111-123 A
VriMmvMVAH
wnmm
Jourdain bi rad bil, kar ni; a ker se vsi delajo, kot da je, kar ni, je, za kar so ga naredili in tako dejansko je, kar ni.
Ta misel nas je vodila pri naši uprizoritvi.
Je aktualna za publiko?
Je aktualna zate, igralec, ki ti je to, kar z vsako vlogo vedno znova nisi, če ti publika ne verjame, poklic? Zato tebi igralec, to podobo;
noč, skozi okna gledališča rumenkasta luč, vhod, osvetljen z žarko umetno mesečino; s strahom, pa tudi v pričakovanju naslade, se zbira publika. Tisti, ki si ne upajo priti sami, pošljejo svoje sorodnike in tajnice, nepriznani disidenti se šmuglajo skozi vhod za personal; od naftalina omotični molji poletavajo iz kožuhov, ogrnjenih okrog vratov, da si tako z mrtvo mehkobo preganjajo živi občutek vrve n e zanke; podrsavanje spranih kavbojk in nonšalantnih šlap; živčni, histerični smeh kot kurtoazni pozdrav medsebojno prevaranih lokalnih politikov; suveren,
5EZ0M Sl S2
vendar malce preglasen pogovor republiških funkcionarjev o zadnji košarkaški tekmi, da lahko z oponašanjem gibov prikrijejo klecajoča kolena; razgaljena ramena gospa brez nakita, da jih ne bi obtožili kraje ali kurbanja, čeprav ga je doma dosti in za pošteno zaslužen denar; v sizifovskem približevanju opletajoči joški mladih deklic, veselo oblečenih v tanke bluze; zavzeti pogovori zelo daljnih znancev, da ni treba vsem na očeh kramljati s starim, a politično trenutno sumljivim prijateljem; najboljši parfumi in potne roke. cmoki v grlih in drenj na straniščih -zdaj udari gong,
vsaka luč ugasne, vrata se zapro, zastor gre gor:
zdaj, igralec, ki si tukaj bog, je publika tvoja - lahko jo prepričaš, lahko jo za hip narediš, kar ni, in razhajkani svet združiš; kot miš sedi ujeta, tvoja igra pa je igra mačke z mišjo: izzivaš jo, ljubkuješ jo, udariš jo nežno z leve, pa z desne, pobožaš jo, od daleč pokažeš
GLMJ5KI UST 2
kremplje, zagroziš. Si publika misli, da se smrt igra z njimi. Ti, igralec, pa si velikodušen: na koncu jo spustiš. Ne vedoč, zakaj so še živi, gredo po temi domov, zaviti v svoje kožuhe: le nekaj jih srbi, pa ne vedo kaj -niso navajeni, igralec, na tvoje živo, žlahtno krzno.
Cena 10 dinarjev
KOLOFON
Slovensko ljudsko gleda- Urednik Janez Žmavc. Na-lišče Celje. J. B. P. Moliere: klada 1000 izvodov. Tisk Žlahtni meščan. Predstav- Cinkarna Celje. Obliko-nik umetniški vodja in v. d. vanje Evita Lukež, Ejti upravnika Goran Schmidt. Štih.
Zvezdana Mlakarjeva je absolvirala dramsko igro v razredu prof. Franceta Jamnika na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Diplomska predstava: Henrik Ibsen, Strahovi, vloga gospe Alvin-gove. S tem delom bo Akademija gostovala na letošnjem Borštnikovem srečanju. Igrala je že v Kozakovem Profesorju Klepcu v ljubljanski Drami, v filmih Praznovanje pomladi (Štiglic), Iskanja (Klopčič), v televizijskih Ščukah in Krajevni skupnosti. V naši hiši se bo po Molieru predstavila še z Alenčico v mladinski igri Alenke Goljev-ščkove Kralj Matjaž, kako se imaš.

aero

T
TEKO
TRGOVSKA DELOVNA ORGANIZACIJA TEKO p.o. 63000 Celje, Gubčeva 2
VELEBLAGOVNICA T CELJE
PRODAJALNE
salon
novost
dom
posrednik kekec zagreb
Srnja Hama Uma}
Dramaturgija .iarau ielmlit i3ektarstaa liajda l^riiaj ireuagrafija August 33aarettčič ifastumagrafqa fttileua Humar ilaslra, lastua in izkar iiuari iarltt
Hareagrafija ilajzka žcrdin Sar line syratnasti Pudraj iajec
liauattska ljulska glelallšče Halje sezaua 81-82
ifim-Siftista Saguelin Malim
ilaktni meščan
(®e baurgeais gentilkamme
Hamedie-dallet en ting actes)
SffteM lasi? Ifidmar
Igraje:
iaspad taurdain, meščan lasp S.aurdainaua, njegaua žena
®urila, njuna kči
Slikalaja, služkinja
Hieant, 3Durilin častilef
Pauiel, Hleantaa sluga
iarant?grafrDarimenxn ljukimec
iarimena, markiza
Sčitelj glaske
Učitelj flesa
Učitelj iarjeitja
Učitelj filazafije
Hrajač
Igralka
Srni igralec
Drugi igralec
Hira Sfdjed
Hija Hencejena Oklica Humraua Hilada Halezičena inane Sgrež iarut ®lujenič ianez Sermež Harjanca Hrašlana Draga Hastelic Ianez Starina •Igar Sanrin iruna Sarananir laže Sristaa inezdana Hlakarjena Sagamir lleras llatjaž ^rsenfuk
?Jadja ?redstane Sana Subotič lefetaika ianka Drešnik Hon Stanka last Sazsnetljana in teknična nadstna Saga i^es Irlzerska dela IPera Sristan ifrajaška dela gad nadstnam ložice Itrenane in ^5dija ialaznika
Sekniziter iftilan Irekan Ddrski mojster Uili Harašec
Josip Vidmar
MOLIERE: ŽLAHTNI MEŠČAN
Molibre je bil po rodu meščan. Njegov oče je bil dvorski tapetnik. Meščan je bil tudi po svoji svobodni in kritični misli, ki se je politično uveljavila šele dobrih sto let po njegovi smrti. Kot komediograf, ki je s smehom govoril o preštevilnih človeških slabostih in zablodah, je mogel biti v času absolutizma samo kritik splošnih slabosti, ki so se izživljale v življenju meščanstva in nižjega plemstva, pred katerim ga je varovala kraljeva avtoriteta. Skoraj vse njegove komedije potekajo v meščanskem svetu, višjih in najvišjih slojev družbe ni uvajal v svoje igre, razen v zelo izjemnih primerih, kakor v slavnostnih igrah, v napol mitološkem Don Juanu, v Grofici Escarbagnaški in v Amfitrionu, od katerih predzadnja zelo nedelikatno govori o spolni neodgovornosti grofice, vtem ko zadnja v mitološki prispodobi napol popustljivo in skoraj samo šaljivo uprizarja isto slabost najvišjega med -bogovi.
Kljub svoji vsakršni opredeljenosti v meščanstvu, ki se ga tod in tam loteva tudi s čisto razredno zavestjo, mu Molibre nikakor ne prizanaša, posebno pa ne spričo njegovega pohlepa po
pripadnosti višjemu, se pravi aristokratskemu svetu. Tako je nenavadno trdosrčen že z Georgeom Dandinom zaradi njegove slabosti, ker si je skušal z izborom zakonske žene pridobiti prostor v višjem, aristokratskem sloju. Trdosrčen pa je tudi z bogatim »žlahtnim meščanom« Jourdainom, s katerim zaradi njegove ambicije, da bi prodrl v višji svet, neusmiljeno brije norce in ga izpostavlja posmehu, ki skoraj ne pozna ne meje ne mere, vse do burkaste posvetitve tega meščanskega prismojenca v turško dostojanstvo »mamamučija«. In v tem, ko nam postane meščan Dandin spričo okrutne plemiške superiornosti in brezsramnosti skoraj že tragičen, je meščan Jourdain samo smešno neumen stremuh, in to do kraja. To dejstvo in vsa zgodba meščanove ambicije in njegovega povzpetja označuje Žlahtnega meščana kot burko in izrazito gledališko igro, ki daje gledališčnikom možnosti za vsakršne odrske in igralske komične učinke.
Seveda pa sama burka z gospodom Jourdainom in z njegovimi muhami Molieru ne more zadostovati. V igro je vpleten tudi predstavnik aristokracije, zajedalec in izkoriščevalec Jourdainove
slaboumnosti, njegovega bogastva in njegove smešne zaljubljenosti v markizo, ki jo ljubi tudi ta Jourdainov magister elengantiarum, seveda uspešneje od nesrečnega meščana. Markijevo priskledništvo pa je le nekakšna protiigra Jourdainovi meščanski slabosti. Poleg tega je tu še cela vrsta zajedalcev. To so plesni mojster, mojster mečevanja, krojač in učitelj filozofije. Prezabaven je spor med plesalcem, mečevalcem in filozofom, ki je med njimi najbolj srborit in bojevit. Filozofom se je Moliere z užitkom posmejal tudi že v Izsiljeni ženitvi. Omeniti pa velja seveda tudi Jourdainovo ženo in njene nastope, ki se v vsem skladajo z njeno naravo in z značajem te vesele igre.
Rekli smo že, da spada Žlahtni meščan v Molierove bufonerije ali po domače Burke. Toda tudi ta njegova smešnica nikakor ni nevredna njegovega duha. Ustvarjena pa je predvsem za odrski učinek. V tem pogledu je igra zelo uspešna. In ta odlika, oplemenitena z Molierovo duhovitostjo, daje igri odrsko veljavnost do današnjega dne.
Filip Kalan
ŽLAHTNI MEŠČAN V DUBROVNIKU XVIII. stoletja
(iz knjige Živo gledališko izročilo)
Po tem preizkušenem zgledu iz minulega stoletja je tudi ena priljubljenih Molierovih komedij prešla v dubrovniški priredbi vse meje navadne lokalizacije in se spremenila v novo igro, ki prevzema po tuji predlogi le komedijsko zgodbo z osrednjo komično figuro - z dodatnimi epizodisti in z drugačnimi potezami v tipizaciji komičnih figur, s spremenjenim razporedom komičnih situacij in z drugačnimi replikami v dialogu se tu sproti poraja nova različica stare dubrovniške farse, ki si je z izvirno figuraliko in s pristno ljudsko govorico ohranila gledališki avditorij vse do naših dni.
To je košati llija Kuljaš, dalmatinski sorodnik pariškega žlahtnega meščana Jourdaina, le da je ta novi primerek jare gospode s svojima služabnikoma še prava narodopisna slikovitost, ki bi se mu veliko bolj kakor gosposka maškarada prilegala narodna noša z rdečo čepico in izvezenim telovnikom in širokimi hlačami iz modrega sukna, prava dobričina je v novi gospoščini, pa le tako kmečko zvit, da na koncu spregleda vso spletko, saj sam sklene igro z besedami, da kdor visoko leta, nizko pade.
Razlika je tedaj že v obrisu osrednje komične figure in ta značilni premik iz Jourdainove neugnane nespameti v Kuljaševo kmečko brihto izziva še druge spremembe v figuraliki dubrovniške igre: Kuljaševa služabnika sta še prava hlapca v gosposki preobleki in tudi služkinja Nikoleta je še vsa podeželska v svojem prostodušnem humorju. Nova je druga služabniška dvojica: Luko, ženin Kuljaševe hčere, ima kakor Cleante v Molierovi igri slugo Kovjela, vendar ima v dubrovniški igri tudi Frano (Dorante), ljubimec vdove Anice (Dorimene), svojega slugo-Pulicinella. Ta dva sta še pravi par po zgledu commedie dell’arte, vendar sta že povsem preoblikovana po gledališkem izročilu dubrovniške ljudske burke-Kovjelo besediči v pocestni govorici rojstnega mesta, Pulicinell pa ga lomi kar v spakedrani napolitanščini. In vse kaže, da je ta komična dvojezičnost že od nekdaj zabavala gledalce v Orsanu, saj je Pulicinelli odmerjenih v novi igri o lliji Kuljašu kar trinajst prizorov: to je dobra tretjina vseh nastopov v tej preprosti »komediji u tri ata«, ki so jo dubrovniški prireditelji tako svobodno preuredili po obširni Molierovi »comedie-ballet en cinq actes«.
Res, da gre pri tej preobrazbi pariškega
razkošja v dubrovniško preprostost za domiselni dosežek prave gledališke stvarilnosti, čeprav velja priznati, da se poraja ta domiselnost malodane v celoti iz podedovane spretnosti sredozemskega komedijanstva. Kakor se dubrovniško plemstvo preživlja v osemnajstem stoletju le še z zgodovinsko vztrajnostjo starega rodu, tako vse kaže, da se obnavlja tudi gledališka vnema živahnih igralcev v Orsanu ta čas samo še iz dvestoletnega izročila javnih prireditev v tem starem kulturnem središču.
In vendar je to še zmerom »pravi teater«, ta dolgi ovinek čez neštete lokalizacije Molierovih komedij v obnovo stare dubrovniške farse. Nadrobni razbor teh besedil bi pokazal, da gre pri vseh teh lokalizacijah za tako imenovano čisto teatraliko brez kakršnihkoli literarnih ali pedagoških namenov: še tista mesta v dialogu, ki spreminjajo Molierov Pariz povsem očitno v Dubrovnik osemnajstega stoletja, aktualizirajo tujo predlogo tako, kakor to delajo komedijanti, kadar igrajo ex tempora. Vsekakor je značilno za Dubrovnik tega stoletja, da teatromani te zamirajoče republike, nekoč tako sprejemljivi za vse, kar se dogaja v kulturi na apeninskem polotoku, opuščajo italijanske zglede in iščejo spodbude v območju galskega duha.
Režiser Franci Križaj in igralci na skušnji za Žlahtnega meščana.