Let. 27, št. 2, str. 177–196, December 2023 Sprejeto 28. 2. 2023 Pregledano 28. 6. 2023 Izdano 22. 12. 2023 Kljucne besede Kant, eksistenca, bit, predikat, lastnost KANTOVI ARGUMENTI ZA TEZO »BIT NI REALNI PREDIKAT« ALJOŠA KRAVANJA Unvierza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana, Slovenija aljosa.kravanja@ff.uni-lj.si DOPISNI AVTOR aljosa.kravanja@ff.uni-lj.si Izvlecek Kant je menil, da lahko s tezo »Bit ni realni predikat« zavrne ontološki dokaz za Božje bivanje, kot sta ga historicno razvila Anzelm in Descartes. Svojo tezo o biti je predstavil v Edinem možnem argumentu in kasneje v Kritiki cistega uma. Toda ali je podal jasne razloge zanjo? Clanek trdi, da lahko iz Kantove zgošcene obravnave izlušcimo štiri argumente za tezo o biti: opisni argument, argument iz popolnoma dolocenega pojma, primerjalni argument in identifikacijski argument. Predstavljene so prednosti in šibkosti Kantovih argumentov (ki so vcasih presenetljivo trivialne). Clanek trdi, da je cetrto sklepanje, ki ima strukturo reductio argumentacije, najmocnejše, kljub temu, da se klasicne obravnave Kantove teze (Hegel, Heidegger, Barnes, Hintikka) osredotocajo na druge argumente. https://doi.org/10.18690/analiza.27.2.177-196.2023 CC-BY, besedilo © Kravanja, 2023 To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. Uporabnikom je dovoljeno tako nekomercialno kot tudi komercialno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobcitev in predelava avtorskega dela, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 Vol. 27, no. 2, pp. 177–196, December 2023 KANT’S GROUNDS FOR THE “BEING IS NOT A REAL PREDICATE” THESIS ALJOŠA KRAVANJA University of Ljubljana, Faculty of Arts, Ljubljana, Slovenia aljosa.kravanja@ff.uni-lj.si CORRESPONDING AUTHOR aljosa.kravanja@ff.uni-lj.si Abstract Influentially, Kant argued against the ontological proof by suggesting that being is not a real predicate. He developed the thesis in the Only Possible Argument and later in Critique of Pure Reason. But what are the reasons Kant gave for the thesis on being? The paper claims that there are four separate arguments embedded in Kant’s text: the descriptive argument, the argument from the thoroughly determined concept, the argument from comparison, and the identification argument. The respective advantages and sometimes surprisingly trivial flaws of the arguments are examined. The paper argues that the fourth argument appears to be the strongest one, even though the classic treatments of Kant’s thesis (Hegel, Heidegger, Barnes, Hintikka) concentrate on the first three. Accepted 28. 2. 2023 Revised 28. 6. 2023 Published 22. 12. 2023 Keywords Kant, existence, being, predicate, property https://doi.org/10.18690/analiza.27.2.177-196.2023 CC-BY, text © Kravanja, 2023 This work is licensed under the Creative Commons Attribution 4.0 International License. This license allows reusers to distribute, remix, adapt, and build upon the material in any medium or format, so long as attribution is given to the creator. The license allows for commercial use. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 A.Kravanja: Kantovi argumenti za tezo »bit ni realni predikat« Uvod V tem clanku bom ovrednotil Kantove argumente za trditev, da bit ni realni predikat. Kot je znano, Kant uporabi tezo »Bit ni realni predikat« za kritiko ontološkega dokaza. Ontološki dokaz naj bi izpeljal eksistenco Boga iz pojma Boga. Takšen dokaz tipicno poteka na naslednji nacin: pojem Boga vsebuje sleherno popolnost, obstoj spada med popolnosti, torej Bog obstaja. Ampak bit ni realni predikat, pravi Kant. Torej ni lastnost, primerljiva z drugimi lastnostmi (vsemogocen, popoln, bel, nesmrten ipd.): zato je pojem ne more vsebovati na enak nacin, kot vsebuje druge lastnosti. Iz pojma ali pojmovnih lastnosti ne moremo skociti na eksistenco, ki ni pojmovna lastnost.1 Torej je ontološki dokaz neuspešen, saj temelji na zmotni predpostavki, da je bit kot realni predikat lahko vsebovana v pojmu. Kantova kritika ontološkega dokaza je sporna. Sporna je na treh ravneh. (1) Prvic, vprašljivo je, ali je Kantov opis ontološkega dokaza historicno ustrezen. Vprašljivo je torej, ali je argument za Božje bivanje, ki ga najdemo pri sv. Anzelmu (1996) in Descartesu (1973), resnicno skladen s Kantovim opisom tega argumenta (Lochhead, 1966; Marion, 1998). (2) Drugic, sporno je, ali Kantova teza, da bit ni realni predikat, resnicno razveljavi moc ontološkega dokaza. Z drugimi besedami, tudi ce je Kantov opis ontološkega dokaza historicno ustrezen, morda njegova teza o biti sploh ni relevantna za ta dokaz. (3) In tretjic, Kantova kritika ontološkega dokaza je sporna zato, ker Kant morda ne poda prepricljivih razlogov za tezo, da bit ni realni predikat. Tudi ce je njegov opis ontološkega dokaza historicno primeren in tudi ce teza o biti spodbije ta dokaz, so še vedno dvomljivi argumenti za to tezo (Kobe, 2011: 280). Torej, za tezo, da bit ni realni predikat, Kant potrebuje prepricljive in nekrožne razloge; šele ko priskrbi te razloge, lahko tezo o biti uporabi za kritiko ontološkega dokaza. V pricujocem besedilu bom raziskal le tretjo raven kontroverze o biti kot realnem predikatu. Trdil bom, da Kant poda vrsto razlogov za svojo tezo o biti in da je vsaj potencialno uspešen le eden od njih. Ta moj sklep pušca ob strani kontroverzi (1) in (2). Tudi ce Kant prepricljivo dokaže, da bit ni realni predikat, vendar to ne pomeni 1 V tem clanku bom preskocil Kantovo locnico med logicnimi in realnimi predikati. Domneval bom, da Kantova teza o biti pomeni, da bit ni to, kar obicajno štejemo za lastnost, lahko pa je logicna lastnost v smislu, da v sodbah vcasih nastopa na logicnem mestu, ki ga praviloma zasedajo lastnosti (za kompleksnejšo analizo razlike logicni/realni predikati glej npr. Engel, 1963). Poleg tega je moja domneva, da Kant ne locuje bistveno med izrazi eksistirati, obstajati, biti (existieren, bestehen, Sein) itd. nujno, da je ta teza relevantna za ontološki dokaz (2) ali da je Kantov opis ontološkega dokaza historicno ustrezen (1). Kantove razloge za tezo o biti lahko razdelimo na štiri skupine argumentov: opisni argument, argument iz popolnoma dolocenega pojma, argument iz primerjave in argument iz identifikacije. Kant jih poda v Edinem možnem argumentu za demonstracijo obstoja Boga (Prvi razdelek, prvo razmišljanje) in v Kritiki cistega uma (»Transcendentalna dialektika«, odsek »O nemožnosti ontološkega dokaza božjega obstoja«). V Kantovem prikazu ti argumenti niso jasno razloceni; bralka jih mora izlušciti sama. Moja teza je, da prvi trije razlogi ne zadošcajo za utemeljitev teze, da bit ni realni predikat. Šele cetrti razlog, torej argument iz identifikacije, bi lahko zadošcal za podkrepitev teze o biti (a mu ne uspe nujno). V nadaljevanju bom loceno analiziral posamezne argumente. Opisni argument Prvi Kantov argument je opisen. Opisen je zato, ker ne navaja razlogov, zakaj bit ne bi smela biti predikat, temvec kvecjemu opiše našo logicno in jezikovno rabo biti ter na podlagi tega opisa sklene, da se bit razlikuje od obicajnih predikatov. Ta argument torej ne pravi, da imamo dobre logicne ali metafizicne razloge za tezo, da bit ni predikat; prej trdi, da bit že razumemo (in izrekamo) kot nekaj bistveno drugacnega od obicajnih lastnosti. Kant razmišlja na naslednji nacin. Vzemimo stavka »Bog je vsemogocen« in »Bog je«. S prvim stavkom Bogu pripišem neko lastnost, z drugim zatrdim njegovo eksistenco. Z obema stavkoma, pravi Kant, nekaj »postavljam« (»setze« v nemšcini, »positio« v latinšcini). V prvem stavku (»Bog je vsemogocen«) postavim subjekt »Bog« v razmerje do predikata »vsemogocen«, kar pomeni, da k pojmu »Bog« prikljucim idejo vsemogocnosti. Boga in vsemogocnost kombiniram. Bistveno za Kanta pa je, da takšno kombiniranje ne implicira eksistence individua, ki bi spadal pod pojem »vsemogocnega Boga«: resnicno je tudi tedaj, ko Boga ni. To, da je Bog vsemogocen, mora veljati tudi »v sodbi tistega, ki [Božjega] obstoja ne spozna« (Kant, 2010: 115). Receno v sodobni filozofski govorici: Božja vsemogocnost je pojmovna, in ne dejstvena resnica: je brez ontološke implikacije. Podporni argument za to trditev je, da lahko nekemu pojmu odrekamo obstoj samo pod pogojem, da sploh vemo, kakšne znacilnosti vsebuje ta pojem (Djukic, 1996: 475). »Bog ne obstaja« ne moremo trditi, ce ne vemo, kakšne so sploh lastnosti, zbrane pod pojmom »Bog«. Kant se tukaj strinja z Anzelmom (torej avtorjem A.Kravanja: Kantovi argumenti za tezo »bit ni realni predikat« ontološkega dokaza!), ki v Proslogionu pravi, da ima celo bedak, ki zanika obstoj Boga, idejo Boga, saj drugace ne bi vedel, kaj je to, cemur odreka eksistenco (Anselm, 1996: 100). Zanimivo pa se Kant na tem mestu razhaja s Pierrom Gassendijem, ki je spodbijal ontološki argument (v njegovi kartezijanski verziji). Gassendi je, podobno kot Kant, menil, da obstoj ni lastnost (Descartes, 2017: 132). Toda to izjemnost obstoja je Gassendi dokazoval z argumentom, da vsako pripisovanje lastnosti predpostavlja obstoj tega, cemur pripisujemo neko lastnost: potemtakem obstoj ni lastnost, je sklepal Gassendi, temvec prej predpogoj pripisovanja lastnosti (Descartes, 2017: 132; Forgie, 2008: 121). Gassendi je torej menil, da predikacija implicira eksistenco (njegov primer: »clovek je žival« predpostavlja »clovek je«). Za Kanta pa je, nasprotno, povezovanje dveh pojmovnih elementov (pojma-subjekt in pojma-predikat) lahko resnicno tudi tedaj, ko ne obstaja individuum, ki ustreza tako povezanima pojmoma; zanimivo je, da sta filozofa uporabila nasprotni izhodišci za dokazovanja iste teze, tj. da eksistenca ni atribut (Forgie, 2008: 126). To razliko spregleda npr. Jonathan Barnes, ki Kantovo tezo, da bit ni realni predikat, interpretira kot (gassendijevsko) trditev, da vsaka predikacija lastnosti P predmetu a implicira zatrditev obstoja a (Barnes, 1972: 46). Ce se vrnemo k analizi iz Edinega možnega argumenta: na eni strani imamo torej relativno postavljanje oziroma atribucijo; na drugi strani pa imamo eksistencni stavek »Bog je«. Pri tem stavku gre prav tako za postavljanje, vendar za postavljanje drugacne vrste (cf. Berto, 2013, 15). V tem primeru pojmu Boga ne dodajam kakšne nove lastnosti, ne postavljam ga v razmerje s kakšnim drugim pojmom (s predikatom, kot je vsemogocnost). To, kar postavljam v eksistencni sodbi, je prej celota predikatov, ki jih razumem pod besedo »Bog«. Stavek »Bog je« ne doda pojmu »Bog« nicesar, pac pa le zatrdi, da obstaja stvar, ki ji ustrezajo vse lastnosti, zbrane pod pojmom »Bog«. In ker takšno postavljanje ni relacijsko, Kant pravi, da je »absolutno«. Imamo torej dve vrsti sodb, ki uporabljajo kopulo »je«. Prva vrsta sodb pripisuje lastnosti oziroma postavlja relativno, druga pa zatrjuje eksistenco oziroma postavlja absolutno. Kaj si Kant obeta od te analize? Menim, da Kant racuna na naslednji premislek. Privzemimo, da je bit res lastnost oziroma realni predikat. To bi pomenilo, da bi beseda »je« enkrat oznacevala vezni clen, s katerim pripisujemo lastnosti (kot v sodbi »Bog je vsemogocen«), drugic pa bi bila sama neka lastnost (kot v sodbi »Bog je«). Ampak to se zdi absurdno. Zdi se absurdno meniti, da beseda »je«, s katero postavljamo v razmerje subjekt in predikat, postane v eksistencni sodbi nek predikat. »Je«, s katerim dodajamo lastnosti, vendarle ne more biti sam neka lastnost; operator atribucije ne more biti atribut. Pomembno je obdržati v mislih, da Kant tukaj ne trdi, da nas jezikovna bližina eksistencnih sodb (»Bog je«) in predikativnih sodb (»Bog je vsemogocen«) zmotno navaja k pomešanju teh tipov sodb (Hintikka, 1981: 128; Villko in Hintikka, 2006: 366). To stališce bosta kasneje zagovarjala Frege (Morscher, 1974: 128–30) in Russell (Russell, 2010: 90), a ni del Kantovega argumenta. Nasprotno, Kant racuna na to, da nam jezikovna bližina predikativnih sodb in eksistencnih sodb pomaga bolje razumeti logicno distinkcijo med pripisovanjem predikatov in zatrjevanjem eksistence. Ko pripišem predikat, sledi kopuli »je« neka lastnost, npr. vsemogocnost. Ko zatrdim eksistenco, kopuli ne sledi nic. Torej v prvem primeru postavljam relativno (Boga postavljam v relaciji do vsemogocnosti, ki sledi kopuli), v drugem primeru pa postavljam absolutno, torej brez navezave na kakšno doloceno lastnost (saj kopuli ne sledi noben predikat). Kantova analiza tu zvesto odraža jezikovno rabo in celo racuna na jezikovno bližino atribucije in zatrditve eksistence. Ker ju jezik izraža z drugacno rabo iste besede, torej »je«, lahko Kant konceptualno opredeli atribucije in zatrjevanje eksistence kot dva razlicna nacina iste spoznavno-lingvisticne operacije, torej »postavljanja«. Kantova analiza je torej pojmovni prevod jezikovne razlike (vendar za zahtevnejšo prezentacijo Kantove analize glej Engel, 1963: 27). A to je samo ena, pozitivna plat Kantove analize. V opisnem argumentu, kot smo ga predstavili do zdaj, Kant trdi, da v naši jezikovno-logicni rabi že uporabljamo eksistenco na bistveno drugacen nacin kot lastnosti. Toda po drugi strani, opozarja Kant, nas jezik vcasih zavaja v nasprotno stališce, da je namrec obstoj lastnost in da pri zatrjevanju eksistence kombiniramo dva pojma (namrec nek subjekt in predikat »eksistenca«). K temu nas lahko zapeljejo izjave, kot je »Bog je neka obstojeca stvar«. Na prvi pogled se zdi, da ta stavek izraža sodbo tipa »S je P«, torej relativno postavljanje. Toda po Kantu je takšna forma izjave zavajajoca. Pravilneje bi bilo, ce bi izjavo preoblikovali v naslednjo formulo: »Nekaj eksistirajocega je Bog,« se pravi, neki eksistirajoci reci pripadajo predikati, ki jih skupaj oznacujemo z izrazom Bog« (Kant, 2010: 115).2 Ta izjava je primernejša zato, ker da jasno vedeti, da »biti eksistirajoca rec« ni lastnost, ki bi bila v naboru lastnosti, vsebovanih v pojmu Boga, temvec je neka obstojeca rec prej nanašalnica, ki ji pripišemo vse lastnosti pojma 2 Kantova rešitev še zaplete problem, saj je v izrazu »existierende Ding« oz. »eksistirajoca stvar« eksistenca rabljena na atribucijski nacin, kot deležnik. To morda implicira, da je eksistenca še vedno predikat – morda ne vec predikat Boga, pac pa predikat stvari, ki je Bog (Forgie, 1975, 130). A.Kravanja: Kantovi argumenti za tezo »bit ni realni predikat« Bog. Reci, da Bog biva, ne pomeni, da je bivanje eden od predikatov Boga, pac pa pomeni, da vsi predikati pojma Bog veljajo za neko bivajoco rec (Kant, 2010: 115). Tukaj se pojavi problem. Ko Kant uvede razliko med relativnim in absolutnim postavljanjem, se opira na obstojeco jezikovno-logicno rabo kopule. Toda druge elemente obstojece jezikovne prakse – stavke, kot je »Bog je nekaj obstojecega« – ima Kant za zavajajoce. Zavajajoci naj bi bili zato, ker zatrjevanje eksistence prikažejo v obliki pripisovanja lastnosti. Po eni strani se Kant opira na obicajno govorico; po drugi strani pa hoce govorico modificirati. Z analizo jezikovno-logicne rabe kopule se dokoplje do razlike med relativnim in absolutnim postavljanjem, nato s to razliko popravlja druge elemente jezikovne prakse. Ti strategiji sta težko združljivi. Ni jasno, zakaj lahko nek vidik naše jezikovne prakse vzamemo za logicno normativnega, nato pa drug vidik jezikovne prakse popravljamo v skladu s to logicno normo. Kantovo strategijo bi lahko obrnili. Zaceli bi lahko z analizo stavka »Bog je neka obstojeca stvar« in zatrdili, da ta stavek pravilno izraža logicno vsebino zatrditve eksistence – in da je eksistenca torej predikat – nato pa bi stavek »Bog je« brali kot zavajajoco formulacijo, ki izpušca predikat »obstojeca rec«. Ta interpretacija bi bila skladna s slovnico, ki stavek »Bog je« obravnava kot nepopolnega (saj izpušca povedkov prilastek). Ce je Kant menil, da je jezikovna distinkcija med dvema rabama kopule normativna, atribucijska raba eksistence pa neskladna s to normo, je moral razpolagati z nekim razumevanjem eksistence neodvisno od opisnega argumenta. Moral je imeti pojmovno shemo, s katero je že loceval med bitjo in drugimi lastnostmi, ce je hotel zakoliciti pravilno jezikovno rabo biti. Zato opisni argument ne deluje sam. Razumemo ga lahko le kot Kantovo pojasnitev, kako naj analiziramo zatrjevanje eksistence po tem, ko že vemo, da bit ni realni predikat, in kako naj skladno s tem razumevanjem prilagodimo svoj filozofski jezik. Opisni argument se mora kombinirati z drugimi razlogi za Kantovo tezo o biti.3 Argument iz popolno dolocenega pojma Za argument iz popolno dolocenega pojma je relevanten naslednji pasus iz Edinega možnega argumenta: Vzemite poljubni subjekt, denimo Julija Cezarja. Zberite o njem vse njegove predikate, ki si jih lahko zamislite, vkljucno s predikatoma casa in prostora, pa 3 Hintikka trdi, da je ta opisni argument edina opora, ki jo ima Kant za tezo o biti: »Ce lahko Kantovo poanto spremenim v tavtologijo: pravi le to, da predikativna raba glagola 'je' ni njegova eksistencialna raba« (1981: 145). boste kmalu dojeli, da lahko z vsemi temi dolocili obstaja ali ne obstaja. Bitje, ki je dalo obstoj temu svetu in temu junaku v njem, bi lahko spoznalo vse te predikate brez ene same izjeme, vendar bi ga še vedno obravnavalo zgolj kot možno rec, ki brez njegovega sklepa ne obstaja. (Kant, 2010: 115) Jedrni argument se glasi takole. Privzemimo pojem, ki je popolnoma dolocen. Za vecino pojmov, ki jih uporabljamo, sicer velja, da niso doloceni v vseh pogledih. To pomeni, da pojem »vrabec« v obicajni rabi ne vsebuje natancnih struktur mitohondrijev v celicah vrabcev. Privzemimo pa neskoncno mocen intelekt (Boga ali superracunalnik), ki lahko tvori popolnoma dolocene pojme. Pojem, ki bi ga mislil takšen intelekt, bi dolocal individue oziroma individua, ki potencialno spadajo pod ta pojem, do najmanjših potankosti (Di Bella, 2010). Božji pojem vrabca bi dolocal natancno strukturo mitohondrijev v vrabcevih celicah. Toda tudi v primeru povsem dolocenega pojma lahko vidimo, da niti na pozitiven niti na negativen ne odgovarja na vprašanje, ali obstajajo primerki tega pojma. Celo ce bi poznali vse lastnosti pojma vrabca, bi bilo za nas zamisljivo oboje, da primerki vrabca bodisi obstajajo bodisi ne obstajajo v svetu. Torej eksistenca ni eno od pojmovnih dolocil oziroma eden od »realnih predikatov«. Argument lahko shematiziramo takole (prim. Kant, 2019: B 628/ A 600): a. Privzemimo popolnoma dolocen pojem. b. Iz poznavanja vseh dolocil tega pojma ne moremo ugotoviti, ali ima ta pojem v svetu primerke ali ne. c. Torej bit ni dolocilo. Argument je slab. Njegova (trivialna) napaka je, da eksplicitno privzame to, kar hoce dokazati. Ko Kant v premisi a rece »zberite o njem vse njegove predikate«, že privzame, da med te »vse predikate« ne bomo uvrstili eksistence. In podobno, ko v Kritiki cistega uma (2019: B 628/ A 600) privzame pojem z »vseskozno dolocitvijo«, predpostavi, da v tej vseskozni dolocenosti ni obstoja. To pa ni dovoljeno. V diskusiji o tem, ali je eksistenca realni predikat, sme Kant privzeti kvecjemu pojem, ki bi bil dolocen v vseh pogledih razen glede eksistence, pri cemer pa ta pogoj ne bi prejudiciral vprašanja, ali sama eksistenca spada med pojmovna dolocila (oziroma realne predikate). Ce pa že v izhodišcu privzame pojem, ki ima »zbrane vse predikate«, med katerimi ni obstoja, je odvec dokazovati, da eksistenca ni predikat – saj je to že Kantova izhodišcna podmena. Povedano na kratko, problem argumenta A.Kravanja: Kantovi argumenti za tezo »bit ni realni predikat« je v tem, da v premisi a že predpostavimo sklep c, saj obstoja oziroma neobstoja ne uvrstimo med predikate popolnoma dolocenega pojma. Toda Kanta bi lahko brali naklonjeno. Lahko bi rekli, da Kant tu noce podati argumenta v obliki sklepanja. Morda bralko le poziva k miselnemu eksperimentu, ki bi pokazal, da v naši pojmovni praksi eksistence že ne štejemo med realne predikate. Vzemimo, da Kant polemizira s filozofinjo, ki verjame v veljavnost ontološkega dokaza. Kant bi ji rekel: eksistenca ni realni predikat. Kajti pomisli: ce ti predlagam, da privzameš popolnoma dolocen pojem, reciva popolnoma dolocen pojem Cezarja, med dolocila tega pojma ne boš štela Cezarjeve eksistence oziroma neeksistence. Toda problem takšnega branja argumenta iz popolnoma dolocenega pojma je spet ta, da teze »eksistenca ni realen predikat« ne zatrdi dovolj mocno, da bi lahko zavrnila ontološki dokaz. Kantova nasprotnica lahko odvrne: res je, da v obicajni pojmovni praksi eksistence ne štejemo med realne predikate. A to mi ne preprecuje, da eksistence ne bi štela za takšen predikat pri dokazovanju Božjega bivanja. Za govor o Božjem bivanju smemo pricakovati, da bo presegel obicajno pojmovno prakso. V takšni smeri poteka tudi Heglova kritika Kantove teze o biti (Hegel, 2001: 78–79). Zato je Kantov argument iz popolnoma dolocenega pojma v najslabšem primeru kriv petitio principii, v najboljšem pa (podobno kot opisni argument) pokaže samo, da v obicajni pojmovni praksi eksistence ne uvršcamo med obicajne predikate – to tezo pa lahko sprejme filozofinja, ki meni, da je eksistenca (v resnici) realni predikat. Argument iz primerjave Naslednji argument za tezo o biti je argument iz primerjave. Relevanten je poudarjen stavek v naslednjem pasusu: Ce sedaj vzamem subjekt (Boga) skupaj z vsemi njegovimi predikati (med katere sodi tudi vsemogocnost) in recem Bog je ali Je neki Bog, tedaj pojmu Boga ne dodam nobenega novega predikata, temvec le postavim subjekt sam na sebi z vsemi njegovimi predikati, in sicer predmet v odnosu do mojega pojma. Oba morata vsebovati natanko isto, in zato se pojmu, ki izraža zgolj možnost, s tem, da mislim njegov predmet kot dan sploh […] ne pridruži nic drugega. In tako dejansko ne vsebuje nic vec kot zgolj možno. Sto dejanskih tolarjev ne vsebuje niti najmanj vec kot sto možnih. (Kant, 2019: B 627/ A 599). Argument iz primerjave pravi, da lahko ob primerjavi stotih dejanskih tolarjev s stotimi možnimi tolarji vidimo, da sto dejanskih tolarjev ne vsebuje nicesar vec (nobene dodatne znacilnosti, atributa, vecje intenzije) kakor sto možnih tolarjev. Takoj je v redno opozoriti, da je primer zavajajoc. Tezo, da pojem dejanskih stotih tolarjev ne vsebuje nic vec kakor pojem možnih stotih tolarjev, lahko namrec spontano razumemo kot primerjavo med dvema kolicinama tolarjev, in ne kot primerjavo med intenzijama dveh pojmov (Forgie, 1975: 568). Ce jo razumemo v tem smislu, se zdi Kantova ocena, da je vsebina stotih možnih tolarjev identicna vsebini stotih dejanskih tolarjev, bolj samoumevna, kot je v resnici; torej moramo biti pazljivi, da primerjavo med pojmom možnih in pojmom dejanskih stotih tolarjev razumemo kot primerjavo med intenzijo (lastnostmi, zbranih v dveh pojmih), in ne kot primerjavo med kolicino tolarjev. Prav tako je vredno upoštevati, da Kant v tej primerjavi ne vidi zakljucenega argumenta, temvec jo ima prej za sklep neke druge argumentacije (»tako dejansko ne vsebuje nic vec kot zgolj možno«; »oba morata vsebovati natanko isto«). Toda v literaturi (Hegel, 2001: 78; Heidegger, 1927: 50; Barnes, 1972: 50) se primerjavo med možnimi in dejanskimi tolarji pogosto razume kot samostojen in vcasih celo edini razlog za tezo o biti, zato jo bom tudi v tem clanku obravnaval posebej. Argument se v razvitejši obliki glasi: a. Predstava možnega x ne vsebuje nic manj lastnosti kot predstava dejanskega x. b. Dejanski x obstaja, možni x ne obstaja. c. Ce»x obstaja« interpretiramo kot »predstava dejanskega x ima lastnost obstoja«, dopustimo, da ima predstava dejanskega x eno lastnost, ki je predstava možnega x nima, kar pa je v nasprotju s prvo premiso. d. Torej »x obstaja« ne pripiše x nobene lastnosti. Argument se zdi dober. Toda premisa (a) je sporna, saj se primerjava, h kateri nas poziva Kant, zdi nejasna. Kako naj primerjamo predstavo možnih tolarjev in dejanske tolarje? Poziv, naj si zamislimo možnost necesa, je psihološko nejasen in kontaminiran z nelogicnimi, domišljijskimi dejavniki (Djukic, 1996: 476–7; Shaffer, 1962: 317; Wittgenstein, 2014: 88). Opazimo lahko, da si po Kantu v mislih predstavljamo oboje, tako možne tolarje kot dane tolarje (glej naslednjo konstrukcijo: »pojmu, ki izraža zgolj možnost, s tem, da mislim njegov predmet kot dan sploh, [ne dodam nicesar]«). Ampak ce si oboje, tako možne kot dane tolarje, A.Kravanja: Kantovi argumenti za tezo »bit ni realni predikat« predstavljam v mislih, potem bodo imeli oboji enako vsebino, saj so oboji mišljeni tolarji, in ne tolarji, kolikor bi obstajali dejansko v stvarnosti. Do resnicne vsebinske med možnimi in dejanskimi tolarji bi prišli le, ce bi primerjali dejanske tolarje (torej tolarje ali evre, ki jih imam res v denarnici) s pojmom možnosti takšne vsote. Ampak takšna primerjava se zdi absurdna. Ali si naj zamislimo tolarje, ki so v resnici tukaj na mizi, nato pa jih v mislih primerjamo z bolj sencnimi ali zabrisanimi tolarji, ki naj bi upodabljali njihovo možnost? Zato moramo Kantov miselni poskus rešiti psihologije. Ne smemo ga interpretirati kot poziv k dejanski mentalni primerjavi. Drugi problem premise a je, da pojmi v Kantovi epistemologiji naceloma vsebujejo manj lastnosti kot njihovi ustrezni zori. Pojem je po Kantu abstrakten, kar pomeni, da odmišlja nekatere lastnosti predmetov, ki spadajo pod njega. In nasprotno, predmeti so »zmerom bogatejši (v lastnostih) kot katerikoli pojmovni opis, ki ga lahko podamo o teh predmetih.« Kot pravi Kant: »Vsak pojem je z ozirom na to, kar v njem samem ni vsebovano, nedolocen [...] vsaka rec pa po svojih možnostih stoji še pod nacelom vseskozne dolocitve« (Kant, 2019: B 600 / A 572). Ce upoštevamo te omejitve, se prva premisa zdi neresnicna, saj pojem možnega x vsebuje manj kot zor ali predstava dejanskega x (Bencivenga, 1987: 104). Zato moramo prvo premiso popraviti v naslednjo obliko: a'. Vsako lastnost, ki jo je mogoce pripisati dejanskemu x, je mogoce pripisati tudi možnemu x. Se pravi, ce je dejanskim tolarjem mogoce pripisati lastnosti, kot so kvaliteta zlitine, obrabljenost ali nepravilnost v izdelavi, potem je isto lastnost mogoce pripisati tudi možnim tolarjem. Strožje se formulacija glasi takole: Ce je resnicna sodba »obstaja individuum, ki je T in Y«, potem bi bila, ce ta individuum ne bi obstajal, resnicna tudi sodba »možen je individuum, ki je T in Y«, pri cemer T pomeni »biti tolar«, »Y« pa katerokoli poljubno lastnost. Tako izrazimo intuicijo, da ni nobene lastnosti, ki je naceloma ne bi mogli pripisati možnemu individuu, pod pogojem, da lahko to lastnost pripišemo tudi temu individuu, kolikor dejansko obstaja. Formulacija premise a' pa ima pred prejšnjo verzijo to prednost, da nas ne zavezuje k psihološko nejasnemu postopku primerjave (ali k privzetju spornih elementov Kantove epistemologije, kot sta zor ali popolnoma dolocen pojem). V popravljeni razlicici bi se argument iz primerjave torej glasil: a'. Vsako lastnost, ki jo je mogoce pripisati dejanskemu x, mora biti mogoce pripisati tudi možnemu x. b'. Dejanski x obstaja, možni x ne obstaja. c'. Ce»x obstaja« interpretiramo kot »x ima lastnost obstoja«, dopustimo, da možnemu x ne moremo pripisati vsaj ene lastnosti, kar pa je v nasprotju s prvo premiso. d'. Torej obstoj ni lastnost. To je prepricljivejša formulacija argumenta iz primerjave. Ce je neko lastnost mogoce pripisati dejanskemu predmetu, potem jo je mogoce pripisati tudi možnemu predmetu: toda ker obstojeci predmet obstaja, možni pa ne, obstoj torej (z ozirom na prvo premiso) ne more biti lastnost. Prvo premiso pa je mogoce napasti na novi tocki. Kantu bi lahko zdaj odgovorili, da ni podal razlogov, zakaj bi vsako lastnost, ki jo ima dejanski predmet, moralo biti mogoce pripisati tudi predmetu, kolikor je možen. Morda je izjema tega principa prav obstoj. Se pravi, morda je obstoj pac lastnost, ki je naceloma ne more imeti predmet, kolikor je zgolj možen, ima pa jo ta predmet, kolikor je dejanski. V tem primeru bi bila obstoj edina lastnost, ki je ne bi bilo mogoce pripisati možnemu predmetu, kar pa ne bi pomenilo, da ni lastnost – je zgolj izjemna lastnost. Zato potrebuje premisa a' dodatno utemeljitev. Kant mora razložiti, zakaj ne sme biti eksistenca (ali sploh katerakoli lastnost) takšna, da jo je mogoce pripisati zgolj dejanskemu predmetu a, ne pa tudi možnemu predmetu a. Šele ta premislek lahko utemelji argument iz primerjave. To vlogo pa izpolni argument iz identifikacije, ki ga obravnavam v naslednjem razdelku. Argument iz identifikacije Argument iz identifikacije sledi v Kritiki cistega uma neposredno po navedem mestu z argumentom iz primerjave. Relevantno je naslednje mesto: Kajti ker možni tolarji pomenijo pojem, dejanski pa predmet in njegovo pozicijo samo na sebi, bi v primeru, ko bi predmet vseboval vec kot pojem, A.Kravanja: Kantovi argumenti za tezo »bit ni realni predikat« moj pojem ne vseboval celotnega predmeta, in torej tudi ne bi bil ustrezen pojem tega predmeta. (Kant, 2019: B627/ A 599) Jedrni argument dobro povzame Joseph Moreau: Ce bi v trikotniku, narisanem na tablo, bilo nekaj vec kakor v trikotniku, ki si ga zamislimo v razumu, potem ta pojem trikotnika ne bi bil adekvaten narisanemu trikotniku. (1969: 30) Argument, ki ga Kant izrazi v izjemno zgošceni obliki, bom zdaj rekonstruiral v terminih, ki niso kantovski. Pri tem bom rutinsko in brez posebne diskusije popravil nekatere šibkosti, ob katerih se interpreti obicajno zadržujejo (Djukic 1996; Forgie 1975). Pomislimo na naslednje situacije: pricakovanje otroka; nacrtovanje stavbe; zaris trikotnika na tablo; cakanje na rast drevesa iz semena; pisanje knjige; Božje stvarjenje Julija Cezarja. Te situacije bom imenoval eksistencno dinamicne situacije. Eksistencno dinamicne so zato, ker vkljucujejo predmet ali individua s spremenljivim eksistencnim statusom. Pricakovanega otroka še ni, vendar bo; nacrtovana stavba je potencialna, a jo bomo najbrž postavili; trikotnik je sprva zgolj v našem duhu, nato pa ga zarišemo na tablo; Julij Cezar je v duhu Boga, nato ga Bog ustvari. Kljucno za eksistencno dinamicne situacije pa je, da lahko v njih govorimo prav o tistem individuumu ali predmetu, ki bo obstajal. Ko se pogovarjamo o pricakovanem otroku, govorimo o otroku, ki se bo rodil. Ko matematik v umu snuje trikotnik, razmišlja prav o tistem trikotniku, ki ga bo narisal na tablo (razen ce se bo pri zarisu zmotil: takrat bo rekel, da to ni tisti trikotnik, ki ga je hotel narisati). Individue s spremenljivim eksistencnim statusom lahko torej identificiramo. Potencialni, nacrtovani, morebitni, rastoci in nastajajoci individui še ne obstajajo, a jih lahko identificiramo kot prav tiste, ki bodo enkrat tukaj. Pricakovanje otroka se nanaša na individua, ki še ne obstaja, vendar je pricakovanje prav tistega otroka, ki se bo rodil (in ne pricakovanje kateregakoli cloveškega bitja, ki bo ustrezal opisu »biti otrok te in te matere, ki je v tem in tem casu noseca«). In podobno: Julij Cezar, ki ga ima v umu Bog pred stvarjenjem, je prav tisti Julij Cezar, ki bo kasneje obstajal, in ne katerikoli clovek, ki bo ustrezal opisu »prvi rimski imperator«. Za eksistencno dinamicne situacije sta torej bistveni dve potezi. Prvic, vkljucujejo dve fazi: v prvi fazi popolnemu opisu P ne ustreza noben individuum, v drugi fazi pa zacne obstajati individuum a, ki ustreza P. Drugic: v obeh fazah uporabljamo oznake (lastna imena; samostalniške konstrukcije s kazalnim zaimki), ki enoznacno identificirajo individua a. Primer z zarisanim trikotnikom je eksistencno dinamicna situacija zato, ker (1) vkljucuje dve fazi: fazo, v kateri ni individua, ki bi ustrezal pojmu »trikotnik na tabli«, in fazo, v kateri obstaja individuum a, ki ustreza pojmu »trikotnik na tabli«; in ker (2) lahko matematik v obeh fazah – torej tudi vnaprej – identificira a. In podobno: primer z Julijem Cezarjem je eksistencno dinamicna situacija. Pred stvarjenjem ni individua, ki bi ustrezal Božji ideji o Juliju Cezarju; po stvarjenju takšen individuum obstaja. Vendar ko Bog pred stvarjenjem razmišlja o Juliju Cezarju, ima v umu prav tistega individua, ki ga bo kasneje ustvaril. Zdaj pa vzemimo, da bi bila eksistenca lastnost. Ce bi bila eksistenca lastnost – tako se glasi Kantov identifikacijski argument – potem bi bile eksistencno dinamicne situacije nemogoce, pojmovni absurd. Zakaj? Vzemimo primer z zarisom trikotnika. Ce sta neobstoj in obstoj lastnosti, potem mora izraz »nacrtovani trikotnik« vkljucevati lastnost neobstoja. »Biti nacrtovan« implicira »še ne obstajati«, torej mora neobstoj – ce je res lastnost – pripadati nacrtovanim predmetom kot lastnost. Ce nacrtujem zaris trikotnika, potem vem, da ta trikotnik trenutno ne obstaja. Podobno velja za pojme, ko so pricakovani otrok, drevo, ki še ni vzklilo, in Julij Cezar, kolikor je v Božjem umu. Problem pa je naslednji: trikotnik, ki ga matematik nato zariše na tablo, nima lastnosti neobstoja. Nasprotno: po hipotezi, da je eksistenca lastnost, ima zarisani trikotnik lastnost obstoja. Toda to pomeni, da v vsaj eni lastnosti, namrec eksistenci, zarisani trikotnik ne more ustrezati ideji, ki jo je imel matematik o nacrtovanem trikotniku pred zarisom. Matematik je imel v mislih trikotnik, ki še ne obstaja, zarisani trikotnik pa je obstojec. Ce bi bila eksistenca in neeksistenca predikata, bi moral matematik ob pogledu na narisani trikotnik torej reci: “Nisem imel v mislih takšnega trikotnika, tisti, o katerem sem razmišljal jaz, je bil drugacen, kajti ni obstajal” (prim. Moreau, 1969: 30). In podobno: rojeni otrok bi se od pricakovanega otroka vedno razlikoval najmanj po eni lastnosti, namrec po tem, da obstaja. Niti Bog ne bi mogel ustvariti Julija Cezarja, ki bi ustrezal pojmu Cezarja pred stvarjenjem: kajti pred stvarjenjem je imel Julij Cezar lastnost neobstoja, ustvarjeni Julij Cezar pa lastnost eksistence. Skuhana jed bi se vedno razlikovala od recepta po tem, da obstaja; iz želoda ne bi nikoli zrasel tocno tisti hrast, ki je bil v njem prisoten v zasnutku; aktualne stvari ne bi mogle biti ravno tiste stvari, ki so bile prej potencialne. Na kratko: v eksistencno dinamicnih situacijah ne bi vec mogli A.Kravanja: Kantovi argumenti za tezo »bit ni realni predikat« identificirati individuov s spremenljivim eksistencnim statusom. To je nesprejemljiv sklep, v katerega bi nas po Kantu pripeljalo stališce, da sta obstoj (in neobstoj) lastnosti. Zdaj je jasno, v cem je resnicna ost primera tolarjev iz primerjalnega argumenta. Ce bi obstajala kakšna lastnost, ki bi jo lahko pripisali samo dejanskim tolarjem, ne pa tudi možnim tolarjem, potem dejanski tolarji ne bi mogli nikoli biti tisti tolarji, ki so bili pred udejanjenjem le možni (Berto, 2013: 15; Forgie, 1975: 565). Ko Kant pravi, da imata pojem možnega in pojem dejanskega isto vsebino, ne zatrdi le preproste intuicije. Kant postavi mocnejši argument, da bi vsaka kršitev tega nacela vodila v logicno nesprejemljive posledice, namrec v prekinitev identifikacije v eksistencno dinamicnih situacijah: v situacijah pricakovanja, nacrtovanja, obetov, strahu ali proizvajanja. Zavrnitev takšne konsekvence je jedro argumenta iz identifikacije. Argument iz identifikacije je prav tako vir kontroverz (Djukic, 1996; Forgie, 1975: 571; Forgie, 2008: 126). Te kontroverze Kantu praviloma ocitajo, da ni nobenega razloga, da pojem možnih stotih tolarjev ne bi vseboval lastnosti biti. Ce je mogoce, da bi obstajalo sto tolarjev, in ce je obstoj ena od pojmovnih lastnosti, potem bi moral pojem stotih možnih tolarjev vsebovati tudi lastnost biti. To, da nek pojem vsebuje bit (pod predpostavko, da je bit res pojmovna lastnost), še ne pomeni, da primerki tega pojma že s tem obstajajo in da gre torej za dejanske tolarje. Ne: pomeni kvecjemu to, da jih bomo mdr. prepoznali po lastnosti obstoja. Ponazorimo to idejo s primerom fiktivnih bitij. Bralci Doylove serije se pogosto vprašajo: »Ali je kadarkoli bil dejansko obstojeci Sherlock Holmes?« To vprašanje je povsem smiselno, na njem ni nicesar protislovnega. Z njim se vprašamo, ali je kadarkoli obstajal individuum, za katerega bi veljale bistvene lastnosti, ki jih Sherlocku Holmesu pripišejo Doylovi romani, poleg tega pa bi imel ta posameznik še lastnost obstoja. Kriticna pa je zdaj naslednja tocka: pojem »obstojecega Sherlocka Holmesa« je koherenten tudi v svetu, v katerem ni posameznika, ki bi ustrezal temu pojmu. Pojem »obstojeci Sherlock Holmes« nikakor ne implicira, da mora Sherlock Holmes nujno obstajati. Torej (pod predpostavko, da bit je lastnost) prav tako ni nujno, da pojem možnih tolarjev ne vsebuje lastnosti biti. Nobene logicne in metafizicne nekoherentnosti ni na ideji, da med lastnosti, ki jih vsebujejo možni tolarji, vkljucimo tudi obstoj; še vedno je možno, da teh tolarjev ni, kar pac velja tedaj, ko ni nobenega individua, ki bi ustrezal lastnostim, zajetim s pojmom možnih tolarjev (vkljucno z bitjo). In podobno, ce se vrnemo k primerom, ki smo jih uporabili pri opisu eksistencno dinamicnih situacij: ko govorimo o »pricakovanem otroku«, »potencialnem hrastu« ali »nacrtovanem trikotniku«, ni nobenega protislovja na tem, da opis teh individuov že vsebuje lastnost biti. Ko pricakujemo otroka, ga pricakujemo kot nosilca številnih lastnosti (npr. biti novorojencek), med temi lastnosti pa je tudi lastnost biti. Pojmi ali opisi, ki jih uporabljamo, lahko brez logicnih ali metafizicnih težav vsebujejo lastnost biti, tudi v primeru, ko individuov, ki ustrezajo temu pojmu, (še) ni. Napaka identifikacijskega argumenta je v domnevi, da bi morali v fazi, ko a-ja še ni, za govor o prihodnjem a-ju uporabljati pojem oziroma opis, ki bi vseboval lastnost neobstoja, v fazi, ko a obstaja, pa bi morali nato uporabljati nek drug pojem ali opis, ki bi vkljuceval lastnost obstoja. Samo pod tem pogojem lahko nastopi problem, ki smo ga orisali zgoraj; tj. samo v tem primeru lahko imamo težave z opisovanjem in identifikacijo individuov, ki jih še ni in za katere naj bi v prihodnosti uporabljali drugacen pojem/opis kot v sedanjosti, ko jih ni. Vendar ne: v obeh fazah bi lahko uporabljali pojem ali opis, ki bi vkljuceval lastnost obstoja, tudi v fazi, ko a-ja še ni. Dejstvo, da a-ja trenutno ni, nam ne nalaga, da moramo v pojem o prihodnjem ali morebitnem a-ju, ki ga imamo trenutno, vkljuciti neobstoj. Torej je zadrega z identifikacijo ali adekvacijo, ki jo izpostavi Kant, lažna; temelji na doktrini »izomorfizma« (Forgie, 1975: 571), torej prepricanja, da mora pojem neke stvari v fazi, ko te stvari ni, vkljucevati predikat neobstoja. Ta kritika identifikacijskega argumenta se zdi prepricljiva. Vendar ima tudi sama neko odlocilno pomanjkljivost: dokaže vec, kot je nameravala. Kajti ce Kantu oporekamo, ceš da lahko pojem možnih tolarjev vsebuje lastnost biti tudi tedaj, ko se nanaša na tolarje, ki so zgolj možni – podobno kot lahko pojem obstojecega Sherlocka Holmesa vsebuje bit tudi v primeru, ko ne obstaja individuum s takšnim opisom – potem zavrnemo ne samo Kantov identifikacijski argument, temvec spodkopljemo možnost ontološkega dokaza. Spomnimo, da je ontološki dokaz sklepal, da ce pojem Boga vsebuje pojem biti, potem mora Bog obstajati (glej Barnes, 1972). Ampak zgornja Kantovega identifikacijskega argumenta (Djukic, 1996; Forgie, 1975; Forgie, 2008) je dopustila rabo pojmov, ki (1) vsebujejo lastnost obstoja in ki (2) vendarle nimajo instanc v svetu. To idejo je obrnila proti Kantovemu identifikacijskemu argumentu, vendar z njo hkrati ogrozi ontološki dokaz: ce res lahko uporabljamo pojme, ki kot lastnost vsebujejo bit, ne da bi se s tem (logicno ali metafizicno) zavezali k obstoju primerkov teh pojmov, potem ontološki dokaz izgubi vso svojo moc. Ce lahko koherentno uporabljamo pojem »obstojecega Sherlocka Holmesa«, ne da bi se s tem zavezali k eksistenci njegovega primerka, potem je tudi mogoce koherentno govoriti o pojmu Boga, ki vkljucuje bit, ne da bi A.Kravanja: Kantovi argumenti za tezo »bit ni realni predikat« nas takšen pojem zavezoval k sprejetju bivanja Božjega. Z drugimi besedami, pojem Boga, ki bi vkljuceval bit, ne bi povedal nicesar o vprašanju, ali Bog obstaja, podobno kot nam pojem »historicno obstojecega Sherlocka Holmesa« ne pove nicesar o tem, ali je takšen individuum kadarkoli obstajal (a za drugacno analizo fiktivnih lastnih imen v kontekstu razprave o biti in realnem predikatu glej Kripke, 2013). Kot vidimo, specificna zavrnitev identifikacijskega argumenta, ki smo jo obravnavali tukaj, zavrne tako Kantov tezo, da je bit realni predikat, kot tudi predpostavko ontološkega argumenta, da bi iz vsebovanja lastnosti obstoja v pojmu Boga sledilo bivanje Božje. Ta kritika napade prevec: ne spodkoplje samo orožja, ki ga je Kant uporabil proti ontološkemu dokazu, pac pa tudi sam ontološki dokaz. Ta povratni udarec nam v vsakem primeru pokaže, da je diskusija o biti kot predikatu zapletenejša, kot se zdi na prvi pogled – in kot bi lahko presodili po skopo odmerjenih straneh, ki jih biti nameni Kant. Sklep: Zakaj Kantova teza potrebuje reductio argument? Kot smo videli, ima identifikacijski argument nekatere pomanjkljivosti. Toda ta argument vsaj poskuša doseci nekaj, cesar prvi trije argumenti sploh ne nameravajo. Predstavi nam protidejstveni scenarij, ki (domnevno) pokaže, da bi v primeru, ce bi bila bit predikat, morali sprejeti nekatere unicujoce posledice za našo pojmovno prakso (tj. zavrniti bi morali možnost identifikacije individuov v eksistencno dinamicnih situacijah); preostali argumenti so kvecjemu zakrinkani opisi naše obstojece pojmovne prakse. V krajšem sklepu bom premislil, zakaj Kantova teza potrebuje takšen reductio argument, tudi ce mu v tej konkretni razlicici spodleti. Kantova teza o biti uživa precejšnje filozofsko strinjanje (vsaj v krogih, ki se ne poglabljajo v Kantove razloge zanjo). Teza po mojem mnenju dolguje svoj uspeh preprostemu razlogu: filozofi in filozofinje se s tezo, da bit ni lastnost, strinjamo že pred branjem Kritike cistega uma. Slutimo, da mora pridevnik »obstojec« izražati nekaj bistveno drugacnega kot pridevnika »rdec« ali »smrten«. »Smiselno in resnicno je trditi, da bo moja prihodnja hiša boljša, ce bo imela izolacijo, kot pa ce je nima, vendar kaj bi lahko pomenilo trditi, da bo boljša, ce bo obstajala, kot pa ce ne bo obstajala?« (Malcolm, 1960: 43). Se pravi, zdi se, da obstaja med lastnostjo, kot je »imeti izolacijo«, in domnevno lastnostjo, kot je eksistenca, neka bistvena razlika. Ampak ko moramo, težko navedemo metafizicne ali logicne razloge za izjemnost biti. (»Ce me kdo vpraša, kaj bit ni, odvrnem, da ni realni predikat; a ko me vprašajo, zakaj ni realni predikat, se znajdem v temi«, bi lahko parafrazirali Avguština). Kajti morda naš obcutek, da eksistenca ni lastnost v obicajnem smislu, izhaja zgolj iz jezikovne prakse. Pomislimo: v jezikovni praksi praviloma predpostavljamo, da stvari, o katerih govorimo, obstajajo – zato je navajanje obstoja kot lastnosti stvari obicajno redundantno. Ce med prednostmi svojega avtomobila poleg dobrih pospeškov in prostornosti navedem to, da ta avto obstaja, izrecem nekaj odvecnega, saj z govorjenjem o avtomobilu že predpostavljam (tako kot moji naslovniki), da ta avto obstaja. Trditev, da stvar, o kateri govorimo, eksistira, v vecini govornih situacij nima informativne vrednosti, saj je naša pragmaticna domneva ta, da referenti našega govora pac eksistirajo (cf. Engel, 1963: 31) . Kantova teza, da bit ni realni predikat ali da ne doda nicesar novega pojmu stvari, se nam morda zdi sprejemljiva zgolj zaradi te jezikovne prakse. Morda bi se nam zdela manj sprejemljiva, ce v dnevnih govornih situacijah ne bi rutinsko privzemali obstoja stvari, na katere se nanaša naš govor. Vzemimo, da mesto prizadene potres, ki unici velik del imetja prebivalcev. V takšni situaciji postanejo eksistencne izjave (»Moj avto obstaja«; »Moja hiša je«) polnopomenske. Niso vec redundantne, kot velja obicajno. Zamislimo si cloveka, ki trpi redne in prepricljive halucinacije. Zanj stavek »Ta miza obstaja« vsekakor pove nekaj informativnega. Stavek »Miza v moji kuhinji obstaja« doda pojmu »Miza v moji kuhinji« nekaj novega, saj zatrdi, da miza ni utvara. V takšnih jezikovnih situacijah bi postala teza »Bit ni lastnost« manj intuitivno sprejemljiva. V razmerah, kjer je pripisovanje obstoja stvari tako informativno kot pripisovanje drugih lastnosti, ne bi soglašali s tezo, da je obstoj bistveno drugacen od drugih lastnosti. Sumimo lahko torej, da se filozofi v splošnem strinjajo s Kantovo tezo o biti le zato, ker je eksistenca praviloma – zaradi supozicije eksistence reference stavkov v naravnih jezikih – pac neinformativna. Neinformativna ni nujno zaradi posebnih logicnih ali metafizicnih znacilnosti eksistence, temvec zato, ker je obstoj stvari, ki jim pripisujemo lastnosti, pragmaticna predpostavka vecine govornih situacij. Prav zato mora biti Kantova teza vec kot le gola zatrditev – potrebuje argumentacijo. Za tezo, da bit ni podobna drugim lastnostim, mora Kant navesti razloge, ki bi bili prepricljivi tudi za (hipoteticnega) govorca, ki ne more rutinsko predpostavljati, da stvari, o katerih govori, obstajajo (prepricljiv mora biti torej za govorca, ki ima eksistenco stvari praviloma za netrivialno informacijo). Tega ne dosežejo prvi trije argumenti; ta cilj pa vsaj poskuša doseci argument iz identifikacije. Argument iz identifikacije je reductio ad absurdum, ki nam pokaže logicno nesprejemljive posledice, v katere nas naj bi pripeljala hipoteza, da je eksistenca lastnost. A.Kravanja: Kantovi argumenti za tezo »bit ni realni predikat« Sklenimo torej, da je argument iz identifikacijske najmocnejša tocka Kantove razprave o biti – in da diskusije, ki se osredotocajo na primerjalni argument (Hegel 2010, Heidegger 1927), zgrešijo bistveno. Literatura Anselm (1996). Monologion and Proslogion. Indianapolis: Hackett. Barnes, J. (1972). The Ontological Argument. London: Palgrave Macmillan. Bencivenga, E. (1987). Kant's Copernican Revolution. Oxford: Oxford University Press. Berto, F. (2013). Existence as Real Property. The Ontology of Meinongianism. Dordrecht: Springer. Descartes, R. (1973). Meditacije. Ljubljana: Slovenska matica. Descartes, R. (2017). Objections to the Meditations and Descartes's Replies (ur. Bennett, J.). Dostopno na: https://www.earlymoderntexts.com/assets/pdfs/descartes1642.pdf Di Bella, S. (2010). »The Myth of the Complete Concept: Completness and Individuation in Kant and Leibniz«, V: Kant und die Philosophie in weltbrglicher Absicht, Berlin: De Gruyter, str. 309–322. Djukic, G. (1996). »Kant on Existence as a Property of Individuals«. History of Philosophical Quarterly 13 (4), str. 469–481. Engel, M. S. (1963). »Kant's ‚Refutation‘ of the Ontological Argument«. Philosophy and Phenomenological Research, 24 (1), str. 20–35. Forgie, J. W. (1975). »Kant and the Question ‚Is Existence a Predicate?‘. Canadian Journal of Philosophy, 5 (4), str. 563–582. Forgie, J. W. (2008) . »How is the question ‚Is Existence a Predicate?‘ relevant to the ontological argument?«. International Journal for the Philosophy of Religion 64, str. 117–133. Hegel, G. W. F (2001). Znanost logike 1. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Heidegger, M. (1927). Die Grundprobleme der Phänomenologie. Frankfurt na Majni: Vittorio Klostermann. Hintikka, J. (1981). »Kant on Existence, Predication, and the Ontological Argument«. Dialectica, 35 (1/2). Kant, I. (2010). »Edini možni argument za demonstracijo obstoja Boga«. V Kant, I. Predkriticni spisi, Ljubljana: Založba ZRC. Kant, I. (2019). Kritika cistega uma. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Kobe, Z. (2011). »Kantova kritika ontološkega dokaza ali Kaj pomeni absolutno nujno«. Problemi, 49 (7–8), str. 261–312. Kripke, S. (2013). Reference and Existence: The John Locke Lectures. Oxford: Oxford University Press. Lochhead, D. M. (1966). »Is Existence a Predicate in Anselm's Argument?«. Religious Studies, 2 (1), str. 121–127. Malcolm, N (1960). »Anselm's Ontological Arguments«. Philosophical Review 69, str. 41–62. Marion, J.-L (1998). »Ali dokaz izhaja iz ontologije?«. Poligrafi: revija za religiologijo, mitologijo in filozofijo,3 (11/12), str. 15–50. Moreau, J. (1969). Le Dieu des philosophes, (Leibniz, Kant et nous). Pariz: Vrin. Morscher, E. (1974). »Ist Existenz ein Prädikat?«. Zeitschrift fr philosophische Forschung, 28 (1), str. 120– 132. Peetz, V. (1982). »Is Existence a Predicate?«. Philosophy, 57, str. 395–401. Russell, B. (2010). The Philosophy of Logical Atomism. London: Routledge. Shaffer, J. (1962). "Existence, Predication, and the Ontological Argument'', Mind, 71, str. 307–325. Vilkko, R. in Hintikka, J. ( »Existence and Predication from Aristotle to Frege«. Philosophy and Phenomenological Research, 73 (2). Wittgenstein, L. (2014). Filozofske raziskave. Ljubljana: Krtina.