev reči iz naznanjenega kraja. Taki mestni predlogi ali mestniki so: na priliko staro-slov. vz, kar se je še zdaj v nekterih sestavljenih besedah nepopačeno ohranilo, kakor: vzdigniti itd. (sedanje polovičarsko s, z ali iz) potem: znad, spod, spred, zmed, izza. Vselej vlada pri takih sestavljenih predlogih le prvi svoj dotični samostavnik, na priliko: „i z za hiše, izza brde; znad glave, spod nog" itd. Tako vlada tudi pri mestniku „naz" prvi predlog, namreč „na" svojo samostalno ime, kakor: „na(z) goro, na(z) brdo" itd. Samo v tem se ne vjema ,,naz" z druzimi navadnimi sestavljenimi predlogi, ker je predlog, ki zaznamuje kraj, pred predlogom ločitev iz kraja pomenivšim, na pr.: „ti imajo izza, izmed, iznad" itd.; oni pa: „naz, kakor ima tudi staroslo-venski v z."
To staroslovensko obliko so tudi Hrvatje (in zna biti tudi drugi Jugoslovani?) obdržali, zakaj pri njih je še v navadi niz, nuz, na pr.: „niz vodu"; „nuz brdu", in ti sestavljeni mestni predlogi vladajo v hrvaškem isti sklon (četrti) kakor v slovenskem ,,naz."
Nekteri rabijo v tem pomenu besedo „raz" na pr.: „raz konja pasti"; al to po mojih mislih nikakor ne more pravo biti, ker predlog „raz" le razdelitev iu razširjenje kake reči pomenuje , in se le v sestavljenih besedah dobiva, na pr.: razpoditi, razgnati, razcvesti itd.
-----    239   -----
Iz teh vzrokov tedaj, in ker ima ta raba in ta sestava v staroslovenščini svojo podslombo, ali se boljše rečeno, svoj izvirek, in se le v tem razlikuje, da so Staroslovenci prvi predlog (na) okrajševali; (v „n") po sedanji rabi se pa zadnji (iz) okrajševa, mislim, da bi ne bilo napčno, ako bi se gospodje pisatelji rabe te oblike poprijeli, saj se tajiti ne d&, da brez izraza, ki ta pomen zaznamuje („naz"), bil bi naš bogati slovenski jezik v tem oziru vendar-le pomanjkljiv.
Toliko tedaj o tem predlogu g. pisateljem za po-snčmo, ali saj za blagovoljni prevdarek.
Zdaj pa nekoliko o tukajsnem krajepis j i.
(Konec prihodnjič.)
Slovstvene stvari.
Slovniške kraje- in imenopisne drobtinčice.
Zapisal.   V. Lužnik, (Konec.)
Žalost mora navdati vsako domorodno srce , ako vidi; kaj se je godilo tu s krajepisjem. Kmalu zapazi , da bile so te zanimive narodne dragocenosti v rokah ptujih ljudi, ki niso njih vrednosti celo nič poznali, in jih vedoma ali nevedoma šemili s ptujo obleko. Na priliko vzamem tukaj le nekoliko izgledov.
Zadrg (zadrgnjen svet), ki so ga pred 200 leti še Zhaderg pisali, in ga ljudstvo še dandanašnji tako izgovarja, predelali so v Cadra; Livek v Luico; Burjana v Boreanna; Zatmin ali Zatomin v Sotto Tolmino ali Sottoimino. To je napotilo nektere nemške jezikoslovce, da so si to ime podoma-čili in pisali: Untertolmein, dasiravno ta vas zgorej Tmina leži. Vrši na (vrh, vas na visokem kraji) pre-strojili so v Ur s in a (latinsko ursus) kakor da bi bil ta kraj od medvedov svoje ime dobil. Brginj (ver-ljivo Vrhinj, enacega izvira kakor Vršina) prekrstili so nam v Bergogna, Potok v Potocco. In kar je še skoro najbolj čudno, prekovali so slovenski Ko-borid   (domači  govorijo  še  zdaj   Kobrd, kraj   okoli
brd, okoli brde), Lahi v Caporetto (capretto — kozliček) in Nemci v Karfreit (Karfreitag =: veliki petek!) Sicer so pa radi imena vasi in krajev ravno tako zapisovali, kakor so jih na vprašanje: od kod ste, ali pa: kje prebivate, iz ust ljudstva slišali. Tako je iz Žabic nemški Sabig; v Volčeh = Woltschach; v Tminu (domači tukaj ne govorijo T o min) nemški Tolmein; iz Tmina laški Tolmino. V tminskem okraji ste dve vasi, ki se imenujete Log; eno so prekrstili v Long, drugo v Lock.
Pa tudi družinska imena (priimki) so mnoga tako popačena, da ni čuda, da se dandanašnji marsikter nemškutar, svoj narod zatajivši in slovenskega imena se sramovavši, velikemu mogočnemu nemškemu narodu prišteva, in da se nobene pošasti tako ne boji, kakor kacega nedolžnega papirčeka, ki je po slovensko napisan. Taki zdihujejo nekako vsi v nevolji po stari centralistični vladi; v spominu jim je pogostoma leto 1848., ko je bila razglašena konštitucija, pa potem spet preklicana. Sedanja ustava jim je le zavolj tega trn v peti, ker je tudi slovenski jezik vsaj nekoliko vdobfl svoje pravice. Pa kam sem zašel? — vrnimo se k svoji stvari.
Kakor sem se iz več kakor 200 let starih bukev prepričal, bili so sedanji Kragel-ni, kterih je pri nas mnogo, vsi Kragulj-i, kar pomeni po nemško Sperber (znani tič). To je verjetno tudi zavolj tega, ker tudi drugi imajo priimke enacih ptic, kakor Orel, Vran, Sokol itd. Ime Volčič so Nemci prekrstili v blagega strelca ali Blagostrelca, naredili so: Wohl-schiitz. Illincig prenaredili so iz imena Jelenčič, kakor so bila tudi druga zverinska imena kot pridevki na družine prinesena, namreč: Medved, Volčič, Lisica itd. Bittamiz bil je pri starem Pitanic in tako več druzih.
Tako bi se dalo povedati še več druzega; al naj je tega zadosti. To pa sem omenil zato, da se bo vedelo, da naši preddedje tukaj niso niti Lahi niti Nemci, ki so se tukaj naselili, temveč pošteni sinovi slovanskih mater, ki so svojim selom in svojim družinam slovenska imena dajali.
247