Miklavž Komelj 700 Miklavž Komelj LILA INTENZIV farsa OSEBE Janez Jadranka Lejla Dagmar Lidija Lojze, frančiškan Prikazen Aishila Vili Janezova mama Mimoidoči, med njimi pripadniki gibanja Hare Krišna Prizorišče je telovadnica neke ljubljanske osnovne šole. PRVI PRIZOR Janez, Jadranka, Lejla, Dagmar JANEZ: Učitelj telovadbe sem. Zakaj? Zaradi telovadnice. (Nastopijo Jadranka, Lejla in Dagmar, ki je preoblečen v žensko in nese sintesizer.) Sedaj se že začenja. Prosim za pozornost. Umetnik sem. Ustvarjam Oresteio. JADRANKA: Aishil... V srednji šoli smo se učili. A Oresteie nismo omenili. In tudi v šolski knjižnici je m, v Mestni pa je izposojena. Si res prepričan, da je to tako slaven komad, da bomo z njim uspeli? 701 LILA INTENZIV JANEZ: Prepričan. Absolutno. Cankarjev dom nam ne uide. Imeli bomo fest v Cankarju. JADRANKA: Cankarjev dom je v krizi. O tem se govori po vsej Ljubljani. Učenci me sprašujejo: Gospa tovarišica, kaj vi mislite, kdo neki bo izbran? Prijavilo se je, kot je vsem znano, nekaj sto ljudi. Kdo bo postal novi direktor? Zaenkrat je vse strogo anonimno. DAGMAR: Zdaj se šušlja o neki novinarki s kulturne strani Slovenca ali Dela. JANEZ: Tudi prijavljenci še nič ne vejo. Na delo zdaj! Začnimo z Oresteio! Lejla, prinesi drog! Jadranka, ti tudi prinesi drog! Tovariš Dagmar, i vi ga prinesite. To je scena. Koliko drogov? Trije. In zakaj? Komad, ki ga igramo, je trilogija. Tukaj umetnost. Jadranka, pozabi vso teorijo igre, ki jo učiš pri dramskem krožku! Mi gremo v globino. Mi gremo v novo dobo. Zgodba treh žensk ki hočejo ubiti Klitaimnestro. Simbol za mit, za bit------ JADRANKA: Kaj je to? JANEZ: Pojdi v rit! Astralni ritual! Kozmokineza teatra, ki bo kozmična odveza. Počepe delaj, Jadranka! Počepe! Prinesel sem nam tole knjigico za informacijo: Eshilove tragedije. Preveo Koloman Rac. U Zagrebu, tisoč devetsto osemnajst. Kupil sem jo za dvesto tolarjev v Trubarjevem antikvariatu. LEJLA: Seveda, ti si to lahko privoščiš. JANEZ: Še dosti več si bomo lahko privoščili, ko bomo v Cankarjevem domu nastopili. O Lejla, bodi vendar bolj spoštljiva! Drugje se lahko vse pogovoriva, a tu si učenka, jaz pa sem učitelj! JADRANKA: Priznam, da mi je skrajno neprijetno nastopati s to smrkljo - jaz, ki sem Miklavž Komelj 702 hodila na faks in ki sem ji dala cvek iz materinščine, ki sem bila v sedmem razredu, ki ga ta prekleta smrklja ponavlja, odlična - in v osmem tudi... LEJLA: Ste ljubosumni? JADRANKA: Ti si ljubosumna! In to upravičeno -JANEZ: Daj gmah! Vi me uničujete! Tukaj umetnost! Tukaj umetnost! Stekate? Umetnost! Lejla nastopa z nami samo iz estetskih razlogov - kaj pa morem, ce je lepa! Elektra mora biti kot elektrika. DAGMAR: Ajde, ajde! Začnimo z Oresteio! JANEZ: Najprej je treba napisati tekst. Kanaliziral nam bom Aishila. (Odpre kovček. Iz njega vzame lobanjo, ki služi za svečnik. Jadranka in Lejla krikneta. Janez prižge svečo, položi zraven indijske dišeče palčke in ugasne vse luči.) JANEZ: (skrivnostno): Vklopite sintesajzer, Dagmar. JADRANKA: Kaj 1 1 A U ~ A 1 1 T O si rekel, da bos delal, Janez? JANEZ (iz kovčka privleče sliko Šrila Prabhupada in jo postavi zraven lobanje): Kanaliziral nam bom Aishila. JADRANKA: Kako to misliš, Janez? JANEZ: Boš videla. Probajte iti vsi v alfo. Tovariš Dagmar, pričnite z muziko za sedmo čakro. DAGMAR: Kako to mislite, tovariš Janez? JANEZ: Posnemajte muziko s tistega CD-ja, ki ga posodim vaši gospe soprogi, kadar je v stresni situaciji. Tisto je muzika, ki spuca čakre. (Dagmar igra na sintesizer.) JANEZ (zelo naglas in ekspresivno): Pucaj! Pucaj! (Zunaj poči strel.) PRIPADNIK SNS (off): Tukaj Slovenska nacionalna stranka! Kdo si drzne govoriti v svinjskem jeziku? DAGMAR: O Janez! Vi nas ugonabljate! JANEZ: Baraba! Zapacal mi je vrhnjo čakro. (Dagmarju) Zdaj je še bolj potrebna pucanja. DAGMAR: Bogovi! Kaj naj naredim? JANEZ: Igraj naprej! LILA INTENZIV DAGMAR (igra naprej in šepeta): Že puca... že puca... puca... Puca... JANEZ: Ne puca. Vse je zapacano. Ne igraš prav. Ti nisi v alfi. Pojdi v alfo! (Iz kovčka vzame kartonasto piramido in si jo postavi na teme.) Aleluja! Aleluja! LEJLA (v ekstazi): Janez! Bojim se, da kanaliziram! Prihaja...! Prihaja - Aishil! DAGMAR (neha igrati): Groza! JANEZ: Mir! Tako ne bo šlo. Jaz kanaliziram in prosim za pozornost. Tukaj umetnost! Kanalizacija je resna reč. Igrajte, tovariš Dagmar... (Dagmar igra.) JANEZ: Jasno... Jasno... Se že odpira... Se že prečiščuje... Šri Karitamrita me navdihuje... Seveda! Le kako bi neki mogel spucati vrhnjo čakro, ne da bi prižgal indijske palčke? Tukaj so. Naštimal sem jih, a sem jih pozabil prižgati. (Prižge palčke.) JADRANKA (v ekstazi): Janez! Jaz kanaliziram! Tukaj umetnost! Jaz kanaliziram umetnost! Janez! Janez! JANEZ: Molči, ženska! LEJLA (v ekstazi): Prihaja! Prihaja! DRUGI PRIZOR Skozi okno pride Lidija. V eni roki ima nihalo, v drugi vijolično torbico. LIDIJA (prižge /uč/j.-Jaz sem Lidija. Dokončen obračun z duhovnostjo. Denar leži na cesti! Uživajte v seksu! Šla sem po cesti. Kot že tisoč let sem bila v čakri rdečih vrtnic. Zdaj pa me potegne v sedmo čakro. Prvi hip pomislim, da sem dobila menstruacijo. Tako močno je bilo. Iz torbice vzamem nihalo. 703 ki me je sem pripeljalo. O Mati božja! Vse vijolično! Ta čakra je vijolična! Mar res ne vidite? Vse je vijolično! Kupila bom vijoličaste rjuhe. (Janezu) Kako ti je ime? JANEZ: Janez. LIDIJA: O Janez! Ti si moj kozmični partner! Iskala sva se petindvajset tisoč let. Nihalo se vrti s hitrostjo ladijskega vijaka. Kupila bom vijolično pižamo - za tebe. Jaz spim naga. JANEZ: Gospa... LIDIJA (gleda svojo torbico): Taška! Solze mi grejo v oči. Tako močno je. Kupila sem vijoličasto taško! Pred tremi dnevi... Nisem vedela, zakaj... Ja... Neka prijateljica od moje prijateljice je nekoč naenkrat kupila rdeč plašč, torbico, kiklo, čevlje, vse - ni vedela, zakaj - začela se je oblačiti rdeče - prej pa nikdar - in potem je imela doma požar. Doma imam knjigo o sinhronicitetu. Jung. Jung mi je ogromno, ogromno pomagal, da sem se našla. Da zdaj vem, kaj hočem. Spomini, sanje, misli. Od Junga. Ko sem kupila to knjigo, sem bila v krizi. Ta knjiga mi je ogromno pomagala. Si bral to knjigo? JANEZ: Imam jo doma. LIDIJA: Tam piše: Začuden sem sam nad seboj, razočaran, zadovoljen. Sem otožen, potrt, navdušen. Vse to sem in ne morem povzeti, kaj je vse to skupaj. Nemogoče mi je ugotoviti kakšno vrednoto ali nevrednoto, nimam nobene sodbe o sebi in svojem življenju. Zame ni nič gotovo. Nimam nobenega dokončnega prepričanja - pravzaprav o ničemer. Vem le, da sem se rodil in da bivam... To piše na naslovnici. Prebrala sem vsak dan trikrat. Zraven sem jokala. Knjige nisem odprla: nisem hotela priti pod vpliv. Zato sem jo zažgala. Miklavž Komelj 704 Prvi hip me je ta knjiga prizadela. Ogromno sem prejokala. A res mi je ogromno, ogromno dala. LEJLA: Si kakšno knjigo tudi napisala? Si ti mogoče tista Lidija, ki... LIDIJA (skrivnostno): Jaz pišem pesmi. (Janezu) O... O... Zdaj čutim... Čutim... Vem, zakaj sem napisala tisto pesem... Naslov je Zate. Pred tremi dnevi sem jo napisala - mislila sem, da je posvečena nekomu drugemu - motila sem se - posvečena je Tebi. Ponoči sem jo napisala. V solzah. (Iz torbice vzame list s pesmijo in ga da Janezu.) Na. (Janez začne brati pesem. Lidija se vrže na tla in v ekstazi skrajno ekspresivno in zelo počasi govori odlomke svoje pesmi.) Si neskončen, blag, da drhtim ob misli nate... da drhtim ob misli nate... da drhtim ob misli nate... Si neskončen, blag, da drhtim ob misli nate... JANEZ (bere): ... Večnost se preliva kakor morje vate. To si ti, ki te dosanjat - nisem mogla. LIDIJA (strahotno ekspresivno): To si ti... ki te dosanjat... nisem mogla... JANEZ (bere): Zdaj si ob meni. Rož vence polagaš med noge mi... V meni si od vekomaj, čakala bom, da pride zate najin maj. (Pogleda Lidijo, ki napol kleči, napol leži na tleh - glavo ima obrnjeno k tlom in videti je napol nezavestna. Čez nekaj časa se skloni k njej in jo potreplja.) JANEZ: A! To ste vi napisala? LIDIJA (se mu zazre v oči): Čakala bom, da pride zate najin maj. Ta pesem je Zate. Tebi je posvečena. In tudi če bo kdaj objavljena, 705 LILA INTENZIV bo posvečena tebi. Napisala sem: —ti, ki te dosanjat - nisem mogla... O vonj indijskih palčk, omamljaš me! Vroče mi je. Ne morem več zdržati! Jaz močno čutim. Jaz sem močno ženska. JANEZ: Gospa, oprostite, toda... mi... LIDIJA: Gospa! Tako si nežen in tako si vzvišen! Svojo gospo me imenuješ - o gospod moj - Janez, Janez, to si ti, ki te dosanjat nisem mogla. Glej, daljni svetovi se odpirajo, skoz sedmo čakro vame prodirajo. Vse je vijolično. O, jaz, neumnica, sem mislila, da je lahko ljubezen le rdeča. Zdaj pa vse vijolično! Vijoličen veter. Vijolične veje. Čakrica je vzburjena. Malo jo pomasiraj. JADRANKA: Prokleta cipa! LIDIJA: Ne, jaz nisem cipa. Svetnica in zvodnica sem, a cipa, cipa nikdar. JANEZ: Za Oresteio gre! Gospa, za Oresteio. Za umetnost. Zakaj sem postal učitelj telovadbe? Zaradi telovadnice. - Da bi imel pripraven prostor, ki bi v njem ustvarjal svoj teater. Zdaj ga ustvarjam. Fortuna je bila naklonjena -ustvaril sem si tudi igralski ansambel. Prva se mi je vdala Jadranka -izkušena je, vodi dramski krožek, drugače pa uči slovenščino in jezik, ki je v rabi južno od Kolpe. Pristopil je tovariš Dagmar, hišnik. In Lejla, učenka, ki je več razredov ponavljala po prav posebni božji Previdnosti, ki jo je zadržala na šoli, da bo glavno vlogo igrala. Za Dagmarja sem mislil, da bo Orest, Aigist in Agamemnon, ker je edini moški v ansamblu. Ampak hotel je na vsak način igrati žensko vlogo. Zdaj moram vse na novo napisati, čeprav je komad super. To je težko 706 Miklavž Komelj in odgovorno delo. Vendar bi se ga lotil tudi, če Dagmar ne bi kompliciral, ker gre za to, kako bi ta tekst Aishil napisal danes. Zato nas ne motite! LIDIJA: Sem kar slutila, da bova hodila tudi v teater! Midva sva res eno. Trikrat sem se peljala v Maribor na Božansko. Si jo videl tudi ti? JANEZ: Jaz delam svoj teater. LIDIJA: Škoda! Škoda! Res - škoda, da je nisi videl. Jaz sem jo. JANEZ: In kako je bilo? LIDIJA: Ne vem. Veš, o tem ni mogoče govoriti. Ampak življenje ni samo teater. Je še kaj drugega, veš... JANEZ: Kaj na primer? LIDIJA: Duhovnost. To se pravi - tisto najbolj ta pravo... JADRANKA: O prašiča! LEJLA: Tovarišica! Kako se pa izražate? JADRANKA: Gospa tovansica! Mar sva skupaj pasli krave? JANEZ: Zmešalo se mi bo! DAGMAR: Bogovi! LIDIJA: Ne skrbi, kozmični moj partner! Znam se obvladati in premagovati. Vem, kaj se kje spodobi in kaj ne. Ne bova pred ljudmi. Čakala bom do konca tega vašega sestanka, čeprav mi je enako težko kot tebi. Zdržala bom. Zato sem napisala: Čakala bom, da pride zate najin maj. JANEZ: Gospa! Vas lahko vprašam, kaj ste pravzaprav vi po poklicu? LIDIJA: Univerzitetni profesor. Na Duhovni univerzi. Vodim pa tudi več delavnic: rebirthing, rebirthing na barve, holistični rebirthing, intenziv prosvetljenja, lila intenziv... 707 LILA INTENZ1V Lila! Tri dni nazaj sem ga začela voditi...! - Kaj še vodim? Individualni rebirthing, pa Delavnico življenja. Meditacijski vveekend z Lidijo, Delavnico nesmrtnosti, Tečaj absolutne resnice... Skoraj bi pozabila na Tečaj kreativnega partnerstva. Tako si lila! (Janez molči.) LIDIJA: Lila! Saj to je kakor Lidija! Li-dija... Li-la... LEJLA: Ampak a ni Lejla še bolj podobno? LIDIJA: Kdo, kdo, kdo je Lejla? Jaz nisem rekla Lejla. Rekla sem lila. Lila kot Lidija. Kot libido. JANEZ: Bil sem član Društva psihotronikov, pa sem izstopil. LIDIJA: Jaz pa nikdar nisem pripadala nobenemu društvu. Sama sem šla skozi življenja zmede, sama in neodvisna, pod nikogaršnjim vplivom. Psihotronike poznam. Bila sem na par njihovih večerih, ampak z distanco, ki je prepotrebna. Jaz ne prenesem institucij in organizacij. Jaz komuniciram direktno s Kristusom. DAGMAR: Ubogi Kristus! LIDIJA: A nisem ne krščanka ne budistka. Jaz sem v čakri rdečih vrtnic... Ne, nič več, nič več, nič več! Zdaj sem v čakri vijoličnega ljubljenja! Pejd z mano! Najvišje, kar obstaja, ti bo dano! JANEZ: Jaz imam delo. LIDIJA: Narediva otroka! JANEZ: Dajte no mir! LIDIJA: Gospod! Odpusti mi, če sem bila pregroba in predirektna. A nisem te hotela prizadeti. (Iz torbice vzame papirnat robček in si z njim vpija solze, ki ji tečejo iz oči.) Res te nisem hotela prizadeti. Tako si lila, moj vijoliček! Lila kot Lidija. Kot lilija! Moj lilček! Miklavž Komelj 708 in zmeraj spet sem te zagledala! Spoznajte, da naključij ni! Vesolju vlada božanski Um Ljubezni. Obstajajo magnetne silnice, ki vlečejo skupaj ljudi, ki naj se najdejo. Dvesto petdeset stoletij sva se iskala. Nekaj imam za tebe. Ti bom dala. JANEZ (nejevoljno): Gospa, kaj naj vam rečem...? LIDIJA: Ljubim te. JANEZ: Pojdite v rit! LIDIJA: Ti me ne ljubiš več! Zmotila sem se v tebi, težek astral je danes. Žal mi je zate, Janez. Nerazsvetljeni, zaslepljeni stvor, ujet v materialnost in astral, veliko rojstev te še čaka, preden boš našel svojo dušo dvojčico. To nisem jaz. Bridko sem se zmotila. JANEZ: No, nikar ne jokajte! LIDIJA: Moj mali lulček! Bodi moj moj moj! JANEZ: Okej. Velja. Ampak samo za eno noč! LIDIJA: Kaj? Ti bi me rad zapustil? JANEZ: Ne, le hecal sem se, veste. LIDIJA: O, vem. Še marsikaj vem. Veliko več vem o tebi, kot si moreš misliti. Že dva dni te opazujem. Ja, odkar sem te zagledala v trnovski cerkvi. Nedelja. Konec maše. Jaz ne hodim k maši - nikdar nisem hodila, o tem sem si bila vedno na jasnem. Ampak rada stopim v cerkev takrat, ko ni ljudi, da si v tišini v meditaciji nabiram pozitivno energijo kakor čebela med. Tedaj si ti stopil iz ene lesene hiškice, ki je na njej pisalo Župnik. Najprej sem se ustrašila, da si res župnik. Potem sem te še večkrat videla. Na cesti, v Nami in tako naprej. Vem, ti me nisi opazil. Ti se čudiš. Divjala sem okoli brez miru. Brzela po mestnih ulicah - 709 LILA INTENZIV V samotni postelji bom solze lila. Vso srečo ti želim. JANEZ: Zbogom, gospa. Zdaj bomo imeli mir. Kanaliziral bom Aishila. LIDIJA: Kaj? Ti kanaliziraš? JANEZ: Tak kaos si ustvarila, da bo šlo zdaj zelo zelo zelo težko. LIDIJA: Smem biti zraven? Koga kanaliziraš? JANEZ: Aishila. LIDIJA: Kdo je to? JANEZ: Grški dramatik. Igrah bomo njegovo Oresteio in on nam mora napisati tekst, kakor bi ga napisal danes. Naš teater bo dogodek za vesolje. Začenja se v tei te ovadnici, a nekega dne bomo imeli test, kot ga le imel nedavno Betontanc, v Cankarjevem domu. LIDIJA: Ta le v krizi. Kdo neki bo izbran? Kdo bo direktor? Menda se bodo odločili jutri. JANEZ: Nimamo še koncepta, ampak stvar je nora. Zgodba treh nesrečnih žensk, ki hoceio ubiti Khtaimnestro in je ne ubijejo, ker Klitaimnestre sploh ni. Kakšen simbol za mit, za bit...! DAGMAR: Čeprav le hišnik, sem nastanku zgodbe botroval jaz. Še več: imenovati bi se smel nje duhovnega očeta. Ce ne bi bilo mene, bi bih ženski le dve. Tako pa smo zdaj tri. LIDIJA: Triada teži k tetradi. O tem je pisal že Jung. Naj bom četrta! DAGMAR: Nemogoče. Jaz branim svoje avtorske pravice. LIDIJA: Lahko sem tista Klita... Klitaimnestra, če hočete. JANEZ: Ne bo šlo. Klitaimnestre sploh ni. In ravno to je bistvo igre. Poglej: ti trije drogi bodo scena. Plus luč. Efekti kot pri Kralju Learu, ko nam bo dano imeti fest. Za zdaj imamo pač le droge. Trije so. Miklavž Komelj 710 Igra je trilogija, ženske so tri... LIDIJA (prešteje Jadranko, Lejlo in sebe): Ena, dve, tri - ja, prav imaš. In koga igra potem tovariš Dagmar? DAGMAR: Nekoč, v boljših časih, so v teatru moški igrali ženske. LIDIJA: To pa bo ženski teater. - Janez, dobro si se spomnil. Zdaj je čas, ko bo na svetu zopet vzpostavljena božanska harmonija med moškim in ženskim kozmičnim principom. Zdaj smo priča prevladi moškega principa -in to je vir gorja, zato so vojne in slabo vreme. Ženski kozmični princip pa bo naredil red. O, svet je narejen iz trše in mehkejše strani; mehkejša je dosti bolj mehka. Prihaja čas Boginje. V Hrastovljah je zanimiva freska: prikazuje Boginjo. No, začnimo že, začnimo! JANEZ: Zelo me spravljate ob živce, vendar mi glas razuma govori, da bo morda najbolje, da kar potrpim. Dobro, dovolim vam prisostvovanje pri tej kanalizaciji. Morda bi se pa našla kakšna flogica tudi za vas. Ker - kakorkoli že, vi ste avtoriteta na področju duhovnosti. In to zdaj potrebujem. Mogoče so vas angeli poslali, da boste ljubeznivo pomagali. Igrajte, Dagmar! (Dagmar začne igrati. Janez ugasne luči.) Zdaj stopite v alfo! LIDIJA: Ne bo šlo! Avre nimaš počesane! (Iz torbice vzame glavnik in mu počeše avro.) Takole. JANEZ: Hvala vam! Pozabil sem jo počesati. In zato pač nisem... LIDIJA (v ekstazi): O! O! O! (Začne divje plesati in vzdihovati.) Ne! Za vračilo ti iz živih udov - 711 LILA INTENZIV mesarski pokol med ovcami... LEJLA: ... veselje tudi starinam. Polegal mu rad je v naročju ko dete novorojeno... LIDIJA: Tako zdaj ravnajo novejši bogovi, njih vlada nasilna zatira pravico! LEJLA: ... in gledal svetlo mu na roko pa z repkom mahljaje oznanjal stisko v želodcu. DAGMAR: Joj, ti si zmaj, ki v snu sem ga rodila! JANEZ: Stop! Stop! Stop! To je Sovretov prevod! Bog se usmili! Nihče me ne posluša! JADRANKA: Tako tudi ona prišla je v Trojo kot smehljaj, bi dejal, morja v tišini... posrkam rdečo kri, iz tebe nasitim se s pitjem nepitnim... JANEZ: Stop! Vi kanalizirate So vre to v prevod! LIDIJA: A kdo spreume drzno tveganje človeka, kdo neugnano sio žena, ljudem na zemlji vsega hudega zacimek? Saj celo žarino poiavi zivadi prekosi ti ženska s pohote grešnim ogniem. Kdor se ne zibne... JANEZ: Stop! LEJLA (v ekstazi): Kanaliziram! Pastir je zredil na domu ... „ v ... si levje mace, se neoddojeno, hlepeče po matere mleku. JADRANKA (v ekstazi): Ko levček sčasom doraste... LEJLA: Mladič je na pragu življenja... DAGMAR (v ekstazi): Odsotnost mož je ženam muka, sinko... JADRANKA: ... udari na dan narava mu staršev... JANEZ: Stop! LEJLA: ... bil krotek, otrokom ljub... DAGMAR: Kaj res me hočeš umoriti, sin? JADRANKA: ... v plačilo rednikom pripravi Miklavž Komelj 712 713 LILA INTENZ1V JANEZ: Vsi so znoreli! Kdo mi zdaj lahko sploh še pomaga? Morda ti, o Satan? (zelo ekspresivno) Satan, usmili se! Usmili se! (Nadaljevanje in konec v prihodnji številki) Miklavž Komelj LILA INTENZIV farsa Nadaljevanje in konec TRETJI PRIZOR Nastopi Lojze v frančiškanski kuti. LOJZE (se pokrila): Apage, Satanas! (Posveti z baterijo Janezu v oči, potem pa prižge luči. Vsi obstojijo kot okamneli.) Kaj je zdaj to? (ob pogledu na Lejlo) Lejla! Sem slutil, da si satanistka! LEJLA: Ni res, brat Lojze! LOJZE: Ne delaš domačih nalog iz verouka, prepogosto kolneš, za vratom nosiš narobe obrnjen križ... LEJLA: Nikar, brat Lojze, nikar! Vedi: jaz sem kristjanka - tega mi ne moreš vzeti! LOJZE: Slišal sem glas, ki je klical Satana. Klicali ste hudiča. JANEZ: In takoj si se odzval. -LOJZE: Klicali ste hudiča! LEJLA: Pomiri se, brat Lojze, tukaj sem pri dramskem krožku. JANEZ: To ni dramski krožek. To je univerzalno gledališče, ki si v Cankarjev dom pot išče. LOJZE: Cankarjev dom... Kdo neki bo direktor...? JADRANKA: Ali direktorica... LOJZE: Mar se jim ne zdi, da zdaj že zavlačujejo? Jaz se nisem prijavil. Ampak me vseglih prav firbec martra. (Opazi sintesajzer in se čisto razneži.) Sintesajzer! Miklavž Komelj 840 Ah, ni mogoče, da bi satanisti pri svojih črnih mašah uporabljali ta plemeniti inštrument... LEJLA: Ne seri, brat Lojze. Saj pa vidiš, da mi nismo nobeni satanisti. LOJZE: Vaša stvar. (h žepa v kuti potegne ključe.) Prišel sem prevzet šolo. Prosimo za razumevanje. Država je sklenila. LIDIJA (kot zamaknjena): Odkleni me, ključavnico, o ključ! JANEZ: Kaj je sklenila? LOJZE: Da pojdite ven. JANEZ: Jaz sem tukaj učitelj! LOJZE: Jasno, vi prosvetni delavci še nič ne veste... Ta šola je zdaj tudi de facto in de iure naša. JANEZ: Čigava? LOJZE: Last svete matere Cerkve. Država nam jo je vrnila. JANEZ: Kaj? Ste nori? Nikdar ni bila cerkvena! Sezidali so jo s samoprispevkom! LOJZE: Saj! In po novi odločitvi vlade se vsi objekti, ki so jih zgradili s samoprispevkom, vrnejo Cerkvi. Zadnji popis prebivalstva je lepo pokazal, da je Slovenija katoliška. Samoprispevke smo prispevali predvsem katoličani, saj nas je tri četrtine vsega prebivalstva. Ne iz pohlepa, ampak iz občutka dolžnosti do ljudi in demokracije je sveta Cerkev morala prositi, da se ji ti objekti vrnejo. Država je pravično razsodila in s tem prečudovito potrdila enakopravnost svojih državljanov - tudi dotlej odrivanih katoličanov. JANEZ: Jaz ne vem nič o tem! LOJZE: Seveda ne! Če bi ljudje to vedeli vnaprej, bi se pobunili. Tako pa bo objavljeno šele čez kakšno uro, ko bomo vse objekte že zasedli. 841 LILA INTENZIV Miklavž Komelj Imamo potrdila, ključe, vse. V imenu ljudstva: odstranite se. JANEZ: Si prišel sam zasest to šolo? LOJZE: Sam. JANEZ: Potem se pa malo pogovorimo, nikamor se ti ne mudi. LOJZE: Pištolo imam! LEJLA: Vau! Macho! JANEZ: Nočem ti nič zalega. Zaradi mene se lahko vi greste, kar hočete, zanima me samo... DAGMAR: Lahko malo prekinem? Jaz sem hišnik, prva oseba, kar zadeva ključe te šole. Na tej funkciji sem že trideset let, gospoda, trideset let! In vi, menišič, ste tako rekoč vdrli v mojo hišo! In nihče me ni obvestil! To je božji rop!. LOJZE: Ne se razburjati, gospa. Lahko boste opravljali službo še naprej - če ste aktivna kristjanka, to se pravi, če redno hodite k nedeljski maši in k zakramentom in po možnosti še k verouku za odrasle in če ste članica Marijine legije. DAGMAR: Gospod, jaz grem rad v cerkev. Pa ne zato, ker bi mislil, da moram, ampak iz notranje potrebe. Bil sem vzgojen v krščanskem duhu - v njem sem vzgojil tudi svoje otroke - in to v času, ko to res ni bilo lahko. - Ne vem, zakaj, a v zadnjem času imam probleme z dihanjem. Ko stopim v cerkev, ne morem dihati. Ne vem, zakaj. Zato ne hodim tja vsak dan. A kadar grem, je to res iz notranje potrebe. Ampak to, kar se greste zdaj, je svinjarija! LOJZE: Kako si zaslepljeno, božje ljudstvo! Huduješ se na Cerkev in ne veš, da ona s tem, ko jemlje, sploh ne jemlje. Vse, kar ti vzame, ti s tem podari. Cerkev si ti. Cerkev niso le papež in škofje in duhovniki. Ne, Cerkev sem jaz, si ti, smo vsi. Smo vsi, ki smo prejeli s krstno vodo božjo luč. 842 843 LILA INTENZIV LIDIJA: Brat Lojze! Ti si moj kozmični partner! LOJZE: Kaj pravite? JANEZ: Tukaj umetnost. Amen. Mi tle ustvarjamo teater, stekaš? Mi delamo Oresteio. Le zato sem šel učit. Jaz nisem odgovoren za kretenije Cerkve in države, zato je zame bistveno le to, da bom lahko nadaljeval. Razumeš? LOJZE: Seveda boste lahko nadaljevali. Kjerkoli. Si boste že našli prostor. - (tiho in otožno) Blagor vam, ki ste prosti in imate kljub temu sintesajzer! Vam so vse poti odprte. JANEZ: Ti nas zajebavaš! Bi rad občutil mojo pest? LOJZE: Ne treb! JANEZ: Ta glas... Ne le govorna melodija, ki mi izdaja, da si tudi ti Dolenjec - tudi glas mi ni neznan. Tudi obraz mi ni neznan. Od kod te že poznam? LOJZE: Isto vprašanje se poraja v meni. Ali nisi iz Mokronoga? JANEZ: Sem. LOJZE: Ja! V osmem razredu sva bila skupaj na duhovnih vajah. JANEZ: O Lojze! To si ti? Kako si zrasel! Bilo je na Štajerskem in midva sva bila edina Dolenjca. Pater, voditelj duhovnih vaj, te je nekaj kregal, ker si nagajal. Rekel je, da bo obvestil tvoje starše. Ti pa si rekel z enakim glasom kakor zdaj: Ne treb! - Otroci so planili v smeh zaradi dialekta. LOJZE: Ti pa si ponosno vstal, rekoč: Ne treb se smejat! Nismo pred Bogom vsi ljudje enaki? Apostol Pavel je v pismu Kološanom napisal, da ni v Kristusu ne Juda ne Grka. Vi pa se posmehujete nekomu le zato, ker je moj rojak! Ni Jud, ni Grk - Dolenjec je. Še več: človek je. JANEZ: Lojze! Lojze! LOJZE: Vsi so jokali. JANEZ: Sklenila sva večno prijateljstvo In zdaj mi ti prihajaš vzet moj prostor pod soncem, mojo telovadnico, ki v njej nastaja moj teater. Lojze! Bi rad umoril mojo Oresteio, ki se še ni rodila? To bi bil abortus. LOJZE: Groza! JANEZ (grozeče): To bi bil abortus! LOJZE: Kaj naj storim? Sprašujem svojo vest in moja vest ne ve odgovora. LIDIJA: Brat Lojze, pojdi z mano, popeljem te na čudežno popotovanje po astralu. Imela bova individualni rebirthing kje v kakšnem samotnem gozdu. (Iz torbice vzame kastanjete, pleše in poje.) Si neskončen, blag, da drhtim ob misli nate. Večnost se preliva kakor morje vate. To si ti, ki te dosanjat - nisem mogla. Zdaj si ob meni. Rož vence polagaš med noge mi. V meni si od vekomaj, čakala bom, da pride zate najin maj. JADRANKA: Pohotna gos! Moj Bog! Kako se moreš tako obnašati vpričo meniha? LOJZE (Lidiji): Zaprezi, ljubica, razkošja vrance, da v najin dom ljubezen se pripelje, nocoj naj nama vrela strast postelje, naj tvoja kri me vrže med pijance. Da ti z zobmi razparam oblačila, me pusti in ne brani se s poljubi, naj sončne grudi moje čelo snubi, saj veš, da boš kot greh ga v njih nosila. Miklavž Komelj 844 LILA INTENZIV Glej, zublje ust imava v bežni lasti, samo ta hip brsteči sta telesi pripravljeni na divji smeh propasti, le to življenju moreva ukrasti. Ne išči, kaj potem sla v naju vmesi, ko padeva pod njenimi kolesi! LEJLA: Brat Lojze! JADRANKA: Za pet Kristusovih ran! JANEZ: Podpri nas, Lojze! Daj, zavzemi se za moj projekt pri očetih frančiškanih! Daj, stopi k provincialu, stopi k patru Silvinu, stopi k škofu, stopi k nadškofu... LOJZE: Pa misliš, da bi mene kdo poslušal? Tu v telovadnici bo šolska kapela. JANEZ: Upri se! LOJZE: Kaj? Obrnem naj se proti materi Cerkvi? Ne! Očisti me, moj Bog in moj Gospod in moje vse! Ppmagaj, milosti naloži jarem, brez tebe ni mi pomoči, Gospod, kako naj sam Zvodniku glavo starem? LIDIJA: Oh! L! L! Ja: Lojze kot Lidija... LOJZE: Poberi se, peklenska zapeljivka! Gorje! Kako mi kri po žilah plivka... (Objame Lejlo.) O Lejla! Reši me pred to besnečo pohotno žensko! Ampak tudi ti si ženska... Vse se mi megli... JADRANKA: Upri se grešnemu poželenju krvi! Ne bodi še ti grešnik, kot smo mi navadni zemljani. Tvoj poklic je svet in v nebeško glorijo odet. Greh pa je muka! LOJZE: A ne smem se mu umakniti. Z njim se moram boriti! JANEZ: Bori se! Mar ni greh tudi to, da nekdo vzame nekomu nekaj, kar je ves njegov up? Mar ni greh, kar dela Cerkev z nami? Mar ni dovolj že svete vere strup? Že itak je norišnica naš čas. Bori se z grehom! Bori se za nas! LOJZE: Pa kaj ti je? Jaz sem uboga reva, 845 ki je nobeden ne upošteva. Baš jih briga moja volja. Vse je drek. LEJLA: Brat Lojze! LOJZE: Oprostite grobemu izrazu - izrečen je bil namerno in mukoma - ker jaz ne govorim tako - a tu je šlo za ekspresivno rabo - tu je šlo za poudarek. Janez! Nihče ne ve, kako trpim. A moram trpeti. Sam sem se odločil. Vam ni treba. Vi ste kot lilije na polju, kot ptice pod nebom. A preveč sem rekel! Molk naj zagrne mojo srčno bol. JANEZ: Nikar! Govori, brat! LOJZE: Govoril bom. Rodil sem se v neki zakotni vasi v revnih razmerah. Trinajsti otrok. Večkrat smo bili lačni kakor siti. A vendar je spomin na tiste dni svetal kot sanje, kot vizija raja. Sredi vasi je stala bela cerkvica. In tam sem se zaljubil v muziko. LIDIJA (poje): Lalalalala... LOJZE: Orgel tam ni bilo, zato pa je bil sintesajzer. Ves očaran sem poslušal zvoke, ki so parali ozračje s svojo neizrekljivo silo, ali pa so se čisto tiho in nežno kot vetrček poigravali z lasmi cvetočih deklic, ki so bile v cerkvi. Zaželel sem si, da bi smel igrati na sintesajzer. Na cerkvenega. Da bi mi ga kupili, niso mogli doma niti pomisliti. Šel sem h gospodu župniku, pal na kolena in mu poljubljal noge. Vprašal je, kaj hočem, jaz pa sem s tresočim se glasom izdavil svojo najsvetejšo željo. Župnik se je zelo začudil; zdelo se mu je silno, silno nenavadno, da kažem takšno vnemo. Rekel je, da nima nič proti in da naj se vpišem v kakšen tečaj - po možnosti v ljubljansko orglarsko šolo. Rekel sem, da nimam denarja, in sem se prav milo zjokal. 846 Miklavž Komelj Župnik je videl, da je moja želja res vroča. Rekel je, da bo on plačal tečaj, če grem takoj po osnovni šoli k očetom frančiškanom. Bil je namreč prijatelj s frančiškanskim provincialom, ki mu je tožil, da jim primanjkuje novincev. Tako sem postal, kar sem. Opravil sem tečaj - a brez veselja. Igrati sem moral najprej na klavir, nato na orgle - ampak jaz sem hotel igrati na sintesajzer. Vstopil sem v red svetega Frančiška, hodil sem na versko srednjo šolo, zdaj pa hodim na Teološko fakulteto. Shit! Ker vejo, kaj je vzrok za moj poklic, mi ne pustijo igrati na sintesajzer. LIDIJA: Izstopi! LOJZE: Ne, pohotnica, narobe si razumela. Moja celica je moja sreča in zavetje pred viharji in pregrehami sveta. Da, srečen sem. Trpljenje je največji užitek in odpoved je največja vrednota. LIDIJA: Joj, kako si poduhovljen! JANEZ: Lojze, če nas podpreš, ti je ta naš sintesajzer na razpolago. DAGMAR: Ne! Ta sintesajzer je moj - jaz sem ga kupil za drag denar! In gnusne farške tace se ga ne bodo dotaknile! JANEZ: Molči! Od Lojzeta je vse odvisno! On nas lahko reši, nam zagotovi, da bomo smeli v tem prostoru še naprej ustvarjati... LEJLA: Ne seri! Sam vam je povedal, da ga niko ne šljivi. LOJZE: Lejla! Mar nisem tvoj veroučitelj? Lejla! LIDIJA: Odkleni me, ključavnico skrivnosti, o ključ nebeški! Zate, zate sem rodila pesem! Lojze! To si ti, ki te dosanjat nisem mogla. Lojze! Čakala sem. Kar potegnilo me je 847 LILA INTENZIV v to čakro, da bi našla tebe. Tebe! Božanstvo je hotelo. To si ti, ki te dosanjat nisem mogla! Lojze! S to pesmijo se mi je uspelo izničiti in povrniti še zadnje energije ljudem, ki sem jim bila še kaj dolžna. Mojstri so me namreč učili, da je vsaka karma, tudi pozitivna, le karma in da je modro čimprej vrniti vsako energijo - ljudem, skupinam, naravi, angelskim bitjem... Zdaj nimam več z nikomer na tem planetu nobene karme. Lojze, bodi moj! O! Ta hip sem postala beli človek! In to je Kristus! Bela harmonija! Špricaj, bela vesoljska energija! LOJZE: Mar tudi vi častite Kristusa? LIDIJA: Kristus je moj učitelj. Vsak dan se kaj malega pogovoriva. On me uči tako, da mi pripoveduje zgodbico o živalih in rastlinah, ki jih lahko razume čisto vsak, vsak, ki je v svojem srcu. Čudim se, skoz kakšne vzorce se sicer prebija njegova energija. Čudni vzorci služenja, ja, pa odpovedovanja, svetosti in ne vem še česa. Osli! Večina knjig, ki naj bi jih pisali njegovi kanali, je brezmejno daleč od tega, kar ta bela energija v resnici je. Čeravno je povsod. Je v nas in je okoli nas. Je v naju. Je bel metulj, ki leta naokoli, čista studenčnica, otroška igra, je kokosovo jedro, mavrica in diamant in čiste srnine oči, čisto srce, čisto srce in usta, ki ne ranijo. Svežina gozda, vonj bele vrtnice in nežnost, toplina, harmonija in ljubezen. Povsod je, kjer se srečajo rdeča, modra in rumena barva v harmoniji. Zemlja, Nebo in Zavest. Ali vseh sedem barv, ki so nastale iz treh osnovnih. Vse v harmoniji. Rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, indigo in lila. Miklavž Komelj 848 LOJZE: Božanska deva! Daj, da te spoštujem! Daj, da še več tvoje modrosti čujem! LIDIJA: Imela bova bele rjuhe, miško. Beli človek je dobro organiziran, posloven, prizemljen - se pravi rdeč -, ima urejeno spolno življenje, ki v njem uživa, se pravi, da je oranžen, je zavesten, pazi na svoje telo, pazi na hrano, ki jo zauživa, in dovolj se giblje, - se pravi, da je rumen - čuti in ljubi vse svoje bližnje, to je sočloveka, rastline in živali, in je povezan z njimi in pomaga vsakomur, ki je potreben pomoči (zelen je), njegov izraz je zmeraj kreativen, pri tem ni važno, kaj počne, in moli s svojo notranjo molitvijo - moder je -, svet vidi brez barvnih očal, tak, kakršen je, zato je indigo barve, ve, pozna radost življenja in je zdrav ter širi zdravje okoli sebe - torej lila. Ja, tak je beli človek. In to je Kristus. LOJZE: Ta ideal je res božanski, le tisto s spolnim življenjem mi ne gre čisto v račun. Je tisto tako nujno? Kako naj jaz postanem beli človek? Menihi - no, saj veste - smo menihi... LIDIJA: Vsega se da naučiti, ljubi moj! LOJZE: Prekrasna si, ampak zakaj, zakaj si tako obsedena s seksom? LIDIJA: Motiš se. Glej, Lojze: Ko je človek celosten,... LEJLA: Seks je super. LIDIJA: ... ne ločuje med fizično spolnostjo in višjimi oblikami /združevanja. Sama na spolnost nisem niti najmanj vezana - tako kot tudi nisem vezana na vonj vrtnice, na okusno jabolko... Vendar mi vse to polepša življenje. By the way: še vedno z užitkom pojem slasten sadež ali sojamaz ali sojanezo, dasi moje fizično telo ne potrebuje drugega kot C-vitamin in vodo. In duhovnost. LOJZE: In čutiš notranjo svobodo? 849 LILA INTENZIV LIDIJA: Čutim. LOJZE: Janez, pridružil se vam bom. Zavrgel bom svojo čast in bom postal igralec. Postal bom beli človek. Ali me sprejmeš, da se pridružim vašemu projektu in odigram, kar mi boš pač namenil? JANEZ: Sprejmem te, Lojze. LIDIJA: No, se bo zdaj našla flogica tudi zame? Ali sprejmeš zdaj tudi mene? JANEZ: Vi sprašujete? Kristus vas je poslal in sveti Janez. DAGMAR: Sveti Alojzij se bo pa kaj kmalu v nebesih zjokal. LOJZE: On je moj patron! S čim ste ga razžalili? JANEZ: Dagmar, molči. DAGMAR: Če jaz molčim, bo vpilo kamenje o avtorskih pravicah! Tri-logija pomeni, da smo igralci trije... JANEZ: Ti se motiš. DAGMAR: Zgodba treh nesrečnih žensk! Vi, far, nimate tu sploh kaj iskati! To je ženski teater! To je moja ideja! JANEZ: Molči! DAGMAR: Nič ne boš spreminjal na mojem konceptu! JANEZ: Molči! Vse bo odločil brat Lojze! LOJZE: Končno me nekdo upošteva! O Janez! DAGMAR: Toda kje je logika? Ta tip je zdaj s cerkvenega stališča popolnoma brezpraven in že prej ga niso šljivili, kot je izvolila prej reči gospodična, ki je s tem parafrazirala njegovo lastno izjavo. LOJZE: Ja, izterali me bodo ven skupaj z vami. Skupaj s tabo, ljuba - - kako ti je ime? LIDIJA: Lidija sem. Z L. Miklavž Komelj 850 LOJZE: Lidija! DAGMAR: Kaj naj zdaj storimo? Bogovi! Kaj naj storim jaz? Ne bom se vpisal v Marijino legijo. Nikoli! LIDIJA: Kako lepo je, da nas je zdaj pet igralcev! Enkrat me je Kristus vprašal: »Lidija, kaj ti pomeni številka štiri?« - »Eno manj kot pet,« odgovorim, vsa presenečena nad lastnimi besedami. - Sedaj razumem, kaj sem rekla z njimi. Prej smo bili štirje, zdaj pa nas je pet. Bodimo skupaj in se imejmo radi! DAGMAR: Vse je nesmiselno! Me bodo vrgli na cesto, ker ne hodim redno k maši? Ostudno! LIDIJA: Ampak... DAGMAR: Ecrasez 1'infame! LIDIJA: Bodimo vendar mirni, srečni, polni svetlobe in ljubezni! Vse je igra kozmičnih energij. Čutimo jo! Vedno je tukaj, je bila in bo. Ljudje! Igrajte se. In ostanite otroci. Lojze! Vsak dan nas je več. Ki smo zavestni. Ki svetimo rumeno. In postajamo beli. JANEZ: Ustvarjajmo! Bodimo kreativni! Upajmo proti upanju! Predajmo se svetemu zanosu! Ne, v tej uri se ni podrl red - samo privid reda se je podrl. Noč je ista. Vse, kar obstaja, je vihar. Odnese naj nas visoko. (Premor.) DAGMAR (poje odlomek iz Bizetove opere Carmen): Comme c'est beau la vie errante, Pour pays 1'univers, pour loi ta volonte, Et surtout la chose envirante, La liberte! la liberte! JADRANKA: Ne, vest mi ne dopušča, da bi še naprej sodelovala. Zapeljali ste svetega, pobožnega meniha! Brat Lojze! Prosim te, poslušaj žensko, ki je starejša in bolj izkušena od tebe... 851 L1LA INTENZIV JANEZ: Jadranka, pomiri se! JADRANKA: Vi pljuvate v lastno juho! Kdo bo zdaj molil za odpuščanje naših grehov? (Hoče oditi.) LEJLA: Ga boste kar prepustili njenim krempljem? JADRANKA (se vrne): Brat Lojze! Tolikokrat sem te zrla pri maši v frančiškanski cerkvi, ko si pobožno ministriral. Mislila sem si: Ta pa nebesa služi. Sebi in nam. Ta ženska, ta Lidija pa je ženska najslabše vrste. Brat Lojze! Ne daj se premamiti. Brat Lojze! Ali boš zavrgel vsa ta leta študija? Brat Lojze! LOJZE: Nisem še naredil večnih obljub. Izstopil bom brez komplikacij. Lahko se bova cerkveno poročila. JADRANKA: Brat Lojze! Kakor mater me skrbi zate. Brat Lojze! Če bi tvoja mati... LIDIJA: Ne more biti večno mamin sinček. JADRANKA: Ne morem ti ukazovati, a rotim te, da premisliš. To, v kar se zdaj spuščaš, ni dobro zate. JANEZ: Jandranka! LOJZE: Predajmo se zanosu, sveti strasti! JANEZ: Samo ta hip je prostor v naši lasti! DAGMAR (objame Lojzeta): Le tebe Cerkvi moremo ukrasti! LOJZE: In kaj igrate? Koga bom igral? JANEZ: Igramo Aishilovo Oresteio. Koga boš igral ti, nam bo povedal tekst, ki še ni kanaliziran. Zdaj bo spremenjen tudi najbolj osnovni koncept. LOJZE: Za kaj sploh gre? JANEZ: Ničesar ne vem. LIDIJA: O Janez! Tudi ti postajaš bel! Gotovo sva marsikatero svoje življenje preživela skupaj. Zdaj si že na stopnji Junga. Zanesljivo postajaš bel. Spomni se teh besed čez kakšnih sto tisoč let. LOJZE: Kaj? Ti verjameš v reinkarnacijo? Saj to je greh! LIDIJA: Tudi prvo krščanstvo je učilo Miklavž Komelj 852 nauk o reinkarnaciji. Sam Kristus ga je učil, a prepovedali so ga v šestem stoletju na povelje pregrešne cesarice Teodore, ki se je bala, da bi morala v prihodnjih življenjih poplačati svoje vnebovpijoče grehe. In takrat so tudi črtali vsa sporna mesta iz evangelijev. JANEZ: Na delo, bratje in sestre! Zdaj bom spet kanaliziral! (Iz kovčka vzame nove indijske palčke in jih prižge. Ugasne luči.) Bodimo brezumni! Smejmo se, ko bi drugi jokali. LEJLA: Zakaj bi jokali? Ne bo treba v šolo! JANEZ: Naj nas preženejo iz te telovadnice pojoče. DAGMAR: Naj začnem igrati? JANEZ: Ja. (Dagmar igra.) Pridi, Aishil! Zbudi se iz sna! Tišina, bratje in sestre! Čisto tiho bodite! Jaz bom zdaj kanaliziral. Zdaj ni več upa na Cankarjev dom, a naj se mi v srcu ne vgnezdi dvom. Ta hip, ki ga imamo, lahko še preigramo. Imeli bomo fest čez tisoč let! Kanaliziral bom! Tišina! Mir! Ta hip imejmo fest! Imamo ga. Kanaliziral nam bom Aishila. Naj nas malodušje ne obide! Nikdar nam nič ne uide! Zdaj imam videnje: zmagal bom. Nič nam ne bo ušlo. Niti Cankarjev dom. Igrajmo se! Zdaj bom kanaliziral, zato vas prosim za tišino. Zdaj - še malo - zdaj - še malo - klinac! Vse zapacano. Vse je zapacano. Vstopite vendar v alfo! Zdaj! Zdaj! Zdaj! Še malo... Zdaj bo prišel Aishil. Prosim, molite z notranjo molitvijo - pozdravljen, Aishil! - čisto malo še - igrajmo se - zdaj bom kanaliziral - stvarjenje je norost, objestnost, jok 853 LILA INTENZIV do onemoglosti, je kozmični orgazem - bo - ustvarjanje je vse, kar je - pozdravljena, norost! - naj sanjam na tvojih prsih, večnost - klinac - klinac... (Umolkne.) LIDIJA: Kaj je? JANEZ: Danes mi ne gre. Težek astral je. LOJZE: Kaj je to? JANEZ: To je takrat, ko se ljudje po službah kregajo. LIDIJA (prižge luči): Malo se moraš relaksirati. JANEZ: Ampak kako? LEJLA (gleda sliko Šrila Prabhupada): Že vem! (Dagmarju) Zašpilaj Hare Krišna, hare Krišna! LOJZE: To je ideja! Vsako soboto to igrajo in pojejo in plešejo pred našim kloštrom. Takrat imamo v kloštru žur. Odpremo okna in plešemo vsak po svoji celici. DAGMAR (igra in poje): Hare Krišna... VSI (pojejo in plešejo): ... hare Krišna. Krišna, Krišna, hare, hare, hare Rama, hare Rama, Rama, Rama, hare, hare etc. LIDIJA (zavpije med petjem): Nam bom nardila črte po obrazu! (Iz torbice vzame rdečo šminko in naredi med petjem in plesom vsem po čelih črte, kakršne si delajo pripadniki gibanja Hare Krišna. Vsi pojejo in plešejo kot obsedeni.) ČETRTI PRIZOR Skozi okna začnejo skakati v telovadnico mimoidoči, ki se pridružijo petju in plesu. Počasi se nabere prav velika množica. Vmes je tudi precej resničnih pripadnikov gibanja Hare Krišna - nekateri od njih imajo v rokah knjige Šrila Prabhupada, ki jih zdaj ponujajo ostalim in nekateri te knjige tudi kupijo. Petje in ples sta vse bolj divja. JANEZ: Ljudje! Vi boste zbor! Tragiški zbor! (Petje in ples se nadaljujeta in sta vse bolj divja.) Miklavž Komelj 854 LILA INTENZIV PETI PRIZOR Iz tal se dvigne prikazen Aishila. Ko jo opazijo, vsi onemijo in obstojijo kot okamneli. Lejla pade po tleh. PRIKAZEN AISHILA: Kaj neki jih pesti? Ljudje kričijo in skačejo kot nori. A iz groba ni lahka pot navzgor: bogovi spodnji nas radi sprejmejo, težko spustijo. Prišel sem, ker pri njih ugled uživam. Povejte brž, da kriv ne bom zamude: kaj se godi, kakšno gorje se zgrinja nad njim, ki me je klical? Kdo je ta, ki me je klical? JANEZ: Jaz sem. PRIKAZEN AISHILA: Kdo je? Kdo je? JANEZ: Jaz, Janez. PRIKAZEN AISHILA: Kdo me je klical? JANEZ: Jaz. PRIKAZEN AISHILA: Kdo? Kdo? (Izgine.) ŠESTI PRIZOR LEJLA (sedi na tleh): Kanaliziram! Kralj Matjaž je vstal in bo svojo vojsko pokončal! (Z motorjem pripelje na prizorišče Vili Janezovo mamo, ki drži v rokah nihalo.) VILI: Janez! JANEZ: Vili! - Moja mamica! JANEZOVA MAMA: Janči! Direktor si! Ala ti vera! Janči! Ja, kdu b' si mislu, de boš taka zvina! (Ga objema in poljublja.) VILI: Prišla sva direkt iz Mokronoga. JANEZOVA MAMA: Ponoč - že v pdstelji sem bla - me pride budit soseda, da je telefon za mene. Joži je klicala, veš, koharca na predsedstvu - in je rekla, da si izvoljen za direktorja od Cankarjovga doma! Mili Bog! Sem te klicala, pa te ni bilo doma - pa sem prosila Vilita, da me j' zapeljal. Vzela sem nihalo, ki naju je sem noter pripeljalo. 855 JANEZ: Aleluja! Le tebi hvala, ti nebeški Bog! Direktor sem! Direktor sem! Direktor! JADRANKA: Prekleti izdajalec! Nič mi nisi povedal! LIDIJA: Kaj? Ti - ti - direktor? DAGMAR: Pismo! Se pravi, da mi je usojeno ostati navaden hišnik - ali pa še to ne - saj me bodo vrgli ven... JADRANKA: Saj sem bila res ena koza, da sem se prijavila! JANEZ: Kaj? Ti si se tudi prijavila? JADRANKA: Je tako čudno? Več sto ljudi se je prijavilo. LIDIJA: Jaz tudi. Ampak se je izkazalo, da o tem odločajo ljudje, ki si ne umivajo čaker. LOJZE: Prava reč, če nisi direktorica. - No, saj zdaj tako ne bi imela časa. Danes si dobila dosti več kot izgubila. Zdaj imaš mene. LIDIJA (nejevoljno)! In to polhen kufer! LOJZE: Ti me zapuščaš? Kaj? Ti me ne ljubiš več? Lidija! Je to mogoče? Jaz pa sem zaradi tebe dezertiral! (Iz žepa potegne pištolo in jo naperi v Lidijo.) LEJLA: Braz Lojze! Kaj ti je? Frančiškov brat ne sme ubijati ljudi! LOJZE: O, vem! Pištola ni ta prava, le igračka je. LIDIJA: Sorry, Lojze, bla sem malo slabe volje - zdaj nisem več. Božanstvo je tako hotelo. Jaz se ne razburjam. Nikoli. LOJZE: Jaz, hehe, sem se pa tudi prijavil - že med prvimi - a ko so zvedeli to naši patri v kloštru, mi niso dovolili, moral sem se umakniti - zdaj mi je vseeno in nič se ne sekiram, hehe. DAGMAR : Jaz sem se z usodo že sprijaznil. Bogovi Miklavž Komelj 856 857 LILA INTENZIV pač niso dovolili, da bi jaz postal direktor. V tolažbo mi je to, da nam je Cankarjev dom zdaj odprt. JANEZ: Kako to mislite? DAGMAR: Imeli bomo svoj fest v Cankarjevem domu. Zdaj sploh več ne rabimo te telovadnice. Res, prav je, da so izbrali tebe! Nič ti nisem fovš. Ne moremo ti biti fovš, saj je tvoja sreča naša sreča in tvoja korist naša! Oresteia bo zacvetela kakor rožica! JANEZ: Ah, pozabimo zdaj na to! Imel bom drugo delo! DAGMAR: Kaj? Ti nas zapuščaš? Zapuščaš naš projekt? JANEZ: Seveda! Zdaj je Cankarjev dom moj - kaj hočem več? Ne potrebujem več nobenega projekta. JADRANKA: Nič hudega, čeprav mi je hudo! Kako sem srečna, da bom tvoja žena! JANEZ: Pozabi, ljubica! Ne potrebujem te več - in tudi tebe, lepa Lejla, ne potrebujem več! Ajd! Gremo, mami! (Janez, mama in Vili odidejo. Za njimi gre tudi radovedna množica. Na prizorišču ostanejo Jadranka, Lejla, Dagmar, Lidija in Lojze.) SEDMI PRIZOR Jadranka in Lejla si padeta v objem. LEJLA: Jadranka! JADRANKA: Lejla! Lejla! LEJLA: Jadranka! (Odideta objeti. Za njima počasi odide Dagmar.) OSMI PRIZOR LOJZE: Jaz grem takoj k očetu provincialu - povedat, da bom slekel meniško kuto. LIDIJA: O naj bom s tabo, s tabo, ko jo boš slekel! (Zastor.) FINIS OPOMBA Poleg Balantičevega soneta Zaprezi, ljubica, razkošja vrance je v farsi uporabljenih še nekaj drugih citatov, zlasti iz del Aishila in Lidije Asta.