Glasilo jugoslovanske socialne demokracije.
Izhaja t Ljubljani vsak petek.
Naročnina za av-Uo-ogrslte kraje za celo leto 5 44 K, za pol leta 2-72 K, za četrt leta l'3ti K: za Nemčijo za celo leto 5'96 K, za pol leta 298 K, za četrt leta l-49 K; za Ameriko za celo leto 7-28 K.
Posamezna številka 10 v.
Reklamacije 90 poštnine proste. Nofranklrana pisma »e ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo Inserati. Enostopna petit-vrstica 20 vin. za enkrat; 18 vin. za dvakrat; 12 vin. za trikrat; večkrat po dogovoru.
74. štev.
V Ljubljani, v petek, dne 23. avgusta 1907
Leto X.
NASLOVA: Za dopise, rokopise za list: Uredništvo 'Rdečega Prapora*, Ljubljana. — Za denarne podljalva, naročila na list, reklamacije, inserate i. t. d.: TTpravntStvo ‘Rdečega Ptapora*. LjuMlaua, Jurčičev trg štev. 3 i.
Svetoval kongres.
V Štutgartu so se sešli v nedeljo zastopniki socialistično organiziranega proletariata iz vseh krajev sveta na svoj sedmi mednarodni zbor. Tudi v času, ko so internacionalni kongresi najraznovrst-nejšega značaja neprenehoma na dnevnem redu, vzbuja socialistični svetovni kongres splošno zanimanje vsega politično mislečega človeštva. In to zanimanje je nad vse opravičeno, kajti če ne bi imel štutgartski kongres druzega pomena, kakor da daje svetu pregled socialistične armade, bi mu moral posvetiti svojo pozornost, kdorkoli se peča praktično ali teoretično z vprašanji javnega življenja.
Ali je socializem utopija?
Naši nasprotniki brez razlike barve trdijo to, v slepilo svojih pristašev in sebi v tolažbo. In kdor ni posegel do dna socialističnih naukov in stremljenj, bi jim bil dal marsikdo prav. Trd in težaven je bil začetek dela; rogali so se zastopniki veljavnega družabnega reda Marksu in Engelsu, ko sta zaklicala delavcem: Proletarci vsega sveta, združite Bel Brezuspešna skoraj je bila videti Lassallova agitacija, ko je ustanovil splošno nemško delavsko društvo. Na Francoskem in v Italiji, v Avstriji in na Ruskem, v Evropi in v Ameriki so smatrali prve oznanjevalce novega nauka deloma za blazne, deloma za zločince. Pogostoiua je bilo tako, da bi bili tudi navdušeni pristaši nove ideje lahko obupali; pokazovalo se je nesporazumljenje med učitelji in voditelji, bili so boji med osebami in strujami, teoretični prepiri često s slabimi praktičnimi posledicami. In vselej, kadar se je primeril tak slučaj, so zavriskali nasprotniki: Socializma je konec 1
Ni ga sredstva, ki bi ga ne bili vladajoči razredi porabili, da bi uničili organizacijo delavstva ter umorili socialistično misel. Postavne prepovedi, policijski in sodnijski progoni, ječe, puške in bajoneti, prižnica in spovednica — vse je že bilo in je še v službi kapitalizma, ki bi rad, da bi se ustavil razvoj človeštva in njegove družbe ravno tam, kjer se njemu dobro godi. Vsem tem uničevalnim naporom pa odgovarja štutgartski zbor: .Socializem je živ in močan in ni je sile na svetu, ki bi ga ugonobila. Čimbolj nas preganjate, tembolj se krepimo; čimbolj nas uničujete, tembolj se množimo; čimbolj nas prezirate, tem večji so naši Uspehi.»
Kajti tudi to se kaže v najsvotlejši luči v dobi, ko zboruje v Stulgartu parlament svetovne socialne demokracije: Ne le da narašča socialistična vojska od dne do dne po vseh deželah in med vsemi narodi, ampak tudi praktična veljava socializma že v sedanji družbi se neprenehoma povečuje in pri* pravlja trdna tla bodočemu boljšemu redu.
ZadovoljBlvo mora navdajati vsakega socialista, ko pogleda seznam zastopnikov, ki so prišli na mednarodni zbor. Vseh pet krajev sveta je poslalo svoje delegate na zborovanje Socialističnega ljudstva. Se pred par desetletij je bila socialistična organizacija omejena na nekoliko veleinduslrijalnih dežel v Evropi in v Afriki; danes pa so mogočne armade že po vseh količkaj vpoštevanib državah in število njih članov obsega milione in milione. Ni je poli-Učne in gospodarske struje, ki bi štela tako ogromno vojsko zavednih pristašev, katerih ne loči ne narodnost, ne vera, ne spol, V tej velikanski armadi,
ki oklepa krepkeje in krepkeje celo zemljo, se čuti tudi slabi posameznik močnega in -varnega.
Ali tudi upliv socializma na družabno življenje narašča neprenehoma. Socialistična internacionala je moč, ki zida človeštvu novo družabno poslopje; njena volja pa je velikanskega pomena že sedaj, ko je ljudstvo obsojeno, da živi v oni družbi, v kateri se je porodilo in ki so jo uredili drugi. Da se je velik del delavstva rešil nekdanjega suženjstva in si — v gotovih mejah seveda — izboljšal svoj položaj, tega ni storila dobrota kapitalistov, ampak mO&frEf&tttfeitfdne delavske organizacije. Veljavi socialistične armade je pripisati, da se pečajo najbolj reakcionarne države z vprašanji delavskega varstva in socialne reforme, da se vse družabne oblike polagoma demokratizirajo in da se odpirajo ljudstvu vrata zaslopov, v katerih se kuje njegova usoda. Posledica socialističnega dela in boja je, da se je temeljito izpremenilo javno mišljenje, ki je še pred kratkim smatralo za nezaslišano predrznost, če je delavstvo zahtevalo enake pravice v državah, deželah in občinah, v uradu in v šoli, v tovarni in delavnici. Ako zahajajo dandanes vse stranke med delavstvo in se pehajo za njegovo naklonjenost, pa ga vabijo z najraznovrstnejšimi obljubami, se godi tako le zato, ker je socializem zbudil delavske množice in prisilil vladajoče, da priznavajo njih veljavo. In če se je tudi v parlamentih, v katerih ne odločujejo socialisti, sklenilo tupalam kako postavo navidezno ali pa resnično v prid delavnemu ljudstvu, jo je narekal strah pred socializmom in pobožna želja, da bi se odvrnilo množice od razrednega boja. Brez tega strahu bi hodili vsi parlamenti po onih tirih, ki jim jih odkazuje vladajoči kapitalizem s svojimi zavezniki, vladajočimi cerkvami. Tega strahu pa ne bi bilo, ako ne bi bilo v socializmu moči, ki se jo mora, če ne priznati, vendar vpo-števati.
Sk- raj nepregledna je armada, ki jo zastopa sedmi mednarodni socialistični kongres. A vsa ta vojska milionov in milionov ima en cilj v socializmu. Nobene razlike ni glede smotra med socialisti vzhoda in zapada, severa in juga. Mnenja se lahko razhajajo glede potov in sredstev; ali vsi so edini v prepričanju, da je treba izvojevati gospodarsko rešitev iz okov kapitalizma, ker sloni na gospodarski prostosti vsaka svoboda; brez nje ni politične, ni duševne neodvisnosti, brez nje ni individualne svobode. Vsa narodna, spolna, umstvena, kulturna, zdravstvena vprašanja se stekajo v enem velikem, socialnem vprašanju, čegar problem pa je: Odstranitev razredne neenakosti, osvoboditev gospodarsko vklenjenih in z gospodarsko svobodo odstranitev vsakega potlačevanja.
Tej veliki ideji ima služiti tudi štutgartski kongres; brezpogojna sloga glede cilja je porok, da reši svojo nalogo v prid izkoriščanemu ljudstvu in mu ustvari novo orožje za neizogibni na* daljm b ,j.
Zborovanje v Štutgartu.
Na mednarodni kongres je prišlo približno tisoč odposlancev iz vseh krajev sveta, med njimi mnogo parlumentarcev. Kongres zboruje v štutgartski «Liederhalle». Otvoril ga je poslanec Vander-velde v imenu mednarodnega tajništva, ki je dal prvo besedo Beblu. Burno pozdravljen je naslikal Bebel zgodovino tega kongresa in velikanski razvoj mednarodne socialne demokracije, edine Btranke, ki obsega ves svet. Vandervelde je označil sedanji položaj stranke po vsrm svetu in je konstanti ogromen napti*d' k.
Dnevni red, ki je bil sprejet, obsega sledeče točke:
1. Militarizem in mednarodni konflikti.
2. Razmerje med političnimi strankami in strokovnimi organizacijami.
3. Kolonialno vprašanje.
4. Priseljevanje in izseljevanje delavcev.
5. Ženska volilna pravica.
Za vsako točko je izvoljena posebna komisija.
Avstrijska delegacija je izvolila v svoje pred-sedništvo sodruge Tomschik, Skaret, Nemec in Tušar.
Popoldne je bil na kanštatskem travniku ogromen ljudski shod, katerega se je udeležilo nad 60.000 oseb. Na šestih tribunah so govorili Jau-res (Pariz), Branting (Norveško), Macdonald (Anglijo), dr. Adler (Dunaj), Hi 1 q u i t h (Severna Araeiika), sodruginja Roland-Holst (Nizozemsko), Vandervelde (Belgija), Plehanov (Rusija), Troelstra (Nizozemsko), Vailland (Pariz), Hyndmann (Anglija), Greulich (Švica), An-scele (Belgija), Miekovskij (Rusija), Ferri (Italija), Gucsde (Francija), Daszynski (Galicija), Nemec (Praga).
*	*	*
Dne 17. avgusta je bila medparlamentarna konferenca socialističnih poslancev, ki je sprejela na predlog dra. Adlerja resolucijo, s katero izreka najtoplejše simpatije članom razpuščene ruske dume.
*	*	*
Konferenca socialističnih žena je sklenila ustanoviti mednarodno žensko tajništvo. V pondeljek je začela razprava o ženski volilni pravici.
*	*	*
Komisiji za točko »Militarizem* je predložil Bebel resolucijo, ki izreka, da izvirajo vojne iz kapitalizma; delavski zastopniki vseh parlamentov imajo nalogo, porabiti vsa primerna sredstva, da preprečijo vojno, ako pa vendar izhrnhne, da vsaj čim prej koi.ča.
Socialni pregled.
Privatne železnice.
Na avstrijskih privatnih železnicah vre. Povod gibanju, ki ga lahko zasleduje vsak opazovalec delavskega življenja, ne tiči samo v slabih razmerah, v katerih žive uslužbenci vseh kategorij, ampak še bolj v brezobzirno izzivajočem ravnanju železniških podjetij, ki so sama priznala neznosnost železničarskega položaja, ampak tudi obljubila izboljšanje, ne da bi bile do današnjoga dneva obljube izpolnjene.
Socialno gibanje privatnih železničarjev ni tako mlado, kakor se zdi onim, ki opazijo take reči, kadar je že takorekoč katastrofa pred vrati; tako staro je, kakor železničarska organizacija in to je približno štirinajst let.
Bili so časi, ko Be je železničarjem v Avstriji razmeroma dobro godilo. Ko so stekle prve železnice, je bilo v kratkem času treba pridobiti uslužbencev, uradnikov, delavcev za popolnoma nov poklic. Splošni gospodarski razvoj v Avstriji je bil še dosti skromen, o sedanji veleindustriji ni bilo skoraj sledu; saj so železnice faktor, brez katerih tudi industrija ne more napredovati in se veletrgovina, ki je z industrijo združena, ne more razvijati. Ko je bil kapitalizem še v povojih, se tudi v gospodarstvu ni moglo opazovati njegovih posledic; življenske potrebščine so bile v primeri s sedanjimi časi poceni. Železničar je torej zaslužil za tedanjo dobo lep denar, rabil ni mnogo, lahko si je kaj prihranil, služba pa vsled nevelikega prometa in primitivnih naprav ni bila težavna.
To se je hitro izpremenilo. Tudi v črnorumeni državi je obul kapitalizem kmalu visoke škornje.
Velepodjetja so se množila, industrija se je razvijala, promet se je podvojil, potrojil, podeseteril. Iz male peščice železničarjev, ki so se čutili po svojem poklicu odlikovane, je narasla ogromna armada, ki je pvoletarizirana in v kateri izgine posameznik. Velikanska pomnožitev prometa je nalagala železničarju nove dolžnosti, tehnična izpopolnitev naprav ga je silila na vedno večjo pozornost, služba se je izprempnila v nervozno gonjo. Cene vseh potrebščin so naraščale z navidezno nenaravnimi skoki; plače so ostale na nekdanji višini. Železničarski paradiž se jo začel izprerninjati v pekel.
Tedaj so začeli uslužbenci razmišljati o svojem položaju in o pomoči. Misel na združitev je tako naravna, da se je morala vsiliti tudi železničarjem. Ali prve organizacije, ki so si jih ustanovili, še niso imele modernega bojevnega značaja. Beda ni pritisnila kar hipoma, ampak polagoma, skoraj neopaženo je legala nanje. Pomagati so si hoteli začetkoma na svoj račun. Osnovali so si društva, da dobe podporo v slučaju bolezni, pogrebščino, pripomoček po končani aktivni službi. Svoj denar so hranili v teh društvih in iz svojega premoženja so se podpirali. Delovali so tudi še razni vplivi iz onih časov, ko jih je bilo malo. Velike množice so »plebejske*. Ločili so se v male skupine po kategorijah, »črni* zase, »modri* zase; večinoma so prihajali od vojaštva, odkoder so prinašali »kor« nega duha* s seboj. Kakor je tam kavalerija ločena od infanterije, pa od artiljerije, častniki od podčastnikov in moštva, so se družili uradniki le z uradniki, sprevodniki med seboj, strojevodje ravno tako, premikači so bili oddeljeni od drugih i. t. d. Vse je bilo razkosano, vsaka skupina zase brez moči. Dokler je imela »organizacija* samo dobrodelne namene, se ni čutilo tega.
Ali prišel je čas, ko so železničarji spoznali, da ni dovolj v lastnem žepu, da bi si pomagali. Težko je varčiti za bodočnost, ako še za današnji dan ni dosti. Bilo je treba večjih dohodkov. Zdelo se jim je začetkoma, da morajo to tudi podjetja razumeti; saj je stvar tako enostavna: Ce sem prisiljen, da izdajem več, moram tudi več dobiti. Pa so hodili prosit. Pisali so spomenice, pošiljali so depulacije k ravnateljstvom, zdaj od te, zdaj od one kategorije. Večinoma so nahajali gluha ušesa; včasi so prinesli tolažbo seboj, včasi tudi kako koncesijo: Temno suknjo namesto svetle, rozete na rami mesto na vratu. Uniforme so bile lepe, ali želodca niso napolnile.	Konec	prih.
Radarji v Siverieu in Velušicu v Dalmaciji so vstopili v stavko.
Na Moravskem preti velikanska rudarska stavka, kakršne še ni bilo v Avstriji, ako ne pridejo podjetniki še v zadnji uri k pameti.
ker ob vsej svoji miroljubnosti nimamo namena, nastavljati našim srboritira »katoličanom* obraze. Ob zadnjih volitvah je dirjal eden teh kaplanov s svojim kolesom po cestah goriridol, da je bilo treba človeku dobro paziti, če ni hotel, da se zakadi kolo vanj. Sploh ni zelo lepo videti, če gonijo popje svoje uboge ovčice v političnih službah zdaj sem, zdaj tja. Ali kakor smo rekli, s to skrbjo se ne bodemo veliko ukvarjali. Le svoje dovtipe o socialistih naj si gospod Matevž prihrani; če misli, da smatra pameten človek njegove elefantovske »dovtipe* za duhovite, se preklicano moti. Kdor je član našega izobraževalnega društva, pa ni popu prav nič mar. Njega ne vabimo, tudi od njega ničesar ne potrebujemo in zato naj bo le lepo pri miru. Ge koprni po boju s socialnimi demokrati, bo že dobil priložnosti, kadar bo čas. Prepričan naj bo, da se vrhniški socialisti ne organizirajo za parade in za take namene, kakor Marijine hčere. Kadar pridejo zopet občinske volitve, stopijo tudi vrhniški socialni demokratje na plan in takrat pokaže gospod Matevž lahko svojo bojevno umetnost. Sedaj naj se pa le rajši briga za svoje duhovniške naloge, tudi za — osmine, ampak za prave, ne pa za take, ki obstoje samo v njegovi fantaziji. In če hoče na koga paziti, naj le pazi na svojo Marijine hčerke; dela bo imel s tem dovolj.
V Loki pri Žasem so take razmere, kakor da nismo na Štajerskem, ampak nekje v Afriki. Klerikalizem se šopiri kakor pav, delavcem se pa pri tem godi, kakor sužnjem. Pred kratkim je delavcu Lipošku žaga skoraj popolnoma odrezala dva prsta. Delovodja ne zna nikogar poučiti, delavci so prepuščeni sami sebi, ker pa taki, ki pridejo na novo, ne morejo biti izurjeni, se ne znajo dovolj varovati in vsak hip se lahko zgodi nesreča. Pravice pa ni za delavce nobene. Alojz Kozinc je bil kar nagloma odpuščen iz dela iz samega neopravičenega maščevanja. Na baraki pri tovarni je bil prilepljen neki lepak, na katerem so bila razna očitanja, naperjena proti nadučiteljevi ženi in župniku ter proti našemu delovodji. Kar z lepega so obdolžili Alojzija Kozinca, naznanili so ga in vrgli na cesto. Mož ne ve ničesar o vsebini omenjenega lepaka; pri sodniji je bil že dvakrat na obravnavi, pa se mu ni moglo ničesar dokazati; ali naši gospodje sodijo kar sami pa vržejo nedolž nega človeka na cesto. Klerikalci si pa lahko dovoljujejo vse. Tako je neki Janez Bergli a us imenoval socialno-deraokratične poslance »falote*, ker se niso vjeli na Luegerjevo naznanilo, da bode predlagal sto milionov za starostno zavarovanje. Morda je tako neveden, da ne razume, kako goljufiv je ta predlog, po katerem bi odpadlo vsako leto borih štiri milionov kron za starostne rente. Ali če bi si kaj takega dovolil soclalno-demokratičen delavec, bi se mu slabo godilo. Poskrbelo še pa bode, da se poreže tudi tem klerikalnim zmerjačem predolge jezike.
Pa veš id in Horonina, ki sta toplo priporočala ustanovitev politične organizacije in sta pozivala sodruge, naj pridno agitirajo zanjo. Shod je soglasno sklenil, ustanoviti tako organizacijo. V politični odbor so bili izvoljeni sodrugi Pavao Pa-vešic, Ivan Jelčic, Viljem Horonina, Ivan Knez, Josip Petejan; v kontrolo Nikola Povla in Nardin G o to vic. — Odboru se je naložilo, da se ima takoj pričeti z akcijo za splošno in enako volilno pravico za deželni zbor. Sklenilo se je tudi, da se ima vpeljati «Rdeči Prapor* v vse gostilne in kavarne, v katere zahajajo hrvatski in slovenski delavci. S tem se je zaključil dve uri trajajoči lepi shod ob navdušenju vseh navzočih in z glasnimi živioklici na socialno demokracijo.
Sodrugi v Istri, ki imajo voljo, sodelovati v organizaciji, so naprošeni, da naznanijo svoje naslove na politični odbor jugoslovanske socialno demokratične stranke v Pulju, Arco Romano 4.
V Gorici je bila v četrtek, 15. t. m., dopoldne v prostorih delavskih organizacij jako dobro obiskana konferenca zaupnikov iz cele goriške okolice. Izvrševalni odbor je zastopal sodrugEtbin Kristan, tržaški politični odbor pa sodrug R e g e n t. Glavna točka dnevnega reda je bila »Organizacija*, o kateri se je razvila živahna debata. Sprejelo se je več sklepov, katerih izvršitev povzdigne lepo se razvijajočo goriško organizacijo. V ožji politični odbor okrajne organizacije so bili izvoljeni sodrugi Biležnik, Leban, Zajc, Bratina, Gorkič; v razširjeni odbor voli vsaka krajevna organizacija po enega zastopnika.
Društvene vesti.
Iz Dol. Logatca. 18. avgusta dopoldne se je vršil ustanovni občni zbor »Delav. izobraževalnega društva*. Pravila so se izpremenila tako, da se imenuje sedaj društvo »Splošno izobraževalno podporno in pravovarstveno društvo v Dol. Logatcu*. — Odbor se je konstituiral tako-le: predsednik Jakob Brenčič; namestnik Franc Bajc; tajnik Ivan Šebenik; blagajnik Lovro Urbas; knjižničar Anton Šebenik; gospodar Miha Jerina; odbornika Franc Jerina in Matevž Jakolšek; namestnika Karol Jamnikar in Jakob Škof; pregledniki Janez Jerina, Ivan Sirca in Jakob Jerina. — Vse dopise je pošiljati na predsednika Jakoba Brenčiča, Dol. Logatec 108. — Po-četek dobrega dela v korist tukajšnemu ljudstvu je storjen! Poročal je na zboru sodrug Anton Kristan iz Idrije.
Iz Vrhnike. V nedeljo, 18. avgusta popoldan, smo imeli lepo društveno zborovanje. Govoril je ravnatelj Anton Kristan iz Idrije o vzrokih sedanje draginje. Lepi njegov govor je našel mnogo odobravanja. — Društvo lepo razvija svoje delovanje. Nabavilo si je svoj harmonij ter je začelo s poukom v petju. — Delavci! Pristopite vsi do zadnjega v naše društvo!
Shodi.
Andraž pri Gorici. Na praznik, dne 15. t. m. ob 4. popoldne je bil tukaj ljudski shod, ki ga je sklicala krajevna organizacija jugoslovanske socialno - demokratične stranke. Udeležba je bila jako lepa. Na shodu sta govorila sodruga Regent iz Trsta in Kristan iz Ljubljane o položaju delavstva v kapitalistični družbi in o organizaciji. Oba govora sta naredila velik vtisk in sta dosegla burno odobravanje. Nasprotnikov ni bilo.
Domače stvari.
V dražbi s?. Cirila fa Metoda so se, kakor
je znano, skregali liberalci in klerikalci. Liberalcem se je na občnem zboru posrečilo, zmagati s svojo listo, na kateri so imeli pač tudi dovolj popov in njih pristašev. Ali klerikalci se jeze, da se ni volilo, kakor so sami hoteli in že so začeli izvajati posledice iz tega. V eni podružnici je že odstopil ves odbor in tako se bode godilo najbrže povsod, kjer imajo klerikalci dovolj moči. Pokazati hočejo, da je obstanek šolske družbe odvisen od njih volje. Ta boj je zelo poučen in lahko odpre oči vsem ki še fantazirajo o nesebičnem patriotizmu naših meščanskih strank. Socialnim demokratom se je štelo v greh, da se niso navduševali za Ciril-Me« tovo družbo. Čeravno snuje same klerikalne šole in jih urejuje strogo po škofovskih predpisih, jc to »narodno podjetje*, kjer mora »izginiti vsako strankarstvo*. Ali ta dogma je veljala, dokler je bil klerikalni upliv v družbi tako močan, da je moralo »nestrankarstvo* veljati ravno toliko, kakor klerikalizem. V hipu, ko je padla klerikalna nadvlada, pade tudi dogma in zdaj ni več greh izpodkopavati celo obstanek »narodne* družbe. Vsaka »sloga* na Slovenskem je enostavno priznanje klerikalne nadvlade. Komur je to všeč, naj le pospešuje »slogo*!
Kaj bo a kranjskim deželnim zborom, je se
vedno uganka. Skrivnost je glavno načelo naše spoštovane vlade, kateri se zdi, da je ljudstvo zanjo ni9 ^ iU’	mislijo demokratje, da ima vlada
služiti ljudstvu. Ze to samolastno ravnanje vlade je dokaz, kako potrebna je splošna volilna pravica za deželne zbore, s katerimi se nobena instanca ne bi mogla tako igrati, ako bi čutili poslanci, da zastopajo narod, ne pa posamezne privilegirane klike. Ako je »Slovenski Narod* prav poučen, stoji
Zahtevajte po vseh gostilnah, kavarnah in brivnicah	))
Dopisi.
Zagorje ob Savi. Stavbena podjetnika Der-\vuschek in Hering sta prevzela v Zagorju stavbe več rudniških hiš, zadnji tudi kamenolom. Nabrala sta delavcev iz vseh krajev, Hrvate, Bolgare i. L d. Ze pri nabiranju ljudi sta se pokazala jako fina moža; obeta se namreč delavcem vedno več, kakor pa se v resnici plača. Ge se jim pri najemanju obljubi 4 krone, dobe v Zagorju 2—3 krone, mnogim pa se plača še manj. Stanovanje se jim je dalo kakor za živino; v starem »Habatovem* salonu se jim je s slamo postlalo, po sredi pa teče mlaka človeških odpadkov. Stanuje jih 100 v istih prostorih. Nadalje je v Toplicah neka hiša, ki že zasluži, da se jo poruši, tako je natlačena teh delavcev, da leže po 2, 3, tudi do 4 na eni slamici. Denvuseliek je napravil tudi apnenco; ker se pa ne potrebuje tako veliko, jo sedaj rabi tudi za spalnico svojih delavcev. Zagorske bolniške blagajne kontrolor je pregledoval bolnike, ki prebivajo seveda tudi v tem lepem stanovanju; blagajna je naznanila to svinjarijo občinskemu uradu, da naj takoj potrebno ukrene. Načelnik blagajne pa je tudi ustmeno naznanil članu zdravstvenega zastopa, ali ti gospodje se zato ne brigajo; namesto da bi bili kaj ukrenili, se raje med sabo prepirajo. Gospod župan pravi, da je to delo zdravstvenega zastopa, člani zdravstvenega zastopa pa, da je delo občinskega urada. Seveda to le raditega, da jim ni treba ničesar storiti. Gospodje narodnjaki raje varujejo Nemca Denvuschka in Heringa, kakor pa zagorsko prebivalstvo, ki je v nevarnosti, da pride kakšna bolezen radi te nemarnosti. Gospoda obrtnega nadzornika vabimo, da si ogleda ta čedna stanovanja; kakor tudi deželni zdravstveni zastop, mogoče bodo potem naši gospodje pripravljeni, kaj storiti.
Vrhnika. Da sta naša kaplana prav bojevita gospoda, je znano tudi že izven vrhniških mej. Mi bi jima privoščili to veselje, dasiravno mislimo, da se tako petelinstvo prav slabo podaje oznanjevalcem krščanstva. Svetujemo jima pa le, naj pustita vrhniške socialne demokrate lepo pri miru, prvič ker o socializmu nič ne razumeta, drugič, ker nimata socialni demokraciji ničesar očitati, tretji pa,
Iz stranke.
Polj. (Polit ična organizacija za Pulj in okolico.) Istrske razmere doslej niso bile take, da bi bili lahko zadovoljni z njimi. Narodni boji, ki so ravno v tej deželi zelo hudi, so povzročili, da se je razvil na obeh straneh, med Italijani in med Slovani, šovinizem, ki presega precej vse meje, gospodarska vprašanja so pa potisnjena popolnoma v ozadje. Te razmere so seveda tudi delavstvu zelo škodovale in so semtertja zavajale posameznike na pota, na katerih nimajo zavedni delavci ničesar iskati. Zlasti velja to za mesto Pulj. Tukaj vlada italijanska »liberalna* stranka, ki je z vso usilji-vostjo razširjala mnenje, da je Pulj izključno italijansko mesto, ter je skušala zatreti vsako sled kake druge narodnosti. Z druge strani so pa tudi Vsenemci uprli svoje oko v Pulj in delajo tukaj različno umetno propagando, kateri je nevtajen namen germanizacija. Svoje upanje zajemajo iz dejstva, da igra ces. in kralj, mornarica tukaj veliko vlogo; vlada pa vsaj po tihem protežira to stremljenje. Ce se pomisli, da je največji del Slovanov v Pulju delavskega razreda, se lahko razume, da je za delavce ta položaj sila mučen. Tukajšnja hrvatska meščanska stranka sovraži kamoro, kar je lahko uraeti. Ali v svoji kratkovidnosti podpira mornarico in vlado, kar pomeni še večje zlo, ne le s socialnega, ampak tudi z narodnega stališča. Ako bi prišla »Gospodarska stranka* s pomočjo Hrvatov na krmilo, bi prezirala Hrvate ravno tako, ali pa še ošabneje, kakor danes meščansko italijanska kamora; delavstvo pa bi imelo od nje prav tako malo pričakovati, kakor od sedanjih gospodarjev. Pripomniti je tudi še treba, da je hrvatska nacionalna stranka vseskozi klerikalna.
V teh razmerah se je pokazala nujna potreba, da se slovanski socialistični delavci politično organizirajo, v smislu strankinih veljavnih sklepov, da naj bodo sodrugi vsake narodnosti politično samostojno organizirani.
V nedeljo, 18. avgusta, je bil v ta namen v Pulju jako dobro obiskan shod jugoslovanskih so-drugov. Na dnevnem redu je bila ustanovitev politične organizacije za volilni okraj puljski. Prvi je imel besedo sodrug Petejan iz Trsta, ki je v poldrugurnem premišljenem govoru razložil pomen in namen politične organizacije za delavstvo ter je dobro posvetil politiki slovanskih in italijanskih meščanskih strank. Potem sta govorila še sodruga
kranjska deželna vlada še vedno na stališču, da mora deželni zbor sprejeti ono volilno reformo, katero mu je predložila ob zadnjem ponesrečenem zasedanju; in ker ne upa, da doseže to, bode baje deželni zbor razpuščen, ne da bi imel sploh še kakšne razprave. Ta metoda je res zelo enostavna, ali ne more se trditi, da bi bila dobra. Da sedanji deželni zbor ne sprejme takrat predložene reforme, je vedela vlada že lani; če torej ni nameravala izpremeniti svojega načrta, bi bila imela takoj razpustiti deželni zbor, da ne ostane dežela skoraj dve leti brez zastopstva, odnosno z mrtvim zastopstvom. Sedaj, ko se približuje logislaturna doba že koncu, bi bil pa sploh skrajni čas, da izvč javnost, kaj se hoče. Prebivalstvo ima vendar pravico, zanimati se za deželni zbor, ki naj ga zastopa. Dejstvo, da se namerava razpisati nove volitve, nalaga pa vladi tudi moralno dolžnost, da pojasni deželi svoje namene. Ce ne druzega, ima vendar uradni list na razpolago, ki ima pač še drugo nalogo, kakor po-natiskavati članke in notice iz drugih časopisov, objavljati dražbe in delati reklamo za privatnega podjetnika. Prav lahko nastane sicer sum, da je le ta ali ona stranka »izpod roke* poučena o bližajočih se volitvah in že takega suma ne bi smela vlada dovoliti. Tudi njej ne more biti tajno, da so volitve boj med strankami, ki imajo pravico do enakih bojnih pogojev. Vprašamo torej: Kaj namerava vlada? — Vprašati je pa tudi treba, kaj nameravajo stranke? Pisanje vodilnih liberalnih in klerikalnih listov je postalo prav sumljivo in dvomiti se mora, ali se bode ena ali druga resno potegnila za splošno in enako volilno pravico. »Slovenec* je že od lanskega leta zagovarjal načrt vlade, »Slovenski Narod* pa sestavlja vse mogoče kombinacije, dasiravno je liberalna stranka ne le v znani resoluciji zahtevala splošno in enako volilno pravico, ampak tudi ob zadnjem zasedanju v svojem oficielnem komunikeju opravičila obstrukcijo s tem, da se hoče bojevati za splošno in enako volilno pravico. O bojevitosti v tem smislu je sedaj prav malo opaziti. Povedati se pa mora, d’a ne veljajo nič izgovori na »razmere*. Ravno sedaj so razmere za uvedbo splošne in enake volilne pravice tudi za deželni zbor ugodne, samo treba je, da jih podpre resna volja. Za državni zbor je splošna in enaka volilna pravica uveljavljena in to je že močna opora za deželne zbore. Tehtnih argumentov proti splošni in enaki volilni pravici ne more navesti vlada; kar jih ima, se jih lahko igraje ovrže. Vrhutega se pripravljajo po drugih deželah resni boji za splošno in enako volilno pravico in nje pristaši na Kranjskem bi naredili veliko napako, ako ne bi porabili te priložnosti v prid svoje dežele. Seveda še noben boj ni bil zmagovit, če se ga je začelo — £'r citiranjem.
Pomen delavske organizacije ni veli’, žarno za delavce, ampak tudi širši krogi prebivalstva bi lahko izpoznali, da niti zanje ni ma.ben, To uči tudi pravkar končana stavka ljubljanskih mizarjev. Trajala je, nevštevši začetkoma parcielni štrajk, sedem tednov. Ne da bi se hoteli spuščati sedaj v rekriminacije in v očitanja, vendar lahko pribijemo, da se je porabilo precej vsa sredstva, da bi se zlomilo moč delavstva. Pogoji, ki se jih je začetkoma stavilo pomočnikom, so bili naravnost . ponižujoči;' posamezniki sq Se trudili, da bi nalovili stavkokazov, trosilo se je govorice, ki naj bi bile vznemirile delavce in jih razdvojile; in vendar se je izvršil štra.ik do konca v uzornem redu, kar služi na čast organiziranim mizarjem, česar pa tudi občinstvo ne sme podcenjevati. Boj neorganiziranega ljudstva, ki fci trajal toliko Časa, ne bi nikakor končal brez različnih izgredov, o katerih pa pri tej stavki ni bilo niti sledu. In to dobro stran organizacije bi- morali ceniti tudi oni, ki niso prizadeti pri takih stavkah.
Strokovni pregled.
LJnbljansku podružnica na Jnžni železnici
opozarja člane da iznaša udnina po sklepu zbora delegatov od 1« septembra dalje mesečno 1 K 20 v. Vplačevati je torej poslej ta znesek. Opožarja se tudi sodruge, da vplačujejo samo blagajničarjem, ker podružnica ne more prevzeti odgovornosti za druga vplačila.. Vse dopise glede pristopa, udnine, naznanila preselitev i. t. d. naj se pošilja na naslov glavnega blagajničarja: Jernej Vilhar, Št. Pe-terska cesta št. 57, 1. nadstropje.
Ljubljanski kovinarji so imeli v nedeljo, 11. t. m„ v Pfcrlesovi gostilni v Slonovih ulicah shod, ki je bil še precej dobro obiskan, a bi bil z ozirom na število kovinarjev v Ljubljani lahko še dosti bolje. Kovinarska organizacija v Ljubljani se je začela razvit iti, ali mnogo udov še ne razume, da ne z&uv^; jje, vpisati se, temveč je treba sodelovati v ovgar.izačiji, zanimati se za to, kar se godi, in tud i agitirati. Delavne in plačilne razmere ljubljanskih kovinarjev so dosti klavrne, a brez organizacije se ne bodo nikoli zboljšale. Saj so ravno zato tkko žalostne, ker so bili delavci predolgo neorganizirani. Scmtertja se kaže tudi nelepa sebičnost; če je kdo s pomočjo organizacije kaj dosegel, že misli, da je poslej ne potrebuje več. Tako pa ne posamezniki, ne skupnost ne pridejo naprej. Organizacija mora biti močna in živa, tedaj tudi lahko mnogo doseže. Na shodu sta govorila sodruga K r i s t a n iz Ljubljane in M a h r e r iz Celovca o delavskem položaju in o organizaciji.
Ljubljanski kovinarji imajo v nedeljo dne 1. septembra ob 9. uri dopoldne v prostorih Per-lesove restavracije v Prešernovih ulicah shod kovinarjev. Ker je dnevni red važen, je potrebno, da se ga ljubljanski kovinarji polnoštevilno udeleže.
Nasilstvo rudniškega inženirja v Zagorju. Pretečeni teden je prišel od ljubljanskega rudniškega urada dr. Horjak, rudniški nadkomisar, nadzorovat rudnik v Zagorju. Gospod inženir P i č pa je takoj šel k rudarjem ter jim naročil, da morajo lagati, če pride nadkomisar k njim v rove in če jih vpraša, koliko časa da delajo. Delati bi namreč morali samo po šest ur na dan, ker je nad 30 stopinj vročine, gospod pa jih sili, da morajo delati po 8 ur. Ker je pa to proti rudniški postavi, jih je sedaj še prisilil, da so morali v svojo škodo lagati. Državno pravdništvo, kje si? Ce bi to storil kak rudar, bi gotovo bil drugi dan že pod ključem. Gospodu dr. Horjaku pa bi se priporočilo, kadar pride in hoče izvedeti resnico, da ne vodi tega rudarskega tirana s seboj. Odkar nadomestuje gosp. Pič tudi ravnatelja, je popolnoma ob um. Po rudniku kaznuje rudarje po 2, 3 do 10 kron, trga jim akord pri vsaki priložnosti, čez par ur pa, če niso delavci popolnoma zadovoljni, jim pošlje pošto, da ni resno mislil in jim opusti potem kazen, kakor tudi poprejšno ceno od dela. To pa seveda le tistim, kateri se pritožijo. V zadnjem času je pristopilo precejšno število rudarjev k svoji bojevni organizaciji. Upati je, da se rudarji v kratkem času združijo do zadnjega in končno rešijo sužnosti zgoraj omenjenega nečloveškega oderuha.
Umetnost in književnost.
Prihodnja gledališka sezona v Ljubljani obeta marsikaj lepega. Iz tujih literatur so pripravljena za repertoar razna lepa in zanimiva dclli, ki so vredna, da se z njimi seznani slovehsko občinstvo. Naše sodruge bode zlasti zerhualo, da prestavlja Ivan Cankar epohalno r\4o Gerliarda Hauptmanna »Tkalci* za sU cnski oder. Cankar izdeluje tudi dve izvirni d>-ami »Niobo* in »Hrepenenje«, ki se jih i)*ri?jn ge letos. Razen tega se pripravlja nekat'-^druge izvirne drame. Parma pa je izročil svojo novo opereto slovenskemu gledališču. Upati, le, da se približa naš oder boljinbolj svojemu pravemu cilju: Da postane kulturno izobraževalen zavod za ljudstvo.
Kuhano vodo piti v poletnem času priporočajo zdravniki in to posebno pri epidemijah za odvrnitev nalezljivosti; vendar kuhana voda sama na sebi ne zadostuje našemu okusu in zatoraj zahteva pridatka, kateri naredi nje okus prijetneji.
Zato je posebno sposoben »Frančkov Enrilo*, kavni pridatek in namestek, katerega zvretek shla-jen z ali brez sladkorja tvori okusno, izborno sredstvo za ugaševanje žeje.
Vsled svojih žejo ugasujočih lastnosti ni potreba tega mnogo piti; že po 1 kozarcu izgine žeja za več ur, pri tem je uživanje te pijače vseskozi zdravju koristno, kuhana voda v zvezi s prijetno grenkim okusom tega naravnega izdelka želodcu prikladna.
To sredstvo za ugaševanje žeje zamore si vsled njegove nizke cene nabaviti vsaka tudi najubožnejša družina, kajti en mali zavojček za poskus, kateri zadostuje za 8 litrov zvretka, velja samo 12 vinarjev.	3—2
Sodarski pomočniki
za popravljanje sodov za olje se iščejo. Zaslužek dober. Ponudbe na
"Oljno Ziio t.
(U’ Mi* VM’ VM’	"
S5& S53BB S255 S352 S5ES S3S2 S3B2 SIK Kdor si hoče napraviti dobro domačo pijačo ali podaljšati svojo zalogo, naj se obrne zaupno na tvrdko
io.
Milostiva gospa,
ali veste, zakaj morate pri nakupovanju sladne kave izrečno po-i udarjati Ime »Kathrelner« ?
Ker sc Vam sicer utegne primeriti, da do-b/te manj vreden po-snemekbrez vseh vrlin, s katerimi se odlikuje Kathreinerjeva kava.
Zakaj la
Kathreinerjeva Kneippova
slad na kava
Ima spričo posebnega načina svojega proizvajanja vonj In okua zrnate kave.
Zapomnite si torej natanko,milo-ativa gospa, da dobivate pristno Kathreinerjevo karo zgolj v za- * prtih izvirnih navojih z napisom: .KathreinerjevaKneippova sladita kava« in s sliko župnika Kneippa kot varstveno znamko.
s
Vabilo
2-2
občnega konsumnega društva v Zagorju
ki se vrši
v nedeljo, dne 1. septembra 1907
ob 3, uri popoldan
V gostilni gosp. JVana JŽillerja 1 Zagorja.
DNEVNI RED:
1. Citanje zapisnika zadnjega občnega zbora,
2. Računsko poročilo.
8. Poročilo nadzorništva.
4. Sklepanje o čistem dobičku.
5. Volitev 3 nadzornikov, 1 namestnika in celega
predstojništva.
6. Poročilo zveznega preglednika.
7i Slučajnosti.
Za nadzorništvo:
Jakob Strajnor.	Ivan	Wallent.
Stanje hranilnih vlog: 24 milijonov kron.
Rezervni zaklad: 860.000 kron.
Mestna hranilnica ljubljanska
v lastni hiši, Prešernove ulice 3, poprej na Mestnem trgu zraven rotovža,
sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in od 3. do 4. ure po-poldne, jih obrestuje po «/„ ter pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta h kapitalu. Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica iz svojega, ne da bi ga zaračunila vlagateljem.
Za varnost vlog jamči poleg lastnega rezervnega zaklada mestna občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in vso davčno močjo. Daje varnost vlog popolna, svedoči zlasti to, da vlagajo v to hranilnieo tudi sodišča denar mladoletnih otrok in varovancev.	26-*
Denarne vlogo se sprejemajo tudi po pošti in potom c. kr. poštne hranilnice.
Posoja se na aemljiiča po 4l/s%, na menioe ln na vrednostne ‘ listine pa po 5 0 na leto.
Kr«
Kr-
v Ljubljani
priporoča svoja
ZALOGA V SPODNJI ŠIŠKI
| so mu obhajali dušo. Ali ni Jezusov nauk ljubezni luč, ki naj razsvetli ves svet. Ali ni hodil kot duhovnik vedno v svetlo?.i te luči? In sedaj sedi' pred zaprtim hramom tega Boga v temni, hladni noči. Kaj so napravili ošabni božji zastopniki iz te luči? Nočno svetilko pred tabernaklom, ki ne greje. Kako nevtolažni bi bili menihi zaradi zanemarjenega svetega poklica, ako bi ugasnila ta lučka le za nekoliko ur! Greh bi bil, ako bi zamudili skrbeti, da gori neprenehoma. Veliko luč, plamen ljubezni, ki jo je prinesel Kristus z nebes, so pa ugasnili z vodo stremljenja po bogastvu in moči, upihnili so jo s strupenim dihom strankarske strasti in politične bojevitosti.
Naj sobrat lakote pogine in zmrzne; nič ne de, da le večna luč mirno dalje gori.
Obhajal ga je še en primer s farizeji, v tem pa je Bogu vdan zaspal.
Tako ga je našel zjutraj samostanski hlapec, ki je prišel še zaspan, le za s.lo oblečen, s cokljami na nogah, da- naznani z zvonenjem dan gospodu v slavo. Z brco j je zbudil postopača, ki si je bil poiskal tako ! svet prostor za prenočevanje. Hlapčeva coklja je dosegla zaželjeni uspeh in njegovega zmerjanja ne bi bilo treba, kajti predrznež i je že hitel, da odide iz nevarne bližine sve-tiščevega čuvanja. Tretjič je to noč izpre-menil svoje trdo ležišče. Ali bil je preslab, da bi hodil brez smotra dalje. Kam naj bi sploh šel? Brez namena je šel okoli samostana na ono stran, kjer je svetel saj že naznanjal dan, sedel je na kamen in se je naslonil na debeli samostanski zid. Kako se pač izpreminjajo časi, si je mislil; nekdaj so bila cerkvena vrata varno zavetišče za največjega hudodelca; kdor je mogel ubežati tja, je bil varen pred sodnijskimi biriči, sedaj ga pa preženo kot postopača. Tako se izpreminja čas in cerkev.
Sedaj ga ni pregnal nihče več; vzhajajoče solnce se mu je tako prijazno smehljalo, s toplimi prsti mu je tako blago božalo otrpnjene ude, da ga je objel krepilen spanec, in če bi imelo solnce, ki izpeče ves kruh na zemlji, gotov hlebček, bi ga bilo gotovo položilo svojemu prijatelju v naročje.
Tega seveda ni moglo. Pač pa je zasijalo tako svetlo v sobico priprostega čevljarja in ga je tako glasno poklicalo na lepo letno jutro, da mu je moral takoj slediti.
»Kajneda, to je krasota in čudovitost,* mu je dejalo, ko je korakal polagoma ob svetlem samostanskem zidu. On pa je razumel, kajti molil je: »Ker tvoja je moč in sila, o Bog!“
Solnce ga pa ni izpustilo: »Le pojdi dalje; pokažem ti starega znanca. Ali ne poznaš več tega zaspanca? Ne?
Dalje prih
Listek
Ham Kirchitelger:
Pod spovednim pečatom.
Z avtorjevim dovoljenjem poilovenil E. Kriitan
Dalje.
Na duhovno smrt obsojen živi še danes in je duhoven mrlič: kakor da nima naravna smrt pravice do onega, ki ga je cerkev vrgla med duševne mrliče.
Očita se cerkvi, da je nekdaj žive sežigala svoje duševne mrliče; po krivici.
Za Hercoga bi bilo dobro delo, ako bi ga bili usmiljeno sežgali, ko so ga vrgli iz svojega svetega kroga.
Nagla smrt v ognju bi bila majhna bolečina v primeri z bedo in z gladom telesa ter z dolgim, britkim duševnim trpljenjem.
Ali prostovoljno ni hotel umreti in ni smel, saj je še vedno katoliški duhovnik.
Solnce je že zašlo, ptiči so utihnili in samo bližnja reka je glasno šumela. Hribi so zamenjali prozorni rdečkasti odsev z modro nočno haljo, menihi so že končali večerno molitev ter so sedeli v vinski pivnici ob svetilki, igraje tarok. Končno je položila noč svojo črno roko tudi na najvišje gore. Tupatam se je kazala še četverooglata svetla kupa povsem nepravilno na temnem zagrinjalu; odsevala so razsvetljena okna hiš. Vodoskok v prelatovem vrtu je šumljal komaj slišno, sicer je bilo vse tiho, kakor da bi bil ves svet začaran samostan. Zunaj na klopi je še vedno sedel župnik Hercog z rožnim vencem med okrvavljenimi prsti in s svojim Bogom v srcu. Lezel je vdse bolj in bolj in truden spanec mu je sklenil oči.
Ko je pa z vseh samostanskih stolpov odbilo polnoč, se je dvignila tenka megla iz reke in se je z mrzlimi prsti doteknila drgetajočih udov spečega moža. Zbudil se je; mraz mu je segel tja do praznega želodca. Moral se je gibati, da se otrese hladnih meglenih rok. Kam pa naj bi šel, da bi se obvaroval mrzle noči? Ako bi vedel za hlev, ki bi našel v njem prenočišče, kakor sveta diužina v sveti noči v Betlehemu! Zakaj je pač tako ponosno položil zadnjo krono pred gospoda prelata? Kogar je cerkev izgnala, on pač nima več razloga, da bi bil ponosen. Sedaj mu je bilo žal; s to zadnjo krono bi si bil vsaj za to noč lahko pridobil toplo posteljo.
Nenadoma je stal pred poslopjem, iz katerega je izhajala skozi okna brleča svetloba v temno, hladno noč. Kjer je luč, mora nekdo bdeti. Vedel je, ker je kot duhovnik čvrsto verjel, da bdi z njim tam notri še nekdo: njegov Bog. Edino razsvetljeno poslopje je bila samostanska cerkev. Tukaj je sedel na hladne mramorne stopnice in se je čvrsto naslonil ob zaprta cerkvena vrata. Skozi okno nad durmi je brlel slab odsev od svetilke pred Najsvetejšim. Žalostni čuti
JŽ&loga večinoma po lekarnah. Knjižice s tisoči zafvvalnih pisem zastonj in frank o.
&a//ti/ti v ^ikrnooiJeO ŽSatfri xcrii/o -dobro, po coni in jtconosljtnopotovali rut/sool>mo/o
oSim o/iaMn
t> J^fnb/Jutti ‘JioloAvvrske uJiceJH^ 'i&atcvvrsfiiu Cfcpi mila tfiyb se l>rexplafr*>.
asaassasHZsaasaasKJSsjasaa;
0	KAVARNA
1 »Unioiie4 I
S preje ,Tedesco‘ v Trsta j
55 se priporoča cenjenim sodrugom najt,op- ] W leje. Na razpolago so vsi važni in slo- J ut venski, italijanski in nemški listi. Vse ! pijače poceni. Napitnina je izključena, j
Twk* It, Umprrt v Kranja,
izdajatelj in edgeTersi	fras	NirU