-fer 2009
septéj|
cena 3,00 C
Primož Vresnik
Učitelj
podnajem
Literatura

Ko ti zmanjkujejo tla pod nogami
Bojan Pavletič: Pesmi............
Zvone Štrubelj: Novost in
norost božje ljubezni ........
Pismo Radoslavi Premrl Pahor
Primož Vresnik: Učitelj v
podružnični šoli .................7
Mogoče bi vas zanimalo
zvedeti, da.....................11
Andrejka Jereb: Pesmi.............12
Špela Pahor: Duhovnik Dominik
Pegan (1 .del)...................14
Peter Merku: Moje življenje
v Nemčiji (XIII).................19
Branka Sulčič: Piccolomini In
naši kraji (IV)..................22
Vilma Purič: Burjin čas...........25
Lida Turk: Dvorni intendant
so povedal.......................27
Vladimir Kos: Vnebovzeti sredi
dvatisočdevetega leta............28
«Milanu« Vršaju v slovo ..........29
Fotokronika DRAGE 2009 .......... 30
Antena ...........................31
Ocene:
Knjige: M. Pirjevec, L’altra anima di Trieste (N. Zaghet); Brazde s Trmuna (Z. Tavčar); Planinsko založništvo (C. Velkovrh);
M. Luštrek, Gora je moja muza (C. Velkovrh);
Razstave: Na Dunaju o slikarski stvarnosti fantastike Franceta
Miheliča (L. Detela)............36
Knjižnica Dušana Černeta (88) . . 40
pri Mladiki
Na platnicah:
Za smeh in dobro voljo
Priloga: RAST 5 - 2009
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307
uprava@mladika.com redakcija @ mladika.com
Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z.
Aliče Zen Alojz Rebula
Biografija v slikah
Iz tiskarne je pravkar prišla dvojezična monografija v slikah o pisatelju Alojzu Rebuli s prispevki osemindvajsetih avtorjev.
Registrirana pri trgovinski zbornici v Trstu dne 21.4.1999 pod številko 114276. Vpisana v seznam ROC dne 15.10.2005 pod številko 11721.
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Reg. na sodišču v Trstu št.193 dne 6.4.1957
ISSN 1124 - 657X
SLIKA NA PLATNICI: Moderatorka Vida Valenčič in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš na Študijskih dnevih Draga v soboto, 5. septembra 2009 (foto KROMA).
UREDNIŠKI ODBOR: David Bandelj, Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar, Evelina Umek in Ivan Žerjal.
Tisk: Graphart srl - Trst
Izhajanje revije podpira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Sara Magliacane, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Andrej Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora.
Ko ti zmanjkujejo tla
pod nogami...

uvodnik
Naslov ne bi mogel biti bolj zadet. Z novim regulacijskim načrtom, ki gaje tržaški občinski svet sprejel v začetku avgusta, se utegne Slovencem na Tržaškem zgoditi natanko to: da nam zmanjkajo tla pod nogami. Masovne novogradnje, ki se napovedujejo s spremembo namembnosti nekaterih večjih območij na tržaškem Krasu, namreč utegnejo korenito spremeniti narodnostno podobo nekaterih kraških vasi, ki bodo - če bo načrt seveda šel dokončno skozi - postale nekakšen arhaični privesek novih modernih naselij, slovenski prisotnosti pa bo zadan končni udarec oz. »milostni strel«, ki bo dal piko na i večdesetletni eroziji življenjskega prostora naše narodne skupnosti.
Odločitev se je pripravljala potihoma, kradoma, v strogi tajnosti, občinskim svetnikom je bila - menda v nasprotju z zakonom - zaukazana molčečnost, zadeva pa je izbruhnila na dan konec junija zaradi neposlušnosti nekaterih opozicijskih članov občinskega sveta in dvignila v tržaški javnosti veliko prahu zaradi močnih sumov o gradbenih špekulacijah in privilegiranju nekaterih v škodo drugih. Za slovensko narodno skupnost pa se je to pridružilo vrsti slabih novic, od pomanjkanja denarja za naše glavne ustanove do posledične krize, s katero se morajo že zdaj ukvarjati nekatere izmed njih, kot sta npr. Slovensko stalno gledališče in zavod za poklicno izobraževanje. Posledice takega načrta pa utegnejo biti za manjšino usodnejše kot kaka -sicer kronična - finančna kriza, ki pesti naše ustanove, ker namreč ko ti zmanjka zemlje, ko nisi več gospodar doma, nimaš več kaj iskati in zahtevati.
Ali je to sad nekega jasnega protislovenskega načrta, kot trdijo eni, ali pa le posledica pohlepa gradbenih špekulantov, kot pravijo drugi, ni niti tako važno, saj je učinek isti: na Krasu, kjer je slovensko prebivalstvo kljub priseljevanju someščanov italijanske narodnosti še vedno številčno, zgradiš par večjih naselij z nekaj tisoč prebivalci in stvar je »ad acta«. Kras se dokončno spremeni v brezimno predmestje, kjer je slovenska komponenta le folklorni privesek brez moči, obsojen na hiranje in izginotje in ki mu je s črtanjem obrtnih con in vinkulacijami nad kmetijskimi zemljišči onemogočena tudi gospodarska dejavnost.
Tak utegne biti namreč epilog zgodbe, ki se je resnici na ljubo začela že pred desetletji, ko so na Krasu zgradili naselja za istrske begunce. Namen je bil takrat jasen: umetno ustvariti italijanska naselja in z njimi italijanski kordon, ki bi povezoval Italijo s Trstom preko pretežno slovenskega ozemlja. Nadaljevalo se je z gradnjo avtoceste in plinovoda, a resnici na ljubo smo tudi Slovenci pozneje dodali svoj piskrček s prodajanjem zemlje, z izkupičkom pa si je marsikdo finančno opomogel, si popravil hišo ali zgradil novo, medtem pa so na nekoč njegovi zemlji zrasla prava majhna naselja. Občinski upravitelji pa so - ne samo v tržaški občini - prišli na roko in izdajali gradbena dovoljenja oz. spreminjali namembnost zemljišč. Ne pozabimo niti, daje do novega razmaha novogradenj na kraškem teritoriju prišlo, ko je bil odobren regulacijski načrt, ki gaje pripravila »naša« levosredinska uprava Riccarda IIlyja ...
Očitno nismo sposobni oblikovati kako resno politiko glede teritorija. Na zadnjih občnih zborih naših krovnih organizacij je bilo o tem bolj malo govora, prednost so imele polemike o dvojnikih in trojnikih, razglabljanja o reformah, o katerih ima človek vtis, da gre bolj za to, da se spremeni vse in nič (glej razplet zgodbe o krizi zavoda
(dalje na 3. strani) ►►
Bojan Pavletič (1928-2009)
Pesmi
Čiritež
Pod smrtnim, kamenitim robom ob cesto mala vas se stiska, vasica mala, selo malo, otožno kakor križ nad grobom.
Ni čuti petja v njem, ne vriska in ne besed, ne govorice, kot da življenje se je samo globoko v zemljo pokopalo.
Le tam na strehah, kritih s slamo oglašajo se črne ptice, s slemen v sivi dan bolščijo, čez čas razpnejo svoja krila, vrešče v neznano odletijo in Čiritež, to malo selo, vas sredi istrskega skrila je spet zasnulo, onemelo.
Molčalo, gluho je molčalo, o sebi nič povedati ni znalo.
Roč
Oj, stari Roč, ki mesto nisi in ne vas, oj, stari Roč, ves stisnjen tja pod čički Kras, zakaj kamniti tvoj obroč postal nekoč pretesen mojemu je rodu, da v daljo zroč iztrgal iz domače zemlje je svoje davne korenine in krenil proč, v hladna nedrja tujine?
Oj, Roč,
oj, stari Roč,
ki mesto nisi in ne vas,
zakaj dopustil si,
da je tvoj vnuk ostal
brez svoje rodne domovine?
Na pokopališču
Tam zadaj za selom, na jutranji strani v pusti dolini porasli s plevelom vsi moji pradedje na njivi prečudni v globoki tišini, kot nemi sosedje, izčrpani, trudni spokojno so zbrani.
Na njivi iz zemlje, ki daje in jemlje, v žgoče poletje le križi molijo, kot žalostno cvetje negibno stojijo.
Nikjer ni več čuti nobenega glasa, le grlic peruti od časa do časa iz bližnje ciprese šum veter prinese
In gledam to polje, to njivo od boga, to zadnje okolje življenjskega kroga, kjer v redih in vrstah pokojni ležijo, trohnijo v krstah v spominih bledijo, nič ne govorijo, molčijo, molčijo.
Rak
Ko osiveli čas upočasnil je korak in stopil sem na pot ki jo prehodi vsak, nad mano je nebo prekril teman oblak, da dušo je, zavest ovil tesnobni mrak.
Nič več ni bil to dvom temveč le kruti znak da tja v nepovrat pospremil me bo - rak.
a (dalje s 1. strani)
za poklicno izobraževanje) in večna kriza naših ustanov. O zemlji pa bolj malo, kot da bi ta ne predstavljala enega ključnih elementov za obstoj neke skupnosti. Krovni organizaciji sta ob razkritju namer tržaške občinske uprave zagnali vik in krik, a vse skupaj se je zdelo šibko, kot da se o teh stvareh ne splača preveč razpravljati. Morda zato, ker je kak »naš« pomembnež v preteklosti prodal nekaj zemljišč, na katerih se danes bohotijo hiše? Ali pa zato, ker je bila pri vlaganju v nekatere nedavne novogradnje soudeležena tudi »naša« finančna družba? Vendar se je treba zavedati, da, ko nam bodo zmanjkala tla pod nogami, ne bomo imeli več kaj iskati. Tega se dobro zavedajo v nekaterih drugih manjšinskih skupnostih, kjer so za zaščito lastne zemlje in življenjskega prostora ljudje segli tudi po odmevnih pobudah (nekje so npr. splezali na drevesa, da bi zaščitili zemljišče pred uničenjem). Pri nas pa nič. Očitno je tu prostor samo za enega Sama Pahorja, pa še tega imajo vsi (ali skoraj vsi) za čudaka.
2009
1.	Revija Mladika razpisuje XXXVIII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.
2.	Na razpolago so sledeče nagrade:
PROZA	PESMI	
prva nagrada 400 €	prva nagrada	20« €
druga nagrada 300 €	druga nagrada 150 €	
tretja nagrada 250 €	tretja nagrada	100 € j
3.	Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov
MLADIKA, ulica Doni- r     ——
zetti 3, 34133 TRST, do 1.
DECEMBRA 2009. Rokopisi morajo biti opremljeni	^
samo z geslom ali šifro.
Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim
geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma 30.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslov: redakcija@mladika.com.
4.	Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisatelj Alojz Rebula, prevajalka prof. Diomira Fabjan - Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.
5.	Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem
___________ kulturnem prazniku -
Prešernovem dnevu -na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2010. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
Rokopisov ne vračamo!
Zvone Štrubelj
Novost in norost božje ljubezni
Fragmenti poetične in narativne teologije (5)
\T liturgiji krščanskih cerkva velikokrat uporabljamo izraz »vsemogočni Bog«. Ob tem izrazu me vedno neprijetno strese. Če izraza ne opazim prej in ga v molitvi vseeno izrečem, se kmalu nato opravičim Bogu, da ga nisem raje imenoval dobrega, usmiljenega ali še bolje, spoštljivega, dostojanstvenega, nežno čutečega, če že ne »nemočnega«. Boga nimam za »Vsemogočnega«, kot ga naslavljamo v naših liturgičnih molitvah: da namreč vse zmore, da je močan in da vse premaga. S to podobo se vračamo k starozavezni podobi Boga, ki je gospodovalen, ki se zna dobro in vedno maščevati in je neuklonljiv v svoji strogi pravičnosti. Čeprav mu tudi vsega tega - kot Bogu - ne moremo odrekati, pa je vprašanje, če je taka podoba res opravičljiva v smislu Jezusovega doživljanja in poimenovanja Boga. Jezus se je nanj obračal kot na Očeta, vedno v zaupljivem in toplo domačem vzdušju. Kadarkoli govori o njem, govori tako, kot umetnik zna govoriti o svoji umetnini: z zanosom, prepričljivo, tenkočutno in nežno. Z nabojem!
Zaroka med Bogom in človekom
Ljudje hitro podležemo miselnim kalupom, že utirjenim miselnim vzorcem, ki obvladujejo kulture in civilizacije vseh časov. Pravkar sem se zalotil pri takem padcu. Zapisal sem, da starozavezna podoba Boga odkriva predvsem njegovo strogost, neuklonljivo pravičnost, maščevanje, celo nasilje. Res je tako, a le po eni strani. Ob taki podobi, ki jo v starozaveznih tekstih zares srečujemo, pa velikokrat naletimo na čisto nasprotne predstave božjega bistva. Te podobe se približujejo najčistejši poeziji, izredno živi in ustvarjalni pripovedi o Bogu, kije sočuten, usmiljen, dober, ljubezniv, iznajdljiv, pozoren in ljubeč.
Tako podobo Boga najdemo v nekaterih psalmih, ki ne odrekajo Bogu ime očeta in ga kličejo dobri pastir, nadalje v preroških spisih, pri Izaiju na primer, ki zapiše, da Bog zna ljubiti tako, kot to zna mati. »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te
napisal, tvoje obzidje je vedno pred menoj« (Iz 49, 15-16). Se najbolj izrazita je pri tem Visoka pesem, ki prikazuje Boga kot zaljubljenega zaročenca, ki hrepeni po svoji zaročenki in je poln nežne pozornosti. Ona, zaročenka, je podoba človekove duše, njegovega srca, v kulturno-zgodovinskem in bibličnem kontekstu tudi podoba izvoljenke, Izraela, izvoljenega ljudstva. Zato že na začetku zaročenka naslavlja svojega dragega: »Ti, ki te ljubi moja duša, povej mi ...« (Vp 1,7). Izbral sem kratek, manj poznani odlomek iz Visoke pesmi, ki je pravzaprav »Pesem pesmi« (kar hebrejski izraz »šir hašširim« dobesedno pomeni), da bi tako od blizu okusili vrhunsko biblično poezijo.
Zaročenec pravi:
»Prihajam v svoj vrt, moja sestra, nevesta, trgam svojo miro s svojim balzamom, jem svoje satje s svojim medom, pijem svoje vino s svojim mlekom.«
Zbor mladenk odpeva:
»Jejta, draga, pijta,
opijta se z ljubeznijo!«
Zaročenka zašepeče:
»Spala sem, a moje srce je bedelo.
Glas mojega ljubega, ki trka!«
Zaročenec odgovori:
»Odpri mi, moja sestra, moja draga, golobica moja, moja krasotica, kajti moja glava je polna rose, moji kodri nočnih kapljic.«
Zaročenka nadaljuje:
»Slekla sem si obleko,
kako naj se spet oblačim?
Umila sem si noge,
kako bi jih mogla umazati?
Moj ljubi je iztegnil roko skozi lino in srce mi je vzkipelo zanj.
Vstala sem, da bi odprla svojemu ljubemu; z rok mi je kapljala mira,
s prstov topla mira na držaj zapaha.
Odprla sem svojemu ljubemu,
a moj ljubi se je obrnil proč, odšel je.
Moja duša se je topila, ko je govoril.
Iskala sem ga, pa ga nisem našla, klicala sem ga, pa mi ni odgovoril.
Našli so me čuvarji, ki krožijo po mestu;
pretepli so me, me ranili,
strgali so ogrinjalo z mene, ti čuvarji obzidja.
Rotim vas, hčere jeruzalemske: če najdete mojega ljubega, kaj mu sporočite?
Da sem bolna od ljubezni!« (Vp 5, 1-8)
Božje kraljestvo kot vrt zaročencev
Če na ta odlomek gledamo iz novozaveznega zornega kota, lahko le ugotavljamo globino uvidov Visoke pesmi. Iz takih uvidov je moral rasti Jezusov duhovni svet, njegovo dojemanje božje, Očetove bližine in občudovanje tega krasnega vrta, kjer se srečujeta zaročenca, Bog in človek, ki ga Jezus imenuje »božje kraljestvo«. Čemu naj primerjamo božje kraljestvo? Je kakor gorčično zrno, kot njiva, na katero stopi sejalec, kot zaklad, skrit na njivi, kot vrt zaljubljencev. Duša zaročenke »je bolna od ljubezni«, pravi pevec Visoke pesmi. »Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Bogu«, je to isto trditev prepesnil sveti Avguštin. Mala Terezilca imenuje to zgodbo zaljubljencev »povest moje duše«. Sveti Bernard v latinsko skovanko ujame prav to, kar o Bogu in o človeku pripoveduje Visoka pesem in kar se je dokončno razodelo in uresničilo v Jezusu iz Nazareta: »Jesus mel in ore, in aure melos, in corde jubilus«, poslovenjeno: »Jezus v ustih mecl, v ušesih melodija, v srcu vrisk«.
Blaise Pascal je starozavezne preroke, zagotovo bi mednje vključil tudi pevca Visoke pesmi, imenoval kristjane stare zaveze. Saj so s svojimi preroškimi uvidi razodevali Boga v najglobljih plasteh njegovega bitja, bili so blizu Jezusovi podobi Boga. Kot oče daje svojemu sinu ali hčeri trdnost in varnost, tako Bog utrjuje klecava kolena Izraelovih sinov (Prim: Jeremija 31,9; Ezekiel 34, 11-16). Bog ljubi in tolaži, kot zna le mati (Prim: Izaija 66, 12-13). Božja ljubezen je kot materina ljubeča skrb za otroka (Prim: Ozej 11,3-4).
Ko je mala Terezija naletela na Izaijeve besede »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz to-
Icižil, i’ Jeruzalemu boste potolaženi« (Iz 66,13), je planila kvišku in dejala: »O, še nikoli niso nežnejše, bolj mile besede razveselile moje duše!« Prvič je v Svetem pismu prebrala, da je Bog kakor mama za svojega dojenčka, ob tem je zadrhtela. V nekaj sekundah je Terezija razvozlala skrivnost otroškega zaupanja odraslega kristjana, ki se brez pridržkov, kot otrok, preda čuječi in dobrohotni ljubezni Boga, njegovemu očetovsko-materinskemu srcu. Takrat je sklenila, da bo »čisto majhna«, mala Terezika, polna Boga. »Velika bo«, piše Conrad De Meester, »v otroškem zaupanju v našega Abba’-Očeta, našega Boga-Matere« (Conrad De Meester, Veličina male Terezije, Koper 1997, str. 36-37).
Kot kristjani bolni od ljubezni ali še vedno starozavezni verniki?
Če bi Pascal živel danes, bi verjetno ugotovil, da nas je veliko kristjanov, ki še nismo ponotranjili te svetopisemske podobe Boga, o kateri govore že preroki, psalmi. Visoka pesem in katero nam je posredoval Jezus v polnosti in z novo svežino. Čeprav živimo v dobi nove in dokončne zaveze, je naša vera še globoko »starozavezna«, moralistična, obvladujejo jo zakoni in zunanja pokorščina verskim predpisom in navadam. Nismo še vstopili v obdobje »milosti«, ki se je v obilju razlila nad nas v Jezusu Kristusu, bi rekel apostol Pavel. Nismo še spoznali svobode, ki jo prinaša posinovljenje, božje sinovst-vo, ki ga deležimo v Jezusu Kristusu kot »sinovi v Sinu«. »Niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče! Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8, 15-17). Kako močne so te besede, kako globoke tudi. Vzklik »Aba, Oče!« je zmagoviti klic kristjana, ki je zakoreninjen v vseobsegajoči ljubezni Svete trojice.
Skrivnost Jezusove duhovne svobode je prav v ljubezni, ki povezuje Očeta in Sina. »Jaz sem v Očetu in Oče je v meni!« (Jn 14,10). Drug drugega dopolnjujeta z vezjo ljubezni, v božjem, Svetem Duhu. Sveti Duh je ta močna in nezlomljiva vez ljubezni. Sveti Duh je kakor sveži izvir ljubezni, ki se razliva iz Očeta na Sina, iz Sina na Očeta preko velikega zbiralnika ljubezni, ki je Kristusova Cerkev. Tega Duha in te ljubezni, ki nas osvobaja vsakega strahu, smo deležni kot Jezusovi učenci in učenke: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj
Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14, 23).
Biti zares kristjan, pomeni, z besedami Visoke pesmi, biti »bolan« od ljubezni. Jezus nam je prinesel novost in norost božje ljubezni, s katero premoremo vse. Tega ne bi mogel reči lepše, bolj slikovito in bolj poetično, kot je rekel apostol Pavel: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? (...) V vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem:
ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8, 35-36; 37-39).
Najdite mi, prosim, še kakšnega tako odtrganega, norega, »bolnega« vernika Ljubezni, kot je bil sveti Pavel! In v njegovi družbi se odlično počutijo evangelist Janez, sveti Avguštin, Blaise Pascal, mala Terezija.
Pismo
Pismo italijanske prevajalke Martine Clerici gospe Radoslavi Premrl Pahor. Pismo je žal prišlo prepozno, da bi ga gospa še prebrala. Radosla va Premrl je umrla 25. junija letos.
Cimolais, 23. junija 2009
Draga gospa Radoslava!
Vem, da Vam je knjiga Moj brat Janko - Vojko zelo pri srcu in da Vas je pisanje tega dela veliko stalo. Ko mi ga je Vaš mož izročil s prošnjo, naj ga prevedem, sem to nalogo sprejela z veseljem in z upanjem, da Vam ugodim. Sporočil mi je tudi, da dvomite o smiselnosti prevoda. Zdaj, ko sem knjigo prebrala in sem jo začela prevajati, čutim potrebo, da Vam izrazim svoja čustva, čeprav bi bila rada to storila osebno in v drugačnih razmerah.
Hvaležna sem Vam, da ste imeli pogum in moč izpovedati zgodbo svojega brata, ki je hkrati zgodba celotne Vaše družine, in zapisati dogodke, za katere bi bilo bolje, da se ne bi nikoli zgodili. Veliko kolesje zgodovine žal vdira v naše male zgodbe in se ne meni za posledice, ki jih pušča za sabo. Vendar mislim, da Vaš trud ni bil zaman: prav take zgodbe, kot je Vaša, nam sežejo v srce in nam pomagajo razumeti, da zgodovina iz učbenikov ni nekaj abstraktnega, ne piše se sama od sebe, ampak jo pišemo in soustvarjamo mi z našimi malimi zgodbami - če jih damo skupaj, lahko celo spremenijo tok dogajanja, namesto da so od njega spremenjene.
Do pred kratkim je bila zgodovina Vašega naroda (in Vas posameznikov, ki ga sestavljate) zamolčana in nepoznana. To še vedno velja za večino Italijanov, vendar se stvari spreminjajo in menim, da prav Vaša knjiga lahko nudi temeljni prispevek ne samo k razumevanju slovenske zgodovine, ampak tudi, da jo razumemo na pravi način. Z izredno tankočutnostjo ste znali opisati dogodke in teme, za katere pravzaprav ni pravih besed. Zelo cenim Vaše delo in sem prepričana, da ga bodo znali ceniti tudi drugi, ko se bodo z Vašo pomočjo približali svetu, ki ga je treba spoznati in na novo odkriti odprtega srca.
Vedite, da je v zakotni furlanski vasici nekaj ljudi, ki do pred slabim mesecem niso nikoli slišali o Vas, zdaj pa o Vas govorijo: ne gre za veliko množico, a je že začetek. Vašo zgodbo sem pripovedovala svojim prijateljem: njihove reakcije so bile različne, vendar vse pozitivne! Bodite prepričani, da bodo italijanski bralci lepo sprejeli Vašo knjigo.
Objemam Vas in Vas pozdravljam ter Vam še enkrat izražam svojo hvaležnost in bližino.
Martina Clerici
Primož Vresnik
Učitelj v podružnični šoli
Priporočena novela na 37, literarnem natečaju Mladike
Strašno dolgo je snežilo. Sipalo in sipalo je z neba. Smreke so zavešale gozd s svojimi košatimi vejami, te so bile zahomotane v deviš-kobele odeje snega. Sneženje je odraslim prineslo skrb in bojazen. Otroci pa so se objestno zakadili v sneg, čim je zvonec podružnične šole odklenkal zadnjo uro. Učitelj je gledal iz učilnice na zasneženo dvorišče pred šolo. Gledal je čez njihove glave in ramena proti gozdu. Gozd je bil zaradi snega še bolj teman in mračen. Iz njega je dihalo nekaj vodeno vlažnega in ostrega. Zdaj mrakobno rjavosivega zdaj rjavočrnega. Podrast se je pod težo snega sesedala in odpiral se je moten pogled na črna debla, zakaj snežilo je. Zelo je snežilo. Otroci so bili razposajeni, kakor daje zadnji šolski dan in greje poletje. Nobene teže vremena ni bilo čutiti v njihovih razposajenih glasovih. Nič ni pritiskalo na njihove rosne glasilke. Drug drugemu so snemali pletene kape s cofom, si metali kepe v razoglave glave, se ribali, brcali v sneg in vriskali od zimskega veselja. Čakali so na šolski avtobus, ta bi že zdavanj moral pripeljati. Zdaj zdaj bi se moral pojaviti izza ovinka, zdaj zdaj bi morali zagledati ogromno odrešujoče vetrobransko okno avtobusa, ki bi spešil skozi svež sneg. Nič. Učitelj je gledal čez njihova ramena. V hosto. Otroška dobra volja mu je prebudila spomin, spomin na najlepši dogodek v njegovem življenju: hodi po hodniku pedagoške akademije, z levico težka diplomo, ki so mu jo žigosali v referatu. Kakšen občutek je, če ... če ... močno pada sneg v hribovski vasi. Avtobusa še ni. Lep prizor s hodnika akademije se je razkadil, razpršil v sedanjo svetlobo sivega dne s snegom. Pogledal je v učilnico. V zadnji klopi sta še zmeraj sedela dva dečka. Brata. Mali Franc je s sključenimi rameni gledal nekam predse. Moten, zasanjan in rahločuten je bil njegov pogled. Dve leti mineva, odkar je imel operacijo na srcu. Sest ur je trajala ta operacija. Zdravnik mu je po operaciji priporočil veliko zmerne hoje, prepovedal pa mu je vse večje telesne napore, zato je bil oproščen telovadbe. Torbo mu je nosil njegov veliki brat Kazimir. Bila sta doma v najvišji hribovski vasi, tam, kjer je gozdna meja in se pričenjajo pritlični iglavci. Pet dni v tednu sta v času šolskega pouka prihajala do križišča
Razpela, od koder ju je ob pol sedmih zjutraj pobral šolski avtobus, ki je bil čez noč parkiran pred votlino velikega skalnega grebena. Šofer je nočil v lovski koči, ki je med tednom samevala med skalami. Divja je bila ta vožnja, ovinki so pogosto sloneli na skalnatih previsih, prepadi so bili tudi kilometrski.
Kljub krutosti pokrajine je bilo tukaj zelo, zelo malo nesreč, saj je bila cesta izjemno široka. Ni bilo treba voziti po robovih cestišča. Ovinki niso voznikov silili v kočljive nevarne položaje.
Učenec Kazimir se je zaziral v ledene rože na oknih učilnice. Signal mobilne telefonije v tem vremenu ni zmeraj vlekel. Mobilni telefon trenutno ni vlekel, prestregel nobenega signala. Tako brata Franc in Kazimir Macesnilc nista vedela, če ju bo oče prišel iskat s traktorjem. Elektrika je ob pol treh popoldan mrknila, za štirideset hiš v hribovski vasi so vklopili agregat. Zupan se je napotil proti šoli. Šola je stara in potrebna obnove. Lani poleti so obnovili streho, toda ne iz sredstev ministrstva, temveč iz sredstev proračuna občine. Zunanji zidovi šole so bili razpokani. Bledosivi omet je odpadal. Šola je dajala vtis, kakor da so močni potresni sunki šli skozi njene zidove. Zupan je v svoji podjetnosti in borbenosti pričel pošiljati fotografijo šole skupaj s protestnim zapisom o razmerah uglednim časnikom in revijam. Dosegel je svoje: spomladi se pričenjajo temeljita obnovitvena dela. V tem deviškobelem snegu je bila šola tako stara, kakor kakšna podrtija, kakor kakšna podirajoča kmetija, v kateri si kuha na štedilniku edina preživela dekla. V tem snežnem metežu so poživljali to staro vas otroci s svojim veseljem, vpitjem ter kričanjem. »Če ne bo čez deset minut avtobusa, bom poklical otroke nazaj v šolo,« je namesto pozdrava dejal učitelj in še zmeraj gledal proti gozdu. Suh sneg je padal, padal in hitrost sneženja je naraščala. »Elektrike ni, dostava za trgovino ni prišla, avtobusa s pošto še ni, stacionarni telefon ne dela,« je pozdravil župan in s klobukom v obeh rokah zakorakal na sredo učilnice.
»Signala za mobilni telefon tudi ni, gospod župan,« je pristavil Kazimir. Celec je pod županovimi škornji suho hreščal. Prinesel je sneg v učilnico. Prinesel je zvok čisto prave zime. Od župana sta vela
vlažnost in hlad, osornost situacije, ki jo prinese mraz in je povezana s sneženjem. Klepetava sta radio in televizija, vendar brin ostaja trpko grenek, greni pokrajino in človeška usta, je nastajalo v učiteljevi glavi. Prvi je pridrvel pred šolo s traktorjem Macesnik. Otroka sta poskočila, se naglo poslovila in stekla proti očetu in traktorju. Z malomarno kretnjo jima je pomignil naj prideta, brcnil v sprednjo traktorsko gumo, da se je velik kos snega z gume sesedel na cesto. Verige na gumah so se jekleno režale, to je bil hladen smeh gladiatorja, ki drobi pod seboj kamenje, led in sneg. Z verig na gumah je visel umazan sneg. Ponekod se je med verigo in gumo zagozdilo lubje. Vsi trije so odstranjevali koščke lubja. Otroci so se prenehali kepati in postali nemi prosilci za vožnjo domov. Macesnik je s polno kabino otrok speljal izpred šole. Traktor je zakrehal kot prehlajen rotvajler. In odgolčal v gore. Skozi tenek, sipek sneg, ki je poševno padal na raz-zeblo zemljo. Za njim je pripeljal direktor gozdnega podjetja s terencem. Izstopil je in s pogledom fino-mehanika motril stanje pod karoserijo. Nežno je pobožal svoj moder avto in z elegantno kretnjo dal hčerkino šolsko torbo na zadnji sedež avtomobila. Vljudno pomahal učitelju in županu, ki sta zrla skozi isto okno na cesto. Ledene rože na zunanjem steklu dvojnih oken so vnesle v njun obraz nekaj starikavega. Pobelile so njun obraz z močno injasto svetlobo. Direktorju gozdnega gospodarstva sta se zdela popolnoma zlita z vaškim okoljem, sestavni del tega pobeljenega sveta ... V tem trenutku in prostoru nepogrešljiva, čeprav ju bo svet lahko čez toliko in toliko časa pogrešal. Tukaj sta in sedaj. In ne bi bilo nobenemu drugemu učitelju in županu namenjeno biti v tej stari šoli. Gledati čez prezeblo okno. Biti v tem močnem snegu v tej odročni vasi. Kakšni planeti in zvezde človeka pripeljejo, privedejo na ta kos zemlje pod nebesnim svodom, v ta hribovski, gozdni svet. Vse to so bile misli direktorja, ki je v mladih letih pošiljal prispevke v literarno glasilo Mladi literarni upi. Popolnoma sta se mu zdela umeščena v to okolje: vaška očaka zreta skozi okno v vas, ki jo beli sneg in možujeta. Možujeta o posledicah, ki jih prinese tako vreme, o lokalnem gospodarstvu, poleg tega pa se spominjata, spominjata; ta odročni kraj je ustvarjen za spomine in molitev. To so vedeli menihi, ki so imeli nekdaj pod skalami svoj samostan. In tudi sam je sedaj umeščen pred to šolo, s hčerko, ki vstopa v njegov avto. Otroci so se prenehali kepati in se zgnetli v skupini, z nemo prošnjo: stric, pelji nas od tod, čim bližje domu, pelji nas! Čez njihove neme prošnje se je sipal sneg. Pobe-
ljena cesta je vodila v negotovo belino. »Vreme je ponorelo,« je zgroženo dejal učitelj.
»Vrača se zima naših dedkov in babic. Poleg tega pa naj mi še kdo reče, da smo ljudje gospodarji česarkoli, vse nam črkuje,« je pribil župan in v roso lastne sape na oknu izdolbel kukalo. Direktor Mirnik je v avtomobil strpal nekaj sosedovih otrok in odpeljal.
Naposled je pripeljalo najbolj pričakovano vozilo dneva: Šolski avtobus s pošto. Čim so se odprla sprednja vrata, že so se vsuli šolarji s svojimi torbami in voznimi kartami. Iz golega veselja so se prerivali. Drug drugega odrivali in dobesedno telebnili s težkimi torbami na sedeže.
»Je to vse,« je previdno vprašal šofer zadnjega šolarja.
»S traktorjem in terencem so se drugi že odpeljali domov,« je odgovoril droben deček in si od snega zariple roke brisal v prav tako premočene hlače.
»Ja, kakšen pa si?« je hudomušno vprašal šofer in si potrebil brke.
»Zgledam poscan, sem pa samo moker od snega,« je bil hribovsko neposreden Jernej. Tukaj res ni bilo mesta za izumetničene besede, svet je bil tukaj preveč divji za kakršnokoli eleganco in diplomacijo. Tukaj je bil svet divji v vsem. V besedah in dejanjih. Učitelja je na začetku službovanja tukaj šokirala in pretresla grobost, neotesanost v besedah; pretresle so ga grobe in neotesane besede šolarjev, vaščanov, hribovcev in gorjanov. Otroci so mu povsem prostodušno povedali z enim dvignjenim prstom, da gredo scat in dvema, da gredo ... Sčasoma je ugotovil, da pri vsem tem ne gre za nobeno pokvarjenost, opolzkost in neotesanost, temveč za resnične ljudske izraze, za besede, ki zaobsežejo neposredni svet. Za besede, ki pomenijo samo to, kar pomenijo, in to brez prenesenih pomenov. Če je kje šlo za dobesedno ujemanje med rečmi in izrazi, je šlo tukaj, v tem odljudnem, poraščenem in hribovskem svetu. Besede so tukaj označevale grobo dejanskost, bile so grobe, odsekane in ostre, kakor je bil surov in divji tukajšnji svet. Nikjer ni bil svet v besedah tako enoznačen, preprost, enopomenski, jasen, surov in tako divji kakor v vasi Špik pod skalnatim grebenom.
Drugače je bilo v dolini. Na okencu mestnega uredništva seje svet takoj zapletel. V besedah in dejanjih.
Šofer je izročil dve torbi pošte in časopisov. Regina, frizerka, poštna uradnica po potrebi in povrhu še učiteljica gospodinjstva, je pomirila kepajoče otroke, prevzela poštno dostavo in priporočila šofer-
ja in avtobus, kakor tudi otroke, poganskim bogovom zaščite in varnosti.
»Vsaj spluženo je zaenkrat,« je zasukal glavo v smeri, v kateri se bo avtobus zakadil, v gosti oblak megle in sneženja. Otročad se ni menila za gospo, ki je potovala z njimi in je sedela na zadnjem sedežu šolskega avtobusa. Šoferja je njena prisotnost globoko vznemirila. Od samega začetka, od prvega trenutka dalje, ko jo je na kolodvoru zagledal v spremstvu glavnega prometnika. Čutil je, da se bo nocoj nekaj zgodilo. Avtobus je obrnil pred šolo. Z dolgimi lučmi je posvetil v šolo, v učilnico.
V veliko uro na steni učilnice, ta je s kazalci odmerila pol štirih popoldan. Vsaj spluženo so imeli vaščani.
Isti dan, dve dobri uri prej ...
Dve uri prej je bilo manj snega. Na glavnem kolodvoru v mestu pa je bil sneg že umazan. Smrdelo je po nafti. Nafta je zmrzovala kljub dodatkom proti zmrzovanju. Šoferji avtobusov so odmrzovali nafto, še posebej tistim avtobusom, ki jim je bila namenjena dopoldanska vožnja in so stali na kakšnem stranskem terminalu. Na velikem parkirišču. Gosti madeži nafte in bencina so ležali v snežnih razah. Sneg je bil okrog in okrog kolodvora razrit in raznešen, kakor da bi grebalni plug oral po njem, kakor da bi se grebenalo vrtelo okrog svoje osi in razmetalo sneg daleč naokrog. Bili so samo sledovi avtobusnega prometa. A ti sledovi so v teh dramatičnih snežnih razmerah zadobili na svoji fantastični podobi: šlo je za boj avtobusnih gum skozi sneg in sledovi tega boja so spominjali na umetnino kakšnega abstraktnega umetnika. Kateri kozmični umetnik je spustil svoj plug skozi sneg?!? Nad to umetnino, ki jo je zasipaval vedno nov sneg, pa je vel vonj po odmrznjeni, sežgani nafti. Mraz je zamrznil ta vzduh in ga z vso ostrino potisnil v človeške nosnice. Šofer Alfonz je spravljal k prometnemu življenju svoj šolski avtobus. Ni pravočasno odpeljal izpred kolodvora. V tem vremenu ni nihče od njega to pričakoval. Vozil je enega samega potnika na šolskem avtobusu, pravzaprav potnico. Glavni prometnik je osebno pripeljal to gospo v umetnem krznu. Redkobesedno gospo. Zdaj jo je vozil, od samega začetka ga je prevzelo nelagodje, ki ga ni znal izraziti z besedami. Sicer pa: on je šofer in ne besednik, nima takšnega besednega zaklada kot sodelavci gospe v umetnem krznu. Gospa prihaja z univerze. Zdaj jo vozi, do prve podružnične šole bosta sama. Kaj tista univerza v tujini nima terenskega vozila,
ki bi to gospo pripeljalo, zategnilo do tistega samostana?
Pred očmi sta se mu prikazala dva cementna leva, ki stojita pred samostanom. Prikazala sta se mu, kako ponosno stojita na razkošnem podstavku pred samostanom. Stojita in bolščita predse v poletnem času. Zdaj pa sta zasuta v svežem snegu, gromozanske rjuhe snega ju skrivajo, gromozanske zaplate snega ju skrivajo ... To ve, to čuti, to skoraj vidi ... vidi na otip, kakor da bi se prizor prikazal za sosednjim ovinkom. Zdaj jo vozi. Ni mu prijetno voziti to gospo. Kaj tuje univerze šparajo? Nimajo kombija? In ravno na šolski avtobus je morala. Glavni prometnik mu je povedal razloge, njemu so se zdeli ti razlogi privlečeni za lase. Tako je mislil, ko je zagledal gručo mestnih otrok na križišču, gručo otrok, ki so se obmetavali s kepami. Mestni otroci so bili snega resnično veseli, kakor podeželski. Tudi na njihove glasove ni pritiskala teža vlažnega in snežnega vremena, tudi oni so bili sposobni resničnega zimskega veselja, živeti svojo enkratnost otroštva in fantazije v igri. Bele kepe so priletele v mračne veže realsocialističnih blokov. Tistih, z velikimi nihajnimi vrati. Vgrajeno steklo v vratih je bilo okovano z veliko železno mrežo. Na železni mreži pa sneg in led. Zdaj jo vozi, kaj vozi, avtobus drsi skozi sneg. Gospa nekaj bere. Brigajo vreme. Našla je svoje ugodje na tem avtobusu, ki je počasi postajal vse bolj ogrevan, počasi je postajal dovolj topel, da je prebujal ležernost pri potnikih. Avtobus je pričel razvajati s svojo ogrevano lenobno toploto, ta je nekoliko spominjala na toploto sintetičnih pisarn. Nikoli si ni želel družbe otrok bolj kot ta zasnežen petek. Nikoli si ni želel bolj ovinka pred prvo podružnično šolo kot ravno ta petek. In ravno v tem močnem snegu moraš na pot, baba zmešana, ravno v tem vremenu moraš na pot ali ni bilo druge; ravno v tej beli norišnici moraš z menoj na pot, vse do samostana, vse do konca te bom moral prenašati ... Češplja, zadnji kos vožnje bova sama, čisto sama, tema bo in oster mraz. Grozno bo snežilo, tako je mislil. Glavni prometnik mu je razložil, da se gospa pelje na simpozij. V samostan. Kakšen simpozij? V tem vremenu? Kakšen simpozij vendar? Togoten je bil šofer Alfonz v obraz, njegov prezebli obraz je bil vse bolj višnjev. Jezno je pogledal proti mestni katedrali. Avtobus je drsel skozi sneg v mestu. Možakar na ulici je dvigoval časnik. Časnik mu je nadomeščal dežnik. Nerodno se je premikal skozi snežni rnetež, zanašalo gaje. Časnik je bil zmočen do zadnjega lista. Prava mala umetnost je ohraniti suh in nepremočen časopis v tem vremenu. Umetnost celo
pod dežnikom. Nesti potiskan papir od kioska do urada, podjetja, doma, do temne veže; to je bila v tem vremenu umetnost vseh umetnikov, vrhunec vseh vrhuncev, tako je razmišljal ...
Prekleta diplomirana Rusinja, mu je preklinjalo v glavi; vso pot te bom gledal, vse do mraka, vse do globoke zasneženosti noči. Boš potiskala to veliko kripo, če bova obstala, na tistem zadnjem ovinku, pred pokopališčem. Boš!?! Pred zapuščenim pokopališčem. Dokler me ne boš ogovorila, te tudi jaz ne bom. Snežilo je, kakor na oljni sliki Matije Jame. V mestno katedralo je vstopala starejša ženska z vnukom. Drobnikav in neznaten je bil ta otrok v tej belini. Prebila sta se do vrat katedrale, skozi ves ta svež sneg. Bo njuna molitev človeška molitev ali polna verskih ustaljenih besed in obrazcev? Na to šofer Alfonz seveda ni mislil. Kaj bo z dečkom čez toliko in toliko let, kam ga bo tok življenja čez toliko in toliko let usmeril, kaj ga čaka, kaj mu nikakor ne bo prihranjeno? To so bila vprašanja razširjene čutilno-sti. Rahločutna vprašanja. Šofer Alfonz je vozil naprej. Dama na zadnjem sedežu je brala Formalne metode književnosti Medvedeva.
Podružnična šola, isti dan isti večer
Ob pol šestih zvečer je učitelj vstopil v razred. Radiatorji so greli. Položil je roko na razbeljen radiator ob oknu. Zagledal se je v noč, ta noč je bila od snega krepko pobeljena. Tanek osoren mraz je pronical skozi okenske okvirje. Tanki piski mraza so pronicali v mračno učilnico. Vsa zunanja stekla dvojnih oken so bila v ledenih rožah. Čistilka je pred pol ure odšla, mož ji je po mobilcu povedal, da iz ure v uro bolj sneži. Rada bi šla domov, rada bi bila ob svojih, rada bi... tako je govorila, ko sije ob petih popoldan oblekla plašč, ki ga je kupila na posezonski razprodaji pred nekaj leti. »V tem vremenu ne bo nikogar tu gor, da bi nas kontroliral,« je dejala in zaprla vrata. Šla je v noč, k svojim, nagon in gon sta bila močnejša, kot kdajkoli prej. Gon po človeški toploti v tem osornem mrazu. Gon po bližini, gon, da je nekdo ob tebi, v vsem, v dobrem in slabem. Učitelj je stal sam v temi učilnice. Kakšen občutek stati sredi razreda šole. V zakotju sveta. Jaz pred tablo, jaz v tem smrtnem trenutku, jaz v mraku vasi, ki se skozi vse letne čase tolče z vztrajnostjo, voljo ter iznajdljivostjo, je mislil. Prazna učilnica se je v tem Somraku petkovega zasneženega večera spremenila v spomenik otrok, ki so tukaj sedeli, sedijo ali bodo odsedeli svoje. »Sem gor ni nikogar,« je odmevalo v ušesih učitelja. Prišel je eden
najtišjih trenutkov v življenju. Odprto morje življenja pobira moje učence, je čustvoval. »Sem gor tako ne bo nikogar,« je odmeval glas snažilke, od cigaret hrapav narečni glas.
Učitelj v mračni učilnici šole v hribih. Šofer avtobusa Alfonz z obtičanim avtobusom na klancu, pred pokopališčem. Hribovski otroci gledajo skozi poledenela okna v temen zasnežen svet, ta bo jutri še bolj zasnežen, kajti sneži vedno bolj in bolj. Kot v kakšni otroški slikanici.
»Iz ure v uro bolj sneži,« je zagrmel glas snažilke. V popolni tišini šolskega razreda. V ušesih učitelja. Glas snažilke, ki je ob petih popoldne dobesedno zbežala domov. Neprestano sneženje je postajalo grožnja, da te bo zasulo, da te bo zametlo, da boš obtičal, da vrnitev domov ne bo več mogoča. Snažilka se je prestrašila tega močnega sneženja in zbežala skozi sneg. Nagonsko je začutila nadnaravno v naravnem, kakor je ta lastnost prirojena zelo elementarnim ljudem, ki ne dajo veliko na življenjsko izumetničenost. Učitelj je razmišljal o svoji usodi. Ali to vreme zaustavlja čas in ta ura na steni nima prave povezanosti s tistim vesoljnim časom, ki prinaša neizogibne dogodke? Ali to sipanje snega izpod neba zaustavlja resničen čas? Ali to kovinsko enakomerno tiktakanje ure, ki pride najbolj do izraza, ko učenci pišejo kontrolko, ali to tiktakanje predstavlja čas, zemeljski seveda? Zemeljski čas ni čas usode in vesolja, ni tista kvatema ura, ki prinese neizogibne dogodke in jih položi v čas, ki ni človeški čas, prenesen v številčnice in tudi v to številčnico na steni učilnice. Ura na steni se v tem groznem sneženju zdi kot spomenik človeškemu mehaničnemu času. Kateri val usode me je pljusknil med te hribe? Kateri val življenjskega načrta me je odložil v to podružnično šolo? Učitelj stoji v praznem razredu. Stoli so prazni, na njih sedi tišina. Sedi mrak. Ali kaj zamujam? Ali gre življenje z dobrimi dogodki mimo teh hribov?
»Iz ure v uro bolj sneži,« je spet zagrmel slišno neslišni glas v temi šolskega razreda. Od cigaret osmojen glas snažilke. Kovinsko votlo ropotajo stoli, ko ona pospravlja razred, dotrajano škripa parket, ko stopa po učilnici.
Ali gre življenje z dobrimi priložnostni in možnostmi tod mimo, ko si v tej hribovski vasi, v tej podružnični šoli, ko imaš sobo nad razredom, kot je imel sobo prejšnji učitelj in pred njim še eden ... Ali je šlo življenje z dobrimi priložnostmi mimo tudi za vse prejšnje prosvetarje? Kovinsko votlo ropotajo stoli.
Ali pa je ideja o izpolnjenem življenju nemara samo utvara, ki nastaja zaradi resnične zdaj umišljene prikrajšanosti. Nastaja zaradi ujetosti v hribovski čas in prostor. Učitelj stoji v razredu. Les v učilnici poka od ugodja in toplote. Parket se kar sam pozibava in oglaša. Centralna kurjava razvaja staro, prezeblo učilnico. Zemljevid sveta s svojo zlizano sivo-srebrno zlizanostjo lovi in ujame sneženje na ulici. Preko zemljevida sveta, ki visi na stojalu, gre sled, senca sneženja - nekaj se premika in gomazi, nekaj migeta in se premika po plahti zemljevida. Ponavlja se ta senca, spet in spet ... Na kaj pa bi mislil, če bi živel sredi mesta, bi tudi tam šlo za kakšno prikrajšanost, sredi središča toboganov adrenalina in vsakršnega vznemirjenja. Je center nečesa sploh iluzija? Ali svetovno storilnostno družbo pokoplje bližina niča? Poslovnež si je v praznem stanovanju pognal kroglo v usta, ko je dokončno spoznal, da je živel samo za uporabo in porabo. Ostale male sreče so šle nekako mimo njega. Spoznal je, da je mašina v željah še večjih rnašin. Pognal si je kroglo v usta, v spoznanju, da si ga nihče prav ne želi, da ga nihče prav ne ljubi, da gre tisti pravi življenjski smisel mimo njega.
»Sneži in bo še snežilo,« je pred časom grmel glas moškega v mobilnem telefonu, zdaj je mobilec delal zdaj ne, toda snažilka je jasno slišala svojega moža, ko si on želi njene bližine, tudi ona je nagonsko zahrepenela po njem, tako primarno, kot že dolgo ne. Onadva sta med seboj povezana, onadva sta si nekaj, onadva sta par v tem divjem svetu sredi hribov. Potrebujem pulz mestne magme?
Potrebujem mestni hrup v ušesih in primarno stopnjo adrenalina v krvi? Potrebujem, kakor je potreboval Gershwin pri skladanju hrup mestnega prometa, poročenega s klasično potrebo po nežnosti in lepoti, klasično potrebo, ki jo čuti starosvetna umesnot. Odraščal sem v mestu, potrebujem mesto, je kričalo v njem. A službo je dobil edino tukaj. Za nedoločen čas. V teh hribih. Tako je mislil učitelj podružnične šole in gledal skozi ledene rože na oknih, gledal v modrikaste zublje, ti so se dvigovali od grmad snega. Grmade pa so neprestano rastle proti sivočmemu nebu, zakaj snežilo je, grozno je snežilo in ni zgledalo, da bo nehalo. Padalo je tudi na svež grob tistega poslovneža, ki si je pred kratkim pognal kroglo v usta. Snežilo je tudi na krpo zemlje njegovega groba. Mobilni telefon ni vlekel signala mobilnega omrežja, ni vlekel, zato ga je izključil.
Zaradi sistemske napake omrežje ne deluje, prosimo za razumevanje, zaradi sistemske napake na omrežju ... prosimo za razumevanje ...
V slovenska obzorja in čez...
Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da...
-	da je jeseni praznoval osemdesetletnico slovenski krščanski politik Ivan Oman, ki se je v prvem desetletju demokracije na moč, a zaman prizadeval za združitev obeh krščanskih strank. Slovenske ljudske stranke in Slovenske krščanske demokracije...
-	da je bil kardinal Franc Rode, ki je bil poleti posebni papežev odposlanec v Braziliji, določen za papeževega legata na nekem velikem slavju v Romuniji, še prej pa v Boki Kotorski...
-	da ima Južna Koreja najgostejšo in tudi najhitrejšo elektronsko mrežo na svetu in da je na tem področju prekosila celo Japonsko...
-	da bo v prihodnjih mesecih v veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani dokumentirana razstava Staneta Koblarja z naslovom »Slovenci v Bosni in Hercegovini 1540 - 2009«...
-	da je sredi septembra kardinal Franc Rode v Ljubljani predstavil svojo novo knjigo »Vera in kultura v Evropi«, ki jo je izdala celjska Mohorjeva družba, in pri tem spregovoril tudi o situaciji v Sloveniji, kjer sicer opaža narodno zavest, a malo evropske zavesti, kakor je tudi pokazala slaba udeležba na volitvah za evropski parlament...
-	da Slovenci pridelujemo hmelj, ta dragoceni aromatični pridatek pivu, že vsaj 850 let, da naši hmeljarji pridelajo dva do tri odstotke vsega hmelja na svetu, a da se njihovo število krči in jih je danes samo še kakih 130, pol manj kakor še pred šestimi leti...
-	da je sedanja vlada ob kulturni praznini, v kateri se je znašla (slovenska kultura je danes zunaj kontinuitetnega območja) naročila komisiji treh verjetno liberalnih kulturnikov-dr. Alešu Debeljaku, dr. Mihi Kovaču in dr. Marku Milosavljeviču -, naj sestavijo projekt za izdajanje kulturnega štirinajstdnevnika...
Andrejka Jereb
Pesmi
Druga nagrada za poezijo na 37. literarnem natečaju Mladike
MEMENTO MORI
Pelji!
Pritiskaj!
Pospeši!
Bela gospa se smeji na trasi.
Za peklenske ovinke ji ni mar.
Ljubi direktnost.
Useka in poravna.
Obvladuje naše kratkotrajno bivanje. Tu in zdaj.
Od nekod tam doli
pa iz neskončno vrtljive osi prihajajo
izpeti zvoki nokturna,
dehtijo vrtnice,
šumijo kraška prostranstva,
gorske sape pogašajo tlenje
in zamolkli zvonovi Sv. Antona
odzvanjajo avemarijo.
Za vse moje.
SPIM TE
Spim te
v daljavah, kamor potujejo misli Voham te v zadušljivi sopari zagonetno se prikradeš med niti mojih brbončic in razpneš jadra svežine Vidim te
v zakotnih kotičkih mojih beločnic kakor trepetanje školjk bisernic prihajaš in se izgubljaš v prasketanju valov Slišim te
v oglušujoči pesmi čričkov preden noč zapre duri strastem Čutim te
v razbeljenih vlaknih svojega podkožja, ki čaka ohladitve in vem, da si to ti -morje.
SEM S TEBOJ
Sem s teboj na poteh, ki jih pečatijo tvoji koraki,
božam debla, ki so vsrkala senco tvojih mimohodov,
ujamem lahkoten korak, ki ga ponujaš še neuhojenim
potem,
dotikam se zemlje, ki ti prebičana od vetrov daje trdnost,
merim razdalje, da bliže se zdijo
in utrip upočasnjujem, da hranim ga zate
in ko se vrneš, te bom posrkala v vrtinec,
vrezala v spomin vso melodijo gora.
UKRADENI DROBEC
Vrč.
Na spolzki ploskvi vsakdana.
Vem.
Na robu razjedanja časa se krušijo drobci. Na prepihu vetra.
Zarana.
Ko zemlja še spi.
A vrč kar tam še stoji.
Z jutranjo mano napolnjen s pritajenim zvokom šepeče v nov dan in noče priznati, da kdaj potihoma ukrade kak drobec nazaj.
NOKTURNO
Mesec se je prevrnil na naju kot bi ga brcnile otroške noge in moj krik po toploti tvojega telesa je prečesal prostor.
Oblaki z obrazom noči so utonili v svežnju objemov.
Brezbrižnost se je razpirala med najine srebrne poljane, da se je čas spotikal ob njihove ograje.
Od nekod so valovili
blago zveneči toni razpoloženjske glasbe -uganke zvoka in pavz -
dih poletne noči je pobožal sklepno dejanje.
POTEM
Vedi, najina prisotnost je kratkotrajna, zato mi hitro povej,
katerih besed si najbolj lačen katerih obljub si najbolj sit
katerih voda si najbolj žejen od katerih hlapov si najbolj potešen
nasitim te lahko z eno samo besedo ne obljubim ti nikakršnih obljub raje te odžejam z lastnim sokom in potešim s hlapi nočnih meglic
potem bodo vsa vprašanja odveč.
PRGIŠČE
Svilo imam v nogah.
Veter v iztegnjenih dlaneh.
Vršenje v laseh.
Čutim, da lebdim.
Odneslo me bo.
Vem, da sem le prgišče v plesu zvezd.
BREZ BISERA
Včasih sem školjka brez bisera.
Melodijo, ki jo morje polni,
razbesnevam naokoli,
da se sesedajo stene obalnih pečin.
Navržena nanje se v svoji izpraznjeni notranjosti ne prepoznam več.
O,	kako bi mi takrat
dobro del curek sveže studenčnice!
Razpotegnil bi svoje kaplje preko moje zdelane lupine kot virtuoz na klavirju, poravnal robove in me ponovno upesnil.
BEDELA BOM
Otresla sem krpe presušene grude in med pomladne brste zasadila najine trenutke, na tem vrtu, ki se neprestano osipa, za blago razrast za sok vseh letnih časov, za razpoke,
da vanjo ne bodo več vdirale teme -nič trajnega ne brsti v temi -
Bedela bom do zore in uglaševala demone in angele za najine brezkončne zelene trate.
NOČ
Noč je pribežališče zbeganosti, je sidrišče pticam selivkam in je toplota nekih srečevanj.
Noč je najvišja točka dneva,
ko se zvrtinčene podobe pojenjajoče
svetlobe zlijejo v somrak.
Noč je tudi gnezdece tvojega srca.
Špela Pahor
Duhovnik Dominik Pegana.dei)
Uvod
Gospoda Dominika sem spoznala pred približno sedemnajstimi leti, ko je v bivših južnih republikah Jugoslavije divjala vojna, v portoroški cerkvi oziroma v portoroški Karitas pa so delali s polno paro. Portoroško župnišče je znano po svoji odprtosti in gostoljubnosti in tudi sama sem bila tam vedno deležna toplega sprejema. Večkrat sem se ustavila v kuhinji pri sestri Kristini in tam sem verjetno gospoda Dominika tudi spoznala.
Navadno je sedel na čelu dolge mize. Zdel se mi je prijazen in dobrodušen star mož. Njegove oči so bile iskrive in hudomušne, poteze plemenite. Znal je biti zelo resen in znal je prisluhniti sočloveku, rad pa se je tudi šalil in zabaval družbo. Poznal je veliko besed iz različnih slovenskih narečij, pripovedoval je šaljive zgodbice in anekdote. Govoril pa je tudi več evropskih jezikov, in kadar so si cerkev prišli ogledat tuji gostje, je bil vedno on tisti, ki jih je spremljal in jim razlagal zgodovino in nastanek cerkve, rad pa jim je pokazal tudi nove zvonove. Kljub starosti, izobrazbi in tolikemu znanju pa je bil skromen in ponižen in je rad poprijel za vsako delo. Videla sem ga tako pri pometanju dvorišča kot pri odvažanju smeti v kontejner in pri drugih delih. Kadar gaje kdo zbadal, je to sprejel mirno in dostojanstveno. Ko smo z ženami pospravljale »butik«, kamor so begunci prihajali po obleko, nas je večkrat prišel pogledat in pozdravit in zelo je skrbel, da ne bi česa še uporabnega vrgle proč. Pri mašah je igral na orgle, vodil je pevske vaje. Z glasbo je imel veliko veselje. V župnišču še vedno hranijo miniaturni model cerkvenih zvonov, na katerem so zvončki uglašeni v lestvico. Zelo rad je to glasbilo pokazal obiskovalcem in nanj zaigral in pri tem so se mu oči svetile od navdušenja in veselja, usta pa so se mu razširila v srečen nasmeh. Glas pa mu je nagajal, in odkar sem ga poznala, je bil hripav. To je precej oteževalo njegovo pastoralno delo in ga oviralo pri petju, ki je bilo njegova največja ljubezen, a hkrati mu je dajalo tudi dodaten nadih dobrote, ki jo je že sicer izžareval.
Iz razgovorov z njim in z drugimi ljudmi, ki so ga poznali, sem sklepala, da ne samo rad pripoveduje,
ampak si tudi marsikaj zapiše: pesem, anekdoto, narečno besedo. Ob njegovi smrti sem želela dobiti vpogled v njegovo zapuščino in jo urediti.
Predstavljala sem si, da bom med njegovimi stvarmi našla cel kup zvezkov, popisanih s pesmimi, anekdotami, zgodbicami in vici ter narečnimi besedami. Nič lažjega, kot urejati kaj takega, se mi je takrat zdelo. Portoroški oče Franc Prelc mi je domov pripeljal veliko škatlo, polno fotografij in raznih dokumentov. Ko sem jo zagledala, sem se najprej ustrašila, potem pa sem se lotila pregledovanja njene vsebine. Tu sem našla več sto družinskih in spominskih fotografij, ostalo gradivo pa je- bilo po nekem redu zloženo v mape in stare kuverte, vendar je bilo tu in tam tudi pomešano. Tu sem našla marsikaj, vse od mapic z računi in odrezki pokojnin, osebnih dokumentov, razglednic, voščil, pisem, časopisnih izrezkov, zapiskov z raznih srečanj, svetinjic Matere Božje, beležk pa do gradiva, ki sem ga pravzaprav iskala: to pa so bile njegove pesmi, redki zapisi nekaterih narečnih besed, nekaj zgodbic in spominov, notni zapisi, nekaj misli v spomin na pokojnega prijatelja, duhovnika Alojza Kocjančiča, zvezek z izpiski »Zanimivosti iz arhiva dekanijskega župnišča Krkavče« in spomini na čas med 2. svetovno vojno.
Inventariziranje množice gradiva bi mi vzelo preveč časa, zato sem najprej iz kupa gradiva izločila tisto, ki se mi je zdelo najbolj zanimivo in povedno. Nastal je spis, ki pa je le nepopoln prikaz življenja gospoda Dominika. Iz gradiva, ki je še na razpolago, bi se dalo izluščiti še marsikaj, kar bi osvetlilo njegovo življenje.
Življenje gospoda Dominika Pegana
Otroštvo in mladost
Dominik Ivan Pegan je bil sin Marije Škrlj, poročene Pegan, in Janeza Pegana. Družina je živela v vasi Ponikve na Krasu, ki je spadala pod župnijo Avber. Hiši se je po domače reklo »pri Jeričevih«. Dominik je bil rojen 13. aprila 1915 kot deseti od skupno trinajstih otrok.
Ko je bil star trinajst let, ga je domači župnik Virgil Šček vprašal: »Domine, ah bi šel ti študirat?«
Mladi Dominik je najprej odgovoril, da ne ve. Sčekje bil vztrajen: »Slovenci potrebujemo študiranih ljudi, duhovnikov in drugih.« Takrat je fant odgovoril: »Pa poskusimo.«
Oktobra leta 1928 ga je sam župnik Sček peljal v semenišče v Koper na sprejemni izpit. V Kopru je na nižji gimnaziji ostal dve šolski leti, od 1928 do 1930. Nato je šel v malo semenišče oziroma višjo gimnazijo v Gorico in tam leta 1936 maturiral. Leta 1936 je bil z dekretom škofa Alojzija Fogarja sprejet v go-riško centralno semenišče, kjer je študiral bogoslovje.
Novomašnik
V	duhovnika tedanje tržaško koprske škofije ga je 26. maja leta 1940 posvetil dr. Anton Santin, škof v cerkvi sv. Antona v Trstu.
Novo mašo je g. Dominik imel 2. junija v župnijski cerkvi sv. Miklavža v rojstni vasi Avber.
Med Dominikovimi papirji sem našla pesem, ki mu jo je ob tej priliki v spomin napisal tomajski pesnik, verjetno župnik Albin Kjuder. Napisana je bila morda kot deklamacija za uvod v mašo.
V	časopisu Jutro pa je bilo 7. 6. 1940 pod naslovom Nova maša v Avberu objavljeno takole poročilo o njegovi novi maši:
nih besed. G. župnik Albin Kjuder iz Tomaja, prvi avberski sosedje rekel novomašniku: “Pazi, da boš vedno vesel. Križi in težave te čakajo, a vse to se bo raz-...”(tu dopis prekine).«
Ohranjenih je tudi nekaj zelo lepih voščil, ki jih je prejel kot novomašnik. Med temi je na primer drobna voščilnica na pergamentu z motivom keliha s hostijo in z rastlinskimi ornamenti, v katero je neznana sestra iz Tomaja ovila kot dar svoj »duhovni šopek«: 27 sv. maš, 25 sv. obhajil, 50 duhovnih obhajil, 27 rožnih vencev, 30 obiskov naj svetejšega, 55 raznih molitev in zdihljajev, 65 premagovanj in žrtev - vse je opravila z mislijo nanj in tako novomašniku poklonila res pravi duhovni dar!
Bratranec Karol s soprogo mu je na voščilo, na katerem je narisan motiv mašnikovih rok, ovitih s trnjem, pri povzdigovanju zlatega keliha, napisal: »Slavljenec dragi!
V vinogradu najboljšega Boga
»Pravijo, da Kraševci ne marajo mnogo za cerkev, a kdor je bil v nedeljo dne 2. junija na novi maši v Avberju, se je mogel prepričati baš o nasprotnem. Novomašniku g. Dominiku Peganu iz bližnjih Poni-kev so postavili duhovljani, v prvi vrsti fantje in dekleta, zelo mnogo slavolokov, visokih vitkih mlajev, napletli vse polno vencev, z eno besedo: bogato in okusno so okrasili domačo hišo, soseščino, pot, po kateri je novi božji služabnik stopal k svoji prvi sveti daritvi v domačo cerkev. Nekaj deklic se je naučilo krasnih priložnostnih deklamacij. Da je bilo razpoloženje še bolj veselo in prisrčno, je ljubi Bog dal krasen elan in vsa narava je drhtela in kipela v prazničnosti. Ljudi nič koliko iz bližnje in daljne okolice, ki seveda niso imeli vsi prostora v majhni, od Toneta Kralja poslikani cerkvi. Vse je bilo lepo, vspocl-budno pred, med in po sveti maši. Lepo je bilo tudi pri slavnostnem kosilu, na domačem domu, kjer je bilo mnogo radosti ter resnih in neresnih priložnost-
Dominik Pegan novomašnik.
Vas čaka obilo težav, trpljenja, clela za božjo čast, za blagor bližnjega.
A v nebesih bodo zapisana vsa Vaša dobra dela, nebo bo štelo Vaše tihe žrtve, kraljevo Vas bo plačal dobri Bog!«
Prva služba in čas NOB
Škof Santin je g. Dominika imenoval za kaplana v Buzetu, kjer je ostal dve leti kot kaplan, pol leta pa je bil upravitelj. Nato je bil prestavljen v bližnjo vas Črnica, kjer je bil tri leta župnijski upravitelj. Od tu je upravljal vasi Rakitovec, Slum in Movraž, hodil pa je tudi v vas Salež, ki je bila podružnica Zrenja. V hrvaški Istri je ostal do konca vojne.
O letih med vojno nam pripoveduje njegov tipkopis z naslovom Kaj sem doživel za časa NOB in kaj je doživela moja župnija. Spomine je zapisal po vojni, ko je že deloval v svoji novi župniji Krkavče. Naj navedem le nekaj odlomkov, v katerih se takole spominja težkih dni:
»V juliju leta 1940 sem nastopil svojo prvo službo v Buzetu, mestecu v srcu Istre... Mesto kot tako je imelo italijanski značaj, saj je bilo prvo središče oblasti v hrvatskem delu Istre (od Trsta proti Puli). Tam je bil sedež fašistične trdnjave, ki je imela namen zatreti slovanski živelj v tem delu. Ta postojanka je v dobi fašizma izčrpala vsa sredstva, cla bi izkoreninila narodno zavest v istrskem človeku ...
Ves čas NOB sem bil v območju tega sektorja. Ko se je v domovini že osnoval močan odpor proti okupatorju, so tucli iz istrskih vasi začeli odhajati prvi borci v hribe za osvoboditev domovine. Italijani so jih imenovali upornike (ribelli), naše ljudstvo pa partizane. Klic svobode je zbudil mnoge naše može in fante in tako pripomogel k hitrejši zmagi.
Ob razpadu italijanske vojske, ki je pomenila neizrečeno veselje za naše ljudstvo, so bile že vse vasi in mesta organizirane v raznih odborih. Takoj se je uveljavila ljudska ob-
last in nemoteno vršila svoje naloge.
Toda to veselje v Istri ni trajalo dolgo. Z nemo grozo je Istra šele tedaj občutila strahoto okupatorske krvoločnosti. Motorizirane nemško fašistične divizije so nenadoma preplavile vso Istro v vseh smereh in trosile smrt in razdejanje povsod. Dne 3. oktobra 1943 so pridrveli do Buzeta in dalje. V sosedni slovenski vasi Sočerga so požgali nekaj hiš in pobili kakih 26 fantov ter domačina, očeta štirih otrok ... Celih osem dni so ležcdi mrtvi ob cesti, ker jih ni smel nihče pokopati. Sele osmi elan je uspelo krajevnemu župniku dobiti tozadevno dovoljenje. Pokop teh žrtev je bil strašen. Nekaj deklet iz vasi je župniku pomagalo kopati grob, skupni grob za vse in na vozu so pripeljali večkrat te mrliče na tamkajšnje pokopališče. Ko sem po teh dneh šel v Sočergo, bi me bili kmalu ubili Nemci, ki so se peljali mimo. Več časa so imeli puške uprte proti meni. Ker sem šel z mirnim korakom naprej, so odnehali. Strah pa me je še ves dan obhajal. Tedaj sem bival v vasici Črnica, v okolici Buzeta. Kot v vsako vas, so prišli Nemci tudi v Črnico oboroženi do grla z vsakovrstnim orožjem. Ker so našli mir in red, ni bilo žrtev. Pač pa so v več hišah ropali, kar se je dalo. Bili so tudi v župnišču. Mene so našli na trgu pred cerkvijo. Takoj so mi pomerili s puško in me izpraševali. Ker niso imeli povoda za hujše postopanje, so mi ukazali, naj ostanem tam. Med tem so vdrli v hišo in vse pregledali in pokradli, kar so mogli, točili vino in nato odšli.«
V žiriji za pritrkovanje. Od leve: baritonist Marjan Kos, Alojz Kocjančič, Dominik Pegan in Zorko Harej.
Spomini se nadaljujejo na naslednjih dveh listih, vendar je prvi na začetku malo odrezan, tako da manjka nekaj prvih stavkov:
»Ko so opustošili vso Istro, so postavili v glavna središča močne nemške postojanke, od koder so pogosto izvajali takozvane čistke po okolici... Omeniti moram strašne dneve, ko so gorele cele vasi. Strped, Marinci, Perci so bile skoro popolnoma uničene. Nepopisna žalost se je brala na vseh obrazih, ko so gledali svoje domove in skednje v pepelu, v razvalinah. Spominjam se starčka, ki je skoro oslepel ob gašenju svoje hiše, ki so jo Nemci zažgali. Tudi sam sem takoj tekel pomagat gasit v bližnjo vas. Tolažil sem ljudi, da se bo po vojni vse zopet pozidalo, kot je bližnja bodočnost tudi pokazala.
Vse to se je godilo po italijanskem razpadu vse do maja 1945.
Kako sem spoznal partizane?
Ves čas NOB sem bil mecl našim ljudstvom. Iz tega ljudstva so vstajali borci in sem jih vse dobro poznal. Skozi vasice moje župnije so večkrat hodile čete naših fantov na napade na sovražnike. Prav skozi Črnico je bil eden glavnih prehodov čez železnico v notranjost naše dežele, v Brkine in ostale predele Slovenije. Pogosto so razbijali progo Trst-Pulj. Nekoč so prišli po polnoči. Dež je močno lil in prosili so za streho. Lepo sem jim odprl in so se zavarovali pred dežjem. Bili so zelo vljudni. Komandant se je lepo zahvalil. Kjerkoli sem se srečal s partizani, sem se z njimi pogovoril, tako da smo bili vedno v najboljših odnosih. Pomagal sem, kar sem mogel. Ker ni bilo v Črnici že več časa šole, a prej je bila le italijanska, sem se dogovoril z odborom in sem v župnišču učil otroke hrvatsko pisati in prepevati. Veliko narodnih pesmic so se naučili tedaj.
Se en velik strah sem doživel pod Nemci. Bit sem v Brestu. Nenadoma priletita dva nemška bombnika in vržeta nešteto lažjih bomb, da se vse trese. Ljudje so bežali v bližnji gozd, jaz pa se s sobratom zatečem v cerkev. K sreči ni bilo človeških žrtev. Gmotna škoda je bila znatna.
Kar se tiče bitk na tem področju, je treba omeniti, da so se pogostoma spopadli v Čičariji pri Trste-niku, Vodicah in drugod z Nemci. Osebno pa sem gledal, kako so partizani napadli in razorožili nemško posadko, ki se je hotela pridružiti večji posadki v Buzetu. Prihajala je iz Sočerge. Ravno pod vasjo Črnica se je začelo obstreljevanje. Po uri in pol streljanja so se Nemci predali. Imeli so dva mrtva in dva ranjena.
Kar se tiče odnosa med partizani in vero, moram omeniti, da ves čas NOB niso nikjer v območju mo-
jega službovanja kakorkoli ovirali ali motili službo božjo. To so v glavnem spomini na slavno dobo naše osvobodile.«
Krkavče
Leta 1945, po koncu vojne, je gospod Dominik prišel v slovensko Istro, »v imenitno župnijo Krkavče«, kakor je nekje zapisal, kjer je ostal več kot deset let in kjer je bil tudi prodekan. Anekdota o njegovem prihodu v Krkavče pa priča o njegovi hudomušnosti. Povedala mi jo je sestra Kristina Prelc:
»Domine je bil kot mlacl duhovnik poslan v župnijo Krkavče. Pa se je odpravil. Bos je šel po poti proti vasi, kar ga sreča neka starejša kmečka žena in ga vpraša, kam gre. Domine pa pravi: “Grem v vas pogledat, če so kje kake ovce za past.” “O, le pojdi, le pojdi, bo že kje kak kmet, ki ima ovce, da boš za pastirja.” Domine se odpravi dalje. Ko pa ga je ta žena v nedeljo zagledala pri oltarju maševati, mu je rekla: “Ma, gospod, kako ste me potegnili!”«
Župnija Krkavče je imela podružnice Šempeter (vas so po vojni preimenovali v Raven, danes pa se imenuje Sveti Peter), Nova vas in Padna in je bila dolga leta sedež dekanije. V Dominikovem rokopisu beremo: »V njej je pred 260 leti živel slavni duhovnik Stefan Umer, ki jim je sezidal na ravni skali čudovito cerkev v čast sv. Mihaelu. Tam je živel reci in piši 64 let in 4 mesece. Se vedno je živ spomin nanj.«
Že kot krkavški župnik je gospod Dominik pogosto odhajal na pomoč bolehnemu župniku Karlu Esihu v Korte, katerega je kasneje nasledil.
V teh krkavških letih je bil zelo aktiven, zlasti je imel veliko dela s cerkvenim pevskim zborom in je zato tudi doživljal politične pritiske in nasprotovanja oblasti. O tem nam priča tudi ohranjena Odločba o prekršku z žigom Okrajnega ljudskega odbora Koper, ki jo je podpisal sodnik za prekrške (podpis je nečitljiv). Takole pravi:
v... Obdolženi Pegan Dominik ...je kriv, da je dne 26. 2. 1956 zjutraj med pridigo v Padni priporočal prisotnim vernikom, cla se ne družijo z onimi, ki so proti veri, ker obstoja nevarnost, da bodo zapeljani in pri tem rabil prispodobo, da od enega gnilega krompirja na kupu nagnijejo vsi ostali zdravi okrog njega. S tem je storil prekršek po čl. 5 odstavek 2 zakona o pravnem položaju verskih skupnosti UL. FLRJ št. 221151-53, ter se na podlagi čl. 21 istega zakona v zvezi s čl. 35 TZP kaznuje z ukorom in na plačilo 50,- din takse ...«
Gospod Dominik je v zagovoru povedal, da je v cerkvi res »čital pastirski list, ki govori o tem, naj se verniki ogibajo vsega, kar bi jih moglo v njihovem verskem prepričanju omajati, a da se ne spominja, da bi se izrazil, kakor je navedeno v ovadbi.« Kljub temu je plačal predpisano kazen, o čemer priča odrezek računa.
Da so bili časi res težki in nemirni, o tem priča tudi pismo, ki so ga dne 24. 5. 1950 prebivalci Sv. Petra naslovili na svojega župnika in v katerem omenjajo tržaškega škofa Santina, ki naj bi proti Slovencem in Hrvatom vodil politiko raznarodovanja. Pismo zaključujejo z zahtevo domačemu duhovniku Dominiku Peganu »da prekine vsako zvezo s Santinom in vsemi ostalimi duhovniki, ki so fašistično njemu podobni, če hoče, da ga bomo imeli za pravega dušnega pastirja. Pričakujemo, da izboljša svoj odnos do ljudske oblasti in do vsega našega prebivalstva in da nam pomaga v težki in slavni borbi za izgradnjo socializma in za obrambo miru v svetu ... Smrt fašizmu, svoboda narodu!«
Po datumu in po tem, da je bilo pismo med njegovo zapuščino, sklepam, da je bilo naslovljeno na g. Dominika. Ne vem, kaj je g. Dominik na to pismo odgovoril.
Dominikov spis Dogodek, ki ne sme iti v pozabo pa se mi zdi kar primerno nadaljevanje te teme, saj osvetljuje tedanji čas še z druge strani. Kaže namreč, da ni bilo vse tako črno-belo in tako jasno, kot so hoteli položaj prikazati nekateri. Pokaže tudi, koliko vroče krvi je bilo v nekaterih ljudeh.
»Dogodek, ki ne sme iti v pozabo.
V župniji Krkavče, ki obsega vasi Šempeter, Novo vas in Padno, je morala biti birma. To je bilo v letu 1952. Tedaj je bila velika gonja proti škofu Santinu. O njem je šel glas, da je sovražnik Slovencev. Vendar se je v tem smislu veliko pretiravalo ... Bodi kakor bodi, v tistem času naša tedanja oblast ni hotela, da bi on birmal naše otroke. Zato je za birmo-valca v naši krkavški župniji določil župnika in dekana koprskega monsignorja Giorgia Bruni. Tako so namesto škofa Santina napadli organizirani skrajneži iz cele okolice monsignorja Brunija Giorgia. Tisti dan sem imel prvo mašo na Pomjanu ob deveti uri. Ko sem šel tja, sem opazil na vrhu Krkavč nekoliko sumljivih obrazov. Takoj sem pomislil, ali ne nameravajo ovirati sveto birmo. Na birmo je bilo pripravljenih kakih 50 otrok. Vsi vemo, kakšne so priprave na to slovesnost. Družine pripravljajo dolgo časa vse potrebno za tak praznik. Gre za veliko število povabljencev. To so botri, sorodniki in veliko prijateljev. Za vse je treba pripraviti slovesno
kosilo. In kaj se je zgodilo? Ko sem končal mašo v Pomjanu, sem začel misliti: Kaj pa če ni tista grupa sumljivih ljudi namenjena za zabranjenje svetega obreda, svete birme? Za vsak primer grem stvar naznanit na policijo v Šmarje ...Ko pridem domov, najdem ljudi, ki so čakali birmovalca, a tega dolgo ni hotelo biti. Nato pride glas, da birme ne bo, ker so monsignorja napadli. Ko je prišel z avtom edinega taksista iz okolice, nekega Karla Banclelja izpod Padne, točno iz Bandeljev, do neke lola>e ob križišču za Krkavče, okrog km nad Krkavčami, ta gruča ustavi avto, ukaže taksistu oditi in zgrabi monsignorja ter ga začne pretepati, ruvati in ga rivati do odcepa za Puče. Natančno tega nisem zvedel. Zvedel sem samo, da so ga končno na pol mrriega porinili ven iz ceste v grmovje. Tam ga je našel neki mož iz Šmarij, ki je šel mimo z vozičkom s parom oslov. Ko je slišal ječanje, se je ustavil in pogledal, kaj je. Našel je gospoda vsega ranjenega in raztrganega. Naložil ga je na voz in peljal do Kopra. Tam je naročil taksi, ki ga je peljal v bolnico v Trst. Drugih podrobnosti ne vem. Le to vem, da je čez kakih dvajset dni prišel domov, v Koper. Občudoval sem njegov pogum, da se je tako hitro vrnil v tako razburkano okolje ...
Leta 1947 se je zgodilo še mnogo huje. Ko je šel birmovat v Buzet in v Lanišče monsignor Ukmar, najboljši slovenski duhovnik tržaške škofije, so najprej v Buzetu grozovito divjali nad škofovim namestnikom v cerkvi in nato pa v Laniščah monsignorja Ukmarja grozovito pretepli in njegovega spremljevalca, mladega duhovnika, zaklali.
Čez nekaj dni pokličejo mene na notranjo v Koper. Takoj na začetku mi reče poveljnik: “Kaj ste skuhal tam gor v Krkavčah?” Jaz odgovorim: “A, jaz sem skuhal, a niste skuhali vi? Premislimo bolje.” In takoj je spremenil ton in rekel: “Skušajte stvar pomiriti.” V takih časih smo živeli in sam Bog claj, da bi se stvari uredile in pomirile, da bi se naš slovenski narod vrnil v čase, ko je vladal mir in red.«
Sam gospod Dominik pa kljub temu piše o času, ki ga je preživel kot krkavški župnik:
»V Krkavčah sem ostal deset let, enajstega pol. Bil sem zares srečen, čeprav je bilo včasih tudi težko, saj vemo, kakšno ozračje je vladalo v tistem času.«
(dalje)
Peter Merku
Moje življenje v Nemčiji
XIII.	»Informanden« - moji učenci
o sem končal študij na turinski Politehniki, me je prof. R. Gatti, pri katerem sem zagovarjal diplomsko nalogo o zaščitni tekniki, vprašal, ali bi me zanimalo ostati kot njegov asistent pri Državnem elektrotehničnem inštitutu Galileo Ferraris. Pri priči sem mu odvrnil, da bi bilo to kronanje mojih sanj, saj sem od vedno želel ostati v stiku z mladimi in jim pomagati, a da ne morem biti še naprej finančno odvisen od očeta. Na tehniški visoki šoli namreč niso plačevali asistentov.
Toliko večje je bilo moje veselje, ko so mi v Er-langenu poverili kot novo nalogo poučevanje inženirjev, ki so prihajali k nam na izpopolnjevanje. Že omenjenemu inženirju Lee Bong Yongu iz Južne Koreje je vso mojo delovno dobo sledila še cela vrsta, nemalokrat celo več hkrati.
Ta stran mojega delovanja ni bila zanimiva samo zato, ker se človek ogromno nauči, takrat ko poskusi drugim razložiti specialno tehniko, s katero se ukvarja, ampak tudi zato, ker sem kdaj odkril meje lastnega znanja in bil prisiljen zaprositi za pomoč kakšnega starejšega kolego ali celo kolego iz drugega oddelka, kjer sem se skupaj s tujim inženirjem naučil nekaj novega. Pri tem sem bil vedno deležen neomejene podpore!
Kolikor se spominjam, so moji eksotični ‘učenci’ prišli iz Bangladeša, Brazilije, Kolumbije, Egipta,
Južne Afrike, Libije, Nikarague, Peruja, Tajvana, Indije in Pakistana.
Zadnji dve inženirki, ki sta mi bili dodeljeni malo pred upokojitvijo, sta bili iz Madrida oziroma iz Que-beca v frankofonski Kanadi. Pretežno so pa prihajali iz same Nemčije,
Španije, Italije in Jugoslavije.
Prvi med njimi so bili mladi italijanski inženirji, ki so komaj nastopili službo pri italijanskem oddelku Siemensa. Med njimi je izstopal inž. Romano Capurso iz Rima, sin visokega funkcionarja, ki je bil med
drugo svetovno vojno v zasedeni Sloveniji. Pripovedoval mi je o obiskih gospe Ide Devecchi pri njegovem očetu. Spreletelo me je: kako naj se obnašam, kako naj govorim, ko ne gre za tehniko? Bil sem še prekratko daleč od doma, da bi že pozabil na moreče tržaško vzdušje. Zelo pa sem bil presenečen, ko sem ugotovil, daje izredno dobro obveščen o Slovencih, do nas nadvse toleranten, zelo dobro je poznal naš položaj, bil je antifašist in zelo simpatičen človek. Zato sva si ga z ženo upala povabiti k nama na večerjo še pred vsakim drugim, ko je bilo najino stanovanje, ki nama gaje firma dodelila, še prazno, če izvzamemo spalnico in kuhinjo, ki je bila že opremljena. Imela sva samo dva stola in malo lestev s tremi stopnicami, na kateri je bilo mogoče sedeti, tako da je zadostovalo ravno za vse tri, in smo lahko večerjali v mali kuhinji.
Poleg strokovnega izpopolnjevanja je firma nudila inozemskim inženirjem tudi izlete po Nemčiji. Do Bamberga, nadškofijskega mesta kakih 30 km severno od Erlangena, so jih zapeljali z avtobusi, v bolj oddaljene kraje pa so šli z vlakom. Namen teh izletov je seveda bil, da bi spoznali ne samo tehni-
Mirella pred odhodom Siemensovega avtobusa.
Mirella v Bambergu med dvema inženirjema italijanskega Siemensa; na levi inž. Capurso.
ko, ampak tudi Nemčijo in njene naravne lepote ter pomembna kulturna mesta. Dostikrat sem se jim smel pridružiti, ker so očitno moji predstojniki bili mnenja, da bi bilo tudi zame dobro spoznati nemške posebnosti. In ker je Mirella bila tudi tujka, niso bili proti, če nas je tudi ona kdaj pospremila.
Tako sva midva prvič videla Bamberg skupaj s Capursom, a tudi v vzhodni Berlin sva prvič šla skupaj z njim. To je bilo posebno doživetje. Na mejnem prehodu za tujce, na Friedrichstrasse, smo morali oddati potne liste ter čakati, da nam jih vrnejo, zaprti v večji sobi skupaj z drugimi ljudmi - samimi tujci. Medtem smo morali izpolniti posebne pole, v katere je bilo treba vpisati vse, kar smo imeli s seboj denarja in dragocenosti. Nato se je od časa do časa pojavil policaj,
Volkspolizist, z vizumi in vračal potne liste. Ko smo končno tudi mi
dobili svoje, smo morali prestati še carinski pregled, nakar smo se lahko podali na ogled mesta. Pa sem se zavedel, da nisem prijavil fotoaparata. Bil sem si svest strogosti, ki je vladala takrat na meji med vzhodnim in zahodnim svetom, zato sem se nemudoma vrnil k carinikom in jim začel razlagati, kaj se mi je zgodilo. Iz razburjenja sem namesto o fotoaparatu govoril o “fotomašini” ... na kar so se cariniki v moje veliko začudenje glasno zasmejali, ker niso še nikoli slišali kaj takega.
Ko smo še čakali na potne liste in vizume, sem slišal policaja, kako je spraševal nekoga, če ga ni morda že videl tam isti dan. Taje nekoliko v zadregi zanikal ter dodal: “Morda je bil moj brat!” Takrat je bilo za inozemce lažje prekoračiti mejo kot za nemške državljane, tako da je marsikateri ‘Gastarbeiter’ v prostem času zaokrožil svoje dohodke z malim tihotapstvom. Gotovo je tisti človek isti dan že enkrat prekoračil mejo.
Nekateri izmed teh inženirjev na izpopolnjevanju so bili enostavno bolj prijetni in zanimivi kot drugi, še posebno, če sva z Mirello lahko bila dlje v njihovi družbi, ko sva bila skupaj z njimi povabljena na kakšno zasebno praznovanje in sva jih pobliže spoznala. Na žalost pogovori z njimi niso bili vedno veseli in so potrdili bridke informacije o njihovi domovini, še posebno če je bila ta na južni polobli.
Južna Amerika je bila takrat zelo nemirna. Skoraj povsod so gospodarili Sevemoameričani. Koliko pučev so organizirali, kolikerim diktatorjem so pomagali na oblast, zato da so lahko na najlažji način izkoriščali naravne zaloge tistih dežel! Koliko Indi-
Na drevoredu “JJnter den Linden” v vzhodnem Berlinu, kjer naju je fotografiral inž. Capurso.
►►
«
Praznovanje konec leta 1965 v uradu. V ozadju stoji inž. Mahesh Agarvval iz Bangalore v Indiji, na desni inž. iz Egipta, blizu njega inženir iz Kolumbije.
jancev je bilo aretiranih, mučenih, obglavljenih, koliko katoliških duhovnikov, koliko redovnic! Policija, od severnoameriških inštruktorjev izvežbano vojaštvo, eskadroni smrti, vsi so ubivali v Guatemali, El Salvadorju, Hondurasu, Nikaragui in drugod. V salvadorskem glavnem mestu San Salvador je bil med mašo ubit celo nadškof Oscar Romero. Vedel je vnaprej, kaj se mu pripravlja, zato je trdil: “Mene lahko ubijejo, ne pa glasu pravičnosti.”
Nemška jezuitska revija “Indio-Nachrichten” (Indijanske novice) je pisala: “Oni uničujejo dediščino Majev”. Splošni položaj je pa še najbolje orisal ameriški generalmajor Smed-ley D. Butler: “... v vseh teh letih sem se posvečal krasni zaposlitvi.
Nagrajen sem bil s častmi, kolajnami in napredovanjem. Ko mislim na to, se mi zdi, da bi lahko dal marsikateri nasvet Al Capo-neju. Največ, kar je on dosegel, je bilo njegovo ilegalno delovanje v treh okrožjih enega mesta. Mi marines smo delovali na treh kontinentih.”
Zgodovina Južne Amerike je prepojena s krvjo ubogih domorodcev. Ker sem vedel, kaj so v teku stoletij vsega prestali, sem imel do njih posebno sočustvo in zanimanje. In ko seje pojavil kak južnoameriški inženir v našem uradu, sem ga vedno skušal po-
bliže spoznati, še posebno, če je bil indijanskega rodu. Če to ni bilo mogoče v sklopu kakšnega praznovanja v uradu, smo ga pač povabili domov, kjer smo se lahko pogovarjali o marsičem, tudi o spolnih problemih ali o položaju ženske v družini in v družbi sploh.
Kot je splošno znano, vsako pravilo ima svoje izjeme. Tako je bilo tudi s temi inženirji. Zgodilo se je, ko smo imeli na obisku Južnoafričana, Bura, ki je bil sin zelo visokega člana vladne uprave, čigar ime mi je pa žal ušlo. Zdela se mi je dobra priložnost, da se dotaknem politike in človekovih pravic, saj je bil Nelson Mandela takrat v ječi, škof Tutu pa še ni prejel Nobelove nagrade za mir. Skratka: politične razmere v Južni Afriki so bile zelo napete, a ta inženir sploh ni uvidel, da to ni prav. Naravnost vzkipel je, ko sem omenil papeža, takratnega Pavla VI., češ da je komunist. Obnašal se je prav tako kot vsi konservativci, ki imajo za komuniste vse one, ki se ne strinjajo z njihovo politiko - saj še danes lahko v Italiji opazujemo nekaj podobnega. Sam sem mu seveda oporekal, in ko je videl, da sem kar zaprepaščen, je omilil lastno izjavo in rekel, da morda osebno papež ni komunist, a da pripada organizaciji, ki je pod komunističnim vplivom. Zanj je bil gotovo tudi anglikanski škof Tutu komunist!
Pri nas doma leta 1968, inž. Nolasco iz Brazilije in inženir iz Manague v Nikaragui.
Branka Sulčič
Piccolomini in naši kraji
Papež Pij II. (iz knjige I Comentari). Desno: prva stran Komentarijev, delo Gobellinija iz Linza.
KOMENTARJI
v
C e bi hoteli dobro razumeti tako zapleteno osebnost, kakršna je bil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II., bi morali preučiti celo vrsto virov, ki gredo od Komentarjev, ki jih je sam narekoval, do njegovih ostalih knjig in pisem ter izredno obsežne dokumentacije, ki jo hranijo različne ustanove.
Piccolomini je umrl v letu 1464, ko je Giovanni Gobellino ravno začel prepisovati izvirni rokopis Komentarjev. V njih avtor ni želel opisati svojega življenja, temveč je v dvanajstih knjigah (pozneje so jim dodali še trinajsto) hotel izpričati svoje delo na papeškem prestolu in pa svojo pot do papeštva. Izdaje iz let 1584, 1589 in 1614 niso zveste izvirniku, saj gre za skrajšana besedila, kakršna si je zamislil nadškof v Sieni, Piccolominijev nečak.

Srednjeveški zemljevid Evrope.
PEMT MORTE AN1MVS VT CHNSVIT €Pl CVRV.5'
hahct fama cjuod « confixar-' uiuit corpórea, mole dtrmfia.' mifcratn a capte formo -«íue ftt.
adunfemir íptrmiiufvMfe ñufla mdV uolnptas «d famé bcainu. picoa jrhciwf nce. mortnlmm auqnwr tire alta cGncptur tprod taotnperc bom cmam tjtirnmufrortatTc Cjtn purqantur animi n alujnam haurunit relié)a.mterru>fiunc. Air feneant conicnfioíi dttnortuií Cjturrpud üfoumtf.dum ui ■ mxitrfobieclan cdona nuac adaT ¿i. poiVobttam funira fpcramr mmtn.c ncquit H<rr dVenrm cju¿e dariiíunaS alif rnentrf cr ultra fpcm mee cfldltí'C|utrato aducnerit imnij finíetor -huxnanom (buce ac. recrcafc ar.tmum -‘Ptrciputub pomitiaf Komatu cjnc o fma. momtrm omiuurn ferr btmuc uitupcrantjnortumn lamianr. Marti runo atuntum utai muí. ^-Ctiqumum cjuartmn tt mcolauio ítvm quantum • et Calltftutn tfrtium • aucs dmti inxrrf damnamt popufus iitejctulif prtcomif Serpuuifc viran» fttñ
rato definidos 1
T
domtnuio -Saiuatorero cbnftutn dnm nixit imrr lionnnrfv dnnonmm Babtrrcfixerunt- pmdatttm m cruce: mortunm filmen da reroqnoucrunt non cítícruus tnaior dominó fno-Hon parat T\o fecundo pon ti fia máximo Unqua dolo '' ------ n ...........r-	..... acorfní.
l <pur
tot ebnfti vtearuf ö- tpfi din fio non
pepemt
reprobatur dum amu: toter nnfPúts Secundiil • e^nnčfiis
9S9 WilUfmnca;:
îpaigiano'^ M. Cimone^
NgastiglionK^ J
P)argi> Liront
m Marràdiÿ/	\\jpli\
/	4v° ^^RoccaiS.Casciano
. $• /'°^ortleo c.
6 "■■•... N'v^1 4V	oPremilcore|> _____
^ K •„*/"............" '\
' - - -«57	7,«®
Vi.di/jroce	Romag
:o7^ontassievê ^£5*«?/$:'’'' •Camaldcii/ \
/H
|,4%k7Â'î> -J \

BárberlnoS_J Ü Cafaggloloi
"»«Y#	\ Falota
'Rešeta SçnajalS^ I^Montecali^ 'ojsTMonsunimapo t
S.Lorenzc

Montemagno.
Vlaregglo?
Lucca Í1,	13« L,d
•*J¿Zp
Monteca/y
Içntelupo
Impruneta'(
JO«	S.Mimato ««"«J
ff ”	VcUelAorentlr
Palala °{sM$K Fiat
Pecciolrp	. Csrtalabo
, S. Gimignáno Jj
F/gline\CasteifrÄncb
•'	°V/&» ^
____	.'tluifonna
vS.Giovanni 'a ; Ca3t|g|lon( ’’•Moplevarchlo<V_oUbcrtlni
N-i Sanjfcpolcro j
r \ Angïîiî7C
’letra t&lq'' ^on^roKK
,„o	'a'^ffidi’Caatolto.
■oat Pj _M!°S.Ttarla
^gUon^i Florentino ;
Porto Pisan«
Semiente
'Pogglbphsi
Chlannl
Ri parhelia
M/ Maggio
’Foiano
Bolghcri,' 0	' V3
iCitUtáeliaPieve
’lomblno
Scariino
1 Montopescali
Portofer
PICCOLOMINI
Komentarji so polni dogodkov, ki zadevajo tako širšo zgodovino kot delo Pija II. Ne držijo pa se kronološkega reda, ki je bil značilen za srednjeveške kroniste. Ti so
dan za dnem beležili, kar se jim je zdelo pomembno. Piccolomini
Levo: Pij II. - Komentariji (Museo Petrarchesco Piccolomineo v Trstu). Desno: Siena v srednjem veku (iz knjige Kronika človeštva).
strogo sledi logiki pripovedi, ki jo oblikuje v elegantni klasični latinščini, kar je sicer značilno za vse njegove spise. Piše odmaknjeno, v tretji osebi. Pripovedi so prepletene s podrobnim opisom zemljepisnih značilnosti krajev, o katerih govori, in ljudi, ki jih poseljujejo. To nas ne sme presenetiti, saj se je Piccolomimi pred tem že preizkusil v koz-mografsklh delih De Europa (1458) In De Asia (1461), ki sta dolgo veljali za najboljša zgodovinska in zemljepisna priročnika. Avtor se ne zanima le za krajino. Mnoge njegove strani opisujejo navade, običaje in gospodarstvo prebivalcev, ki jim posveča svojo pozornost.
S Komentarji pa je želel tudi pojasniti, kako je zasedel Petrovo stolico, kar zanj sploh ni bil slučaj, temveč jasno razvidna Božja volja.
Telesno trpljenje, ki ga je stoično prenašal, mu ni preprečilo živahnega diplomatskega dela, zato je velikokrat zapuščal Rim. Živel je preprosto, brez razkošja, tako da ni sledu o izdatkih za osebne potrebe. Kot pristni humanist pa je izredno skrbel za knjige in kodekse, okrašene z miniaturami
Zemljevid srednjeveških republik v Italiji.
Prvo omembo družine Piccolomini iz Siene najdemo v listini iz leta 1098. V njej je omenjen »Martino di Piccolo-mo«. Piccolominijevi so v Sieni precej obogateli s trgovino. Ko se je središče trgovanja iz Siene pomaknilo v Firence, so se znali pravočasno prilagoditi, tako da niso propadli kot mnoge druge družine. V dobi, ko sta si od XII. do XIV. stoletja v Italiji stali nasproti dve stranki, papeževi privrženci gvelfi in cesarjevi privrženci gibelini, so spadali med gvelfe. Pripadalo jim je več gospostev in razdelili so se na več vej, ki so se po volji Pija II. tesneje povezale.
ENEJ SILVIJ PICCOLOMINI
Enej Silvij Piccolimini, poznejši Pij II., se je rodil v podeželskem trgu Corsignano - danes Pienza - pri Sieni 18. oktobra 1405. Njegov oče je bil plemeniti Silvio, mati pa Vittoria For-teguerri. Mati je imela osemnajst otrok, vendar so odrasli le trije: Enea, Laudomia in Caterina. Ko je bil star 18 let, je odpotoval v Sieno, kjer so ga gostili sorodniki, s študijem pa je kasneje nadaljeval v Firencah. V Komentarjih (l./ll.) je takole popisal svojo študijsko pot: »Najprej je sledil učiteljem gramatike, nato je hlastno iskal družbo in vodstvo pesnikov in govornikov, končno se je posvetil preučevanju prava in več
let sledil predavanjem pravnikov. Ko je napočila velika vojna med Sieno in Firencami, je moral pretrgati študij in zapustiti sladka tla domovine.« Vedno ga je mučilo veliko domotožje po rojstnem kraju in trpel je zaradi ločitve od njega. Morda je bila v tem kal njegovih sanj o »idealnem« mestu. Študij in zanimanje za humanae Htterae sta bila nedvomno njegova strast, vendar se ni odpovedal veselemu življenju, ki ga ponujajo mesta. Okusil je mladostne ljubezni in neizpolnjeno hrepenenje, kar odraža knjiga njegovih prvih verzov, ki nosi naslov Cinthia. Pod tem imenom se mogoče skriva Angela, ki ga je zavrnila in izpostavila posmehu zaradi skromnosti njegovih oblačil.
Piccolominijev rodovnik s tremi detajli (iz knjige Alberi genealogici).

Vilma Purič
Burjin čas
Dragi bralci!
V	branje vam tokrat ponujamo odlomek iz romana Vilme Purič Burjin čas. Delo je knjižni prvenec tržaške avtorice, ki se sicer že več let z literarnimi kritikami in eseji oglaša v lokalnem časopisju in po radiu Trst A.
Roman, ki je izšel pri tržaški založbi Mladika s spremno besedo Majde Artač in spremnim esejem Marije Mercine, je pripoved, postavljena v burna leta druge svetovne vojne, v vas Repen, ki je znana daleč naokoli po Kraški hiši in kjer se vsaki dve leti zelo doživeto obnavljajo običaji, povezani z obredi in dogajanjem Kraške ohceti. Zgodba glavne junakinje, mlade in živahne Brine, ki jo vojni vrtinec potegne vase, se sicer opira na nekatere pričevanjske drobce, a se vendar ne razpleta kot zgodovinski roman, temveč kot nekakšna duhovna kronika vsakdanjega življenja vasi na obronkih Krasa.
Delo bralca preseneča in navduši zaradi svežine snovi, drznih jezikovnih in slogovnih izbir -avtorica v premih govorih pogosto uporablja repensko narečje - ter nedvomno zaradi svoje izrazne moči.
V	sledečem odlomku je pripoved poroke med domačinko Maljo in Miranom.
red borjačem je zažvenketalo kolesje konjske vprege.
Ženin je poslal voz po nevesto, so osuplo ugotovili svatje in zaploskali. Drobna pomladna sapa je zapihala in osvežila dan, svatje so s kozarci že nazdravili poročnemu paru in lepi nevesti. Ožje sorodnice so lovile solze na obrazu.
»Pejdi h njemi,« so zbrale misli.
Z zvenečim korakom je prihajala Malja k ljubljenemu mladeniču, olikano prestavljala stopinje in zlezla do voza, zlati lasek se je uporno izmotal izza ušesa in zafrfotal ob njenem licu.
Neka ženska je nosno zamomljala: »Vsi glih so, ti moški!«
Vsi, ki so stali ob njej, so se zmrdovali nad odvečno tožbo, vse, ki so stale ob njej, so preslišale.
Sploščeni obrazi so se nagnili, čepeča telesa so se nategnila, vratovi so se obrnili, skoraj zlomili, da so lahko oči ujele ženina z zelenim klobukom iz volnene klobučevine, ki gaje okrog oglavja ovijal svileni trak z zavezano pentljo. V tej vasi še ni bilo takega ženina.
»Srečna Malja!«
»Lepa uana, ma tedi uan!« je rekla nunca s sladkostjo pogleda.
Odstranil je klobuk in se priklonil nevesti. Z gosposko držo sta se odpeljala neenako razpoložena. Njega je prevzemala vročica vzhičenosti, njej pa so
vse požrte solze skalile blaženost tega poročnega dne in že zalile oči, da so se zdele prekrite s kristalnimi drobci. V njenem srcu je zacingljalo jeklo.
Že so zazveneli iz sivega cerkvenega stolpa na Tabru bronasti zvonovi, razvneli svoja donenja v veselo oznanilo. Din, don, dan se je raztezalo čez vasi v krožnem loku. Čez pol urice se bosta vzela, za vselej skupaj vesela.
Le nevedneži so se spraševali: »Kdu se d’n’s vz’me?«
»Malja Žižkova!«
»S kum?«
»Z Miranom Jermanovim.«
Din, don, dan, je napovedovalo začetek Maljine-ga poročnega dne, ki se bo vil počasi in lagodno vse do večera in še skozi trdno noč. Maljina poroka se bo izštela v štirih ključnih trenutkih. Očaranim pogledom ob prihodu lepe neveste, bo sledil cerkveni obred s poročno pridigo in izmenjavo prstanov. Zatem se bo odvijala poročna svatba z glasbo in slavnostnim kosilom. Nato še vznemirljiva prva noč v zakonski postelji.
Poročnega obreda se vsi po vrsti veselijo: od župana do najpreprostejšega vaščana, še brezbrižni hlapci in nagajivi vrabci veselo zažvižgajo.
Ljudje, pomirjeni in potolaženi, bodo prekinili ustaljene ritme in se prepustili praznovanju. Spet bodo potrdili odnose, spet posvetili obljube, zabe-
ležili dolžnosti, opravičili pobege, začrtali podrejenosti, izrisali zaporedja, spet bodo zapečatili stari red in zagotovili družinski mir.
A Miran ni bil človek povprečne naravnanosti, oklepal se je izbranosti, nabiral jih je v svojem življenju kot bisere na ogrlici. Sovaščani, ki niso iskali biserov, so Miranovo izginotje pred poroko označili kot malenkost, postranskega pomena in ga potisnili med rahla odstopanja od priporočenih obnašanj. Dobrosrčneži so pobeg uvrstili med tista početja, ki so bila precej pogosta za novoporočenca, ki ga mori strah pred dvojino. Nič takega, torej, le popopran dogodek, ki naj bi dodelil Maljinemu in Miranovemu zakonu neko individualno noto, neko specifičnost, droben detajl, ki ubija zavisti, da lahko vsaka nunca reče: »Usaka žena suj kriš nuose!«
Popolnosti ne obstajajo v tej zakotni vasi na Krasu, idealni odnosi so dolgočasni, vsaka sklenjenost je načeta, vsaka kikerca ima svojo oskrbljenost. Iz tiste počenosti vaščani vlečejo živahne vsebine in jih raznašajo naokoli. Prav te besedne spletke stkejo večje ali manjše dostojanstvo neke družine, ko vsem članom družine naprtijo neka obnašanja, izvita iz krvi.
Za Marjanino hišo velja, da so moški vselej zapisani viharnostim, podivjanost jim kroži s krvjo po telesu, koža se jim v poletnih dneh požameti in noč jih požgečka tako, da jih jutro ne najde s krmežlji v očeh. V prsih jim utripa neomajna strast ali tista silna gonja, s katero skačejo čez devet gora, prekucnejo granitne skale in se na lepem zaženejo v nebo. Sejalci pristnih stopinj oživljajo mračnosti. Otroci sonca so, ki se kot ožarjeni ikari zlomijo, letijo v praznem, udarijo nazaj, se spojijo z zlobnostjo in razsekajo sanje. Zato jim ni dano dolgo živeti. Marjana je to vedela od vedno in preizkusila na svoji koži, za sina pa je menila, da se to mora enkrat končati in se bo gotovo končalo z njim. On se bo staral in postaral, sivel in osivel, upočasnil in umiril. Malja je že marsikaj slišala od vaških nune, a ji ni obležalo na duši.
»Nekej je treba reč!«
Iz vročičnosti svojega srca se je prepuščala opojnosti njegovih poljubov, iz Miranovega obraza je sesala svetel nasmešek in je odhajala pijana od vonjav, kajti njegovi lasje so vselej dišali po daljah. Zaradi teh prevzetosti je stala sedaj pred oltarjem v zeleni svili kot zala nevesta z modrasastim pogledom, mahala z roko ob boku in obešala oči na njegovo postavo, ki seje zazibala zaradi prevelike radosti, da se je klobuk v njegovih rokah lahno tresel. Cerkveni pevski zbor je zapel nabožni napev, predpisan za
poročno mašo. Zvoki so napolnili cerkev z zvončkljajočim ritmom, kot zanalašč za stopicajoče gospe in njihove kavalirje, katerih črni usnjeni čevlji so škripali po marmornatem podu. Zenske obvezno levo, moški obvezno desno. Mlajše so se z lakti trcale, se hihitale z očmi, z nasmeškom sklepale dogovore in z razpuščenim licem utrjevale vezi ter spuščale le živahne besede.
»Vidi unga z novim lajbičem!«
»Ki sedi?«
»U drugi vrsti. Ne se vele uobrnt! Čaki dej, glje-da glih les!«'
Obrnili sta se glavi, sunili so se pogledi, razširili sploščeni nasmehi.
Mladostna veselost, so menili sedeči in se perjan-čili v želodastih pogovorih, igličasto vdelanih v privoščljivostih, da so besede zazvenele kot odsevi bledih žalosti, zaradi zastrtih in prikritih minljivosti, zaradi vseh zamujenosti, zaradi tistih razočaranj, ki lezejo kot kisel požirek po požiralniku.
»Buoge Buh,« pravi nunca, drže v rokah komaj zlikan robček, snežno bel in poštirkan.
»Dejte, povejte!« jo sune s komolcem sogovornica.
»Pridte bul blizi, da ne kdu č’je!«2 In sta se približala obraza, dotaknili lici, zašušljali krili, prestopali nogi v preozkih čevljih.
»Najlepši, najzvestejši, najplemenitejši, ni več!«
»A ne?«
»Najsrečnejša, najbolj občudovana, najbolj spoštovana, ni več!«
»A da ne?«
»Je žej ušel za desjet dni. Ga ni blo du davi, gaje Marjana iskala pousot. Je šla perfin h ceganki.«3
»Vsaka ženska soje gurje, usaka soje!«4 je čivknila sogovornica, upirajoč svoj ptičji pogled v svoje presušene prste, in poslala nekaj rdeče krvi v usihajoče srce.
Odlomek iz romana Vilme Purič Burjin čas, © Mladika, Trst 2009.
1	»V drugi vrsti. Ne obrni se takoj! Počakaj, ravnokar gleda sem!«
2	»Približajte se, da ne kdo sliši!«
3	»Je že zbežal za deset dni. Ga ni bilo do davi, Marjana ga je iskala povsod. Šla je celo do ciganke.«
4	»Vsaka ženska ima svoje gorje, vsaka svoje!«
Lida Turk
Dvorni intendant
so sapovedal ...
Pravzaprav smo bili tudi francoski podložniki! To se je dogajalo pred dvema stoletjema, kar je v zgodovini le za dih! Tudi v človeški zgodovini dve stoletji ne pomenita veliko. Morda so bili očetje mojih pradedov takrat že na tem svetu in so se morali sprijazniti z dejstvom, da niso več podaniki avstrijskega kralja, ampak cesarja Napoleona, vladarja ne-plemiške krvi. Francoska uprava je po podpisu mirovne pogodbe v Schonbrunnu oktobra 1809 poskrbela za novo upravno delitev ozemelj, ki so spadala v Ilirske province ter na novo uredila šolstvo, finance, davčni sistem, vojaške zadeve, pravosodje. Napoleonova oblast je po-
stavila temelje sodobni državniški ureditvi v osvojenih državah.
V	Ljubljani, glavnem mestu Ilirskih provinc, je
25.	listagnoja 1809, Dvorni General - Intendant od lllyrskih Deshel izdal razglas glede plačevanja dajatev in pristojbin na Kupzhije, Shivesh, Blagu, Lohn inu druge plazila, katere do sdej po tem velikimu Kursu sa mogli oprauleni biti...
V	prvem paragrafu proglasa beremo: De od perviga perhodniga mesza Grudna Banko-Ze-delzi per useh Kassah sa Kontribuzion al druge plazhila le po svoje orednosti smeja useh biti.
Denarna reforma je znižala vrednost Zettel-bank, »bančnih listkov«, potrdil, ki so jih izdaja-
Le Conseiller d’Etat Intendant Général
cl e s
Provinces Illyriennes , Commandant de la Légion d’Honneur, Chevalier de l’Ordre Royal de la Couronne de fer.
Considérant, que 1« lois en Vigueur dans celles îles Prcirinces Syriennes, qui ont été codées par le traité de Vienne à Sa Majesté l’Empereur Napoleon , permettent les Stipulations en Numeraire, soit dans les actes publics ou prirés, soit dans les Conventions verbales :
Que le prix des denrées marchandises et ce-lui dés Salaires a suivi le Cours de Depreciation des Banco-Zettel, ou Billets de la Banque de Vienne :
Qu’enfin c’est la Règle; qui par le fait dirige toutes les Operations du Commerce.
Il Consiliere di Stato Intendente General
délie
Provincie Illyriche , Commandante délia Legione d’Onore, Cavalière dcU'ordine Royale délia Corona di fero.
In Considcrazinne, che le leggi in vigore in quelle provincie Illyriche ( che sumí State Cediits per il tratato di Vienna à sua Majesta iinperato-re Napoleone permettano le stipulazioni in numerario , sia negl'atti publici o pnvati, si., „elle Convcntioni verbal!: Che i prezzi dclle derrate, mercando, e qileilo dei salari a séquito il corso de depreeiazione dei Banco-Zettel, •> bîg ietii di Banco di Vienna, e ch’ in fuie qttesto corso c la regola ch’in fatti dirige tuitc gl’operazioni di commercio.
Ordino e Ordonna.
Arrête.
Article i. A compter du 1. Décembre pro-cba:n, les Banco Zettel ou Billets de la Banque de Vienne ne seront rcçire t biiques en Payem:
s les Caisses pu-it des Contributions où Revc-e Nature, qii* au Cours des dits Banco-Zettel où Billets contre argent.
Art. 2. Les contribuales pourront !t leur choix aequiter le m. niant des Contributions, qu’ils devront au 1. Decemb. en Numéraire Monnaie autrichienne d’argent. Les çtyçmcns au dessous de deux florins pourront être faits en Billon ou Cuivre, antre que les quarantains, qui sont assimilés au Banco - Zcttol.
Art. 3. Les articles 1. et 3. sont applicables aux Economes, Fermiers, Régisseurs, on Caissiers des Domaines de l’Empereur, de i’OrJrc teu-tonique et rtc celui de Malte. Les payement de Fermages, Loyers, Obligations, et engagement; de toute Nature, résultant de Contrats où Convention» écrites entre Particuliers, et de Date certaine anterieure à la Dépréciation du Papier monnaie, ou Banco-Zettel, ou des Contrats souscrits pendant cette dépréciation, continueront d'avoir leur Execution, suivant 1rs lois en Vigueur, il sera ultérieurement Statué à cet Egard.
Art. 4. Le Cours pendant le mois de Décembre procha'n est fixé au quart de la Valeu nominale des dits Banco - Zcitel, ou Billets de 'a Banque de Vienne. La Fixation pour le mois de Janvier fera faite ultérieurement.
Art. 5. Le Trésorier des Provinces lllyrien-nés , le Receveur General, les Receveurs partiru-lirrs, et tous lés Comptables ou Caissiers des differentes Branches de Revenus publics feront arrêter et parapher leurs Registres de Caisse au 30 Novembre , le 31 Décembre et par la suite a la fin de chaque mois, par M. M. lesTntenHans,Capitaines de Cercles, Baillifs, ou toute autre autorité civile du Lieu de leur Résidence.
Art. 6. Ees Lotteries continueront provisoirement de recevoir et payer en Valeur nominale.
Art. 7. Les Tarifs des Postes aux Lettres, et aux chevaux, sont provisoirement maintenus
Celui du Tabac sera fixé séparément et publié sous peu de jours.
Art.8. Lepresent Arrête sera imprimé en Lan-ques, François, Italienne,Allemande,etCamiolien-uc, et publié et affiché dans les lieux .accoutumés.
Ait. 9 M. M les Intendans, les Capitaines de Cercle, les Juges, Magistrats, Baillifs, officiers de police tiendront la main i l’Execution du présent, chacun en ce qui le Concerne.
Fait au Palais de l’Intendance Generale
Laybach de 33. Nov. tgop.
D a U C h y.
1.	Artícele/. Che comminciando da! t. De-ccmbre prossimo li Banco.Z=ttel o biglietti di Banco di Vicnna non serano accetatti nelle Cas-se publiche per il pagamento delle Contribuzio-ni, o rendite di qualche sia natura cb' al corso di delti Banco-Zcttel o biglietti di Banco verso il danaro,
3.	Att. I contribuenti potrano á loro scelta pagare il montare dclle Contribuzinni clic devano al 1. Decembrc ¡11 numeraria austríaca monét-ta d'argento. 1 pagamenli sollo li due fiorini potrano esser fatti con Biglioni o m licita di ramc o con turto altro clic carantani i qualli solio as-similati ai Banco-Zettel.
3.	Art. Gl’articoli 1. e 3. Sono applicabili agl'ccouoini, offitajuoli, Amministratori, casiieri dei Dommii del Imparatorc, del ordine teutónico, s qucllo di Malta, i pagamenli dclle arende, affiti, obligazioni, e inpegni di qualunque natura , risultando dei Contrató, o Convenzioui scrit-tc fra i Paiticulari, e di Data certa, d'avanti la Dcprcciazione Helia carta moncta o Banco-Zettel, o contrató sotto scritó durante questa De* preciazione, continuerano d’aver la loro Execii-zione in seguito delle leggi in vigore, c sera di piu ulteriormente ordinato in questo riguardo.
4.	Art. II corso durante il inese di Decrm-bre prossimo c fissato al quaito del valore nomínale di detti Banco. Zettel o biglietti di Banco di Vienna, la Gssazione per il mese genaro sera falta ulteriormente.
5.	Art. II Tcsoriere delle Provincie Illyriche il recevitore genérale , i tecevitori particular! e tutti, chi remlano como, o cassieri delle dilfe-renó parti delle rendite publiche ferano saldare comi, c segnare due Registri di Cassa al 30 No-vembre, li 31 Deccmbre, e per ¡1 seguito alia fuifc d’ogni mese, per Sig. Intcn leñó, Capitanii del Circulo , Administraron o di qualunque Au-toriti civile del luogo di loro resi.lcnza.
6.	Art. I Lotti continuerano provisiormente di ricever e pagare in valore nomínale.
7.	Art. Le Tarrife delie poste tanto per le letterc, che cavalli sono mantenute provisiore-mente ncl stato che si ttovano artualcmente, quella dei Tabachi sera fissata separatamente c publieata fra pochi giorni.
S.	Art 11 presente Ordine sera Stampsto nei Linguaggi, Francese, Italiana, Tedesca eCarnio-lina, e publicato, e affisso nei luogi coslutnaó.
y. Art. I Sig. Intendenti, i Capitani dei Cjr-coli, i giudici, i Magistrati, Amministratori, im. pieeati alia Policia prestarano la mano per 1' E-xecuzione del presante Ordini’ in quanto che Ji
Fatto nei Palazzo dell’Intendenz* Genérale.
• Laibach ie 35. Nov. 1809.
D a u c h y.
¡Deu Stößtßußtf)
©e 11 c ral • S «ten baut
her Sllyvifdjeit ^Jrouinjeit Äommaitbeue bei’ (üfivcnlcgion, Sinoalieu bes foiriglicijcit -Orbcns bec eifccncti Seone.
fjn Sluktraifjr, toč bir in brn turrf/ ben SBirnrr griči trmi Sructat en Sr. SJIojcdit brm Jfaifrr JRapotron abs .grtrriirnrn3aprif<6rn jgBCmjrn bc|).-f/rn6rn Glrfrfr fortol)! in ginfkft brs. ©rfbrefrlfr«, al« iibrr čitmtltdjr, eter brfonb.-rr örftcnflütfr, otor münbfidjr ¡Brrtrjgr bir SJrrlut gungrn erlauben, bann in SJiiiH/t, balr brr ipcf¡S brc EebrnSmiilrln, HBaarrn, »ir auef bir SBrfolbungrn fidj nad/ brin Surfe brc JJrraMrfimg brr !Eanfe<3rtlrin, oDrr SBirurriSbnfnotirn grrirfjirt hüben, ba& rnblidj bir« IBanfes jjfepirr brn Hnfeflag ju allen ganb!ung«i93crfrl;r gicbr,
-TjaOcH befohlen, imb befehlen:
I. ?trt. Sa6 bon rrfirn Srjrmbrr aiigrfangrn bitEans fejrtteln obre ÜBirnrrtSBanfnoum in üiirmlidjrn Saffen nur all 3a&luna öfr Gonlribuiionrn, ober für ma« immer für Grtrngniife u,nb brn reabrrn Gurfe, in rerldjrn folifr grern gute« ©rlb liefen, angenommen lorrbrn.
S, SCrt. Sic Gontriburntrn (innen nadj Srlirbtn bis jum erfien Srjcmbrr bir idrelbigtGcntcibutionSiiBrträgc in ilirtcritbifdirn ©rltrornbf brjaljlrn; roa« umre 2 ft. iff, ibico in jtucfrr ober Srfifibcmünjr ungrnctjmrn, borij nick In flynjren tir bra ¡Banfe» Jrtttln fllrtdj flrftaltrn
3.	riri. Srr rrfir unb jrerptr Ärtifcl ifl für bir Gfoi nomen, ‘pjebirr/ 9iorfie(jrr 1 aber ffaiibrr brr ©taatigü* tcc Sc. »iajrlilr, mir autÿ fur ben Srulfdjrn unb 3Ral> IjirfcraOrbcu anmentbac, bic 3a^Iungcn für ipadjtun.yrn, ÎDiintmngrn/ Ödjulboribrirfungcn, ober für roas immrr für Srrbiiubuiigrn , bir aus brn Gantrcitrn, obre frÜrifdiKjrn GinocdiánbnilTr Jioifóen 'JJrieaicn tntfocingen t unb auf gnoiiTr Sata brtubrn, bir cor brr grrablrfiur.g brr ?anco;ntrfn ober flapirrarlbrf, obrr fonfi gef^rirs brnr Goniraiir, bir n-irrnb brr £)rrabfrf)una gef^lolîm iruibrn, icrrorn nat^ brn brfirbcnbrn ©tiefen grfciflrt receben/ unb ri roirb fpiirrfin fc$on in birfrrÿiofîift ban Ibfitrtr angrorbnrt lorrtrn.
4.	SCrt. Srr Gur« für bas noeffir ÜJionat Sc|fmbfr ifl ouf rin ffiiertrl br» btnannirn SBrrtffS brr brfagtrn SBans fo<3rttrln obre SBirnrr 3anfo«31oitrn fdlgefrüt. Sic gififrfung für bas PTIonor 3ànrc reicb fráirtfin rrfolgrn.
5.	ïirt. Srr SifaüinnTirr brr Silpriftfrn ,})r03in(rn/ brr Smrraf Ginnrfmrr, bir îpactifufùrrn Ginnrljmrrâ/ unb alie ¡»«fnungsfrgrr unb 3aflmrift.r« brr crrfrfjlrbrnrn ffiranirn brr üifmtlitfrn Ginfünflr rorrirn ifrr Jîafia--. HrgiflrrS obWlirlTr», un* foliar 00130. filoc./brn 31. Srjrmbrr unb für bir golgr am Gnbr jebrö OTanatb« con brn £rn. 3nirnbantrn, Seliíbanptlruten, SJfriwítert/ ober »on ¡rbre anbrrn GioilsÖcIBbrljirbr, reo fie rrfibi* trn, unltrjriifnrn lafien.
6.	Hrl. Sic Cottrric reirb prociforifd) in oofirmüBrrtf bir Santo *3«trln anjunrfmru, unb in foltftn auSjujafí frn fbrlfa(jrrn,
7.	SCrt. Sir ¡floñiariiTr fiir Sticfr, unb (prntr fin* ptociforiftf) auf rbrn brn gu6r bepbifallrn, in reríifirn |Tr pif grgrnisártig brftnbrn- Sir ïobatfâtariifr reirb abgr» fSnbrrt frflgrfrüt unb in rernigrn îagrn [unbgtmad)t rerr» brn.
8- Strl. Srr grgrnroárógr ¡Bcftlufi reirb in brr franjo-fifdjrn, ¡Ml¡rn¡ftfrn,bruiftfrn, unb Irainrrlfcfru Spraifr • grbrutft, unb on bir fond grioibnlidjrDrtrn oufgrfd)lagrn.
9. Strt. Sir £>rn. 3nirnbanlrn , firriSljauprlruir, aiff. trrä, ffiogifiratr, 2rnoalirrS, qiolijros iBramtr rerrbpn 1 jur Stufifübrung br« grgenreartigrn ÍErfíluÉr« in fo refit rs in ifr 3a$ rinfrfligt, bir §anb birlfrn.
©rgrbrn im (JJaiaft tr* ®rnrroli3ntrnban(tn. fiaib'atf brn 25. Sloormbrr l8C9-
S a u c § 9.
Dvorni General - Intendant
od Elyrikeh Deshel,
Komandar zhastne legione, inu imeniten Gospod od ordna shelesneKmne
V’ opominvanju , de Postave teli lllyrfKeh Deshel, katere fKus ta nou narjen mir na Dunaj nashmu ariajnimu franzoskimu Zcsarja sa odllo-plene bile, sa savol tega velikiga Kursa, inu pa-piifniga denarja dragiua, KupzuvanZam pa veilc dobizhek • pernesli.
Kupzhije, Sbivesh, Blagu, Lobu, inu druge plazila, Katere do sdej po tem velikimu Kuriu sa mogli oprauleni biti , je ta papirski denar seboj.pemesu.
General Inccndanc ;so sapovedal inu snpoudo :
1.	De od perviga perhodniga mesza Gru lim Banko • Zedclzi per useh Kassah sa Kontribuzion al druge plazhila le po svoje orednosti smeja usst
2.	Ta do perviga Grudna' douslina Kontribu-r.ion sna v' Ocfierrciharflteb denarjah odraitana biti, kar je pa pod dva Goldinsija, more v kafro, tu je, v’ Scheidemunz, plazb.in biti, pa ne v’ kteizerjah, keteti v'vrednolli Bankozedelzam g lih dershau bodo.
3.	Ta pervi inu dnigi Artikel je sa Standma-nc, al druge naprej poHaulene, koker sa Ksssir-je zlicsarfKeli Greshin , tud sa Gofpodetega nem-.slikiga Ordna al Komende, perloshcn, k plazlii-la sa Stanle, Zhinislic, douslme Pisma, inu druga pred tim zhasu teli dnlpolUulcnih Banlcozc-dclzou sturjench, al glih v’tim zhasu narjenili kentraktu al pismab.bodo po teh postaulcnih po-llavah useti, sa naprej bo pa, kar plazila sa te rezili amtizbe, she spet enu novu povelje ven
4.	Sa ta mesez Grudna, je urednost enga Bsn-Itozedelza na en Grtelz svoje prave urtdnoRi dol-pollaulen , sa perliodcn ruesez pa bo posnej na
3, Slnrmafier teh lllyrfKih Deshel, General-Eiimehmar, drugi Einnchmarj', inu Kafsirji per vseh Kafšah imajo svoje ReitenfKe bukve ta 30 dan tega mesza Liflagnoja »’kleniti, s'kasati, inu podpisat pulliti, ta 31 dan Grudna pa, inu sa naprej usclej konz mest« taiste Bukve od teh Gospodon Intendantou, Kreishauptmanih, Ver-svaltarjih, al iisalte druge Gosposke , kir se ti Kassirji snajdejo, podpisat,
6.	Lotterija, bo poselimav po zeli vrednolli Bankozedelze notjamali, ina ven plazbuala.
7.	Tarifa sa Pisma inu Koine bo tud poseh-mau na glih to visbo plazliaua, koker je do sdej bilu. Tarifa sa Tabak pa bo preflavlcna, inu v’ enih . dneh na snajne dana.
8.	Ta videozlii Povelje bo v’ francoski, laski, nemfki, inu krainfui Šprahi utisneno, inu na tab navadiseh Kraja nabit.
9.	Ti Gospod Intendanti , Kreisbauptmani, Uihtarji, Gospofne, Venvaluiji, inu usi drugi poglavitni bodo ta povelje, kar jeb amtizhe, osnanili, inu njem na roke sbel, ta povelje po-pulnema osnaiiiti.
Dsnu v' Pallafiu tega General-Intendantu.
Lublana 25 dan Liflagnoja 1809.
D a u c h y.
m

li ob avstrijskih državnih posojilih od Jožefa II. dalje.
Intendant je sapoved obelodanil v štirih jezikih:
LE CONSEILLER D’ETAT INTENDANT GÉ-NÉral des Provinces lllyriennes, Commandant de la Légion d’Honneur, Chevalier de l’Ordre Royal de la Couronne de fer.
Considérant, que les lois en Vigueur dans ceI les des Provinces lllyriens, qui on été cede-és par le traité de Vienne à sa Majesté l’Empereur Napoleon, permettent les Stipulation en Numéraire, soit danes les actes publics ou privés soit dans les Concentions verbales:...
Francoščina, uradni jezik Ilirskih provinc, je bila na prvem mestu. Na drugem mestu je italijanski prevod proglasa:
In considerazione, che le leggi in vigore in quelle provin ci e lllyriche, che sono State cedu-te per il tratato di Vienna a sua Majesta Impe-ratore Napoleone permettano le stipulazioni in numerario, sia negl’atti publici o privati, sia nel-le Conventioni verbali: Che i prezzi delle derra-te, mercancie, e quello dei salari a seguito il corso di deprecazione dei Banco Zettel, o bi-gliettl di Banco di Vienna ...
Na tretjem mestu je bila nemščina:
6.	Die Lotterie wird provisorisch in vollem Werth die Banko-Zetteln anzunehmen, und in solchen auszuzahlen fortfahren.
Zadnji, deveti paragraf, se je v krainski Šprahi glasil:
Slovenska prosveta in
Zveza slovenske katoliške prosvete razpisujeta
XXXV. TEKMOVANJE ZAMEJSKIH AMATERSKIH ODROV
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi. Tekmovanje traja do konca leta 2009. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Za podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov: SLOVENSKA PROSVETA, ul. Donizetti 3, Trst, tel. 040 370846 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, v.le XX Settembre 85, Gorica, tel. 0481 538128.
9.	Ti gospod Intendanti, Keishauptami, Rihtarji, Gosposke, Vervvaltarji, inu usi drugi poglavitni bodo ta povelje, kar je h amtizhe, osnanili, inu njem na roke shel, ta povelje osnaniti.
Dsnu v’Pallastu tega General-lntendantu.
Lublana 25 dan Listagnoja 1809.
Dauchy.
Vladimir Kos
Vnebovzeti sredi dvatisočdevetega leta
(ob Tihem oceanu)
V luči, ki obdaja narod naš več kot tisoč let že, o Marija, gledam Te, Kraljico vnebovzeto, pojem Ti, saj si Kraljica naša!
Žarki Tvojih milostnih oči srčnim verzom dajejo razcvet.
Hvala Ti še enkrat, da smo zdaj narod, kronan z biseri države: belimi od vseh teh let zvestobe, modrimi od upa v bitja tajno, in rdečimi od skritih travm -narodi so nam kopali grob ...
Z živim si telesom zdaj doma, kjer se razprostirajo Nebesa, lepša kot najlepši del vesolja.
Narod smo, država smo, a - mladi: zrelosti nam manjka, srčnih vez, do vrednot nevidnih - blagih volj.
O,	Kraljica! Tvoj je Sin Vladar: z Njim pomagaj nam k resnični slavi, ki je onkraj čisto zemske sile.
Vemo, kaj grozi srca barbarstvo!
Se je v nas do naroda ljubav.
O,	Marija, manjka nam - zdravil.
»Milanu« Vršaju v slovo
i n memoriam
poročilo o smrti dr. Egidija Vršaja v Novem glasu (21. maja 2009) je par njegovih starih prijateljev v Clevelandu (Ohio) boleče presunilo. Spomini na prva povojna leta v Trstu so kar bruhnili iz podzavesti ob sestanku Danila Kranjca in podpisanega, ki sta bila prva dva tajnika kluba Jadran, katerega osnovanje je Milan močno podprl. Dr. Jože Velikonja, moj svak in Egidijev sošolec v predvojni Ljubljani, me je opomnil, da je treba za zgodovino omeniti vlogo dr. Vršaja pri osnovanju in razvoju kluba Jadran, ker je malo prvih članov kluba še živih.
Klub Jadran je povezal slovenske vseučiliščne študente, podpiral njihovo delo in obenem igral važno vlogo v prebujanju slovenstva v Trstu v narodni, nekomunistični smeri. Kako je vendar bilo to mogoče v času nasilnega monopola t. i. »titovcev« v povojnem Trstu? Tako je bilo: ko so »titovci« povabili slovenske študente na sestanek v neki gostilni pri Sv. Ivanu, smo trije »protikomunisti« šli na sestanek - »Milan« Vršaj, Aljoša Vesel in jaz, Vlado Rus. Sestanek je vodila mlajša gospa, ki me je spominjala na obnašanje partizanskih politkomisarjev. Vse prisotne je »tovarišica« spraševala o osebnih podatkih. Ko je prišla vrsta na mene, sem povedal samo nekaj resnic - da sem bil pri partizanih (Levstikova brigada) in končal oficirski tečaj v Semiču. S tem sem bil verjetno dobrodošel. Aljoša Vesel, sin znamenitega tržaškega odvetnika F. Vesela in »Milan« sta tudi prestala »izpit«. Klub tržaških študentov je tedaj bil ustanovljen in za predsednika in tajnika sva bila izvoljena Aljoša Vesel in jaz. Naslednji sestanki so bili v uradu odvetnika Vesela, vendar »titovcev« ni bilo zraven in seje klub (imenovan Jadran) razvil nemoteno v narodnoobrambni smeri. Do tega je prišlo po veliki zaslugi Milana Vršaja, ki je na svoj posebni način prepričal prisotne na prvem sestanku, da volijo za Aljošo in mene. Brez Milanove vešče taktite se to ne bi bilo zgodilo in bi akademski klub prav verjetno postal orodje v službi ciljev Komunistične partije.
Klub Jadran je razvil vrsto aktivnosti od pevskega zbora (Zorko Harej), predavanj, podpore svojim članom in, politično, slovenskim narodnim organizacijam, pa do javnih praznovanj (na primer Silve-
strovo), ki so vzbujala začudenje in jezo Italijanov-iredentistov. Italijanska javnost je zelo ostro nastopila proti slovenskemu silvestrovanju v centru »ita-lijanstva« (Teatro Rossetti). Nikakor niso mogli razumeti, kako da so Slovenci dobili njihovo gledališče v najem za veliko silvestrovanje! Seveda niso vedeli, da je »italijansko« študentsko društvo (»Ga-gliardi«) najelo gledališče za klub Jadran. (V take namene smo takrat prijavili na Univerzi kake štiri takih društev!)
Zato je po pravici Drago Legiša (tudi sam član Jadrana) zapisal v Novem glasu, da je Milan »bil v Trstu zelo aktiven član Slovenskega Akademskega Kluba Jadran, ki je v tem težavnem povojnem obdobju odigral naravnost pionirsko vlogo pri uveljavljanju slovenske mladine v Trstu.«
Tako kot Milan so se tudi še drugi člani Jadrana uveljavili v razvoju in obstoju slovenstva na Tržaškem z napornim delom na kulturnih, ekonomskih in političnih »toriščih«.
Se preživeli člani kluba Jadran se z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo na kolego Milana in mu želimo zasluženi večni mir in pokoj!
Vlado Rus
Cleveland, Ohio
Vladimir Kos
Sen velikega srpana
(V japonskem »tanka« slogu: pet vrstic s 5, 7, 5, 7 in 7 zlogi.)
Kako izziva
zvezd me biserni smehljaj! Zakaj ne sviraš? šepetajo; en nihaj ljubezni pot odstira.
draga 2009
Predavatelj David Bandelj (www.slomedia.it).
Fotokronika
DRAGA 2009
Minister RS dr. Boštjan Zekš in pisatelj in akademik Alojz Rebula (www.slomedia.it).
44. STUDIJSKI DNEVI
44. STUDIJSKI DNEVI
DRAGA 2009
Z nena.
Z neudeležbo nikšpJe moremo dati
Moderatorka Vida Valenčič in predavatelj dr. Boštjan Zekš (www.slomedia.it).
Somaševanje s tržaškim škofom Evgenom Ravignanijem ( www.slomedia .it).
44. ŠTUDIJSKI DNEVI
DRAGA 2009
Moderator Andrej Černič in predavatelj dr. Matej Makarovič ( www.slomedia .it).
Moderator Martin Brecelj in predavatelj dr. Edvard Kovač (www.slomedia.it). ■
moremo
;hretie
Antena
Jesti na Matajurju
V planinski koči Peiizzo pod Matajurjem je Združenje Evgen Blankin
20.	julija predstavilo novo kuharsko knjigo beneškega rojaka Dina Del Medica. Gre za 240 strani debelo, ilustrirano knjigo v narečju in italijanščini Jesti na Matajurju - A tavola sul Matajur. 153 starih ričet Sauonskega kamuna - 153 antiche ricette del comune di Savogna.
Alojz Rebula 85-letnik
Tržaški pisatelj in mislec prof. Alojz Rebula je 21. julija v zatišju obhajal 85-letnlco. Poleti je oddal celjski Mohorjevi nov roman - Skrivnost kostanjevega gozda. Novi glas iz Gorice je 10. septembra objavil zanimiv intervju z njim. Pri Mladiki bo v kratkem izšla dvojezična fotomonografija Aliče Zen o našem ustvarjalcu z več eseji izbranih piscev, o čemer je bil govor na študijskih dnevih Draga 2009, ob predstavitvi pa bo njegov jubilej močneje odmeval v širši javnosti.
Sv. Ana v Pevmi
V Pevmi pri Gorici so siovesno praznovali svojo zavetnico sv. Ano. Že 23. julija so predstavili knjigo o znameniti domačinki, prvi slovenski izšolani medicinski sestri Angeli Boš-kin (1885-1977). Knjiga Andreje Korenčan Življenje in delo Angele Boškln je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Poleg avtorice so o njej spregovorili mentorica Irena Keršič Ramšak, predsednik GMD Oskar Simčič in župnik Marjan Markežič, prisoten pa je bil tudi goriški nadškof Dino De Antoni.
Naslednjega dne so predali namenu novo športno središče. Krajani Pevme, Štmavra in Oslavja so nanj čakali skoraj štiri desetletja, za izvedbo načrta pa se je trudil zlasti rajonski svet. Središče so uredili med cerkvijo in osnovno šolo. Igrišče, oder, ki bo primeren tudi za kulturne prireditve in je bil zgrajen z darovi v spomin na Iva Jazbarja, ter slačilnce je blagoslovil goriški nadškof.
GianniSchicchi v Sv. Križu
Združenje za Križ in vaška društva so avgusta priredili 5. Festival morja, tokrat na vrtu Ljudskega doma v Sv. Križu. Mednarodna operna akademija, ki jo v tamkajšnjem Slomškovem domu vodi uveljavljeni domači pevec in pedagog Aleksander Švab, je s svojimi gojenci predstavila Puccinijevo enodejanko Gianni Schicchi.
Umrl je misijonar Jože Časl
V Torontu v Kanadi je 7. julija umri lazarist Jože Časi. Rodil se je 22. septembra 1908 v Radmirju. V duhovnika je bil posvečen v Ljubljani leta 1937. Po dveletnem delu v Kosovski Mitroviči je leta 1939 odpotoval kot misijonar na Kitajsko, kjer je delal do izgona leta 1950. Dve leti je služboval v ZDA, nato je bil do smrti med rojaki v Kanadi: do 1957 v Torontu, 1957-65 kot župnijski upravitelj v Montrealu, nato spet v Torontu, VVinnipegu in spet v Torontu, zadnjih deset let kot gost starostnega doma Lipa.
Veliki šmaren na Repentabru
Versko in kulturno slavje ob velikem šmarnu je na Repentabru letos med drugim obsegalo mašo, ki jo je daroval apostolski administrator v Trstu škof Evgen Ravignani, nastop združenega krajevnega čezmejnega zbora pod vodstvom Loredane Guštin, predstavitev knjige Vilme Purič iz Repna Burjin čas, odprtje sakralne fotografske razstave Stefana Grgiča iz Bazovice in predstavitev brošure in zgoščenke Marijine božje poti od Jadrana do Alp. Gre za sad evropskega projekta, ki ga je koordiniral Sergij Pahor.
Poletni seminar ZCPZ
Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta je letošnji poletni seminar izvedla v dneh od 2. do 8. avgusta v Radencih. Zbor 70 pevk in pevcev sta vadila Tomaž Faganel (sakralna glasba) in Mirko Ferlan (posvetne pesmi), orgelski tečaj pa je vodil Matej Lazar. Udeleženci so za javnost nastopili 7. avgusta, najprej pri maši, nato v dvorani, dneve pa so jim polnili tudi obiski (mednje sta na primer prišla škof iz Murske Sobote msgr. Marijan Turnšek in tržaški škofov vikar msgr. Franc Vončina), srečanja in izleti.
Umrl je glasbenik p. Vendelin Špendov
Na »ameriških Brezjah« v Lemontu pri Chicagu v ZDA je 1. julija umrl frančiškanski duhovnik in uveljavljeni glasbenik p. Vendelin Špendov. Rodil se je kot Franc na Spodnji Dobravi 1. oktobra 1921. Študiral je v Kamniku in Ljubljani. K frančiškanom je bil sprejet leta 1939, ob koncu vojne pa se je umaknil na Koroško. Magisterij iz teologije je dosegel na Antonianu-mu v Rimu, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1947 v lateranski baziliki. Dve leti kasneje je odšel v ZDA. Služboval je zlasti v Lemontu in Chicagu.
Glasbo je študiral v Chicagu in Rimu, kjer je leta 1971 doktoriral na inštitutu Sv. Cecilije. Disertacijo je posvetil orgelski glasbi na Slovenskem. Nekaj let je bil gvardijan v Ljubljani, nato se je vrnil v Lemont. V duhu II. vatikanskega koncila je napisal veliko bogoslužnih glasbenih del. Nekatere njegove pesmi so ponarodele, pisal pa je tudi posvetno glasbo. V Lemontu je več let vodil zbor Slovenska pesem in orglal, dokler mu težka bolezen tega ni preprečila.
Umrl j e prelat Stanko Čegovnik
V Celovcu je 11. julija umrl prelat dr. Stanko Čegovnik. Rodil se je v Mežici 26. oktobra 1926. Študiral je v Mariboru, Celovcu in Rimu, kjer je bil leta 1956 posvečen v duhovnika In kjer je ostal do leta 1961. Nato je opravljal vrsto odgovornih služb na Koroškem. Bil je profesor na slovenski gimnaziji, v letih 1986-92 ravnatelj škofijske realne gimnazije, od leta 1992 škofov vikar za redovnike, cerkveni asistent za slovenske izobražence in kanonik.
Kardinal msgr. Rode 75-letn|k
Kardinal dr. Franc Rode, ki je od leta 2004 prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja v Rimu, je 23. septembra dopolnil 75. leto, ko morajo tudi kardinali, ki vodijo visoke urade Sv. sedeža, ponuditi papežu odpoved. Od sv. očeta je potem odvisno, koliko časa še počaka z zamenjavo. Do 80. leta starosti pa ostaja dr. Rode vsekakor v Vatikanu, ker je tudi član drugih dikasterijev, kot so kongregacije za škofe, za bogoslužje, za kler in za širjenje vere, Papeški svet za kulturo ter razne komisije, pri katerih se sodelovanje konča pri 80. letu.
Umrl je igralec Drago Gorup Dne 15. avgusta je preminil tržaški kulturni delavec in igralec Drago Gorup. Rodil seje 7. novembra 1931 v Sežani, živel pa je na Opčinah. Na tržaških odrih je začel nastopati že leta 1945. Diplomiral je na šoli za igralce pedagoške fakultete v Padovi in veliko nastopal z italijanskimi gledališkimi skupinami v Padovi in Trstu (tudi z uradno obliko imena Carlo Gori). Nato je igral in režiral za društvo Tabor na Opčinah, pomagal številnim društvom in šolam, igral v Slovenskem stalnem gledališču, Primorskem dramskem gledališču in pri Radijskem odru. Napisal je tudi več dramskih del.
Umrl je prof. ^ Bojan Pavletič
V Trstu je 16. julija podlegel hudi bolezni zaslužni tržaški športni organizator, šolnik, časnikar in pisatelj prof. Bojan Pavletič.
Rodil se je 7. junija 1928 v Trstu v učiteljski družini, ki se je kmalu zatekla v Jugoslavijo. Po vojni se je vrnil v Trst, kjer je maturiral na učiteljišču. Diplomiral je na zavodu za telesno vzgojo in bil od leta 1950 do upokojitve profesor telovadbe na slovenskih šolah. Ob tem je pomagal obnavljati slovenski šport, saj je v njem videl sredstvo za zdravo življenje, vzgojo značaja in narodne zavesti. Čeprav je bolj ljubil resno delo kot vidna mesta v ospredju, je bil prvi predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, vsekakor pa med pobudniki Spominskega teka ob dvajsetletnici osvoboditve (STEDO), Slovenskih športnih iger, Športne šole, Dijaških obmejnih srečanj Primorske (DOSP), dolga desetletja navdušen delavec pri osrednjem mestnem društvu Bor, tudi kot ženski odbojkarski trener, in na Stadionu 1. maja. Do leta 1967 je bil sodelavec časnikarskega oddelka Radia Trst A, nato je do leta 1984 urejal športne strani Primorskega dnevnika. Sodeloval je tudi na TV Koper-Capodistria.
Svoje plodno delo na športnem področju je zadnja leta nadgradil z objavo več knjig, ki so dokumentarnim in časnikarskim knjižnim izdajam dodale žlahtno literarno razsežnost. Tako je pisal o povojnem obnavljanju slovenskega šolstva v Trstu (Prarealci), lani pa je prejel nagrado Vstajenje za knjigo Devet velikih jokov, ki popisuje trdo življenje primorskih beguncev med obema vojnama v Jugoslaviji. Sledila je knjiga Vrhovi v megli, nekaj gradiva pa še čaka na objavo.
V

0 boju proti Cerkvi tudi na Sv. Gori
Dokumentarno razstavo Boj proti veri in Cerkvi v letih 1945-1961 zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar so 15. avgusta odprli tudi v frančiškanskem samostanu na Sveti Gori pri Gorici. To je deveta postavitev prikaza nasilja ljudske oblasti nad Cerkvijo. Razstavljeni so dokumenti, predmeti, pričevanja. Izvirno postavitev so obogatili nekateri novi panoji s primorskimi dogodki in osebnostmi.
Umrl je filmski kritik Tullio Kezich
V Rimu, kjer je pretežno živel, je 17. avgusta umrl filmski kritik, dramatik, časnikar in pisatelj Tullio Kezich. Velike zasluge je imel za popularizacijo pisatelja Itala Sveva. Rodil se je 17. septembra 1928 v Trstu. Njegov oče Giovanni, Dalmatinec, je kot odvetnik branil tudi slovenske obtožence na I. in II. tržaškem procesu, kar je dobilo odmev tudi v sinovih spisih.
Simpozij v Sloveniku odpadel
Stepišnikov simpozij, katerega začetek je bil napovedan za 14. september v Sloveniku v Rimu, so prireditelji odpovedali.
Postavlja se tudi vprašanje, ali se bodo rimski simpoziji v dosedanji obliki sploh nadaljevali. Lani je bil v papeškem zavodu že 26. simpozij, ki sta ga priredila Slovenska teološka akademija in Inštitut za zgodovino Cerkve na Teološki fakulteti v Ljubljani. O teoloških vidikih dela in pisanja Primoža Trubarja je pripravilo referate kar 29 strokovnjakov. Letos je izšel, kot vsakokrat od leta 1983 dalje, zbornik z referati, in sicer na 431 straneh v uredništvu dr. Eda Škulja in pod naslovom Primož Trubar.
Izredno delo, ki je bilo opravljeno na rimskih simpozijih, je bilo enakovredno posvečeno tudi primorskim in »zamejskim« cerkvenim osebnostim (Trinko, Sedej, Missia, Mahnič, Karlin, Ukmar, Toroš), protagonistom svetlih (Slomšek, Krek, Jeglič) in težkih obdobij (Rožman, Ehrlich, Vovk). Natisnjenega je bilo tako ogromno gradiva.
Sinji vrh
Mednarodna likovna kolonija Umetniki za Karitas je bila letos jubilejna, in sicer 15. po vrsti. Od 17. do
21.	avgusta je na Sinjem vrhu ustvarjalo deset udeležencev, ob njih so bili gostje in številni prijatelji, ki so kolonijo obiskali za dan ali dva ter ji podarili svoj likovni zapis.
Na dosedanjih 14. likovnih kolonijah je sodelovalo 828 umetnikov. Vsako leto je zastopano tudi zamejstvo. Med letošnjimi udeleženci sta bila tako tudi brata Franko In Edi Žerjal.
Na dan odprtih vrat so prireditelji poskrbeli za kulturni program. O sodelujočih umetnikih je spregovorila Anamarija Stibilj Šajn, o pobudah Karitasa pa Jožica Ličen. Prisotne sta nagovorila še koprski škof msgr. Metod Pirih in ajdovski župan Marjan Poljšak.
Prodajnih razstav je bilo doslej 149, med obiskanimi kraji sta vsakokrat tudi Gorica in Trst. Izkupiček prodanih del bo letos namenjen otrokom, katerih starši so zaradi gospodarske krize izgubili zaposlitev. Geslo letošnje kolonije je bilo namreč: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
Doktorat pri devetdesetih
Profesorica dr. Nadislava (Nada) Laharnar živi v Buenos Airesu v Argentini. Rodila pa se je 6. oktobra 1919 v Grebinju v Avstriji po prvi svetovni vojni preseljenim staršem iz Ponikev-Laz na Tolminskem. Po drugi svetovni vojni je Lahar-narjeva poučevala na slovenski klasični gimnaziji v Gorici. Starejši gimnazijci se je morda spominjajo.
Ko je Italija od Zavezniške vojaške uprave prevzela cono A, ji italijanske oblasti niso hotele dati dovoljenja za stalno bivališče v Gorici in se je zato morala izseliti.
Odšla je v Argentino kot mnogi takratni begunci. V Argentini se je v začetku preživljala kot redi-teljica na neki katoliški šoli, dokler se ni naučila španščine in opravila potrebne tečaje za učbeno usposabljanje. Dolgo let je nato poučevala na tamkajšnjih katoliških šolah s srednjo in višjo univerzitetno stopnjo in obenem aktivno sodelovala pri slovenskih društvih in revijah.
Dr. Nada Laharnar praznuje letos svoj 90. rojstni dan in je še vedno umsko aktivna. Živi čisto sama, ker nima sorodnikov in je odvisna od drugih. Kot dokaz njene umske zmožnosti je doktorat iz filozofije, kulture in jezikoslovja, ki ga je letos dosegla na univerzi Del Salvador v Buenos Airesu.

Msgr. Mazzocato
NOVI VIDEMSKI NADŠKOF
Papež Benedikt XVI. je avgusta za novega videmskega nadškofa imenoval dosedanjega škofa v Trevisu. To je msgr. Andrea Bruno Mazzocato, ki se je rodil 1. septembra 1948 v kraju San Trovaso di Preganziol pri Trevisu. V duhovnika je bil posvečen leta 1972. V letih 1977-2001 je bil profesor dogmatike v Padovi in Trevisu, nato še rektor semenišča, v letih 2000-2004 je bil kot škof na čelu škofije Adria-Rovigo, od leta 2004 pa škofije Treviso.
V	Vidmu bo nasledil nadškofa msgr. Pietra Brolla, ki je decembra dopolnil 75. leto, živ in dejaven pa je tudi še prejšnji nadškof msqr. Alfredo Battisti.
Kogojevi dnevi
30. Mednarodni festival sodobne glasbe Kogojevi dnevi se je začel 28. avgusta v Kanalu ob Soči. Na slovesnosti so spregovorili predsednik slovenske vlade Borut Pahor, akademik Ciril Zlobec in župan Andrej Maffi.
V	Galeriji Rika Debenjaka so ob tej priložnosti odprli razstavi Goriški likovni krog in Slovenski tisk v Gorici (1918-40).
Veronikina nagrada
V Čeiju so 25. avgusta podelili Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji pesniku, pisatelju in esejistu Jožetu Snoju, in sicer za zbirko Kažipoti brezpotij.
Seminar za šolnike
Siovenski šolniki v Italiji so imeli ob začetku šolskega leta 44. jesenski seminar. Na uvodni slovesnosti 2. septembra sta v tržaškem Kulturnem domu spregovorila tudi ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš in za šolstvo dr. Igor Lukšič. Slavnostno predavanje je imela psihologinja Gabi Čačinovič Vogrinčič.
24. LITERARNI FESTIVAL VILENICA Literarni festival Vilenica je v začetku septembra doživel 24. izvedbo. Prireditve so bile v Lipici, Trstu, Ljubljani, Štanjelu in jami Vilenici. Tam so 5. septembra izročili nagrado Vilenica tržaškemu pisatelju In esejistu prof. Claudiu Magrisu. Slavnostni govornik je bil predsednik republike Danilo Türk. Kristal Vilenica je v Štanjelu prejela albanska pesnica Luljeta Lleshanaku, pisateljsko štipendijo pa so naklonili Draganu Davančevlču.
Spomin na p. Bertranda Kotnika
Že 2. februarja je v zgodnjh jutranjih urah v redovni hiši šolskih sester v Velikovcu umrl starosta slovenskih frančiškanov in kulturni delavec p. Bertrand Kotnik. Rodil se je kot Hanzi Kotnik 12. decembra 1913 v Spodnjih Goričah pri Rožeku. Gimnazijo je obiskoval v Celovcu in Italiji, nato je stopil v frančiškanski red in v Ljubljani zaključil študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1936. Kot kaplan je deloval v Ljubljani, Mariboru, Podgorju in Beljaku, po vojni pa več kot 20 let v Lemontu in New Yorku v ZDA. Nato se je vrnil na Koroško in bil hišni duhovnik pri šolskih sestrah v Velikovcu.
Kotnik je bil raziskovalec Baragovega življenja in strokovnjak za koroško narodopisje. Celovška Mohorjeva je izdala 13 zvezkov (1992-2008) njegove Zgodovine hiš južne Koroške.
24. Kraška ohcet
Na letošnji 24. Kraški ohceti v Rep-nu, ki je svoj vrh dosegla v nedeljo,
30. avgusta, sta se vzela domačinka Ivana Škabar in ženin iz bližnje vasi, Dean Furlan iz Zgonika. Obnovili so se priljubljeni običaji in zvrstile številne kulturne in zabavne prireditve.
27. Srečanje treh dežel
27. Srečanje treh dežel, ki ga izmenično prirejajo videmska, ljubljanska in celovška škofija, je bilo letos 29. avgusta v Vidmu. V skladu z značajem srečanja so bili maša in govori večjezični. Pri somaševanju, ki ga je vodil videmski apostolski administrator msgr. Pietro Brollo, so sodelovali štirje slovenski škofje.
100-LETN|CA POLETA BRATOV RUSJAN
Neugodne vremenske napovedi, predvsem pa burja, so okrnile program slovesnosti Vrnitev domov, ki so jo priredili 5. septembra na Rojah pri Gorici, da bi se spomnili 100-letni-ce prvega poleta bratov Rusjan. Replika Ede 5 namreč ni mogla iz Ajdovščine prileteti v Gorico, bila pa je tam na ogled.
V hangarju so postavili tudi dve razstavi. Fotografije o snemanju filma Leteča brata Rusjan je zbral štan-dreški rajonski svet, štirijezično dokumentarno razstavo o Rusjanih pa je pripravilo Združenje slovenskih športnih društev v Italiji.
Med prireditvijo so ob vhodu na letališče odkrili spomenik bratoma Rusjan, za katerega so poskrbeli udeleženci mladinske kiparske kolonije Skultura, ki je poleti že četrto leto zapored potekala v Štandrežu. Teden dni je 14 mladih umetnikov z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in Visoke šole mozaikov iz Spllimber-ga delalo pod mentorstvom Jurija Smoleta in Stefana Jusa.
Letošnji Mittelfest
S	plesnim dogodkom z naslovom Zvezde nove Evrope je 26. julija padel zastor nad 18. Mittelfestom, ki je na čedajske ulice, trge, v cerkve in kulturna središča privabil glasbenike, igralce in umetnike od vsepovsod, tudi iz Slovenije. Na ogled sta bili na primer predstavi Nižina neba, delo Nebojše Popa Tasiča v režiji Jerneja Lorencija v koprodukciji Mittelfesta In Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane, ter Medejin krik mariborske skupine Inner World Theatre v slovensko-črnogorsko-hrvaški koprodukciji.
Rdeča nit, ki je povezovala srečanja, je bil spomin na 20-letnico padca berlinskega zidu. Pri pogovorih s protagonisti tistega časa, ki so razmišljali ne le o preteklosti, temveč predvsem o sedanjosti naše celine, sta sodelovala tudi poljski voditelj Lech Walesa in slovenski diplomat Jože Šušmelj.
Umrla je psihiatrinja Bazilija Pregelj
Prva slovenska pedopslhiatrinja prof. dr. Bazilija Pregelj je 14. avgusta umrla. Rodila se je 9. februarja 1920 v Kranju v družini pisatelja Ivana Preglja. Bila je soustvarjalka psihoterapevtske dejavnosti v Sloveniji in psihiatričnega dispanzerja v Ljubljani ter upokojena izredna profesorica katedre za psihiatrijo na Medicinski fakulteti. Napisala je več strokovnih knjig in razprav ter dragocene spomine Moj oče (1983).
Romanje treh Sloveni j
Na Sv. Višarjah je bilo 2. avgusta že 21. Romanje treh Slo-venij, ki ga zdaj prirejata Rafaelova družba in Zveza evropskih izseljenskih duhovnikov. Predavanje Kje so meje? je za pisano množico udeležencev imel etnolog in sociolog Silvester Gabršček. Somaševanje v Marijinem svetišču je vodil koprski pomožni škof Jurij Bizjak.
Od 30. julija do 2. avgusta so bili na sporedu tudi 2. Višarski dnevi mladih Moje korenine.
Bazovica 2009
Osrednja prireditev ob 79-letnici ustrelitve bazoviških junakov je bila
6.	septembra pred spomenikom na bazovski gmajni. Slavnostna govornika sta bila rezijanska kulturna delavka Luigla Negro in pripadnik italijanske manjšine v Sloveniji Franco Juri. Spregovorila sta še slovenska obrambna ministrica Ljubica Jelušič in pa Milan Pahor v Imenu prirediteljev.
Po večerni maši zadušnici v Bazovici je podala svoje razmišljanje glasbenica Tamara Ražem.
Letos sta spregovorila še dober-dobski župan Paolo Vižintin na slovesnosti pred spomenikom v Kranju in nečak enega izmed junakov, Matjaž Bidovec, pred grobnico pri Sv. Ani v Trstu.
V	bazovski cerkvi je bil 10. septembra na sporedu še koncert. Pevci zborov Igo Gruden in Lipa so pod vodstvom Tamare Ražem med drugim izvedli Slovensko sv. mašo, ki jo je v spomin na ustreljene junake, svoje nekdanje učence, leta 1931 komponiral Fran Venturini.
61. Marijanski shod
Na Opčinah je bil 13. septembra 61. Marijanski shod s procesijo po vasi in somaševanjem, ki gaje vodil apostolski administrator škof msgr. Evgen Ravignani. Osrednja misel je bila posvečena letu duhovništva.
Boris Pahor 96-letnik
Tržaški pisatelj prof. Boris Pahor je 26. avgusta dočakal 96. rojstni dan sredi dela, načrtov in priznanj.
Cankarjeva založba in Mladinska knjiga sta mu izdali Izbrana dela v petih knjigah.
V	okviru Vilenice so 3. septembra pripravili odmeven razgovor med tržaškima pisateljema Borisom Pahorjem in Claudiom Magrisom, ki ga je v muzeju Revoltella v Trstu vodil Drago Jančar. V Ljubljani pa so predstavili prevod Spopada s pomladjo v angleščino (A Difficult Spring), ki gaje oskrbela Eriča Johnson Debeljak, izdalo pa gaje Društvo slovenskih pisateljev.
V	Beogradu so 16. septembra predstavili srbski prevod Nekropole, ki je izšel pri založbi Klett. Ob avtorju sta bila prisotna tudi slovenska ministrica za kulturo Majda Širca In njen srbski kolega Nebojša Bradic.
KNJIGE
Ur. Marija Pirjevec Ualtra anima di Trieste
Saggi, racconti, testimonianze, poesie Trst, Mladika, 2008
Pred kratkim je tržaška založba Mladika opravila pomemben kulturni podvig, saj je izdala obsežno knjigo z naslovom Ualtra anima di Trieste. Saggi, racconti, testimonianze, poesie oz. Druga duša Trsta. Eseji, pripovedi, pričevanja, pesmi. Knjigo je uredila Marija Pirjevec, znana raziskovalka slovenske tržaške in sploh širše književnosti in kulture: pred časom je že uredila ravno tako obsežno Tržaško knjigo, ki je sodila v širši projekt Slovenske matice o knjigah, posvečenih raznim slovenskim mestom, po vzoru Ljubljanske knjige ali Celjske knjige.
Ob upoštevanju bogatega gradiva v Tržaški knjigi se je porodila zamisel, da bi publikacijo ponudili tudi italijanskim bralcem, seveda v italijanskem prevodu. Vendar tako obsežne in tematsko bogate knjige se redkokdaj enostavno prevedejo: treba je namreč upoštevati novega bralca, njegovo predznanje in občutljivost. In tako se lahko zgodi, da besedilo, ki se v zavesti slovenskega bralca uvršča v konkretno vedenje o prostoru in času njegovega nastanka, je premalo povedno za italijanskega bralca. Marija Pirjevec je morala zato na novo premisliti celo knjigo, izbrati primerna besedila, se tudi odločiti za popolnoma nove odlomke in stopiti v stik s prevajalci. Tako lahko danes sežemo po dveh publikacijah, in sicer Tržaški knjigi in enako obsežni Ualtra anima di Trieste, ne da bi ju mogli smatrati za popolni dvojčici.
Marija Pirjevec se je odločila za kronološki pregled slovenskega življenja in kulture na Tržaškem in je v ta
namen izbrala besedila poklicnih pesnikov in pisateljev, ob njih pa še za misli zgodovinarjev in družbeno-politič-nih delavcev. Vsa ta dela naj bi torej ustvarila tisti kaleidoskop slovenske tržaške biti, ki je lepemu delu drugega Trsta popolnoma nepoznan. Mnogi se namreč zaustavljajo le ob italijanskem Trstu in kvečjemu priznavajo domovinsko pravico v mestu, med neitalijanski-mi kulturniki, le Joyceu ali Stendhalu; da pa bi upoštevali tudi Trubarja ali Bartola je mnogokrat pretežko: včasih je za to krivo nepoznavanje slovenske kulture, zgodovine, sploh prisotnosti v Trstu, zato je podvig Marije Pirjevec toliko bolj dobrodošel.
Urednica se je odločila za uvodni esej o zgodovini slovenske prisotnosti v Trstu in je kot začetek njene kulturne ozaveščenosti izbrala lik Primoža Trubarja, ki je v 16. stoletju študiral tukaj in je ob škofu Bonomu poglabljal verske resnice tudi v slovenskem jeziku, ki ga je takrat poznal lep del tržaškega prebivalstva. Nato se v spremnem eseju omenjajo menih Alasia da Sommaripa, plemiška pisma družin Coraduzzi-Marenzi, pridigar Janez Svetokriški, Žiga Zois, Josip Godina Verdelski, Matevž Ravnikar in drugi, vse do današnjih dni. Gre za zanimiv prerez skozi čas, kjer se omenjajo posamezniki, ki so bili rojeni tukaj ali so imeli kaj stikov s Trstom. Pogosto se namreč dogaja, da se oris slovenske prisotnosti in kulture v Trstu najraje začenja s pomladjo narodov leta 1848 in se s tem zanemarijo starejša obdobja.
Uvodnemu eseju Marije Pirjevec sledijo štirje razdelki: prvi obsega avtorje, ki so živeli v 19. stoletju ali na začetku 20. stoletja; med temi je esej o Trubarju, nato odlomki iz del npr. Josipa Godine Verdelskega, Zofke Kvedrove, Vladimirja Bartola in Marije Mi-jot. Drugo poglavje nam predstavlja obdobje fašističnega dvajsetletja z besedili Josipa Vilfana, Borisa Pahorja, Stanka Vuka ter Ljubke Šorli in Jakoba Ukmarja, da omenim le nekatere. V naslednjem razdelku zasledimo kultur-
ne ustvarjalce in družbeno-prosvetne delavce, ki so se predstavili v javnosti v desetletjih po drugi svetovni vojni: med temi so Alojz Rebula, Ace Mermolja, Boris Pangerc, Jurij Paljk ter Irena Žerjal, Majda Artač Sturman in Alenka Rebula Tuta. Zadnje poglavje je najkrajše, namenjeno pa je mislim o sobivanju med slovensko in italijansko narodno skupnostjo: tu zasledimo Darka Bratino, Alojza Rebulo, Aleša Lokarja, Jožeta Pirjevca, Ivana Verča, Pavla Fondo in Mirana Košuto; prav s Košuto se zaključuje knjiga Ualtra anima di Trieste in to na neobičajen način, saj gre za spomin na sarajevskega kulturnika Dževada Karahasana, ki o multikulturni in strpni Bosni meni - in to po veliki moriji -, da se mora šele uresničiti v bližnji bodočnosti. Ravno tako, zaključuje Košuta, se mora šele uresničiti tudi odprti in multikulturni Trst.
Že ta hiter pregled vsebine in avtorjev potrjuje, daje Ualtra anima di Trieste zelo bogata knjiga, kjer se prepletajo misli, pričevanja in slovenska kulturna ustvarjalnost tega prostora. Knjiga je zanimiva tudi za slovenskega bralca, ki lahko v njej zasledi marsikateri manj znani odlomek ali misel, ki se obravnavata iz posebnega zornega kota: med zanimivejše prispevke prav gotovo sodijo pretresljivo pričevanje Ljubke Šorli o mučenju v zloglasni Villi Triste, slovita pridiga Jakoba Ukmarja o sobivanju med narodi in razmišljanje Antona Trstenjaka o bogastvu, ki ga primorski Slovenci in Tržačani predstavljajo za celoten slovenski narod. Seveda sem izpostavila samo nekatere prispevke, in še te po strogo osebni izbiri, v publikaciji pa je še veliko zanimivega gradiva.
Ob koncu knjige Ualtra anima di Trieste zasledimo še pomembnejše biobibliografske podatke o posameznih avtorjih in navedbo 32 prevajalcev, katerih prevode je pregledala Martina Clerici. Sklep celote predstavlja kratek seznam nekaterih toponimov v slovenskem in italijanskem jeziku, knjigo pa dopolnjujejo slike večine avtorjev.
Marija Pirjevec je s to publikacijo opravila pomembno delo: kot je sama zapisala ob koncu uvodnega eseja, je namreč lažje sprejemati velike zunanje spremembe, kot da bi odprli vrata sosedu in s tem premostili vsako psihološko zapreko pri sprejemanju »drugačnosti«; vendar le tako bo mogoče uresničiti skupen dom, kjer ne bo podnajemnikov ali drugorazrednih stanovalcev.
Neva Zaghet
Brazde s Trmuna
Izdajatelj letnega zbornika Brazde s Trmuna je Študijski krožek Beseda slovenske Istre in letos se lahko pohvali že s svojim dvanajstim letnikom. Zunanja oblika in koncept ostajata več ali manj vseskozi ista in izdajata dvoje že na prvi pogled opaznih značilnosti: ljubiteljsko zavzetost, ki osredinja vsebino na zanimanje in raziskovanje slovenske Istre in Istranov, tudi tistih, razseljenih širše navzdol ob obali Jadrana tja do Dubrovnika. Drugo, ne manj navdušeno pa je zavzemanje za oživljanje etnografske ali ožje folklorne dediščine in jezikovnih prvin istrščine, katere korenine in včasih že relikte člani krožka iščejo ter oživljajo še ohranjene domače izraze in rečenice oziroma rekla, vtkana v zgodbe ljudskih ali poljudnih pripovedovalcev. Ob vsem tem ljubiteljstvu in zagnanosti pa je seveda ostalo od nabranega na rešetu, se pravi strokovno ali celo znanstveno uporabnega in dragocenega manj, kot bi človek ob tej vnemi pričakoval. Oglejmo si torej kvalitete in pomanjkljivosti tega almanaha malce pobliže.
Ljubezen do Istre in vsega pristno in značilno istrskega je po svoje očarljiva, da ne rečem ob prizadevnosti avtorjev kar ganljiva, a hkrati tudi rada zanese v eno ali drugo skrajnost: po eni strani je preveč razsipanja s podrobnostmi, ki se pri posameznih avtorjih podvajajo. (Recimo pri osrednji temi številke - poročnih običajih - je razumljivo, da se na razmeroma prostorsko omejenem teritoriju šege ne razlikujejo toliko, da bi jih bilo treba vsakič znova nadrobno popisovati, ampak bi jih veljalo enkrat temeljito opisati, drugod pa strniti ali poudariti le tisto, kar loči en običaj od drugega.) Druga nevarnost je v preveliki zaljubljenosti v istrske narečne značilnosti. Ni vse zlato, kar se sveti! Kar v osred-
nji Istri zveni domačinu kot slikovita, avtohtona istrska beseda ali poimenovanje predmetov, favne in flore itd., nam na tržaškem in goriškem Krasu učinkuje kot - v šoli in v medijih - preganjana navlaka iz italijanščine ali iz tržaškega narečja, ki naj bi se je raje otresli. Vmes res najdemo kako desetino izrazov, ki bi jih bilo vredno ohraniti in so živi še tudi na našem podeželju ter so zares sočni in naj se ohranijo. Ob obilju in nepotrebnosti večine drugega izrazja bi bilo treba napisati posebno študijo ali vsaj vrsto člankov, takšnih, kot jih sijajno pripravlja s svojimi kolumnami prof. Dio-mira Fabjan Bajc. Nekaj piscev v tej številki Brazd vpleta te tipične izraze v svoje sestavke z okusom in pravo mero. Nekatere pa je zaneslo v pretiravanje, posebno tiste, ki se obenem preizkušajo kot pesniki ali pisatelji. Ponekod mrgoli popačenk iz italijanščine ali narečne tržaščine, ko da naj bi bilo takšno izražanje nekaj imenitnega, v resnici pa je za slovensko uho mučno: kakor da bi gojili ohlapno površnost in čimbolj težili k poseganju po vnašanju pogovorne tržaščine v jezik našega vsakdana. Posebno pisci strokovnih člankov ali »literati« naj bi se držali pravila, ali pišem v pristnem narečju - s čim manj posegi po italijanščini - ali pa pišem v knjižni slovenščini. Če pa me mika narečje, naj bo izraz avtohtono naš!
Ob teh kritičnih pripombah je seveda v tej številki zbornika marsikaj dragocenega: zbrano bogastvo poročnih običajev v Istri, domiselna srečanja in pogovori z Istrani, razseljenimi v mestih oz. pokrajinah ob Jadranskem morju, denimo v Pulju, Dubrovniku, Splitu itd. Urednici ge. Nadji Rojac je treba čestitati, da vselej najde novo in zanimivo osrednjo temo in skrbno zbere karseda različne sodelavce. Manj sreče ima pri skromni beri literatov. Ni jih sicer premalo, a razen kakega posameznika (predvsem seveda Bert Pribac in Edelman Jurinčič, že znana umetnika) in kak redek talent. Seveda, pesnikov in pisateljev, zares nadarjenih, se ne rodi veliko, tako nam ostajajo pisci, največkrat verzifi-katorji. Držijo se klasičnih pesniških oblik, rime, ritma, kitice, pri tem pa je dobro, če si podprt tudi z razgledanostjo po klasični in sodobni pesniški beri! In seveda ti je potrebna tudi »božja iskrica« talenta. Tega opazimo
pri omenjenih dveh piscih in še pri redko katerem. Za nekatere bi bilo bolje, da bi prelili svojo misel ali čustvo kar v prozno pripoved. Prozaisti pa spet grešijo s pretiranim ali celo preko vsake mere potenciranim vnašanjem izrazja iz popačene italijanske tržaščine. Urednici svetujem, da piscem v prihodnje svetuje raje strokovne članke ali čisto literaturo: zlasti več proze in zgodb, brez šarjenja z narečjem, posebno če ni pristno in zares ljudsko in naše.
Glede opreme bi morda lahko pritegnili še kakega slikarja ali ilustratorja. To številko je z laviranimi risbami opremil Darij Novak. Prilega se s svojim domačijskim navdihom vsebini in tudi glavni temi. Morda pa bi zbornik prihodnjič popestrili s kakim drugim tipom ilustriranja, malo osvežili številko s kakim novim slogom in imenom in morda s kakim pokrajinskim motivom.
Zbornik nam pove veliko o Istri in njenih ljudeh, živ je in pisan, bogat in poučen. Upam, da ne bo s svojimi 500 izvodi krožil samo po Istri, ampak si nujno našel pot v osrednje slovenske pokrajine in v Trst, saj bo le tam odpiral nova obzorja in prikazal Istro v njeni svojskosti.
Najsrečnejša pa bi bila, ko bi se v Brazdah pojavilo novo istrsko literarno ime močnega talenta. Zakaj spominjam se, da mi nobena razprava ne članek ne poezija nista tako močno in prepričljivo približala Istre, da mi je še zdaj živo v očeh in srcu, kot so to storile knjige dveh pisateljev: Milana Lipovca in Marjana Tomšiča. Ta Istra bo ostala večna.
Naj na koncu naštejem avtorje te številke Brazd s Trmuna (kraj izdaje je naveden skromno: Slovenska Istra, december 2007, razdelki so poimenovani - po uvodu - Ljubo doma, kdor ga ima, Dali ji bomo, dali ji bomo, naši novici, prstan zlat, Spletam si šop iz ivanjščic in grebenuš. - Kot je razvidno, je prvi del posvečen obiskom pri Istranih v hrvaškem Primorju, drugi poročnim običajem, tretji pa so posebne pripovedi o doživljajih pri poročnih slavjih. Zadnji razdelek pa navaja sponzorje, ki pa so le trije: privatno podjetje, Mestna občina Koper, Ministrstvo za šolstvo in šport ter še ena, verjetno privatna institucija, označena s črkami KD-SJ. Zdi se, da je najbrž kar krepko segel v žep Študijski krožek sam, v katerem najbrž sodelavci,
vsaj kot sklepamo iz nekaj imen, ne presegajo prstov obeh rok po svojem številu. Torej: veliko dobrega z veliko truda in primernimi stroški. Na dobiček torej ni računati, vsekakor pa upamo na močan učinek, zaradi katerega se bo trud avtorjem poplačal v nematerialni obliki.
Vseh sodelavcev zbornika ne moremo našteti, naj navedem poleg urednice, nekdanje in delno sedanje sodelavke Radia Trst, Nadje Rojac, še naj-plodovitejše pisce, posebej strokovne: Marta Košuta in Ljuba Smotlak iz Trsta ter z več članki Ivan Novak, Danila Tuljak Bandi, Marija Andrejašič Koren, Viktorija Pucar Štromar, Konstantin Radoslav - Košte, itd.
Zora Tavčar
Planinsko založništvo
Slovenci smo planinski narod. Vsak drugi Slovenec občasno odhaja v gore. Prav vsi Slovenci pa smo zaljubljeni v naše gore, ki so prav gotovo med najlepšimi na svetu. Uradnih članov Planinskih društev je bilo pred nekaj leti več kot 100.000. Več članov so vključevala le Gasilska društva.
Pred desetletji smo poznali planinske založbe in tiste, ki take literature niso izdajale. Dandanes pa lahko najdemo planinsko literaturo, eno knjigo ali več, že skoraj pri vsaki založbi. Mnogi avtorji so svoja dela izdali tudi v samozaložbi.
Med planinske založbe se je uvrstila tudi založba Sanje iz Ljubljane. V
letu 2008 so izdali knjigo slovenskega zamejca, priznanega alpinista, pisatelja in novinarja Radia Trst, Dušana Jelinčiča z naslovom Umor pod K2. Prva izdaja te knjige je izšla leta 2000 pri založbi Lipa v Kopru.
Knjiga je prva slovenska prava alpinistična kriminalka. V romanu se zgodba najprej odvija v švicarskih gorah z Eigerjem na čelu, nato pa v Himalaji. Nastopajoči so alpinisti z vseh koncev sveta in ne nazadnje tudi spremljevalni šerpe. Nova izdaja pa je deloma spremenjena in dopolnjena.
V letošnjem letu pa so izdali še drugo žepno izdajo istega avtorja z naslovom Biseri pod snegom. Prva izdaja te knjige je izšla leta 2000 pri založbi Obzorja v Mariboru. V njej avtor opisuje štiričlansko mednarodno alpinistično odpravo na Everest, ki jo je leta 1990 organiziralo Slovensko planinsko društvo Trst. Jelinčiča zanima tisto, kar je novo; novo pa je tisto, kar se spreminja; edino kar se spreminja, pa je človeška duša. Opis himalajske odprave je opisovanje ljudi, ki živijo in delujejo v Izredno težkih razmerah. Jelinčičevo pisanje v tej knjigi nas spominja na planinske spise legendarnega slovenskega alpinista in filozofa Klementa Juga.
Ista založba pa je v letošnjem letu izdala tudi knjigo Ožarjeni kamen drugega velikega slovenskega alpinista Frančka Kneza. Besedilo nas popelje po nenavadni in osupljivi poti neznanega sveta, na katerih ne manjka drznih pogledov v vrtoglave prepade in obzorja, ki jih pred vsakogar postavlja ne le pot v višave, ampak v življenju nasploh. Avtorju je pogosto zgodba pomembnejša od začrtane poti same. V knjigi je več celostranskih nenavadnih in zanimivih fotografij.
Ciril Velkovrh
Mojca Luštrek
Gora je moja muza
Komenda, samozaložba, 2009
Pesni že skoraj vsak. Gospa Mojca Luštrek pa ni ena od mnogih, ampak je nekaj posebnega, vsaj za mene.
Tako kot ona, hodim tudi sam rad v hribe. Več je skal, več je strmine, lepše mi je. Če je prestrmo, pa me morajo navezati, čeprav fizično delo opravim sam. Še težje, pravzaprav nemogoče, pa mi je zapisati verz, ki bi se rimali, ki bi se rimali tako lepo, kot pri gospe Mojci.
V pesniški zbirki z naslovom Gora je moja muza, ki jo je avtorica Izdala v samozaložbi, je zapisala vse svoje misli, doživetja, občutenja na planinskih poteh, vse svoje želje in načrte, ki jih je kovala v dolini za pot v gore. Spominja se razgledov z gorskih vrhov, občuduje jutranjo zoro in večerno zarjo, opozarja na hlad in toplino kamnitih sten ter občuduje gosko cvetje. Spominja se izletov na nekatere gorske vršace, kot so Storžič, Stenar, Matajur, Krn, Kobariški Stol ter na sprehode po Smrekovcu in Pohorju ter drugod.
Opeva prijateljstvo med ljudmi in z gorami ter nas spominja na nevarnosti v gorah. Objavila je tudi pesem, posvečeno
Pavletu Kozjeku
Ledeni stolp hladno molči, le včasih v drobu mu zastoka, ko sredi zvezdnate noči zlovešče mrzli piš zajoka.
Nanesel veter je opast, da Izpod belega oboka, ne vidi se globoka past, pod njim potuhnjena razpoka.
V globino zdrsnil je korak, za njim ni ne sledi ne zvoka. Pomnik edini je serak, in hrepenenje, oporoka.
Na koncu knjige je še objavila svoj (ne Franceta Prešerna) Sonetni venec, v katerem je še enkrat združila vse misli iz celotne knjige. Tudi večina drugih pesmi je zapisanih v sonetni obliki, kar bralcu, vsaj meni, vzbudi praznično vzdušje, združeno z glasbo in lepoto.
Ciril Velkovrh
Mojca Luštrek
muza
RAZSTAVE
Na Dunaju o slikarski
STVARNOSTI FANTASTIKE
Franceta Miheliča
V	slovenskem kulturnem centru Korotan na Dunaju so 18. novembra 2008 odprli razstavo izbranih del priznanega slovenskega slikarja Franceta Miheliča, istočasno pa so tudi predstavili obširno monografijo France Mihelič - Stvarnost fantastike, ki jo je nedavno izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani in založila Mohorjeva družba v Celovcu.
V	reprezentativno oblikovani knjigi velikega formata je poleg obširnega in preglednega natisa Miheličevih slik v različnih tehnikah, črno-belih ali barvnih jedkanicah, lesorezih, tuših, akrilu na platnu objavljena tudi obširna v slovenščini in nemščini natisnjena študija znanega slovenskega umetnostnega zgodovinarja Lojzeta Gostiše o Miheličevi »stvarnosti fantastike«.
Gostiša se zna poglobljeno in preudarno približati notranji dinamiki Miheličeve umetnosti, na prepričljiv način razčleni strukturo Miheličevih likovnih del in jih preudarno postavi v kontekst svetovnega oziroma vseevropskega slikarskega dogajanja. Subtilno išče notranje vzgibe Miheličeve umetnosti, ki jih odkrije že v slikarjevem zgodnjem otroštvu oziroma, kot poudari »v nerazložljivem strahu otroka, ki je ob večerih poslušal zgodbe o vedomcih, veščah in čarovnicah, o mrtvaški uri in krvavem stegnu.« Toda Gostiša takoj zatem zapiše, da je druga svetovna vojna ta umetnikov prvinski strah iz otroških let »spremenila v realno ogroženost v partizanskem Rogu...«
Pravi in samosvoj izraz za svojo umetnost je Mihelič našel po letu
1950, ki ga je preživel v Parizu, kjer se je seznanil z dosežki tedaj aktualnega nadrealizma. Gostiša zato postavi osrednji Miheličev slikarski doprinos na ploskev svetovnega surrealizma, vendar istočasno poudari slikarjevo drugačnost in njegovo slovensko posebnost v primerjavi s Salvadorjem Dalijem, Maxom Ernstom ali Yvesom Tangyjem. Med drugim citira mnenje francoskega umetnostnozgodovinskega publicista Marcela Briona, ki je v Miheličevem slikarstvu odkril »enega od najoriginalnejših in najavtentičnej-ših aspektov sodobne umetnosti.«
V zvezi s tem je posebno zanimiva Miheličeva izjava iz leta 1977, v kateri je med drugim omenil, da je nanj »prvotno vplivala predvsem narava: skrivnostni gozdovi, njihov bogati, nevidni svet. Z njim sem prijateljeval - najraje z žuželkami, ki so bile moje edine igrače. Ta svet je nekatere zavedel v biologijo, mene pa v risbo. Skrivnostnim silam gozdov dodajam zdaj zgodbe, ki sem jih še kot otrok poslušal v domači hiši...«
Miheličev opus tematsko ni posebno razvejan. Po fazi ekspresivno folklorne motivike se je v prvih povojnih letih pod vplivom vojnih grozot usmeril v oblikovanje temačnih balad z zveri-ženimi in okleščenimi drevesi, razrušenimi ali požganimi hišami in osmojenimi dimniki. Toda razmeroma hitro je prešel v upodabljanje čudnih človeških likov z maskami na glavi in v drevesne rogovile in veje s spreminjajočimi udi oziroma telesi. Na izredno minuciozen poetičen način in s smislom za detajl oblikuje Mihelič svoje groteskne figure, ki se v prostoru slike razvrščajo v posebna prispodobno učinkujoča sporočila. Alegoričnost Miheličevih likovnih umetnin velikokrat dodatno podčrtajo naslovi posameznih slik: Pogreb iluzij, Roka mrtve matere, Goreči demon, Konj, himera in smrt, Muzikanti nad razvalinami, Gluha loža, Mrtvi gozd, Maske nad vasjo in podobno. Zanimivo je tudi Miheličevo kontinuirano upodabljanje kurentov, ki so v svojih posebnostih realen motiv iz arhaične preteklosti, ki pa se pri Miheliču razrašča v fantastične nadrealne razsežnosti skrivnostno doživetega življenja.
Na odprtju razstave Miheličevih slik v dunajskem Ko-
rotanu je poleg umetnostnega zgodovinarja Lojzeta Gostiše spregovoril tudi predsednik znanega dunajskega Kun-stlerhausa - Hiše umetnikov - profesor Joachim Lothar Gartner, ki je v svojem nagovoru poudaril, daje Mihelič s svojo močno in samosvojo umetniško osebnostjo kljuboval dominanci abstraktnih, ki so po letu 1945 večinoma vladali in odločali v sceni: »Ni se namreč prepustil vrtincu avantgardističnih programov in konceptov ter njihovim diktatom in zapovedim«. Gartner je med drugim omenil, da so »Miheličeve vizionarne slike in upodobitve izraz umetnikovih notranjih monologov in sanj in rezultat romantičnega, deloma melanholično glasbenega vzdušja. So razpoloženjske slike, označene z bio-morfnim, vegetativno razraščajočim se surrealizmom, nočne gozdne scene, naseljene z letečimi demoni in skrivnostnimi gozdnimi bitji, ki nas vlečejo v svoj čar.«
Na razsežnosti Miheličevega slikarstva še posebej opozarja obširna monografija, ki je nedavno izšla pri celovški Mohorjevi založbi. Zares imenitno publikacijo na najboljšem papirju in s številnimi barvnimi in črnobelimi reprodukcijami Miheličevih del je skrbno natisnila tiskarna MKT PRINT v Ljubljani. Knjigo, ki obsega okrog 200 strani in stane v prosti prodaji 49 evrov, je na dunajski prireditvi še posebej predstavil dolgoletni direktor celovške Mohorjeve založbe dipl. ing. Franc Kattnig.
Skoraj istočasno s predstavitvijo knjige o Miheličevem slikarstvu v dunajskem Korotanu so v Slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju predstavili nemško publikacijo celovškega profesorja Vladimirja VVakouniga o dvojezičnem šolstvu na Koroškem. Knjigo je pod naslovom Der heimliche Lehrplan der Minderheitenbildung (Skrivni načrt manjšinskega izobraževanja) izdala založba Drava v Celovcu. Vladimir VVakounig v svoji knjigi priporoča nov koncept izobraževanja, v katerem naj bo učenje jezikov usmerjeno v solidarnostno večjezično prihodnost in na ta način demitologizi-rano. Predstavitev VVakounigove knjige in razgovor o njeni tematiki je v Slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju pripravila Izobraževalna delavnica avstrijskega gibanja Zelenih v povezavi z Iniciativo manjšin in celovško založbo Drava.
Lev Detela
novice knjižnice dušana Černeta 88
Poročilo o delu knjižnice v letu 2008
V letu 2008 je bilo delovanje Knjižnice Dušana Černeta v Trstu zelo pestro in razgibano. V preteklem letu smo izdali dve zelo odmevni publikaciji, ki sta bili deležni zelo lepega sprejema in veliko pohval. V začetku leta 2008 je pri založbi Mladika izšla publikacija Slovenska bibliografija za Kanado 1832-2007, ki jo je sestavil vodja knjižnice Marjan Pertot. Konec leta 2008 pa je v sozaložništvu Mladike, Slovenskega gledališkega muzeja iz Ljubljane in Knjižnice Dušana Černeta Izšla zajetna knjiga, ki jo je prav tako sestavil Marjan Pertot, z naslovom Slovensko gledališče v Argentini 1948-2008. Publikacija, ki obsega 500 strani velikega formata, je Izšla v prestižni zbirki Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, ki jo že vrsto let Izdaja Gledališki muzej v Ljubljani. To je že druga publikacija, ki je bila uvrščena v prestižno zbirko. Pred leti je bila namreč objavljena knjiga, ki jo je sestavil Marjan Pertot, V domovini Jake Štoke, ki podrobno opisuje dramsko delovanje na Proseku In Kontove-lu. Tudi ta publikacija je bila zelo dobro sprejeta, saj je izšla v 500 izvodih, ki so v glavnem že razprodani.
V pripravi sta še dve knjižni Izdaji. Prva je zbornik gledališkega delovanja predvojnih slovenskih emigrantov v Argentini. Tl slovenski prišleki v novo oddaljeno deželo so bili predvsem Primorci (Tržačani, Goričani, prebivalci Brd, Vipavske doline, Istre), ki so zapustili svoje domačije in fašistično Italijo, v kateri se ni dalo živeti ne materialno ne politično. Zanimivo pri vsem tem je, da je takratna oblast z velikim veseljem izdajala vizume za izselitev slovenskega prebivalstva v Južno Ameriko, predvsem v Argentino. Tudi ta publikacija bo zelo zanimiva, saj nam bo podrobno predstavila veliko podatkov o dramskem življenju slovenskih kulturnih entuziastov. Poleg pregleda dramskega delovanja Primorcev bo tudi podroben opis gledališkega ustvarjanja drugih slovenskih izseljencev (Prekmurcev, Dolenjcev, Štajercev In prebivalcev drugih slovenskih dežel).
Kot druga publikacija je v pripravi bibliografski popis slovenskega tiska, ki so ga in ki ga še izdajajo slovenske župnije v Nemčiji. Tudi to delo bo zelo zanimivo, ker bo podrobno prikazalo življenj-
sko moč, ki jo še vedno imajo Slovenci v tem delu Evrope.
Inventarizacija
V	letu 2008 smo v Knjižnici Dušana Černeta inventarizirali 400 knjižnih enot - knjig, brošur in periodičnega tiska, tako da je bilo konec leta in-ventarlzlranih 13.400 knjižnih enot.
Po večletnem odlašanju smo leta 2008 sklenili, da je nujno, da inventariziramo in strokovno uredimo droben tisk, ki se je nabral v teh letih našega delovanja. Inventarizacijo drobnega tiska smo pričeli že leta 1991, ko smo inventarizirali le tisk zdomskih Slovencev. V naslednjih letih smo inventarizirali droben tisk, ki smo ga uporabili pri pripravi raznih slovenskih bibliografskih popisov. Tega se je vsa ta leta toliko nabralo, da smo se odločili inventarlziratl ves zdomski tisk, ga uredili po državah, v katerih je Izhajal, in tudi po ustanovah, ki so ga Izdajale. Tako smo v prejšnjem letu Inventarizirali 1.592 enot drobnega tiska. Vsega ln-ventarizlranega drobnega tiska pa je 2.812 enot.
Katalogizacija
Tudi v letu 2008 smo posvetili veliko pozornost katalogizlranju knjig in perodlčnega tiska. V centralni katalog je bilo vloženih 240 knjižnih listkov, v katalog slovenskega zdomskega tiska pa 106 knjižnih listkov. V glavnem je sedaj 11.006 listkov, v zdomskem pa 3.299.
Izpopolnjevanje knjižnega gradiva
Kot vsako leto smo tudi v preteklem letu posvetili veliko skrbi izpopolnjevanju knjižnega gradiva. Tako smo tudi fotokopirali nekaj zdomskega tiska, ki ga nismo še Imeli. Prejeli smo tudi precej knjižnih darov, ki so nam jih poklonili naši zvesti prijatelji In dobrotniki. Največjo skrb pa vlagamo v zbiranje slovenskega zdomskega tiska, ki je naša prioritetna naloga.
Vezava
Veliko skrb posvečamo tudi vezavi, predvsem periodičnega tiska, ki ga naši čltatelji uporabljajo pri svojih raziskavah. Vezali smo tudi nekaj starih knjižnih Izdaj, ki so bile v zelo slabem stanju.
Izposoja
V	preteklem letu je bilo izposojenih 128 letnikov raznih časopisov In drugih periodičnih Izdaj. Izposojenih je bilo 58 knjižnih Izdaj.
za smeh in dobro voljo
Policist ponoči ustavi voznika, ki z avtom močno vijuga po cesti: »Dober večer, kontrola prometa. Ste kaj pili?« »Sem, seveda sem. S prijatelji sem šel na osem piv, ko sem pa enega prijatelja odpeljal domov, sva pri njem spila še po pet travaric.«
»Gospod, stopite iz avta!«
»Zakaj?! Mi ne verjamete?«
Policist si je kupil novo digitalno ročno uro. Ponosno jo je zapel na roko in jo v službi pokazal kolegom. Naenkrat ga eden od kolegov vpraša:
»Ti, Janez, koliko je ura?«
»Pot deljeno s sedemnajst! Koliko je to, si pa sam Izračunaj!«
Peter prosi soseda policista, da mu pomaga pri preizkusu, če mu gorijo vse luči.
»Dolge?«
»Delajo!«
»Kratke?«
»Delajo!«
»Smerni kazalci?«
»Delajo ... ne delajo ... delajo ... ne delajo!!
Policist privede na policijsko postajo pijančka, ki je v lokalu kritiziral policijo In zbijal neslane šale na račun policije. Pijanček se brani:
»Jaz nisem mislil na vas. Mislil sem na policijo sosednje države.«
»Nič se ne izgovarjaj, ml že vemo, katera policija je zanič.«
Berač je na cesti mimoidočega prosil za stotaka, ta pa mu je odvrnil:
»Na cesti klošarjem nikoli ne dajem denarja!«
»Pa stopite z menoj v mojo pisarno!« mu je odgovoril klošar.
»Ko bom velik, bom zaslužil toliko denarja kot očka,« se pohvali Mihec.
»In ko bom jaz velika, bom porabila toliko denarja, kot ga porabi mamica,« doda njegova sestrica Barbara.
»Dve skupini cestnih gradbenih delavcev kopljeta dvesto metrov dolg jarek. Vsaka skupina začne na svojem koncu. Prva začne ob šestih In izkoplje tri metre na uro, druga prične ob pol sedmih in Izkoplje štiri metre na uro. Kje se bosta skupini srečali?«
»Ob osmih v bifeju.«
Posamezna številka Mladike stane 3,00 C. Celoletna naročnina za Italijo 24,00 €; za Slovenijo in druge države 25,00 € (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 30,00 C.
Za plačilo lahko uporabite poštni tekoči račun 11131331 - Mladika - Trst. Na banki pa: Zadružna kraška banka - Banca di Credlto Cooperatlvo del Carso (IBAN: IT58 S089 2802 2010 - 1000 0016 916; SWIFT: CCTSIT2TXXX).
NHRODNR IN UNIVtNíIlfclNH \NJl2NIlfl

č 67
II 117
2009
920092262,7
LITE'JiAItNI PliVEiNEC
Vilma Purič Burjin ČAS
Življenjske sledi svetoivanske pisateljice Marice Nadlišek Bartol.
Alojz Rebula
Pod vrhom tisočletja Dnevnik 1996-1999
»Dnevnik: to so orgle. Iz katerih lahko privabiš vsakršno muziko.«
Roman o ljubezni in vojni na obronkih Krasa.
Evelina Umek Po SLEDEH FATE MORGANE
M založba
LADIKA
zalozba
LAD
Trst, Ul. Donizetti 3,1-34133 • tel. 040-3480818; fax 040-633307 • e-mail: uprava@mladika.com
WBSBM -
COBISS