SLOVENCI V NAJNOVEJŠI SLOVAŠKI ZGODOVINI SVETOVNE LITERATURE
Sredi poletja 1963 Je v založbi Osveta v Bratislavi izšla zajetna zgodovina svetovne literature (Dejiny svetovej literatury) v dveh zvezkih, od katerih ima prvi 763, drugi pa 521 strani leksikalnega formata. Zgodovina je kolektivno delo 46 slovaških in čeških avtorjev pod glavnim uredništvom Milana Pišuta in daje pregled svetovne književnosti vseh narodov in časov.
Prva knjiga ima na straneh 244—271 poglavje z naslovom Jugoslovanska literatura; v tem poglavju je zaobsežena tudi pregledna slika slovenske besedne tvornosti. Pisec pregleda je František Benhart, znani prevajalec slovenskih leposlovnih del v če-ščino. Zaradi tesno odmerjenega prostora je avtor svoj prispevek zasnoval kot skupno celoto vseh jugoslovanskih literatur, vendar tako, da je po poglavjih, odstavke o posameznih nacionalnih književnostih obravnaval skupaj. Snov je porazdelil na U poglavij, ki imajo naslednje naslove: Srednji vek. Humanizem in renesansa, 17. stoletje, 18. stoletje, Narodna pesem. Doba romantike, Doba po 1. 1848; Doba realizma, Doba moderne. Doba med obema vojnama in Doba po drugi svetovni vojni. Celoten prispevek obsega 27 strani, od katerih je kakih 5 posvečenih slovenski književnosti, dobra polovica strani na kraju sestavka pa makedonski. V razumljivo zelo sumarični obliki je prikazana slovenska literatura od brižinskih spomenikov preko glavnih literarnih postav iz reformacije, narodnega preroda, Zoisovega omizja, Prešerna, zastopnikov realizma, moderne in medvojne literature do najnovejših pojavov v njej po osvoboditvi. Tekst je ilustriran z U portreti jugoslovanskih pisateljev, med katerimi so trije slovenski (Prešeren, Cankar, Župančič). Tem trem osebnostim so posvečeni tudi daljši samostojni odstavki. Kljub skrajni strnjenosti podatkov, ki so skopi, pa vendar natančni in zaokroženi, ti dajejo dovolj dobro in pregledno informativno sliko o zgodovinskem poteku in svojskem značaju naše književnosti.
SLOVENICA V SLOVANSKEM PREHLEDU 1963
Pred seboj imamo prve štiri številke letošnjega (1963) letnika Slovanskega prehlada, tega zaslužnega in po slovanskem svetu vsestransko dobro informiranega časopisa, ki je v teku skoraj petdesetletnega svojega izhajanja objavil izdatno število razprav, člankov, notic in prevodov tudi iz slovenske literature in imel po drugi strani
76 i
kopico slovenskih sodelavcev pred prvo svetovno vojno, med obema vojnama in po osvoboditvi. V doslej izšlih številkah 49. letnika sta poleg manjših drobnih sestavkov, ki jih je povečini napisal naš rojak dr. Oton Berkopec, kakor je npr. prikaz Smolejevega Slovenskega gledališkega leksikona, bibliografije Bratka Krefta in podelitve Prešernovih nagrad, objavljena tudi dva daljša članka, ki govorita o slovenski književnosti. To sta članka Viktorja Kudelke z naslovom Kaj je novega v slovenski poeziji in Jana Petra z naslovom K vprašanju Boreckega prevodov iz Prešernovih pesmi v češčino. Oba avtorja sta nam kolikor toliko znana: Kudelka po nekaterih svojih poročilih o slovenskih literarnih delih v češkem revijalnem tisku in po tem, da v okrilju Slovanskega Ustava v Pragi pripravlja zgodovino novejšega slovenskega slovstva (starejšega bo v isti knjigi obdelal dr. Berkopec), drugega pa poznajo vsaj ljubljanski slavisti iz časa pred kakimi štirimi leti, ko je kot štipendist bival nekaj mesecev v Ljubljani in se že tedaj ukvarjal med drugim tudi z vprašanjem prevodov iz Prešerna v češčino.
Kudelka, ki zajema podatke iz prvega vira, je zasnoval svoj interesantni prikaz najnovejše slovenske poezije na opisu treh slovenskih povojnih pesniških generacij, ki so si sledile v treh zaporednih valovih. Zastopniki starejšega rodu (Golia, Albreht, No-vyjeva) so pomrli in tako se je podoba slovenske poezije v zadnjih petih, šestih letih popolnoma spremenila. Prvi izraziti povojni pesniki Kajetan Kovic, ^anez Menart, Tone Pavček in Ciril Zlobec, katerim so bili nekakšni predhodniki pesniki Peter Leveč, Ivan Minatti, Ada Škerl in Lojze Krakar, so nastopili v skupni zbirki »Pesmi štirih« (1953). V tej zbirki pa se kljub osnovni skupni umetniški in idejni orientaciji že kažejo izvirnost in individualne posebnosti posameznih pesnikov, ki so pričale o tem, da bo vsakteri izmed njih šel svojo lastno pot. Piscu članka se zdi, da se je med njimi poezija T. Pavčka še najbolj oddaljila od komplicirane življenjske problematike današnjega človeka in sveta. Lirični svet njegove prve samostojne zbirke Sanje živijo dalje (1958) se je komaj kaj spremenil od časov skupnega nastopa. To je blaga in nebojevita poezija, ki že po tradiciji opeva ljubezen in naravo, tako da se bliža skoraj že sentimentalnosti. Stališče Pavčkove poezije je stališče kmečkega človeka, ki je bil prisiljen zapustiti zatišje rodne vasi in se v novem mestnem okolju počuti kot tujec. Nagnjen je k pasivnemu opazovanju notranjih razpoloženj in daje vtis zastarelosti. Dobra njegova stran pa je kulti-viranost verza.
Pravo nasprotje Pavčkovemu sladkobolnemu odzrcaljenju lastne notranjosti je Menartova poezija, ki je vsa obrnjena v predmetni svet in sodobno življenjsko stvarnost. Po prvi zbirki Prva jesen je izdal Časopisne verze, ki so v pravem pomenu besede poezija svojega časa. Pesnik je opustil tradicionalno kompozicijo in je poskušal v bralcu vzbuditi vtis, da pred seboj nima pesniške zbirke, temveč efemeren časnik s tradicionalnimi rubrikami, stolpci in grafično opremo. Na prvi pogled deluje zbirka kot kurioz-nost, vendar so verzi podoba tistega, kar se tiče in kar doživlja današnji človek.
Poezija Cirila Zlobca je predvsem »zgodovina srca«, pesniška avtobiografija, ki prehaja od spominov na mladost do nravnih kriz sodobnega človeka. Pesnik ljubezenske lirike ne izolira od druge življenjske problematike, tako da se njegova zgodovina srca sklada z zgodovino sodobnega sveta, manjka pa mu filozofska koncepcija. Ta nedostatek Zlobčeve poezije postane še bolj jasen, če jo primerjamo s poezijo najmlajšega zastopnika te generacije, s poezijo Kajetana Kovica, ki je najbolj tipičen predstavnik tega pesniškega rodu, kar sta potrdili obe njegovi dosedanji zbirki. Poleg tega spada tudi med najvidnejše slovenske prevajalce poezije (S. Raičkovič, Marc Alyn, Jevtušenko). Kovic je zelo samokritičen; v času, ko se je lirični svet mladih slovenskih pesnikov zožil do skrajnih meja subjektivizma, prihaja Kovic s pesmimi, ki ne samo posredujejo vživljanje v sočasni svet, temveč ga skušajo tudi oblikovati in razložiti.
V drugi val slovenske povojne pesniške generacije šteje Kudelka pesnike Daneta Zajca, Vena Tauferja, Gregorja Strnišo, Sašo Vegri in nekoliko starejšega Pavla Zidarja. Čeprav so svoje pesmi že poprej objavljali, so v glavnem vendar nastopili 1. 1958, ko je D. Zaje izdal kot najizrazitejši, toda idejno najbolj problematični pesnik svojega rodu prvenec Požgana trava. Istočasno so izšle Tauferjeve Svinčene zvezde in Mesečni konj Saše Vegrijeve. Sledili so Strniševi Mozaiki (1959), Zidarjeve Kaplje ognjene (1960), druga zbirka D. Zajca Jezik iz zemlje (1961) in Naplavljeni plen S. Vegrijeve (1961). Ta novi val slovenske poezije je še bolj subjektiven. Tragična življenjska podlaga teh mladih pesnikov so kruti doživljaji iz druge svetovne vojne, ki so jo doživljali še kot otroci brez vsake orientacije v vojnem kaosu. Njihova poezija je prežeta s tragičnim pesimizmom zaradi doživljajev med vojno, a je hkrati izraz njihovega stališča do sodobne stvarnosti, ki ni Izpolnila njihovih mladih sanj in pričakovanj. Značilna za te
77
pesnike je i?guba življenjske perspektive, osamljenost in brezup; teh morečih občutkov se osvobodijo le v ljubezenski sreči ali v urah upora. V nekaterih Zajčevih pesmih gre ta družbeni nonkonformizem tako daleč, da skuša problemizirati sam smisel zgodovinskega razvoja.
Zadnji val slovenske povojne poezije predstavljajo pesniki F. Forstnerič, Valentin Cundrič, Marijan Kramberger in Niko Grafenauer, katerim pisec priključuje še F. Pi-bernika in L. Krakarja. Razen tega zadnjega so vsi drugi v glavnem nastopili na začetku 60. let. Ta generacija skuša preko disonanc, skepse in razočaranj priti do svetlejših perspektiv, čeprav v njih še ni dovolj življenjske sile, je pa vsaj svitanje življenja. Umetniška oscilacija med tvornostjo teh »tridesetletnikov« in med obema prejšnjima valoma najmlajše pesniške generacije ustvarja glavno dinamiko slovenske poezije teh let.
Sliko slovenske povojne poezije je treba dopolniti še z omembo dela starejših zastopnikov A. Vodnika, J. Udovica, C. Vipotnika in Mateja Bora, čigar pomen pa je bolj v dramatiki. Vsak izmed teh pesnikov je izdal zbirko pesmi, ki pričajo o njihovem naporu, da uravnajo svoj korak z mislijo in obliko sodobne poezije. Posebno nova Borova zbirka Sled naših senc je v slovenski povojni poeziji znak sodobne stvarnosti. V njej nadaljuje svoje delo z najboljšimi tradicijami družbeno angažirane poezije. Osredje zbirke, ki je žanrsko in motivno dovolj različna, sta oba cikla z naslovom Atomski vek, v katerem pesnik kaže svoj nernir in skrb zaradi usode človeškega rodu. Ta zbirka razširja obzorje slovenske poezije z aktualno problematiko, ki se tiče vseh ljudi na svetu. Značilno za vse te pesnike je tudi, da prevajajo tuje avtorje, predvsem tiste, ki veljajo za klasike moderne svetovne poezije: Baudelaira, Rimbauda, Verlaina, Valeryja, Rilkeja, pa tudi Lorco in Aragona.
Na kraju svojega članka avtor posebno podčrtuje pomen dela Jožeta Udovica, čigar izvirna poezija zaznamuje vse mene in spremembe slovenske poezije v povojnih letih in ima hkrati najodločilnejši vpliv na generacijo mladih in najmlajših slovenskih pesnikov.
V drugem članku prizadevni češki slavist Jan Petr razmotriva vprašanje prevoda celotnih Prešernovih pesmi v češčino, ki ga je na prelomu stoletja pripravljal češki pesnik in bivši direktor Univerzitetne knjižnice v Pragi, dr. Jaromir Borecky, in na katerega je A. Aškerca še pred izidom' slavnostne številke Ljubljanskega zvona, posvečene stoletnici Prešernovega rojstva, opozoril I. Zmavc iz Prage. Avtor nato citira Boreckega pismo Aškercu z dne 22. XI. 1900, ki je odgovor na zadevno Aškerčevo pismo, v katerem mu sporoča, da res namerava prevesti našega pesnika v celoti, da bo prve svoje prevode objavil v decembrski številki Slovanskega prehlada 1900, kar se je tudi zgodilo. Čeprav pa so češki in slovenski prijatelji Boreckega pričakovali, da bo v kratkem pripravil nameravano izdajo Prešernovih Poezij, do tega nikoli ni prišlo. Prevajalec je odlašal s prevajanjem in je v poznejših letih izgubil zanimanja za to delo. V njegovi zapuščini, ki se hrani v literarnem arhivu Narodnega muzeja v Pragi, je sicer res nekaj še neobjavljenih njegovih prevodov, vendar je skupaj z objavljenimi prevedel le 27 Prešernovih pesmi in bi moral za uresničenje svojega načrta prevesti še najmanj dvakrat do trikrat toliko. Kasneje je nameraval izdati vsaj izbor iz Prešerna in celo antologijo prevodov iz slovenske poezije, katero bi začel s Prešernom, o čemer je tudi poročal Aškercu še leta 1912. Toda iz vsega tega ni bilo nič. Avtor nato konstatira, da Čehi še do danes nimajo celotnega Prešerna v svojem prevodu (Penižkov iz 1882 je samo izbor) in tako bo ostal tak celoten prevod še vedno v tistem anonimnem rokopisu, ki se hrani v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici, ki pa je nepesniški in že zdavnaj zastarel.
France Dobrovoljc
78 \