POGOVOR Z NARODNIM HEROJEM MIRO SVETINO
Napredek
s kapljo grenčice
Ob velikih letošnjih jubilejih, ob 40 letnici ustanovitve OF in vstaje slovenskega naroda, ob 40 letnici jugoslovanske revolucije se je izoblikovalo vprašanje, ki smo ga zastavili narodnemu heroju, borki in družbenopolitič-ni delavki Miri Svetini: »Kakšna je bila vizija sveta, za katerega ste se borili pred 40 leti in kaj se je od tega uresničilo?«
Nasmehnila se je. »Spravili ste me v zadre-go«, je dejela. »Na hitro bi rekla, da se sploh nisem ukvarjala z vizijo. Vendar pa je logič-no, da je bila ta vizija globoko zasidrana v vseh nas. Bolj jasni pa so nam bili že pred vdjno motivi, ki so nas vodili v akcijo«.
»Kakšni so bili ti motivi?«
Predvsem smo se zavedali, da ne bomo mogli več dolgo živeti tako, kot smo živeli. Položaj je bil tako v osebnem kot v družbe-nem življenju eedalje težji. Za mlade intelek-tualce je bil brezizhoden, saj jih je po konča-nem študiju čakala brezposelnost. Ob vsem tem je bila pred nami še grozljiva predstava fažizma in vojne.«
»Ste se srečali s fašizmom še pred vojno?«
»Rojena sem bila v Idriji, živela pa sem v okolici Ljubljane. Svoje sorodnike sem imela rada in večkrat sem jih hodila obiskovat. V Idrijo sem hodila tudi na počitnice. Tam sem lahko pobliže spoznala, kakšen je fašizem v praksi in kakšna je njegova raznorodovalna politika. Ob vsem tem je bilo toliko večje moje navdušenje, ko sem spoznala, da je vendarle nek izhod iz nastalih stisk, da je to boj s Partijo na čelu, z usmeritvami, ki jih daje Sperans v svoji knjigi o slovenskem na-rodnem vprašanju.«
»Kaj ste si predstavljali ob vsem tem?«
»Predstavljali smo si, da bomo z bojem odstranili vse, kar nas je pestilo in da bomo zaživeli v svobodni demokratični skupnosti jugoslovanskih narodov.«
»Kakšno je bilo vaše konkretno delovanje v tistem času?«
»Po maturi sem se na univerzi v Ljubljani srečala s tistimi predstavniki takratne organi-zacije, ki so zavzeto delovali v revolucionar-nem gibanju. Študentke smo takrat zahtevale, da bi dobile nov dom, zakaj tisti, v katerem sem živela, je bila neka razpadajoča stavba, življenjske razmere v njej pa zelo skromne. V letih 1937 do 1939 smo organizirali tako imenovane obrambne tabore ob meji. V skla-du z direktivo Partije smo aktivno sodelovali v različnih društvih in se zavzemali za partij-sko politiko.«
»Ali ste glede na svojo mladost imeli do-volj znanja za takšno delovanje?«
»Bili smo mladi in smo razmeroma zgodaj dozorevali. Lotevali smo se nalog, kakršne današnja mladina ne prevzema. Bili smo tudi zelo samozavestni in prepričani, da lahko iz-polnimo vse naloge, ki nam jih zadaja Partija. Samo tako lahko pojasnimo dejstvo, da so med NOB poveljevali brigadam in divizijam fantje, ki so bili stari komaj 25 let.«
»Ali ste kdaj podvomili v svoje sposobno-sti?«
»Da. Od leta 1942 do 1944 sem delala kot ilegalka v Ljubljani. Boris Kidrič je takrat na primer zahteval od mene, da vzdržujem stike s člani vrhovnega plenuma OF. Bila sem rala-da in za mene so to bili starejši gospodje, voditelji nakdanjih političnih strank. Pisala sem Kidriču, da za tak dialog nisem sposobna. Kidrič mi je na kratko odgovoril, da za partij-ca ni nobena naloga pretežka in neizvedljiva, če mu jo naloži Partija. Ni mi preostalo dru-gega, kot da se lotim naloge in opravila sem jo.«
Pogovor z Miro Svetino se je zasukal na današnji čas. »Med borbo res nismo veliko sanjali«, je dejala, »vendar pa si takšnega razvoja, kot smo ga doživeli danes, sploh nismo mogli predstavljati. Predstavljali smo si, da bomo pač živeli v takšni Ljubljani, kakršno smo bili vajeni, da bomo svobodni,
da botno delali. Studentke, da bodo imele novi dom, v šolo pa bodo hodili tudi tisti otroci, ki dotlej tega niso mogli. Kdor bo želel delati, bo dobil delo. O spremembah v mate-rialnem pogledu, karšne vidimo danes, pa nismo sanjali.«
»Ste pričakovali kaj takega, kar se ni izpol-nilo?«
»Predstavljali smo si, da bodo odnosi med ljudmi človeški, tesni in tovariški, pač taki, kakršni so nastali že med NOB. Ob veliki obremenjenosti in v stalni dirki s časom nas je odnesel ta val predaleč, Tako daleč, da smo postali tujci celo tisti, ki smo nekoč skupaj živeli in delali. Če se danes srečamo, ugotovi-mo, da se lahko samo še pozdravimo in izme-njamo nekaj vsakdanjih besed. Najbrž ne zmoremo več večjih naporov, da bi oživeli in ohranili odnose, kakršni so plemenitili naše življenje med vojno.«
»In kje je izhod?«
»Mogoče bi lahko nekaj napravile nove krajevne skupnosti. Primanjkuje prostorov za družbeno dejavnost in družabno življenje. Pa ne mislim dvorane za sestanke ampak prosto-re, kjer se Ijudje lahko shajajo in pogovarja-jo. Pa tudi organizatorje bi morali imeti, ki bi spodbujali takšno družabno življenje in usmerjali ljudi iz vsakdanje zaprtosti«, je de-jala Mira Svetina.
NIKO  ISAJEVIČ