DVE KNJIGI FRANCA KRIŽNARJA Franc Križnar se v zadnjih letih uve ljavlja kot glasbeni kritik. Prispevke je objavljal v dnevnem časopisju, v stro kovnih in literarnih publikacijah, revi jah, snemal je za radio in nastopal na televiziji. Doslej je objavil nad 1370 enot. Rojen je bil 20. novembra 1947 v Ljub ljani. Tu je končal dve srednji šoli, teh nično in glasbeno. Leta 1978 je diplomi ral na oddelku za muzikologijo Filozof ske fakultete in že naslednje leto postal zunanji sodelavec Znanstvenega inšti tuta pri isti fakulteti. Devet let za tem je prejel za znanstveno razpravo »Slo venska glasba v NOB« naziv magistra znanosti. Prav na to temo je izšla letos knjiga in dve leti pred tem monografija Anton Jobst, 1894—1981, življenje in delo glasbenika in skladatelja. Izšla je v za ložbi Pegaz, v zbirki Znanje. S sklepno besedo, prispevkom urednika, imenskim in vsebinskim kazalom obsega 182 stra ni. Recenzijo za objavo sta napisala dok torja Andrej Rijavec in Edo Škulj, oba sta muzikologa. Avtor monografije Franc Križnar pri kazuje na začetku Jobstov rod in ome nja, da je bil Anton rojen 12. septembra 1894 na Brdu pri Šmohorju v Ziljski dolini na Koroškem. Prvi učitelj mu je bil oče, nato stric Franc Grafenauer. Oba sta opazila, da je Tonček glasbeno nadarjen in sta ga napotila v Ljubljano. Vpisal se je v Orglarsko šolo, ki jo je takrat (1910) vodil skladatelj, msg. Stanko Premrl. Šola je trajala tri leta. Imela je zahteven predmetnik in je uspo sabljala učence za organiste in vodenje pevskih zborov. Po uspešno končani Or- glarski šoli mu je ostal skladatelj Premrl mentor še v naprej. V njegovi odsotnosti ga je občasno nadomeščal na stolničnem koru, kar pomeni, da je orgle že takrat dobro obvladal. Križnar poroča, da se je Jobst spoprijateljil z več znanimi glasbe niki in skladatelji, med njimi so bili Prelovec, Kramolc, Arnič, Mihelčič in drugi. Leta 1912 je dobil službeno mesto organista v Žireh. S presledkom prve svetovne vojne, ko je bil vpoklican k vojakom in ko je bil v ujetništvu v Albaniji, je deloval v Žireh vse življenje. Avtor knjige nato pojasnjuje tamkajšnje razmere na cerkvenem, kulturnem in političnem področju. Omembe vredno je, da je mojster Milavec v Žireh postavil po velikosti in zvočnosti najboljše orgle na Slovenskem, če izvzamemo stolnične v Ljubljani. S ponosom je nanje orglal Jobst, vodil je pevske zbore, poučeval petje v osnovni šoli in deloval kot tajnik Hranilnice in posojilnice. Za to opravilo se je šolal že v Orglarski šoli in dodatno na zadružnem tečaju Slovenske trgovske šole. Leta 1930 je priredil z moškim zborom prvi samostojni koncert narodnih pesmi. Zgodilo se je, da so splošna gospodarska kriza pa tudi strankarski spori vplivali na razpad prosvetnih društev. Kriza je finančno prizadela tudi Jobsta. Z ženo Marijo pa sta navzlic temu s prihranki pričela graditi hišo. Celo med drugo svetovno vojno je organist, zborovodja in skladatelj aktivno deloval. V Žireh je gasilska godba darovala instrumente no- vonastali godbi IX. korpusa. Kot avstrij ski državljan je začasno odšel v Celovec, kjer je poučeval na glasbeni šoli orgle, klavir, petje in glasbeno teorijo. Po enem letu se je vrnil v Žiri in s podvojenim pedagoškim žarom razvil kulturno pro svetno dejavnost. Z zborom in novousta novljeno godbo je nastopal na različnih prireditvah in veliko komponiral. Veliko je snemal za radio Ljubljana. Pevci in godbeniki so mu ob vsaki priložnosti, zlasti ob življenjskih jubilejih, izkazo vali hvaležnost. Oba ansambla sta pe- strila kulturno in družabno življenje Zi- rovcev, cesto sta gostovala tudi po dru- 251 gih krajih Gorenjske in Primorske. Avtor monografije se je znatno zadržal pri predstavitvi Jobstovega glasbenega opusa. Primerja ga z ustvarjalci sloven ske in jugoslovanske cerkvene in svetne storilnosti. Bogat je njegov a cappella stavek v najrazličnejših zborovskih za sedbah, tudi ob spremljavi orgel, ali samo za orgle, pa tudi za druge instru mente. V edicijah Državne založbe Slo venije so izšle zbirke skladb za mladin ske zbore, koroške pesmi, preludiji, celo v italijanščini - Le armonie delVorgano. Križnar je skladbe posebej navedel v biografskem pregledu in ob tem upošte val ustaljeno, v mednarodni praksi upo rabljeno decimalno klasifikacijo. Jobst je skomponiral šest spevoiger, deset skladb za pihalni orkester, šestin dvajset za plesni orkester, dvanajst za salonski orkester, številna komorna in strumentalna dela, skladbe za glas in instrument, za klavir, violino in orgle. Teh je blizu petdeset. Posvetnih skladb za moški, ženski, mešani, mladinski zbor je dvesto, prav toliko je cerkvenih, ins trumentalnih je šestinšestdeset, vseh skladb je 641. Knjigo krasijo slike, programi koncer tov, odločbe o umetniškem delovanju Sveta za kulturo in prosveto, pisma iz Kanade in Argentine, Gallusova plaketa, gorenjska Prešernova nagrada, državna odličja, orden viteza Gregorja VI. Kot pedagog in zborovodja je z vedrostjo razlagal elemente tonske govorice, učen ci, pevci in instrumentalisti so ga imeli radi in ga spoštovali. Zahvala velja tudi Križnarju, da nam je plastično predstavil lik glasbenika, umetnika, interpreta in skladatelja. Ostajajo še naloge, primerjave, ocene, sinteze, v spodbudo za nove raziskoval ce. A že to, pionirsko, znanstveno dog- nano delo zasluži, da izrečemo avtorju vse priznanje. • Druga knjiga, Slovenska glasba v na rodnoosvobodilnem boju je diplomsko, oziroma nekoliko dopolnjeno magistr sko delo, kot to omenja muzikolog Križ nar v sklepni besedi. Gradivo je z uvodom razdeljeno na pet poglavij. Križnar na začetku predstavi politične in kulturne razmere po napadu Hitlerja na Jugoslavijo. Ugotavlja, da predstavlja glasbeni opus NOB redkost v tedanji fašistično okupirani Evropi. Na strani zaveznikov so se v partizan skih vrstah in kot aktivisti Osvobodilne fronte borili številni slovenski kulturni delavci, pisatelji, pesniki, glasbeniki. Njihove vrste so se znatno okrepile po kapitulaciji fašistične Italije. Navzlic fi zičnim naporom partizanskega vojsko vanja, so v boju vztrajali in razdajali svoje znanje v vojaških enotah in na terenu osvobojenega slovenskega ozem lja. Partizanska pesem je bistveno dvi gala narodno in socialno zavest borcev in ljudstva v boju proti okupatorjem. Avtor knjige to misel dokumentirano predstavlja v poglavju Organizacijske in reprodukcijske oblike glasbenega de lovanja. Začetki kulturnega snovanja so bili skromni, vezani na preprosto petje ob tabornem ognju. Kasneje, zlasti po kul turnem plenumu v Semiču (5. januarja 1944), ko se je zbralo na zborovanju okrog 70 univerzitetnih profesorjev, pes nikov, pisateljev, slikarjev, publicistov in glasbenikov, so kulturna prizadevanja dosegla raven, kateri so se čudili tudi predstavniki zavezniških vojnih misij. Seveda je bilo že pred tem opravljenega veliko organizacijskega dela. Zasnovani so bili propagandni odseki, imenovani agitprop., na terenu in v vojski so delo vali kulturno-prosvetni odbori, hierar hično razpredeni do vrha v Slovenskem narodnoosvobodilnem svetu. Na t. i. mi tingih so nastopali pod milim nebom govorci, recitatorji, pevci, harmonikarji, v večjih enotah pevski zbori in godbe na pihala. Formirali so gledališke skupine, med drugim Jermanovo, Frontno gleda lišče, pesnik Kajuh je ustanovil zname nito kulturno skupino XIV. divizije. V Črnomlju je delovalo Narodno gledali šče, radio Osvobodilne fronte. V letu 1944 je radijski oddajnik posredoval po slušalcem 109 predstav, koncertov, aka demij, tu so koncertirali violinist Karlo Rupel in pianist Pavel Šivic, harmonikar Janez Kuhar, pevski zbor je vodil Ciril Cvetko. Skladatelji so komponirali poleg zborov, samospevov tudi večja vokalno- instrumentalna dela, pisatelji so ustvar- 252 jali skeče in dramska dela. Na glasbenih in dramskih tečajih so strokovnjaki vzgajali mladino za potrebe izvajalnih sestavov. Razmnoževali in tiskali so ča sopise, pesmarice, notno gradivo, bro šure za vojaško šolstvo Glavnega štaba. Pravi mojstri so se izkazali tiskarji in zapisovalci notnih znamenj. Morda bi bilo dodati k avtorjevemu vestnemu zapisu še besedo več o kultur nem delovanju na osvobojenem ozemlju Primorske in Štajerske. Na Primorskem je Makso Pirnik organiziral 500 pevcev in pevk, zbranih v tridesetih pevskih zborih, koncerte je popestrila godba na pihala. Na Štajerskem je deloval sklada telj Radovan Gobec, iz Trbovelj sta pri šla v Savinjsko dolino popolna rudarska godba in pevski zbor Zarja, z godbo iz Senovega je bilo v partizanih 160 dobro izurjenih glasbenih ljubiteljev. V Beli Krajini je glavni štab ustanovil Invalid ski pevski zbor, ki je pod vodstvom skladatelja Karla Pahorja dosegel na koncertih velike uspehe. Zunaj sloven skega ozemlja so pod vodstvom sklada telja Rada Simonitija ustanovili pevski zbor Srečko Kosovel. Oba zbora sta po osvoboditvi na evropskih odrih predsta vila slovensko narodno, umetno in parti zansko pesem. Vzporedno s kulturnim delovanjem uporniških sil na osvobojenem ozemlju prikazuje muzikolog Križnar glasbeno prizadevanje okupatorjev v večjih me stih na Slovenskem. V Ljubljani so delo vali Simfonični in radijski orkester, Opera, Glasbena akademija, Šola Glas bene matice, glasbena šola Narodno-že- lezničarskega društva Sloga ter glasbene šole v Mariboru (tu tudi opera), v Kra nju, Celju, Ptuju in drugod. Mussolini je kulturne ustanove, pevska društva v Ljubljani znatno podpiral, medtem ko je nemški okupator zahteval izvedbe v nemščini in v duhu fašistične ideologije. V slovenskih domobranskih postojan kah, vsaj po dosegljivih podatkih in z redkimi izjemami, kulturnih prireditev v širšem obsegu ni bilo. V Kranju je delovala podružnica celovškega konser- vatorija. V petem poglavju avtor knjige postav lja bralcu na voljo bibliografijo glasbe nih opusov iz NOB. Predstavlja scenska dela, operete, glasbene drame, skeče, obširen je seznam vokalnih del za zbo rovske a cappella sestave vseh zvrsti, tudi ob spremljavi harmonike, klavirja ali pihalnega orkestra. Posebej so ome njeni samospevi, skladbe za simfonični in godalni orkester, za godbo na pihala, skladbe za komorno muziciranje, za so listična glasbila - klavir, harmonij, har monika - in končno skladbe brez označbe zasedbe. Če sklenem. Knjiga magistra Franca Križnarja je avtentičen dokument glas benega delovanja, ustvarjalne in po- ustvarjalne potence umetnikov iz druge svetovne vojne in zasluži bralčevo po zornost. V lični opremi in tisku, s prilo gami, slikovnimi odtisi, seznami del, do kumentacijo (338 opomb!), kraticami, imenskim kazalom je knjigo v 500 izvo dih založil in izdal Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani. Povze tek je napisan v slovenščini in nemščini. Cvetko Budkovič 253