Čujte glas Marijinega zvončka!
S. Bodi krotak!
Danes še posebno pazno poslušajte milobni glas Ma-rijinega zvončka. Oznanjal vam bo lepoto one čednosti, ki je bila presvetemu Srcu Jezusovemu prav posebno pri-Ijubljena, namreč lepoto krotkosti. Jezus je ljubil vse čednosti, a dve še prav posebno, kakor je sam razodel z besedami: »Učite se od mene, jaz sem krotak in iz srca ponižen.« Nauk o ponižnosti je že lansko leto »Angelček« obširno razlagal, naj vam nujno priporoči še krotkost; saj vam je enako potrebna. Ali mar more kdo biti dober otrok brez krotkosti? Ali so mar tisti otroci, ki se za-voljo vsake najmanjše žal besede razvnamejo in razjeze — vprašam, ali so taki otroci dobri otroci? Ali naj se taki imenujejo Marijini otroci? Ali so Marijini otroci oni, ki se radi jeze, prepirajo in celo stepo? 0, nikakor, ni-kakor ne! Marija je bila po zgledu svojega božjega Sina vedno krotka in ponižna — krotki moramo biti tudi mi, če hočemo biti vredni otroci nebeške Matere. Zato nujno opominja Marijin zvonček vse otroke Marijinih vrtcev: Bodite krotki; bodite v krotkosti lep zgled drugim otrokom!
Kdo pa je krotak? — Krotak je, kdor zna svojo jezo tako krotiti in zatirati, da ga nikoli ne premaga, naj se mu primeri kaj še tako nevšečnega in zoprnega. Krotak je, kdor ostane miren in utolažen tudi v največjih nad-logah in težavah vsakdanjega življenja. Krotak je, kdor pohlevno prenaša razne žalitve in nasprotovanja. Krotak je, kdor rad odpušča razžalnikom in mu je maščevanje nepoznana reč. Taka plemenita krotkost se razodeva v vsem njegovem vedenju. Nekdo je razsodil takole: »Jeza si pri krotkem človeku ne upa iti preko vratu,« to se pravi:   takoj, ko se začne oglašati v srcu, jo zavrnc tako
121
temeljito, da niso prav nič vzncmirjene njegove oči, da ostane jasno njegovo lice, blagoglasna je njegova beseda in vse njegovo kretanje vlada ljubka pohlevnost.
Še bolj nam bo jasen ta nauk, ako se oziramo na prelepe zglede krščanske krotkosti.
Najlepši zgled krotkosti nam je pač Oni, ki se je sam postavil nam v zgled — naš Gospod Jezus Kristus. 0 kako krotko je to nebeško Jagnje prenašalo žalitve raz-divjanih Judov; kako krotko pretrpelo najbridkejše trp-ljenje za nas revne ljudi, in kako krotko je dalo celo svojc življenje za nas! In kako krotko tudi še zdaj prenaša grešnike in čaka v tabernaklju ubogih izgubljenih ovčic, da se zopet povrnejo k njemu.
Po tem božjem Vzorniku, ki je še umiraje na križu molil za svoje sovražnike, so se ravnali svetniki kar po vrsti. Pred vsemi najbolj seveda njegova presveta Mati. Sovražnosti, ki jih je imel Jezus prestati, so hudo za-devale tudi njeno Srce — bridkostno ranjeno s sedmerim mečem. 0 kako lepa, kako veličastna je Mater dolorosa — Mati žalostna v svoji nepremagljivi krotkosti!
0 krotkosti svetih apostolov nam nakratko pove sveto pismo, da »so veseli šli izpred zbora, ker so bili vredni spoznani, da smejo trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena.« Milijoni svetih mučencev so mirno in krotko prenašali najkrutejše krivice iz lju-bezni do Jezusa in, kakor prvi mučenec sv. Štefan, od-puščali neusmiljenim morilcem ter molili zanje.
Izmed brezštevilnih drugih svetniških zgledov naj omenim le tri.
Jako krotak je bil s v. I g n a c i j. Nekoč je šel po polju s svojim tovarišem na izprehod. V sredi pota ga ustavi neki možakar in ga začne zmerjati in psovati z najgršimi psovkami. Svetnik sc ustavi, ponižno posluša in počaka, da jenja zmerjati razjarjeni človek. Ko se obreko-valec res utrudi, stopi sv. Ignacij k njemu, ga lepo za-hvali in mu podeli svoj blagoslov. Osupcl gleda hudobnež za odhajajočim svetnikom: »To je gotovo velik svetnikl 0 zakaj, zakaj sem ga tako razžalil!« Steče za njim in ga skesano prosi, naj tnu odpusti.
Izvrsten učitelj krotkosti v besedi in dejanju nam je Ijubeznivi škof   sv. Frančišek   Saleški.   Njegova
122
živahna narava ga je mnogokrat napeljevala v jezo in nevoljo. Pa z dolgim in stanovitnim bojem je tako pre-drugačil svojo naravo, da je bil kakor jagnje krotak. Sam je pozneje pravil nekemu jczuitu: »Ko sem bil še deček, sem se s posebno gorečnostjo vadil v krotkosti in po-trpežljivosti; več let nisem drugega mislil kot to, kako bi si pridobil to čednost.« V poznejših letih, ko je bil že škof, ga je bil nekdo hudo razžalil. A svetnik ni bil kar nič jezen. Mirno in krotko poda roko razžalniku ter reče: »Vem, da me sovražite, jaz pa ne Vas; ko bi mi tudi eno oko izdrli, bi Vas še z drugim prijazno pogledal.«
Posebno vas pa opozorim na sijajni zgled vašega mladinskega zavetnika s v. S t a n i s 1 a v a. Na Dunaju je stanoval s svojim bratom Pavlom, ki je bil pa jako po-sveten in je nadležno sovražil in zaničeval brata zaradi njegove pobožnosti in svetosti. Pa ni ga žalil samo s pikrimi besedami, marveč ga je večkrat celo na tla vrgel, s palico kruto pretcpal, z nogami tcptal in suval. Še nje-gov vzgojitelj je potegnil zoper njega in mu očital, češ, da pretirava svoje pobožnosti. Pridružila sta se še dva sodeželana plemenitnika ter ga zaničevala in suvala. Svetnik pa je kakor krotko jagnje vse mirno in tiho pre-našal še nekaj več kot dve leti.
Nikar ne preslišite tako nujnega vabila in opomina; vedno naj odmcva v vašem srcu milobni klic Marijinega žvončka, da izpolnjujete njegove nauke in posnemate lepe zglede. Priložnosti imate dovolj doma in drugod. Zaslužili si boste s krotkostjo veliko plačilo v nebesih; pa že tudi tukaj na zemlji vam bo ravno krotkost še naj-bolj lajšala in slajšala vse težave in nadloge, pa vam naklanjala blagohotnost ljudi.
J. S — lič.