124
Kratkočasnica.
Monolog anga, k" noče Cimber bite.
Jest na vem, kaj bo to; tace se zm i sijaj o nekter naš gospodje, de je čoveka groza. Sej je teržiška dolina vender zvo zaperta, pa od koder kak veter pripiha, že vse misle našem ljudem dergam oberne.
Kdej je an čvovk s tujga ane bukva pernesu; „Sistem der Natur" se jem je menda rekvo; pa kar na ankat so bili sami navernče med name, pa tiste so tud pomerle k navernče. Tridesetga leta so se francozje naredle nov „kon-štitucjon", in so kralja zgnale ket koziga pastirja; per nas še kožarja tok na phajo; vane se je bil kožar oženu, pa so mo koze s krancelne v špalir postavle, k je šu h po-roče. Tedej k so Francozje imele konštitucjon, so bili tud v Teržičo sami ?,konštitucjonelea; preberale so wKamerver-handiungena in ^Parlamentsreden", kakor jeh je stara teta „Allgemeine" s Pariza pa z Londna nosiva. Takat so pa tud začele pete tisto nemško pesem „Was ist des Deutschen Voterlond" koker de be bli v Teržičo Nemce; boje so mislili, daje konštitucija peršla iz nemščega „Reichaa! V naš teržišč regirenže je pa vender vse per starem ostavo; niso postavle ne Mara, ne Lordmajerja, ostov je obrihtar, pa untrihtar, pa dva avšesa ket pred. Samo ana je belz od tam še v spomino, Lord Palmerston, k je že takat zvo se ogvašov v Londno in v Teržičo.
Potlej je tista teta „AlIgemeinea pernesva an avfzoc j,Neu-Jeruzalem^; pa to ni tist Jeruzalem na Jutrovem ; če se prov spovnem, se je tista nova vera neč na Svedovsčem zvariva, potlej je medEnglendarje in Francoze peršva, potlej so  se je pa otle S vabe na Nemščem perjete;  nekter
nas gospodje pa so kar tud otle bite novoverce, noben navk naše katolišče vere jem ni biv prov. Vosem štir-desetga leta, — pa kaj vočern pravte? takat je vse po svet norevo, takat je bva tud v Teržico „Nacjonal-garda", in kdo ve kaj še; takat je aden mogu v beleh hvačah teče pred hmete. Konc tiste norije je biv, — kaj je nek biv? ovbe no, raje molčim!
No! pa vse te erči naj bodo koker vočjo; pred je vsak govoru, koker so mo ble usta zrasle, nemško alj kransko, pisov tud toko; če je bvo treba, je aden vaško pisate znov, zato k je švo velik teržiščeh kosa na Vaško; če je bvo francoščga pisma treba, je pa rank Bučar derje iskov šri-barja , de je švo pismo s kosame v Marselj na francošče zemlje. Mende so se s tistga časa, pa še belj belz od konštitucjona naučle, de so Teržico rekle ,5Klein-Paris", pa „Krainsk Lyonu. Takrat so pele v cerkle na koro še latinšče, nemšče in kranšče pesme.
No zdej je pa to vse dergače; zdej naš gospodje nočjo druje k nemšče špraše. Kar je naš svetle cesar mesca oktobra predvanščga leta neče diplom dal, in za vsak narod sojga cesarstva vastne pravice dovolu, te so začele Nemce razgrajate, koker de bi biv Boh same nje vstvaru za kralje, vse druje pa za šklafe. Naš gospodje zdaj nočjo več za-stopite ne kranšcga, ne sovenščga, če kdo z Ibljane, čer levše govare, alj pa ks Koratana alj pa s Štajerja h nam pride; sami „ Tajce" so, pa samo „tajč" znajo.
Nekdo je štedirov, od kod be biv ta nemšče zarod pod Ibelj peršu; tedej se je spovnu , de so ankat, mende še pred Kristšovem rojstvam, an nemšče „Cimbre" čez Snež-niče na Vaško derle; in reku je: Gvišno je od tisteh ana truma med našme gorame zastava. Zato zdaj nam ubojem Teržčanam za špot pravjo, de smo Cimbre; — o jemnasta! kam bo to še peršvo? (Nočem reče „Ježešta", k Božiga jmena čvovk na sme po nanucnem jmeuovate).
Jest sem tud časeh štedirov, od kod be bli Teržčane peršle; pa na vem, stare jmena so samo kranšče. Pisem tačeh ni v Teržico; v aneh zetiščeh bukvah se je nešu zamerk od anga terga pod Ibeljam pred šest sto Ietme, potlej pa pred pet sto letme spet an zamerk od anga novga terga, k se me po nemško prave „Neumarktl". V Teržico pa to pravjo , de je star Teržeč stav više prot Ibeljo, v stranšče doline pod Kašuto; pravjo pa, de je lintvorn letu čez gore, pa se je vse pod njim posipavo; še zdaj se pozna, de se je od Kašute velek kos odtergav, in dolina spodej je vsa s kamnjam nasuta. Tedej takat, k se je star Teržeč posu, so Ijedje pred četile, kaj sejma zgodite, in so bežale na oba kraja; ane čez Ibelj, čer zdej njeh otroce puše šif-tajo v Borovljah, ane pa dol, čer zdej Teržeč stoji, čer je takat na pvaco „Pod lipo" še voda tekva. No! tisteh stareh familij, k so dol perbežale, so pa Poljače, Poljce pa Benešče ; čer je bil star Teržeč, se še zdej „na Benehkovem^ prave. Alj so jmena Benedek pa Poljak nemšče besede, be ne vedu povedate; če perve Benedek ni z vaščeh Benedk peršu, je rnogu bite koker Poljak in Polje od Visle in Bal-tiščga morja; tam gor so neč kdej Venede bli; to de Ve-nede in Poljače niso bli nekol Nemce; so bli, koker učene pravjo, Sovane.
No! druje jmena so skor vse ravno kranšče, se še tud ve, od kod so se v Teržeč pernesle. Malije, k so toko jmenitne, so peršle z Malijovga berda za Boštam, tam bliz Goric; Počivavnek je peršu s Počivava, Zaveršnek z Za-verha v Rovteh prot Ibeljo, čer so še je veiiče hmetije; za Kališenče, Naprete, Klandre, Sarabone be na vedu povedate, od kod de so; de be bli pa stare Teržišče rodovine, tga nisem slišov, kaj če je bil perve Sarabon an Vah — „sara bon" je po kransko: bo dober. Kaj pa? Theuer-schuh je Neme; ravno narobe se po kransko prave »drag čevelj", k so Teržišče čevlje prav dober kup; pa Teržišče vahtar res   Hitzinger  je  tud   Neme;   Pogačnik   je   pa   s
Krope doma,   tam čer  žeblje kujejo   in se še noben Neme ni naselu, kar svet stoji.
Zdaj be pa kdo barov: koko v Teržičo devajo, alj kaže bolj na nemško alj na kransko, alj če kdo rajše voče, so-venje? Šoštarje, to so jedro praveh Teržčanov. Mojster reže leder, otroce po tleh popajo kosce na stare cunje in pvahte; kselje pa šivajo čevlje toko hitro , de naj menj jih more vsak pet parov na dan vkep zvleče, pa vsak še dva , tri pareperdene; žene pa deklici pa narejene čevlje še foksajo, mende dergod pravjo, de jih robjo, zraven pa tace fokse in norce brijejo, de je za popokate; časeh pa se tud kak otrok ihta, če jo dobi s kneftro. An tak šoštaršče kselj je kdaj imu pet krajcerjov na dan; za to so mo rekle „fimfara, pet je po nemško „fiinfa. Ta pregovor je tud dergod v navade; če kdo mav ima v varžato, mo pravjo, de je 55fimfar". Pa vender je v Teržičo več ket sedemdeset šoštarščeh mojstrov; an sam vsak teden pošlje po 600 parov čevljov na Trole; to je tud nekaj!
Potlej pa kovače. Kako v fežinah se mehove napenjajo, k jeh kovo gone , pa voglje gori, in se železo bele; zdej sine cajnajo, zdaj v kosce sekajo, pa spet vkep vare; zdej spet kose pratajo pod kvadvam in ravnajo, v geft pomakvajo, farbajo in kale. Pa Teržišče kose so zdej kej dobre; časeh jeh še na Kranščem niso rade jmele; so se zberale le Korošce, in Teržišče kose so šle belj na tuje, naj belj na Hrovaško in na Vaško; zdaj pa še Korošce sojem kosam teržišče znamnja gor devajo, — tako so se Teržčane zbrih-tale pa skunštvale. Zram kosa devajo tude serpe, opate, matice pa ščire;  toko pa tud doste gnarja v Teržeč pride.
Zdej pa ledrarje. To so možje, ke strojijo fentleder; več veličeh jam imajo, vsaka derži po pedeset in več teščeh kož, k se v konopro pacajo; vstrojen fentleder gre na vse kraje, naj bolj na Terst. Strojijo pa tude čern leder, za kterega kože v čisvo pokvadajo; devajo pa še pisane kožce, erdeče, zelene, fijolnaste, ermene, naj belj pa zdej černe, za kofčarje in puhpintarje. Na vem vsega na drobno pove-date, kaj je z vsako kožo opravte; koko se striže, v apno moči, šveba, v jame v konopro alj v čisvo namakje, stroje, farba in curihta. Jemnasta! zdej me je pa nekej v glavo padvo; funtleder, curihtate, pacate, alj niso to nemšče besede? Ovbe, provbe! Jest sem otu povedate, de v Teržičo vse po kransko devajo; zdej me bo pa kmav kdo reku: Viš, de ste Terščane Cimbre? Kovače pratajo, ledrarje cu-rihtajo; to so pač naj staršeh teržiščeh rodovin antver-harje; Poljce so že od starega časa jmele fežine v Teržičo ; Poljače so sami ledrarje, samo aden je strašno bogat ferbar; kovače so pa imele fežine, k je voda še čez pvac tekva, kje še stare Teržeč pod Ibeljam stav. Zdej pa na vem, kaj be reku; to je res pekvata reč, de se v Teržičo toko špraha meša, de morjo čoveka za norca jmete, bode že prov alj ne.
Še od štrikarjov be biv rad kej povedov, če me kdo spet ne bo Cimbrov v oči metov. Per štrikarjeh se nare-jajo vovnate štumfe, rokovice, goljufe, fuzekelne. Za to fanj bvago nucajo nemško vovno, za to srednje in za ver-dnar pa koroško; obojo je treba na več sort zberate. Volna se prede zunej na hmeteh, štumfe pa se štrikajo po Teržičo; vsaka žena alj pa dekelč zna to devo, in fletno je vidte, kako se per nas vse roče majejo, in jeh obeden pod pazdho ne derži križem. Štumfe še potlej valjajo z žajfo, farbajo na škervat, na bat, na silberforb , na zelenkasto, pvavo bvago pa farbajo še v kosmeh; potlej štumfe še krocajo, šerajo in curihtajo, in potem gredo po svetu na prodej, k so sfertegvane. Jemnasta! zdej sem jo pa spet zapadu! Štemf, štrikate, farbate, silberforb, krocati, šerati, fertegvate, to so same nemšče spačene besede. Pa zato še nisem Cimber; štumfe farbate, sem slišov, je an Neme učiv, k je umru majhno pred vognjam, k je biv anajstga leta; tiste Neme, na vem, koko be mo reku, tiste je toljko nem-šne v našo   špraho perpravu po štumfeh.
Druje antverharje pa tude kselje poberajo z nemščeh krajov, potlej pa tiste vso besedo zbrozgajo. De be nas že vender! če vočmo bite Nemce, govorimo vse nemško; če vočmo bite Krance, govorimo vse kransko; se ve, de nas naša kefčija pelje na vse strani, de mormo tud nemško špraho znate; pa saj doma ni treba tistga ričeta, alj tiste godlje, k jesprenj in feržov, kri in kašo vkep meša!
Se ana me je v gvale; ta pa na zadene špraše, ampak ano jed, ke je pa večdev za preč vreče, namreč — kljune. Kljunov ničer ne jedo, tudi v Teržiče ne, ampak če je kej mesa od kljuna dol po žvoto. Pute, pa kapune, pa pišeta povsod rade jedo, samo de jeh je kej. Ankat sem biv v Kranjo, ravno v pondeljek; anga perjatva je biv ravno god. Viš, me prave, Teržčane so pa dans vse kljune pokepile; za nas ni nič ostavo. Caki, prave po tem, popolne bomo imele mav južne; prov, mo rečem, bom pa počakov za perjaznoste voljo. Kaj smo jmele za južno? ana skleda po-haneh pišet je peršva na mizo. Viš, sem reku, ti vežnik ti! Teržčane še niso vseh kljunov pokepile, še vam jeh je Krancam doste ostavo.
Res, res, tujce na vedo, kaj je prava teržiška jed, pa prava teržiška pijača. Beržole, s kaštrunovga debelga mesa narejene, v koze s šetrajam tenstane, to je ta prava teržiška rihta za božičvanje in mešelvanje. Beržanko so res časeh pile, pa ne toijko z mešam; beržanka pa bev kreh, so rekle, je dobro vkep. Dergač so Ipavca pile alj pa Marvenj; zdej pa beržanče ni vohko dobiti, išejo pa še Štajerca alj pa Estrajharja. Be menu kdo, de Teržčane nimamo možgan v gvale, pa žmaha v usteh.    Važ je to!
Ovbe, zdej je pa doste; menem, de Cimber vender še nisem, če glih je moj dešček nemško znov, moj oča pa niso znale, in mate tude ne. Teržeč se po pravice imenuje najpridniše obertniške kraj na Kranskem. Obertniku in kepcu pa petica največ velja. Povejte mi: kelk gnarov pride iz ,5Reichau v Teržič? Naša železnina, jekvovina, štumfa-rija in kotonarija gre le na Iblano, Zagrob, Terst — tisti „Voterlond" na bara za nas; pa nas je tudi v tursče in marsktere druge vojske same pustu. Zato ostanimo, koker nas je Boh ustvaru, da nas na bo tista „pekvata krača" po nosu kavsala.                                                           4«r
125