Manrico Murzi 1036 Manrico Murzi BRAZGOTINE DUHA KI OPT .— Besede pesmi se zagnzejo v moje uho 1.11- • U T kot klopi na pasji uhelj. Nevidne klesce mi mrcvanjo meso, a znotraj se čut, speči maček, vznemiri in vzradosti. NAPETA STRUNA < Od najvišjega laska do pete sem napeta struna med mnogimi, ki sestavljajo človeške citre. Sprašujem se, ali se je bo dotaknil nohtek čustva ali prstna blazinica razuma, da bi se v zraku razlegli zvoki svobodnega kosa ali glasovi miselne izdelave. Da bi se razdrobili v ganljivo valovanje in se spet sestavili v navpično tišino. HOMERJU Pogosto, duhovno razgiban, s kretnjo roke, z dotikom besede, se vate spotaknem. 1037_____________________________________________BRAZGOTINE DUHA Si kot goba, ki je vse popila in precedila. Z enim samcatim nastopom. Pevcem, ki so prišli za tabo, Homer, si pustil bore malo ali nič. Ne zamerim ti, da si povedal vse, marveč da si to zapel za vse večne čase. NE BOVA SE VIDELA VEČ Danes ti ne morem reči kot včeraj »vidiva se jutri«. Danes bova morala doživeti trenutke, ki naju bodo vrhunsko osrečili in izpolnili, na koncu pa zadobili trpek okus. Z ljubeznijo za zmerom bova naprej živela in vztrajno ponavljala ta najin »ne bova se videla več«. TRENUTEK Besede so tekle po skaloviti stezi kot mravlje na delo. Pešci so marsikatero pohodili in okrnili pesnitev. Tega bralec ni opazil, saj njemu je bilo čisto vseeno, a ne iz raztresenosti. Manrico Murzi 1038 SPOROČILO Umiram, brž mi steptaj zemljo ob plesnem ritmu! izkopaj jo, da bom vanjo legel kot v morski objem. Umiram, hitro izprazni steklenico vina! Naj odpotujem v neznano z neprisebnostjo pijanca. Umiram, zdaj zapoj vandrovske in vesele pesmi! Naj se nasmejem, kot bi se pogreznil v uživaško posteljo. Ne jokaj, oči, ki jih zapiram, so že drugje odprte, zaposlene z drugimi rečmi, igrajo se z drugimi očmi. DAROVANJE Kot sadež rojen v vrtu ljubeče norosti, visim na drevesu med prstjo in vrhom. Okljuvan, hranim ščebetave vrabce, božje mrvice, ki frfotajo v zraku in cvrčijo v svetlobi. Na koncu bo ogrizek ^1 t\ A U A padel na tla, da ga bodo použile mravlje, čeljusti tišine. 1039_____________________________________________ BRAZGOTINE DUHA SONČNI ZAHOD Stekleni otok v plamenih, sesek hobotnice. Drobec življenja, ki grabi kot zadnji noht potapljajočega se človeka. Sonce pa je le zašlo, da bi se kar naprej vračalo. BRAZGOTINE DUHA 1. Na mojem nebu - možganih galebi mislijo tihe polete. Rišejo okrašeno abecedo, ki je ne znam prebrati. 2. Le tista beseda je nekaj vredna, ob katero se spotaknemo. 3. Si kot širok pariški hotel. V vsaki sobi si drugačen part Ne boš pristal le na eno sobo. V tem je tvoje veselje, ampak tudi tvoja žalost. ¦ 4. Njegovo tiho notranje govorjenje rojeva gib. 5. Ničesar nisem povedal od vsega tega, kar bi rad, vendar ta nič, ki sem ti ga povedal, je že veliko. 6. Pustil je svoje srce med hlačkami in majicami pod praznimi odejami. 7. Kjerkoli vznemirjen ležem, je okno, in skozenj mestne svetilke in avtomobilski žarometi vrtinčijo temo kot morje na krnu. Ob tistem bleščanju se zavem tvoje odsotnosti. Rjuha le mene ovija. In vonj po spominu, goreče kadilo, je še vedno isti, ki si ga pustila v črepinji slovesa. Prazen up se s perutjo zaletava ob šipo okna, ki ga ne odprem več. 8. Daj, da čutim na svojem telesu stisk poletja, naj mi pesek ožge pete. Tedaj se bom zagnal gola senca proti gorskemu pobočju. 9. Na tvoj grob položim svojo misel, rožo minevajočega prijateljstva. 10. Ko pa prideš, smrt, le glej, da držiš roke daleč od mojih papirjev. [ Manrico Murzi 1040 O AVTORJU 11. Utrujen od ležanja na obali, ne ves na čereh, ne ves v morju, sem skočil in potonil v praznini neba. Pomagala mi je roka raztrešneža. 12. Zakaj si tako želim, zakaj tako mrzim postaviti piko na koncu stavka? 13. Star plašč sem, očiščen in lepo zakrpan. V žepih še vedno duh po tobaku, na krznenem ovratniku, oguljenem zaradi pogostne rabe, je tudi sled davnega parfuma, ki ga je za sabo pustila božajoča ženska roka. EPIGRAF Bili smo v prvorojenem človeku, bomo v zadnjem, ki bo umrl. Prevedla Jolka Milic 1041 Jolka Milic: O avtorju 1042 Italijanski pripovednik, kritik, esejist, pesnik in prevajalec Mamico Murzi (nazivajo ga tudi »potepuški pesnik«) seje rodil leta 1930 v Marciana Marina na otoku Elba. Po končani srednji šoli je dve leti študiral pravo, nato pa na vsem lepem presedlal na Filozofsko fakulteto, kjer je leta 1956 diplomiral z nalogo Strah v sodobni književnosti. Nekaj let je poučeval, potem pa se posvetil daljšim študijskim in dolgim delovnim potovanjem, zlasti po bližnjih mediteranskih deželah, Srednjem vzhodu in Severni Afriki. Kasneje pa še dlje, saj je prepotoval vso Indijo kot gost in posebni dopisnik indijske vlade. Sodeluje z več časopisi in revijami, pri nekaterih je tudi sourednik. Je član evropske zveze pisateljev, umetnikov in znanstvenikov. Izdal je dve knjigi črtic, dve gledališki deli in tri pesniške zbirke, in sicer: // cielo e caduto (Padlo je nebo), 1964; Forme nell' aria (Oblike v zraku), 1972 in Di porto in porto (Iz pristanišča v pristanišče), 1996. Na skorajšnjo objavo pa čaka še kar nekaj gledaliških, esejističnih in pesniških del, med njimi Filza di more (Niz robidnic) »magazin verzov in spominov«. Precej intenzivno se ukvarja tudi s prevajalstvom, in sicer iz angleščine, francoščine, nemščine in ruščine. Trenutno končuje daljšo študijo o Osipu Mandelštamu (še prej je prevedel vse njegove pesmi), ukvarja se z raziskavami duhovnosti v dveh knjigah / trentatre nomi di Dio (Triintrideset božjih imen) in Le mosche d'Omero (Homerjeve muhe). Pa še kaj. Prevedene pesmi so iz zbirke Iz pristanišča v pristanišče. Izbor in prevod Jolka Milic