99 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Konservatorske strani Dušan Štepec* ∗ Dušan Štepec, mag. etnološkega konservatorstva, konservatorski svetovalec, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, Skalickega ulica 1, 8000 Novo mesto; dusan.stepec@zvkds.si. Mednarodni simpoziji etnologov-konservatorjev Slove- nije in Hrvaške, ki so namenjeni obravnavi problematike varstva in ohranjanja t. i. etnološke nepremične kulturne dediščine, že dvajset let potekajo izmenično, enkrat v Slo- veniji, drugič na Hrvaškem.1 Leta 2017 je med 11. in 13. oktobrom v konferenčni dvorani hotela City v Krškem potekal že VII. simpozij, tokrat z naslovom Upravljanje s kulturno dediščino: Od vrednotenja do interpretacije. Na njem je bilo predstavljenih 20 referatov, ki so bili raz- deljeni v dva tematska sklopa. Obema tematskima sklo- poma je sledila tudi daljša in vsebinsko polna diskusija. Organizatorji simpozija so bili Zavod za varstvo kultur- ne dediščine Slovenije, njegovi območni enoti v Novem 1 Simpoziji etnologov-konservatorjev Slovenije in Hrvaške so rezul- tat dvajsetletnega sodelovanja strokovnjakov, konservatorjev iz stro- kovnih služb za varovanje nepremične kulturne dediščine Slovenije in Hrvaške. Simpoziji so zasnovani interdisciplinarno in mednarod- no, saj na njih že od vsega začetka sodelujejo strokovnjaki različnih disciplin in držav, poleg Slovenije in Hrvaške še Srbija in Makedo- nija. Začetnika in pobudnika posvetov sta bila Ana Mlinar s konser- vatorskega oddelka v Zagrebu in Dušan Strgar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, ki sta do te ideje leta 1998 prišla zaradi potrebe po izmenjavi strokovnih pristopov, izkušenj, znanj in dobrih praks. Simpoziji etnologov-kon- servatorje Slovenije in Hrvaške so bili doslej v Metliki (2000), Sta- rigradu v Paklenici (2001), Brežicah (2003), Starem gradu na Hvaru (2010), Trenti (2013), Požegi (2015) in Krškem (2017). mestu in Ljubljani, Kulturni dom Krško in Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške, Konservatorski oddelek Za- greb. Izhodišča in program simpozija so pripravili člani organizacijskega odbora: Dušan Strgar in Dušan Štepec z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območ- ne enote Novo mesto, Boris Mravlje z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Ljubljana, Helena Rožman iz Kulturnega doma Krško, Ana Mlinar in Zoran Čiča s Konservatorskega oddelka v Zagrebu. Vzpo- redna dejavnost simpozija je bila tudi razstava z naslovom: Pilotni projekt lokalnog razvoja »Otok Cres«. Nova uloga lokalne zajednice: Preuzimanje odgovornosti za razvoj te- ritorije vrednovanjem baštine, ki jo je pripravila Otočna razvojna agencija d. o. o. za učuvanje otočja Cres-Lošinj s projektnimi partnerji. Razstavo, ki se je po simpoziju selila v Mestni muzej Krško, kjer je bila na ogled med 15. okto- brom in 15. novembrom, je simbolično odprla Tanja Lolić, načelnica konservatorskih oddelkov in inšpekcijske službe na Ministrstvu za kulturo Republike Hrvaške. Simpozij se je začel z uvodnimi pozdravnimi nagovori, v katerih so udeležence nagovorili: Ana Mlinar, stalna člani- ca organizacijskega odbora simpozijev etnologov-konser- vatorjev Slovenije in Hrvaške, Ana Nuša Somrak, podžu- panja občine Krško, Darja Planinc, direktorica Kulturnega doma Krško, Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Boris Vičič, vodja POROČILO IN ZAKLJUČKI VII. SIMPOZIJA ETNOLOGOV-KONSERVATORJEV SLOVENIJE IN HRVAŠKE 11.–13. oktober 2017, Krško Skupinska fotografija udeležencev posveta pred Kulturnim domom v Krškem. Foto: Zoran Čiča, Krško, oktober 2017. Utrinek s predavanj na posvetu v Hotelu City v Krškem. Foto: Zoran Čiča, Krško, oktober 2017. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 100 Konservatorske strani Dušan Štepec ljubljanske območne enote Zavoda za varstvo kulturne de- diščine Slovenije, Tomislav Petrinec, glavni konservator za nepremično kulturno dediščino na Ministrstvu za kultu- ro Republike Hrvaške, in Tanja Lolić, načelnica konserva- torskih oddelkov in inšpekcijske službe na Ministrstvu za kulturo Republike Hrvaške. V prvem tematskem sklopu z naslovom ‘Vrednotenje kulturne dediščine՚ so predstavljeni prispevki z različnih vidikov osvetljevali problematiko vrednotenja kulturne dediščine v konservatorski praksi. Prvi del sklopa sta mo- derirali Ana Mlinar in Andrejka Ščukovt, drugi del pa Sa- nja Lončar in Dušan Štepec. Dušan Štepec iz novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v uvodnem preda- vanju z naslovom ‘Problematika uveljavljanja enotnega sistema vrednotenja v konservatorski praksi՚ poudaril po- trebo po enotnem in jasnem interdisciplinarnem vrednote- nju kulturne dediščine, ki mora upoštevati tudi specifične vidike vrednotenja posameznih strok v varstveni službi. Na podlagi historičnega pregleda razvoja in uporabe me- ril vrednotenja v varstveni službi je opozoril na neenotno prakso vrednotenja. Enoten in jasen sistem vrednotenja, za katerega se zavzema, je prikazal na primeru Simonči- čevega toplarja na Bistrici pri Šentrupertu. Opisno ga je vrednotil s pomočjo 13 meril in točkovne matrike, s katero je dodatno numerično ovrednotil in utemeljil vrednost ko- zolca kot kulturnega spomenika državnega pomena. Jadran Kale s Sveučilišta v Zadru in kustos Mestnega muzeja Šibenik je v predavanju ‘Koliko je obvezujući čl. 15. Konvencije o zaštiti nematerijalne kulturne baštine?՚ (ʻKoliko je zavezujoč 15. člen Konvencije o varovanju ne- snovne dediščine՚) problematiziral določbo 15. člena Kon- vencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine (2003). Konvencija govori o pomenu in vlogi dediščinskih sku- pnosti pri varovanju in upravljanju s kulturno dediščino, predavatelj pa je poudaril večplastnost problematike pri implementaciji te določbe v hrvaški konservatorski praksi na primeru priprave nominacije dediščine gradnje v suhem zidu na Hrvaškem in v Sloveniji na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine. Saša Roškar iz kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v predavanju z naslovom ‘Katalog sušilnic – vaja v vrednotenju in tipologiji’ pred- stavila pilotni projekt popisa sušilnic za sadje, lan in hmelj na celotnem območju Slovenije, ki se ga je samostojno lo- tila delovna skupina etnologov-konservatorjev z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Na tem primeru je poudarila potrebo po izdelavi celovitih pregledov po- sameznih vrst podeželske nepremične kulturne dediščine. V pregledih vidi možnost za medsebojno primerjavo isto- vrstnih objektov, kar je nujno ob vrednotenju dediščine. Register nepremične kulturne dediščine, ki ga vodi Mini- strstvo za kulturo, tega namreč ne omogoča. Sanja Lončar s Filozofske fakultete v Zagrebu je v pre- davanju z naslovom ‘Tradicijska drvena arhitektura i se- oska naselja u depopuliranim područjima Hrvatske. Pro- blemi i izazovi pri istraživanju, valorizaciji i očuvanju՚ (ʻTradicionalna lesena arhitektura in vaška naselja na izpraznjenih območjih Hrvaške. Problemi in izzivi razi- skovanja, vrednotenja in ohranjanja’) predstavila izkušnje večletnega raziskovanja lesene arhitekture in vaških nase- lij na izpraznjenih območjih Banovine v Sisačko-mosla- vački županiji v osrednji Hrvaški. Iz omenjene regije so se v 90. letih 20. stoletja zaradi vojne prebivalci množično izseljevali, za seboj pa pustili prazne domove in celotna naselja. Zapuščeni domovi in naselja so v zadnjih dvaj- setih letih močno propadli, novi posegi na tem območju pa ne upoštevajo tradicije, zato je območje močno degra- dirano. Stanje poslabšuje pomanjkanje pravne zaščite in dokumentacije dediščinskih objektov. Avtorica je zato pomembnost izdelave arhitekturne dokumentacije in stro- kovnih podlag za zaščito najpomembnejše lesene arhitek- ture in vaških naselij poudarila na primeru dokumentacije za pravno zaščito vaških naselij v občini Dvor in kulturne krajine Zrinska gora; dokumentacijo je pripravila skupaj s kolegi s Konservatorskega oddelka v Sisku. Estela Radonjić Živkov z Republiškega zavoda za var- stvo kulturnih spomenikov v Beogradu je v predavanju z naslovom ‘Sepulkralna arhitektura, višeslojnost valoriza- cije՚ (ʻNagrobna arhitektura, večplastnost vrednotenja’) opozorila na vrednotenje nagrobne arhitekture oziroma nagrobnikov, ki nosijo večplastne pomene. Po njenem je treba tovrstno arhitekturo vrednotiti na poseben način, kar je utemeljevala na primeru analize petih zavarova- nih pokopališč v Srbiji ter na primeru nekaj posamezno zavarovanih nagrobnikov. Njena analiza je pokazala, da nagrobniki ne pričajo samo o fizičnem prostoru, temveč tudi o socialnih in družbenih razmerah skupnosti, v katerih je bil nagrobnik postavljen. Z analiziranjem nagrobnikov je ugotovila, da ti sporočajo o socialnih odnosih v družbi, položaju žensk, odnosu do otrok, verski zavesti, pa tudi o razvoju jezika in pisave. Ugotavlja, da se ti pomeni v konservatorski praksi v Srbiji pri valorizaciji nagrobnih spomenikov premalo upoštevajo. Andreja Bahar Muršič iz ljubljanske območne enote Za- voda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je predstavi- la prispevek z naslovom ‘Merila vrednotenja in finančne spodbude’, v katerem je poudarila izkušnje sodelovanja z lastniki kmečkih objektov, ki so se prijavljali na občinski javni razpis, s katerim Mestna občina Ljubljana spodbuja razvoj in ohranjanje kmetijstva na primestnem območju. Razpis med drugim omogoča tudi obnovo starih kmečkih objektov, ki imajo dediščinsko vrednost in so vpisani v re- gister nepremične kulturne dediščine. Predavateljica je pou- darila problematiko vrednotenja objektov, ki niso vpisani v register, bi si pa lastniki to želeli, da bi lahko kandidirali na razpis. Predstavila je nekaj svojih izkušenj in predlogov po- G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 101 Konservatorske strani Dušan Štepec stopkov za obravnavo tudi tistih objektov, ki so dediščinsko manj vredni, so pa zaradi svoje številčnosti pomembni za ohranitev identitete prostora, saj ga ambientalno bogatijo. Viktorija Momeva Altiparmakovska iz Nacionalne ustano- ve – Zavoda za zaštita na spomenicite na kulturata i Muzeja Bitola iz Makedonije je v predavanju z naslovom ‘Valoriza- cija na manastirskata vodenica vo selo Žvan՚ (ʻVrednotenje samostanskega vodnega mlina v vasi Žvan’) predstavila primer izdelave elaborata valorizacije vodnega mlina v vasi Žvan v občini Demir Hisar v Makedoniji, ki so ga v varstve- ni službi izdelali za načrtovano gradnjo ribnika in turistič- nega kompleksa v njegovi bližini. Na podlagi revaloriza- cije mlina so v elaboratu pripravili izhodišča in usmeritve za izvedbo projekta tako, da ta ne bo negativno vplival na dediščino. Marvy Lah iz novogoriške območne enote Zavoda za var- stvo kulturne dediščine se je v predavanju z naslovom ‘Vre- dnotenje kulturne krajine v sistemu varstva kulturne dedi- ščine’ osredotočila na problematiko vrednotenja kulturne krajine. Ugotavlja, da se kulturna krajina spreminja zaradi vpliva narave in človeka. Ker se tako v podobi kot rabi spre- minjajo tudi njene žive sestavine, za vrednotenje kulturne krajine ne uporablja splošnih meril, temveč je za njeno vre- dnotenje razvila novo metodo. K temu jo je spodbudilo dej- stvo, da je v registru vpisanih že preko 300 kulturnih krajin, čeprav za njihov vpis ni bilo jasnih meril vrednotenja. Eno- tna metoda vrednotenja, ki jo je razvila na podlagi svojih konservatorskih izkušenj, omogoča ugotovitev dejanskega stanja dediščinskih kakovosti vpisanih kulturnih krajin, strokovno in boljše identificiranje novih dediščinskih kra- jin, argumentiranje vrednosti zavarovanih kulturnih krajin in utemeljevanje izbrisa posameznih krajin iz registra, ki dediščinskih vrednosti nimajo oz. so jih izgubile. Ana Mlinar s Konservatorskega oddelka v Zagrebu je v predavanju z naslovom ‘Pozitivni primjer vrednovanja i održivosti tradicijskog graditeljstva u suradnji s Gradom Velika Gorica՚ (ʻPozitiven primer vrednotenja in vzdržno- sti tradicionalnega stavbarstva v sodelovanju z mestom Velika Gorica’) predstavila pozitivne konservatorske iz- kušnje projekta obnove tradicionalne stavbne dediščine na Turopolju, ki so ga leta 2014 začeli v štirih turopolj- skih vaseh (Mraclin, Buševec, Okuje in Kuče). Značilnost tega projekta je bila, da so projektni partnerji delo na te- renu opravljali po posebni in vnaprej pripravljeni enotni metodologiji, ki je obsegala popis stanja in obnovitvenih posegov, izdelavo arhitekturnih posnetkov in foto doku- mentacije, celovito valorizacijo, izbor objektov za obnovo, izvedbo njihove obnove in promocijo obnovljenih objek- tov. Lastnikom, zainteresirani javnosti in vodstvu mesta Velika Gorica so z različnimi oblikami promocije posku- šali predstaviti kulturno vrednost obnovljenih stavb. Tako so posamezne lastnike uspeli navdušiti za obnovo njihovih hiš, lokalno oblast pa prepričati, da je obnovo objektov fi- nančno podprla z vsakoletnimi javnimi razpisi za sofinan- ciranje obnove tradicionalnih hiš na Turopolju. Andrejka Ščukovt iz novogoriške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je v predavanju z naslovom ‘Vrednotenje naselbinskega spomenika na pri- meru naselja Goče’ predstavila metodo vrednotenja vasi Goče, eno najpomembnejših naselbinskih kulturnih spo- menikov na območju delovanja njihove območne enote. Vrednotenja vasi so se lotili na podlagi rezultata posve- tovalne ankete iz leta 2011, v kateri je lokalna skupnost domačine spraševala, ali želijo, da Goče ostanejo kulturni spomenik. Ker je bil rezultat ankete negativen, je občina Vipava na varstveno službo naslovila pobudo za umik var- stvenega statusa. Novogoriška območna enota je na pod- lagi te zahteve leta 2012 opravila ponovno, tokrat celo- vito, vrednotenje omenjene vasi, in sicer po metodologiji numeričnega vrednotenja naselbinske dediščine, ki velja za vpis tovrstne dediščine v register nepremične kulturne dediščine. Na podlagi vrednotenja je ugotovila, da Goče ne izpolnjujejo pogojev za umik varstvenega statusa, zato ostajajo kulturni spomenik. Vito Hazler,2 upokojeni redni profesor z Oddelka za etno- logijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani, je predaval na temo ‘Wandelbahn-i – kulturna prepoznavnost evropskih termalnih zdravilišč – izziv za vprašanja konservatorskega vrednotenja, upra- vljanja in funkcije’. Z uporabo časovnih in funkcionalnih meril je ovrednotil dediščinske vrednosti pokritih spreha- jališč v termalnih zdraviliščih doma in po svetu. Predsta- vil je v konservatorski praksi spregledane objekte, ki so bili v zdraviliških krajih namenjeni zabavi in preživljanju prostega časa. K izboru teme ga je spodbudila nekritična porušitev pokritega sprehajališča v Rogaški Slatini leta 1982. Kot razlog za njegovo rušenje je navedel željo lo- kalne oblasti po modernizaciji zdravilišča in neustrezno vrednotenje zdraviliškega kompleksa s strani varstvene stroke, ki je spregledalo dediščinsko vrednost pokritega sprehajališča. S primerom analize in vrednotenja pokritih sprehajališč je nagovoril etnologe-konservatorje, naj se pri svojem delu čim prej iz kmečkih okolij podajo tudi v me- sta, trge ali fevdalne bivalne in gospodarske enote oziroma povsod tja, kamor doslej etnologova noga še ni stopila, saj si bodo po njegovem le tako v varstveni službi zagotovili ustrezen družbeni pomen. Drugi tematski sklop z naslovom ‘Interpretacija in upra- vljanje s kulturno dediščino’ je bil posvečen problematiki interpretacije in upravljanja s kulturno dediščino, ki sta ze- lo pomembna za ohranjanje oziroma vključevanje obno- 2 Ker se je profesor Vito Hazler na posvet prijavil v zadnjem trenutku, potem ko sta sodelovanje odpovedala Ivana Radovani Podrug in Hr- voje Vuletić s Konservatorskega oddelka v Splitu, povzetka njegove- ga predavanja ni v že pred začetkom posveta natisnjenem zborniku povzetkov. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 102 Konservatorske strani Dušan Štepec vljene nepremične kulturne dediščine v vsakdanje življe- nje. Tematski sklop sta v prvem delu moderirala Helena Rožman in Amelio Vekić, v drugem pa Eda Belingar in Estela Radonjić Živkov. Uvodno predavanje z naslovom ‘Kako očuvati manje zna- čajnu kulturnu baštinu: Prijedlog za uvođenje nove kate- gorije kulturnog dobra՚ (ʻKako ohraniti manj pomembno kulturno dediščino: Predlog za uvedbo nove kategorije kulturnega spomenika’) sta imela Ugo Toić iz Otočne ra- zvojne agencije d. o. o. za očuvanje otočja Cres-Lošinj, in Tatjana Lolić, načelnica sektorja za konservatorske oddel- ke in inšpekcijsko službo na Ministrstvu za kulturo Re- publike Hrvaške. Predstavila sta pilotni projekt lokalnega razvoja otoka Cres, ki so ga s participativnim pristopom tam izvedli v obdobju 2010–2015. V omenjenem projektu je bil poudarek na identifikaciji gospodarske in družbe- ne vrednosti dediščine na otoku ter njenem vključevanju v lokalni razvoj. Avtorja sta z določene časovne distan- ce problematizirala varovanje neinstitucionalne in manj pomembne kulturne dediščine na otoku Cres ter njenega upravljanja v luči Konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (Faro, 2005), ki prinaša širši pogled na dediščino kot nacionalna zakonodaja o varstvu kulturne dediščine na Hrvaškem. Eda Belingar iz novogoriške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je predstavila prispe- vek na temo ‘Upravljanje kulturnih spomenikov v Parku Škocjanske jame’. Svoje konservatorske izkušnje je pred- stavila na primeru upravljanja s kulturnimi spomeniki v Regijskem parku Škocjanske jame, ki so od leta 1986 uvr- ščeni na Unescovo listo svetovne dediščine, država Slo- venija pa je njihovo upravljanje leta 1996 institucionali- zirala z ustanovitvijo Regijskega parka Škocjanske jame. Z Regijskim parkom Škocjanske jame ves čas sodeluje novogoriška območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, saj je vključena v njegova varstvena prizadevanja, konservatorji pa so člani strokovnega sveta in komisije za razdeljevanje finančnih sredstev za sofinan- ciranje obnov kulturne dediščine. Varstvena služba je so- delovala tudi pri pripravi upravljavskega načrta, pripravlja pa tudi strokovne podlage ter študije za posege in interpre- tacijo kulturne dediščine ter izvaja konservatorske nadzore nad obnovami kulturne dediščine v parku. Ljubica Dimitrijević z Republiškega zavoda za varstvo kulturnih spomenikov iz Beograda je v predavanju z na- slovom ‘Kultna mesta – kulturne i duhovne vrednosti ju- goistočne Srbije՚ (ʻKultna mesta – kulturne in duhovne vrednosti jugovzhodne Srbije’) predstavila različne loka- cije, povezane z bogatim kulturnim in duhovnim izroči- lom kultnih mest v jugovzhodni Srbiji. Kot posebna kultna mesta je označila raznovrstna lesena znamenja, posvečena zavetnikom vasi, in kamnite nagrobnike (beleg), po ka- terih je ta del Srbije še zlasti znan. Ugotavlja pa, da jih varstvena služba v Srbiji doslej še ni dovolj raziskala in ovrednotila. Avtorica vrednost pripisuje predvsem njihovi nematerialni pričevalnosti, saj pripovedujejo o kulturno- zgodovinskem kontekstu in kulturni identiteti skupnosti, v kateri so nastali. Po njenem mnenju bi njihovo sistemsko raziskovanje, dokumentiranje in analiziranje bistveno pri- pomoglo k celoviti valorizaciji, ki bi omogočala pravilni interpretacijo in predstavitev tovrstne kulturne dediščine. Zoran Čiča s Konservatorskega oddelka v Zagrebu, ki je predaval na temo ‘Govor kao nematerialna kulturna bašti- na: Primjeri zaštite i prezentacije՚ (ʻGovor kot nesnovna kulturna dediščina: Primeri varstva in predstavitve’), je opozoril na problematiko zaščite in ohranjanja hrvaških dialektov kot nesnovne kulturne dediščine. Na hrvaškem seznamu nesnovne kulturne dediščine je namreč kar 16 lokalnih govorov oziroma dialektov. Na predavanju je posebej predstavil raziskave, publikacije, interpretacijske oblike in postopke zaščite treh dialektov v Zagrebški žu- paniji: govor iz vasi Dubravice, Kajkavski donjosutlanski (ikavski) dialekt in Turopoljski dialekt. Eda Benčič Mohar iz piranske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine je v predavanju z naslovom ‘Turistična namembnost kot aktiven način varovanja ne- premične kulturne dediščine’ spregovorila o problematiki umeščanja novih (turističnih) vsebin v obnovljeno stavbno in naselbinsko dediščino na podeželju, kar je na Primor- skem zelo razširjena praksa. Prednost vključevanja dedi- ščine v turistično ponudbo tovrstne dediščine vidi v njeni raznolikosti in unikatnosti. Opozarja pa na previdnost, saj je obnova objektov kulturne dediščine pogosto povezana s posegi in z zahtevami, ki niso vedno usklajeni z varstve- nim režimom. Investitorji z željami po obnovi, s katero bi se približali podobi in bivalnemu standardu, te posege po- gosto nekritično izvedejo. Dodatno jih k temu usmerja tudi zakonodaja o gradnji objektov, ki je na nekaterih področjih zelo toga, kot npr. pri zagotavljanju sanitarnih standardov. Meja med sprejemljivim in nesprejemljivim posegom je na objektih kulturne dediščine zelo tenka in hitro se lahko uničita njihova avtentičnost in izvirnost. Mirela Ravas s Konservatorskega oddelka v Osijeku je predstavila prispevek na temo ‘Revitalizacija ba- ranjskih pustara – samo još jedna priča ili mogućnost?՚ (ʻRevitalizacija baranjskih naselij »pustar« – samo še ena zgodba ali možnost?’). Spregovorila je o načrtno zgrajenih kmečkih zaselkih iz druge polovice 19. stoletja – pustarah, ki so se do danes ohranile sredi baranjske ravnine v se- verovzhodnem delu Hrvaške. Tovrstne obsežne ohranjene kmečke komplekse, na Hrvaškem jih je še 15, sestavljajo večinoma prazne in propadajoče upravne, bivalne in go- spodarske stavbe. Kot primer dobre prakse njihove obnove je avtorica predstavila obnovo upravne stavbe v pustari Zlatna Greda v Eko center s hostlom in z restavracijo ter adrenalinskim parkom. Poudarila je težave varovanja, ohranjanja in upravljanja tovrstnih zaselkov, saj v njih niso urejena lastniška vprašanja, njihov razvoj pa ni opredeljen G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 103 Konservatorske strani Dušan Štepec v prostorskih aktih. Prebivalstvo se iz njih izseljuje zaradi neurejene komunalne infrastrukture. Leda Šiling z Medobčinskega zavoda za zaščito spomeni- kov iz Subotice je v svojem prispevku ‘Stanje i mogućno- sti sačuvanja sunčanih zabata u Vojvodini u 21. stoljeću՚ (ʻStanje in možnosti ohranjanja zatrepov s sončnimi moti- vi v Vojvodini v 21. stoletju’) spregovorila o problematiki varovanja in ohranjanja lesenih zatrepov z motivi sonca, ki so se na starih vojvodinskih hišah razširili konec 19. stoletja. Njihovi zadnji ostanki so v zadnjih letih izjemno ogroženi, saj lastniki njihovih izvirnikov pri nadomestnih gradnjah ne ohranjajo. V varstveni službi trenutno ne po- znajo nobene konservatorske metode, s katero bi tovrstne zatrepe ohranjali in situ. Edino možno rešitev vidijo v vzpostavitvi državnega depoja, kjer bi lahko shranjevali s starih hiš odstranjene zatrepe. Žal je do te rešitve v njihovi državi še daleč. Amelio Vekić s Konservatorskega oddelka v Zagrebu je v predavanju z naslovom ‘Utvrda Turen Svetojanski՚ (ʻUtrdba Turen Svetojanski’) predstavil obnovo protitur- ške utrdbe Turen Svetojanski pri Jastrebarskem s preloma 15. in 16. stoletja. Utrdba je po svoji zasnovi tipološko po- dobna bolj znani utrdbi Furjan pri Slunju. Predavatelj je predstavil raziskave, s katerimi so ugotovili, da utrdba ne izvira iz zgodnjega srednjega, temveč iz novega veka. Na novih spoznanjih so izvedli doslej opravljena dela, ki so obsegala statično sanacijo ostankov utrdbe in delno kon- servacijo njenih izvirnih zidov, ter pripravili načrte za na- daljevanje obnove, raziskave in prezentacijo. Helena Rožman iz Mestnega muzeja Krško je drugi te- matski sklop končala s predavanjem z naslovom ‘Kulturna dediščina občine Krško in lokalno okolje. Prenova in oži- vljanje kulturne dediščine v lasti lokalne skupnosti’. Pred- stavila je tri primere dobre prakse, in sicer prenove kul- turnih spomenikov – Valvasorjevega kompleksa (2010), gradu Rajhenburg (2012) in Mencingerjeve hiše (2013), ki so jih v zadnjem desetletju v Krškem realizirali s pomočjo občine in države. Poudarila je vlogo različnih akterjev v lokalni skupnosti, razmerja s strokovnjaki pri prenovi in oživljanju omenjenih kulturnih spomenikov ter prednosti in slabosti njihovega pristopa. Zadnji dan posveta sta Mestni muzej Krško in ljubljan- ska območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije organizirala strokovno ekskurzijo. Udeleženci so si ogledali Valvasorjev kompleks, Mencingerjevo hišo in grad Rajhenburg v Krškem, v Kostanjevici na Krki pa prenovo mestnega jedra. Simpozij se je kot vedno končal s pozitivno energijo, z zahvalo vsem udeležencem in mislimi, usmerjenimi k no- vemu posvetu. Zaključki3 1. Simpozij je bil ocenjen pozitivno, saj je kakovo- sten prispevek h konservatorski teoriji in praksi. Z njim naj se nadaljuje in naj se razširi še na sose- dnje države. 2. Vrednotenje je pomembna strokovna naloga kon- servatorjev, zato je treba v varstveni službi merila vrednotenja oblikovati kot strokovni standard, ki bo upošteval multidisciplinarnost konservatorske stroke. Vodstvu službe za varstvo dediščine pre- dlagamo, da je vrednotenje v obliki strokovnega standarda objavljeno oz. dostopno javnosti. 3. Izhodišče za oblikovanje sistema vrednotenja naj bo vrednostni sistem, ki velja za vrednotenje in upravljanje s svetovno kulturno dediščino, ob njem naj se upoštevajo tudi specifična merila vre- dnotenja posameznih strok, zastopanih v varstveni službi. 4. Kot pomoč pri objektivizaciji vrednotenja naj se poleg opisnega vrednotenja uporablja tudi nume- rično vrednotenje v obliki numerične matrike, to je vrednotenje s pomočjo točk, ki omogoča med- sebojno primerjavo vrednotene dediščine. 5. Pri načrtovanju upravljanja s kulturno dediščine je treba spodbujati vključevanje lokalnih in dediščin- skih skupnosti, ki ohranjajo lastno dediščino, saj z njo dejansko živijo in so pomemben povezovalec stroke in lastnikov dediščine. Varstvo in ohranja- nje kulturne dediščine je namreč skrb vseh, ne sa- mo javne službe za varstvo kulturne dediščine. 6. Topografski pregledi posameznih zvrsti dedišči- ne, objavljeni v obliki katalogov in zahtevnejših topografij, so nujni pripomočki za kakovostno vrednotenje kulturne dediščine, zato apeliramo na Ministrstvi za kulturo in vodstvi varstvene služ- be v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški, da v letnih načrtih dela namenijo več finančnih sredstev za izdelavo tovrstnih raziskav in njihovo publiciranje. Na Hrvaškem je treba v ta namen za- gotovi uvedbo in uporabo GIS sistema. 7. Ocenjujemo, da so za ohranitev kulturnih spome- nikov nujni upravljavski načrti, katerih obvezni sestavni del je celostna in celovita obravnava kul- turnega spomenika, zato je treba spodbujati njiho- vo izdelavo. 8. Depopulacija perifernih območij povzroča opu- ščanje objektov kulturne dediščine in degradaci- jo kulturne krajine, zato naj resorna ministrstva v svojih strateških in akcijskih dokumentih za ra- 3 Zaključke VII. simpozija etnologov-konservatorjev Slovenije in Hrvaške so na podlagi predlogov udeležencev pripravili člani orga- nizacijskega odbora: Dušan Štepec, Dušan Strgar, Ana Mlinar, Zoran Čiča, Helena Rožman in Boris Mravlje. G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 104 Konservatorske strani Dušan Štepec zvoj podeželja vzpostavijo takšno politiko poseli- tve, gospodarskega razvoja in kmetijske politike, ki bo spodbujala ponovno poselitev izpraznjenih območij ob vključevanju izhodišč varstva kultur- ne dediščine za revitalizacijo. 9. Ugotavljamo, da bi konservatorji z večjo prisotnostjo na terenu bolj motivirali lastnike de- diščine k njenemu vzdrževanju in njeni strokovni obnovi. Pri motiviranju in ozaveščanju lastnikov kulturne dediščine in zainteresiranih javnosti bi potrebovali finančno, strokovno in kadrovsko po- moč za pedagoško in promocijsko dejavnost, zato apeliramo na Ministrstvi za kulturo in vodstvi var- stvene službe v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški, da v letnih načrtih dela namenijo več finančnih sredstev za promocijo obnov kulturne dediščine ter konservatorskega in konservatorsko- -restavratorskega dela na terenu. 10. Ministrstvu za kulturo predlagamo, da z javnimi razpisi, ki so namenjeni sofinanciranju kulturnih programov in projektov na področju varstva in ohranjanja kulturne dediščine, v večji meri kot doslej spodbuja takšne programe in projekte, ki vključujejo tudi medinstitucionalno sodelovanje in sodelovanje z lokalnimi ter dediščinskimi sku- pnostmi.