List 43.
m?..............................................................................................................ip
politiški oddelek «.:...........»........................................................................;..........................r&
Jezik državnega zbora.
Dr. Šusteršič je v državnem zboru začel svoj govor v slovenščini, to je dogodek, o katerem se govori poslednje dni. Ta govor je vzbudil zaradi tega svojo pozornost, ker se je dosedaj občno mislilo, da dr. Šusteršič ni posebno cdločen narodnjak. To se je zlasti sklepalo iz tega, ker se v prvem volilnem oklicu, ki se je bil izdal zanj, narodnost ni prav nič naglašala. Seveda listi, kateri so zagovarjali kandidaturo dr. Šusteršiča, mu sedaj hvalo pojo in zatrjujejo, da je pripravljen do poslednjih konsekvencij poganjati se za pravice našega jezika.
Seveda vsi ljudje pa niso te misli. Pri volitvi je dr. Šusteršiču posebno to bilo na potu, da se je trdilo, da je narodno mlačen. Celo mnogi pristaši naše katoliške stranke so se izpodtikali nad tem, da se v prvem oklicu izdanem zanj, narodnost ni nič naglašala. Mej volitvijo se je od Šusteršičevih pristašev tudi naglašalo narodno prepričanje. Sedanjemu državnemu zboru se bliža volilna doba svojemu koncu in dr. Šusteršič bode zopet moral stopiti pred svoje volilce. Le preveč se usiljuje misel, da je najnovejši slovenski poslanec baš z ozirom na bližajoče se volitve nakrat tako odločno naroden postal. Stara skušnja že uči, da večkrat celo tisti poslanci, kateri so najprijenljivejši, proti koncu postavodajne dobe postanejo odločni in se pri vsaki priliki potegujejo za koristi svojih volilcev. Razsodni ljudje seveda govorom poslancev proti koncu zasedanja ne pripisujejo posebnega pomena. Zato tudi dr. Šusteršičevega narodnega mišljenja ni meriti po poslednjem njegovem govoru v državnem zboru.
Pred malo leti je več mladočeških poslancev v državnem zboru češki govorilo, Hrvat Biankini pa hrvatski. Mi smo tedaj to označili za komedijantstvo. Ker mi nismo vajeni svoje pisave in svojih nazorov vsak mesec premi-njati, kakor to delajo nekateri drugi slovenski listi, tudi o dr. Šusteršiča govoru ne moremo izreči drugačne sodbe.
„Slovenec" se je tedaj popolnoma vjemal z nami in pričakovali smo, da bode dr. Šusteršiča sedaj malo okrcal, ker se vendar ta list rad ponaša z doslednostjo. Nikakor bi pa ne bili pričakovali, da bode pri Šusteršiču smatral za posebno zaslugo, kar se mu je pri Vašatyju, Brzoradu in celo župniku Veberju zdelo  nedostojno komedijanstvo.
Po našem mnenju se v državnem zboru govori za to, da se nasprotnike prepriča in pridobi za stvar, katera se zagovarja, ne pa za to, da se govor tiska v časopisih in potem ž njim agituje. V državnem zboru pa niti desetina poslancev ne razume slovenski, torej tukaj slovenski govor ni prav nič na mestu. Malo drugače je seveda s češčino. Razumejo je ne le češki poslanci, temveč tudi skoro vsi nemški poslanci s Češkega, Morav-skega in Šlezije, razume jo torej gotovo tretjina zbornice, a mi se še za češke govore nismo mogli ogreti. V Avstriji se govori osem jezikov in če se začne govoriti v vseh teh jezikih v državnem zboru, bi bila pač to prava babilonska zmešnjava. V švicarskem zveznem svetu se res govori v treh jezikih, a ondu so šole tako uravnane, da vsak inteligenten človek zna vse tri jezike. Tega pa pač ne bode nikdo zahteval, da bi vsak poslanec znal osem jezikov.
Seveda kdo poreče, da se je dr. Šusteršič le potegnil za čast in pravico slovenščine, da se sme rabiti tudi v državnem zboru. Po našem mnenju ima za nas Slovence taka pravica le malo vrednosti, ki dejanski ni porabljiva. Če bi zares imelo to kak pomen, da se sme kak jezik rabiti v državnem zboru, bi se jo gotovo posluževali Italijani in Poljaki, ki so tudi jako občutljivi, kadar gre za pravico njih materinščine. Če se Poljaki in Italijani ne čutijo ponižane, če v državnem zboru nemški govore, se tudi mi Slovenci ne moremo. V tem slučaju pa velja pregovor, da je od vzvišenega do smešnega le jeden korak. Sicer je pa že davno pred Susteršičem bilo dognano, da se v državnem zboru sme tudi v nenemških jezikih govoriti, samo taki govori ne pridejo v stenogra-fični zapisnik. Dr. Šusteršič se je torej poganjal za pravico, katere nikdo ne oporeka.   Zaletel se je torej v od-
prta vrata. Nekoliko pomena bi stvar imela, če bi dr. Šusteršič sedaj zahteval, da se njegov govor vsprejme v stenografični zapisnik in zahteval od svojega kluba, da ga podpira in potem iz kluba izstopil, če bi mu klub odrekel podporo o stvari, ki se njemu zdi tako „važna". Mi pa ne zahtevamo, da bi dr. Šusteršič to storil, ker je vsa stvar tako male važnosti, da ni vredno še stvari dalje tirati, četudi bi to bilo dosledno.
Odkritosrčno rečeno, da mi tega niti ne želimo. Če bi jedenkrat bili stenografi za vse jezike v državnem zboru, bi tudi nekateri radikalnejši poslanci govorili v raznih jezikih in s tem bi vse parlamentarne obravnave le svojo resnost in svoj pomen zgubile. Da bi pa naš parlament se ponižal za kar prazno komedijo, tega mi ne želimo, če tudi smo drugače za popolno jednakoprav-nost, vendar mislimo, v parlamentu mora nemščina ostati jedini obravnovalni jezik. Da je naše mnenje pravo, to kaže že to, da v celih 30 letih, kar imamo ustavo, ni noben slovenski poslanec govoril v slovenščini. Tega pač ne bode nikdo trdil, da so vsi dosedanji poslanci bili slabi Slovenci.
Poleg tega je pa še mnogo drugih stvarij, kjer se slovenski poslanec lahko poganja za pravice našega jezika, in ni treba, da bi se s tem ubijali glave, se li sme v državnem zboru slovenski govoriti. Najprej je treba, da si priborimo popolno jednakopravnost v šoli in uradu. Naša katoliška stranka naj obrne vso svojo pozornost na to, da dobimo slovenske ljudske in srednje šole, slovensko vseučilišče, ali vsaj pravno akademijo, še le potem naj ugiblje, če bi bilo umestno, še v državnem zboru tudi slovenščini mesto pridobiti. Najprej tiste stvari, ki so za nas dejanski potrebne, potem pa one, ki so le teoretične vrednosti.
424