L i s t e k. Šola in svet. Iz zapiskov starega učitelja. ¦— Spisal E. Gangl. (Konec.) Učitelj — kot zrel mož — pozna svet, mora ga poznati. Saj je on posrednik med njim in med onim v šoli, da oba prav združi in drugega v drugega privede. On ga torej pozna: njega zavist, nevoščljivost, nepravičnost, krivično in nekrivično uboštvo, sovraštvo, propast človeških src, smrt človeških značajev, slavohlepje, prodajanje prepričanj in vso to dolgo vrsto zvestih podanikov zlega kraljestva pozna. A njega oko tii in tam vender tudi obvisi na kakera cvetu, katerega še ni poparila ostra sapa nečloveškega življenja. A malo je takega cvetja, malo. S takim znanjem obložen stoji pred deco. Vanj se upirajo oči — vse željno priCakuje njega besede. V njem pa se morda za hip vzbudi želja po maščevanji, katerega zaslužijo tisti, katerim je učitelj le nekak stroj, kateremu bodi dovolj toliko, da ne pogine a ki znaj in delaj vse, kar nosi njim sad. In tak stroj ima v tem hipu njih usodo v svojib rokah — saj so tu otroci tistih ljudij! Zadostovalo bi nekaj besed danes, nekaj jutri — in ta krivica bi bila maščevana, strahovito maščevana! Iz šole bi vreli vročekrvni ljudje ter klicali med svet: BMorituri vos salutant! — Odmrli smo človeštvu, sovraštvo do njega nain napenja sleharno žilico. Saj smo čuli, da leži zlobni duh nad to druhaljo, ki hodi pod solncem!11 — Resnično: Mrtveci vas pozdravljajo! — — Ali tedaj bi drevilo ljudstvo pred učitelja, padalo bi pred njim na kolena, zasipavalo ga z zlatom in prosilo, naj otme te zblaznele ljudi. — In to bi bil dan njega žalostne zmage! Toda — ne! Takega maščevanja ne vzmore, drugače se osveti. Ljudi sodimo po njih značajih. Vse njegovo početje izvira neposredno iz značaja: povsod se jasno kaže njegovo mišljenje. Brez strahu dela tako, kakor mu veleva notranji čut. Kakor mu je čvrst značaj, tako čvrsto in nepristransko je njega delovanje. Jedini zmoter mu je, resnici ugladiti pot, zakaj v resnici se kaži človek človeku, v resnici stopaj svet pred oči, da bodeš v resnici spoznal, kaj in kakšen je človek in svet! Značajen mož ne skriva svojega življenja pod krinko, čvrst, neomajen stoji, bodisi da ga vse ostavi, bodisi da mu je pretrpeti najhujše zlo: v značaji ponosen, vzoren v življenji! Kdo vzgaja značaje ? — Učitelj! Z zavestjo, da seje on na zemeljski tlak tisto cvetje, katerega še ni poparila ostra sapa nečloveškega življenja, stopa med svetoin, in navdaja ga čut, da se število blagih ljudi vedno veča in da je on tisti, kateri dviga človeštvo vedno bolj in bolj. In tako vzgojeni človek ne zabi svojega dobrotnika, najsi uživa obilo dobrot v poznejšem življenji in in tudi ve, da je to učitelju najboljša plača za njega trud. Ce pa potegne človeku sreča črto čez pretekle mlade dni, pozabi njega, ki mu je pomagal na noge. On udarja s svojo besedo, katera ima dovolj poslušalcev, po učitelju ter mu bi najraje še ta košček kruha odtrgal od lačnih ust. Da je to res, prepričal se je in prepriča se lahko vsakdo. O takih ljudeh pa se govori, da so ljudje brez srca. Vender se priznava veljava in moč ljudskega učitelja, in to prepričanje prodira vedno globlje v srce naroda, našega naroda, katereiau ljubezni teče zibelka v ljudski šoli. Ob nji se napajajo otroška srca, ob nji se navzemajo zrelosti in moštva, nad njimi pa plava blagoslov božji ter obeta človeštvu lepše dni! Našega učitelja-starca predrami vesel pozdrav: BZdrav bodi, učenik!" A to ni Judežev nagovor, to je pozdrav ljudstva, ki se vrača s težkega dela ter se nabira ob njem, da čuje iz njega ust besedo, katera je prinesla zadovoljstva in sreče njim in njih otrokom. Učitelj se vzbudi iz svojih mislij, in veselje inu preleti obraz, zakaj, pred seboj gleda dozoreli sad svojega dela in truda. Blagost mu! Končno priteče hčerka po očeta in z veselo pesmijo ga spremlja proti domu ter mu gladi z inehko roko resno čelo, kakor bi hotela izbrisati vse one težke misli iz njegove glave. O, ko bi bilo mogoče! — Nad vasjo pa leži tiha noč in rahel sen se giblje v učiteljevem srci: ,,Blagost ljudstvu, ki hvaležno in dobro želi tebi blagosti". * * Ko sem prebral to povest, zamislil sem se tudi jaz in zazdelo se mi je, da bi se dalo še mnogo, mnogo o tem napisati. Spoznal sem, da je šola s svetom tako tesno združena, da si šole ne rnorem misliti brez sveta in sveta ne brez šole. In če bi se dogodilo, da bi prenapetost nekaternikov končala tako šolo, kakoišna je, tedaj bi prišel človeštvu najstrašnejši dan. Vzemi narodu šolo — in ti si mu iz prsij izlrgal srce'ter vanje položil kamen, kateri niti ne čuti, niti ne živi. In gorje takernu ljudstvu!