
Odgovori

na

ugovore proti sv. veri

Francosko spisal

Abbe de Segur.

o o o

Z dovoljenjem prečast. ljubljanskega
knezoškofijstva z dnem 6. nov. 1902,
št. 4665

prevel za Slovence

ii

A. ^\.(/Rn4Cu/n.)

- &l%3 _

--

Samozaložba.

Ponatisk iz »Zgodnje Danice”.
Tisk Katoliške Tiskarne.

1902 .

Odgovori

na

ugovore proti sv. veri.

o o o

Francosko spisal

Abbe de Segur.

o o o

Z dovoljenjem prečastitega ljubljanskega knezoškofijstva
z dnem 6. novembra 1902, št. 4665

Samozaložba.

Ponatisk iz ..Zgodnje Danice". — Tisk Katoliške Tiskarne.

1902.


Predgovor.

Se nikdar se ni med Slovenci sv. vera in
sv. katoliška cerkev tako napadala , kakor ravno
zadnje čase. S svojimi protiverskimi spisi so na¬
sprotniki še mnoge preslepili in zapeljali. A časno
in večno nesrečen je vsakdo, kdor izgubi naj dražji
zaklad, sv. vero.

Da bi verni katoličani imeli neko orožje proti
verskim napadom nasprotnikov, prevedel sem prosto
na slovenski jezik slavnega francoskega prelata
monsignora Segurja knjigo:  „Odgovori na ugovore
proti sveti veri". ali kakor se popoln naslov glasi:
„Kratki in zaupljivi odgovori na najbolj razširjene
ugovore proti katoliški veri.“

Ugovore in predsodke , ki so najbolj razšir¬
jeni proti sveti veri , zavrača pisatelj kratko in je¬
drnato. Seveda kdor bi se hotel temeljiteje poučiti
o verskih resnicah, ta bi moral proučiti kako večje
apologetično delo.

Segurjevi  „Odgovoriso že prestavljeni na
mnoge jezike , samo v francoščini je izšla že 220. iz¬
daja. To je dovolj jasen dokaz , da je knjiga res
dobra in koristna. Slovenski prevod je ponatisk
iz „Zgodnje Danice'-. Bog daj, da bi tudi marsi¬
kateremu Slovencu ta knjiga pokazala pot do večne
resnice in blažene večnosti.

Velike Lasiče, na dan sv. Karola Boromeja,
4. novembra 1902.

A. M.

UVOD

Ljubi moj čitatelj!

1 a spis sem napisal nalašč zate. Tebi ga po¬
svečujem in sicer prav zato, ker ti na prvi mah ne
ugaja. To je pa znak, da ti je prav potreben.

Rek je: dober spis je dober prijatelj. Upam, da
ti tu predstavljam takega prijatelja, sprejmi ga, kakor
se sprejemajo prijatelji: veselo, iskreno. Z istimi ob¬
čutki ti ga i jaz predstavljam.

Daši ta prijatelj bolj resno govori, vendar mislim
po vsej pravici, da te ne podolgočasi. Zabičaval sem
mu zelo, in obljubil mi je, da ti ne bode propo-
vedoval, ampak da se bode prav zaupno s
teboj razgovarjal.  Ko prečitaš zadnje poglavje,
povedal mi bodeš, če je bil res mož-beseda.

Gotovo bodeš kmalu opazil, da so trojni pred¬
sodki, katere pobijam. Prvi izvirajo iz brezbožnosti,
— ti so najhujši, ž njimi sem tudi pričel; drugi so le
posledice nevednosti,  tretji pa so otroci malo¬
dušnosti.  Upam, da ti je ' ečina teh ugovorov tuja
in da jih nisi nikdar resno zastavljal. Vendar sem jih
zabiležil in nanje odgovoril. Morebiti ti bodo v pri¬
hodnosti kdaj dobrodošli kot kak protistrup.

Iz prijetne izkušnje vem: naša prava sreča je, da
Boga spoznamo in Ga ljubimo ter Mu služimo. Zato
iskreno želim, da ta moja sreča — saj je tako čista in
stalna! — postane tudi tvoja.

Moj namen je dober, zlasti v naših časih je ve¬
likega pomena. Ali je pa tudi spis dober? Upam, da;
dasi poznam svojo slabost. Gotovo bodeš mislil, da so
nekatera vprašanja prekratko razložena. Toda bal sem

1

2

se, da te utrudim. Boljše je na kratko povedati, da od
dolgega časa ne zaspiš. Pač slab spis, pri katerem
čitatelj zaspi!

Prosim te, da ne čitaš preveč na enkrat.
Rajše beri s pomislekom in skrbno razmotrivaj o raz¬
logih, ki ti jih navajam. Pred vsem te pa prosim:
išči resnice, ne odbijaj  je,  ko ti jo pokažem.
Tvoje srce je pošteno in iskreno, zato bode našlo
kmalu in lahko luč resnice.

I. Nikar vedno o veri govoriti!

Odgovor : Zakaj ne ?

Saj vera ni nič drugega nego: „da Boga spo¬
znamo, Ga ljubimo, Mu služimo, da vemo, kaj je dobro
in da to dobro tudi izpolnujemo.“ Ali je v teh besedah
kaj, kar bi ne bilo dostojno tebe in sploh vsakega
poštenega in pametnega moža?

Verjemi mi, ti ne poznaš vere.  Seveda,
kakor si jo ti misliš, pač lahko razumevam, da ti je
zoprna. Toda vera je vse kaj drugega kakor si jo do¬
mišlja svet.

To ti hočem povedati v kratkih razgovorih prav
po domače. Dokažem ti, da je vera za tebe in ti za
vero, ker vera daje razumu resnico in srcu mir. Vera
ti poučno odgovarja na vprašanja: kdo si? odkod si?
kaj je tvoj namen? Vera ti dokaže, da si brez nje
bitje, ki je izgrešilo svoj namen, izgubljeno, torej ne¬
srečno bitje.

In pa — ali more sploh kaj biti, kar je priklad-
nejše pazljivosti in trudu razumnega človeka nego je
nauk, iz katerega so zajemali največji možje svojo iz¬
obrazbo, svojo dušno hrano?

Ali je sploh kaj bolj častitljivega nego je vera,
katero so trdili imenitni možje, kakor: sv. Vincencij
Pavlanski, sv. Frančišek Ksaverij, sv. Karol Baromej,
sv. Frančišek Šaleški, sv. Bonifacij? — Sam Napo¬
leon  je rekel: „Največja zasluga, katero sem
učinil Francoski, je bila, da sem ji po¬
vrnil katoliško vero.  Da ni vere, kaj bi postali

3

ljudje? Klali bi se za tisto ženo, ki je lepša; za tisto
hruško, ki je mehkejša." Oh, ko bi mogel ti, moj pri¬
jatelj, biti priča, kakor sem jaz, kako ta sveta vera
otira solze revežem, preobrača srca hudobnežev, pre¬
tvarja zločinca v svetnika; ko bi mogel videti, kako
vliva v srce mir, upanje, radost, zatajevanje, pokoj,
čistost: — da, potem bi ti drugače govoril in vzkliknil
bi brez dvombe: „Govori mi o veri, govori mi vedno o
njej! razsvetli mi duha z njeno lučjo, očisti mi srce z njeno
sveto milostjo, — z njeno pomočjo me tolaži v tugi!“

Pripusti torej, da ti govorim o veri, a da se pre¬
pričaš o njenem vplivu (zelo namreč želim, da se nikdar
ne odtegneš temu vplivu), tedaj mi dovoli, naj pričnem
najine razgovore z ganljivim dogodkom, kateremu sem
bil prisoten in pri katerem sem imel celo opraviti.
Ta dogodek bolj dokaže mojo trditev, nego ne vem,
kateri drug dokaz.

Leta 1848. je sedel nesrečen podčastnik v vojaški
ječi v Parizu : bil je obsojen na smrt in čakal, da se
obsodba izvrši. Njegov zločin je bil zares velik. Ubil
je s premislekom svojega častnika, da se je maščeval,
ker mu je častnik bil preje pretil s kaznijo. Jaz sem
bil dušni oskrbnik tej ječi in kot tak sem obiskal ne¬
srečnega podčastnika imenom Herbuela. Tolažil sem ga
s pomočki sv. vere. Kesal se je svojega zločina, in zato
je ponižno sprejemal moje opomine. Dva ali tri dni
potem, ko je izvedel svojo obsodbo, je prejel sv. zakra¬
mente in od tega trenutka je bil ves nov človek. To
ni bil več stari Herbuel.

„Sedaj sem“, rekel mi je večkrat, „sedaj sem
srečen. Pripravljen sem, — naj ljubi Bog z menoj na¬
redi, kar hoče; mirem sem popolnoma. Da moram
umreti, mi je le zato žal, ker se ne morem na tem svetu
zadostno spokoriti za svoj zločin." Izpovedal se je in
prejemal sv. obhajilo vsak teden enkrat. Po dvemesečni
ječi so mu naznanili 1. novembra 1848. izvršitev smrtne
obsodbe. To strašno naznanilo je prejel s pravo krščan¬
sko pokojnostjo. Sicer se je njegovo telo krčevito treslo,
toda njegova duša je premagala ta trepet, in ni niti za
trenotek izgubil notranjega miru svojega srca.

l*

4

„Naj se zgodi božja volja !“ rekel je zapovedniku
ječe, »vendar priznavam, da po tolikem odlašanju nisem
več pričakoval takega izida.“ Jaz sem ostal pri njem,
še enkrat se je izpovedal svojih grehov, in podelil sem
mu sv. popotnico. Molil je vso noč, le časih je izpre-
govoril kako besedico z orožnikoma, ki sta ga stražila.
Osodepolni voz, ki naj ga odpelje v Vincennes, je do¬
spel okrog šeste ure. Herbuel je objel vratarja in za-
povednika ječe. Vsi pričujoči so si brisali solze. Nato
sem stopil ž njim v zaprti voz.

Med vožnjo je bil miren, celo vesel. Rekel mi je:
„Častiti gospod, ne morem Vam dopovedati, kak je bil
včerajšnji dan zame ; oh, kako sem bil srečen! To je
bil predokus blaženstva, katero mi je dodelila božja
previdnost. Vedel sem, da so bili včeraj Vsi sveti, in
molil sem ves dan. Zvečer sem bil docela vesel in sem
še zdaj. Ne morem povedati, kakosladek no¬
tranji mir sem užival to noč.  To je bila radost,
katere pojmiti ni mogoče." In šel je v smrt! Dostavil
je: »Smrt ni nič zame. Vem, kam grem  — da
grem gori k svojemu Očetu, da grem v domovino.
V malo trenutkih bodem tam. Sicer sem velik
grešnik, največji med vsemi,  — razžalil sem
Boga, grešil sem, toda Bog je dobrotljiv in ne¬
skončno zaupanje imam v Njega."  Ko je nato
čital neko molitev, ki ga je spominjala sv. obhajila, je
na tihem šepetal: „Moj Bog je pričujoč!" in bil je
poln svetega veselja. „Verujem trdno vse resnice svete
cerkve. O, kako velik mir uživa moja duša ! — in kako
lep je ta dan! — kmalu bodem pri Bogu." Nato se
zopet k meni obrne in mi smehljaje reče: »Častiti oče,
pričakoval Vas bodem tam gori — ali bolje — tja noter
tudi Vas popeljem." Nato se zopet zamisli: „Jaz nisem
nič, le Bog je vse. Kar je dobrega na meni, je Nje¬
govo, in pride od Njega ; — jaz nimam nikakih za¬
slug, jaz sem le velik grešnik."

Pokazal mi je svoj molitvenik 1 ) in rekel: „V s i
vojaki bi morali imeti tako knjižico. A k o

') To je med francoskimi vojaki zelo razširjena knjižica:
»Manuel du chrčtien" — Kristjanu voditelj.

5

bi jo jaz preje čital, ne bi bil storil tega, kar sem
storil  in  bi  sedaj ne šel na morišče.“

Prišel je strašni čas smrti. Dal sem nesrečniku
v roke sveto razpelo. Vzel je je in je motril z neiz¬
rekljivo ljubkostjo, tiho šepetajoč: „Moj Odrešitelj,
moj Zveličar! Ti si, ki si zame umrl, tudi jaz umrem
za Te.“ Nato je poljubil sveto razpelo.

Vse je bilo pripravljeno. Stopila sva z voza. Her-
buel je prosil, naj mu dovolijo, da sam dd vojakom
znamenje za strel. Dobil je dovoljenje in potem pravi:
„Ako sem bil hraber pri zločinu, bom tudi hraber, da
za zločin zadostujem v dejanju.“  Pokleknil je,
in dal sem mu blagoslov. Nato se je postavil pred vo¬
jake, ki naj ga ustrele; v rokah sveto razpelo držeč
zakliče s tresočim glasom : »Tovariši, jaz umrjem kot
kristjan, vidite to razpelo našega Gospoda Jezusa Kri¬
sta, poglejte ga! Jaz umrjem kot kristjan. Ne sto¬
rite, kar sem jaz storil. v  Bodite pokorni
svojim predstojnikom!“  Se enkrat sem ga objel
— še en trenutek in slišal sem grozoviti pok — ln
Herbuel je bil pri Bogu, ki rad odpušča ske¬
sanim grešnikom.  — Povej mi, ljubi prijatelj, kaj
misliš o veri, ki velikega zločinca vodi v
tako smrt?  Ali ne boš nekoliko premišljeval o taki
veri ?

II. Saj ni Boga  /

Odgovor: Ali veš to za gotovo, da ni Boga?

Kdo pa je ustvaril nebo in zemljo, solnce, luno
in zvezde, človeka, svet? Ali se je vse to naredilo
samo od sebe? Ako bi ti kdo pokazal hišo in bi
trdil, da se je sama sestavila, kaj bi ti rekel o takem
človeku? Ali pa, ko bi kdo samo trdil, da je kaj
takega mogoče, kaj bi ti mislilo njem? Kaj ne, mislil
bi, da se iz tebe norčuje ali pa da sam nori. Ce še
edna hiša ne more nastati sama od sebe, koliko manj
morejo same od sebe nastati stvari, s katerimi je stvar¬
stvo napolnjeno ?

Ni Boga!

6

Kdo pa je to rekel? Gotovo kdo onih zaslep¬
ljencev, ki seveda ljubega Boga še nikdar niso videli,
a iz tega sklepajo, da ni Boga. Ali res ni nikakih
drugih bitij, nego onih, katere vidimo, slišimo, duhamo,
tipamo? Ali tvoja misel, ali bolj rečeno tvoja duša,
ki misli, v resnici ne biva? Gotovo biva, o njenem
bivanju si tako trdno in odločno prepričan, da ti ne
more noben človek na svetu protivnega dokazati. In
vendar — ali si kdaj svojo misel, svojo dušo, ki v
tebi misli, videl, slišal ali potipal?"

Vidiš torej, kako smešno je govorjenje: „Ni Boga,
ker Ga ne vidim."

Bog je čist duh t. j. bitje, katerega ne moremo
zaznati s čuti svojega telesa, bitje, katerega moremo
izpoznati le z dušnimi silami.

Tudi naša duša je duh. Bog jo je
ustvaril po svoji podobi.

Pripoveduje se: V prejšnjem stoletju, ko je bilo
brezverje na dnevnem redu, je sedel duhovit mož pri
obedu z nekaterimi laži-modrijani. Govorili so o Bogu
in tajili Njegovo bivanje. Oni gospod je molčal. Končno
ga vprašajo: kako on misli? Uprav tačas je ura bila.
Tu pokaže s prstom na uro ter mirno in duhovito od¬
govori: „Čim bolj premišljujem, tem bolj mi je jasno,
da ta le ura ni sama od sebe, ampak jo je moral kak
urar narediti." — Kaj so gospodje odgovorili, ne vemo,
vsekako jim je bilo težavno izkopati se iz te zadrege.

Prav tako se pripoveduje, kako je neka duho¬
vita gospa odgovorila razupitemu modrijanu Voltaire-
ove šole. Trudil se je namreč na vse pretege, da
bi jo pridobil za svoje brezverske nazore. Toda za¬
stonj' Slednjič jezen radi tolike trdovratnosti pravi:
„Vendar ne bi bil nikdar mislil, da
sem jaz edin v društvu pametnih
ljudi, ki ne verujem na Boga" „0 n i-
kakor ne, vi niste edin, dragi  go¬
spo  d", reče gospa, »glejte, moji konji, moj
psiček, moja mačka vživajo danes vsi
to čast;  a razloček je pa pri živali ta, da se ne
baha s čim takim, kot se danes bahate vi.“

7

Ali veš, dragi prijatelj, kaj pomenjajo brezmi¬
selne besede: „Ni Boga?“ Razjasnim ti jih. To se pravi:
Jaz sem hudoben človek in bi rad,
da nebibilo Boga, ker se Ga bo j im. “

III. S smrtjo je vsega konec!

Odgovor. 1 ) Da, pri psih, mačkah, oslih, vrabcih
i. dr. A ponižen si pa res, če se prištevaš k tej družbi.

1. ) Ti si človek, dragi prijatelj, in ne žival — in
med človekom in živaljo je velik raz¬
loček. Človek ima dušo,  ki more premišljevati,
ki hoče pravo ali nepravo, — in ta duša je neumrljiva.
Žival pa nima duše in mora popolnoma poginiti. Duša
dela človeka človeka, duša je ono bitje v nas, ki misli,
ki nas vabi, da izpoznamo resnico in delamo dobro.
V tem se razločujemo od živine. Sedaj tudi veš, zakaj
žalimo svojega bližnjega, če mu pravimo, „da je živina,
da je pes, da je osel“ i. dr. S takimi psovkami ozna¬
čujemo, da ga ne priznavamo za človeka.

Ce kdo pravi: „K o umrje  m, je vsega
k o n e c“, je isto, kot da bi rekel: Jaz sem
živina,  jaz  sem  ose  1.“ Premišljuj stvar natanč¬
neje, kaka živina bi bil tak človek ? Slabši bi bil
nego pes, zakaj pes teče hitrejše, vidi bolje, spi mir¬
neje, ima ostrejši vonj i. dr., veliko slabši bi bil nego
mačka, zakaj mačka vidi tudi po noči in jej ni skrbeti
niti za obleko niti za obuvalo i. dr. Kratko, kdor
pravi: „S smrtjo je vsega konec“, pravi ob enem: Jaz
sem najnižja žival na svetu “ No, če te veseli tako go¬
voriti, le govori o samem sebi; toda oprosti, mi se
smatramo za kaj višjega, mi odločno izjavljamo, da
smo ljudje.

2. ) Pomisli vendar, kaj bi bilo iz sveta, ko bi bila
tvoja trditev opravičena? Ves svet ne bi bil nič dru-

‘) Tu v tem spisu navaja učeni pisatelj le nekaj jasnih
negativnih dokazov za nesmrtnost človeške duše, dočim je po¬
polnoma opustil pozitivna, filozofična izvajanja, ker ni hotel
pisati preučene razprave. Prelagatelj.,

8

gega, nego velika razbojniška jama. Pravica in kri¬
vica, krepost in pregreha bile bi le prazne neumne
besede, da, bile bi grda laž. Tatvina bila bi isto, kar
poštenost, prešestvo isto, kar čistost, ubojstvo isto, kar
dobrota, očetomor isto, kar sinovska ljubezen.

Seveda, če se mi ni po smrti ničesar bati in sem
na tem svetu dovolj oprezen in previden, zakaj ne bi
kradel, ne moril, ako imam od tega velike koristi?
zakaj ne bi živel kolikor mogoče razkošno? zakaj naj
bi krotil svoje strasti ? zakaj naj ne bi grešil na skriv¬
nem in delal različne krivice? saj se nimam ničesar
več bati. In moja vest? — ha ta je grda lažnjivka;
pripravim jo že do tega, da umolkne. Samo enega se
bojim — namreč orožnika. Zame in za vsakega pa¬
metnega poštenjaka je le ena pravica,  namreč:
»paziti, da me orožnik ali gosposka ne
zasači",  in le ena krivica, in sicer, če me zgrabijo.
Ce sem premeteno ukral, potem lahko mirno uživam
ukradeno blago in poleg tega bom imel pri svetu še
ugled. In kadar umrjem, povrnem se — v nič in edina
razlika med menoj in žrtvami mojih hudobij je ta, da
bodem imel sijajen pogreb.

Tedaj, dragi moj prijatelj, če bi ti kdo kaj takega
govoril, bi mu li ti odgovarjal ? Bržkone bi si mislil:
„Revežu se je zmešalo, nori. Treba ga je peljati v
norišnico. To je nevarna zverina. Kdor ima take na¬
zore, je vsega zmožen.“

In ko bi res grobarjeva lopata naredila konec
našemu bivanju, potem bi imel v vsakem oziru prav
oni človek, katerega ti po vsej pravici smatraš za norca.
Ako res ni po smrti nikakega življenja, potem ne
morem pojmiti, v čem bi bil sv. Vincencij Pavlanski
večji nego Voltaire in Robespierre!

Pravica in krivica sta potem le prazni besedi.
„Po sadju izpoznaš drevo“, uči zdrav razum in evan¬
gelij sv. Luka poglavje 6, vrsta 44. Iz teh groznih
zaključkov presodi, kakovo je načelo. — Potem pa se
ne drzni govoriti: „Kadar je človek mrtev, potem je
vsega konec." Kaj to pomenja, sedaj dobro vemo.

9

3. ) Ako po sadju izpoznaš drevo, potem je tudi
lahko presodiš po ljudeh, ki so je vsadili in ki je
goje — in prišel bodeš do istega zaključka.

Prosim te, kaki so pa ti ljudje, ki trdijo, „s smrtjo
je vsega konec", „ni Boga", „ni duše“, ni „prihodnjega
življenja" ? Pokaži mi le enega poštenega družinskega
očeta, le enega zvestega zakonskega moža, le eno zvesto
zakonsko ženo ali sploh kakega rednega, spoštovanega,
krepostnega človeka, ki bi učil take nauke?

Ne, ne, le pokvarjenost more človeku v glavo
vtepsti taka načela. Ako ga sili pregrešno življenje,
da se boji božje pravice, ako ga prevladujejo najgrše
strasti, le tedaj se oklene takih načel, ker misli, da
bode ž njimi udušil nemirno vest, dalje, da bode tako
premotil javno mnenje ter dosegel, da bi drugi mileje
o njem sodili. In ko trobi v svet te svoje nazore (ta
odurni materializem), češ, da je do njih prišel le po
dolgem razmišljanju, upa, da jih bo mnogo pritrdilo
njegovemu nauku, — in to bi mu bilo neko poroštvo,
— dalje upa, da si bode pridobil na svojo stran večino,
(nesrečno večino, moj Bog!) ki bode odobravala njegovo
razudanost, nesramnost, brezverstvo, lenobo in nered.

4. ) Toda veruj mi, moj prijatelj, ti brezverci niso
uverjeni o tem, kar govore. To so le prazne besede.

Opazuj takega brezbožca, kadar umira. Oj kako
je izpremenil svojo govorico! Ali je morebiti ta člo¬
vek, preden je postal bolan, bolje proučil vero, teme¬
ljiteje mislil? Ne, ne, — smrtje pred durmi,
pred Resnico je, k o j a ga bode kmalu ob¬
sodila.  To je vse. Nečista množica strasti je zbe¬
žala pred strašno lučjo te Resnica. Vest, katero je dušil
toliko časa, oglaša se zopet močneje.

Tedaj ne zaničuje nič več duhovnika, ne norčuje
se iz molitve, iz izpovedi, iz sv. obhajila, tedaj mu
nebesa in pekel niso več bajke, kojih se plašč žene in
otroci — ampak so nekaj več. 1 )

') Seveda so tudi izjeme; vsi, ki so tajili prihodnje živ¬
ljenje, se niso pred smrtjo izpreobrnili. Nevednost, izkvarienost
in topost, ki so le posledice gotovih strasti, neumno upanje, da
še ozdravijo, a osobito trdovratna ošabnost so vzrok,
da brezbožnik umrje, kakor je živel.  Toda „izjema

10

5.) Toda ne samo jaz zametavam ta načela, am¬
pak zametava jih tudi vse človeštvo,

Ali je kje na svetu kak narod, ali je bil kdaj
kak narod, ki bi ne bil veroval v prihodnje življenje?
Naj navedem za dokaz spoštovanje, katero se je
mrtvecem izkazovalo na vseh krajih in ob vseh časih.
Povsod in od nekdaj so spoštovali pokojnike, molili
so zanje in drugim priporočali, da naj molijo za umr¬
lega očeta, za umrlo mater, za prijatelja, za otroka.
Odkod ta vsepovsodna navada? Ali ni v nas neko ne-
odoljivo čuvstvo nesmrtnosti, ki nas uči, da smrt ni
nič drugega nego prehod v drugo življenje?

„Ne jokajte", je rekel Bernard de Saint Pierre na
smrtni postelji svoji ženi in svojim otrokom. „Oni del
mene, ki vas ljubi, bode dalje živel. Le za trenotek se
razstanemo, ne delajte meni in vam težavne te ločitve.
Čutim, da zapuščam svet, anikakor  ne
življenja."

To je glas vesti, sladki in tolažljivi glas Resnice.
To je ob enem krščanstva svečana be¬
seda.  Krščanstvo uči: „Sedanje življenje je le za¬
časna izkušnja, katero bode Bog poplačal z vencem
večnega blaženstva."

Bog nas poživlja in nas nagiba, da to blaženstvo
zaslužimo s krepostmi in z zvestim izpolnovanjem
naših dolžnosti. Kadar kristjan konča svoje zemsko
potovanje, tedaj polaga s polnim zaupanjem svojo dušo
v božje roke; po čistem, svetem in mirnem življenju
pride večnost največjega blaženstva.

Proč od nas, proč od naše lepe slovenske do¬
movine pogubni materializem, ki bi nas oropal vzvi¬
šenih nad! Proč od nas, ve črne laži, ki ponižujete
srce, ki vse uničujete, kar je dobrega, vse, kar je do¬
stojnega in sladkega na zemlji! Proč od nas, neusmi¬
ljeni nauk, ki revežu, kateri toliko trpi in plaka, ki
zatiranj nedolžnosti nič drugega ne privošči — nego
obup. Človeška vest vas odbija od sebe z zaničevanjem.

potrjuje pravilo” ali „ni pravila brez izjeme”; lahko trdimo, da
bogotajci in tajivci nesmrtnosti niso nič drugega nego predrzni
lažnjivci.

11

IV. Slučaj vlada svet, sicer bi ne bilo toliko
nereda na zemlji. Koliko nepotrebnih in
slabih, koliko nepopolnih stvari! Bog- se ne
briga za nas.

Odgovor: 1.) Ali gotovo verjameš, kar govoriš?
Oprosti mi, jaz po vsej pravici dvomim, da verjameš.
To so zopet one misli, ki pridejo človeku le tedaj na
um, če je bolno srce

Bodi nekoliko nezaupen proti samemu sebi! Strast
stopi prav tako lahko v glavo kakor vino, in ta ne¬
varna pijanost učini, da govoriš take bedarije.

Kaj je neprosredno praktična posledica govorjenja:
„Bog se ne briga za me?“ Ali nisi — vprašam te
resno — potem prost, da delaš, kakor te nagibljejo
strasti? ali z drugimi besedami: „Ti bi rad grešil, toda
ti bi rad grešil v vsej ugodnosti, ne da bi bilo potem
treba česa se ti bati, ali da bi se kesal ?“

2) Razjasni mi, kaj pa je s 1 u čaj,  ki ga častiš
namestu božje previdnosti?

Slučaj je nekaj vsemu svetu nepoznanega, nekaj,
česar ni nihče mogel nikdar razjasniti; slučaj je nič
in vendar ta nič vse dela, vse nadzoruje, vsemu je
neizprosni vladar.

Čakaj malo, dragi prijatelj, povem ti jaz, kaj je
slučaj ali usoda — ali katero ime že hočeš. Nič ni,
prazna beseda je brez pomena,  izmišljena od
bogotajcev, da jo stavijo namestu božje previdnosti, ka¬
tere se bojč. To je le neko pripravnejše govorilo, ki
hoče na videz nekaj razjasniti ki pa je v resnici le
nesmisel in neumnost.

Slučaj torej ne more nič vladati, ker je sam nič.
Edino Bog, najvišji vladar in edin stvaritelj vseh bitij,
vlada vse, čuva nad vsem, ravna vse po svoji previd¬
nosti; to se pravi: On, ki je neskončno dober, moder
in pravičen, vodi vse skupaj in vsakega posebej k zad¬
njemu smotru; in ta smoter ne more biti drugi nego
On sam. Vodi pa po potih, katere spozna kot najpri-
pravnejše. Prav kakor je vse brez napora ustvaril,
istotako vse vlada, ne da bi se kaj utrudil, in kakor ni

12

bilo zanj nedostojno ustvariti vse stvari, prav tako ni
nedostojno skrbeti za vse Radi edinega dejstva, ker je
brezkončno bitje, ve vse, vidi vse, vodi vse na enkrat;
a sam ostane neizpremenljiv in neutrudljiv. Za najmanjše
živalce skrbi, a obenem skrbi tudi z isto vsevednostjo,
vsemodrostjo in dobrotljivostjo za svoje najvzvišenejše
stvari. — Bogota j ecseboji, dabitoliko opra-
viloutrudiloljubega Boga;  o kolika skrb! N e,
ne le pomiri se radi tega!  Bog čuva nad vsemi
stvarmi, zlasti pa nad teboj, ki si njegovo razumno
bitje, katero je ustvaril On, da bi Ga ti spoznal, Ga
ljubil, Mu služil in da bi enkrat bil vreden gledati Ga
na veke.

3.) Toda ti tajiš previdnost božjo zato, ker je,
kakor meniš, toliko nerednosti na svetu. Ti vprašaš:
čemu toliko nepotrebnih stvarij, toliko nepopolnosti,
toliko slabega na zemlji? čemu je eden rojen bogat,
a drugi reven? Zakaj tolika neenakost človeških raz¬
mer? Zakaj so nekateri srečni, a drugi nesrečni?
Po tvojem mnenju je vse slabo, samo ti bi
vse stvari bolje uredil.  Kdo pa ti je rekel,
veleučeni prijatelj, da je vse, česar ne razumeš, ne¬
urejeno? Seveda, ti smatraš mnoge stvari za odveč ker
ne veš, čemu so Ti smatraš to in to bitje za slabo,ker
ne poznaš njegovih dobrih lastnosti ? Kdo pa si ti —
povej mi, prosim te — kdo pa si ti, nevedna, mala stvar,
omejena v svoji razsodnosti, v sredstvih, v vsem svo¬
jem bistvu — kdo si, ki se drzneš presojevati delo
Onega, ki je sama vsemogočnost, modrost, dobrotlji¬
vost, pravičnost? Da, to je v resnici skrajna tvoja pre¬
drznost!

Ako bi neuk človek, ki niti čitati ne zna, odprl
knjigo kakega največjega pesnika in bi bil videl toliko
nepoznanih znakov, razporejenih na tisoče raznih na¬
činov, zdaj po dva, po tri, štiri, osem ali še po več
znakov, da potem tvorijo besede; in ako bi r ašel mnogo
vrstic, daljših ali krajših; in ako bi opazil, da so tu
strani popolnoma izpolnjene, a tam malo i. dr.; ako bi
tedaj ta človek, ki nima o vsem tem niti pojma, vprašal:
zakaj so te črke, te vrste, te strani semkaj postavljene

13

in ne tjakaj ? zakaj ne stoji kar je v začetku, rajše na
koncu ali v sredi ? i. dr. Tedaj bi mu gotovo odgo¬
voril: ,,Prijatelj, to je bil velik pesnik, duhovit mož,
ki je vredil te znake, da je izrazil svoje misli. Ako bi
samo eno stran prestavili na drugo mesto, ako bi
samo eno vrsto, eno besedo, eno črko prestavili, bilo
bi lepo delo v neredu in vzvišeni namen njegovega
početnika uničen.“ In ako bi ta neuki človek hotel
biti veščak in bi jel grajati red v knjigi, rekoč: „Meni
se zdi, da bi bilo veliko bolje in lepše, ako bi bile
vse črke, ki so si podobne, skupaj postavljene, velike
k velikim, male k malim: veliko ugodneji red bi bil,
ako bi bi bile vse besede enako dolge. Cernu je tu
stran prazna in zakaj ne tam? Vse to je slabo urejeno.
Oni, ki je ustvaril to delo, ni mnogo pojmil; vse je
nastalo po slučaju.“ Gotovo bi temu odgovoril: „Ti si
nevednež; nič ne razumeš. Ako bi uredili po tvojem
smislu, ne bilo bi nikake misli in pomena v knjigi.
Kakor je, tako je dobro. Razum, ki je brezprimerno-
krat večji nego tvoj, je vse to uredil, in ako tega ne
razumeš, kriva je tvoja nevednosti

Mar mi kaj drugače delamo, kadar presojamo
božja dela ?

Kadar gledamo naravo, vidimo Njegovo
veliko knjigo:  stoletja so strani, leta se vrste, a
vse stvari od angela in človeka do najdrobnejše tra¬
vice in najmanjšega zrna so črke, vsako stvar je dejala
na svoje pravo mesto roka velikega Mojstra, ki pozna
svoje večne namene in celokupnost svojega stvarstva.
Vprašaš, zakaj je ena stvar popolnejša nego druga?
zakaj je ena tu a druga tam ? zakaj je po zimi mraz, a po
leti vroče? zakaj danes dežuje in ne jutri? zakaj to¬
lika neenakost med ljudmi: eden bogat, a drugi siro¬
maki; ta zdrav kakor dren, a oni vedno bolehen?
zakaj umrje v tej hiši otrok, a v oni živi onemogel
starček ? zakaj umre ta dobrotnik, a živi oni hudobnež,
ki dela le slabo i. dr. — Na vsa taka in enaka vpra¬
šanja odgovarjam: „Brezkončna modrost, brezkončni
razum, brezkončna pravica, brezkončna dobrost je vse
to uredila! In vse je, bodi uverjen, v največem redu,

14

dasi se nam morda drugače zdi. Ako hočeš kako delo
presojati, moraš je povsem poznati, v celoti in v
podrobnostih, in primerjati z namenom, kateri mu je
določen."

Kateri človek, katera stvar je že kdaj mogla
pojmiti skrivnost večnih stvarnikovih sklepov ?

Da, ali ni tako spoznanje povsem potrebno, ako
želimo izreči n-zborito sodbo o božji modrosti in
pravičnosti z ozirom na človeka, ki je razumno in
svobodno bitje, da je zmožno delati dobro ali slabo,
zaslužiti plačilo ali kazen? — Ali tedaj bi se morala
pred nami odpreti vrata večnega življenja, kjer bi
videli vse stvari v čudovitem soglasju, in vse porav¬
nano, kar se nam je zdelo na zemlji krivica.

Vprašal si: zakaj Bog ne kaznuje tega zločinca?
zakaj obsiplje onega tudobneža z bogastvom, medtem
ko oni poštenjak pomanjkanje trpi? Pa še govoriš, da
Bog za nas skrbi ? Ali kje je njegova pravičnost, mo¬
drost, njegova dobrost ?

Večnost reši to zagonetko.  Pravično
in modro je, da se temu zlikovcu poplača to, kar je
storil dobrega. Zato je dobil na tem svetu plačilo a
za svoje pregrehe bo trpel večne kazni. Oni pošte¬
njaki pa, ki jih svet pomiluje radi njihove nesreče, se
na tem svetu pokore po neprijetnostih, ki jim jih po¬
šilja Bog, a večno blaženstvo jih čaka onkraj groba
kot plačilo za njihove kreposti.

Večnost je, ki nam razjasni, zakaj je
nadloga večkrat dobrota,  ker privede dušo
k Bogu, katerega je v svoji lagodnosti pozabila. O,
koliko duš v nebesih hvali Boga in Ga bodo hvalile,
da jih je obiskal na zemlji z bolečinami! Bogastvo in
časno dobro je večkrat kazen. Koliko jih je že radi
časnih dobrin preziralo in izgubilo večno blaženstvo!
Mnogi bodo v večnosti preklinjali nasladnosti, bogastvo
in dostojanstva, ker so jim bila v pogubljenje!

Na merilu večnosti moramo  vse  pre¬
meriti, kar se človeku dogaja na zemlji;
sicer je nemogoče, da bi vsaj malce pojmih, kaj z
nami Bog namerava.

15

Predvsem moramo spremeniti svoje nazore. Ni¬
kar ne sodimo svojega na j višjega Sod¬
nika!  Niti ti, moj prijatelj, niti jaz, verjemi mi, niti
kdo drugi vidi tako daleč, kakor On.

Kar On stori, je dobro, in če pripušča zlo, zgodi
se to radi večjega dobrega. Se li spominjaš iz svojih
otroških let tele zgodbe? Neki popotnik je legel pod
visok košat hrast, da se nekoliko odpočije od svo¬
jega dolgega potovanja. Ker ni mogel takoj zaspati,
jel je presojevati razne reči okrog sebe. Ne daleč od
sebe vidi bučevino, ki se je spenjala po plotu, a nad
seboj je motril košat hrast, ki je bil poln drobnega
želoda. „Hm! Hm! to se mi pa že ne dopada, da tako
drobna in slaba trta rodi tako debele buče, a košati
in močni hrast le drobni želod. Ko bi bil jaz svet ustvaril,
bilo bi vse drugače. Visoki hrast bi rodil velike buče, a
na trti bi rastli le drobni želodi.“ Tako premišljujoč zaspi.
Kar potegne veter in z visokega hrasta pade želod po¬
potniku ravno na nos s tako silo, da mu koj začne
kri teči. „Jej“, vzklikne, „kaj bi bilo, ko bi bila mesto
želoda buča pala na glavo. Gotovo bi me bila ubila.
O Bog, kako si modro in pametno vse ustvaril/ 4

Dragi prijatelj, občuduj stvarnika, kakor ga je
slednjič ta popotnik; varuj se pritoževati nad tem, kar
ti nalaga božja previdnost.

V. Vera je le za ženske.

Odgovor: In zakaj tudi ne za može?

Vera je ali prava ali kriva. Ce je prava, je prava
in torej tudi dobra prav tako za može, kakor za žene.
Če je pa kriva, slaba je prav tako za žene kakor za
može, zakaj laž ni za nikogar dobra.

Gotovo je vera dobra za žene, pa tudi, in sicer
iz prav tistih vzrokov za može.

Kakor žene, tako se morajo tudi možje bojevati s
strastmi, in sicer večkrat s silovitimi strastmi, prav
kakor žene. Kot žene, tako jih tudi možje ne morejo
premagati brez strahu božjega, brez ljubezni božje,
brez onih uspešnih sredstev, ki jih daje edino vera.

16

Možje in žene imajo težke dolžnosti: dolžnosti
pred Bogom, dolžnosti do družbe, dolžnosti do dru¬
žine in dolžnosti do samih sebe.

Možje, kakor žene so dolžni moliti Boga, Mu
služiti, skrbeti za zveličanje svoje neumrljive duše,
in zato morajo dobro delati in slabega se varovati,
da potem zaslužijo nebesa in uidejo peklu, da jih Bog
milostno sodi. Kakor ženam tako tudi možem vedno
preti smrt, na katero se morajo pripravljati.

Kakor za žene tako je tudi za može umrl Jezus
Kristus na križu. Njegove zapovedi so dane vsemu
svetu.

Vera  je  potemtakem za žene in za može,
le s to razliko, da je večkrat bolj po¬
trebna možem,  nego pa ženam, posebno po¬
trebna pa je mladim možem.  Ti so zlasti
izpostavljeni raznim nevarnostim, obdani so od raznih
slabih zgledov glede na nenravnost, nezmernost in
brezboštvo. Radi tega še bolj potrebujejo one pripo¬
moči, katere vera vsakemu nudi; zakaj nevarnosti, ki
jim pretč, so večje in zelo opasne.

VI. Da sem le poštenjak, pa je dobro. To je

najboljša vera; ta vera zadostuje.

Odgovor: Da, zadosti je, da te ne obesijo,
a ni zadosti, da prideš v nebesa;  pred ljudmi
je zadosti, a nikakor ne pred Bogom, največjim sod¬
nikom.

1.) Ti praviš, dragi moj, zadosti je, da sem le
pošten? — Toda razumejmo se. Koga pa imenuješ po¬
štenega? To je le neka beseda, kise mi zdi zelo raz¬
tegljiva, ki se lahko prilagodi vsem nazorom in željam.

Le vprašaj onega mladeniča, ki tako nenravno
živi, če more biti kljubu tako lahkomišljenemu živ¬
ljenju pošten? „Kaj pošten?" te zavrne, mladostne na¬
pake vendar ne morejo ovirati, da bi človek ne bil
pošten Prepričan sem, da sem pošten, in kdo je, ki
mi more odrekati poštenost?"

/

17

Vprašaj tega skopega kupca, ki ponareja svoje
slabo blago in ga kot dobro blago prodaja. Vprašaj
tega delavca, ki komaj na polovico zasluži svojo dnino,
vprašaj onega gospodarja, ki ne dd svojim poslom niti
v nedeljo potrebnega počitka, vprašaj vse te, če jih
tako ravnanje ovira, da bi ne veljali pred svetom za
poštene? A vsakdo izmed njih bo trdil: „Poštenjak sem;
kak mal dobiček — ta pa tako mora biti. Kako sicer
živeti ?“

Vprašaj tega zapravljivca, ki razsipa svoje pre¬
moženje, katero bi moral prihraniti za svoje otroke;
vprašaj onega starega skopuha, vprašaj zmedenega pi¬
janca : ali ni vsak njih strasten dovolj, da pride po tem
potu ob svoje pošteno ime? Vsakdo njih bo trdil, da je
poštenjak, samo da bo izgovarjal svoje najljubše nagnenje.

Po mnenju tu naštetih poštenjakov more torej raz-
košnež, goljuf, pijanec, skopuh, oderuh, zapravljivec biti
povsem poštenjak, in nihče jim ne more ničesar opo¬
rekati, da le niso kradli ali pobijali?

Ali nito novo nravoslovje pripravno?
Kdor še ni sedel nazatožni klopi, čist
je potemtakem pred Bogom!  Odslej se ne
bode nič več poštenje ali nepoštenje bralo v srcu,
ampak na plečih t. j. kdor nima znamenja vtisnjenega
na plečih, ta je sposoben za nebesa.

To je torej vera, katero hočejo širiti kot vero
poštenjakov! In ti, prijatelj, praviš, da je to tudi tvoja
vera? To bodi najboljša vera? Vera, ki vse dovoljuje,
razun tatvine in umora? ..

2. „Ne, ne“, zopet praviš, „jaz pojmim pod be¬
sedo : poštenjak kaj več nego pojmijo vsakdanji ljudje.
Poštenjak je oni, ki spolnuje svoje dolžnosti, ki dela
dobro, a se varuje slabega. 14

Dobro, a jaz ti odgovarjam in se sklicujem na
izkustvo: Če si res tak,  kar si sedajle izrekel, in

si tak brez verske pomoči, tedaj si ti osmo
čudo na svetu.  Toda stavim, da nisi. Ti me ne boš
nikdar prepričal, da nimaš nikakih strasti, da nimaš
nikakega hudega nagnenja. Vsak človek jih ima in sicer
ne malo. Ce si nagnjen k razkošnosti, nezmernosti, ne-

2

18

čistosti — kdo te bode zadrževal ? Če si nagnjen k jezi,
k lenobi, k ošabnosti — kdo naj te strasti premaga?
Strah božji bi to storil, a o njem ni govora v v  vaši veri
poštenjakov. Ali te bode zadrževal razum? Zal, iz iz¬
kustva vemo, kako malo premore razum v boju s hudimi
strastmi. Torej kdo? Le samo strah pred policijo. Povej
mi odkritosrčno, kaka vera je to? Čestitam ti na taki
veri, in iskreno ti povem, da je moja vera boljša. Povej
mi, kak poštenjak pa je to, ki ga more držati v redu
le policija? Edina vera krščanska nudi dosti jakih po¬
moči za naše strasti. Nikar ne trdimo, da je človek
tako popoln, da ne more grešiti, ali da je človek angel
Zato le priznavajmo, kako nemogoče je, da bi brez
krščanstva mogli vztrajno izpolnovati vse dolžnosti, ki
delajo človeka pravega poštenjaka.

Celo krepostni kristjani se časih pregreše zoper
svoje dolžnosti, dasi iz vere črpajo nadnaravno moč;
tolika je človeška slabost! In ti hočeš brez verske po¬
moči, izpostavljen raznovrstnim nevarnostim sveta in
naravnim nagonom, zvest ostati svojim dolžnostim?
Veruj mi, vsakdo med nami, ki ni kristjan,
a si prisvaja čast poštenega človeka, ali
sam sebe vara ali grdo laže.

3. A stopiva dalje. Tudi potem, ko bi bil prepričan,
da izpolnuješ dolžnosti, ki ti gredo kot državljanu,
očetu, soprogu, prijatelju, kratko, če izpolnuješ vse
dolžnosti poštenega človeka, tudi potem bi jaz trdil, da
to ni zadosti. Veruj mi, to ni zadosti.

Zakaj pa ne? Zato ne, ker je Bog v nebesih, ki
vse vlada ki te je ustvaril, ki vse ohranjuje, ki te k
sebi kliče, ki ti je dal postavo. Zato, ker imaš dolž¬
nosti do tega velikega Boga, in sicer dolžnost, da Ga
moliš, častiš in da si Mu hvaležen. A te dolžnosti so
še resnejše, še večje, nego li so dolžnosti do svojega
bližnjega. Da, dolžnosti dobližnjegabilahko
čisto prenehale, ako bi se ločili od sveta
in bi živeli v popolni samoti; dočim dolž¬
nosti do Boga trajajo povsod in vedno.
Vedno in na vseh krajih moramo v Boga verovati, Ga
ljubiti, Ga moliti in prositi.

19

4. „Saj sem dober, saj si nimam ničesar očitati!“
tako končno praviš. More li tako kak nehvaležnež k
samemu sebi govoriti? Ne, gotovo ne. Dobro, ti, ki si
po mišljenju sveta poštenjak, ti si nehvaležnež, ker si
pozabil na Boga. On je tvoj Oče, od Njega imaš svojo
bit, svoje življenje, pamet, dostojanstvo, zdravje, zunanje
dobrine, od Njega imaš vse. On je ustvaril svet — za
te, tebi v korist in veselje; On je pripravil v nebesih
za te brezkončno blaženstvo; On je tvoj Gospod, On
te blagoslavlja, ti odpušča, ti prizanaša in potrpi, On
te ljubi.

In ti, kako Mu povračuješ vse to? Kdko ljubezen,
spoštovanje in čast Mu izkazuješ? Morda razmišljuješ
vse one prazne ugovore, izmišljene po sovražnikih
sv. vere, le da bi te odvračali od bogoslužja. Morda
dolžnosti, ki ti jih veleva Bog, zasmehuješ in zaničuješ,
Boga ne moliš, Ga ne častiš. Nisi mu hvaležen, norčuješ
se iz božje besede in božjih zapovedi. Nehvaležnež!
In ti bi si ne vedel ničesar očitati? In ti
na ta način i zp o 1 n u j e š vse s v o j e dolžnosti?

Ne varaj samega sebe. Kaj ti koristi, če samega
sebe zapeljuješ? Kaj ti pomaga, če zakrivaš in tajiš
svojo krivico?

Priznaj rajše, da ti je jarem sv. vere postal pre-
težaven. Da si šepa lože iznebil tega jarma, izmislil
si si tako imenovano vero poštenjakov.

Ta vera pa ni samo nedostatna; ne, ampak da ti
resnico povem, ta vera ni nič drugega nego prazna
bajka brez vrednosti. Izmišljena je le zato, da zakriva
pred svetom slabosti in zmote, katere more odpraviti
samo krščanstvo.

VII. Moja vera je: stori dobro svojemu
bližnjemu.

Odgovor: Nič ni lepšega nego ljubiti svojega
bližnjega in mu delati dobro. Uprav to je, kar krščan¬
ska vera zelo povdarja, da ona stavi to zapoved v
isto vrsto s prvo dolžnostjo: * Ljubi  Boga.“ — „Ljubi
Boga, svojega Gospoda, iz vsega srca, to je prva zapo-

2-

20

ved in druga je prvi jednaka. Glasi se: „L j u b i
svojega bližnjega,  kakor samega sebe.“

To so besede Jezusa Kristusa (Matej 22, 37—40).
In Jezus je še nekaj dostavil, česar, dragi moj, še po¬
mislil nisi; rekel je: „V teh dveh zapovedih
je vsa postava."

Ako trdiš, da je vsa vera v tem: delaj dobro
svojemu bližnjemu, tedaj ugonabljaš eno teh dveh za¬
povedi in sicer poglavitno, iz katere izhaja čisto na¬
ravno druga, in iz katere ta črpa svojo življenjsko moč.
Da, še le radi ljubezni do Boga se
dvigne ljubezen do bližnjega — v tisto
junaštvo, kise mu čudi svet.  In ti si v
stanu, da zatiraš dolžnost: ljubiti Boga.

Da more človek hoditi, mora imeti dve nogi, ali
ne res ? Prav tako, ako hočemo mi izvrševati svoj
poklic na zemlji in priti enkrat v nebesa, moramo iz-
polnovati obe zapovedi: 1. Ljubi Boga; 2. ljubi svoje
brate, kakor samega sebe.

Le redkokrat se izpolnuje druga zapoved, ako ni
prva v veljavi. To priča izkustvo devetnajstih sto¬
letij. Edino kristjani, pri katerih se ljubezen do bliž¬
njega naslanja na ljubezen božjo, ljubijo resnično,
dejansko, čisto in vstrajno.

Kdo so bili največji dobrotniki trpečega člove¬
štva? Bili so svetniki t. j. ljudje, ki so kar goreli
ljubezni do Boga. Pomisli le sv. Vincencija Pavlan-
skega, tega junaka bratske usmiljenosti, tega očeta
vseh nesrečnih, ki še dandanes izkazuje po vsej zemlji
svojo ljubezen po svojih dobrotvornih zavodih, po
žrtvoljubnih, junaških usmiljenkah. Inkdo je bil
sv. Vincencij Pavlanski? Bil je duhovnik.
Kje j e črpal čudovito  m o č za požrtvovalnost
do svojega bližnjega? Iz ljubezni  božje, v izpol-
novanju krščanskih dolžnosti.

Kateri dobrodelni zavodi uspevajo
najboljše?  (da ne rečem, kateri edino uspevajo) ?
Kateri trajajo že stoletja? Oni, ki jih je ustano¬
vila sv. cerkev,  ki so vznikli iz pobožnega na¬
mena, oni, nad katerimi se takorekoč dviga sveto razpelo.

21

Kdo je ustanavljal bolnišnice in hospice? Cer¬
kev. Kdo je že od najstarejših časov sprejemal bolnike
trpinčene na duhu ali na telesu, otroke, odrastle in
starčke ter jim je stregel? Cerkev.

In to dela cerkev še dandanes, dasi jej zaslep¬
ljeni svet napravlja razne zapreke. Kdo je oživotvoril
vse one meniške in ženske redove, eni, da vzgajajo
zapuščene otročičke, drugi, da strežejo bolnikom, ti, da
zdravijo zblaznele, a drugi zopet, da odkupujejo sužnje
in vjetnike i. dr. i. dr.? Kdo drugi nego cerkev in
edino cerkev ? Cerkev vzgaja usmiljene sestre, pošilja
misijonarje in menihe tje gori v večni sneg, na goro
sv. Bernarda !

Vse to dela cerkev iz ljubezni do Boga, ki je
najgotovejša in najtrdnejša podlaga, najčistejši in ne-
izcrpljiv vir ljubezni do bližnjega.

Uprav v naših časih se toliko govori o huma-
niteti, človekoljubju, o bratstvu, ljubezni do bolnikov,
i. dr. Več kakor kdaj se v tem oziru govore krasni
govori in tiskajo gostobesedne razprave. — A, dragi,
lepotično govorstvo — to ne stane nič. — In zakaj
nima vse to nikakega uspeha ? Ker nedostaja tem
težnjam prave življenjske moči, ker ni vere. N i
učinka brez vzroka, vzrok  pa,  najizdat-
nejši nagon bratske usmiljenosti, je in ostane
v človeškem srcu ljubezen do Boga

Nikar ne verjami, ljubi prijatelj, lepim sestavom
bratske ljubezni, ki nočejo ničesar vedeti o veri. Kdor
ne ljubi Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, ta ne
more ljubiti resnično, dejansko, čisto in vztrajno svo¬
jega bližnjega!

VIII. Bolje bi bilo, da bi se vera pobrigala
za sedanje zernsko življenje, namestu da to¬
liko govori o bodočem življenju. Na tem
svetu naj bi cerkev širila blaženstvo.

OJgovor: Za to nepremišljeno tožbo je skrito eno
najbolj perečih in važnih vprašanj. To je: vpra¬
šanje po sreči.

Sreče iščeš; srečen želiš biti, in prav imaš. Bog
v svoji očetovski dobroti te ni za nič drugega vstvaril,
nego da bi te osrečil. Išči torej sreče, a prosim te, —
pazi, da se v izboru sredstev ne varaš. Mnogo potov
pelje do sreče, toda le ena je resnična. Gorje ti, ako
kreneš po napačni!

Laglje kakor kdaj se človek zmoti dandanes, ko
je svet preplavljen z lažnjivimi nauki. Sirijo jih raz¬
lični ljudje, hudobneži in zapeljanci na razne načine,
zlasti po časopisju Trudijo se, da bi ljudi pregovorili:
vstvarjeni ste, da na zemlji uživate; upanje prihodnjega
življenja je neumno in prazno, blaženstvo je v svetnem
blagostanju, v denarju in v uživanju, vse to si pa
lahko pripravimo z denarjem.

Nekateri drznejši in doslednejši uče: Vsa
sredstva so dobra, da le pridemo do
denarja in uživamo  vse to veselje; vsakdo
naj skuša dospeti do te popolne zemske sreče, čeprav
pri tem propade javna družba, družina in vera. Se¬
danje stanje človeške družbe je nedostatno, napačno,
zlo; vse se mora preobrniti, prenarediti, vsi zemlji
se mora dati drugo lice; potem bo srečen ves svet.

Dragi prijatelj, ta nauk že poznaš! T o j e ko¬
munizem. — Imenuje se tudi  drugače fou-
r i e r i z e m, socijalizem, Saint Simonizem i. dr. V
bistvu so si vsi ti sestavi enaki, kar se tiče nravo-
slovja; razlikujejo se le v malenkostih. Učenjaki
imenujejo ta nauk panteizem  — (vsebog)
zakaj nravoslovje panteizmu je skoro isto kakor ko¬
munizmu. Panteizem ni nič drugega kakor
komunizem, ki seje preoblekel v uče¬
njaka in jel govoriti latinski.

Mislim, dragi prijatelj, da bi te močno razžalil,
ako bi ti hotel dokazovati, kako tak nauk, tako bla¬
ženstvo ponižuje človeka in ga ropa vsake časti. T a
nauk uničuje vse,  kar nas  loči od ži¬
vali,  uničuje in podira krepost, požrtvovalnost, mo¬
ralni red, pravo. Po tem nauku se človek
razlikujeodsvojega psa le po koži

23

in podobi, zakaj svojo srečo iščeta obadva v zado¬
voljevanju svoji pohotnosti in svojim nagonom v uži¬
vanju.

Opozoriti te pa hočem na to, na kar nisi niti
pomislil. To ti hočem pojasniti, da je ko¬
munistični nauk popolnoma neizved¬
ljiv,  da je tako imenovana splošna sreča gola brez¬
umnost. Dokazati ti hočem, da je ta nauk v popolni
opreki ne le z naravnimi stvarmi, ampak tudi s temi
resnicami, katere ne more nihče premeniti; pojasniti ti
hočem, da je to le sanjarija, smešna in nevarna sanja¬
rija, in da za tem visokoletečim besedičenjem prav nič
ne tičk

Če je kaka resnica, ki bi bila tako jasna kakor
solnčna luč, gotova je ta, da moramo vsi trpeti in
umreti. To je človekova usoda na zemlji, nedeljiva od
njegove bitnosti. Tako stanje je odločeno meni in tebi,
našim prastarišem je bilo in bode našim potomcem;
nikaka zemska sila ne more odstraniti te potrebe.
Vprašam te, ali niso, ali ne bodo vedno na zemlji
razne bolezni in bolečine? Ali niso in ne bodo vedno
vdove in sirote, matere, ki neutešno plakajo pri prazni
zibelki umrlega otroka?

Bile so in bodo vedno med ljudmi različne nravi,
nasprotne želje, žalostne prevare?

Kako naj pridemo temu zlu do živega ? More li
kaka nova društvena preosnova — naj bo, katera si
hoče — preprečiti, da ne bo nič več sušice, vro¬
činske bolezni, mrzlice, griže, udnice, kostenice, kolere,
da ne bode sploh nič več nikakih boleznij in boli, da
nam ne bodo nič več umirali naši dragi ? Katera
državna ustava more zabraniti občutljivo izpremembo
letnih časov, mrzlo zimo, neznosno vroče poletje? Kaka
moč naj bi iztrgala iz človeške narave razne napake,
oholost, sebičnost, nasilstvo, sovraštvo? In slednjič,
kateri državni zakon naj nas obvaruje pred smrtjo ?

Istinito so ti nedostatki in bodo tudi neprestano.
Kdor bi tega hotel tajiti, je norec.

In če je torej to istina, — povej mi, dragi moj,.,
kaj preostaje pri tolikih in neizogibnih napakah od

24

tega trajnega in popolnega zemskega blaženstva, koje
nam obljublja komunizem? Že, ako preti bolezen, ako
se bojimo prepirov, že, ako mislimo na smrt, zado¬
stuje, da se uniči to uživanje, to blaženstvo — in ti
neprijatelji so naši vsakdanji gosti, kakor veš.

Potemtakem je komunizem, socializem — ali imenuj
ta nauk, kakor že hočeš, nič drugega, kako sanja¬
rija, izmišljotina, v živi opreki z naravnimi stvarmi.
Torej komunizem vara samega sebe ali
pa tebe, ker obljublja blaženstvo na
zemlji, kjer blaženstva biti ne more.
Komunizem stavlja blaženstvo v neprestano uživanje,
koje ni mogoče.

Torej moraš to blaženstvo iskati nekje drugje,
zakaj blaženstvo je gotovo nekje, to nam jamči božja
dobrota, modrost in vsemogočnost. A kje je iskati?
— nikjer drugje, kakor uči krščanstvo. Tako bla¬
ženstvo priklije na zemlji, a še le v
nebesih popolno dozori.

Krščanstvo ni v nikakem protislovju z veliko
resnico naše nesmrtnosti, saj uprav krščanstvo razjas¬
njuje veliko vprašanje o trpljenju in smrti. Ono nas
spominja kazni za greh; pove nam, da so vse neiz-
ogibljive težave našega življenja le časne kazni nebe¬
škega Očeta. Tako hoče nebeški Oče izkušati našo
zvestobo, da se kesamo svojih grehov, da smo vedno
bolj in bolj podobni križanemu Zveličarju, in si tem
potem zaslužimo tem večjo slavo v naši večni domo¬
vini. Krščanstvo nas uči, da prenašamo vse te težave
s potrpežljivostjo, da, časih celo z veseljem; uči nas,
da ljubimo nebeškega Očeta, ker nas kaznuje le radi
našega zveličanja.

Krščanstvo pojmi človeka takega, kakršen je v
resnici. Ne žabi ničesar, niti onega, česar se komu¬
nizem še ne domišlja, ne, namreč: izvirnega greha,
dolžnosti kesanja, odrešitve po Jezusu Kristusu, dolž¬
nosti, da nasledujemo Jezusa Kristusa, ako hočemo, da
bodemo enkrat deležni njegove slave; da je večno živ¬
ljenje i. dr. Krščanstvo ne zida gradov v
zraku, kakor komunizem.  Ozira se na vse

25

človekove potrebe: na telo in na dušo, na zemsko živ¬
ljenje in na večno življenje — ne žabi ničesar. K o-
munizem vidi pri človeku le lupino,
a pozabljanajedro — nadušo.

Krščanstvo ne žabi lupine t. j. telesa, a vidi ob¬
enem jedro in to smatra za mnogo dragocenejše nego
telo; vse nanaša na dušo, na večnost in na Boga.

Ljubeznivo a odločno trebi krščanstvo iz naše duše
ošabnost, pohlepnost, pohotnost, samoljubje — kratko,
vse napake, in izpuli te strasti prav pri korenini.
Zares, vse naše napake izvirajo iz strasti,
in uprav te strasti brzda in ukroti
krščanstvo.  Krščanstvo dodeli našemu srcu ono
tiho veselje, oni sladki mir, ki je sad čiste vesti.

Vera razsvetljuje pot, ki vodi k blaženstvu !
Upanje in ljubezen nas krepita na tem potu in oslajata
jarem naših dolžnosti.

Daši krščanstvo toliko skrbi za dušo, vendar ne
zanemarja telesa. Ono smatra telo za prebivališče ne¬
umrljive duše, ki je živi hram božji. Krščanstvo ne¬
prestano skrbi, da lajša telesne bolečine, radi tega
ustanavlja dobrodelne zavode, bolnišnice i. dr. — Kjer
se začuje glas krščanstva, tam se manjša človeška
beda; bogatin je prijatelj, brat, da, celo služabnik
revežu. Od svojega bogastva deli revežem in tako
se lahko prenaša revščina, dasi se ne more docela od¬
straniti. 1 )

Človeška beda je kazen za greh.  Radi
tega je nemogoče uničiti uboštva; a nemogoče pa
ni zmanjšati in olajšati pboštva — in to se zgodi
po veri.

Bogatini naj bodo dobri in usmiljeni
kristjani,  in prav tako reveži dobri in po¬
trpežljivi kristjani!  V tem  je  vsa  skriv-

') Uboštvo se ne more odpraviti, ker se ne morejo od¬
straniti njegovi vzroki. A ti so : neenakost človeških telesnih
moči, neenakost zdravja, nadarjenosti, znanja in delavnosti i. dr.
Kdo učini, da bi bili vsi ljudje enako močni, pametni in nadar¬
jeni? Drugi vzrok revščine so napake naše po izvirnem grehu
pokvarjene narave: lenoba, razuzdanost, pijanost, razsipnost i. dr.

26

nost. Krščanstvo skrbi za telo, seveda
ne kot za glavno stvar — to bi bilo narobe svet —
ampak kot za postransko stvar. Ohranja je po
treznosti in čistosti, posvečuje po
zunanji božji službi, po sprejemanju
svetih zakramentov, a osobito po zedi¬
njenju s presvetim Telesom Kristu¬
sovim pri sv. obhajilu. Krščanstvo sprejme
njegove zadnje vzdihe, častno je spremi do hladnega
groba in še ondi mu ne reče z Bogom na veke, ker
ve in uči, da bode to telo veličastno vstalo iz pepela
v slavi, da se bode združilo z dušo in da bode ž njo
uživalo neskončno veselje v raju!

Tako je krščanstvo! Pozna, obljublja in dodeli
blaženstvo. Na zemlji da, kar je mogoče; — ako ne
dd vsega, je vzrok, da na zemlji niti vsega dati ne
sme, niti vsega dati ne more. Svoje obljube opira na
neovrgljive dokaze. Kristjan ve in je prepričan, da
bode enkrat dosegel, česar še nima.

In zares, vsak dober kristjan je srečen. Seveda
ima svoje skrbi in težave, zakaj nemogoče je brez teh
živeti, a njegovo srce je zadovoljno, vedno mirno,
vedno vedro.

Ali tudi tako postopa komunizem z zapeljanimi
reveži, ki jih ziblje v sanjarijah ? Komunizem
obljublja, česar nihče pod milim solncem
dati ne more.  Komunizem obljublja; a kako do¬
kazuje. Dokazi so mu le drzne trditve njegovih prva¬
kov. Toda ali je verodostojnost teh prvakov tolika,
da jim je verovati tudi tedaj, ko obetajo nemogoče?-

„Svet bo tedaj srečen", pravijo komu¬
nisti, „k a d a r bode vse premenjen  o.“
Morebiti — a kedaj pa bode vse premenjeno?
Komunizem dela tako, kakor oni krčmar, ki je dal
nad vrata napisati: „Danes se pije za denar, jutri
zastonj."  Kdor je prišel in se hotel na to skli¬
cevati, rekel mu je krčmar: „D a, jutri; a danes
ni j u t r i.“

Komunizem zahteva plačila brez dela
— krščanstvo obljublja plačilo  za  delo.

27

Eden govori kot malopriden delavec, a drugi kot do¬
ber; naravno je, da se vsak lenuh in izprijenec rad
poprime komunističnega nauka, a odbija glas vere.

Predragi rojaki, varujte se pred temi praznimi za¬
peljivimi obljubami, s katerimi polnijo vaši sovražniki
svoje časopise, romane, sramotilne spise! Odbijte jih,
zavrzite jih! Obsodite ljudi, ki se ne sramujejo nuditi
svojim bratom kot vzor blaženstva čutno uživanje!
Kaznujte jih z zaničevanjem!

Kvišku srca!  Oživimo svojo mrzlo vero, po¬
stanimo zopet in ostanimo — kristjani! Edino tu
imamo pričakovati rešitve iz vseh potreb. Poučimo
se dobro v sveti krščanski veri; ona naj prodira naš
duh, naše srce, naše navade, naše uredbe, naše po¬
stave! ... In tako bodemo na tem svetu imeli
blaženstvo, kolikor je mogoče, a v ne¬
besih pa popolno blaženstvo.  Kdor
več zahteva, je nespametnež in ne bode dosegel niti
prvega niti drugega.

IX. So učenjaki, ki nimajo nikake vere.

Odgovor: Kaj pa je zato ? k večjemu to: Če kdo
hoče biti dober kristjan, ne zadostuje svetno
znanje, ampak moramo imeti srce po¬
šteno, čisto,  ponižno, voljno, pripravljeno na vse
žrtve, koje bi nam naložila vera. In uprav to je, kar
primanjkuje lem učenjakom brez vere.

Kakošni pa so?

1. Ti so ravnodušni napram veri, ali pravi ne-
vedneži v tem oziru, ter žive za svojo matematiko,
fiziko, astronomijo i. dr., a na Boga in na dušo ne
mislijo. Potem se pa ne smemo čuditi, da ne pojmijo
verskih resnic in vsega, kar se tiče vere,  da so
res v tem oziru pravi nevedneži.  In v tem
slučaju nima njih sodba o veri večje važnosti in vred¬
nosti, kakor sodba slepčeva o slikarstvu. Zalibog, s o
učenjaki, ki overi manj vedo nego
desetletni deček, ki se uči pridno
katekizma.

28

2. Še češče se dogaja, da neverni učenjaki po¬
stanejo ošabni tako, da se drznejo govoriti in soditi
o božjih stvareh ter o Bogu, kakor o sebi enakem
ter presojajo vsa njegova dela s svojim slabim raz¬
umom. Ošabnost je najgrša pregreha. Take ljudi Bog
zavrže in jim odtegne razsvitljenje, katero daje le
krotkim in ponižnim. Bog noče, da bi se kdo ustav¬
ljal njegovi nezmotljivi resnici.

3. Ti učenjaki imajo navadno svoje slabosti, na¬
pake, hude strasti — z ravnodušnostjo nspram veri in
z ošabnostjo se to združuje le premnogokrat. Teh
strasti se nočejo otresti in vendar vedč, da ne bode
krščanska vera nikdar dopustila teh napak. Torej
izginejo ugovori, katere navajajo ti učenjaki proti sveti
veri.

Sicer pa število teh brezverskih učenjakov ni
toliko, kakor se govori. Prav lahko trdimo,
da v vseh 19tih stoletjih ni bil niti
vsak dv.ajseti učenjak brezveren. In
še lahko trdimo,  da v tem malem številu brez¬
verskih učenjakov ni bila večina docela brezverska,
ampak so se do mala vsipredsmrtjo po¬
vrnili k veri,  katero so preje grdili. Taki so
bili izmed mnogo drugih tudi nekateri prvaki Voltairove
šole, namreč: Montesquieu, Buffon, La Harpe.

Ko je Voltaire ležal v Parizu bolan, dal je sam
eden mesec pred svojo smrtjo poklicati župnika pri
sv. Sulpiciju. Toda nevarnost je minula in ž njo tudi
strah božji. Prišla je druga nevarnost, in zopet je
Voltaire — tako je zagotavljal zdravnik, ki je bil
priča — zahteval duhovnika in verske utehe. Toda
to pot zastonj, zakaj njegovi prijatelji, ki niso izostali
kakor prvič, so dostop preprečili duhovniku k umira¬
jočemu. In tako je Voltaire, ki je sam prosil
verske tolažbe, moral umreti v groz¬
nem obupu.

Prav tako se je D’ Alembert hotel pred svojo
smrtjo izpovedati, a bil je, kakor njegov gospod in
učitelj Voltaire, zadržan po tako imenovanih filozofih,
ki niso hoteli iti proč od njegove postelje. Eden iz-

29

med njih seje celo izrazil: „Da ni bilo nas ondi,
bil bi se potuhnil, kakor mnogi drugi."

Koliko brezbožnih učenjakov torej še preostaja,
ako odštejemo one, ki so se izpreobrnili, ki torej niso
nikdar bili resni brezbožniki ? In kako moralno vred¬
nost ima to malo število? Koliko velja njih brez-
verstvo, osobito ako jim nasproti postavimo bogo-
Ij  u b n ost  premnogih, zares velikih mislecev, pra¬
vih genijev, a ob jednem  n a j p o š te¬
ne  j š i h 1 j u d i, ki so kedaj živeli. In tem v resnici
velikim duhovom — (in tega, dragi moj, ne smeš za¬
biti, ako jih hočeš primerjati z onimi odpadniki) — je
vera nalagala kakor drugim ljudem težke dolžnosti.
Le globoko versko prepričanje jih je navduševalo, da
so ostali zvesti.

Nočem tu govoriti o onih velikih učenjakih, ka¬
tere cerkev imenuje svoje očete, — bili so skoraj edini
misleci, modrijani in učenjaki prvih petnajstih stoletij
in njihova imena so: sv. Atanazij, Ambrozij, Gregor
Veliki, Hieronim, Avguštin, Bernard, Tomaž Akvinski
(ki je bil učenjak, kakršnega morda svet še ni videl).
In koliko slavnih imen v vseh znanostih šteje sv. cerkev
še med svojimi otroki!

Filozofi in svetni učenjaki so bili: Roger, Bačo,
Kopernik, Leibnitz, Descartes, Pascal, Malebranche,
Friderik Schlegel, Gorres i. dr.

Propovedniki in govorniki: Bossuet, Fčnelon,
Bourdaloue, Massillon.

Pesniki starejše dobe: Corneille, Racine, Dante,
Tasso, Petrarca, Henrik -Ofterdingski, Boilleau in v
naših časih: Chateaubriand i. dr.

Veliki vojskovodje, ali niso bili tudi verni krist¬
jani ? Karol Veliki, Gottfried Bouilonski, Tancred,
Bayard, Du Guesclin, princ Evgen, nadvojvoda Karol,
Radecki i. dr. se niso sramovali pripogniti svojih z
lavorikami ovenčanih glav pred vero. Turenne je na dan
bitke, ki je bil tudi dan njegove smrti, prejel sv. ob¬
hajilo. Nad vsemi pa je sv. Ludovik, ta pravi junak,
toli ljubeznjiv in toli popoln človek, prava dika vere
in Francoske!

30

Znano je, kaj in kako je mislil Napoleon  I.
o krščanski veri. Seveda v dnevih svoje slave in v
svojem brezmejnem samoljubju se je zelo pregrešil
proti cerkvi in proti božjim zapovedim, vendar pa je
ostal veren katoličan in je vedno spoštoval vero. Rekel
je:,Jaz  sem katoličan, moj sin tudi, a
žalilo  bi  me,  da ne bi bil tudi moj vnuk."
Ko je osamljen živel  na  otoku sv. Helene,
jel je premišljevati vero svojih otroških let, in nje¬
gov veliki duh je priznal svetost in
resnico katoliške vere.  V veri je iskal
zadnjo uteho. Dal je poklicati na otok katoliškega
duhovnika, da mu je opravljal v njegovem stanovanju
najsvetejšo daritev in vsak  dan  je  bil  sam  pri
s v. m a š i. Svojemu kuharju je zapovedal,  da
naj ne pripravlja ob postnih dnevih
mesnih jedil.  Njegovi prijatelji so se čudili,
ako jim je govoril o temeljnih resnicah sv. vere. Ko
se mu je bližala smrt, odpustil je svoje zdravnike in
dal poklicati duhovnika Vignali, svojega kapelana, in
mu je rekel: „Verujem v Boga; v katoliški veri sem
rojen, hočem spolniti dolžnosti, ki nam jih nalaga
vera, želim, da prejmem utehe, ki jih vera deli.“ Iz¬
povedal se je ter prejel sv. popotnico in sv. poslednje
olje. Nato je rekel generalu Montholon: »Srečen sem,
ker sem spolnil svojo dolžnost. Želim, da bi tudi Vi
imeli tako srečo ob svoji smrtni uri. Na prestolu
nisem spolnoval verskih dolžnosti,
priznati moram: moč zaslepi človeka,
da mu pride omotica v glavo.  A vero¬
val sem vedno. Glas zvonov mi je vselej
segel v srce, in kadar sem videl du¬
hovnika, sem bil vesel.  Preje sem sicer
hotel res vse to zatajiti, a sedaj uvidevam, da bi bila
to gola slabost. Zato hočem sedaj Bogu dati dolžno
čast.“

Naposled je ukazal napraviti v sosedni sobi oltar
in na njem izpostaviti presveto Rešnje Telo in tam
opraviti štirideseturno molitev. Tako je Napoleon
umrl kot kristjan.

— 31

Ne bojmo se, dragi moji, da zaidemo,
ako gremo za temi velikimi možmi,  ki po
številu, po verski izobrazbi in po moralni vrednosti
tisočkrat nadkriljujejo peščico onih, ki niso prizna¬
vali krščanstva. Le samo ošabnost, pohlepnost po
znanju, ki povsem omoti, in druge hude in podle strasti
so bile več ko zadosten vzrok njihove nevere. A one
druge je edino le resnica krščanske vere prisilila, da
so upognili svoje glave pod igo sv. katoliške vere.

X. Duhovniki opravljajo svoje ,,rokodelstvo"
— pustite je, naj govore.

Odgovor: Kaj hočeš s tem reči, dragi prijatelj ?
Morebiti to, da so duhovniki goljufi? da opravljajo
svoje sveto opravilo, da prepovedujejo, izpovedujejo,
krščujejo, mašujejo i. dr., a da sami ne verujejo, kar
delajo in govore? Morebiti celo: da pri vseh svojih
važnih opravkih ne iščejo drugega nego edino svoj
dobiček? — Ako tako govoriš, potem ti naravnost
pravim, da si lažnik. Ti ne žališ s temi besedami
samo duhovskega stanu, ampak ga tudi ostudno ob¬
rekuješ.

Duhovniki Kristusovi da so goljufi ? Odkod to
veš? Kako moreš brati v njihovih srcih, ali verujejo
ali ne na svoje svečeniško poslanstvo ? Tožitelj mora
svoje trditve tudi dokazati. Torej dokaži svojo trditev,
to zahtevamo od tebe! Toda ne navajaj mi za dokaz
ime kakega nevrednega duhovnika. Vedi. da ni pra¬
vila brez izjeme, da izj,ema celo potrjuje pravilo.
Gotovo ne bi niti opazili nevred¬
nega duhovnika, ako bi ne bila velika
večina sveta, čista, čednostna in po¬
božna.  Na beli obleki se črni madež zelo pozna,
dočim ga na črni obleki komaj opazimo. Prav tako
je s katoliškim duhovništvom, kojemu brezverci iz¬
kazujejo na ta način proti svoji volji največje spošto¬
vanje.

Da so nevredni duhovniki, ne bo nihče tajil. A
ne žabi, da je bil tudi med dvanajsterimi apostoli Juda

32

Iškarijot. Toda vedi tudi, da so apostoli izobčili iz-
dajavca, in da niso bili odgovorni za njegov zločin.
Sv. cerkev še z veliko večjim zaničevanjem in odloč¬
nostjo, nego to store brezverci, zametava take nevredne
duhovnike, ki so postali nezvesti svojim vzvišenim dolž¬
nostim. Pred vsem se potrudi, da bi je privela na
pravi pot s pohlevnostjo, prizanesljivostjo in sočutjem.
Zakaj tudi duhovnik ima prav tako kakor drugi ljudje
pravico do usmiljenja božjega. Ako pa se ne po¬
boljšajo, ako vztrajajo trdovratno na svojem zlem potu,
tedaj jih izobči cerkev, prekolne jih in jim prepove
opravljati svojo sveto službo.

Sicer pa, kako korist imajo tvoj župnik, ako ti
prepovedujejo, te izpovedujejo, ako te odvračajo od
pregreh, ako poučujejo tvoje otroke v krščanskem
nauku? — ako reveže podpirajo, temu svetujejo, onega
tolažijo, tretjemu miloščino dele? A ko bi g. župnik
molčali radi pregreh in nerodnosti, ki se gode v nji¬
hovi župniji, ako bi vsakega pustili k mizi Gospodovi,
k zakramentu sv. zakona, ne da bi preje preiskovali
njega dušnega stanja; ako bi krščanski nauk za otroke
za polovico prikrajšali i. dr., kdo bi si drznil vzeti le
en sam novčič od njihove že tako pičle plače? Vedno
bodo krsti, poroke, pogrebi, in gospod župnik bodo
vedno imeli dovolj razlogov, da zahtevajo plačo. —
Kako korist imajo torej župnik od tega, ako vestno in
dobro izpolnujejo svoje dolžnosti? Ne, ne, duhovnik
ni. kar hočejo brezverci iz njega narediti, in uprav
radi tega, ker to dobro ved6, ga tako sovražijo. Vidijo
v njem namestnika božjega, ki obsoja njihove pregrehe,
poslanca Jezusa Kristusa, ki ga preklinjajo in ki jih
bode enkrat sodil. V duhovniku vidijo tako-
rekoč utelovljeno božjo postavo, po¬
stavo, katero vedno prestopajo. Ker
nočejo nič vedeti o Gospodu, tudi slu¬
žabnika nočejo poslušati.

Ti praviš, dragi prijatelj, da župniki opravljajo
svoje rokodelstvo. Da, svečeniki Kristusovi opravljajo
čudovito, vzvišeno delo. Trudijo se reševati duše
svojih bratov in jih zveličati. Duhovnika imenujemo

33

delavca v vinogradu Gospodovem, ker mu v resnici
trdo in težavno delo nalaga poslanstvo, koje je prejel
od našega Zveličarja.

Delavec se trudi za posvetne stvari, duhovnik za
dušo; in kolikor je duša vzvišenejša nad stvarmi, toliko
je duhovnikovo delo vzvišenejše nad vsakim drugim
delom na zemlji. Torej je v resnici nedo¬
stojno imenovati tako vzvišeno po¬
slanstvo rokodelstvo".  Duhovnik nadaljuje
veliko delo našega Zveličarja, da rešuje duše. Jezus
Kristus, naš Bog in vzor, je prvi to storil. In od njega
postavljeni duhovniki nadaljujejo neprestano to delo
vsa stoletja. Po vzgledu Jezusovem živi duhovnik le,
da deli dobrote; on je služabnik celi župniji; vse,
kar smejo drugi ljudje imenovati
svoje — vse to ni duhovnikova lastnina;
vse to je njihovo posestvo. Njegovo srce, njegov čas,
zdravje, denar, življenje — to je vseh, zlasti otrok,
revežev, zapuščenih in onih, ki plakajo in so brez
prijateljev. In za vso^to požrtvovalnost ne pričakuje
nikakega povračila. Cesto prejme za to črno nehva¬
ležnost in zasramovanje, toda duhovnik molči in iz¬
vršuje še nadalje svoja dobra dela. Kako življenje!
Kako nadnaravno zatajevanje!

Kadar nastane splošna beda, kadar divjajo domače
vojske, nalezljive bolezni, kadar razsaja kolera in
druge stiske, tedaj stavijo katoliški duhovniki svoje
zdravje in svoje življenje v smrtno nevarnost, samo,
da rešijo svoje brate ali da jim vsaj zmanjšajo bolečine.
Spomni se samo na presvetlega nadškofa pariškega
d’ Affre na barikadah, Karola Boromejskega za časa
kuge v Milanu. Taki so bili duhovniki v Parizu in
mnogih drugih mestih, ko je 1. 1832. in 1. 1849. raz¬
sajala kolera.

Vidiš, to je duhovnikovo „rokodelstvo“. Kateri
nasprotnik, ki grdi duhovniški stan, opravlja pleme-
niteje „rokodelstvo w ? Nehvaležneži! Vi črnite one,
ki jih bodete potrebovali v bolezni, ki
jih bodete k sebi klicali ob smrtni uri;

3

i

34

one, ki so blagoslavljali Vašo mladost
in ki molijo neprestano za Vas tudi sedaj.

Vse nadloge našega slovenskega naroda izvirajo
od tod, ker ljudje ne storč tega, česar jih duhovniki
učč. In naša lepa slovenska domovina,
razdejana po bratomornih prepirih, pač
moreš reči z onim nesrečnikom, na smrt obsojenim,
kije pokazal molitvenik jetniškemu duhovniku govoreč:
„Oh, oče, ko bi bil jaz preje vedel, kaj je tu notri
pisanega, ne bi bil storil tcga.“ Da, ako bi naš mali
narod upošteval, kar duhovniki uče, bil bi pa edin
v vsem: v verskih nazorih; v narodnih
težnjah:  V vsem — mi Slovenci bi potem
kraljevali; ne pa hlapčevali.

Gotovo, ti ljuba slovenska domovina, boš pro-
spevala. A poslušaj služabnike Onega, ki je svet od¬
rešil. Duhovniki so rešitev narodov.  Brez
vere je človeška družba izgubljena. Bolj nego kdaj
moramo danes duhovnike poslušati, častiti jih in jim
biti hvaležni. Kdor tega ne stori, ne pozna našega časa,
— če je Slovenec, ne pozna s cela našega naroda.
Spoštujmo svoje duhovnike. Ako pa opazimo na ka¬
kem duhovniku kaj nepopolnega, ne zabimo, da smo
ljudje in da smo kot taki slabostim podvrženi prav vsi:
ti kot jaz. Ne glejmo toliko na človekove slabosti,
kakor na duhovnikovo poslanstvo! Duhovniku kot
duhovniku gre — vselej spoštovanje, zakaj njegovo
poslanstvo je sveto. Njegova služba je nadaljevanje
Jezus Kristusovega poslanstva. Svojim naslednikom je
vaš Odrešenik govoril: „K d o r vas posluša,
mene posluša, kdor vas zaničuje, mene
zaničuje  “  (Luka. 10, 16).

XI. Jaz ne verujem ničesar drugega nego
kar razumem. More li pameten človek vero¬
vati verske skrivnosti?

Odgovor: Ti torej ne veruješ ničesar, ničesar na
svetu. Niti tega ne verjameš, da živiš, govoriš, slišiš
i. dr. Saj pa res nisi v stanu poj miti niti svojega živ-

35

Ijenja! Mi li moreš razložiti, kaj je življenje? kaj
jezik? kaj zvok, kaj šum? kaj barva, kaj vonj?....
kaj je veter? kje se začne? kje in zakaj neha? kaj je
vročina in kaj zopet mraz? kaj je spanje? kako se
zgodi, da v spanju nič ne slišiš, dasi imaš ušesa od¬
prta kakor, kadar čuješ? zakaj in kako se zbudiš?
kaj je trud, bol, veselje? kaj je tvarina, tisto nekaj,
ki sprejema raznovrstne oblike in pa barve.

Kdo razumeva, kaj je to ? Kako je to, da ti s
svojimi očmi, — ki niso nič drugega nego dve krog-
Ijici, znotraj čisto temni — vse vidiš, kar te obdaja,
celo milijone milj daleč vidiš, n. pr. zvezde ? Kako to,
da bi se duša od telesa ločila, kakor bi hitro nehal
jesti ?

Vse na tebi je skrivnost do tvojega najnižjega,
živalskega opravka

Skrivnost je namreč vsaka resnica, koje bivanje
moremo z gotovostjo dokazati, a je v njenem bistvu
na nepopoln način ali celo nič pojmiti ne moremo.
Vsakdo, ki zna le nekoliko misliti, izpozna, da je vse
v naravi, v veri skrivnost. Skrivnost je pečat
božji na njegovih delih.

Kje je učenjak, ki bi pojmil te skrivnosti? Ali
kdo more samo eno teh skrivnosti razumeti ?

In ti, dragi moj, hočeš pojmiti Onega, ki je vsa
ta bitja ustvaril, ko vendar ne moreš niti njegovih
stvari pojmiti? Ti hočeš razumeti Neskonč¬
nega, Večnega, med tem ko ne moreš
razumeti niti kaj končnega?  Ne morem
pojmiti ni drobnega želoda, ni male mušice, ni drob¬
nega cveta, a da bi pojmil Boga in ves Njegov nauk?!

Dragi moj, ako tako misliš, tedaj ti ne morem
ničesar odgovoriti, nego to, „da si b r e z p a m e t n i k“.

Skrivnosti sv. vere lahko primerjamo solncu.
Dasi teh skrivnosti ne moremo razumeti, vendar raz¬
svetljujejo in oživljajo vsakega, ki ponižno hodi v nji¬
hovi luči, a oslepe samo onega, ki drzno hoče gledati
solnčne žarke.

Skrivnosti so nad razumom, a niso
proti razumu,  in to je treba dobro pomniti.

3 *

36

Razum ne more sicer iz lastne moči jasno pojmiti res¬
nice, kojo izražajo skrivnosti, a isto tako razum ne
more najti razloga, zakaj bi bile te skrivnosti nemo¬
goče. Tako n. pr. skrivnost večnosti in brezkončnosti
božje. Jaz sicer ne morem pojmiti, kako more biti bitje
brez začetka, kako more to bitje bivati povsod v svoji
celoti. A zopet pa tega tudi ne vem, zakaj da bi bilo
to nemogoče, in ne vidim v teh izrazih nikakega proti¬
slovja.

Istotaka je skrivnost presvete Trojice. Ne morem
razumeti, kako more ena sama brezkončna narava, eno
in isto božanstvo pripadati v istem času trem osebam.
A zopet ne smem sklepati, da se to protivi resnici, in
da je to nemogoče. Da, ako bi kdo rekel: „Tri osebe
tvorijo eno samo osebo", to bi bilo napačno in ne-
zmiselno, ne pa, ako pravimo: „Tri osebe imajo eno
in isto, nedeljivo božjo naravo in so torej le eden
sam Bog.“

Take so tudi skrivnosti včlovečenja, odrešenja,
sv. Rešnjega telesa, večnosti, plačila in kazni in druge
skrivnosti, kar jih uči sv. katoliška cerkev. Razumeti
ne morem, kako se je v Jezusu Kristusu združila božja
narava s človeško, kako je Jezus Kristus Bog, in člo¬
vek, s svojo smrtjo zadostil za vse naše grehe, in kako
On s svojo milostjo, ki jo deli v zakramentih, posve¬
čuje naše duše. Ne vidim, kako je Njegovo povikšano
Telo prisotno v sv. hostiji, kako se podstat (sub¬
stanca) kruha in vina po mašnikovi posveti pri sveti
maši izpreminja v bistvo presvetega Telesa in Krvi
Jezusa Kristusa. Ne razumevam, kako more biti večno
veselje ali večno trpljenje, plačilo ali kazen, za le samo
časna dobra ali slaba dela i. dr. Vsega tega ne ume¬
vam, a vendar ne morem niti jaz niti kdo drugi reči:
„To se očito protivi resnici in je povsem nemogoče."

Torej skrivnosti sv. vere so nad razumom, a niso
proti razumu. Ne, ne, vera ni v protislovju
z razumom;  ne, ampak je njegova pomoč¬
nica, njegova sestra. Ona jejasnejša,
svitlejša luč, ki povišuje s lab e j š o luč.
Vera je za naš um, kar je teleskop za naše oko. S

37

teleskopovo pomočjo vidi naše oko tudi one stvari,
kojih sicer ne moremo ugledati. Z daljnogledom opa¬
zujemo nebesna telesa, ki bi nam bila drugače nepri¬
stopna. Ali bodeš zato,  dragi prijatelj, trdil,
da je daljnogled v protislovju z našim
vidom? Pravtakoje z vero. Ona o j a -
čuje in ravna  naš  um.  Vera pušča razum
samemu sebi v vseh stvareh, ki so mu dostopne; ko
mu pa poidejo moči, tedaj ga poprime vera in ga vodi
do novih resnic, do nadnaravnih, božanskih resnic —
tja do samih božjih skrivnosti

Jaz, dragi prijatelj, verujem verske
skrivnosti prav tako, kakor verujem na¬
ravne skrivnosti  zato, ker sem prepričan, da so.
Da so v naravi skrivnosti,  imam dovolj
neovrgljivih prič: moji lastni čuti in moj
zdrav razum to pričata.

Da so v veri skrivnosti, imamo še
bolj trdne, neovrgljive dokaze, in ti so:
Jezus Kristus in Njegova sv. cerkev. 1 )

Mojemu razumu je samo preiskavati, koliko so
ti dokazi verodostojni. A ko sem s pomočjo modro
slovja, kritike in zdravega razuma preiskal vse, kar
mi dokazuje njihovo istinitost, božanstvo in nezmot¬
ljivost, tedaj je moj um opravil svoje, pripeljal me je
do resnice, in nato naj se veri umakne Potem naj
vera govori, meni je le slušati, srce odpreti, \erovati
in moliti.

Vera v krščanske skrivnosti je torej nad vse
pametna ter dokazuje, da moj duh čvrsto misli in do¬
sledno. Če mi je moj um rekel: „Te priče se ne morejo
motiti in te ne morejo prevariti; one ti prineso z neba
resnico"; potem bi se protivil svojemu razumu, ako bi
ne veroval takemu pričevanju. Leto verovati,
kar se pojmi; to je znak duševne
slabosti.

*) Božanstvo Kristusovo in njegove svete cerkve dokažemo
v XIII. in XIV. odstavku.

38

XII. Rad bi veroval, toda ne morem.

Odgovor: Veruj mi, to je prazen izgovor, ki te
ne bode opravičil pred sodnim stolom groznega Sodnika.
Ta Sodnik je govoril: „K d o r v Me veruje, ima
večno življenje; kdor pa ne veruje
v Me, je že obsojen."  (Jan. 3, 18. 36.) Ti
praviš, da ne moreš verovati? Kaka sredstva pa si
rabil, da bi dospel do vere? Kdor hcče doseči namen,
rabiti mora tudi sredstva, kdor pa zanemarja sredstva,
ta kaže očitno, da se malo briga za namen. Ako torej
ne veruješ, je znak, da nisi rabil sredstev, ako si jih
pa, nisi jih prav. Glej, to je pa oboje čisto enako.

1 Ali si kaj molil?  Molitev je prvi pogoj
za vse božje darove, torej tudi za vero, ki je najdrago¬
cenejši in najpoglavitejši dar božji. Ali si prosil Boga
za milost sv. vete? In kako si prosil? Morebiti kar
tja v en dan, ne da bi o tem vedelo tvoje srce, mo¬
rebiti samo enkrat in brez vztrajnosti? Ali si tudi,
kadar si molil, imel pravo, iskreno in živo željo, da
postaneš vernik ? O, so ljudje, ki prosijo za kreposti,
a se ob enem bojč, da bi jih dosegli!

2. Ali si se tudi poučil o veri, kakor je potrebno?
Ali si poiskal kakega duhovnika,
dobro poučenega duhovnika,  ali vsaj
kristjana, ki razumeva vero, da bi mu razložil svoje
težkoče in da bi ti jih ta razrešil?

O, kolikrat je tu ošabnost na potu!

3 Ali si pripravljen, da bodeš,  ako te
Bog razsvetli z vero, živel po božjih svetih, a
ostrih zapovedih?  Ali si pripravljen krotiti
svoje strasti, truditi se za zveličanje svoje duše in
storiti vse, kar bi Bog od tebe zahteval? To je pri
večini poglaviti vzrok nevere. Ne razum, ampak
srce ali bolje strasti odbijajo vero, ker
jim je nadležna  in zoprna. Sam Jezus Kristus
je rekel: „Luč je prišla na svet, in ljudje so bolj lju¬
bili temo nego luč, zakaj njihova dela so bila hudobna.“
(Jan. 3, 19.)

39

In hudobno srce zametava resnico. Umstveni do¬
kazi ne veljajo nič, ker noče ničesar vedeti o resnici.
„Ni večjega glušca od onega, ki slišati
noč  e“, veli star pregovor. Ta zaslepljenost je prosto¬
voljna in kaznjiva. Radi tega je naš Odrešenik Jezus
Kristus rekel, da je vsak brezverec že obsojen, ker se
ustavlja resnici.

Išči resnice z dobrim namenom, prosi Boga po¬
nižno in vztrajno, da ti razsvetli um, povej svoje
dvome kakemu razsvitljenemu in ljubez-
njivemu duhovniku. Skleni živeti po veri,
kakor hitro Bog pošlje z neba v tvojo dušo žarek
svoje milosti! —Ako  vse to storiš, jamčim ti v imenu
Jezusa Kristusa, da boš kmalu postal dober in veren
katoličan.

XIIL Vsaka vera je dobra.

Odgovor: Vsaka vera je dobra? — Kaj ne, to se
pravi: da sem le pošten človek, potem je vse eno, ali
sem pogan, turk, kristjan, protestant ali katoličan? To
se dalje pravi: Vse vere so ljudske izmišljotine, za ka¬
tere se Bog malo briga. Naposled to znači: Vse vere
so krive.

Povej mi vendar, odkod pa veš, da je Bogu vse
eno, naj ljudje mislijo karkoli o njem. Kdo ti je raz¬
odel, da so vse vrste bogoslužja, ki so na zemlji,
Bogu enako mile ? Ali morda, ker so na svetu krive
vere, sledi iz tega, da , ni nobene prave? Torej, ako
smo obdani od goljufov, ne moremo imeti ni enega
pravega prijatelja ?

Da so vse vere ljudske izmišljotine,
tako praviš. Pomisli, da si s tem izrekom v nasprotju
z vsem človeškim rodom. Ali ne vidiš, da je pogan,
ki časti svojega Jupitra, Indijanec, ki spoštuje smešne
inkarnacije svojega Buda, Mohamedanec, ki se klanja
svojemu preroku, da so vsi ti uverjeni in trdno pre¬
pričani, da ni Bog prepustil človeka samemu sebi ter
da sosebno v verskem oziru nismo ločeni od svojega
stvarnika. Ako vse praznoverje, indijsko, egipčansko,

40

druidsko, grško, rimsko, pogansko, mohamedansko ni
moglo uničiti tega uverenja, potem je pač to glas res¬
nice, naravna potreba, neizpremenljivo poročilo člo¬
veškega rodu. Le žarek resnice je mogel namreč pro¬
dreti skozi toliki mrak.

In ti, dragi prijatelj, prideš in trdiš uprav na¬
sprotno. Ti praviš, da je Bogu tako ljub kristjan, ki
moli Jezusa Kristusa, kakor Jud, ki ga smatra za go¬
ljufa. Odkod veš, da je dopuščeno in celo dobro bilo,
v poganskih krajih namestu Boga obožavati Jupitra,
Marta, Merkurija, Venero, da se v Egiptu krokodilom
in biku Apisu izkazuje božja čast, da Feničani žrtvu¬
jejo lastne otroke Molohu, da so stari Galci in Meksi-
kanci tisoče in tisoče ljudi poklali nesramnim malikom ?
Kdo ti je razodel, daje Bogu všeč, ako ljudje tu pred
drevesom poklekujejo, tam pred kamenom, drugod
zopet pred ostanki živalskih ali človeških teles ? Kako
prideš do tega, da je vse eno, ako molijo iz dna duše
v Carigradu: »Alah je Bog, a Mohamed njegov prerok“,
in v Rimu ter v drugih kristjanskih mestih pa iz dna
duše prezirajo i Mohameda i ves njegov nauk?

Nemogoče je, da bi ti to resno veroval; in ven¬
dar praviš: »Vsaka vera je dobra."  Le
rajše priznaj, da ne maraš iskati resnice, in da se ti
to zdi odveč in nadležno. Toda, prosim te, iskati prave
resnice, to naj bi bilo nekoristno, odveč? To je lahko¬
miselnost! Kaj pa, če je Bog kljubu tvoji nedokazani
trditvi določil neki način, da ga po njem ljudje častč?
Ako je med vsemi temi verami ena dobra, istinita vera,
ki je v resnici čista resnica, ki odbija vsako laž ? . . .
Ako je temu tako, tedaj si v veliki nevarnosti. Mar
misliš, da se bodeš pred sodnim stolom večnega Boga
izgovarjal s svojo ravnodušnostjo? Ali nisi v veliki
nevarnosti ? Kaka bodočnost te čaka ?

Le poglej bližje uboštvo takega človeka, ki nima
nikake vere! Pri bledi luči svojega razuma je izročen
dvomom, čestokrat živi v pogubnem in sramotnem ne
znanju gledč na glavna vprašanja o svojem namenu,
o svojih dolžnostih, o svojem blaženstvu. Odkod sem?
Kdo sem? Kam grem? Kaj je moj namen? Kako ga

41

naj dosežem? Kaj bo po tem življenju? Kaj je Bog in
kaj hoče od mene? i. dr.

Ako se človek zanaša le na svoje moči, kaj naj
razum odgovori na vsa ta vprašanja ? Obmolči ali pa
samo jeclja, da je to in to verjetno, toda razni „morda“
ne morejo upokoriti niti ene naše strasti, niti nas ne
morejo zadržavati, da ne krenemo s pota naših dolž¬
nosti! In modri in dobri Bog naj bi svojo razumno
stvar, človeka, ki je krona njegovega stvarstva, za¬
pustil kar tako?

Ne, ne! Bog je razsvetlil človeka z nebeško
lučjo, ki mu jasno kaže bistvo, pravičnost, dobrost in
sklepe tega Boga ki je naš začetek in naš konec. Raz¬
svetlil nas je in nam pokazal pot k dobremu in pot
k hudemu, ki sta obe pred nami odprti; ona pelje v
večno blaženstvo, ta v večno trpljenje. Nebeško luč
nam je poslal Gospod, luč, koja se razločuje od drugih
krivih luči, ki jih je prižgala človeška sprijenost, po
svoji svitlobi, oživljajoči moči in po popolnosti. Ta
luč je krščansko razodejte, krščanstvo,
edina vera, ki ima dokaze, ki razjasnuje um, ki po¬
svečuje srce, ki ravna vse naše duševne moči k spo¬
znanju in ljubezni božji. —

Kdo bi mogel navesti vse dokaze za resničnost
naše krščanske vere?

Glej nazaj na začetek človeškega rodu! Krščan¬
stvo najdeš pri prerokih, ker so je prerokovali; pri
patriarhih, ki so živeli v tej veri, v tem upanju in lju¬
bezni, v judovskem bogoslužju, ki je bilo krščanstvu
le predpodoba.

Zares, od začetka sveta pa do danes
je bila vedno ena in ista vera, dasi
se je razvijala v treh neposrednih dobah,
namreč:

1. V p a t r i a r h a 1 n i v e r i, ki je trajala od
Adama do Mozesa;

2. v judovski veri,  kojo je oznanjeval
Mozes na božje povelje in ki je trajala do prihoda
Jezusa Kristusa;

42

3.  v krščanski, katoliški veri, ki jo je
učil Jezus Kristus in jo oznanjeval po apostolih.

Krščanstvo se je od začetka sveta razvijalo sicer
počasi, a veličastno, kakor vsa druga božja dela; ka¬
kor človek, ki mora prekoračiti otroško in mladeniško
dobo, predno postane popoln mož; kakor s vitli dan
napoči, ki ga naznanjata mrak in zora.

Krščanstvo in edino krščanstvo ob¬
sega ves človeški rod.  Krščanstvo vlada vsem
časom, vsem stoletjem, preteklosti, sedanjosti in pri-
hodnjosti. Ono izhaja iz večnosti, da se
vrne nekokrat v večnost.  Od Boga je in
počiva večno v Bogu.

V krščanski veri je vse dostojno svojega veli¬
kega početnika. Krščanstvo je resnica in sve¬
tost.  Kdor preiskuje to resnico, odkriva se mu v
nii divno soglasje, krasna lepota in božje veličanstvo.
Čim bolj kdo veruje v krščanske resnice, tem bolj so
mu jasne. Krščanstvo sega v srce, aob
enem razsvetljuje um ter napolnjuje
c e 1 e^g a človeka'.

Človeške moči niso zadostne ustvariti tako delo.
niti ohraniti ga niso v stanu, — da, niti do cela pojmiti
ga ne morejo. Tu dela le samo božja moč.
Temu priča naslednje: Vzvišeni, nadnaravni, neprispo-
dobljivi značaj Jezusa Kristusa, ustanov-
nika krščanstva  (O božanstvu Kristusovem
bodemo v naslednjem oddelku obširneje govorili).

Božanska popolnost Jezusovega življenja.

Svetost Njegovih zapovedi.

Vzvišenost Njegovega nauka.

Način Njegovega govorjenja.

Veliko število Njegovih čudežev, kijih pripozna-
vajo Njegovi najhujši sovražniki.

Moč Njegovega križa.

Vse okolnosti Njegovega neizrekljivega trpljenja,
katero je bilo že davno prej prerokovano.

Slavno Njegovo vstajenje, ki je je že preje o b
različnih prilikah štirinajstkrat
prerokoval  svojim učencem.

43  —

Nevernost Njegovih apostolov, ki jih je komaj
najjasnejši dokaz uveril, da je res vstal.

Njegov vnebohod vpričo več nego
petsto navzočnikov.

Nadnaravni razvoj in širjenje Njegove cerkve
kljubu^ vsem nasprotujočim zaprekam.

Čudeži, katere so po vsem svetu delali Njegovi
apostoli: ti izprva tako boječi in nevedni ribiči, a
sedaj naenkrat postali največji uči¬
telji in osvojitelji sveta.

Nadnaravna hrabrost devet milijonov krščanskih
mučenikov.

Veleumi cerkvenih učenikov, ki so s svojimi du¬
hovitimi razlagami krščanskih resnic pobijali vse krive
nauke.

Sveto življenje kristjanov v primeri z naravno
slabostjo in popačenostjo človeštva.

Velika izpremena, katero je provzročilo krščan¬
stvo v človeški družbi ob vseh časih in jo, kjerkoli
se širi, provzročuje še danes Končno obstoj krščan¬
stva, neizpremenljivost njegovega nauka, njegove ka¬
toliške hierarhije; nerazpadljivo edinstvo v sredi toli¬
kih držav, ki nastajajo in propadajo ali se menjajo.

Ali ne uvidaš, da vse to priča, kako je tu prst
božji?  Kateri človek bi si namreč mogel izmisliti,
ali izvesti ali vse čase celo vzdržavati tako velikan¬
sko delo!

Torej, ljubi prijatelj, prava vera biva; ena
e d i n a j e tista pt.ava  v e ra,  in ta je krščan¬
ska vera. Edino ona je religija, t. j. vez,  ki
nas spaja z Bogom, našim Stvarnikom in našim Očetom.
Ona edina nam podaja pravi verski nauk, t. j. oni
nauk, ki ga nas uči Bog o sebi, o svoji naravi, o
svojih delih, o nas samih, o našem namenu in naših
dolžnostih.

Vse druge tako imenovane vere, ki učč, kar
krščanstvo zametava, in zamotavajo, kar krščanstvo
uči, — judovska, 1 ) mohamedanska, poganska ali naj

') Kar se tiče judovske vere, je treba razločevati. Ta je
bila po božjem namenu le priprava za prihod Mesijev. Pred

44

se imenujejo že kakorkoli, vse so krive in vse te
krive vere so — človeške iznajdbe, a vera,
prava vera je božja naredba. One so le pre¬
drzni, roparski posnetki prave vere, kakor je pona¬
rejen novec le zla ponaredba pravega novca. Kaj bi
ti, dragi prijatelj, rekel človeku, ki bi trdil, da so vsi
novci dobri, ne da bi ločil pravili od ponarejenih?
»Norec  j e“, bi mu ti rekel. — A še veliko ne-
umneje je trditi kar tja v en dan: »Vse vere  so
d o b r e.“

To bi bila brezmejna neumnost, ako bi ti to trdil
iz nevednosti ali lahkomišljenosti, ali pa bi bilo grozno
brezboštvo, ako bi to govoril iz mlačnosti in malo¬
marnosti.

XIV. Ali je Jezus Kristus res več nego velik
modrijan, človeštvu velik dobrotnik ter velik
prerok P Ali je v resnici pravi Bog P

Odgovor: Slušaj ‘Njega samega:

»Da, ti si rekel,  Jaz  s e mri (Matej 26,64.;
Marka 14, 62; Luka 22, 70.)

„Toliko časa sem pri vas, in Me ne poznate?
Kdor Mene vidi, vidi tudi  Očeta." 1 ) (Jani 14,9.)
Tako je rekel Judom v tempeljnu, ko so Ga poživljali,
naj pove, če je Mesija.

Kristusovim prihodom je bila  prava vera, a odkar je Jezus
Kristus na zemlji učil, ni več prava. Judovska vera je bila tako-
rekoč neki oder za stavbo. Ko je pa stavba končana, odvzame
se oder, ker se več ne rabi in dela le golo napotje. Judje so
v svojem zaslepljenju prezrli stavbo in pazili le na oder; senco
so ohranili mesto stvari. Odkar je Zveličar prišel na svet, bi¬
vajo Judje brez svojega tempelja, brez oltarjev, brez daritev,
razpršeni so po vsem svetu Ti Judje ne izumrejo, vsa stoletja
bodo ohranjeno imeli to »truplo" svoje vere Tako je namreč
Jezusovo prerokovanje o njih za vsa stoletja. Jezus, večna res¬
nica, se pa ne moti.

‘) Te zadnje besede je Jezus govoril pred svojim trp¬
ljenjem, ko Ga je Filip prosil, naj pokaže Očeta. One prej pa je
izgovoril pred velikim duhovnikom, ko Ga je ta zarotil „pri
živem Bogu“, da naj pove, ali je res Sin Božji. Jezus je potrdil
in še dostavil: »Posehmal bodete videli Sinu človekovega sedeti
na desnici vsemogočnega Boga in priti v oblakih neba.

45

Napisati bi morali veliko knjigo, da bi na ta
vprašanja dovolj odgovorili. Omenil sem jih že neko¬
liko v prejšnjem oddelku, govoreč o božanstvu krščan¬
ske vere.

Treba je, da še enkrat o tem govorimo in da si
utrdimo podlago, na kateri je vsa naša vera.

Jezus Kristus je evangeliju središče. 1 )

1) Premišljuj velikost in Vzvišenost Njegove osebe
in jo primerjaj z največjimi možmi! Vsi umrjč, narede
sicer nekoliko šuma ali ropota, ko žive; morebiti celo
vznemirijo svet; — a ko umrjč, kaj potem? Njihovo
ime se seveda izprva hvali ali graja, a pozneje se nihče
ne briga za nje. Morebiti žive v kaki stari knjigi. Ni
jih več na svetu. Edino Jezus Kristus še živi
in bode vedno in povsod živel. On je prisoten na svetu,
danes kakor pred 1900 leti. V Parizu, v Londonu, v
Rimu, v Petrogradu, v Aziji, v Ameriki, povsod Ga lju¬
bijo in sovražijo prav tako, kakor ko je še živel zemsko
življenje. On je, okolu katerega se vrtč vsa vprašanja,
ki svet pretresajo, on je središče, na katero merijo vsa
vprašanja, ki se tičejo človeškega srca. On živi, govori,
zapoveduje, uči, prepoveduje in razvija svoje mogočno
življenje v krščanstvu. On je tudi začetek, duša in vse¬
bina vsemu krščanstvu. Usoda krščanstva je usoda Je¬
zusa Kristusa, zakaj krščanstvo ni nič drugega
nego nadaljevanje življenja Jezusa Kristusa
v vseh stoletjih. Življenje Kristusovo je torej svetovno
dejstvo, neprestano, resnično, ki deluje devetnajst sto¬
letij. Vpisano je z debelimi črkami takorekoč v vse
generacije človeškega rodu, v vse dežele, vsa ljudstva.
Njegovo življenje je edino svoje vrste.  Vse
drugo življenje je omejeno po prostoru, a Njegovo
pronica ves svet. Vse okrog Njega preide, vse umira,
a edino On, edino On živi in bode živel za

') Evangelij je zgodovina o Jezusu Kristusu, ki so jo spi¬
sali očevidci med očevidci, t. j. med Judi in prvimi kristjani.
Evangelisti so bili najsvetejši možje, ki so dali življenje za res¬
nico svojih besedi. Čitaj sv. evangelij in resnica se ti pokaže
sama. Celo neverni Rousseau je rekel: „Take zgodovine si
nihče izmisliti ne more. Ako bi kdo si izmislil tako knjigo, bil
bi še zanimivejši mož, nego je povestin junak sam.“

46

vselej. On je torej več nego človek. Prav
je rekel Napoleon: „To mislim, da poznam človeka;
ta pa, to vam povem, ta je več nego  človek."

2) Drugo čudno dejstvo, edino Jezusu Kristusu
lastno, je, da je Njegovo življenje, ki napolnuje po
Njegovem prihodu ves svet, tudi napolnjevalo svet že
pred prihodom, in sicer že od začetka sveta Za istega
Jezusa, za katerega so živeli, živč in bodo živeli vsi
kristjani, so živeli tudi vsi rodovi vernikov starega
zakona, patrijarhi, Mozesovi učenci, preroki. Vsi so v
Njega verovali, v Njega so upali, Njega so pričakovali
in Ga ljubili.

Kakor solnce na poldanski višini razsvetljuje i
one dele, katere je že prešlo, i one, katere še preide:
prav tako Jezus Kristus kot središče človeštvu, oživlja
in razsvetljuje vse, preteklost, sedanjost in prihodnjost.

3) Jezus Kristus, On edin je tip popolnosti, vzor,
po katerem se mora ravnati nravnost in izobraženost
vsega sveta f  primer, po katerem se mora vse človeštvo
prenoviti in se očistiti napak. Kaj je čednost kaj
drugega nego posnemanje Jezusa Kri¬
stusa?

Nikjer nimamo nikakega vzora popolnosti niti pri
Judih, niti pri Grkih, niti pri Rimljanih niti kje drugje,
da bi se mogel primerjati Jezusu Kristusu On je On,
On samostojen On, On je edin, visoko
nad vsem  je  On.  Glede na popolnost opažamo
med ljudmi vedno neko t k mo vanj e v krepostih, drug
prekaša drugega ali ima pa sebi enake. A Jezus
Kristus je izjema. Njegovo popolnost je
nemogoče primerjati s popolnostjo ljudi.
Čigavo ime hočete postaviti poleg Njegovega? Koga
si upate primerjati ž Njim? Svetniki so sicer junaki v
krepostih, a niso nič druzega nego posnetki po Jezusu
Kristusu.

Nihče ne misli na to, nihče ni mislil na to, da bi
se smatral Njemu enak, zakaj vsakdo ve, da tu ne gre
za tekmovanje. Vse obledi pred Njegovo lučjo, kakor
oblede vse zemske luči, kadar solnce posije. Saj je On
sam rekel: „Jaz sem luč sveta." (Jan. 8, 12 in 9, 5.)

47

Ta nadnaravna popolnost je edina prikazen svoje
vrste. Ona je bila, kakor Njegov nauk pri tej priči
dovršena. Ta edina prikazen ne pripada nobeni šoli,
niti modroslovski, niti bogoslovski. Nikakega pričetka
nima, iz katerega bi bila izšla. Ta prikazen je
večna pričujočnost, prisotnost popol¬
nosti  je — in  to  je  Bog.

Drugo čudovito edino Jezusu lastno svojstvo je:
da je ta Njegova božja popolnost, toliko vzvišena nad
človeštvom, docela nedosegljiva naši slabosti. A obvsem-
tem je vendar le najpraktičnejše, najlažje posnemati,
najplodovitejša in prav za prav edina, koja ima posne-
matelje in učence.

Ona je za vsakega, za otroka in za starčka, za
nevedneža in za učenjaka, za reveža in za bogatina,
kakor tudi za začetnika in izvežbanca. Za vsakega je,
kakor za vse. Kdo ne vidi v tem božjega prsta? Ali
je človek,  ki bi to zamogel?

Zadnje svojstvo popolnosti Jezusove—nadnaravno
in njemu edino lastno, kakor vsa ostala svojstva —
je, da Njegova popolnost na noben način
ni pretirana.

Človek vedno pretirava.  Ker se čuti sla¬
bega in se boji, da bi zgrešil, zato gre celo v do¬
brem predaleč.  Sveti Vincencij Pavlanski je bil
ponižen, a zdi se, da je pretiraval, ko je samega sebe
cenil premalo; sv. Karol Boromejski je bil strog, toda
njegova strogost je strašljiva; sv. Frančišek je bil ubog,
a mi se zgrozujemo tega uboštva. Človeška slabost biva
celo v junaških krepostih."

A vjezusu Kristusu pa je dobro popol¬
noma resnično — nič pretiranega'  Popolnost
božje narave se razodeva ter združuje z vsemi pleme¬
nitimi čuvstvi človeške narave. V Njem se vidi cel
človek, Bog in človek ob enem, popoln in ves. Radi
tega pa tudi ni ta vzor popolnosti strašljiv, ampak mil,
nežen in ljubezniv. Predpodoba popolne a dosegljive
čednosti je ta človek, upodobljen po Bogu-človeku in
prav tako pravi človek kakor pravi Bog. Kak edin

48

čudež je torej Jezus Kristus! Kdo more utajiti,
da ni tu „prst božji".

4)  In njegov nauk!  Že devetnajst stoletij se
ga oklepajo mali in veliki narodi. Največji duhovi so
se ž njim pečali, ga razmišljavali, proučevali, a tudi
napadali. In kdo je bil v stanu dokazati mu že kako
zmoto? Ta nauk vedno ostane, kar je: „luč sveta."
Vsak poskus, da bi se uničil, vedno v novo dokazuje,
kako resnično je mojstrovo prerokovanje. „Nebo in
zemlja bota prešla, a moje besede ne bodo pre¬
šle." (Luka 21, 33.)

Kjer se oznanja Njegov sveti nauk, tja prodre
tudi omika, nravno in umstveno življenje, napredek
prosveta; kjer se pa ne oznanja, tam vlada propalost,
zaspanost, surovost, barbarstvo, duševna smrt in to tem
bolj, čim manj vlada Kristusov nauk.

Jezusa Kristusa nauk  nam je vtemeljil vso
prosveto. Vodnik in luč je vsemu človeškemu razumu
in modroslovju.

»Nikoli ni noben človek tako govoril,
kakor ta človek“,  rekli so Judje. (Jan. 7, 46.) In
zares, odpri evangelij, kjer hočeš; kaka rajska nedolžnost
in priprostost! . . . Jezus uči, kar vidi in kar
ve. Nikoli se ne prička, nikoli ne doka¬
zuje. Dovolj je Njegove besede, ker ve, da
je Njegova beseda resnica.  On je stalen v
svojem nauku, On le trdi. Samo Bog, ki je človek po¬
stal, in ki se sedaj do ljudi zglasuje, more tako govoriti.

Se več: Jezusova beseda se sama dokazuje Saj
Jezus vedno povdarja svoje božanstvo. Samega sebe
imenuje: Boga, Sina Božjega, Kristusa (Mazi¬
ljenca Gospodovega). Resnico, Življenje,
Odrešenika in Zveličarja, Mesija. 1 )

') Z izrazom »Sin Božji" ni niti Kristus niti Judje niso mi¬
slili »kakega poštenega človeka, prijatelja božjega, otroka bož¬
jega". On sam in njegovi poslušavci so razumevali v tem izrazu:
»Božjo Besedo, drugo osebo sv. Trojice, večnega in edinega Sinu
Božjega, ki je Bog kakor Bog Oče in Bog sv. I)uh.“ Ko se je
Jezus pred Kajfo slovesno izjavil: »Jaz sem Sin Božji", tedaj so
veliki duhovniki in farizeji zakričali, »da Boga kolne", in so Jezusa
obsodili na smrt »kot bogokletnika, ker sam sebe dela Boga."
(Matej 26. pogl., Marka 14. pogl., Luka 22, Jan. 8, 54).

49

„Ako si ti Kristus, (Maziljenec Gospodov, priča¬
kovani Mesija), povej nam naravnost", rekli so mu
Judje. A On je odgovoril: „Pravim vam in ne veru¬
jete. Čudeži, ki jih Jaz delam v imenu svojega Očeta,
ti spričujejo o Meni. ,.Jaz in Oče sva eno.“ Judje
pa, namestu da bi mu verjeli, Ga hočejo kamenati „Za-
kaj me hočete kamenati?" vprašal jih je Jezus. „Radi
tvojega b o g o k 1 e t s t v a; i n k e r sesamega
delaš Boga, ko si človek."  (Jan. 10, 24—34.)

Samaritanka Mu govori o Kristusu Odrešeniku, ki
bo ljudi odrešil in jih resnico učil. A On jej pravi:
Jaz sem, ki s teboj govorim."  (Jan. 4, 26.)

Drugi pot je učil množico, ki se je okoli Njega
zbrala, rekoč: „Resnično, resnično vampovem,
kakor Oče mrtve obujuje in oživlja, tako
tudi Sin oživlja, katere hoče, da vsi časte
Sinu, kakor častč Očeta. Kdor Sinu ne časti,
tudi ne časti Očeta."  (Jan. 5, 21. 23.)

Nikodem, učen Jud, pride k Njemu, da bi slišal
Njegov nauk. Temu pravi: »Nihče ni šel v nebesa,
kakor kateri je prišel iz nebes, Sin
človekov, ki je v nebesih. Zakaj Bog
je svet tako ljubil, da je dal svojega
e d i n o r o j e n e g a Sinu, da, kdor koli
vanj veruje, se ne pogubi, temveč
ima večno življenje. Bog je svojega
Sina na svet poslal, dabibilsvetpo
Njem zveličan. Kdor vanj veruje, ne
bo sojen; kdor pa ne veruje, je že
sojen, ker ne veruje v ime edino-
rojenega Sinu  Božjega."  (Jan. 3, 13 - 18.)

Sleporojenca ozdravi. Ko so ga farizeji vrgli iz
sinagoge, je rekel, da je njegov dobrotnik vsaj prerok,
pride zopet k Jezusu in pade na kolena. Jezus ga
vpraša: „Veruješ li v Sina  Božjega?"
On je odgovoril in rekel: „Gospod ! kdo je, da veru¬
jem vanj?" In Jezus mu je rekel: »Videl si Ga in
kateri s teboj govori,  On  je.“ On pa je rekel:
„ Gospod! verujem." In ozdravljeni sleporojeni je padel
pred Njim in Ga molil. (Jan. 9,35—38.) Kaj zahtevaš še več?

4

50

Judom je rekel: »Abraham, vaš oče, se je silno
veselil, da je videl moj dan “ Judje so mu pa rekli:
„Še petdeset let nimaš, in si Abrahama videl ?“ (Abra¬
ham je živel 2000 let pred Kristusom) „Preden je
bil Abraham, sem Jaz.“  (Jan. 8, 56—58.) Sestri
Lazarjevi, ki ga je prosila, da bi obudil njenega brata,
pravi: „ J a z sem Vstajenje in Življenje;

kdor v Me veruje, bo živel, čeprav umrje. In kdorkoli
živi in veruje, ne bo umrl vekomaj. Veruješ to ?“ Marta
mu odgovori: „Da, verujem, Gospod! da si Ti Kri¬
stus, Sin živega Boga,  ki si na ta svet prišel!“
Malo potem, ko pride h grobu Lazarjevemu, govori:
„Oče! zahvaljujem Te, da si me uslišal. Jaz sem vedel,
da me vselej uslišiš. A radi ljudstva, ki okoli stoji,
sem rekel, da veruje, da si me Ti poslal." In z moč¬
nim glasom zavpije: „Lazar, pridi vun“, in ki je bil
mrtev, je zdaj vun prišel, povezan na rokah in na no¬
gah s povoji. (Jan. 11, 25—44.)

Navesti bi morali ves Janezov evangelij. Prečitaj
pred vsem pazno Njegove vzvišene govore pred zadnjo
večerjo v evangeliju sv. Janeza 14. poglavje, vrsta 6,7,
9, 13, 15, 23. V onem svečanem trenotku pravi aposto¬
lom: „Jaz sem Pot, Resnica in Življenje.  —
Nihče ne pride k Očetu drugače nego po Meni. Ako
bi Mene poznali, poznali bi gotovo tudi Mojega
Očeta. Kdor mene vidi, vidi tudi Očeta.
In karkoli bote Očeta v Mojem imenu prosili, to
bom storil, da bo Oče v Sinu poveličan.
Ako Me kdo ljubi, spolnoval bo Moje besede in Moj
Oče ga bo ljubil, in bova k Njemu prišla,
in pri Njem prebival  a." Do križa in na križu
še kaže Jezus Kristus, da je Bog, in da govori kot
Bog. Skesani razbojnik na Njegovi desnici, ki se je
bil izpreobrnil, vzdihne: „Gospod! spomni se me, kadar
prideš v Svoje kraljestvo." In Jezus mu je rekel: „Še
danes boš z Menoj v raju." (Luka 23, 42 in 43.)

Končajmo. Neverni Tomaž noče verjeti, da je
Kristus od smrti vstal, a ko vidi svojega Gospoda in
učenika pred seboj in se na Njegovo povelje dotakne
Njegovega telesa, tedaj pade na kolena in vsklikne:

51

„Moj Gospod in moj Bog!" A Jezus ga zato ni
karal, ker Ga je imenoval Boga, ampak je še celo za¬
trdil in rekel: „Ker si Me videl, Tomaž, si veroval.
Blaženi oni, ki me ne bodo videli, a bodo
verova  1 i.“ (Jan. 20, 28 in 29.)

Glej, kake besede! kako vedenje! kako veličan¬
stvo! Kako se pusti imenovati Boga! Kako govori kot
Bog! Kako si prisvaja božja prava: vero, obožavanje,
da Ga molijo, ljubezen, žrtev!

Zato je zaključek temu odstavku jako kratek in
enostaven: Ali je Jezus govoril resnico ali je ni govo¬
ril ? Kako tretje vprašanje je nemogoče.

1. ) Ako govori resnico, tedaj je v resnici to, kar
pravi, da je Bog, večni Sin živega Boga, slavljen od
vekomaj do vekomaj — in potem so vse Njegove be¬
sede, vsa Njegova dela, Njegovi čudeži in vsa Njegova
slava lahko razumljiva, zakaj Bogu ni nič nemogočega.

2. ) Ako ne govori resnice, tedaj je (strah me je
napisati to bogokletstvo, dasi ga le zato napišem, da
ga zavrnem) — tedaj je bil norec in goljuf.

Norec, ako bi se ne zavedel, kaj govori in kako
ravna; goljuf, ako bi pri polni zavesti lagal. Ai se
drzneš kaj takega le samo  mi  s 1 i t i — Jezus
Kristus kratkomalo imenovan največji modrijan, celo
po sovražnikih kot tak priznan, naj bi bil norec?Jezus
Kristus, najkrepostnejši, najsvetejši izmed ljudi, čemur
morajo tudi njegovi nasprotniki pritrditi, da bi bil laž-
njivec, bogokleten goljuf?

Človek, ki bi se drznil kaj takega trditi, bi moral
izgubiti ves razum in vsako nravno čuvstvovanje.

Tedaj je Jezus Kristus  Bog.

Stavimo si Ga pred svoj razum takšnega, kakor
je bil pred Kajfom v dan Njegovega trpljenja. Zakli¬
njam Te pri živem Bogu“, rekel mu je veliki duhov¬
nik, „da mi poveš, ako si Ti Kristus, Sin
Božji?“  In Jezus odgovarja: „Da, ti si rekel,
Jaz  se  m.“

Tej rotitvi moraš ali verovati ali ne. Tretja pot
ti ne preostaja.

4 i>

— 52

Ako veruješ, tedaj moli Jezusa, zakaj tvoj Bog
je. Ako ne veruješ, tedaj smatraj tega človeka, ki tako
govori, ali 1.) za nesrečnega neumneža, ki ne ve, kaj
govori in Ga preziraj, ali pa 2.) za goljufa in potem
Ga obsodi z Judi, zavrni ga od sebe, križaj Ga in iz¬
reci nad Njim smrtno obsodbo radi bogokletstva — saj
bi bil to stokrat zaslužil.

Dvoje je mogoče, ali pripoznaj evangeljskega Boga
in človeka Jezusa Kristusa popolnoma, kakršen je v
evangeliju, ali pa ga do cela zavrzi; — „kdor ni zanj,
je proti njemu“. Kdor Ga ne moli, ne more Ga obču¬
dovati in slaviti kot modrijana, kot velikega moža, kot
svetnika!

Z ozirom na nadnaravni Kristusov značaj, z ozi¬
rom na Njegove besede, Njegove trditve, Njegove ču¬
deže in Njegovo veliko delo t. j. krščanstvo
je za pametnega in odkritosrčnega človeka le ena pot,
in ta je padi na kolena, moli brezkončno,
usmiljenega Boga, ki je svet tako ljubil, da je dal
svojega edinorojenega Sina za nas in vzklikni s sve¬
tim Tomažem: „D o minus meus et Deus meus.
— Moj Gospod in moj Bog!“

XV. Veliko ugodneje je biti protestant nego li
katoličan. Pa saj je to skoro vse eno: kato¬
ličan ali protestant, kristjana sta oba 1

Odgovor: Da, prav praviš, skoro  vse eno, prav
kakor je ponarejen denar skoro  enak pravemu de¬
narju. Edin razloček je, da je eden dober, a drugi na¬
pačen. V verskih stvareh se ne vpraša,
kaj je ugodno, ampak kaj je resnično.

Ne žabi, dragi prijatelj, glavnega načela: Med
resnico in zmoto ni nič v sredi.  Kar ni res¬
nično, je napačno, in kar ni napačno, je resnično. V
verskih stvareh je to načelo mnogo važnejše nego v
kaki drugi znanosti. Le ena vera je prava vera,
to smo videli — vera Jezusa Kristusa, ki obsega vsa
stoletja, vse narode, vse ljudi in se zove radi tega
katoliška t. j. splošna.

53

Protestantizem ni ta vera Kristusova, torej pro¬
testantizem ni prava v vera, napačna je, zmotna in po¬
pačenje krščanstva Že to bi bilo dovolj, toda idimo
dalje in si stvar preiskujmo natančnejše.

jezus Kristus sam je utemeljitelj krščanstva in
njega edin Gospod. Tega tudi še ni nihče tajil. Potem¬
takem nima noben človek pravice učiti in prepovedovati
vere krščansko, ako ni pooblaščen od Jezusa Kristusa.
Recimo, da bi ti rekel: „Prijatelj, kaj ne ti si kristjan?
Krščanska vera te uči to in to resnico, nalaga ti to in
to dolžnost, a jaz sem vse to preuredil (reformiral). Ni
treba, da bi vse veroval. Od te in te dolžnosti, ki ti je
nadležna, te oprostim; kar ti tvoja vera prepoveduje,
ti jaz dovoljujem i. dr.“ Kaj si boš mislil o meni? Za¬
vrneš me, rekoč: „Kdo pa si ti, ki to delaš? Moja vera
ima le enega Gospoda in Učitelja in ta je Jezus Kri¬
stus. Ali te je on poslal? Na kak način in kdaj? Do
kaži mi svoje božje poslanstvo!"

Ko se je v današnjem času na Francoskem Chatel,
ustanovnik tako imenovane francosko-katoliške cerkve,
v Nemčiji Ronge, ko je v 4. stoletju Arij in ko so se
pred tremi stoletji Luter, Kalvin, Cvingli proglasili za
take reformatorje krščanstva, zavrnili bi jih lahko s tem
enostavnim vprašanjem in jih ustavili.

In v resnici so jim mnogi stavili to vprašanje, a
niso dobili odgovora; le nizke strasti so pripravile ljudi
do tega, da so sprejeli novo vero. In zares je bila ta
zelo ugodna človeškemu nagnenju. Odpravili so vse,
kar je bilo nadležno, težavno; pokorščino pravim cer¬
kvenim poglavarjem, potrebo dobrih del, spokorna dela,
post in zdržek, izpoved, neoženjenost duhovnikov, redov¬
niške obljube i. dr. Vse se je odpravilo, vsakemu naj bi
bilo kot pravec vere in del sveto pismo, katero
pasme vsakdo tolmačiti, kakor mu drago.

Razun onih, ki so poslani od Jezusa Kristusa,
nima nihče pravice učiti krščanske vere. Kdo pa so
ti poslanci, ti poglavarji svete vere, ti zakoniti pastirji
krščanskega ljudstva? Kako naj jih spoznamo? Po
dveh zelo enostavnih resnicah.

54

Čitaj najprvo vsa ona mesta v svetem evangeliju
našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer postavlja svetega
apostola Petra za vrhovnega poglavarja svete cerkve
t. j.'vsth kristjanov in ukazuje njemu in vsem drugim
apostolom učiti Njegovo vero med vsemi narodi.

Drugič opazuj veliko zgodovinsko dejstvo, ki je
tako jasno in neovrgljivo, da si ga ne upajo tajiti niti
protestantje, namreč dejstvo, da si od sv. Petra pa
do sedanjega papeža, kot rimskega škofa in načelnika
vesoljni katoliški cerkvi, v nepretrgani vrsti slede
papeži.

1. ) Ali more sploh kaj biti jasnejšega, nego so
Kristusove besede, ki jih je govoril sv. Petru? „Ti si
Peter (t. j. skala) in na to skalo bom zidal svojo cerkev
in peklenska vrata je ne bodo zmagala.
In tebi bom dal ključe  nebeškega kraljestva; in
karkoli boš zavezal na zemlji, zavezano bo tudi v
nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, razvezano
bo tudi v nebesih." (Mat. 16, 18, 19.) S temi besedami
je bil sv. Peter po Jezusu Kristusu postavljen za vrhov¬
nega poglavarja, za nepremakljiv temelj, za vrhovnega
pastirja sv. cerkve in vsem ostalim njegovim učencem.
Tako so umevali te besede kristjani vsa stoletja.

a)  Torej biva krščanska cerkev, ker je Jezus
Kristus rekel: „Mojo cerkev/ 4

bj  Samo ena je krščanska cerkev, zakaj Jezus ni
rekel: Moje cerkve, ampak: Mojo cerkev.

2. ) Katera je prava med vsemi onimi cerkvami,
ki si prisvajajo to čast? Ona, kije  sezidana na svetega
Petra, ona, ki jo vlada in poučava sv. Peter, ki živi v
svojih naslednikih. Potemtakem je to katoliška cerkev,
koje vrhovni poglavar je papež, pravi naslednik sve¬
temu Petru.

Ali more biti kaj enostavnejšega nego je ta za¬
ključek ?

Neposredno pred svojim vnebohodom je Zveličar
še enkrat zatrdil to, kar je bil rekel Petru. Iznova mu
pravi: „Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce! 44  (Jan. 21
15. 16. 17.)

55

Kar se tiče apostolov, jasne so po vsem Jezusove
besede. V evangeliju sv. Janeza v 20. poglavju, v 21.
‘in 22. vrsti čitaš, kako govori Zveličar po svojem vsta¬
jenju zbranim apostolom: „Kakor je Mene oče poslal,
tako Jaz vas pošljem, Prejmite sv. Duha!" V evange¬
liju sv. Mateja v 28. poglavju, v 19. in 20. vrsti beremo,
kako jim je govoril po svojem vstajenju: »Torej poj¬
dite in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta,
in Sina in svetega Duha. Učite jih izpolnovati vse,
karkoli sem vam zapovedal. In glejte! Jaz sem z Vami
vse dni do konca sveta." V evangeliju sv Luke v 10.
poglavju, 16. vrsta se pripoveduje, kako Zveličar raz¬
pošilja svoje dvainsedemdesetere učence, rekoč: »Kdor
vas posluša, Mene posluša, in kdor vas zaničuje, Mene
zaničuje." V evangeliju sv. Janeza v 3. poglavju, v 18.
in 36. vrsti beremo važne besede, katere Jezus ponavlja
in povdarja: »Kdor vanj (v Sina Božjega) veruje, ne bo
sojen; kdor pa ne veruje, je že sojen.“

To so Odrešenikove besede. Poglejmo Njegova dela.

3 ) Le papež in škofje, sedanji poglavarji katoliške
cerkve, so pravi nasledniki sv. Petra in drugih aposto¬
lov, ker edino oni morejo dokazati nepretrgano nasled¬
stveno vrsto od sv. Petra. Tega ne more nihče utajiti —
in sv. Peter je bil, kakor jasno in določno izražajo
Kristusove besede: vrhovni poglavar apostolom. Papežu
samemu in škofom samim veljajo one Jezusove obljube.
Zato le samo pri njih ostane Jezus do konca sveta, da
jih varuje vsake zmote v verskih in nravnih stvareh
in v delitvi zakramentov.') Njim samim je dana oblast
poučevati, pridigovati  in čuvati Kristusov nauk.
Oni so torej pravi in zakoniti pastirji krščanskim na
rodom. Le, če njih slušam, če se vedem po njihovem
nauku, le potem sem prepričan, da živim v pravi iz-
zveličavni veri.

Dragi prijatelj, le poglej, kako koristno je, ako
slušamo na ta način jasno, nezmotljivo božjo oblast

') To je, kar razumevamo z izrazom: »nezmotljivost cerkve".
Nič drugega ni torej, nego nezmotljivost Jezusa Kristusa, božja
nezmotljivost, ki jo je dal cerkvi.

56

(avktoriteto) katoliške cerkve.') Sedaj katoličan dobro
ve, kaj mu je verovati in česa naj se ogiba, če hoče
biti kristjan. Dovolj je, da posluša svojega župnika*
katerega mu je poslal škof; škofa samega pa je poslal
papež, in ta je namestnik Jezusa Kristusa, Njegov vidni
zastopnik, po katerem vedno in vedno uči in nezmot¬
ljivo odločuje, kaj se mora verovati in kaj ne.

Kako priprosto uravnano in kako lepo! Kako
edinstvo izvira iz te avktoritete' Povsod ista vera, isti
nauk: v Rimu, v Parizu, v Kini, v Ameriki, v Afriki,
v Aziji. Povsod en in isti resnični verski nauk, izha¬
jajoč s prestola Kristusovega namestnika. Povsod isto
duhovništvo, kojega vidni poglavar je papež, nevidni
pa Jezus Kristus sam. Kamorkoli prideš ista daritev,
isti obredi, isti zakramenti, ista sredstva za posvečenje
in zveličanje! Tem lepše in nadnaravnejše je to edin¬
stvo, ako se spominjamo, da je krščanska družba, ka¬
teri je na čelu papež, razširjena po vsem svetu. —
Povsod so katoličani, in to znači, kakor je sveti Av¬
guštin opomnil pred 1500 leti, že njihovo ime, zakaj
katoliško se pravi splošno; katolikom  se
pravi splošni.  Katoliška cerkev obsega vse čase.
vse dežele, vse narode.  Jezus je rekel, da se
bode katoliška veravsemna rodom oznanjevala,
predno pride sodnji dan.  (Matej 24. 14.)

Povsod, kjer se širi katoliška cerkev, širi se ob
enem krščanska svetost. Vedno in povsod privede cerkev
do vzvišene popolnosti vsakega, ki je vsprejemljiv za
njene nauke. Devetnajst stoletij je in še vedno dobiva
cerkev novih svetnikov, njen Bog in Ustanovnik Jezus
Kristus ni prenehal s čudeži potrjevati in dokazovati
svetost svojih služabnikov.

‘) Ne pa da sami tolmačimo sv. pismo kakor bi se nam
ljubilo, kar je izmed glavnih načel protestantom. Protestant
si torej sam sebi naredi vero.  Ali je pa mogoče res¬
nico si napraviti? Ali ni resnica Bog sam?  Le Bog je
od vekomaj popoln, dovršen Med protestanti je toliko ver, koli¬
kor glav in celo vsak posameznik si lahko menja vsak dan svojo
vero; le sv. pismo si namreč malo drugače potolmači. — Tako
je, ako se človek zanaša na svojo slabost.

57

Protestantizem (kakor že ime kaže, zakaj „pro-
testirati“ se pravi „ugovarjati“) je rušenje tega
reda,  seveda pod pretvezo reforme t. j. zboljšanja. Že
ime protestantizma pomen j a prevrat.

Protestantizem je razcepljen na šte¬
vilne ločine  (sekte), ki se med seboj sovražijo
in so le v tem edine, da mrzijo katoliško
cerkev.  So pa te le sekte: luterani, kalvinisti, cvin-
glijanci, valdezi, anabaptisti, pedobaptisti, prezbiterijanci,
anglikani, kvekarji, pietisti, metodisti i. dr., vseh skupaj
do dvesto 1 ; ločin. Protestantizem je verska
anarhija, verska brezpostavnost.

Protestantizem jezavrgeltemelj vere,
namreč učno oblast  — in torej nezmotljivost
učeče cerkve, pravih pastirjev in učiteljev narodov.
Tako je napa! krščanstvo v njegovem bistvu. Prote¬
stantizem tako lepo govori o veri|, a v resnici je pa
razrušil vero t. j. podložnost pameti in srca božji ob¬
lasti (avktoriteti). In zares, protestant veruje le
lastni razlagi sv. pisma.  Torej odstavlja one,
ki jih je Jezus Kristus postavil za sodnike v perečih
vprašanjih, in samega sebe postavlja na njih mesto.
Protestant veruje svojemu razumu, a ne božji besedi.
Vere nima nikake, ima le neko mnenje, ki je pa iz-
premenljivo, kakor on sam; in temu mnenju veruje.
Tako mi je govoril o protestantizmu nedavno učen pro¬
testant, ki se je pa vrnil h katoličanstvu.

Radi tega se protestantizem oklene vsakega no¬
vega nauka in mnenja. — - kakor veter vleče — vsako
leto, da, vsak dan svoje veroizpovedanje. Kar je včeraj
učil, danes zavrže, in zastonj iščeš v njem najglav-
nejših znakov: starosti, edinosti, splošnosti, stalnosti.
Rad bi videl protestanta, ki bi vedno enako od¬
govoril, kaj je resnica, kaj veruješ in kaj mora
vsakdo verovati, ako želi ostati kristjan. Že pred
1600 leti pa je rekel Tertulijan Montanu:

') Sedaj jih štejejo že nad tristo.

Opomba prelagateljeva.

58

„Ti menjaš svoje mnenje, torej se
motiš."

Časih zbudi protestantizem v svojih spoznavavcih
krepostno življenje in to zato, ker si je sredi podrtin
ohranil še nekaj resnice. A lahko rečemo, da te kre¬
posti ne vzniknejo iz protestantizma, ampak da obsta¬
jajo kljubu protenstantizmu, v resnici pa so katoli¬
škega izvira in pripadajo sv. cerkvi, ki jo je popustil
protestantizem. Čim bolj je k do p r o tes ta n t, t e m
manj je krščansko kreposten, a tem bolj
protestantje krepostni, čim bolj se pribli¬
žujejo nam.  Po vsej pravici se je govorilo o an¬
gleškem protestantizmu, da je med vsemi sektami naj¬
manj popačen, ker je bil najmanj reformiran. ’)

Protestantizem zameta prav tisto, kar je v veri
tolažilnega, nežnega in ginljivega: Prisotnost Jezusa
Kristusa v zakramentu ljubezni; sveto izpoved, to so¬
dišče usmiljenosti in odpuščanja; ljubezen do blažene
Device Marije, Matere Zveličarjeve; ki jo je dal On
sam ob svoji grenki smrtni uri nam za mater; pripo-
ročitev do svetnikov, teh naših poveličanih bratov,
naših prijateljev, ki so že pred nami šli v večno do¬
movino in nam kažejo pot po svojem zgledu i. dr.

Protestantizem nima nikakega pravega bogoslužja,
zakaj to, kar se godi v onem velikem praznem pro¬
storu, ki ga imenujejo cerkev, ni vredno — tega imena.

Ali si že kdaj vstopil vanj? Na prvi mah se^ti
je zdelo, da so to skupščine polne verskega duha. Če
si pa dalje ostal, nisi si misliti mogel, kako da bi bil
tu notri Bog s posebno ljubeznivostjo pričujoč.

Glavna napaka protestantizmu je —
odkrito govorimo — ošabnost. Zato nima
svetnikov, nikdar še ni vzgojil prave  usmi-

‘) Zadnjih 30 let opažamo, da dobri in pobožni prote¬
stantje — posebno učenjaki — očitno po tem hrepenč, da bi se
združili s katoliško cerkvijo. Njih vera se le še po imenu ime¬
nuje protestanska. V številnih stvareh posnemajo nas. Mnogi
se že imenujejo katoličane.  Mnogi zlasti na Angle¬
škem častč Devico Marijo, verujejo na sv. mašo i. dr. Počasi bo¬
deta zdrav razum in smisel za resnico premagala predsodke in.
strankarstvo.

59

ljene sestre t. j. ponižne, ljubeznipolne dekle božje
in Njegovih revežev. Protestantski misionarji
so pravzaprav le trgovci s sv. pismom.
Primerjaj jih z apostoli ali z našimi katoliškimi misi¬
onarji, ki so po apostolih podedovali gorečnost, usmi¬
ljenost, potrpljenje in vero! Kaka ti razlika!

Protestantski duhovniki pridig ujejo
brez božjega poslanstva.  S kako pravico po¬
učujejo druge? Sami priznavajo, da niso v ničemer kaj
več ali kaj višjega nego drugi ljudje. 'Saj so vsi kri¬
stjani duhovniki, pravijo, in po mnenju mnogih tudi vse
kristjanke. Odkod imajo torej pravico svojim bratom
razlagati besedo božjo ? Ali so nezmotljivi ? Kot za¬
konski možje niso več možje božji, zaročniki cerkvi,
darežljivi in požrtvovalni možje.

Ponovimo vse v kratkem! Protestantske sekte,
tako starejše, ki so nastale pred tremi stoletji, kakor
tudi novejše, ki nastajajo v našem času kot pomno¬
žene izdaje taiste vere -— one nasprotujejo jasnim be¬
sedam Jezusa Kristusa, nasprotujejo zgodovinskemu iz¬
ročilu vseh stoletij, kakor tudi ideji neizpremenljivosti,
edinosti in popolnosti, katero mora imeti vsako delo
božjih rok. Radi tega pa tudi ne morejo biti „e n a,
sveta, splošna cerkev"  ali družba učencev
Jezusa Kristusa, katero so ustanovili pred devetnajst
stoletji^ apostoli tega božjega Učitelja.

Čudno je to, da se ni še nikdar  slišalo, da bi
kak dober, v svoji veri dobro poučen in v
resnici pobožen -katoličan postal pro¬
testant.  Nasproti pa so oni protestanti, ki se povr¬
nejo v katoliško cerkev, kar priznavajo protestantimi
sami, najučenejši in najpobožnejši ljudje.

Posebno v naših časih se vračajo protestantje ob
smrtni uri v naročje katoliški cerkvi; nasprotno se pa
še ni nikdar slišalo, da bi kak katoličan postal pro¬
testant v tem resnem trenutku, ko stopi duša pred
večno Resn co, da jo ta sodi. — Edino ta izkušnja
bi zadostovala, da nam pojasni, kako protestantstvo
ne more veljati in da je le „katoliška vera edino
prava".

60

Torej — biti kristjan inbiti katoličan
je eno ter isto. Zunaj katoliške cerkve ni pravega
krščanstva. Že pred 1600 leti je rekel škof in muče¬
nik sv. Ciprijan: „K d o r nima cerkve za mater,
ne more imeti Boga za očeta."

Torej trditi, da je vse eno, naj sem katoličan ali
protestant ali razkolnik, je isto, kakor reči: ,Jaz imam
pravo vero, naj sem pogan, turek, j ud ali kristjan."

X VI. Pošten človek ne sme izpreminjati svoje
vere. Ostani pri oni veri, v kateri si rojen.

Odgovor: Res je,ako si rojen v pravi
veri t. j. v katoliški veri, potem le ostani
katoličan.  Ako pa nisi imel te sreče, da dospeš do
spoznanja prave vere, tedaj ni ne le dovoljeno, ampak
neobhodno potrebno, pod smrtnim grehom je potrebno,
da ostaviš zmoto, v koji si rojen in odgojen, in se
okleneš resnice.

To ni odpadništvo. Odpadnik je le oni,
ki zapusti resnico in se oklene zmote.

Zapustiti zmoto in se okleniti resnice, znači spol¬
niti božjo voljo, delati po svoji vesti, izvršiti najsve¬
tejšo dolžnost. Tak korak pa je povsem razborii,
zakonit in pravičen. Da, to je čin junaške kre¬
posti,  zakaj, kdor se izpreobrne, izpostavljen je skoro
vedno zaničevanju in žaljenju, ali vsaj prošnjam in
solzam svoje družine, svojih prijateljev ali dosedanjih
verskih tovarišev. V takem položaju naj se spominja
Zveličarjevih besed, ki jih je govoril ob razpošiljanju
svojih apostolov: „Nikar ne mislite, da sem prišel

mir prinest na zemljo; ne miru, ampak meč sem
prišel prinest.  Prišel sem namreč razdvojit
sina od očeta, hčer od matere. . . In člove¬
kovi sovražniki bodo njegovidomači. Kdor
ljubi očeta ali mater bolj kot Mene, ni
Mene vreden. In kdor ne vzame svojega
križa in ne hodi za Menoj, ni mene vreden.
— In bodete so v ra ž e n i o d vseh radiMojega

61

imena; kdor pa vstraja do konca, ta bode
zveličan." (Matej 10, 34—38 ter 22.)

Slavna protestantka, gospa Staelova, se je v nekem
prepiru uprav radi tega vprašanja, ali se sme preme-
niti vero, zatekla do doberkupega izgovora, češ: »Jaz
hočem živeti in umreti v veri svojih o č e t o v.“ A njen
duhoviti nasprotnik jo zavrne: „Jaz pa v veri svojih
d e d o v.“

Naj le protestantje preiskujejo zgodovino, vedno
bodo našli oni neizbrisljivi napis, ki je ob enem nji¬
hova obsodba: »Protestantizem  je  1500 let
pozneje nastal, nego krščanstvo."

XVII. Katoliška cerkev se je preživela.

Odgovor: Katoliška cerkev biva 1900 let in skoraj
tako dolgo se sliši to besedovanje. Vsak brezbožnik,
vsak odpadnik v vseh stoletjih si je domišljeval, da
je doživel konec katoliški cerkvi. Vsakdo misli, da
je uprav on pozvan, da zapoje nagrob-
nico papeštvu,  katoliškemu svečeništvu, sveti
maši in starim verskim naukom; — a kljubu temu
ni še nikdar do tega prišlo.

Ze v prvem stoletju krščanstva je neki rimski
namestnik pisal cesarju Trajanu: „Kmalu bode vsled
ukazanega preganjanja zatrta ta sekta (krščanstvo), in
nič več ne bodemo slišali o imenu križanega Boga. In
Trajan je že davno umrl, a križani Bog
še vedno vlada svet. Tristo let pozneje
seje Julijan odpadnik hvalil, da „dela
rak e v Galilejcu"  t. j., da kmalu uniči Njegovo cer¬
kev in vero. A Julijan je nedolgo potem umrl, Galilejec
in Njegova cerkev pa živita še danes.

V šestnajstem stoletju je odpali menih Luter go¬
voril o papeštvu kakor o kaki stari šari. „Papež,
papež", se je ustil, „dokler sem živ, sem zate kuga, a
ko umrjem, bodem ti v propast." In Luter je umrl in
njegova sekta razpada povsod, dočim papež še danes
slavi slavje, kakor morebiti nikdar popreje.

62

Voltaire,kise je v č d e I kot oseben so¬
vražnik Jezusa Kristusa, Voltaire, ki je pod-
pisaval svoja pisma z bogokletnico: „Voltaire Christ-
moque“ (Voltaire Kristusov zasramovavec) ali celo pri-
deval si svojo devizo: „Ecrasons 1’ infame" (Uničimo
nesramneža t. j. Jezusa Kristusa in njegovo cerkev), je
pisal svojemu prijatelju: »Utrujen sem že vedno po¬
slušati, kako je bilo dvanajst ljudi dovolj, da osnujejo
katoliško cerkev. A jaz bom dokazal, kako je eden do¬
volj, da jo poruši." Nekemu drugemu je pisal: „Za
dvajset let bode z Galilejcem pri kraju." Dvajset let
pozneje istega dne je ležal isti Voltaire na smrtni po¬
stelji v obupu, da se na veke pogubi — zahtevajoč
tolažila krščanskega duhovnika. A njegovi prijatelji
niso dovolili duhovniku vstopa.

C e r k e v j e pre ž i v e la vsa stoletjain
še živiin v svojem mirnem razvoju uničuje
vse, ki se drznejo njo sramotiti.  Prav tako se
se zgodi velikim modroslovskim in socialnim sestavom
kakor tudi njhovim iznajditeljem, ki same sebe sma¬
trajo z nečuveno bahatostjo za reformatorje Jezusove
vere, same sebe pa stavijo na mesto cerkve. Ti ljudje
so veliko manj nevarni nego njihovi predhodniki in
vendar malo mislijo na svojo slabost. Domišljevajo si,
da ustvarajo kaj novega, dočim pogrevajo le stare
stvari od Voltaira, Calvina, Lutra, Arija i. dr. Zdi se,
da so pozabili, kar je rekel Odrešenik prvemu papežu
in prvim škofom — sv. Petru in drugim apostolom —
pred svojim vnebohodom: „Pojdite in učite vse
narodeljaz sem z vami vse dni do konca
sveta." (Matej 28, 19, 20).

Pozabili so menda, kar je rekel Jezus prvaku
apostolov: „Ti si Peter (skala), in na to skalo bom
zidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne
bodo  premagala." (Matej 16, 18.) Mislijo li
ti ljudje, da bodo podrli, kar je Bog se¬
zidal?

Ne, katoliška cerkev se ni „preživela“ in se ne
bode preživela, dokler ne izpolni svojega poslanstva,
dokler se svet ne preživi. Ko pa izpolni sv. cerkev

63

svoje poslanstvo, — takrat se je pa tudi svetu ura iz¬
tekla. (Matej 24, 14.) Cerkev se ne boji ničesar, ona si
je v svesti svojega božjega postanka in svoje moči.
Svoje sedanje nasprotnike bode pokopala veliko mir¬
neje in še z veliko manjim trudom, nego je pokopala
njih predhodnike.

XVIII. Čisti evangelij in prvotno krščanstvo

hočem.

Odgovor: Jaz tudi hočem čisti evangelij, dragi
prijatelj, tudi jaz nočem ničesar druzega, a oboje imam,
kakor hitro sem dober katoličan. Prav to imaš tudi ti
lahko pod istimi pogoji.

Ako si dober katoličan, tedaj izpolnuješ evangelij
v pravi njegovi čistosti ter imaš isto krščanstvo, iste
dolžnosti kakor prvi kristjani, zakaj čas ni premenil
krščanstva. Le nekatere zunanje oblike so postale
drugačne; jedro je isto, popolnoma isto, odkar krščan¬
stvo obstaja.

Oni razvoj in ona preosnova, radi koje nekateri
kratkovidni ljudje domnevajo da je današnje krščanstvo
različno od prvotnega, sta vzniknila iz bistva stvari
same; opažata se pri vseh božjih delih,

En sam izgled. Ali je človek v prvem, desetem,
tridesetem letu drug, vselej bistveno različen od prej¬
šnjega? Gotovo ne. Vedno je isti stvor, ki se le po¬
časi razvija in le počasi do popolnosti svoje bitnosti
dospeva.

Isti red velja v nadnaravnih božjih delih. Kato¬
liška cerkev je bila za časa apostolov kakor v kali,
ni se še mogel opaziti ves njen sijaj, vsa njena moč
in vsa njena veličina. Tekom stoletij se je sve to si¬
jajno razvilo in odkrilo. Preiskavanje krščanske staro¬
davnosti dokazuje našo trditev. In uprav to preiska¬
vanje in prouča vanje je do velo v naročje katoliški
cerkvi veliko število protestantov in celo brezvercev.
V ostankih prvih treh stoletij krščanske cerkve je
najti namreč jasne sledi in začetke vseh naših kato-

64

liških naprav, kakor: Vrhovno poglavarstvo rimskega
škofa, kot naslednika sv. Petru; njegovo duhovno oblast
kakor tudi drugih škofov, apostolskih naslednikov,
sijaj pri bogoslužju, daritev sv. maše z vsemi obredi,
ki je vidimo še danes in ki večinoma segajo nazaj v
prav v apostolske čase; češčenje blažene Device Ma¬
rije, češčenje svetnikov, češčenje relikvij, podob; sedem
zakramentov, zlasti sv. izpoved i. dr.

Nedavno so našli v rimskih katakombah, (t. j. v
rovih pod Rimom) največ v onih sv. Neže, ki je iz
sredine drugega stoletja, cele kapele z več oltarji, v
katerih so počivele kosti mučenikov s podobami, s
slikami Blažene Device, s škofovim prestolom, s škro¬
pilnicami za blagoslovljeno vodo, z izpovednicami i. dr.

Potemtakem zlorabijo neuki svet vsi, ki mu go¬
vore, da je prvobitno krščanstvo drugačno od seda¬
njega. Vedno je bilo istovetno kristjan in
katoličan.  Dobri katoličani sedanjega časa se ne
razlikujejo od dobrih katoličanov prvih stoletij po ni¬
čemer drugem nego po obleki; vera, srca in dobra
dela so ostala taista.

Vsi heretiki so si prisvajali isto pravo, koje si
tudi danes prisvajajo ljudje, ki se smatrajo za zboljša-
telje družbe in vere. Ponavljajo le, kar sta pred tremi
stoletji učila Luter in Kalvin, češ: Mi hočemo iz¬
boljšati krščanstvo,  privesti je hočemo k
prvobitni čistosti. A katoliška cerkev in njeni duhov¬
niki so popačili resnico, vero in Kristusov nauk. Mi
edini učimo ta pravi nauk in ga hočemo svetu vrniti.
Zato vsakdo nas slušaj in nas ubogaj; potem bo konec
človeški revščini in se prična nova doba.“

Pustimo jih čenčati,  a ne verujmo jim niti
besedice! Odgovorimo jim manj z besedami, nego s
čistostjo svojega življenja! Dober kristjan, svet¬
nik, to jim je najboljši protidokaz.

65

XIX. Jaz verujem na svoj način. Vsakemu je
svobodno verovati, kakor hoče in kar hoče.
Kar verujem, to ne briga nikogar drugega.

Jaz služim Bogu na svoj način.

Odgovor: Ali ni morda ta tvoj način, s katerim
Bogu služiš, tak, da mu prav nič ne služiš? Nekateri
ljudje razumevajo svobodo vesti to, da bi svo¬
bodno živeli brez vesti.  Ne, nikomur ni
svobodno služiti Bogu kakor njemu drago, ampak
vsakdo mora služiti Bogu tako, kakor Bog hoče, da
se mu služi, in nič drugače.

„Ti se brigaj za svoje bogoslužje 44 , se čuje. — A
vedi, da je še nekdo drug, namreč cerkev, ki za to
skrbi. Zakaj Bog je cerkvi zapovedal, da te pouči,
kako mu služi. „P o j d i t e“, rekel je Jezus prvim
škofom, svojim apostolom, „učite vse narode...
Učite jih izpolnovati vse, karkoli sem
vamzapovedal.  In glejte Jaz sem z Vami vse
dni do konca sveta.“ (Matej 28, 19, 20.) »Kdor vas
posluša, Mene posluša; in kdor vas za¬
ničuje, Mene zaničuje. Kdorpa Mene
zaničuje, zaničuje Njega, ki me je
posla  l.“ (Luka 10, 16.)

V 13 , 14 in 15. poglavju smo videli, da je kr¬
ščanska ali kar je to isto: katoliška vera edino prava
vera; edino ta skazuje potemtakem vsemogočnemu
Bogu pravo čast.

Po uku katoliške cerkve se pa tako-le služi

Bogu:

1. ) Vse moramo verovati, kar cerkev uči, kar je
vsebina apostolske vere in kar se razlaga v katoliških
katekizmih.

2. ) Izpolnovati moramo božje in cerkvene za¬
povedi.

3) Vaditi se moramo v krščanskih krepostih —
v čistosti, ponižnosti, krotkosti, samozatajevanju, po¬
slušnosti i. dr. — in varovati se moramo vseh grehov,
ki so naproti tem čednostim.

5

66

4.) Rabiti moramo sredstev, ki je ponuja sv. cerkev
svojim otrokom, namreč molitev in sv. zakramente.

Vsak človek, ki ne služi na ta način
Bogu, ne služi Muvresnici prav nič.
Le tak mu še služi tudi prav, ki je v drugi veri in živi
brez lastne krivde v tej zmoti ter izpolnuje zapovedi
te svoje vere in živi po naturni postavi. Sicer pa vsak
ki hoče Bogu služiti na svoj način, izkazuje Bogu čast,’
katere Bog noče; k Bogu želi priti po drugi poti
nego mu jo je Bog predpisal. Na videz ima vero, v
resnici je pa nima.

Ni vse eno, da služiš Bogu, kakor hočeš, še manj
pa ti je na prosto dano, da mu prav nič ne služiš.

XX. Duhovniki so ljudje, kakor drugi; tudi
papež in škofje so ljudje. Kako morejo biti
ljudje nezmotljivi P Boga hočem poslušati, a
ne drugih ljudi, ki so ljudje kakor jaz?

Odgovor: To je prav tako, kakor če bi navaden
vojak rekel: »Cesarju bom pač pokoren, ne pa gene¬
ralu, polkovniku, stotniku i. dr.; zakaj ti so prav tako
cesarjevi podložniki, kakor jaz“. Tega zavrniti, bi ne
bilo težko, a moja naloga tudi ni težja.

Res je, da je cerkev iz ljudi, papež, škofje, du¬
hovniki so ljudje. A so ljudje, katerim je Jezus Kristus
dal duhovno oblast in božje poslanje, da učč. Radi
tega so ljudje, a nikakor ne ljudje, kakor
tudi drugi.

Apostoli, prvi škofje, so bili poslani po Jezusu
Kristusu k ljudem kot njegovi zastopniki, prav tako
tudi njihovi nasledniki. Ako sem njim pokoren, nisem
pokoren človeku, ampak Bogu; ako jih pa zaničujem,
zaničujem Boga in Gospoda Jezusa Kristusa. „K d o r
vas posluša, Mene posluša, kdor vas
zaničuje, Mene zaničuje; kdor Mene
zaničuje, zaničuje Njega,  ki  me  je p o-
s 1 a l.“ (Luk. 10, 16.)

Ne podvržeš se, dragi prijatelj, ljudem, ako du¬
hovnika poslušaš, ampak vsemogočnemu Bogu, ki ti

67

po duhovniku zapoveduje. Edina razlika med božjimi
iri cerkvenimi zapovedmi je v tem, da so božje zapo¬
vedi dane neposredno od Boga, a cerkvene pa po¬
sredno po Njegovih odposlancih. Obakrat p a j e
Bog tisti, ki ti to zapoveduje.

Kot človek je papež zmotljiv, a kot namestnik
Jezusa Kristusa na zemlji je nezmotljiv, zakaj Bog ga
navdihuje z resnico, da uči krščanske narode brez
zmot. Dobro je, ako pripomnimo, da je papež, da je
cerkev nezmotljiva le v stvareh, ki se tičejo vere t. j.
razlage cerkvenih dogem in glede nravnosti. V vsem
tem pa podpira cerkev Jezus Kristus, naš Gospod in
Zveličar in skrbi, da ona ne uči ničesar, kar bi bilo
nasprotno resnici ali dušnemu zveličanju krščanskih
narodov. Jaz ostanem z vami do konca
svet  a.“ (Matej 28, 20.) Edino  v tem  je sv. cerkev
nezmotljiva.

Ako se tiče pokorščine v verskih stvareh, tedaj se
ne smemo prav nič ozirati na osebne lastnosti papeža,
škofov, ali duhovnikov, ampak na njih oblast: na pa¬
peževo, škofovo, duhovnikovo posvečenje in čast. Radi
tega ne smejo napake, časih celo pregrehe duhovnikove
(ki so pa, hvala Bogu, zelo redke) zmanjševati v na¬
šem srcu spoštovanja in časti do vere in ljubezni do
vere. Te slabosti pripadajo človeku, a nikakor ne du¬
hovniku. One ne morejo oskruniti duhovniške časti,
ta je vedno sveta in božanska. Niti Judov zločin ni
onečastil apostolskega dostojanstva! Radi tega je sveta
maša, odveza i. dr. slabega duhovnika prav tako ve¬
ljavna, kakor sv. maša, odveza najčistejšega duhovnika.
Posvetitev sv. hostije se zgodi, kadar mašnik
izgovori dotične besede,  in prav tako se
grehi odpuste; tu pa nič ne odločuje, naj že besede
izgovori ta ali oni duhovnik. Slab duhovnik je sicer
kazniv, a njegovo duhovniško dostojanstvo je vselej
isto. Njegovo duhovniško dostojanstvo je od Kristusa
in nihče mu ga ne more zmanjšati ali uničiti!

5 «

68

XXI.  NI zveličanja zunaj katoliške cerkve !

Kaka nestrpnost! Toliko kruti uredbi ne .
morem pritrjevati.

Odgovor: Seveda ne moreš, dragi prijatelj,
pritrditi, ker prav ne razumevaš tega stavka. G o -
tovo misliš: „K d o r ni katoličan, bode na
veke pogubljen/  A tudi pri tej priliki se lahko
učiš, da mnogi grajajo cerkev, ker je ne razumevajo.
Ako porabimo te besede v smislu, kakor jih pojmi in
uči sv. cerkev, potem so zelo enostavne, sam zdrav
človeški razum jih nareka. „Ni zveličanja razun v
katoliški cerkvi“, je isto, kar reči: Kjer ni luči, je
tema; kar ni dobro, je slabo; kar ni živo, je mrtvo ;
kar ni resnično, je zlagano i. dr. Kaj je v teh rekih
nejasnega, težavnega?

Beseda „Ni zveličanja razun v katoliški cerkvi",
zaznamuje, da smo pod smrtnim grehom obvezani vero¬
vati, kar uči prava vera t. j, katoliška vera, in živeti
po njenih zapovedih. Z drugimi besedami se to pravi:
„Ti grešiš in pogubiš svojo dušo, da le prostovoljno
zavržeš resnico, ko si jo spoznal kot resnico." Kaj je
na tem toli strašnega? Ali je opravičeno potem upitje,
da je cerkev nestrpna in grozovita?

Ni eden protestant ni eden razkolnik ali pri¬
vrženec kake druge vere ni bil obsojen radi tega, ker
je protestant, razkolnik ali sploh drugoverec. A k o j e
brez lastne krivde v zmotit, j. ako mu
ni bilo mogoče spoznati prave vere,
tedaj ga sv. cerkev smatra za svojega
otroka.  Ako je torej živel po zapovedih, katere je
smatral za prave božje zapovedi, tedaj ima pra¬
vico do nebeškega blaženstva, prav
tako, kakor bi bil katoličan.

Hvala Bogu, še vedno je lepo število protestantov
in sploh drugovercev, ki nčvede živč v zmoti, celo
drugoverskih duhovnikov je mnogo
takih.  Presvetli gospod de Chčverus, škof v Bostonu,
je izpreobrnil dva taka zelo učena in zelo pobožna
protestantska duhovnika. Ko sta sprejela katoliško

69

vero, povedala sta vrlemu škofu, da do onega časa,
ko sta njega spoznala, nista imala prav nikakih dvo¬
mov o resničnosti protestantske vere. — Sicer se pa
nočemo vznemirjati o tem, kako bode Bog sodil drugo¬
verce, malikovavce, divjake i- dr. Saj dobro vemo, da
je Bog neskončno dober in da hoče blaženstvo vsem
ljudem, a vemo tudi, da je Bog neskončno pravičen.
Služimo Mu torej, kakor vemo in znamo in ne bri¬
gajmo se za drugo.

Jean Jacques Rousseau, ki se je prvi smatral za
apostola verske strpljivosti, je v tej stvari, kakor skoraj
v vseh drugih, katere je razpravljal, zmešal s svojo
zgovornostjo in s svojim umstvovanjem najenostavnejše
pojme človeškega uma. Ako bi se bil, namestu da se
je skrival pod imenom ..Savojskega vikarja", 1 ) raje
posvetoval s svojim župnikom o verskih stvareh, tedaj
bi bil lahko spoznal, kako zavija in pači katoliški
nauk in kako lahmišljeno da ga obsoja. A temu ošab¬
nemu lažimodrijanu ni bilo do tega, ampak hotel je
le, da ljudje o njem govorč in da ga slavč.

Dve bistvene stvari je zamenjal Rousseau : ne¬
strpnost glede na nauk  z nestrpnostjo gledč na
osebe.  Ko je vse to pomešal, jel je kričati o cer¬
kveni krutosti in njenem barbarstvu.

Seveda, ako bi cerkev to učila, kar se jej očita,
potem bi bila trda, in grozovita, in težko, da bi jej
kdo veroval. A cerkev tega ne uči. — Cerkev je le
tedaj nestrpna, ako to neobhodno zahtevata pravica in
resnica. Vselej p a j e zelo usmiljena do
oseb, nestrpna je le do naukov, kakor
Bog tudi grešnika ljubi, a sovraži nje¬
gove grehe.

') Rousseau je morebiti še nevarnejši nego Voltaire, ker
ne kaže tako naravnost in tako ostro svojega sovraštva do vere.
Rousseau ni celo tako hudoben in nejeveren kot pa Voltaire.
Njegov slog je bolj gostobeseden, bolj resen nego Voltairjev in
tako zna bolje zakrivati svoje zofistične zaključke. Voltaire in
Rousseau tudi zunaj Francoskega do denašnjega dne nista po¬
polnoma izgubila še svojega vpliva. Napoleon je zelo črtil oba,
rekel je: „N j u n i sodobniki so bili pač majhni, da so
taka človeka mogli imenovati velika."

70

Nestrpnost proti krivim naukom
je celo bistven znak prave vere. Neka
sveta dolžnost je, da uči resnico, a resnica je abso¬
lutna, nespremenljiva. Ves svet se mora pod¬
vreči resnici in se po nji ravnati, a
resnica se ne uklanja nikomur. Vsakdo,
ki ni v resnici, je v zmoti. Tu ni pogajanj, ni izjem;
vse ali nič. Razun resnice ni ničesar drugega nego
zmota.

Edino katoliška cerkev je od nekdaj neuklonljiva
in neizpremenljiva v nauku, in to je najjasnejši dokaz
njene resničnosti in božanskega poslanja njenih slu¬
žabnikov. Strpna proti slabostim, a nestrpna je bila
vedno in bode vedno proti zmotam. „Ako kdo ne ve¬
ruje, kakor ga jaz učim, bodi proklet (anathema sit)
t. j. bodi izobčen iz sv. cerkve — tako piše sv. cerkev
v svojih odlokih, ki jih je sklenila na velikih cer¬
kvenih zborih.

Le resnica more s toliko oblastjo in močjo go¬
voriti.

Ali so oni, ki z Rousseauom dolže cerkev, da je
kruta in nestrpna, ali so čitali, kar piše Rousseau v
svojem delu „ie contrat social"? Tam pravi: Vladar
sme iz države izgnati vsakega, kdor ne
veruje dogem tistodeželne  vere. Ako pa je
kdo preje priznal te verske resnice, a se
pozneje vede tako, kakor da ne veruje
vanje, naj se kaznuje s smrtjo!  (Knj. 4. pogl. 8 )

Kaka strpnost! Pač je sv. cerkev malo dru¬
gače strpna nego oni — ki se drznejo grajati jo in
jo poučevati.

XXII. Ali je pekel? Ali se je že kdo
vrnil iz pekla ?

Odgovor:  Brezdvombeno se nihče še ni vrnil.
A tudi ti se ne vrneš, dragi prijatelj, ako prideš vanj.

Ako bi bilo mogoče priti iz pekla, priti samo
enkrat, tedaj bi ti svetoval: „Noter pojdi in se pre¬
pričaj." A ker je to nemogoče, zato ti kličem: „Varuj

71

se, da ne prideš v pekel in ne hodi po potu, ki pelje
vanj!“ Ker ni torej mogoče tega poskusa, tedaj je brez¬
umno izpostavljati se toliki nevarnosti.

Ti praviš: „Ni pekla" — ali si pa tudi o tem
gotov? Dokaži mi vendar! Zakaj do tega prepričanja
še ni nihče prišel, niti največji brezbožniki. Rousseaua
so nekoč vprašali: če je pekel? A odgovoril je: „Tega
n e v e m.“ Voltaire je pisal svojemu prijatelju, ki si je
domišljal, da dokaže nemožnost pekla, takole: „Zelo
ste srečni! Jaz še dolgo ne pridem
tako dale  č.“

Ti mi drugega ne moreš odgovoriti nego „more -
biti“. A jaz te zavračam s strašno resnico. Jezus Kristus,
Sin Božji, ki je človek postal, pravi, da je pekel, in
sicer grozovit pekel, „kjer ogenj nikdar ne ugasne"
— in te besede trikrat zaporedoma ponavlja. (Glej
evangelij sv. Marka 9. pogl. vrsta 43, 45, 47.) *) Komu
rajši verjameš? Ali človeku, ki še ni nikdar resno
proučaval vere, ki napada, česar ne pojmi, ki naposled
ne more priti do nikakršnih stalnih zaključkov nego
vedno le dvomi . . . Ali O n e m u, ki je o sebi rekel:
Jaz sem Resnica; nebo in zemlja bo¬
deta prešla, a Moje besede ne bodo
preši  e.“ (Matej 24, 35.)

Pomisli, kdo tu govori o večnih peklenskih kaznih,
to ponavlja petnajstkrat na različnih mestih svojega
evangelija. — Jezus je, oni dobri, oni mili, usmiljeni
Jezus, ki skesanim grešnikom tako rad odpušča grehe,
isti Jezus, kije brez najmanjšega očitanja sprejel greš-

') Petnajstkrat govori Zveličar o večnem ognju. Vzemi
evangelij in beri pri sv. Marku v 9. poglavju zadnjih 8 vrst. Tu
pravi Jezus, da je bolje vse izgubiti, vse pretrpeti nego pa „priti
v pekel v neugasljivi ogenj: kjer njih črv ne umrje in njih
ogenj ne ugasne." Čitaj pri sv. Mateju v 25. poglavju, vrsta
41 46 ,  kjer govoii Jezus o zadnji sodbi: „Potlej poreče tudi

tistim, kateri bodo na levici: Poberite  se izpred Mene, pro-
kleti! v večni ogenj,  kateri je pripravljen hudiču in nje¬
govim angelom ... In ti pojdejo vvečno trpljenje, pra¬
vični pa v večno življenje"  Pri sv. Janezu v 15. po¬
glavju v 6. vrsti beremo: »Ako kdo v meni ne ostane (po mi¬
losti), vržen bo venkaj, kakor mladika (vinske trte), in bo
usahnila; in pobrali jo bodo in v ogenj vrgli, da zgori."

72

nico Magdaleno, ženo prešestnico, cestninarja Caheja
in na križu .visečega desnega razbojnika. Ti si drzno
domišljaš, da veš bolje nego Jezus, kaj je usmiljenje,
kaj je dobrota?

V tem slučaju bolj nego v katerem drugem uvidaš,
da ne razum, ampak srce, grešno nagnenje človekovo
je, ki te sili misliti narobe. To so strasti, ki se boje
pravice božje in zato hoteč umoriti glas vesti vpijejo:
A, kaj — božje pravičnosti ni, ni pekla!“
Toda to vpitje strasti ne zamori resnice. Ako taji
slepec luč, ali luč radi tega sveti kaj manj ? Naj
brezbožnik priznava ali ne priznava pekla, vendar
pekel je kot kazen za greh, in ta pekel je večen.

To prepričanje ima ves človeški rod. U ver j en je
da je pekel,  jetako vkoreninjeno v naših srcih, da,
je nahajamo pri vseh starih in novih na¬
rodih, prav tako pri malikovavcihv
severo-amerikanskih gozdovih kakor pri oli¬
kanih kristjanih.  Ta verska resnica je tako
utemeljena v krščanstvu, da se ni še nobena krivih
ver, ki so nastale tekom časa v katoliški cerkvi, niti
podstopila tajiti pekla. Med mnogimi krivimi nauki, ki
se nahajajo v verskih ločinah, je ostal nauk o peklu
nedotaknjen, čist. Da, krive vere popisujejo pekel še
strašneje nego sv. cerkev. Največji modrijani, največji
veleumi, ne samo pri kristjanah — kar se samo ob
sebi razume — ampak tudi med pogani, kakor: Vir-
gilij, Ovidij, Horacij, Platon, Sokrat, celo brezbožni
Colz, ta Voltaire tretjega stoletja, vsi so priznavali, da
je pekel.

Sicer pa je nauk o večnih kaznih v peklu po¬
polnoma v ravnotežju z naukom o večnem plačilu v
nebesih. V prvem se nam razodeva neskončna
pravičnost božja,  v drugem pa njegova
neizmerna dobrota.  Ali bomo božjo pravičnost
izpustili iz božjih lastnosti? Povem ti še enkrat: zato
taje božjo pravičnost, ker se je bojč!

O, ko bi ti mogel našteti vse zločine, katere je
preprečil strah pred peklom, tedaj bi čudeč se priznal,
kako prepotreben je ta nauk.

73

Lahko bi ti navedel še mnogo dokazov o več¬
nosti kazni v peklu, toda bodita dovolj navedena dva
dokaza, namreč: avktoriteta Jezusa Kristusa in
celega človeštva.

Verujmo torej stanovitno vse skrivnosti sv. vere
in živimo tudi po tej veri! Ljubimo Boga, častimo Ga,
posnemajmo Jezusa Kristusa, bodimo dobri kristjani —
in ni se nam treba bati pekla.

XXIII. Bog je predober, da bi me pogubil.

Odgovor: Saj ni Bog, ki te bode pogubil, ampak
sam se boš pogubil. Bog ni kriv večnih kazni, kakor
ni kriv tvojih grehov, ki zaslužijo pekel.

A zakaj Bog greh dopušča ?

Zato, ker te je obdaril z na j več j im da¬
rom, namreč z razumom, po katerem
si mu podoben, in ker ti je določil večno
blaženstvo.  In uprav radi tega ne postopa s teboj,
kakor z nemo živino, ki nima duše in ki je ustvar¬
jena le za to zemljo. Ne bilo bi prav, ako bi ti
posilil te darove; ampak sam moraš rabiti svoj um,
da prostovoljno pridobiš in zaslužiš blaženstvo. Radi
tega je nam Bogpoleg razuma dal tudi
prosto voljo  t. j. možnost, da volimo dobro ali
slabo, kakor nam ugaja, da poslušamo ali ne poslu¬
šamo glasu božjega, ki nas kliče. Ta nravstvena pro¬
stost je največja čast in ljubezen, ki jo je nam Bog
izkazal. Ako jo zlorabimo, tedaj je edino naša krivda
in ne Njegova.

Ako ti dam orožje v -  roke, da braniš svoje živ¬
ljenje, ali ni to dokaz, da te ljubim ? Ako pa proti
moji volji kljub vsem opominom in naukom, kako je
rabiti, s tem orožjem samega sebe raniš ali usmrtiš,
— mar sem potem jaz kriv? Ne, ne jaz, ampak ti
sam si kriv.

Prav tako dela z nami Bog. Na izbiro nam daje,
naj volimo dobro ali slabo, a na vsak način nam nudi
le to, kar je dobro. Poučuje nas, opominja, poživlja,
preti, obsiplje nas z milostmi, pomaga, vse stori, 1 e

74

siliti nas noče, ker bi s tem rušil delo
svojih rok. Bog namreč ceni darove, ki nam jih
je podelil sam.

Pogubljeni človek je sam kriv svoje nesreče,
zakaj sam si je pripravil pogubljenje. Pogubil ga
ni Bog — pogubil  se  je  s am. Bog da vsa¬
kemu le to, kar si je sam izvolil, ali življenje ali
smrt; nebesa kot plačilo za krepost, pekel kot plačilo
za greh.

Kdor torej pravi: „Bog je predober, da bi me
pogubil", podoben je onemu človeku, ki je nekega dne
prišel na v kolodvor v Ljubljano, da bi se odpeljal v
Celje na Štajersko. Pokazali so mu vlak, ki je bil
tjakaj namenjen. A mož vidi še drugi vlak, prvemu
sličen, toda mnogo lepši in pripravnejši, zato vstopi.
Sprevodnik to zapazi, priskoči in mu reče :

„Mož, vi se motite, saj greste menda v Celje?"

„Seveda“.

„Potemtakem ste v napačnem vozu; ta vlak gre
v Trst."

„Ali res? Ali potem ne morem priti v Celje?"

„Kako bote prišli v Celje, ako se peljate prav
na nasprotno stran, v Trst?"

„E kaj", reče mož, jaz tega nič ne verujem. Ta
vlak je prav tak, kakor oni in tudi lepši in priprav¬
nejši. Ravnateljstvo je pa že tudi toliko pravično, da
me ne bode dalo tja odpeljati, kamor ne nameravam
iti. Jaz torej ostanem v tem vlaku, ki mi bolj ugaja.
Pustite me v miru in glejte, da pridem v Celje."

Med tem poteče čas. Vlak se začne premikati in
popotnik je prišel proti večeru res v — Trst."

Prav tako je popotovanje v našem življenju. Dva
pota sta, pot kreposti in pot greha. Seveda je
pot greha večkrat prijetnejši,  vablji-
vejši, zlasti v začetku.  A eden teh potov pelja
v pekel, kjer se sladkosti izpremene v bridkosti, drugi
pa vodi proti nebesom, kjer se težave izpremene v
radosti. Kdor pa hoče priti v nebesa, mora tudi kre¬
niti na pot, ki tjakaj pelja.

75

Ako torej kreneš po potu proti peklu, tedaj bodi
prepričan, da tudi prideš v pekel, kakor je oni pre¬
prosti popotnik zares prišel v Trst.

Katoliški duhovnik je pa ljubeznjivi vodnik, ki
te svari pred vsako zmoto. Toda koliko ljudi je, ki
ne poslušajo duhovnika, kakor ni oni popotnik po¬
slušal sprevodnika! Koliko se jih pogubi radi svoje
neposlušnosti in svojeglavnosti!

XXIV. Duše ne omadežuje to, kar človek
užije, Bog nas ne bode kaznoval radi koščka
mesa. Ob petkih meso jesti ni nič bolj pre¬
grešno, kakor ob drugih dnevih.

Odgovor: Res je, da meso ne omadežuje duše,
in da ni nič bolj pregrešno meso jesti ob petkih kakor
ob drugih dnevih, toda greh,  radi katerega bodeš
kaznovan, je n ep o k or š č in a, ki te zapeljuje, da ješ
meso ob prepovedanih dnevih. Ob petkih je pregrešno
le, ker prelamljaš zapoved, ki je dana samo za ta dan
in ne za druge dneve v tednu. Greh je upornost proti
zakoniti postavi cerkvenih pastirjev, katere moramo
vsi poslušati, nepokorščina proti Onemu, ki jih je raz¬
poslal, rekoč: »Pojdite; Jaz vas pošiljam, — kdor vas
p sluša, Mene posluša; kdor vas zaničuje, Mene za¬
ničuje." (Glej evangelij sv. Luka, poglavje 10, vrsta
3 in 6.)

Ne gre se ne za meso, ne za dan, ne za
želodec, ampak za srce,  ki greši, ker se neče
podvreči zakoniti, res lahki zapovedi.

Razun tega, da smo dolžni izpolnovati vse božje
in cerkvene zapovedi, je treba pomniti, da niso te za¬
povedi nastale po slučaju, po kaki poljubnosti ali kar
tja v eden dan, ampak nastale so iz modrih in važnih
razlogov. Tako ima na primer zapovedozdržanju
od mesa v petkih  to svrho, da nas spominja
Zveličarjevega trpljenja in smrti.  Ta ab¬
stinenca je javna pokora kristjanom — in istinito
jako lahka.

76

Le površen in neuk človek more to naredbo
smatrati za nepotrebno. Skoro nevrjetno je, koliko že
sama ta zapoved, ako se izpolnuje, pripomore, da ne
zaidemo z verske poti.

Sicer nas cerkvene zapovedi vežejo pod smrtnim
grehom, a vendar niso ostre in krute. Cerkev je naša
mati, a nikakor ne vladeželjna gospodarica. Ako
imaš tehten razlog, si obenem posta
oproščen  (dispenziran). Taki razlogi so: bolezen,
telesna slabost, težko delo, revščina, nemočnost pri¬
praviti si postnih jedil, starost i. dr.

Da si bolj gotov, je dobro, da se posvetuješ s
svojim župnikom ali izpovednikom, ki sta zapovedim
razlagavca.

Ta opazka, ki se lahko uporablja tudi pri vseh
drugih cerkvenih zapovedih, izpričuje, kako mila in
modra je cerkev, ki je dala te zapovedi. In zato ho¬
čemo cerkvi biti pokorni. Pustimo jih, naj se posme¬
hujejo, ki nas o tem nočejo razumeti. A mi pa hočemo
izpolnovati te zapovedi, ki so tako priproste in naši
duši vendar tako koristne.

XXV.  Bog ne potrebuje mojih molitev. Brez

moje molitve ve, česar potrebujem.

Odgovor: Res, Bog je vseveden; a zelo napačno
bi bilo iz tega sklepati, da ti ni treba moliti. Se¬
veda Bog ne potrebuje tvojih molitev, zakaj tvoja
molitev ne izpremeni prav nič njegovega nespremen¬
ljivega, brezkončnega blaženstva. Toda zahteva pa, da
Mu čast izkazuješ, da se Mu zahvaljuješ, da Ga moliš;
in ker si Njegova stvar, Njegov otrok, dolžan si Mu
tudi molitve. On je početnik tvojih misli, torej ima
pravico do njih in ker hoče, da nanj misliš, moraš to
tudi storiti. Prav tako ti je podaril srce, tedaj ima
enako pravico do tvoje ljubezni in zahteva, da mu
prostovoljno in iz ljubezni daruješ svoje srce. Seveda,
Bog ve vse tvoje potrebe še bolj nego ti sam. Ne
razkladaj Bogu svojih potreb zato, da bi jih izpoznal.

77

ampak da se ti sam spominjaš svoje slabosti in da
nikdar ne zabiš svoje odvisnosti od Njega.

Radi tebe je molitev zapovedana, a ne radi Boga.
On zahteva, da Ga prosiš in moliš, ker je prav, da
izkazuješ Bogu svoje spoštovanje, da misliš na Onega,
ki vedno na te misli; da ljubiš Onega, ki je največje
dobro in ki je tvoj prvi in največji dobrotnik. A za¬
povedana je tudi radi tega, ker je dobro, koristno in
potrebno, da moliš Boga — kaj je pač vzvišenejšega,
sladkejšega, priprostejšega in lažjega nego je molitev!

Molitev je najblaže človekovo opra¬
vilo na svetu.  Molitev posveti in oplemeni vsa
naša dela in stori, da so dostojna razumnega bitja.

Molitev je človeška misel,  ki se pozivlje
k Bogu, k najdostojnejšemu predmetu naših opravil.

Molitev je človeško srce,  kadar se zdru¬
žuje z Bogom, ki je sama dobrota, sama popolnost,
sama ljubezen, ki nas edino zadovoljiti more.

Molitev je otrok,  ki se razgovarja s svojim
ljubeznjivim Očetom.

Molitev je prijateljica,  ki zaupno občuje
s svojim Prijateljem.

Molitev je pomiloščena grešnica,  ki
je usmiljenja izprosila od Onega, kateri je rekel: „Ne
bodem od sebe odbil onega, ki pride do Mene."

Molitev je tolažnica  v vseh bridkostih in
težavah; molitev je naše notranje sreče zaklad, kojega
nas ne more nihče oropati. Da, molitev je v nas, m o-
litev  smo  mi  sami,  .kadar mislimo na Boga in
Ga ljubimo.

O molitvi lahko isto rečemo, kar
o božji ljubezni.  Ona je prav tako sladka; in
Bog, ki veleva moliti, veleva le zato, da bi bili enkrat
blaženi. Tudi naš Zveličar, ki je prišel na svet le zato,
da bi nas osrečil, ni nič drugega bolj priporočal nego
molitev. Evangelij sv. Luke nam poroča (18, 1), kako
je učil: ,Da j e treba vedno molitiin  ne
j e n j a t i.“ To se pravi: „Navadi svojo dušo, da misli
predvsem na Boga in da Ga ljubi."

78

Molitev je podlaga krščanskemu življenju. Molite
torej iz polnega srca, ne samo z ustnicami, ampak iz
vse svoje duše. Zahvaljujte se Bogu vsak dan zjutraj in
zvečer. Sv. Vincencij Pavlanski  je nekoč
rekel: „Ne pričakuj ničesar od človeka,
ki ne opravlja zjutraj in zvečer svojih
molite  v.“

Moli v nadlogah, moli v nevarnosti, moli v iz-
kušnjavah. Inčesigreši! moli,  da zadotvš
odpuščanje. Moli pri vseh svojih opravkih in sploh
ob vsaki priliki.

Nobena molitev ni pred Bogom
mala  in nobena se ne izgubi brez zasluženja za več¬
nost. Ako bodeš rad in pridno molil, bodeš čist in
dober, in mir bodeš užival v svojem srcu. Sredi vseh
nadlog tega življenja bodeš imel notranjo tolažbo, ki
te bode krepila, in kadar umrješ, žel boš sad svojega
molitvenega truda. Jezus Kristus ti bode rekel, kakor
je obljubil vsem pravičnim: „Prav, dobri in zvesti
hlapec! Ker si bil v malem zvest, postavil te bo¬
dem nad veliko; pojdi v veselje svojega Gospoda P
(Matej 25, 23)

XXVI. Čemu klicati na pomoč Blaženo Devico
in svetnike P Kako nas morejo ti slišati P

Odgovor : Kako pa je to, dragi prijatelj, da ti
mene slišiš?

„Kako ? Z ušesi", praviš.

To že vem, a po tem ne vprašam, ampak vpra¬
šam te le, kako me moreš slišati z ušesi ? Govorim
z ustnicami, te prouzročajo nekako gibanje zraka, ta
zrak prehaja v tvoje uho do koščice, ki je obdana
s kožico, do bobenčka,  kakor pravimo — in ti
slišiš, kar govorim. Kako se to zgodi? Kaka zveza je
pač med onim malim zračnim udarcem na bobenček
in med mojimi mislimi,  da izve o njih tvoja
duša?Akobinebili temu priča vsak
dan, gotovo bi ne verovali,  a izvestno
je tako.

79

No, kadar mi razjasniš, kako je to, da ti, ki si
par korakov od mene oddaljen, mene slišiš in na neki
način stopiš z menoj v duševno zvezo, ako ti kaj
povem, tedaj ti hočem tudi jaz raztolmačiti, kako Bla¬
žena Devica in vsi svetniki slišijo moje prošnje.

Isti Bog, ki provzroči, da ti mene slišiš, pro-
vzroči tudi, da me svetniki slišijo, kadar jih kličem
na pomoč. Kako to Bog stori, ne maram ve¬
deti, a gotovo vem, da je tako.

Njej, ki je kraljica nebes in zemlje, ki jo je po¬
vzdignil nad vse stvari in si jo izbral na čudovit
način za svojo Mater,  njej, ki jo je dal n a m z a
mater,  priprošnjico in zaščitnieo, njej, Preblaženi
Devici, je dodelil, da sliši prošnje in potrebe svojih
otrok, ki se zatekajo v njeno materinsko naročje.
Mater Marijo On vedno posluša, ker jo bolj ljubi
nego vse druge stvari.  Po njej dohaja On k
nam, prav kakor je prišel na dan svojega včlovečenja
Na najgotovejši način pridemo k Jezusu, ako se pri¬
poročamo priprošnji in zaščiti Blažene Device Marije.
Po Mariji kjezusu!

Ona zakriva našo nevrednost in našo nepopol¬
nost. Vse to vem, in to mi je dovolj. Nič ni sladkej-
šega, nič ljubkejšega in tolažilnejšega nego ljubiti pre¬
sveto Devico, njej se izročiti, njo v tugi klicati na
pomoč. Zakaj, ako njo častimo in kličemo na pomoč,
gotovo naredi iz nas dobre, čiste in ponižne kristjane,
navduši nas za molitev in našo dušo napolni z mirom
in nebeško radostjo.

Vem, ako ljubim BI. Devico in jej služim, po¬
snemam le — dasi nepopolno, samega Jezusa Kristusa;
saj jo je ljubil in je služi nekdaj na zemlji.

On je prvi ljubil svojo sveto in dobro Mater bolj
nego vse druge stvari. On jej je prvi služil s svojimi
rokami; prvi jej je izkazoval naj večjo čast in najpo¬
polnejšo pokorščino.

Na večer pred svojo smrtjo je rekel: „D a 1
sem vam zgled, da tudi vi tako storite,
kakor semjaz stori  l.“ (Ivan 13, 15.) Potem¬
takem je moja sveta dolžnost, da ljubim sveto Devico

80

Marijo. Le to mi je žal,  da  nimam v sebi srca
Jezusovega, da bi Mater Božjo tako
mogel ljubiti, kakor bi jo moral ljubiti.

Kar sem uprav sedaj govoril o BI. Devici Ma¬
riji, velja razmerno tudi o svetnikih. Svetniki niso
to, kar je Mati Božja, a so pa božji ljubljenci, božji
zvesti otroci.

Ako torej kličemo svetnike na pomoč, da bi za
nas pri Bogu prosili, tedaj delamo to čisto naravno,
prav tako, kakor bi prosil nepokoren sin svojega pa¬
metnejšega brata, da pomiri razžaljenega očeta. Ta
drugi brat bi dosegel, kar bi prvemu ne bilo mogoče.

Tu ni mesto, da bi razpravljali o češčenju Bla¬
žene Device in svetnikov, a nekaj hočem vendar le
omeniti. Sovraštvo proti češčenju Matere Božje in
svetnikov je splošen znak vsem verskim zmotam.
Kdor zapusti Marijo, zapusti kmalu
tudi Jezu  sa;  nihče se še ni poboljšal, kdor je
zanemarjal Marijino češčenje.

V resnici pa moramo pomilovati one, ki ne po¬
znajo in ne ljubijo svoje Matere, ki nočejo priznati one,
katero si je Jezus Kristus izvolil in jo ljubil. Saj je
tesno zadinjena z Njegovim včlovečenjem, z jaslicami,
z Njegovim detinstvom, Njegovo skrito mladostjo, z
Njegovim javnim življenjem, z Njegovim trpljenjem in
našim odrešenjem, ona, ki je tudi v nebesih deležna
pred vsemi Njegove slave in Njegovega gospodstva.
Torej ubogi protestantje!

Oni, ki Marije ne častč, morali bi osupniti, ako
bi pogledali nazaj v krščanska stoletja. Ta jih obso¬
jajo, saj dokazujejo resničnost Marijinega prerokovanja:
„Odsehmal me bodo srečno imenovali vsi
narodi!"  (Sv. Luka 1, 48.) Ali je katero stoletje, v
katerem bi se Marija ne bila častila?

Katoliški narodi kar tekmujejo: kakor v češčenju
Sinu Božjega, tako tudi v češčenju Matere Božje. Nikjer
ne nahajamo Kristusa osamljenega kakor so ga hoteli
ugledati Marijini nasprotniki. Vselej v zvezi z Marijo
nam stopa pred oči Kristus tak, kakršen se je kazal
prerokom; kakršen se nam javi v evangeliju, rojen iz

81

Marije Device kot dete, ki je počivalo pod njenim
srcem in potem na njenem naročju; Kristus, ki je tri¬
deset let izpolnoval vse dolžnosti najposlušnejšega sinu
do svoje matere; umirajoč na križu vpričo nje; na
križu viseč in kako Ga ona mrtvega še sprejme v svoje
materinsko naročje, preden Ga v grob polože.

O, le naj se ti sinovi brez matere, ti otroci brez
srca, ti zaničevavci Device Marije, ti tujeverci, naj se
le ozro nazaj v starodavno preteklost — potem bodo
pa drugače govorili o Mariji.

Med vsemi veleumi, od sv. Petra do Leona XIII.,
od sv. Ignacija, Ireneja, Epifanija, Cirila, Ambroža
Avguština do današnjega dne ne bodo našli nikogar,
da bi ne bil slavil Marije. Nobenega slavnega moža ni
v znanstvu, ne v slovstvu, ne v lepih umetnostih, da bi
ne bil vsaj nekoliko pripomogel k Marijini slavi.

Ali naj mi ostanemo mrzli kljubu toliki ljubezni,
ki se izkazuje Mariji? Kdaj se nam bodo odprle oči?
Ali ne uvidimo naposled, da je samo ona cerkev prava,
v kateri se Mati Božja tako po otročje ljubi in tako
veličastno slavi?

XXVII. Zakaj se pa še dandanes ne gode
čudeži P

Odgovor: Čudež je dogodek, ki ga lahko opa¬
zujemo s^ svojimi čuti, a je očevidno nad naravnimi
močmi. Čudeže dela le Bog; čudež dokazuje vpliv
božje roke na stvari tega sveta na nenavaden način.

Vprašaš me, dragi prijatelj: „Zakaj se dandanes
ne godč čudeži ?“

Odgovarjam ti:

1.  ) Čudeži se še dogajajo in sicer ne po malem;

2.  ) čisto naravno je, da se dandanes ne dogaja
toliko čudežev nego v prvih stoletjih krščanstva.

1.) Čudeži se še dogajajo.

Jaz sam, ki ti govorim v tej knjižici, bi ti lahko
navedel več oseb, na katerih so se dogodili pravi vero¬
dostojni čudeži, kakor n. pr. hipno ozdravljenje ne-

6

82

ozdravljivih bolezni. Toda rajši ti hočem navesti dokaz,
ki ima občno veljavo.

Protestantski Anglež je bival za papeža Bene¬
dikta XIV. v Rimu. Razgovarjal se je z nekim kardi¬
nalom o katoliški veri, napadajoč jo in kot neresnične
zametujoč vse čudeže, ki so se zgodili na priprošnjo
svetnikov. Malo pozneje je dobil isti kardinal v pro-
učavanje spise, ki so se nanašali na kanonizacijo ne¬
kega božjega služabnika. Te spise izroči kardinal ob
prvem zopetnem obisku temu protestantu, proseč ga, naj
je skrbno prouči in potem naj izreče čisto odkritosrčno
o njih svojo sodbo. Za nekaj dni Anglež spise vrne,
in ko ga kardinal vpraša, kak utis je vsa stvar nanj
naredila, odgovori: „Zares, prav ničesar ne morem ugo¬
varjati. Ako so vsi čudeži svetnikov, ki jih je kano-
nizovala vaša cerkev, tako zanesljivi, tedaj moram stvar
premišljevati . . . Edino Bog more kaj takega delati, in
priznati bi moral potem, da je Bog z vami.“

„Tako?“ pravi kardinal. „A glejte, v Rimu smo
bolj neverni nego vi; vsi ti dokazi nam niso zadoščali,
in nasvet, naj se božji služabnik proglasi za „svetnika“,
je bil zavržen.“ Protestant je pri tem odgovoru kar
osupnil. Dal se je natančno poučiti v katoliški veri, in
preden je Rim zapustil, povrnil se je v katoliško cerkev.

Ista strogost vlada še dandanes, ako hočejo v
Rimu proglasiti koga za svetnika. In ker sv. cerkev
še dandanes preglasuje svetnike, torej se še dandanes
dogajajo čudeži. A nihče ni imenovan za svetnika, ako
se ne dokaže po strogi preiskavi vsaj pet čudežev, ki
so se zgodili po njegovem poizvedovanju. Zato trdimo
z vso pravico, da se še gode čudeži.

2.) Seveda dandanes se manj čudežev do¬
gaja nego v prvih stoletjih krščanstva.
Uzroki zato  so:

a)  ker je ponehal pravi namen čudežev: prva iz-
preobrnitev sveta in ustanovitev sv. cerkve;

b)  uprav dosega tega namena bi bila nemogoča brez
čudežev — to pa dokazuje resničnost teh čudežev
za vse čase. Brez velikih čudežev bi kaj takega
sploh mogoče ne bilo.

83

Samo vera potrjena s čudeži je nam¬
reč mogla prepričati čutnosti vdani p o-
ganski in trdovratni judovski svet: a) O
božanstvu Kristusa revnega, križanega učitelja in usta¬
novitelja; p) o resničnosti Njegovega nauka, ki je po¬
polnoma nasprotoval njih vkoreninjenim nazorom; 7 ) o
božanskem poslanju apostolov in njih naslednikov.

Ako bi se pa noben čudež obtem
zgodil ne bil, bila bi uprav izpreobr-
nitev tega sveta h krščanstvu izmed
vseh čudežev tisti, ki je najtežje raz-
umljiv.

3.) Dva nadnaravna in božanska dokaza za istinitost
krščanske vere sta: čudeži Kristusovi in Njegovih apo¬
stolov ter izpolnjenje Kristusovih prorokb. Prvi kri¬
stjani so videli čudeže, a niso videli
izpolnitve njegovih prorokb.  Vendar šobili
obvezani verovati v te prorokbe 1 ) in to radi čudežev,
katere so videli.

Arni, ki nismo videli teh čudežev,
pa vidimo,  da so se Jezusove prorokbe ali že
izpolnile ali pa se še izpolnujejo.
Take prerokbe so: razdejanje Jeruzalema, razpršenje, a
vendar ohranitev judovskega ljudstva med drugimi na¬
rodi, preganjanja in zmage sv. cerkve, neprestano po¬
glavarstvo sv. Petra in njegovih naslednikov — in to,
kar vidimo, nas sili, da verujemo čudeže, katerih nismo
videli.

Radi očitih čudežev so prvi kristijani
verovali i prorokbe,,; in radi izpolnjenih
prorokeb verujemo i mi čudeže.  — Prvimkri-
stijanom so bili čudeži poglaviti dokaz za božanstvo
vere, a nam mora izpolnitev prorokb biti resničen dokaz
božanstvenosti naše svete vere.

Pomni pa, da je naš dokaz še jasnejši nego oni
prvih kristijanov, zakaj kolikor več časa je preteklo,
odkar so se izpolnile prorokbe, toliko trdnejši je ta
dokaz. Tako n. pr. je neomahljivost Petrove stolice in

*) Verovati se pravi: priznavati kako stvar za resnično po
izpričevanju koga drugega.

(v*

84

razpršenje in vendar ohranjenje judovskega naroda celih
19 stoletij jasnejši dokaz, nego bi bil, ako bi se bilo
godilo to samo pred tremi ali štirimi stoletji. In ako
bode svet še nekaj tisoč let stal, bode imel ta dokaz
za 3 — 4000 let še večjo važnost, nego jo ima danes.

Ni se treba torej čuditi, če je dandanes manj ču¬
dežev nego v prvih časih krščanstva.

XXVIII. Čemu govoriti latinski ? Čemu
govoriti v tujem jeziku ?

Odgovor: pridiguje se povsod v domačem jeziku
in to je dovolj. Kar se pa tiče sv. maše, ki je prav¬
zaprav služba božja, tedaj je pač ljudstvu vse eno, naj
se zakramentalne besede, ki se itak izre¬
kajo natihoma,  izgovarjajo slovenski, latinski ali
hebrejski.

Dovolj je, da se cerkvene molitve prevajajo v do¬
mače jezike in da so pripravne tudi molitvene knjige
za vsak stan in starost.

Sicer so pa vsakemu katoličanu že toliko poznati
obredi pri sv. maši, strežnikova pozvanjanja, mašnikova
premikovanja i. dr ....  , da ve, kaj se na oltarju godi
in da lahko sledi mašniku pri sv. maši.

Pomisli vendar, dragi prijatelj, kako vzvišena in
veličastna je misel, da ima vesoljna cerkev eden skupni
jezik!

Po celem svetu, kamor pride katoličan, je kakor
da bi bil doma.  Ako si v najbolj tuji deželi med
najbolj tujim narodom v cerkvi,  tedaj ti ni prav nič
tujega. Če torej stopiš v cerkev, slišiš, kar si slišal v
domovini. Pobratimstvo, ki nastaja iz enega skupnega
cerkvenega jezika, je neka skrivnostna in močna vez.

Tudi moramo priznati, da je latinski jezik zares
jasen, lep in veličasten jezik. Ne samo to, da je latinski
jezik, — jezik nekdanjih svetovnih premagavcev, Rim¬
ljanov, ampak postal je tudi jezik civilizacije, jezik
znanosti, — in radi tega se sme imenovati kralj
jezikov, in ne po nezaslužnem mu gre to dostojanstvo,
da je jezik vere.

85

Naša sv. vera je nespremenljiva, in uprav radi
tega bi jej težko ugajal jezik, ki se vedno izpreminja.
{Vsak živ jezik se več ali manj izpreminja.) Vsakdo,
ki se je le nekoliko učil, dobro ve, koliko se današnji
slovenski jezik razločuje od onega, ki se je pred več
stoletji govoril. Bere naj n. pr. samo brizinške spo¬
menike, in prepričal se bode, da je res tako.

Razun teh izprememb, ki se dogajajo v živih jezi¬
kih, so še druge, ki so zelo važne. Tekom časa se
jezik tako izpreminja, da dobč nekatere besede popol¬
noma drug pomen. Ako bi torej cerkev uvedla domačo
govorico v liturgijo, lahko bi nekateri lepi liturgični
izrazi s časom izraževali smešne, nedostojne stvari.

Oglejmo si stvar, od katere strani hočemo, cer¬
kveni jezik mora biti neizpremenljiv. In zato rabi cerkev
latinski jezik. 1 )

XXIX. Zakaj prejemajo duhovniki plačo za
svoja opravila P Svete stvari se vendar ne
smejo prodajati.

Odgovor: Seveda, svete stvari se ne smejo pro¬
dajati. Dragi prijatelj, ti se motiš, ako misliš, da du¬
hovniki prodajajo sv. mašo, sv. zakramente i. dr., ker
jim moraš večjidel plačati, ako jih rabiš ob važnih in
svetih opravilih svojega življenja.

Ta navada, ki se nam zdi morebiti na prvi pogled
napačna, je popolnoma opravičena; mislim, dragi pri¬
jatelj, da ti to z malimi besedami razložim.

Duhovnik ni prevzel te častne službe zase, ampak
v čast božjo in v blagor drugih ljudij. On je slu¬
žabnik božji, služabnik vsega krščan¬
stva.  Njegova sveta dolžnost je, da skrbi za zveli-

l ) Sicer pa katoliška cerkev dovoljuje vstop tudi drugim
jezikom v liturgijo, tako n. pr. smo uprav mi Slovani s
tem počaščeni,  da se tuintam v staroslovenskem
jeziku peva ali bere sv. maša.  — Samoumevno se je
moglo dovoliti to le mrtvemu jeziku, kar jen.  pr. staro¬
slovenski — saj ga nihče več ne govori.

Prelagatelj.

86

Čanje svojih bratov in sestra s tem, da jih uči Boga
izpoznavati, ljubiti Ga in mu služiti. Ker se popolnoma
posveti temu vzvišenemu poklicu, odreče  se  vsem
domačim prijetnostim, vsaki družinski sreči in sploh
vsem sredstvom, s katerimi bi si služil
vsakdanji  kruh, kakor n. pr. trgovini, ročnim
delom, obrtui. dr. Popolnoma se posveti svojim ovčicam.
Ali ni potem prav in dostojno, da verniki preskrbujejo
duhovniku v nadomestilo potrebni živež, ker žrtvuje
zanje vse svoje življenje ? Daši je duhovnik, vendar
ostane človek. In zares, verno ljudstvo je od Jezusa
Kristusa vsa stoletja rado dajalo svojim duhovnikom,
česar so potrebovali. Način, kako so dajali, se je iz-
preminjal, a stvar je taista obstajala.

Dandanes je duhovniška stalna plača nezadostna.
Zato verniki sami dajejo nekatere doklade kot štolnino.
Tako n, pr. pri blagoslavljanju poroke, pri pokopavanju
mrliča in za maše umrlim plačujejo duhovniku gotov
znesek. Toda pomni dobro, da se ti zneski plaču-
jejo ob priložnosti teh opravil, ni¬
kakor pa ne za opravilasama.  Tudi ne
smemo misliti, da je ves denar, ki gre cerkvi, župnikov.

Pri onih odličnih porokah, pri onih slovesnih
pogrebih, ki večkrat toliko stanejo, gre večina denarja,
ki se plača, cerkvi, v cerkveno hranilnico, katero
upravljajo pošteni in odlični možje. Iz te hranilnice se
plačuje, kar je potreba za cerkev, za oltarje, stvari pri
službi božji, petje i. dr. Seveda so ljudje, ki misijo, da
dobivajo duhovniki ob takih dnevih mastno plačilo, a
morda je plačlio onih, ki so nevoščljivi duhovnikom,
mnogo mastnejše.

Mislim, dragi prijatelj, da si uvidel, da ne pla-
čuješ svetih stvarih, ampak da daješ le to, kar po pra¬
vici hvaležen moraš dajati onemu, ki se je popolnoma
posvetil tvojemu zveličanju.

XXX. Duhovniki so si izmislili izpoved.

Odgovor: Lahko je to reči, a težko dokazati. Ne,
niso si duhovniki izmislili izpovedi. Jezus Kristus, naš

87

Gospod, On, ki je postavil duhovnike, je postavil tudi
izpoved kot sredstvo za odpuščanje grehov.

Odpri, dragi prijatelj, evangelij, Pri sv. Janezu v
20. poglavju v 19. in naslednjih vrstah bereš: „Kadar
je bil tedaj večer tistega dneva, prvega v tednu (po
vstajenju Gospodovem), in so bile duri zaklenjene, kjer
so bili učenci zbrani radi strahu pred Judi, prišel je
Jezus, in je v sredo med nje stopil, in jim rekel: Mir
vam bodi! In ko je bil to rekel, pokazal jim je roke
in stran. Učenci so se obveselili, ker so videli Gospoda.
Tedaj jim je zopet rekel: Mir vam bodi! Kakor je Oče
Mene poslal, tudi Jaz vas pošljem. In ko je bil to iz¬
govoril, dihnil je v nje, in jim rekel: Prejmite svetega
Duha. Katerim bodete grehe odpustili, so
jim odpuščeni, in katerim jih bodete za¬
držali, so jim zadržani."  Teh besed Zveličar-
jevih ni treba razlagati. Naš Gospod je izročil ž njimi
prvim svojim duhovnikom oblast grehe odpuščati. Do¬
stojanstvo duhovnikov in ž njim združena oblast bode
trajala do konca sveta, zakaj naš Gospod je rekel svojim
apostolom: „Jaz sem pri vas vse dni do konca sveta.“
(Matej 20, 28.) Ta oblast je tako neomejena, da se od
tačas grehi odpuščajo le po odvezi duhovnikovi in ako
ima človek resnično željo izpovedati se grehov pri prvi
priložnosti.

Zadnje besede sem navlašč dostavil, zakaj ako
je človeku nemogoče izpovedati se svojih grehov božjemu
namestniku, tedaj lahko zadobi neposredno od Boga
odpuščanje grehov po popolnem kesu. Neobhodno po¬
trebno pa je, da človek sklene s svojim popolnim kesom
pokoriti se zapovedim Jezusa Kristusa in se pri prvi
priložnosti izpovedati grehov. V takih izrednih slučajih
odpušča Bog sam grehe z ozirom na zakrament svete
pokore.

Toda izpovednik ne more odpustiti
grehov, katerih  ne  ve. Ako spokornik po¬
klekne pred duhovnika, ta še ne ve, da je oni grešil.
Neobhodno potrebno je, da grešnik razodene svoje dušno
stanje in prizna svoje grehe, in sicer tako, da more
izpovednik presoditi, ali se mu naj grehi odpustč ali se

88

mu naj pa pridrži toliko časa, dokler se boljše ne pri¬
pravi. To je izpoved in nič drugega.

Sedaj uvidiš, dragi prijatelj, da so one besede
Kristusove tako določene in jasne, da bolj jasne ne
morejo biti, in zdrav razum ti mora reči: Nihče drug
ni postavil izpovedi nego Jezus Kristus. Kdor to zanika,
ne pozna niti evangelija niti zgodovine. V prvih sto¬
letjih krščanstva so se verniki javno ali zasebno izpo-
vedavali pred božjim služabnikom, da so zadobili sveto
odvezo, tako uči zgodovina. V vseh časih in na vseh
krajih je bila sv. izpoved kot božja naredba v navadi.

Nasprotniki katoliške cerkve, ki so zavrgli za¬
sebno izpoved, ker jim je zoprna, so se zastonj trudili,
da bi med duhovniki našli onega, ki si je izmislil iz¬
poved. Nekateri, ki ne poznajo zgodovine, so trdih,
da si je izpoved izmislil Inocencij III 1. 1215. v lateran¬
skem koncilu. To je bil 12. veliki cerkveni zbor in
4. v lateranu.

Zares se glasi 21. kanon tega zbora tako le:
„Vsak vernik naj se vsaj enkrat v letu izpove vseh
svojih grehov predpostavljenemu izpovedniku, in ko
zadobi pokoro in jo izvrši, naj prejme o velikonočnem
času zakrament sv. Rešnjega Telesa.“ S tem pa še ni
rečeno, da izpovedi preje ni bilo, ampak izpoved je bila
že preje po vesoljni katoliški cerkvi. Da je pa preje
sveta izpoved bila zapovedana, zato imamo nebroj do¬
kazov.

Krog 70 let pred omenjenim cerkvenim zborom
je umrl slavni cerkveni učitelj Rihard Sanktviktorski,
in ta piše: „Da se ljudje sramujejo izpovedati se, to je
samo človeški strah; človeški strah pa nasprotuje božji
milosti."

L. 1072., torej 150 let pred onim koncilom, je
umrl sv. Bernard. On piše: „Kaj ti pomaga, ako
se samo na pol izpoveš? Kdor pri i z p o
vedi kaj zamolči, ta se laže Bogu."  Leta
847. je Rabanus Maurus, nadškof mogunški, v svoji
pokrajinski sinodi v Moguču ukazal: „Duhovniki naj
umirajoče izpovedujejo in jim nalagajo pokoro — (katero
naj seveda opravijo, kadar ozdravijo) — in jim naj

89

šele po izpovedi in odvezi dele zadnjo Popotnico in
zakrament sv. Poslednjega Olja."

Sto let predRabanom Maurom je nadškof Bonifacij,
veliki apostol nemškega naroda, prav tako v Moguču
zaukazal: „Pri vsakem stotniku v vojski bodi duhovnik,
da izpoveduje vojake v šotoriščih in na bojnem polju.“

Skoro ob istem času je zapovedal Chrodegang
škof v Meču: „Trikrat na leto se je izpovedati; kdor
hoče, lahko še večkrat, menihi pa vsako soboto. 44

Ako je bila torej 500 let pred lateranskim zborom
izpoved zapovedana, torej si papež Inocencij gotovo ni
izmislil izpovedi.

Skoro 300 let preje je papež Leon Veliki spo¬
minjal narode k pokori: „Izpovejte se, povejte skri¬
voma svoje grehe duhovnikom, zakaj le tako bodete
zadobili od Boga odpuščanje grehov.“

V četrtem stoletju je sv. Ambrož, nadškof mi¬
lanski, večkrat govoril vernikom o potrebi sv. izpo¬
vedi, in on sam je bil eden najboljših izpovednikov.
Prav tako govori mnogo o izpovedi njegov učenec
sv. Avguštin.

In že preje je zahteval sv. Atanazij, škof aleksan¬
drijski, da se naj verniki izpovedujejo grehov, katere
so storili v mislih in željah.

Sv. cerkveni oče in mučenik Ciprijan, ki je kot
škof v Kartagi 1. 258. umrl, opominja kristjane, naj
se izpovedujejo svojih pregreh in jih vzpodbuja z
zgledom onih, ki so le za trenutek mislili darovati
bogovom, a so se s skesanim srcem približali du¬
hovnikom božjim, da bi se izpovedali
grehov,  in res so odkrili svojo vest, položili svoje
breme pred njihove noge in prosili „blagodejnega zdra¬
vila, da ozdravijo 44 .

Že sv. Irenej, škof lijonski na Francoskem, pri¬
poveduje o grešnikih, ki so se vsled izpovedi izpre-
obrnili, in o drugih zopet, ki so obupali, ker niso ho¬
teli iz sramežljivosti izpovedati se svojih grehov. Sveti
Irenej pa je živel v 2. stoletju po Kristusu; bil je uče¬
nec sv. Polikarpu, sv. Polikarp pa sv. Janeza apostola.

90

Tudi sv. Klemen papež, ki je umrl mučeniške
smrti koncem prvega stoletja, govori o potrebi izpo¬
vedi kot o stvari, ki je vsem znana.

Dejanje apostolsko pripoveduje v 19. poglavju in
18. vrsti: „In veliko vernikov je prišlo, in so se izpo¬
vedali in povedali, kar so storili.“

Vidiš, dragi prijatelj, kako se ujema sv. evangelij
z zgodovino! Po teh dokazih svetnikov in cerkvenih
očetov, katere morajo priznati tudi nasprotniki svete
cerkve, smem trditi: Izpovedi ni nihče drugi si izmislil,
nego Oni, ki je ustanovil cerkvene zbore, Oni, ki si
je izmislil cerkev, Oni, ki si je izmislil vero; Oni, ki
je ustvaril , človeka in ves svet: in Ta je večni Sin
Božji, ki je človek postal, da je odrešil človeški rod.

In edino iz usmiljenja je postavil tudi izpoved,
da je nam zagotovil odpuščanje grehov, da tako do¬
deli našim dušam mir.

Zakaj, ako smo prosili Boga odpu¬
ščanja grehov,  tedaj smo si le tega svesti, da
smo prosili, a prepričani nismo, da nam je
tudi grehe odpustil. A kadar slišimo
duhovnikove besede: „Jaz te odvežem
tvojih grehov  v imenu Očeta, Sina in svetega
Duha", in ako smo storili, kar je v naši moči, tedaj
smo popolnoma prepričani, da je oči¬
ščena naša duša.  Jezus Kristus je rekel: „Katerim
bodete grehe odpustili, so jim odpuščeni/ 1  (Janez, 20, 22.)

Poleg tega postanemo pri zakramentu sv. pokore,
kakor pri vseh drugih zakramentih, deležni zaslug
Kristusovih. Jezus Kristus sam izpopolnjuje naše po¬
manjkljivo kesanje. Ako pa bi bili sami sebi pre¬
puščeni, tedaj prejmemo milost božjo primerno svojim
zaslugam, ki so itak jako male.

Ko je naš Gospod Zveličar postavil zakrament
sv. pokore, ni nič drugega storil, nego da je sprejel
v vero to, kar je prav naravni nagon, prav naravna
potreba našega srca. Vsakemu se namreč duša nekako
olajša in opraviči, ako razodene drugemu svoje napake.
Kdo še ni želel v nadlogah in težavah prijatelju od¬
kriti svojega srca ?

91

In to se godi pri izpovedi. Greh je ona nadloga,
ki nam teži srce. Izpovednik je prijatelj, je tolažnik
v tej tugi. Da, še več, on sam ne le olajša nadlogo,
nego jo popolnoma odstrani in nam dodeli mir in za¬
dovoljnost. Ali ne boš priznal, dragi prijatelj, da nam
je Bog z ustanovitvijo sv. izpovedi izkazal velikansko
dobroto?

„Duhovniki so si izmislili izpoved' 1  je prazna
lažnjiva fraza in ne pomeni nič drugega nego: „Jaz se
ne maram izpovedovati, ker sem:

1. ) ošaben ali razkošen človek in meje že groza,
a ko le pomislim na svoje grehe, in ker

2. ) se nočem poboljšati in opustiti svojih pregreh.

Ali ni to res? Dokažite  vi, nasprotniki izpo¬
vedi, ako sem se motil?

XXXI. Kaj pa koristi izpoved ?

Odgovor: Izpoved ima gotovo dober namen, ker
je božja naprava, in Bog ne dela ničesar brez dobrega
namena.

Vprašaš, kaj izpoved koristi? Pojdi, izpovej
se, in prepričal se bodeš  sam, kaj izpoved
koristi.

Kaj pa koristi izpoved? — Le vprašaj onega
mladeniča, ki je bil udan najgršim strastem, kateremu

je razorala razkošnost že obraz.ves je premenjen

na duši in na telesu. Od kod ta izprememba ? Izpo
vedal se je in sedaj gre večkrat k izpovedi — preje
pa je izpoved zanemarjal.-

Kaj pa koristi izpoved? Vprašaj onega roko¬
delca, ki je še pred kratkim tako zanikerno živel, ki
je posedal po gostilnah, a sedaj živi tako redno, trezno
in čisto, da je lahko izgled svojim tovarišem roko¬
delcem. On sam, njegova žena in njegovi otroci vedč
dobro, kaj koristi izpoved

Kaj pa koristi izpoved? — O, le vprašaj ono
ubogo ženo, ki jo nesreča tare na vseh konceh, ki ima
mnogo otrok, a mož ž njo neusmiljeno ravna. Nesreč¬
nica je že menila — kaj, ko bi si končala to življenje

92

— toda misel na svoje otroke in na Boga jo je za-
državala od tega čina. Slednjič gre k izpovedi — kaj
jej izpovednik govori? — Ne vem, Bog ve, a vidim jo,
kako se vesela vrača domov. Zadovoljnost jej navdaja
srce, odslej prenaša potrpežljivo svojo nesrečo, mirna je

proti možu, naj ta še tako grdo ž njo ravna. In

mož se jej začetkom čudi, potem jo zopet začne ljubiti
in slednjič gre tudi on k izpovedi. In zdaj računaj:
en samomor manj, ohrani se mati peterim ali šesterim
otrokom, lepa sloga in končno ena krepostna družina več!

Poglej onega posla, ki je že mnogo let pri vsaki
priliki goljufal svojega gospodarja. Vest mu ne dd
miru, poišče si duhovnika. Gospodar je opazil, da se
manjšajo izdatki, čeprav se niso zmanjšale potrebe.
Kar nekega dne dobi iz nepoznate roke lepo vsoto de¬
narja. Ta posel je izmaknjeno vrnil. Pomisli torej: eden
zločinec manj, odstranjena je sramota od kake morda
poštene družine, in gotovo je eden zvest služabnik več.

Rad bi vedel, kaj koristi izpoved ? Pojdi v ono
občino in vprašaj ondotne reveže. Bogati posestnik,
ki je tamkaj, ni maral doslej za reveže, zapravljal je
sam svoje velikansko premoženje, a šel je k izpovedi
in glej, sedaj je oče revežem. O, ondotni ubožci dobro
vedo, kako je koristna izpoved

Izpoved je še tudi skrivna zakladnica kre¬
posti. Ona daje mir človeškemu srcu, a brez srč¬
nega miru ni sreče. Izpoved prepreči mnogo zločinov
in nesreč, poživi ubogega grešnika, ki je odpal od
Boga radi svoje slabosti. Ona tolaži umirajočega v
trenotku, ko mu je stopiti pred sodni stol božji.

O, kako bi se v kratkem času preob¬
razila naša lepa slovenska domovina,
ako bi se vsakdo skesano in odkritosrčno izpovedal!

Orožniki in sodnija bi ne imela skoraj ničesar
več opraviti. Ona cerkvena zapoved: „Izpovej se vsaj
enkrat v letu“, preobrazila bi svet in ga ozdravila
vseh napak.

Po sadu spoznaš drevo! Edini veliki so¬
vražniki izpovedi, kakor vere sploh, so
strasti.

93

XXXII. Ničesar si ne morem očitati: nisem
moril, nisem kradel, nikomur nisem nič ža¬
lega storil. Prav ničesar ne vem, da bi se
izpovedal.

Odgovor: Ali je to, dragi prijatelj, zaključek iz¬
praševanja tvoje vesti ? Zares, ali si ti izreden človek,
ali pa nisi temeljito izprašal svoje vesti. Kaj drugega
ni mogoče. Toda oprosti, da ti izrečem svoje mnenje;
prepričan sem, da si slaboten človek, kakor so vsi
drugi in potemtakem je oni „ali“ opravičen.

Ti meniš, da ti ni ničesar očitati ? Toda le malo
bolj izprašuj svojo vest. Prav res bi bilo čudno, da bi
jaz bolj poznal tvojo vest nego jo ti sam.

1. ) No—• najprvo, v kakem razmerju si z Bogom?
Gotovo ne moreš utajiti, da si mu „nekaj" dolžan. On
ni zastonj tvoj Stvarnik, tvoj Oče, tvoj Gospod, tvoj
zadnji namen. Ali Ga častiš, ali Ga moliš, ali se Mu
zahvaljuješ za dobrote? Ali izpolnuješ Njegove zapo¬
vedi? In če jih ne, ali Ga prosiš odpuščanja?

On, Gospod, bi ti moral biti vse, a ti je
morebiti le nekoliko?  Glej uboge pogane in
divjake, ki obožavajo svoje malike; ti pa, ki poznaš
pravega Boga, ali ne živiš tako, kakor da bi Ga
ne bilo ?

Tega gotovo preje še pomislil nisi, ko si se ustil,
da si ne veš ničesar očitati, da se ti sploh ničesar ni
izpovedavati ?

2. ) In kako izpolnuješ svojo dolžnost do bližnjega,
ali si v vsem vesten? Le roko na srce! Zakaj tudi tu
je vse polno pregreškov. Odkritosrčna in dejanska lju¬
bezen do bližnjega, udanost in prijaznost do drugih,
usmiljenje do revežev, potrpljenje proti napakam drugih
ljudi, spoštovanje njihovega dobrega imena, pripravnost
odpuščati jim žaljenje, dober zgled, dolžnost do sodr¬
žavljanov, tvoje družinske dolžnosti kot sin, kot oče,
kot soprog; dolžnosti, ki jih mora imeti dober gospo¬
dar ali dober posel; dolžnosti dobrega, zvestega prija¬
telja, ki jih ima delavec i. dr. Kaj ne, to je dolg za¬
znamek dolžnosti, kaj ne da? Toda ali izpolnuješ vse

94

te dolžnosti? Mislim, da si tu lahko dobiš nekaj tva¬
rine za prihodnje izpraševanje vesti in za prihodnjo
izpoved?

3) In kar se tiče dolžnosti, ki jih moraš imeti
do samega sebe, mislim, da si marsikaj smeva po¬
vedati.

Glej, ti imaš neumrljivo dušo; kako skrbiš za
njeno zveličanje? Ali ne živiš tako, kakor da bi je
ne imel, in če storiš kako dobro delo, iz katerega na¬
mena pa storiš to ? Hudoben namen pokvari še tako
plemenit čin. Torej ali delaš dobro zato, da storiš
božjo voljo, ali zato, da imaš od tega kak oseben do¬
biček, morebiti zato, da te svet hvali in slavi? Dalje,
ali sta ti poznati kreposti: zmernost in čistost? Ako
bi tvoj sin delal pred teboj to, kar ti delaš pred
Bogom, morda bi ga spodil kot nevrednega sina iz
svoje hiše?

In kar je pri drugih pregreha, ali ni tudi pri tebi ?

Bodi prepričan, da bi si še dolgo lahko na ta
način izpraševal vest, zakaj še dolgo bi ne prišla do
konca. Toda bodi to dovolj, da se prepričaš, kako
imaš kljubu domišljevani nedolžnosti in popolnosti
mnogo razlogov za dolgo in temeljito izpoved. Jaz sem
ti le nekoliko označil glavne napake. A ti, mislim, si
tudi pripravljen se jih izpovedati, kakor hitro je pri-
poznaš. Gotovo veš za kakega dobrega duhovnika?
Pojdi k njemu, sprejel te bo z veseljem in te v imenu
božjem odvezal grehov. Nikar se ne obotavljaj, koj
pojdi. Seveda prvi korak je težaven, a težkoče izginejo,
veselje pa ostane.

„Toda dolgo, dolgo že nisem bil pri izpovedi",
tako se izgovarjaš.

Potemtakem si še bolj potreben izpovedi.

„Imel bi preveč povedati."

Tem bolje. Izpovedniki imajo velike grešnike,
ki v resnici obžalujejo svoje grehe, še veliko rajši,
nego male.

„Toda kako naj se vseh svojih grehov domislim ?“

Nič ne de. Povej, kar ti je mogoče se spomniti,
obžaluj vse grehe, tudi one, ki se jih ne spominjaš. In

95

Bog, ki noče od tebe drugega nego dobro
voljo, ti bode vse odpustil.  Glavna stvar pri
izpovedi je resnično kesanje.

Poslušaj me, pojdi in se izpovej. Bodeš videl, da
bodeš potem srečen in zadovoljen; saj prava sreča je
v tem, da imaš mirno srce. A mirnega srca nima,
kdor nima čiste vesti.

XXXIII. Poznam takoimenovane pobožne
ljudi, ki hodijo k izpovedi. A ti niso nič
boljši, nego drugi ljudje.

Odgovor: Ako je temu tako, tedaj 1. ni ta človek
v resnici pobožen ali pa je vsaj premalo poučen v
verskih stvareh. Dela se le na zunaj pobožnega, a
zanemarja duha, ki je pri tem glavna stvar; 2. ta člo¬
vek ima morebiti toli uporno naravo, da je niti mo¬
gočen vpliv tega sv. zakramenta ne izboljša; 3. ali pa
— in to je skoro gotovo — ne obsojaš li tega ali onega
nepristransko in postopaš krivično proti njemu?

Toda pomni dobro, dragi prijatelj, da kristjan,
dasi je kristjan, ostane vendarle vedno človek. Slabosti
in napake po izvirnem grehu popačene narave ima tudi
kristjan, zato ni njegovo življenje vedno v soglasju
z njegovimi načeli, željami in sklepi.

Dasi vera ne izkorenini vseh napak, dasi ne od¬
pravi takoj in docela vseh nepopolnosti, vendar zmanjša
njih število in moč in jih počasi tudi uniči. Saj nam
vera zapoveduje, da se moramo neprenehoma bojevati
proti strastem in slabostim," ona nam nudi sredstva,
preprosta, a jako dobra sredstva, da ne postanemo
samo dobri, ampak tudi popolni; v kolikor to dopušča
človeška slabost. Glej svetnike: sv. Frančiška Ša¬
leškega, sv. Frančiška Ksaverija, sv. Vin¬
cencija Pavlanskega i. dr. Kaj so vsi ti bili?
Pravi kristjani, drugega nič.  Junaške in po¬
štene duše, ki redno rabijo ponujana si sredstva, od¬
stranijo sčasoma svoje napake, napredujejo v duhovnem,
življenju in postanejo dobri, izvrstni kristjani.

96

Gotovo pa je, da so navadno oni, ki zaničujejo
pobožne ljudi, sami desetkrat bolj hudobni in sprijeni.
Vidijo pezdir v očesu svojega bližnjega, a bruna v svo¬
jem očesu ne opazijo.

Vera vedno izpopolnuje ljudi.  Ako ni
kateri kristjan brez napak, tedaj bi te napake prav
tako imel, ko bi ne bil kristjan; a le, da bi mnogo
mnogo večje bile.

XXXIV. Kako more biti resnično pričujoče
Kristusovo Telo v posvečeni hostiji? To je
nemogoče.

Odgovor: Nato ti le to odgovarjam:

Telo Kristusovo je pričujoče v
posvečeni hostiji, torej je mogoče.
Telo Kristusovo je pričujoče v posve¬
čeni hostiji, zato moraš to verovati,
dasi ne razumeš, kako se zgodi.

Da, Jezus Kristus'je resnično in bitno pričujoč v
sveti hostiji. Po posvetitvi po sv. maši ni več v maš-
nikovih rokah kruh, nego je Telo in Kri našega Go¬
spoda Jezusa Kristusa s podoboma kruha in vina.

Da te o tem prepričam, dragi prijatelj, ne bom
ti nabrajal premnogih prič od apostolskih časov do
danes, ne bom ti dokazoval, da so vedno kristjani živo
verovali Kristusovo pričujočnost v posvečeni hostiji.
Tudi ne bom razkladal, da so naj večji duhovi, najte-
meljitejši učenjaki, ponižno in s prepričanjem molili
Jezusa Kristusa v tem presvetem zakramentu, ker bi
naji vse to zavedlo na predolge razgovore, a to ni
moja želja. Moja želja je, da bivava pri veri.  Na¬
vesti ti hočem Kristusove besede, v katerih sam pravi
in zatrjuje, da je presveti zakrament — On sam,  da
je to Njegovo Telo in Njegova Kri. Jezus je o tem
dvakrat govoril. Nekako eno leto pred svojim trplje¬
njem in smrtjo je obljubil to veliko skrivnost. Pred¬
večer svojega trpljenja pa je to obljubo izpolnil in po¬
stavil zakrament sv. Rešnjega Telesa.

97

1. V šestem poglavju svojega evangelija pripove¬
duje sveti Janez, kako je Jezus čudežno nasitil 5000
ljudi s peterimi kruhi in dvema ribama. Drugi dan je
ljudstvo prihitelo za Jezusom v Kafarnavm. Ko so ga
našli, govoril jim je Jezus besede, katere hočem tu
navesti. Najprej zahteva od ljudstva vero, ker je stvar,
o kateri hoče govoriti, velika verska skrivnost.

Pri svetem Janezu v šestem poglavju 47. vrsta
se glasi:

„R e s n i č n o, resnično Vam povem:
Kdor veruje v Mene, ima večno živ¬
ljenj  e.“

Vrsta: 48.) „} a z s e m kruh življenj a.“

51.  ) Jaz sem živi Kruh, ki sem pri¬
šel iz nebes."

52.  ) „Ako kdo je od tega Kruha, živel
bode vekomaj; in Kruh, ki Ga bom Jaz
dal, je moje meso za življenje svet  a." *)

53.  ) Judje so se tedaj prepirali med seboj, rekoč:
»Kako nam more ta Svoje meso dajati
v j e d ?“

54.  ) Jezus jim je tedaj rekel: „Resnično, resnično
vam povem: Ako ne bodete jedli Mesa
Sinu človekovega in pili Njegove Krvi,
ne bote imeli življenja v seb i.“

55.  ) »Kdorjč Moje Meso in pije Mojo
Kri, ima večno življenje, injaz ga bom
obudil poslednji da n.“

56.  ) „Z a k a j Moje Meso je res jed in
Moja Kri je res pijač a.“

57.  ) „K d o r j č Moje "Meso in pije Mojo
Kri, ostane v Meni injaz  v n j e m.“

58.  ) »Kakor je Mene poslal živi Oče, in Jaz
živim zavoljo Očeta, tako bo tisti, ki mene je, živel
zavoljo Mene."

‘) Pomni dobro, da Jezus Kristus tu le obljublja
skrivnostni Kruh, in ga še ne daje; saj pravi: ki ga bom Jaz
dal.“ Ne smemo torej tega mesta razlagati, kakor ga razlagajo
protestantje, češ da govori tu Jezus o svojem nauku. Svoj nauk
je Jezus že dal in ga še daje; kar pa je kdo dal in še daje,
tega ne obljublja več.

7

98

Kaj praviš k tem besedam, dragi prijatelj? Ali
Mu ne veruješ, ko govori tako jasno in odločno, da
je sv. Rešnje Telo res Njegovo Telo in Njegova Kri?
Da, ta trditev ne more biti jasneje izražena, kakor je
in protestantje se zastonj trudijo več nego 300 let,
da bi te Kristusove besede razlagali kako drugače.

2. Kakor so besede, s katerimi je Jezus obljubil
evharistijo, jasne solncu enako, prav tako so tudi jasne
besede, s katerimi je postavil to najsvetejšo skrivnost.

Evangelisti Matej (26, 27), Marka (14, 22), Luka
(22, 19), pripovedujejo o zadnji večerji Gospodovi:
„Po večerji je vzel Gospod kruh v svoje svete roke,
zahvalil, blagoslovil, ter razlomivši Ga dal svojim apo¬
stolom rekoč: Vzemite in jejte vsi od Tega,
Toje namreč Moje  Tel  o.“

Ali ni to dovolj določno rečeno? To, kar imam
v rokah, kar vam dajem, je — kaj je? — to je
Moje Telo.

Nato je apostolom, ki so bili prvi duhovniki, dal
oblast in ukaz isto storiti, kar je On storil. Pristavil
je namreč besede: „Kolikorkrat bodete to storili,

storite v Moj spomin" t. j. storite, kar sem Jaz sedajle
storil.

Vsi pametni in razboriti ljudje, poslušajte in so¬
dite besede: Toje Moje Telo!

Kar se mene tiče, moram priznati, da so mi te
besede dovolj. One ne dokazujejo samo, da je Jezus
Kristus resnično in bitno pričujoč v sveti hostiji, am¬
pak mi dokazujejo tudi, da je On pravi Bog, zakaj š e
nikdar ni noben človek tako govoril
in mogel govoriti.

Razun tega ti, dragi prijatelj, dve jako preprosti
opazki utrdijo vero v skrivnost presvetega Rešnjega
Telesa.

Prva je:

a) Telo  Jezusa Kristusa je v sveti hostiji
pričujoče na nadnaraven način, na
poveličan način, v stanju slave; po¬
vsem je različno od stanja človeškega
telesa, v katerem mi živimo.  Kar bi bilo

99

nemogoče v umrljivem, zemskem, trpljivem, minljivem
stanju, to je mogoče v nebeškem, netrpljivem, neumr¬
ljivem stanju. V tem obojem je velika razlika!

Tako n. pr. železo, baker ali kaka druga kovina,
dokler je v navadnem, trdem surovem stanju, ne more
imeti oblike, ki jo ima tvorilo. Vrzi pa kovino v
ogenj, razžari in raztopi jo, potem jej lahko daš ob¬
liko, kakršno hočeš. Zakaj je to sedaj mogoče, kar je
bilo preje nemogoče? Zato, ker se je izpremenilo
stanje kovine. — Po tem izgledu poučeni lahko govo¬
rimo, kako je mogoče, da je Jezus Kristus pričujoč v
zakramentu sv. Rešnjega Telesa.

Druga opazka je še bolj važna.

b) Narava nam na premnogih zgledih dokazuje
pretvarjanje ene snovi v drugo, kar se nam zdi na
prvi pogled nemogoče. Najboljši zgled je ta, kako mi
hranimo svoje telo. Kruh, ki si ga povžil, se je po
čudovitem delovanju prebavljajočih organov premenil
v tvoje meso, v tvojo kri, v tvoje telo. Bistvenost
kruha se je premenila v bistvenost tvojega telesa. Kar
dela Bog v nas vsak dan, zakaj bi ne mogel delati na
nadnaraven način v sveti hostiji?

Sedaj uvidiš, kako ni nemogoče, da premeni Bog
po svoji vsemogočnosti kruh in vino na naših oltarjih
v Telo in Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Pre¬
pričaš se tudi, da cerkev učeč to, ne uči nobene nemo¬
goče stvari, ki bi nasprotovala človeškemu razumu.
Tako bi se dozdevati utegnilo le kakemu nevednemu
in nepremišljenemu človeku.

A ti bi, dragi prijatelj, rad vedel, kako  se
zgodita veliki čudež? Tedaj ti odgovarjam: tega ne
vem.  Vem pa, da tega niso vedeli ni največji uče¬
njaki, ker je verska skrivnost, skrivnost božja. Mi
drugega ne vemo, nego, daje  t a k o,  in to je nam
dovolj.

Jezus Kristus, Kralj duš, Življenje kristjanov,
Poglavar cerkve, Pribežališče grešnikov, dobri in lju¬
beznivi Zveličar, Tolažnik v vseh nadlogah, je po
svoji pričujočnosti v sveti hostiji vedno med svojimi
otroki. Ker je Bog in človek, zato je On tista živa

7 »

100

vez, ki nas združuje s svojim Očetom in z našim
Očetom. Jezus časti svojega Očeta na popoln način in
nadomešča, kar nedostaja naši molitvi, našim ponižnim
prošnjam.

Neprenehoma prosi usmiljenja za grehe, ki jih
dela svet. On je prisoten pri vseh ljudskih rodovih,
ker jih ljubi, ker je vse odrešil, On je pričujoč pri
njih, da sprejema od njih molitev, čast in ljubezen.

Ako je torej zakrament sv. Rešnjega
Telesa skrivnost vere, tedaj je še bolj
skrivnost ljubezni!

Verujmo, ljubimo,  častimo!

XXXV.  V cerkev k maši hoditi ni treba. Doma
prav tako lahko molim Boga.

Odgovor: Torej doma pridno moliš? Oprosti,
dragi, meni se zdi vsekako, da ti prav tako malo
moliš doma kakor v cerkvi.

A ne vpraša se, ali molim doma prav tako kakor
v cerkvi, nego vpraša se: ali Bog hoče, da Ga ob ne¬
deljah in praznikih molim ne doma, ampak v cerkvi
pri sv. maši? Odgovor je: Dobro vedi, da Bog hoče
poslednje.

Gotovo se še spominjaš, ko sva že govorila o
cerkvenih zapovedih in da smo dolžni poslušati in iz-
polnovati zapovedi duhovnih pastirjev v katoliški
cerkvi, ker jih je Jezus Kristus pooblastil dajati take
zapovedi, rekoč: »Kdor vas posluša, Mene posluša,
kdor vas zaničuje, Mene za,ničuje.“ (Luka 10, 16;
Matej 10, 40.)

Ker nam cerkev zapoveduje biti ob nedeljah ‘in
praznikih spodobno in pobožno pri sv. maši, torej
je nepokorščina proti Jezusu Kristusu, nepokorščina
proti Bogu samemu, ako nočeš izpolnovati te zapovedi.

Ta zapoved je zelo resna ter je dana iz važnih
vzrokov. Eden teh vzrokov je potreba javnega bogo¬
služja. Mi ne živimo vsak zase, mi živimo kot kri¬
stjani t. j. kot udje velike verske družbe, kot udje

101

katoliške cerkve, ki jo je sam Bog postavil. Kakor ima
vsak posamezen človek dolžnosti proti Bogu, tako jih
ima tudi katoliška cerkev kot celota poedincev.

Javno bogoslužje krščanske cerkve
j e v t e m,  da  smo  pri  s v. m a š i. Tu se vsi
zbiramo in združujemo z Bogom ob dnevih, ki so v
to odločeni, deloma cd Boga Očeta samega, deloma
od našega Gospoda Jezusa Kristusa, deloma od nje¬
govih apostolov in naslednikov.

Kdor se ob takih svetih trenutkih ne priklopi
ostali krščanski družini — in ta je celo krščanstvo,
v malem pa je vsaka cerkvena občina — kdor se od
nje loči, ta se odpoveduje svojemu krščanskemu imenu,
odpoveduje se predpravicam, ki je ima kot kristjan,
kot otrok božji, kot učenec Jezusa Kristusa, kot ud
katoliške cerkve.

Torej je smrten greh, kdor ni brez
posebnega vzroka ob nedeljah in praz¬
nikih spodobno in pobožno pri sv. maši.
Ako pomislimo, kaj je sv. maša, kako velik, .vzvišen
in svet je ta čin, tedaj se nam mora zdeti ta greh tem
večji in grši.

Sv. maša  je  središče vse naše sv. vere.
Sv. maša je nekrvava ponovitev daritve Jezusa Kri¬
stusa, ki je središče naše sv. vere, ki je Bog kri¬
stjanov, začetek in konec vseh stvari. Pri sv. maši
jejezus Kristus  pričujoč, živ, poveličan, v svo¬
jem božanstvu in človečanstvu, ter ponavlja i z -
nova najimenitnejši in največji čin
svo j ega življenja, svojo daritev.

Jezus Kristus je velifra žrtev za odrešenje sveta.
Po grehu se je odvrnil človek od Boga; njegova mo¬
litev ni bila nič več tako Bogu všeč. Jezus Kristus,
Sin Božji, je postal človek, je za nas trpel in za nas
umrl. On je nas odrešil. On vdahnil našim dušam
sv. Duha, ki jim daje večno življenje. Kadar smo zdru¬
ženi z Jezusom Kristusom po božji milosti t. j. kadar
njegov duh oživlja in posvečuje naše duše, tedaj imamo
v sebi kal večnega življenja, in ako nas v takem stanju
najde smrt, pridemo gotovo v večna ne-

102

besa. Jezus Kristus je torej naš Zveličar, žrtva za
naše zveličanje. Vse Njegovo življenje je bilo neka
priprava za to veliko žrtev, ki jo je daroval na lesu
svetega križa na veliki petek Bogu Očetu.

A glej — sv. maša ni nič drugega nego nekr¬
vava ponovitev te daritve Kristusove na križu. Med
daritvijo na križu in daritvijo sv. maše ni bistvenega
razločka. Daritev je ista, toda le podoba je druga.
Duhovnik daritelj je isti t. j. Kristus, ki je bil na Kal¬
variji vidljiv, na oltarju pa je nevidljiv, darujoč se
po duhovniku, svojem namestniku. Daritev je ena in
ista : Jezus Kristus krvav na Kalvariji, nekrvav in
skrit v sveti hostiji na oltarju. A te razlike so zu¬
nanje in nebistvene, stvar pa, bistvo, daritev je ena
in ista.

Naš dobri Zveličarje hotel, da vsi
ljudje lahko prisostvujejo činu Nje¬
govega odrešenja,  da vsakdo osebno prejme
od Njega blagoslov. Pri sv. maši, ko izgovori mašnik
posvetilne besede, stopi Jezus Kristus na oltar, da se
iznova daruje svojemu nebeškemu Očetu, da Ga v na¬
šem imenu moli, da se Mu v našem imenu zahvaljuje,
da Ga prosi v našem imenu odpuščanja, da od Njega
izprosi v našem imenu vseh milosti in vseh dobrin,
ki jih potrebujemo.

Na skrivnostne in božje besede, ki jih pri posve¬
titvi izgovori mašnik ali bolje rečeno Jezus Kristus
sam po svojem služabniku, se ponovi vsak dan na
naših oltarjih isti čudež ljubezni, ki ga je storil Jezus
Kristus na veliki četrtek pri zadnji večerji. Kruh in
vino se namreč spremenita v Telo in Kri Jezusa Kri¬
stusa tako, da ostane le podoba kruha in vina. Zato
je po povzdigovanju le Telo in Kri Kristusova na ol¬
tarju. Jezus Kristus je tu v svojem poveličanem Telesu
pričujoč v tem sv. zakramentu.

Povzdigovanje je glavni del sv. maše, ker se v
tem trenutku Jezus Kristus daruje svojemu nebeškemu
Očetu ter ponavlja darovanje svojega trpljenja in svoje
smrti v naše odrešenje, v naše zveličanje, kakor se je
prvikrat daroval na križu na Golgati. Vse, kar se godi

103

pred povzdigovanjem, je kot priprava, a kar se potem,
je dopolnjenje in zahvala za presveto daritev.

Odslej, mislim, dragi prijatelj, že veš dobro,
čemu je hoditi v cerkev. Pridi torej, pridi s svojimi
brati, pridi k svojemu Odrešeniku in Zveličarju. Zate
prihaja iz nebes, zate se žrtvuje. On te ljubi, On te
blagoslavlja. — In ti, ki Ga tako potrebuješ, ki brez
Njega ne moreš rešiti svoje duše pogina, bežiš od Njega,
Ga zaničuješ? Ti nizka opravila, malenkosti, nepotreb¬
nosti više ceniš od Njega, najvišega, najboljega ti pri-,
jatelja? Ne, ne, tega nič več! Kesaj se, poboljšaj se,
izpolnuj svoje dolžnosti, ki so lahke, važne in potrebne.
Pojdi vsako nedeljo in vsak praznik v cerkev k sveti
maši, da pomisliš, kako si preživel pretečeni teden, in
da se ojačiš za prihodnji teden. Bog te bo blagoslovil
in ti bodeš srečen.

XXXVI. Saj nimam časa.

Odgovor: Ali imaš časa za jed?

„Gotovo.“

I zakaj pa ješ?

»Čudno vprašanje ! Jem zato, da ne umi jem, zakaj
hrana je telesu življenje.“

Kaj je več vredno, tvoja duša ali tvoje telo ?

„Zopet tako čudno vprašanje! Gotovo je več
vredna moja duša."

Dobro, potemtakem skrbi vsaj toliko za dušo,
kolikor skrbiš za telo. TL imaš čas, da skrbiš za telo;
— a za svojo neumrjočo dušo pa praviš, da nimaš
časa skrbeti?

Recimo, ko bi ti gospodar ne dal toliko časa, da
bi se okrepčal z jedjo, kaj bi ti storil? Brez dvoma
bi pustil gospodarja in delo in bi rekel: prvo je, da
živim.

Tako je; jaz ti pa rečem : Najprvo, preje nego
da skrbiš za življenje svojega telesa, ti je skrbeti za
življenje svoje duše, zakaj duša je brezmerno pleme¬
nitejša od tvojega telesa. Duša je, ki te dela človeka,

104

zakaj po telesu smo živalski; le duša dela človeka,
le po njej se ločimo od drugega stvarjenja.

Le vera daje duši življenje, zakaj le vera spaja
dušo z Bogom.

„Saj nimam časa živeti po veri“, 'mi slednjič še
ugovarjaš ? O, vzemi si, dragi prijatelj, čas za to prvo,
najbolj potrebno, najbolj važno opravilo; dobi za vsako
ceno ta čas ter živi po veri. Noben človek na
svetu nima pravice, da te odvrača od
tega opravila,  nihče, niti tvoj gospodar niti tvoj
učitelj niti tvoji stariši, kratko: nihče.  In ako bi se
kdo drznil ropati ti to pravico, tedaj se moraš vesti
po izreku apostolovem: „Boga se mora bolj poslušati
nego ljudi “

„A moj stan me zadržuje, da ne morem skrbeti
za svojo dušo*, tako mi zopet ugovarjaš.

Ali je to res? Vprašam te resno, dobro pomisli,
kaj mi odgovoriš ! Ako potem po resnem pomisleku
pritrdiš, da je r e s tak o, tedaj je neobhodno potrebno,
da svoj stan izpremeniš in drugega izvoliš. In zakaj
to? Naše življenje je tako kratko, dočim je večnost
večna. Večnost mora biti prva, misel na večnost mora
voditi naše življenje. Kaj koristi človeku, ako ves svet
pridobi, svojo dušo pa pogubi?

Toda bodimo odkritosrčni! Ali je res, da v svojem
stanu ne moreš živeti krščansko, da ne moreš skrbeti
za svojo dušo? Ali ti je res stan na potu, ako opravljaš
jutranjo in večerno molitev, ako tekom dneva večkrat
svoje srce povzdigneš k Bogu in mu daruješ svojo
molitev, svoje delo, svoje potrebe? Tvoj stan te ne
sili, da kolneš Boga, da zlorabiš božje ime, da pohajaš
v krčme in gostilne. Ako bi le svoj čas boljše porabil,
prav lahko bi skrbel za dušno zveličanje in prav lahko
bi izpolnoval vse dolžnosti, ki jih moraš izpolnovati
kot kristjan.

Prav tako te ne zadržuje stan, da ne bi šel na
večer pred velikimi prazniki po dokončanem delu k
izpovedi, kjer bi se oprostil svojih grehov in navdušil
za krepostno življenje. Sedaj vidiš, ljubi pri¬
jatelj, da ima človek vedno dovolj

105

časa, da to stori, cesar je po vesti dol¬
žan; treba je le trdne, resne volje in vstrajnega de¬
lovanja.

Ne govori: „Saj nimam časa; ne gre ne tako
lahko, kot bi želel.“ Morebiti je to res, toda pomisli,
da Bog gleda le na naše srce in na našo dobro voljo.
Da ljubimo Boga, da se greha varujemo, da se kesamo
svojih napak, zato ne potrebujemo mnogo časa. Prav
tako ne potrebujemo mnogo časa, da opravimo vsak
dan svoje molitve, da gremo ob nedeljah in praznikih
k sv. maši; saj ne trpi dlje nego pol ure, da gremo
štirikrat ali petkrat v letu k izpovedi in k sv. ob¬
hajilu. A poznam mnogo ljudi, ki preje¬
majo vsak mesec sv. zakramente,  pa radi
tega ne zanemerjajo svojih navadnih dolžnosti. N a S 1 o-
venskem pa to ni nič posebnega.  Vsak
teden jih pri nas veliko prejema sv. zakramente in
še po večkrat na teden. Ako oni to morejo, zakaj bi
ti ne? Delaj, kakor oni delajo, in tudi ti postaneš dober
kristjan. Kot takemu so ti pa zagotovljena nebesa.
Bodi prepričan: kdor noče darovati Bogu
svojega časa, temu tudi Bog večnosti ne
bode podaril.

XXXVII. Ne morem, je pretežko.

Odgovor: Le rajši reci: ne maram. Vse
more, kdor hoče  — to velja pa prav posebno o
vesti in zveličanju.

Lahko bi, toda navdušenja ti manjka Bojiš se
truda, zato se umikaš in strašiš. Pravo krščan¬
stvo daje tudi junaštvo.  Dober kristjan je enak
hrabremu vojaku, ki se tembolj junaško bojuje, čim
večji so napori sovražnikov. Kristjan zaupa na Jezusa
Kristusa in iz tega zaupanja črpa vse svoje junaštvo.
Ako izpodrkne in pade, začne iznova in še bolj ne¬
ustrašeno svoj napor.

„Ne morem.“ Lenuh, ki se mu zjutraj zdeha in
ki se premetava po postelji, namestu da bi vstal in šel
na delo, pravi tudi: „Ne morem.“

106

Prišel bo dan, ko uvidiš da bi bil lahko sedaj;
a tedaj ti ne bo več časa, zakaj čas za zveličavna dela
je potekel. Ta dan bo prišel. Stal boš pred sodnjim
stolom Jezusa Kristusa in iz Njegovih ust boš čul:
„Poberite se izpred Mene, prokleti! v večni ogenj, ki
je pripravljen hudiču in njegovim angelom. (Mat. 25, 41.)
Tedaj razumeš, da bi bil lahko, a žal
prepozno.

Sicer pa imaš, dragi prijatelj, popolnoma prav,
da ne moreš ukrotiti svojih strasti, ako nimaš za to
potrebne moči. Ne, ne moreš opustiti napak, ki so
ti vsled navade postale tako rekoč vrojene, ako ne
porabiš sredstev, ki jih je zapustil Jezus Kristus svoji
sv. cerkvi.

Ta sredstva so: molitev, obhajanje ne¬
delj in praznikov, vežbanje v krščan¬
skem nauku, prejemanje svetih zakra¬
mentov, izpovedi in sv. obhajila, ogibati
segreha  in  g r e šn  i h p r i l o ž n o s t i,  s 1 a b i h
knjig.

Dh, ako ti ta sredstva niso mar in sicer skrbno,
resno in vstrajno mar, potem gotovo ne moreš živeti
čednostno. A s pomočjo teh sredstev je vsaka stvar
lahka in prijetna.

O, koliko je ljudi vsake starosti in vsakega stanu,
ki imajo še hujše strasti nego ti, a s pomočjo teh sred¬
stev so jih ukrotili. Marsikdo je v večjih nevarnostih
nego ti, in vendar premaga vse težkoče in zapreke.
Zakaj bi jih*tudi ti ne premogel ? Junaštvo velja!
K d o r h o'č e, ta more!  Ako le resno hočeš, pa si
lahko dober kristjan.

XXXVIII. Pa se bodo drugi norčevali iz
mene. Človek vendar ne sme biti posebnež.

Kakor so drugi, tak moram biti tudi jaz.

Odgovor: Brez zamere, dragi prijatelj, ali si
človek ali koza ? Koze gredč druga za drugo in če
skoči prva v prepad, skoči druga, tretja, četrta, vse
po vrsti, kar ena stori, to stori tudi druga. Ali naj

107

tako nesvestno in neumno delajo tudi ljudje ? In vendar
koliko je ljudi kot koze! Koliko jih drvi proti peklu
zato, ker drve tudi drugi.

Ti praviš: Človek ne sme biti posebnež? In
vendar, pravim ti, mora biti posebnež, ker je potrebno
živeti ločeno od sveta, ne sicer iz ošabnosti, niti iz
mržnje do sveta, ampak, ker hočemo biti krepostni
sredi med popačenim svetom.

Zali Bog, da je večina ljudi popačenih, a kre¬
postnih malo. Zato odločujejo popačeni javno mnenje.
Kdor torej hoče hoditi po pravi poti, ta je prisiljen,
da se od njih loči in postane posebnež. Komur je na
srcu večni blagor, ta mora po tej poti.

Jezus Kristus je jasno učil : „Pojdite noter skozi
ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot,
katera pelje v pogubljenje, in veliko jih je, kateri po
nji hodijo. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ka¬
tera pelje v življenje, in malo jih je, kateri jo najdejo."
(Matej 7, 13, 14.)

Zopet drugod pravi Jezus: „N e bojte se
onih, kateri telo umore,  duše pa ne morejo
umoriti; temveč bojte se veliko bolj tistega, kateri
more dušo in telo pogubiti v pekel.“ (Matej 10, 28.)

Pri drugi priliki je zopet rekel: „Kdor se v Mene
in Mojih besedi sramuje, tega se bo tudi Sin Člove¬
kov sramoval, kadar pride v svojem veličanstvu 44 .
(Luka 9, 26.) „Kdor pa bo stanoviten do konca, bo
zveličan 44 , (Matej 24, 13) t. j. kdor bo stanoviten
kljubu vsemu zasramovanju in slabim zgledom.

In kdo tako opominja, kdo preti in obljublja?
Naš največji Sodnik, Oni, ki ni izgovoril bese¬
dice brez pomena, ki je sam rekel: „Nebo in
zemlja bodeta prešla, a Moje besede ne bodo prešle."
(Matej 24, 25.)

Potemtakem, dragi prijatelj, ako nočeš biti po¬
gubljen, moraš živeti med svetom a ne
s svetom,  torej moraš biti posebnež. Tega si ne
smeš šteti v nikako nečast.

„Pa me bodo drugi zasmehovali", tako mi ugo¬
varjaš. Kaj zato? Saj nimaš nikake škode od tega.

108

Tebi bi bilo lahko jih zasmehovati, ker so zares smešni.
Kdo naj zasmehuje? Ali norec modri¬
jana, ali modrijan norca?

Ako bi te kdo zasmehoval, ker ješ ali ker po
nogah hodiš in ne po glavi, — ali bodeš radi tega
nehal jesti, ali boš morda jel pa po glavi hoditi? Go¬
tovo ne, in zato ne, ker veš, da je to, kar delaš, prav
in pametno, a nasprotno bi bili neumno. Toda koliko
bolj bi bilo neumno pogubiti svojo neumrlo dušo le
zato, da storiš po volji kakemu izprijencu, takemu po
volji ki ga pravzaprav zaničuješ v dnu svojega srca.

Pohvala iz ust takih ljudi bi bila za nas sramota,
a njih graja in zasmeh je nam v čast.

Vendar si ne smeš pretiravati te stvari. Nikar ne
misli, da bi bil popolnoma osamljen, ako hočeš Bogu
služiti. Res je, slabih ljudi je vedno več nego dobrih,
vendar je število dobrih večje, kakor
si domišljuješ. Vera zopet stopa tudi
pri višjih slojih človeška družbe na
svoje častno mesto.

Bodi torej dober, prijazen in ljubezniv do vsa¬
kega, smejaj se, kjer se moreš brez greha smejati —
in potem te bodo pustili, da delaš in živiš po svoji
volji. A ne smeš se ustrašiti takoj,
ako te kdo nekoliko zasmehnealipo
strani pogleda.

Pusti druge, naj dirjajo v propast, če hočejo, a
ti reši svojo dušo ! Naj se smeje, kdor se hoče. Kdor
se zadnji smeje, smeje se najbolje.

XXXIX.  Krščansko življenje je preveč dolgo¬
časno in preveč žalostno. Človek se mora
vsemu odreči, in poleg tega biti še v vednem
strahu. To ni pravo življenje!

Odgovor: Tu pa le po časi prijatelj! Ne prenagli
se! Tako hudo tudi ni. Krščansko življenje ne za¬
hteva od tebe, „da se vsemu odpoveš, da vedno živiš
v strahu.“ Ti stvar pretiravaš Da, cerkveni zakon je

109

jarem, toda Jezus Kristus ki ga je nam naložil pravi:
„Moj jarem je sladek in Moje breme
je  1 a h k o.“ (Matej 11, 13).

Gotovo poznaš tudi dobre kristjane. Ali so v
resnici tako žalostni, čmerni in nesrečni ? Prav na¬
sprotno je res. Povem ti, kar poznam dobrih
kristjanov, vsem se na obrazu odseva
neka notranja zadovoljnost, poštenost
in veselost  tako, da človeku dobro de, ako
jih vidi.

Seveda, ako hoče kdo biti dober kristjan, ta
mora nad seboj čuti in se ogibati vsakega razveselje¬
vanja, ki škoduje kreposti. Ne tajim, da je boj volje
proti strastem večkrat težaven in hud. Todaalije
kak stan na svetu, ki bi bil brez boja,
brez zatajevanja?  Da si dosegel svoj poklic,
da si si priskrbel vsakdanji kruh, moral si prestati
mnogo neprijetnosti in težkoč in tudi še sedaj imaš
marsikaj potrpeti. Se celo, kadar se greš razveselovat,
še takrat te stane nekaj požrtvovanja, in ti hočeš, da
da bi ne bilo za največjo in najvažnejšo stvar, za zve¬
ličanje duše, ničesar potrpeti.

Svet vidi, kako kristjani molijo, se pokore, da¬
jejo revežem milodarov, zatirajo svoje strasti in se
odrekajo čutnem razveseljevanju. Vse to vidi svet in
zato si domišljuje, da je življenje kristjanov neprijetno
in strogo. A to je je na videz. V notranjost poglej in
videl boš, kako je to življenje vse drugače. Kristjan
je v svoji duši vesel in zadovoljen in radostno prenaša
vse križe. Ali ni dober sin v notranjem vesel, ako se
zavolje svoje matere odreče kaki malenkosti? Kr¬
ščansko mišljenje, krščanska ljubezen osladi vse žrtve,
prav kakor izpremene čebele v med zoperni sok, ki
so se ga nasrkale na strupenem cvetu. Poskusi
živeti res kršča n s k o i n pre priča 1 se
boš, kako resnične so te moje besede.

To so stvari, ki se ne dado opisati, ampak samo
čutiti. Le spominjaj se svojih mladih dni! Malo je ljudi,
da bi ne bili srečni vsaj dan prvega svetega obhajila
okusili one čiste sreče božje ljubezni. Tudi ti si bil

110

srečen ta dan in zakaj ? Bil si čist, nedolžen, pobožen,
ali kratko, bil si dober kristjan.

O, vrni se, in postani to, kar si bil tačas, in
zopet boš srečen. Bog tvoje mladosti še živi
in je vedno isti, On se ni izpremenil, a izpremenil si
se ti. On te še vedno ljubi in pričakuje, kdaj se vrne
izgubljeni sin. Ne boj se Ga, On je tvoj, dobri Zve¬
ličar in Pribežališče skesanih grešnikov. Kdor pride
k Njemu, ga On ne bozavrgel.

Sprejmi torej lahki in sladki jarem, jarem krščan¬
skega življenja, in zopet najdeš mir in srečo srca,
edino pravo veselje na svetu, a po smrti pa večno
veselje v nebesih.

XL. Mladina se mora iznoreti.

Odgovor: Dobro, le navžij se mladih let, a v čem
pa je to vživanje? Mar v pijanosti? ali v tem, da za¬
pravljaš svoj denar, svojo čast, svoje zdravje in svojo
večno srečo v družbi slaboživečih ljudi? ali v tem, da
se Bog žali? Zares, čudno je nravoslovje. V svetem
evangeliju ne vem temu nravoslovju prostora; a tudi
mu zdrav človeški razum nasprotuje.

Da, navžiti se je treba mladosti
s tem, da delamo to, kar je prav in
dobro,  in da se varujemo tega, kar je slabo, da
torej verno izpolnujemo dolžnosti svojega stanu. Edina
razlika med mladostjo in starostjo je v tem, da je
mladost živahnejša in krepkejša in radi tega mora
mladost tudi živahneje in krepkeje izpolnovati svoje
dolžnosti in delati dobro.

Minuti mora tudi mladost, a minuti mora tako,
da je bila Bogu in ljudem všečna, da je predhodnica
častiti in blagoslovljeni starosti. Treba je že v mla¬
dosti sejati, da bo imela duša kaj žeti ob času
smrti.

Ali more biti kaj lepšega na svetu
nego čista, nedolžna, sveta mladost?
Ne, nič ni bolj ginljivega in ljubeznjivega nego mla-

111

dost, ki izpolnuje svoje dolžnosti. O, da bi vsa krščanska
mladina poznala to svoje dostojanstvo! Za nikako ceno
ne bi hotela dati svoje čistosti! Izgubljena se
nikdar ne povrne.  Nedolžnost izgubljena —
je ura zamujena.

Da, tudi kesanje vrne duši zadovoljnosti in miru;
— a kes ni nedolžnost!

Da bi vedela mladost! Da bi mogla starost!

XLI. Pozneje, ko ne bom imel več toliko
dela, bom izpolnoval svoje verske dolžnosti.
Pozneje se izpovem; prav gotovo pa ob
smrtni uri. Ne bojte se, ne umrjem brez
svetih zakramentov.

Odgovor: Torej kasneje, praviš?

„Da, zares. “

Ali pa veš, dragi prijatelj, da boš pozneje mogel
izpolnovati verske dolžnosti, ali veš, da ti bo to mo¬
goče ob smrtni uri? O, koliko jih je že
reklo prav kakor ti: ,,J utri,  pozneje",
a niso dočakali tega  „j utr  i“, prehitela jih
je smrt, sodba, večnost . . .

Koliko se jih ni hotelo izpovedati, ko so imeli
priliko; a ko so se hoteli, — se niso mogli.

Ti praviš, da se hočeš izpovedati na smrtni
postelji? Kaj pa, če te smrt prehiti, preden se iz¬
poveš ?

„Saj je Bog usmiljenj tako mi odgovarjaš.

Da, Bog je usmiljen, in zato ti nudi uprav danes
odpuščanje grehov, dasi ga ne zaslužiš. A dobro po¬
misli : isti Bog, ki je skesanemu grešniku obljubil
odpuščanja grehov, mu ni obljubil jutrišnjega dneva.
Ne, uprav nasprotno. On nas je tudi opominjal, da
bodimo oprezni, ker smrt bo prišla iznenada. Poslušaj,
dragi prijatelj, kaj pravi tvoj Gospod Jezus Kristus
(Matej 24.):

(Vrsta 42.) „C u j t e, tedaj, ker ne veste,
katero uro pride vaš Gospo d.“

112

44.)  »Torej bodite pripravljeni; ker
ob uri, ki je ne veste, bo prišel Sin
C 1 o v e k o v.“

50.  ) „Da, prišel bo Gospod onega hlapca; a v
dan, ko se ne nadeja in ob uri, ki je ne vč.“

51.  ) „In zavrgel bo nezvestega hlapca ....  in
tam bo jok in škripanje z zobmi."

Bil je mladenič, ki je govoril, kakor ti: izpo¬
vedal se bom že pozneje. Ne bom ne umrl brez svetih
zakramentov.' 4  Naenkrat je zbolel. Mati mu je govo¬
rila o neumrljivi duši, o duhovniku in izpovedi. Mla¬
denič je še imel vero, a dolgo časa je že zanemarjal
svoje verske dolžnosti. Tudi sedaj se še obotavlja ter
odlaša izpoved. Slednjič se odloči za izpoved. Naglo
gredč po duhovnika Bilo je že zvečer, in duhovnik
je bil slučajno malo poprej poklican k drugemu bol¬
niku. Iščejo ga in iščejo, končno pride duhovnik
domov in takoj odhiti k bolnemu mladeniču, a bilo
je -- prepozno.  V groznih mukah in v še večjem
obupu je mladenič izdahnil svojo dušo.

O, kolikokrat se sliši, da je ta ali oni umrl nagle
smrti. Mislim, da bi bilo odveč navajati razne pri¬
mere. Vsak dan slišimo, da je tega in tega kap za¬
dela, ali se je potopil, ali padel in si vrat zlomil i. dr.
In ti kljubu temu odlašaš na jutrišnji dan, dasi se
gre za zveličanje tvoje duše!

Deček je nedavno pristopil prvikrat k svetemu
obhajilu. Ta srečni dan je sklenil resno: „Ako bom
kdaj tako nesrečen, da storim smrtni
greh, tedaj se hočem še isti dan iz¬
povedati, predno ležem k počitku."

In zares, pripetila se mu je nesreča. Bila je so¬
bota, in poleg tega še slabo vreme, in duhovnik je
bival daleč. Izprva si je mislil deček: „Rajši pojdem
čez nekaj dni.“ Naenkrat pa se spomni svoje slo¬
vesne obljube in neki notranji glas mu šepeta: »Stori,
kar si obljubil, pojdi k izpovedi!“ Še se obotavlja.
V svojem srcu bojuje hud boj, slednjič pade na ko¬
lena in moli Češčeno Marijo, da bi ga Bog razsvetlil
in mu dal pravo izpoznati. Vstane in se napravi na

113

pot. Ko se je vračal od izpovedi domov, sreča ga
gospa, ki ga vpraša, odkod da prihaja. Z veselim
obrazom ji pove, končno jo zagotovi, da bode lahko
spal po noči, ker je vsled izpovedi zopet v milosti
božji.

Mati ga je ob nedeljah navadno pustila, da je dalj
časa spal. Tako tudi to jutro. Ob sednn uri potrka
na vrata njegove sobe in ga pokliče. Čez četrt ure
ga zopet kliče. A, ker se ne oglasi, gre v sobo: „No,
zaspane, ali te ni sram, ura je polu osmih!“ K po¬
stelji pristopi, prime ga za roko, a roka je — ledena.
Mati se ustraši, in se zgrudi na zemljo. Njen otrok je
mrtev, telo mu je že mrzlo.

Srečen, da ni odlašal izpovedi do drugega dne!

Bodi tudi ti, dragi prijatelj, ko čitaš te vrstice,
tako moder in stori tudi tako.

Konec.

Morebiti boš, dragi bratec, slišal med ljudmi ali
čital v časnikah še druge „ugovore“ zoper sv. vero.
Navel sem ti tukaj le one, ki so najbolj razširjeni.
Naj bodo ugovori taki ali taki, vsi so le zvijaški za¬
ključki, le na videz resnica. Ni resnice proti
Resnici.

Ako bi pa bil še kak ugovor, tedaj ti, dragi
prijatelj, svetujem, pojdi do vrednega duhovnika (saj jih
je, hvala Bogu, dosti med nami). Ne boj se ga, sprejel
te bo gotovo prijazno. Razodeni mu svoj ugovor in
poslušaj, kaj ti odgovori.

Skušaj pa, da se dobro poučiš v veri: čim bolj
jo boš izpoznal, tem bolj jo boš ljubil.
Marsikdo jo sovraži, ker je ne pozna, ker si jo misli
popolnoma drugačno kakor pa je v resnici. Zato go¬
vori proti veri.

Želim, da bi bili ti razgovori, ki sem jih imel s
teboj, tvoji duši v zveličanje.

Ako je kaka točka, ki te ne prepriča koj, čitaj
jo zopet in dobro razmišljuj. Če se ti pa navedeni

8

114

dokazi zde premalo podprti, tedaj vedi, da je to le
moja krivda,  ne pa resnice, ki sem jo hotel
zagovarjati.

Želja, da kolikor mogoče kratko odgovarjam, in
pa moje male zmožnosti so vzrok, da sem bil kje ne¬
koliko površen.

O, ko bi se mi bilo posrečilo, da
bi ti bil okrepil stem spisom vero,
vzbudil ti ljubezen do čednosti in
gorečnosti, za dušno ti zveličanje.
To je bil edin namen tem vrsticam. Moj trud bi po¬
tem ne bil zastonj. Moja knjižica bi bila
dobro delo.

Naj ljubi Bog blagoslovi tebe, dragi bravec, in
naj slednjič blagoslovi tudi mene !

Sedaj se pa, dragi bravec, s teboj poslavljam. Z
Bogom, na svidenje! Na svidenje, ako je božja volja,
v nebesih. Amen!


VSEBINA.

Stran

Predgovor.

Uvod., 1

I. Nikar vedno o veri govoriti.2

II. Saj ni Boga!.5

III. S smrtjo je vsega konec.7

IV. Slučaj vlada svet, sicer bi ne bilo toliko nereda na

zemlji. Koliko nepotrebnih in slabih, koliko nepo¬
polnih stvari! Bog se ne briga za nas.11

V.  Vera je le za ženske. .15

VI.  Da sem le poštenjak, pa je dobro To je najboljša

vera; ta vera zadostuje.16

VII.  Moja vera je: stdri dobro svojemu bližnjemu ... 19

VIII.  Bolje bi bilo, da bi se vera pobrigala za sedanje zemsko
življenje, namestu da toliko govori o bodočem živ¬
ljenju. Na tem svetu naj bi cerkev širila blaženstvo 21

IX.  So učenjaki, ki nimajo nikake vere.27

X. Duhovniki opravljajo svoje rokodelstvo, — pustite

je, naj govore.31

XI. Jaz ne verujem ničesar drugega, nego kar razumem.

More li pameten človek verovati verske skrivnosti ? 34

XII.  Rad bi veroval, toda ne morem.38

XIII. Vsaka vera je dobra.39

XIV. Ali je Jezus Kristus res več nego velik modrijan, člo¬

veštvu velik dobrotnik ter velik prerok ? Ali je v

resnici pravi Bog?.44

XV.  Veliko ugodneje je biti protestant nego li katoličan.

Pa saj je to skoro vseeno: katoličan ali protestant,
kristjana sta oba!.52

XVI. Pošten človek ne sme izpreminjati svoje vere. Ostani

pri oni veri, v kateri si rojen.60

XVII. Katoliška cerkev se je preživela.61

XVIII. Čisti evangelij in prvotno krščanstvo hočem ... 63

XIX.  Jaz verujem na svoj način. Vsakemu je svobodno vero¬
vati, kakor hoče in kar hoče. Kar verujem, to ne briga
nikogar drugega. Jaz služim Bogu na svoj način 65

XX.  Duhovniki so ljudje, kakor drugi; tudi papež in škofje
so ljudje. Kako morejo biti ljudje nezmotljivi? Boga
hočem poslušati a ne drugih ljudi, ki so ljudje

kakor jaz!.66

XXI.  Ni zveličanja zunaj katoliške cerkve! Kaka nestrp¬
nost! Toliko kruti uredbi ne morem pritrjevati . 68

XXII.  Ali je pekel? Ali se je že kdo vrnil iz pekla? . . 70

Stran

XXIII. Bog je predober, da bi me pogubil.73

XXIV. Duše ne omadežuje to, kar človek užije, Bog nas

ne bode kaznoval radi koščka mesa. Ob petkih
meso jesti ni nič bolj pregrešno, kakor ob
drugih dnevih.75

XXV. Bog ne potrebuje mojih molitev. Brez moje mo-

„ litve ve, česar potrebujem.76

XXVI. Čemu klicati na pomoč Blaženo Devico in svet¬
nike? Kako nas morejo ti slišati?.78

XXVII. Zakaj se pa še dandanes ne gode čudeži? ... 81
XXVIII. Čemu govoriti latinski? Čemu govoriti v tujem

jeziku?.84

XXIX. Zakaj prejemajo duhovniki plačo za svoja opra¬
vila? Svete stvari se vendar ne smejo prodajati 85

XXX. Duhovniki so si izmislili izpoved.86

XXXI. Kaj pa koristi izpoved?.91

XXXII. Ničesar si ne morem očitati: nisem moril, nisem
kradel, nikomur nisem nič žalega storil. Prav

ničesar ne vem, da bi se izpovedal.93

XXXIII. Poznam takoimenovane pobožne ljudi, ki hodijo k

izpovedi. A ti niso nič boljši nego drugi ljudje 95
XXXIV. Kako more biti resnično pričujoče Kristusovo Telo

v posvečeni hostiji? To je nemogoče ....  96
XXXV. V cerkev k maši hoditi ni treba. Doma prav tako

lahko molim Boga.100

XXXVI. .Saj nimam časa.103

XXXVII. Ne morem, je pretežko.105

XXXVIII. Pa se bodo drugi norčevali iz mene. Človek
vendar ne sme biti posebnež. Kakor so drugi,

tak moram biti tudi jaz.106

XXXIX. Krščansko življenje je preveč dolgočasno in preveč
žalostno. Človek se mora vsemu odreči, in poleg
tega biti še v vednem strahu. To ni pravo

življenje!.108

XL. Mladina se mora iznoreti.110

XLI. Pozneje, ko ne bom imel več toliko dela, bom
izpolnoval svoje verske dolžnosti. Pozneje se
izpovem; prav gotovo pa ob smrtni uri. Ne
bojte se, ne umrjem brez svetih zakramentov 111
Konec.113

NARODNI? IN UNIVERZITETNA
KNJILNICA

00000482558