Kmetijske in rokodelske novice
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 20. Velkiserpana. 1845.
List 34.
Kakó bi se več turšice ali koruze pri-
delovalo?
(Nadalje.)
Turšici ni nikoli preveč gnojeno; zató se ni
treba bati, de bi polêgla, vsakteri gnoj ji služi,
nar bolj pa hišni (človeški) gnoj. Turšica hoče
dobro zdrobljeno zemljo imeti; zavoljo tega se ji
mora pred zimo globoko preoravati, de zimski mraz
zemljo omeči in predéla za prihodnjo setev; debelo
in težko zemljo je treba pred setvijo na tanjko
razdrobiti. Ni varno turšico prezgodaj spomladi se-
jati, spomladanjska slana in mrazi mladi sad veliko-
krat poškodovajo; okoli s. Jurja ali okoli Trija-
kov, je nar bolji čas turšico sejati.
Za seme se odbêre nar bolj zrelih in polnih
steržev; iz srede steržev je zernje nar bolji; pred
setvijo namočeno zernje hitreji obzelení. Kdor ho-
če zgolj turščne slame za pičo pridelovati, naj
seje zernje na ploh ali na ljučaj; kdor pa turšico
pridelati hoče, naj jo sadí v verste po dva, do dveh
čevljev in pol saksêbi; z sadivnim drevésam
se vrežejo verste na že poprej izorani in priprav-
ljeni njivi, po izverstênih rezih se potáknje zernje
po mali pedi eno od druziga; zakrije in zadéla se
ali z drevésam ali pa z kopálam. Za veliko turš-
čino posetev je nar bolj koristna sejavna maši-
na, to je taka z zernjem nasuta skrinja, ki je na
dnu ravno takó izvotljêna, de se iz nje, po njivi
rota, ſrota! ne saſpim;
Polnozhi mi ura bije,
Grosa, ſtrah me je ſamije;
K materi na grob beshim.
Na grobéh je tma nozój,
Svesde goſt oblak pokríva,
Şols potok ozhi salíva;
Grob oſhlatam pod ſebój-
Mati! mati! kje ſte ví?
Groba nozh vaſ je posherla,
V semlje mersli dom saperla;
Vaſh otrok na njem medlí.
Oh! saſtonj je hzbere ſtók!
Zhmu li mutaſte merlizhe
Sapuſhena ſrota klizhe?
Groba ne predêre jok.
Pridi, matern duh meglén!
Te objeti ſe vsdigujem,
V zherno nozh roke ſtegujem,
In objamem — krish leſén.
Krish! te kuſhnem, ſveti krish!
Snamnje mojga odreſhenja,
Snamnje vezhniga shivljenja!
Nozh duhá mi rasjaſníſh.
Na te, ſrota, ſe oprêm,
Kasheſh 's groba na svesdiſhe:
Gôr' naj duh sgubljenih iſhe;
Upljivo ſe gôr' osrêm.
Shalovála vezh ne bom;
Le ſkos tàmne groba vrata
Şe odprè nam hiſha slata,
Vezhniga shivljenja dom.
Potozhnik.
gori in doli peljaje, zernje razséva po pravi pri-
meri širjáve in daljáve. Prav bi bilo, ko bi si tudi
naši kmetovavci takih sejavnic napravili. Z sejav-
no mašino je navadno, verste po dva čevlja saksebi,
pol čevlja pa zernje eniga od druziga razdeliti;
bolj redke verste delajo tam, kjer kaj druziga sadú
med turšico sadé ali sejejo, kakor: boba, graha
i. t. d.; kjer pa samo turšico, brez druziga sadú
vmes pridelujejo, jo posejejo navadno 3 do 4 mer-
nike na en orál po gostih verstah; po bolj red-
kih verstah z drugim sadam vred pa pol menj; v
merzlih krajih se mora gosteji sejati, kot v gôrkih,
zató, kér je v merzlih krajih med pridelano turšico
veliko glúhiga ali púhliga zernja, ktero kalú ne
požêne. Tudi med slabo ali nemarno obdelano tur-
šico se veliko puhliga zernja dobí, ktero v zemlji
ne kalí. Turšica vléze ali obzelení v 12— 14 dneh
po setvi; v merzlih krajih pa pozneji; dozorí pa
sploh o sv. Mihelu. Pri malim pridelovanju sla-
čijo turščine stèrže do štirih perés, povéžejo po
dva in dva skupej, in jih obesijo na zrak pod stré-
ho; kjer pa veliko turšice pridelujejo, stèrže čisto
slačijo, denejo jih na zračni kraj in jih pridno pre-
mešavajo, de se hitreji osušé; kadar so suhi, jih
obrobkajo na rokah, ali jih dergnejo na železnim
strugu, de zernje odletí; to je delo hišne družine
na véčer po zimi.
Ako se turšica na zraku popolnama ne posuší,
jo je treba v pečnici ali na hišni peči posušiti:
Hzhi na grobu matere.
134
nekteri mlatijo stèrže z cepam, kakor žitno snop-
je. Nar bolj pa je na novo znajdena robkanca:
amerikanska mašina imenovana, na kteri se
nar manjim trudam in potroški stèrži obrobkajo.
Z
Kdor to mašino viditi ali jo poskusiti želi, naj se
v pisarnici c. k. kmetijske družbe oglasi.
(Konec sledi.)
množiti. Take priložnosti imate po mojim razumi v tim
mojim razlogu, zlasti v tistih krajih in v takih letih,
ki več nizkih vin pridelujete, ktere imajo le nizko
ceno, in se rade spridijo. V dober jesih predelane
tropine bodo nar manj dvakrat več vèrgle, in
lahkó, pràv lahkó jih bo v denar spraviti. Storite
na tanjko takó, kakor je tukaj popisano, in svest
sim si, de mi boste za ta poduk hvalo vedili.
Dr. Orel.
Vkoristenje vinskih tropin, ali podučenje.
kakó se dajo vinske tropine z velikim do-
bičkam porabiti.
V mnogih krajih na Dolenskim, kodar vino
raste, mečejo sprešane vinske tropine v gnoj. Ljubi
moji vinorejniki! nikar jih ne zaničujte, ki so za
dosti boljši rabo, in vam zamorejo prinesti veliko
dobička. Vinske tropine so, po malim med zobanje
namešane, prijeten živež za govedino in dróbnico,
če se sprešane v kad čversto naložijo, enako répi
ali zélju, s plôhmi pokrite dobro z kamni obtežijo,
z vodó do verha zalijejo, in za potrebo enako ki-
savi proti proč jemljejo.
Še boljši pa porabi tropine, kdor med takó
spravljene, versto za versto, cele očejene repe na-
loží, po vsaki naložêni versti toliko tropin verže,
de repo pokrijejo, jih terdó zatlači, in vse skup z
kamni založêno do verha z vodó zalito stati pustí,
in večkrat pogleda, de vòda čez stojí, dokler se
vse skisa. Na to se mora verh kadí snažno zmiti
in po potrebi se zamorejo tropine za živino, za
ljudí pa repa vun jemati. Takó kisana, vsako pot
proti zribana repa ima posebno dobro slast in ostane
do zadnjiga čversta in terda, kakor je bila vložêna.
Nar več pa veržejo tropine, če se iz njih
jesih dela; to morate, ljubi moji vinorejniki, pa
takole načiniti: V prazno kad naredite iz plohov
zbito drugo, v več krajih preluknjano dnò, ali na
kake podporne naloženo, ali pa takó tikama dogam
skroženo, de samo stoji takó vísoko od perviga, de
četerti del kadí vmes ostane. Na to dnò naložite
sprešanih tropin, jih dobro iztlačite, en velik pedanj
kadí na verhu prazne pustite, in po tem jo s po-
krivali dobro zakrito pustite, takó dolgo, de se
tropine močno sogrejejo. Na takó sogrete tropine
vlíte toliko vina, kakoršniga si bodi, kolikor ga
ima prostora med dnama. Skozi tropine precejeno
vino je treba večkrat na dan takó dolgo stakati
in na tropine vlivati, dokler se skisa; tode ni med
tem pozabiti, zmirej kad z pokrivalam zokrito der-
žati, de se tropine ne shladíjo. Dobro skisani jesih
pretočite v sodec, in na tropine, če so še vroče,
zopet vina kod pervič vlíte; če pa tropine nočejo
več zavréti, jih spravite za repo kisati, in v kad
drugih po preši napravite. Takóle ravnajo z tro-
pinami sploh v Ipavi in po Krasu.
Še eno vam povém, tode se ji boste smejali
in rêkli: „je prazna." Ni prazna ne, ampak gotova
je — de zamorete iz vinskih tropin, ali pràv reči, iz
vinskih pelkov (semen) prav priležno jedno
olje dobiti, če pelke od hlastin ali peclov in ja-
godnih mešičkov na gosti mreži odločene, v čisto
sprane, enako lanú ali ogeršici stolčete ali soméle-
te, in nekoliko ogréte v oljni preši sprešate. Močno
sogréta pelčna moka da žaltavo, ostudno, samó za
žgánje koristljivo olje.
V sedanjih časih, ko potrebe in stroški vsaki
dan rastejo, se je treba ozirati po novih dohodkih;
če hočemo izhajati, se moramo vsake nar manjši pri-
ložnosti poprijeti, ki pomaga naše dohodke po-
Kakó naj kmetje za zdravje skerbijo.
Kér je vsakimu kmetovavcu ljubo zdravje toliko
potrebno, de bi zamogel dolžnosti svojiga težav-
niga stanú zvesto dopolnovati, vsakteri lahko sposná,
de je kmetovavec za svoje zdravje veliko skerb
imeti dolžán. Skerbno se mora varovati vsiga, kar
bi mu vtegnilo škodovati, in mu kako bolezen na-
praviti. Kdor svoje zdravje po nerodnosti in pri-
derzno zgubí, se močno per Bogu pregreši, spošto-
vanje per ljudeh zgubí, in sam nar veči škodo terpí.
De bi kmetovavci ohranili zdravje, in vedno
terdni in močni ostali, jim je potrebno:
1) Varovati se nezmernosti (nezmas-
nosti) to je, ne čez nemoč se najesti in ne napiti.
Oboje je zlo škodljivo človeku, in marsikteri je
mogel negodno umreti zató, kér se je preveč na-
jedel in napil. Kdaj se vidijo per kmetih mnoge
bolezni? Malokdaj poleti, ampak večidel le pozimi.
Poleti kmetje bolj zmerno in trezno živijo, kme-
tiške dela pridno opravljajo, se večkrat dobro spo-
tijo, zdrav čist zrak v se sopijo, in to jim takó
tekne, de v poletnim času je kmetiški človek malo
kdaj bolan, če ga kaka posebna nesreča ne zadene.
Pozimi kmetje nimajo taciga dela, de bi se potili;
živijo v močnó, dostikrat preveč zakurjenih hi-
šah; na peči in okoli peči ležijo, de se vsi sparijo,
in dostikrat pozimi preveč jedó in pijó. Po kmetih
je navada večidel pozimi ženitvanja obhajati. H
ženitvanju povabi ženin sosede, znance in prijatle,
de se z njim vred veselijo. Dostikrat ženin svoje
povabljene svate več dní, v nekterih krajih 3, 4
dni v hiši derží, samó zató, de jih pase in redí;
daja jim tudi dosti pijače, vsakimu pravi, de naj
pleše in skače, de bi spet lačen bil, de bi več
snedel in spil. Per takih prilikah marsikteri kmet
misli: „Zdaj morem vživati dobre jedi in pijače,
ko je imam, sej me celo leto ne bo več taka za-
déla. Navadno moje jedilo je pusto in slabo, le malo
zabeljeno, zdaj pa, kér imam obilno dobrih jedí, si
morem pravico storiti. Saj tudi ni zastonj, plačati
bom mogel."
Ljubi kmetje! spomnite se, de silo preveč jesti
in preveč piti, je požrešnost ali samogoltnost. Po-
žrešnost pa je poglaviten greh, ki duši in telesu
škodo naredí; truplu bolezen napravi in dušo omami.
To nam skušnja kaže in s. pismo poterdi. „Ne bodi
per nobeni pojedni samogoltin, in ne požêli vsaciga
jedila: zakaj preobilno žertje bolezen prinese, in
požrešnost klanje v trebuhu (kolero) napravi. Ve-
liko jih je že zavolj pijanosti pomerlo; kdor pa
trezno živí, bo toliko dalej živel.“ Sir. 37,32—34.
(Konec sledí.)
Kakó se dajo mravljinci od dreves odgnati.
(Odgovor na vprašanje.)
Mravljincam po drevesih laziti se prav lahko-
takóle vbrani.
Naredi štir ali pet perstov široko plahtizo iz
prediva, takó dolgo, de popolnama deblo drevesa ob-
135
seže. Ovij jo okoli debla takó visoko, de je nobena
trava ne doseže; z tenjko nitko jo po sredi h deblu
takó priveži, de se okoli in okoli drevesa tesno
prime. Odloči potem plahtico zgorej in zdolej od
drevesa, de se samo po sredi debla tiší, in jo na
obéh koncéh okoli in okoli dobro razcukaj, in vidil
boš, de mravljinci ne bodo čez mogli. Res je, de
se bo kak sitin mravljinc toliko prizadeval, de se
bo čez obá razšopirjena kroga prediva skozi pre-
rinil, vender bo ta težavna hoja mravljincam takó
zoperna, de v treh dneh nobeniga več ne bo
C .
blizo. Takó učí skušnja.
Gotov pripomočik mešičevje odpraviti. *)
Kdor hoče žreti in se naljivati, se mora vsim
nasledbam nezmérnosti podvreči; nezmérnost rodí
pri ljudeh, živini in rastljinah mnogitere bolezni;
mešičevje je nasledik premastniga in preobil-
niga živeža, kteriga sadne drevesa dobé; vsa-
jene so v vertno, pregnojno in premastno pèrst,
razun tega pa njih mladike še odrezujejo ali pri-
krajšujejo, de je nimajo nobene primere z svojimi
koreninami, in de ne zamorejo nikakor preobilniga
živeža povžiti. De bi se tedaj z svojim sokam ne
zadušile, ali v njem se ne vtopile, pride po bôžji
previdnosti mešičevje, de, preobilni sok serkaje in
človeka neumnost popravljaje, drevesa pri življe-
nju ohrani. Ali ste vidili kadaj na lesniki mešičev-
ja? Vsajajte tedaj svoje drevesa v pràv pusto, pusto
pèrst, nič jih več ne obrezujte in pričakali boste
veselje, de vam ne bo mešičevje clo nič več na-
gajálo, pa pridelovali boste kakšenkrat zopet —
lesnike. Kar ste pri eni strani pomagali, ste si pa
pri drugi popačili. Vsimu nobena reč ne služi.
V. V.
Za vertnarje kaj.
De bodo v slabi in pešeni zemlji sadne dre-
vesa vesélo rastle, svetuje neki vertnar v nemškim
časopisu (Dorſzeitung), zemljo krog in krog dre-
vesa z nekoliko solí poštupati, potem jo pa z v
vodi raztopljeno ilovco zalíti.
delajo. Ali mi ne bo tak z velikim veseljem en
cekin pomolil, če mu obé nogi od kurjih očí rešim?
— S to zanado tedej vam hočem povedati, kakó
sim, ni davno, ta pomoček, ali veliko več, še dva
pomočka zoper to napako zvedil. Ko sim bil zad-
njič z dvema gospodama skupej, je bilo govorjenje
od pomočkov za slabe očí; in po združbi misel
(Ideen-association) smo prišli od človeških očí
pod čelam clo do kurjih na nogah. Kakošniga
dobriga pomočka za te prave oči ni nobeden zmed
nju vedil povedati; zoper kurje pa vsak eniga.
Pervi je rekel, de ima tudi sam te nepotrebne očí
v škornicah; pa de zoper nje ne rabi nič druziga.
kakor to, de jih zjutrej in zvečer z slino pomaže;
in de od tega časa, kar je ta pomoček znajdil, nič
več bolečin od njih ne čuti. Drugi pak je vedil
povedati od nekiga cerkvenika (mežnarja), ki se
je s tem pomočkam ozdravil, namreč: s tisto ma-
sobo, ki se pri zvonovih od olja in žele-
za pri zvonjenju skupej nareja, je trikrat
ali štirikrat kurje oči na nogah pomazal, in čez
štirnajst dni so mu popolnama odpadle. — Pro-
sim tedej vse, kteri to nadlogo terpé, zlasti pa
tiste, kteri kej cekinov od več imajo, de eniga
ali obá teh pomočkov poskusijo, in če jim dobro
vede, naj — širokodušno svojo mošnjo odpre-
jo, in — cekin pošljejo. —
Tode tudi jez nočem od lepih izgledov, ki so
mi jih nekteri prédej imenovanih pisavcov dali, za-
dej ostati: zatorej obljubim in zaterdim, de
imajo vse te cekine, ki mi jih bodo kurje očí sku-
pej znesle, tisti prejeti, kteri bodo kake dobre po-
močke zoper bolečine zob, (ktere ne sicer mene,
pa veliko drugih, in sicer dostikrat zlo hudó nad-
legjejo) po njih mnogih vzrokih, naznanili. — Ko
bi se pa vtegnilo primeriti, de bi od kurjih očí
posebno veliko cekinov skupej prišlo; bi ne bilo
napčino, če bi kteriga zmed njih tudi kak taki
dobil, kteri bi kak dober nauk zložil, kakó de se
je zdravim zaderžati, de se pred to nadlego ob-
varjejo, in pravico k dolgimu življenju prideržé.—
Prosim Vas tedej, ljube Novice! ktere ste že toli-
kanj dobriga in koristniga svojim bravcam oznanile,
de tudi še te pomočke zoper kurje oči, kteri —
de, kakor sim s cekinam začél, tudi s cekinam
sklenem — so gotovo kaciga cekina vredni, zraven
te nove prošnje in obljube, kader koli Vam bo pràv
in priložno, med-nje razglasite.
Ljube Novice!
Oh! kakó pač lép je rumên cekin! in če je
zraven tega tudi še nov, kakó prijetno se bliska!
— Ni čuda torej, de si toliko pisavcov prizadeva,
tisti cekin zaslužiti, ko ste ga Ve zadnjič za po-
moček zoper mravlje obljubile. Le veselje je vi-
diti, kakó se eden pred drugim poganja, de bi bil
njegov. Tudi jez bi hotel kteriga zaslužiti, ne
sicer pred imenovaniga, pa kakošniga druziga: in
skorej bi rekel, de bi se ga zamogel še z veči
pravico nadjati, kakor uni. Zakaj moj pomoček
zadeva kej več, kakor obvarvanje golih dreves
pred mravljinci, ali mešičevjem. — Kolikanj ime-
nitniši je človeška noga memo drevesa, toli-
kanj veči ceno ima tudi moj pomoček. Kaj pravite
k temu, ljubi bravci! ali bom morebiti na pesek
zidal, če upam, de bo morebiti marsikteri cekin
moj? — Zakaj vém, de se marsikteri med vami
najde, kteri dosti cekinov ima, in kterimu vunder
pri vsim tem kurje očesa na nogah veliko nadlego
Mislimo, de pričijoči sostavek zasluži, de ga ne samó sad-
joredniki, ampak tudi vsi tisti kmetovavci z nar veči paz-
ljivostjo preberejo in dobro pretuhtajo, ki mislijo, de za-
morejo po svoji glavi natóro mojstrovati, in de
jim ona mora roditi, kakor ji ukažejo.
Vredništvo.
Slovensko pismo iz Amerike.
Naslednje pismo je Matija Premuta *), rojen Krajne,
Matija Premuta v Semiču od kmetijskih staršev v létu
1816 rojen, je fantič pri devet letih pastirčeval v ptujih
službah, potem se je pa krajaškiga (šivarskiga) rokodéla
poprijel in čez tri leta izučil. Ko je pa previdil, de se to
rokodélo svojimu zdravju ne prileže, ga je popustil, ter
se je krošnje poprijel, in je iz perviga le v domačii, pozneje
pa tudi v ptujih deželah kupčevati začel. Obhodil je večidel
z krošnjo na rami z svojim tovaršam Janezam Gorše-
tam Krajnsko, Hrovaško, Štajarsko, Koroško, in celo
nemško deželo, Svedsko, Norvegijo, Laponijo, Danijo, Izlan-
dijo, Angležko, Irsko, Škocijo in en del francozke zemlje,
in je prišel po tem kupčijskim popotvanju 4. dan Velkitravna
1839 v mesto Brema, kjer je 6 dni ostal, potem pa v
pétek, pred Kristusovim vnebohodam ob sedmih zvečer se je
v barko podal, ktéra je 70000 funtov razniga blagá in 132
oséb v 2 mescih in 5 dneh v Ameriko pripeljala. Tje pridši
se je našimu Premutatu, dokler se ni z Amerikanci sozna-
nil in njih jezika izučil, pràv slabo godilo; 2 dni ni imel
jesti kaj in piti, in 3 nočí je mogel pod milim nebam spati.
Zdaj pa srečen in premožen mož in kupec v mesti, ki mu
pravijo St. Louis, z svojo ženó in pet let staro hčerko
vesél in zadovóljin živí.
136
zdej premožen mož v Ameriki 18. dan Svecana tega léta svoji
rodovini v krajnskim jeziku pisal, iz kteriga toliko, kar nam je
pripušeniga, tukaj našim bravcam podamo, vedeoči, de jim bo
všeč, kér je polno pobožnosti in praviga keršanskiga duha.
Preljubi oče! brat! priserčne sestre!
„Božja milost, veselje, ponižnost in mir naj bo z vami!
„v Gospodu našimu Jezusu Kristusu vam serčno pozdravljenje
„vsem skupej pošljem! Moje nar veči želje so, de bi Vas oče,
„brat in sestre te verstice v dobrim zdravju našle."
„Akoravno se mi tukaj takó dobro godi, de si boljšiga
„življenja ne želim, vender le nemorem prevelike žalosti pre-
„nesti, ktero v svojim sercu občutim, zató, kér sim Vam,
„ljubi oče! že 5 pisem poslal, in v šterih letih le eniga sa-
„miga od Vas dobil. Kakó je tó? Ste jih morde več pisali,
„pa ni nobeno do mene došlo. Ali ste clo na me pozabili?
„Nikdar, ljubi oče! tega mislil ne bom. Še živo se vaše lju-
„bezni opomnim, ki ste mi jo skazovali, dokler sim dečik še
„na domu bil. Pač dobro vém, kakó ljubeznivo ste me moliti,
„božje in cerkovne zapóvedi, in več druzih keršanskih resnic
„učili. De ste me pa v šolo pošiljali, tega Vam ne bom mogel
„nikakor po zasluženju poverniti. Kaj bi počel, ko bi ne znal
„brati in pisati? — Večkrat se tistih časov opomnim, ko sim
„še otrok k sveti maši, h keršanskimu nauku ali pa v šolo ho-
„dil; če se mi je kaka gumba (knof), ali kaka prevoza pri
„srajci odtergala, takrat sim si tern v germi odlomil ali pa z
„pipcam odrezal, de sim si z njim zopet nederje zapel. Zdaj
„si pa hvala Bogu! nederje zapenjam z zlato iglico.“ — —
„Veliko ljudi se po kupcii iz Krajnskiga v ptuje kraje
„poda, ne manjka jih, ne po Avstrijanskim, Nemškim, Oger-
„skim in po raznih druzih dežélah, zakaj neki nihče v Ame-
„riko ne gré, v zvoljeno dežélo, bogato Indijo? *) — Tukaj
„se sveta keršanska véra zmirej bolj razširja; koliko tavžent
„se jih vsako léto k pravi keršanski véri spreoberne, ni izreči!
„Skorej vsak teden beremo v raznih novicah, koliko neverni-
„kov se od dne do dne, ne samo v polnočni Ameriki, ampak
„tudi po druzih morskih otokih na pravo pot zveličanja podá.
„Ali niso to veséle novice vsakimu katolškimu kristjanu?
„Sedaj imamo v naši dežéli že 17 škofij, ktere so neizrečeno
„velike, in 579 duhovnih mašnikov, pri vsem tem je pa ven-
„der se veliko krajev, po kterih še cele soseske v tami in
„divjačini živé. Ker je naša dežela neizrečeno velika, jo tudi
„pràv poredkama zamorejo poslaniki sv. vére obhoditi; po celih
„6 mescov ga komaj enkrat duhovniga učenika zaslišijo. Na
„tavžente in tavžente se jih je že do današnjiga dne divjih
„Amerikancov k pravi véri spreobernilo, pri kterih obdelujejo
„častitljivi krajnski misijonar gosp. Friderik Baraga ne-
„vtrudljivo in z velikim veseljem Gospodov vinograd. Bog Jim
„daj zdravje, srečo in dolgo življenje.“
(Konec sledi.)
K'dar na kratke te prašanja
Slišal bom odgovor vaš;
Kje so muhe, bres nehanja
Iskal z vam' jih bom nalaš.
Pri sv. Jakobi v Doli.
Ako bi pa vse okoli
Vas iskanje prazno b'lo,
Vglas'te se pri meni v Doli,
Rojev muh vam dam čez sto.
J. Drobnič.
Žitni kup v Ljubljani v starih časih.
(Nadalje.)
Pše-
nica
Rež
Ječmen
Prosó
Ajda
Oves
létu
gl. kr.
gl. kr.
gl. kr.
gl. kr.
gl. kr.
gl. kr.
1762
1763
1764
1765
1766
1767
1768
1769
1770
1771
1772
1773
1774
1775
34
1776
1777
47
1778
1 42
Današnji dokazik žitniga kupa je nekoliko pomanjkljiv,
zató, kér gosp. G. niso bili v stanu, vsiga zvediti. Kdor nam
zamore oznaniti, kar tukaj manjka, bo gotovo veliko bravcam
„naših Novic" vstregel.
(Dalje sledi.)
1
1
1
47
34
27
17
50
32
40
27
1
1
10
1 10
1 8
17
14
6
13
8
25
20
3
1
1
50
6
53
—
1
1
1
1
1
56
13
4
1
10
36
56
6
1
1
1
1
56
46
17
54
12
6
1
46
35
341/
32
373
46
34
36
36
39
13
36
56
36
53
24
28
Popravek.
V sostavku poprejšniga lista „Se eno vraštvo zoper
kačji pik" v 13. versti namesto vraže beri zreže.
Kje so letos muhe?
Besedna voanj
ka.
Poznaš besedo? z njo ljudje obljube delajo;
Beri nazaj: pokaže možá, z njim ti žugajo.
C.
Kaj de vsaka ni enaka
Kje so muhe zaostale,
De jih letos nič ni k nam? Po vsim svetu letina?
Tak novice ste prašale,
Zakaj včasi dež namaka,
Taki dam odgovor vam:
Kdar b' nam susa ljubsi b'la?
Zakaj drevje, kak bi radi,
Ne rodi nam v vsakim let'?
Ako ravno ga spomladi
Ni b'lo druz'ga, kakor cvet.
Kam zginile so gosénce,
Ki pred leti nekimi
So storile, de več sence
Skoro drevje melo ni?
*) Zalostne rečí beremo od veliko tavžent ljudí, ki so se v
Ameriko preselili: namesti bogastva so lakoto in revšino
našli. Le malokdo je takó srečen, ko naš Premuta.
Vrednistvo.
Al novice odpustíte!
Men' zarêklo se je to;
Ve nedolzne le glasite.
S čim vas drugi silijo.
Tiste zato, ki zgubili
So za letos muhni sled,
Prosim, de b' odgovorili
Na prašanje moje pred:
Znajdba vganjke v poprejšnjim listu je:
Starmož.
V Ljubljani
Žitni kup.
16. Velkiser-
pana.
gold.
kr.
mernik Pšenice domače .. . .
banaške...
Tursice....
»
Sorsice . . ..
Reži ... . . . . . . .
Ječmena . . . . . . .
Prosa ...
Ajde .
. . -
. .
1
1
1
1
38
3
5
48
2
51
V Krajnju
11. Velkise
pana.
gold.
kr.
33
28
54
Ovsa ... . . . . . . .
38
Odpovedanje létašnje sadne razstave.
Od več krajev smo pisanje dobili, de letas skorej nikjer po deželi sadja nimajo, in de bi
zavoljo tega bolj bilo, létašnjo sadno razstavo v Ljubljani opustiti. Ker bi se po tem takim imenovana
razstava po nasih željah ne obnesla, in svoj namen ne dosegla, jo za létašnjo leto odpověmo,
ter upamo, de bo prihodnjo leto za-njo bolj vgodno.
Č. k. kmetijska družba v Ljubljani 15. Velkiserpana 1845.
☞
Vrednik Dr. Janez Bleiwcis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.