TAKO RADA Bl JO SPET VIDELA
Vroča želja 95-letne Marije Mekine
»Samo Zveza borcev je ti-sta, kl sc me Se spamni. Dru-gi so me pozabili.« Potem >e hudomufino dodala: »Nl-kar ml ne želite še mnogo let žlvljenja. Krematorij Ut> ¦v Ljubljani zgrajen že pri-hodnje leto, vsaj (ako ptše t časnikih.«
S teml besedainl je Mori-Ja Mekina v Domu upokojen-cev na Taboru sprejela dele-gacijo krajevne arganizacije Zveze borcev Bežigrad, ko Je po cVetjti iti darilu spoz-aala, da velja obisk njenemu rojstnemu dnevu. V kartote-ki ZB je napisan datum nje-nega rojstva 14.12.1881 — jpetindevetdeset letl.     , :  - .
Toplo smo jl stisnile ro-ke. ji želele, da bi bila še naprej tako vadra in se poza-nimale za njeno zdravje. »O, jta kar gre, le oOi mi peSa-Jo«. Kljub temu je na teko 6em o vseh dogajanjih, ne saruo o gradnji krematorija, za katerega meni, da je vse-etransko pametna zadeva.
Potem 1» vstala s postelje,
pripravila vazo  za  ovetje  in
i   dejala:   »Ni   tako   luštno   'na
evet',   da   bi   hptela   sto   lc:
tivef«.
Ko nam Je pripovedovalu sgodbo svojega življenja je najprej živo opisala podobo rojstnega kraja — Marija Za-gorje, ki leži nekje na Koz-janskem, opisala domačijo, na kateri &e danes živi njen 83-let.ni brat in na kateri jc pveiivel* avoja mladostna le-ta. »Potem pa je prišel tisti ias, oh, saj se mi boste sme-jale, ko so se začell ponujati ženini. Pa nisem hotela o njlh nie vedeti. Ni mi bilo do poroke. Hot«la sem se le učiiti    m    foirid   kaj    iau6iti.«
Skoraj dvajsetletno dekle, W je napoUla v Oelje in se v Narodtiem domu izučila za kuharico. Za ačnino je bilo treba vsak mesec odSte-fci 12 goldinarjcv in prav to-liko je znašala njena meseč-na plafia pri nekem celjskem trgovCu, kjer se je zaposlila kot kvalificirana kuharica.
»Potem me je pa, na pri-govarjanje neke prijateljice, zanesla p<Tt v Trst. Kmalu mi je bilo žal, da sem se dala pregovorlti. V Trstu je bilo zelo slabo in prav nič lepo, kot je zatrjevala pri-jateljica.«
Tudl v Trstu si je služila kruh kot kuharica in odkla-njala ženine. »Gospodjnja me Je večkrat nagovarjala naj ee porofiim — veš, Mlci, le-' ta teko to mladost bo od-Sla.   Dolgo   sem   razmiSljala
o t«h njeodh besedah. Saj veste, takrat je bilo marsi-ka] drugače Hot dan^s, po-sebno za žensko. Pa sem se ' odločila in bilo mi je en me-sec manj kot 26 let, ko sem se poročila % vlakovodjem iz Rakeka.«
S poroko so prižli otroci. Trije, drug za drugim. Dve hčerkJ in sin. Prišla je prva svetovna vojna in četrti otrok se ni smel roditi. Bili so hu-dl dasi. Vojna je sejala smrt, lakoto in bolezni. Mož se je vrnll s Iront« hudo bolan. Boles&esn se je slabšala in vsa bremena  so  padla  na  njena
ramena. Ob koocu vojne je-Mckinova t bolnim možem in otrola pribežala v Stani-šeie pri Ptuju (danes Kidriče-vo), kjer Je bilo takrat veliko beeiinsko toboriSče. Leta 1921 Ji je umrl mož. »Po trinaj-st.ih letih zakona sem ovdo-vela. Ostala sem sama s tre-mi otroci in velikimi skrb-mi«
VELIKA ODLOČITEV
Iz Stom«ea pori Pfcuju so jo preselill v Ljubljano, v vagone na Maribor.ski cesti za Bežigradom, v katerih je prebivala z oteiki tri leta. Potem je prišla v podstreš-no sobico: »V njej sem biia najbolj zadovoljna«. Končno je doblla stanovanje v Siški.
S preselitvijo v Ljubljano je bilo treba misliti na služ-bo. Otroke je bilo treba ab-lačiU in šolati. Kot kvalifici-rana kuharica bi zlahka do-bila službo. Toda vdova Ma-rija Mekina je tehtala: če se zaposli kot kuharica, bo morala delati od jutj-a do nodi; kaj pa otroci? Kdo bo skrbel v njeni odsotnosti za otroke, ki so bili v najbolj obeuttjhri in nevarni dobi od-
raščanja? Tehtnioa se je nag-nila v korist otrok. Zaposlila se je pri direkciji državnih železnic kot snaždlka. Tako je imela dovolj prostega ča-sa, da se je posvetila otro-kom in jih privedla do sa-mostojnega kruha.
Prva svetovna vojna še ni bila pozabljena, ko se je že bližala^ druga. Prifela je oku-pacija* z njo vred pa nove skrbi in dolžnosti. Marija se kot zavedna Slovenka teh dolžnosti ni izogibala. Dela-la je za Osvobodilno fronto in ni je bilo strah ne za-sliševanj ne preiskav in tudi ne zžpora! Zbirala je denar, blago in vse, kar je kori-stilo OF in partizaiiom. S hžerko Poldko, ki je bila ulična sekretarka, je blago spravljala v dobro skritem bunkerju in ga 6d tam po-sredovala naprej. Tik pred osvoboditvijo jo je zadel no-vi udarec — na Turjaku je pod streli belogardistov usah-nilo življeije hderke Poldke.
Z zadržanimi solaami je tiho dejala: »Dolgo sem iska-la njen grob. Zelo dolgo. I,ska-la sem in ga tudi naSla.«   .
POVSOD SO ZA MANO PODIRALI
Tudl po osvoboditvi ji nd bilo namenjeno mirno živ-Ijonje. Po voOmri so obnav-Ijall, podirall staro in gradi-li novo. In tako se je pri-merilo, da se je morala Me-kinova z družino vred več-krat seliti. O tem je pripo-vedovala s precejšnjo merico buinorja: »Veste, bilo j« pae ?ako: kamorkoli sem prižla, so za mano podirali. Najprej hišo v šiški, kjer sem stano-vala 32 let, nato hišo v ulici Moša Pijade, kjer sem bila štiri leta. Od tam sem mo-rala za Bežigrad. Upam, da te hiše ne bodo podrli, kajti iz nje sem se preselila na lasfcio željo. Sama sem se od-ločila za to zadnjo selitev in prišla sem na Tabor. V Do-mu upokojencev sem že pet let. Doma sem bila pa<5 vsem v napoto.« Nato je z veliko prizadetosttjo dodala: »S hčer-ko, ki mi je edina šc osta-la (sin je umrl pred nekaj leti), sem živela skupaj 27 let, 12 let z njo in njeno družino, z vnuki. Zdaj pa so me vsi pozabili.<< Kratek pre-,dah, nato pa: »Saj ne pot-rebujem ničcsar od nje. Le rada bi jo videla, vsaj Se enkrat.   Njo   in   pa   vnuke.«
EDA KOMAVLI