individualnosti, subjekta), oziroma: alternativne oblike političnosti so izgubile kontekst po letošnjih volitvah in po zatrtju in zatonu političnih gibanj, ko civilna družba seveda ni prišla na oblast. Zato se bodo morale vzpostaviti nove oblike alternativne političnosti, katerih učinkovitost se bo preizkušala v možnostih poslanskih intervencij, merila pa s strankarsko pripadnostjo in Številom volivnih glasov. Ženska »subjektivnost v politiki«, delale pa bodo z njimi (ženskami kot večinskim molivnim telesom) kot z objektom (manipulacije) politike. Kar ženske dosežejo v javnem življenju, se torej v političnem življenju pervertira: iz občestva (občanstva) postanejo občinstvo: objekt, ki (naj) si misli, da igra vlogo subjekta, bi rekli lacanovci.
Ker se vstop žensk v javno (kot preddverje političnega) dogaja skozi zasebno, je že s tem naznačen tudi drugačen način in slug tega vstopa in seveda tudi posledice v javnem nasploh: ker ženske iz zasebne sfere prinašajo (vsaj) izkušnjo večje obremenjenosti in odgovornosti in iz javne sfere (vsaj) izkušnjo o večjem vložku, ki ga morajo plačati (ne zaradi manjše sposobnosti, znanja ali delavnosti!) za isto ali enako priznanje (ne učinek ali pomen!), se v polilično spustijo samoopozorjetie: ne samo. kaj morajo, ampak rudi kako morajo, da ne ho zaradi načinu in sloga tisti vsebinski kaj prezrt ali celo s (po)smehom velikodušno dopuščen - kot nekakšna poživitev in znamenje širo-kosti pogledov in demokratičnosti. Navsezadnje pa sla slog in način vstopa in delovanja v političnem tudi del (in krivda) bolj ali manj neuspešne zgodovine marsikatere ženske bitke. A lega se obravnavana razsikuva in knjižica nista mogli nili lotiti: je pa stvar vsake resne sociologije ali zgodovine menia-litet. ne samo tiste, ki jo bodo pisale ženske.
Knjižica, ki jo tu priporočam v premišljevanje in v spodbudo za nadaljnje delo. je po vloženem znanju, ki je kompetitivno. po načinu obravnave, ki je racionalen, po ocenah. ki so kompetenlne. in po stroških, ki jih je terjala - na drugi strani pa rudi po aktualnosti, pomenu in bojim se. da tudi po priznanju, ki ga bo deležna - prav lahko ludi metafora za sam predmet obravnave, mar ne?
Neda Pagan
ANA BAKBIČ
Kmetov vsakdan
Ker je podnaslov, kot ponavadi, tudi pri tej knjigi tisto, kar šele pove, o čem dejansko teče beseda - namreč o potoiaju in pri-hodnoMi družinskih kmetij na Slovenskem - se utegne zgoditi, da bo naslov koga zavedel oziroma navedel na misel, da ima pred seboj nekakšno najnovejšo različico krnel-škili slik ali kakšne bolj ali manj posodobljene zgodbe ali povesti iz kmečkega življenja: nemara si ho dejal, če za avtorico ve. da je šla po poti nekaterih znanih slovenskih družboslovcev, ki menijo, da znajo enako (dobro?) ubesediti na način lepe književnosti listo, kar jim je v predalih ali v glavi ostalo od poklicncga raziskovalnega deta ali od samotnega strokovnega premišljevanja. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kje se v družbenih vedah zariše meja med esejističnim pisanjem z naralivnim izhodiščem in med teoretsko analitičnim besedilom, ki sicer obvezni aparat svoje vede uporablja slogovno književno, literarno (kol lepo), lorej z več duha. kot ga je v strokovnem izrazju samem - kar pomeni seveda manj ortodoksno tehnično in s tem manj duha-morntt. se pravi tudi bolj berljivo.
A to je le nainig za kda) drugič, zakaj ob lej knjigi se to zanimivo vprašanje ne zastavlja. saj po predmetu obravnave in načinu njegove predstavitve, analize in interpretacije sodi v »trdo jedro« strokovno znanstvene literature. Knjiga je namreč nastala na podlagi raziskovalnega dela na Biotehnični fakulteti (z anketo, analizami, itd.) in na podlagi predhodnih raziskovalnih poročil: jemljemo jo torej lahko kot kvalificirano in verodostojno empirično in analitično predstavitev (tudi z. zgodovinsko rdečo nitjo in z zarisom možnih razvojnih trendov), ki celo nudi veliko več informacij in predvsem podatkov, kot jih je mogla v enem dahu interpretirati; šele od tega dela naprej se je na primer mogoče vprašati o lem. kaj je resnični kmetov vsakdan (v smislu sociologije vsakdanjega življenja in z njenimi teoretskimi postopki), kaj pomeni »feminizacija kmetijstva«, kaj je resnično kmetov politični angažma in njegova lojalnost...).
Dvanajst poglavij knjige, ki segajo od
metodoloških raziskovalnih pojasnil prek analize »materialne« baze kmetijstva in družinskih kmetij (dohodka iz kmetijstva in od »zunaj«, tržnega značaja itd.) do socioloških in psiholoških značilnosti članov kmečkih gospodinjstev, njihovega prostega časa in politične aktivnosti, so potemtakem skrbna in zgledna predstavitev raziskovalnega dela. ki je zato tudi opremljeno z obsežnim aparatom (viri in literatura, slike, tabele, imensko kazalo). Nekajletno raziskovalno delo. ki doživi knjižno objavo, mora seveda računati tudi s tem. da bo v marsičem zastarelo, ko se bo pojavilo v knjigarnah. To velja 4c zlasti \ zadnjem času. ko knjige niti približno ne morejo tako hitro izhajati, kot sc stvari dogajajo; zato se utegne marsikateri podatek in eelo kakšna interpretacija v knjigi prebrali kol zastarela; lahko, da takšen očitek na empirični ravni drži. kljub temu pa velja, da je treba delo. kot bi rekli marksisti, brali v kontekstu, v katerem je nastalo (in lela 1982 vprašanje o zasebnih kmetijah, na primer. še ni bilo politično primerno) in kol podlago za analizo ler presojo slabega, a vendar nczancmarljivega časa.
Delo Kmetov vsakdan-poloiaj in prihodnost družinskih kmetij na Slovenskem je v knjižni obliki izdala Cankarjeva založba v Ljubljani, k čemur pa sta prispevali Raziskovalna skupnost Slovenije in Mestna raziskovalna skupnost Ljubljana (v raziskavi so bile zajete tudi ljubljanske občine, potekala pa je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani), ki sta tako omogočili, da raziskovalno delo. ki ga sami spodbujata, ni ostalo v predalih, javnemu očesu prikrilo in ncoccnjcno. strokovni. nemara zainteresirani javnosti pa neuporabno Ker deželna uprava nad znanostjo in raziskovanjem zmore vse premalokrat javnosti predložili na dostopen in uporaben način izsledke in dosežke raziskovalnih projektov, ki jih financira, je takšna knjižna izdaja še posebej hvalevredna; zastavlja pa tudi nekaj že kar dolgočasno znanih vprašanj: npr. o tem. ali ne bi bila potrebna nekakšna akademska ali univerzitetna založba, ki bi skrbela za kar se da izvedbeno (tiskarsko, oprem-Ijevalsko in režijsko) poceni izdajanje znanstvenih in strokovnih del (tudi disertacij ipd ). ki so (ali naj bi bila) praviloma kvalitetna dela. vendar nc morejo dosegali nobene tržno zanimive naklade: sicer pa se nc kaže zaradi naklade žalostiti - saj se ve. čemu je knjiga namenjena in je znana tudi njena ciljna
publika; zato je tudi neprimerno zahtevati od založb, da izdajajo takšne vrste knjige in se hkrati tržno obnašajo. Slovenski mitski odnos do knjige (tako avtorjev z njihovo raz-boljeno željo, da so vidijo v knjigi, kakor tudi bralstva, ki |e naučeno bolj svetega in spoštljivega odnosa do pojma in videza knjige, kot pa delovne in koristne uporabe knjige - če se ji ravno ne reče priročnik ali učbenik) je v tem primeru - grobo in pretirano rečeno - zaviralen. Saj pride do še manj rok in glav. ker mora bili taka »klasična«, prava knjiga draga in je v njo nespodobno kaj pribeležiti. kar je za delovno rabo precej običajno.
Nestrokovnjaku za ruralno sociologijo, ki se ne more kompelentno spustiti ne v presojo in še manj v morebitno polemiko, se zastavlja nekaj vprašanj, ki so zunaj stroke, ki jo knjiga nedvomno bogali: knjiga je namreč naletela na medijski in strokovni odmev v ne-družbo-slovni sferi, predvsem seveda med strokovnjaki za kmetijstvo, ki so očitno že dodobra spoznali, kaj (jim) pomeni sodelovanje različnih strok in kako uporabiti njihove dosežke v svojem nadaljnjem delu. Pričakovati je nemara mogoče, da bo družboslovna srenja ugotovila, da je delo dr. Ane Barbič. ki je rezultat raziskave 'Zasebne kmetije kot dejavnik razvoja kmetijstva in podeželja« pravzaprav dolgoročno in primerjalno (v nacionalnem smislu časovno primerjalno, v mednarodnem pa še posebej vsebinsko primerjalno) uporabna, če bodo opozorjeni na dejstvo, da se ukvarja tudi z zadevami, ki razkrivajo vstop kmetstva r politično življenje. še preden se je ta vstop leta 1989 in 1990 z novo organiziranostjo tudi dejansko zgodil. V določenem smislu (in kajpak z nekaj ironije) je mogoče reči. da je la vstop pripravljala in spodbudila tudi kmetom še posebej neprilagojena samoupravna in delegatska organiziranost. Saj mi bili kmetje med prvimi, ki so se protilirali (ne glede na prevladujoči stanovski značaj svojih zahlev) kol politični subjekt: in če videz na politični sceni nc vara, imajo med seboj tudi najmanj »nezanesljivih elementov«, se pravi najmanj odpadnikov in konvertitov. To kaže na politično trdnost in čistost strankarskega podaništva in morda dopušča oceno o kmečki politični lojalnosti, ki velja predvsem samim sebi in svojemu stanu - za vse drugo pa velja slej ko prej tradicionalna nezaupljivost in upravičen politični skepticizem.
Branje knjige Kmetov vsakdan s stališča
obče znane slovenske navezanosti na krnel-stvo in bolj ali manj bližnjo usidranosli v podeželskem načinu bivanja, nudi nekaj odgovorov, zastavlja več vprašanj in gotovo tudi kakšno spoznanje o tem. kako lahkotno pravzaprav delimo ocene in sodbe, še preden smo odgovorili na nu)na vprašanja. In o tem. da je pravzaprav presenetljivo, da ima narod s tolikšno kmetsko preteklostjo in s tolikšnim sedanjim nclagodjem (dvoumnim odnosom) do kmetstva. ki se tudi tako rad - resda predvsem folklorno m narodno buditeljsko - sklicuje na svoje kmečke korenine. lako malo širše strokovnih (zunaj same agrarne stroke) del o svoji lastni spreminjajoči se podobi
Neda Pagon
The State of the States
(Ed. by Carl E. Van Horn. Washington. D.C.: Congressional Ouarterly Press. 1989. str. 235)
V tej zbirki razprav devet politologov opisuje in analizira novejše spremembe v politiki držav (tj. federalnih enot) in njihovem mestu ler vlogi \ federalnem sistemu ZDA. Avtorji poudarjajo, da so 81). leta dekada večjih sprememb in inovacij \ državah kot v federalni oblasti. V devetih relativno kratkih poglavjih, ki se med seboj dohro dopolnjujejo. se raziskovalci osredotočajo na številne novosti in zanimivosti v politiki (institucijah in procesih), kot so sc uveljavile v ameriških državah. Poglavja o federalizmu. guvernerjih, zakonodaji, sodiščih, administraciji, političnih strankah in kampanjah ter volitvah osvetljujejo globoke spremembe. ki so jih doživele države v ZDA v zadnjih tridesetih letih, l e spremembe so bile posledica kombiniranja neodvisnih reform, prerazdelitve zakonodaje in uveljavljanja nacionalnih državljanskih pravic. S prevzemom nove vloge so države razvile bolj profesionalno upravljanje in možnosti za reševanje najrazličnejših problemov, po
drugi strani pa je nastalo tudi bolj tekmovalno ozračje, z značilnim fragmentiranjem oblasti in zabrisano odgovornostjo.
Carl Vrni Horn, izdajatelj knjige, v uvodnem poglavju opisuje to povečano vlogo držav v novejšem času kot -liho revolucijo' v ameriški politiki. Čeprav so države dobile dodatno odgovornost za oblikovanje politike šele v 811 lelih. se je ta proces strukturalnih reform začel že približno dve desetletji prej. ko so države spremenile svoje ustave, zagotovile guvernerjem in državni zakonodaji nova pooblastila in vire ter seveda razširile svojo davčno podlago. Izboljšane možnosti za politično delovanje so bile tako pripravljene. ko se je v zgodnjih 80. letih uveljavila strategija Reaganovc administracije, ki je prisilila države, da so sc pri izvajanju programov mnogo bolj opirale na svoje politične in finančne vire.
Federalne enote, ki so v časih krize, depresije, vojne in notranjih sporov več kol štirideset let živele v senci federalne (nacionalne) vlade, so lako doživele globoke spremembe. Od nekompetentnih. včasih celo rasističnih, politično in ekonomsko opešanih ler nepripravljenih za spremembe, so vlade držav postale odgovorne, inovativ-nc in učinkovite ravni vladanja v ameriškem federalnem sistemu, ki rešujejo številne probleme njihovih državljanov - od ekonomije, izobraževanja, okolja itd. do brezdoinsiva in uslužnosinih programov. Mnogi guvernerji so se uveljavili na nacionalni ravni, kar samo dokazuje naraščajoči pomen držav in njihovo politično okrepitev.
V pripravi zakonodaje federalnih enot. proračunov držav in različnih programov pomoči je bilo v letu 1988. zaposlenih skoraj 200.000 dobro izobraženih strokovnjakov, kar je povečanje za več kot 201)% v primerjav i s sredino 60. let. Skoraj polovica držav je celovito reorganizirala državno upravo, medlem ko so jo druge vsaj delno. Vlade držav so lela 1964. potrošile 2-t bilijonov dolarjev, leta 1986. pa so upravljale z 228 bilijoni, kar je skoraj desetkratno povečanje. Proračuni federalnih enot so v tem obdobju raslli nekoliko hitreje kot zvezni in znatno bolj kol poraba lokalnih oblasti. Države so zelo aktiven investitor v nacionalno infrastrukturo in močno zastopane na trgu kapitala. Deregulacija in dcvolucija federalne oblasti sta ključna koncepta 80. let na poti k večji avtonomiji federalnih enot.