,,horske romanv", četudi med 11 črticami in zgodbami zaslužijo le nekatere ta naziv. Odigravajo se na Visokih gorah v Sumavi, kjer je imel bogat knez-duhoven, ljubitelj prirode in strasten strelec, stalno 12 črnih neženatih lovcev za pobočnike. Šele kadar je kateri revirnik umrl ali stopil v pokoj, se je smel najstarejši med njimi poročiti, a brž ga je nadomestil lep mladenič. Iz te zgodovinske naprave, iz lovskega celibata se razvijajo prevesno pričujoči konflikti. . . Uvodoma izvemo vzvalovano zgodovino prednikov princa Rudolfa, ki se radi nesrečne ljubezni in zastran nasledstvenih spletek posveti mašništvu, držeč se nato Spino-zovih naukov o prostem človeku. Odpovedal se je posvetnemu fideikomisnemu posestvu, zato pa nastopil premoženje po cerkvenem knezu in živel ko moder poganski velmož. Sledi žaloigra krasotice, katero združi vis major svečeniške oblasti s kovačem pretepačem, dočim mora njen gizdalinski obletovalec vzeti nekdanjo ostavljeno izvoljenko. Potem črtamo, kako zaljubljenec ustreli tujo ženo, zalotivši jo s tretjim na samoti ... Za spremembo pride tedaj dušeslovno globok intermezzo divjega lovca . . . Turobna je historija deklice-nedotike, ki zgreši pamet ... V Detskem raju vlada širok optimizem, dobršen del zavzemajo živali. Naslednja pri-godba ovaja haut golit: nerazumljena soproga pobegne s hribov k židovskemu Motiv Preradovičevega „Putnika". Pač najbolj znana Preradovičeva pesem je njegov „Putnik" (1844). V temni noči potrka potnik na okne bajte, proseč prenočišča. Starka pač odpre, a zavrne potnika, češ, da ima še za svojo deco komaj prostora. Ves obupan, obžaluje potnik, da je osta-vil dom. Kar zapoje petelin, naznanjajoč bližnji dan. Radostno pozdravlja potnik miljonarju ter umrje ob dvojčkih novorojenčkih . . . Sladky večer, mestoma zaplenjen v političnih primesih, vsebuje kos življenjske modrosti: Sreča ne obstoji v gladnem hrepenenju in njega izpolnitvi, ampak v odpovedi ! . . . Svefepa Meluzina ponazoruje ko Theurietova Undina ali pa Goethejev Ribič tajnovito moč vode; v čudaškem značaju neobične rusalke tiči tožna tragika. Sklepna slika izzveni v obžalovanju, da je nehala doba spleena in ekscentričnosti; novo pokolenje nima več demonskih kril. — Na ta način so duša vsi raznoviti zbirki mladi črni lovci, nič manj pa ne žije in dije v njej pestra pokrajina, čisto tako kakor je v Hugojevi Notre Dame glavna oseba katedrala. Prav čitna je nadalje ilustrirana knjižica P oko j ny Dum, posvečena pokojnemu kritiku Saldi, podroben opis vseh neznatnosti rodbinskega dejanja in nehanja v zatišju. To je ostrov blaženih, kjer čustveno bogati razumniki, slični rožam čutljivkam, žive pri vsej enoličnosti mnogotne trenotke. Slednji kamen, sleherna rastlinica, vsaka životinja jim je povod zanimanja in pozornosti, še tako nična stvar budi čustvo, v tem Tuskulanu se vse razume, vse odpušča. Človek postaja eno z vesoljno naravo: In smrti ni, jaz vidim le življenje, življenje večno vidim krog in krog! Ant. Debeljak. jutranjo stran, kjer leži njegova domovina. Motiv takega potnika v dobi romantike ni redek. (Prim. Stoosovo pesem „Putnik domovini" v Gajevi „Danici" I. št. 4 ali Miladino pesem v Tvlovem češkem romanu „Poslednji Ceh"). Izvir mu utegne biti v Chateaubriandovi povesti „Atali", ki je bila kakor nekak signal ro- ypacp3:). Prihodnjik se tudi po novogrškem načinu tvori, da se h glagolu v se-danjiku pridaje prislov šte, n. pr. ste piša (9v. ypxpi»).Trpnopretekli deležniki glagolov, kateri imajo a pred nedoločnikovo končnico ti, n. pr. p o z n a t, se tvori po vzgledu novogrskega in vlaškega jezika (ssujaro; cintat4). Člen se v bolgarskem jeziku ni samostalno razvil, ampak Bolgari so se ga privadili v obeevanjvi od Vlahov in Škipetarjev5, ki so člen imeli že prej. Kazalni zaimek so začeli Bolgari rabiti vedno pogosteje, zdaj pred samostalnikom, 2 K. Jireček, Dejiny naroda bulhar-skeho. 455—465. 3 K. Kadler, Valaši a valašske pravo. 123—169. 4 G. Korting, Neugriechisch und Ro-manisch, 105, 106. 116, 117, 119. 4 G. Weigand, Rumanische Gram-matik, 93. 5 G. Pekmezi, Grammatik der albane-sischen Sprache, 85. 229 zdaj za njim v svrho, da so na tak način poudarjali in pojasnjevali predmet, o katerem so se razgovarjali z ljudmi, neveščimi zadostno bolgarskega jezika. Odtod pa ni bilo daleč, da je po vzgledu vlaškega in škipetarskega jezika zaimek polagoma prešel v zapostavljeni člen ter tako sčasoma izpodrinil sklonske končnice6. Na tak način je prej svobodni bolgarski jezik prišel pod gospodstvo tujih jezikovnih zakonov. Bolgari čutijo, da ima njihov književni jezik preveč tuje navlake in da ga je radi tega treba očistiti in v narodnem duhu prenarediti ter prenoviti. Da je temu tako, se da sklepati iz tega, da so bolgarski pisatelji začeli zavajati celo starobolgarske oblike kakor med drugim n. pr. trpno-sedanji deležnik v književni jezik. Tudi bolgarski slovničarji si še niso popolnoma na jasnem, kako končno določiti stalna slovniška pravila, ki bi odgovarjala duhu bolgarskega jezika, kar je posebno videti, če primerjamo med seboj bolgarske slovnice, katere so izšle v poslednjih desetletjih 7. Za uspešno prenaredbo bolgarske slovnice se je v zadnjem času nabralo mnogo gradiva, kajti danes so že skoro vsa bolgarska narečja znanstveno preiskana in temeljito proučena po strokovnjakih. Posebno velike zasluge za raz-iskavanje bolgarskega jezika so si med drugimi pridobili: Bolgar Ljubomir Miletič, ki je preiskal vzhodnja in rodopska narečja; Slovenec Vatroslav Oblak, ki je proučil makedonska narečja; Norvežan @laf Broch, ki je razjasnil narečja na bolgarsko-srbskem obmejnem ozemlju, ter Poljak Antoni Kalina, ki je načrtal zgodovinski razvoj bolgarskega jezika. Na podlagi tega bogatega gradiva se morejo že zdaj sestaviti slovniški zakoni za novo-bolgarski književni jezik, ki bi bil prost vseh sledov vpliva novogrškega, vlaškega in škipetarskega jezika in prepojen s pravim bolgarskim narodnim duhom. 6 Drugače sodijo n. pr.: Lj. Miletič, V. Oblak in A. Kalina. 7 G. Weigand, Bulgarische Gram-matik. 3, 67. 68. Književni jezik bolgarskega naroda je treba kolikor mogoče v slogu staro-bolgarskega prenarediti s pomočjo skrbno izbranega gradiva, vzetega ne le iz vseh bolgarskih narečij, ampak tudi iz spominkov starejše bolgarske književnosti. Književni jezik je namreč umetno zgrajeno kulturno občilo8, tvoreče vez med vsemi členi naroda, ima stalna slovniška pravila in njegove rabe se je treba v šolah naučiti, dočim narečje služi le ožjemu krogu ljudij in se v svojem razvoju večalimanj ravna po književnem jeziku. F. K. Gerič. Znanstvena metoda. V januarski številki letošnjega „Zvona" je dr. Glonar poročal o nekaterih mojih spisih, priob-čenih pri „Jugoslovanski Akademiji" v Zagrebu, zlasti o »Izvorih in paralelah nekih, posebe narodnih prič". Drju Glo-narju se zdi, da sem „vrednost teh osamelih paralel precenjeval (toda to se primeri samo kakemu znanstvenemu začetniku"), da sem te osamele paralele „kratkomalo notiral, misleč si, ostalo bodo že opravili drugi, toda kjer (sem jaz) nehal, se znanstveno delo „drugih" šele začne", dalje, da nisem podal dokazanega izvora pričam niti dokazal njih medsebojne literarne odvisnosti. V bistvu mi torej dr. Glonar očita, da ne poznani znanstvene metode in da sem one stvari prehitro priobčil. Neznanje znanstvene metode mi očita zato, ker sem priobčil — gradivo in ne razprave, ki bi gradivo vezala in iz njega izvajala bistvo pojavov ter konkluzije. Kdorkoli je imel bodisi kot učitelj ali govornik ali znanstvenik kaj opraviti z duševno obdelavo snovi, ve, da je pri tem treba 1. gradiva, 2. njega analize, 3. posnetka, zaključka ali sinteze. Kdor je prehodil vse te stopnje, je snov obdelal do konca. Temelj in podlaga svemu nadaljnjemu delu pa je naravno prva stopnja t. j., zbiranje gradiva. Seveda toni vselej na vnanje hvaležno delo in ga bodo prezirali baš začetniki, ki še mislijo, da se da nekak „duhovit sauce" brž narediti tudi brez 8 H. Reis, Diedeutschen Mundarten, 5. 230 gradiva. Ali dr. Glonar res ne ve ali noče vedeti, da se gradivo izdaja bas kot gradivo, ne da bi ga izdajatelj hotel obenem že tudi vsestranski obdelati ? Jaz sem hotel gradivo izdati in nič več; le malo sem segal preko te namere in res namenoma prepuščal „drugim", da nadaljujejo moje delo. Kje je rečeno, da bi isti človek moral opraviti vse stopnje znanstvenega dela? — Drugi očitek pravi, da so moje „quisquiliae" prezgodaj izletele iz miznice. Kolikor se ta očitek tiče priobčevanja gradiva („Izvori", „Četiri priloga istoriji našega preporoda"), nima nobenega pomena ; zakaj gradivo lahko priobčiš, kadar ga imaš. Kar se pa tiče drugih dveh spiskov, sta po nastanku in namenu prigodnega značaja, nekaki popolnili dotičnih hrvatskih spisov. Dr. Glonar morda vendarle ve, da Akademija v svojem Letopisu priobčuje sedaj baš take manjše stvari, deloma članke polemičnega značaja. Ali naj bi mar popolnilo ali kritika spisov ležala par let „v miznici"? — Jaz skušam zagrebške publikacije popolnjevati po gradivu, ki se dobi v Ljubljani. Tako jugoslovansko delo se mi pač ne bo štelo v zlo. Še nekoliko špeci-jelnih očitkov: Da bi bil Levstik snov „Demokracija". Socijalistična revija. I. leto. 1918, 1. in 2. števika. Izšel je kot dvojna številka prvi zvezek te nove revije. Dasi jo moremo v gotovi meri smatrati za nadaljevanje „Naših Zapiskov", nam pomeni vendarle mnogo novega. Zakaj ni le glasilo slovenske socijali-stične inteligence, kar so bili svoj čas „Naši Zapiski", temveč predstavlja tudi opozicijo v slovenski socijalno - demokratični stranki in prinaša obenem revizijo slovenskega socijalizma, ali boljše — ustvarja slovenski socijalizem. Ne toliko za svojega „Živopisca in Marijo" zajel naravnost iz srednjeveškega Herolta, tega nisem trdil niti nisem hotel kaj takega reči. Meni ni šlo za to, odkod je Levstik vzel snov, marveč za to snov samo (kot objekt), kako stara je itd., a v tem oziru nas vsekakor zanima vedeti, da se ona snov nahaja že v srednjeveškem zborniku1. Neke nemške motive sem navedel zato, ker se slični motivi nahajajo v jugoslovanskih narodnih pesmih in je dobro, slovanske raziskovalce — ki niso vselej tudi romanisti niti se ne bavijo izključno s takimi primerjavami — opozoriti na eksistenco nemških motivov. Novakovičevega romana, ki mi ga očita dr. Glonar, pa najbrž on sam ne pozna; dotični roman je v poedinih delili bolj zgodovinski dokument nego roman. — Sploh pa naj poudarim še to: Nikakor ni treba, da bi s publikacijo razprave vselej čakali, dokler se nam ne zdi v vsakem oziru popolna. Mnogokrat je treba kaj publicirati, ne ker je star dognana, ampak ker je problematična, a zaslužuje, da jo razpravljavec mož. Iniciativnost ima tudi svojo vrednost. Dr. Fr. Ilešič. 1 V kratkem izide slična razprava o Prešernovem „Neiztrohnelem srcu". v tem, da se iz polne duše pridružuje jugoslovanskemu nacionalističnemu gibanju, kakor v tem, da zavrača nemško na zgodovinskem materijalizmu osnovano socijalistično stališče ter postavlja temu nasproti psihofizični nazor kot podlago promatranja človeške družbe. Zato je potrebno naglasiti važnost in pomen te nove revije. Očrtana načela prinaša zlasti pro-gramatična „Naša poslanica", ki se vrh-tega pridružuje jugoslovanski majniški deklaraciji, v katere bistvu vidi izraženo zahtevo po političnem združenju sloven- KULTURNO-POLIT1CNI PREGLED. 231