Ja nu ar 2 02 4 5/ 86 . l et ni k ce na v r ed ni p ro da ji 11 ,0 0 E U R na ro čn ik i 8 ,6 4 E U R up ok oj en ci 7 ,1 0 E U R di ja ki in š tu de nt i 6 ,7 2 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje 194 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 195Table of ContentsVsebina 195 Table of Contents 196 Uvodnik Tomaž Sajovic 199 Botanika Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem Drobna dopolnila k poznavanju rastišč redke in znamenite rastline Igor Dakskobler 206 Nobelove nagrade za leto 2023 Nobelova nagrada za kemijo za leto 2023 Črtomir Podlipnik 210 Kemija Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti Tina Skalar, Marjan Marinšek 220 Toksikologija Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Zvonka Zupanič Slavec 228 Ekologija Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih Tomaž Granda 232 Paleontologija Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)), težko pričakovano paleontološko presenečenje končno v Sloveniji Matija Križnar 237 Naše nebo Škrlatni vesoljčki Mirko Kokole 199 232 Contents Editorial Tomaž Sajovic Botany Dark Alpine wormwood (Artemisia atrata) under Mt. Morež Brief notes on the sites of a rare, notable plant Igor Dakskobler The article sums up the history of encounters with the Dark Alpine wormwood (Artemisia atrata) under Mt. Morež in the Julian Alps, from the f irst f ind in 1841 to its last confirma- tion in 2023. It provides a description of its site on stony alpine grasslands at elevations of around 2100 m and a jus- tification for its provisional classification into the association Avenastro parlatorei-Festucetum calvae. Based on its estimated population in the summer of 2011 (450 to 500 specimens on the area measuring ca. 15 ares) we f ind that currently this notable, but vulnerable species of Slovenian f lora is poten- tially most threatened by climate change. Nobel Prizes 2023 The Nobel Prize in Chemistry 2023 Črtomir Podlipnik On 4 October 2023 the Royal Swedish Academy of Sciences awarded the Nobel Prize in chemistry to three scientists for their pioneer research in quantum dots: MIT-based chemist of Tunisian and French descent Moungi Bawendi, American chemist Louis Brus of the University of Columbia, and Rus- sian physicist Alexei Ekimov, who previously worked at the Vavilov State Optical Institute in St. Petersburg, Russia. Chemistry High Entropy Materials – Materials of the Future Tina Skalar, Marjan Marinšek High entropy materials (HEM) have been known for dec- ades, but in recent years the research in this f ield has been advancing rapidly. This is mainly due to the need for new materials, in particular in the f ield of renewable energy re- sources and the development of related infrastructure. High entropy materials can be used for the most diverse energy- related applications, such as catalysis, batteries, and similar materials for energy storage. Their role in rapid and effective green transition and in turn reduced dependency on fossil fu- els is therefore unquestionable. Toxicology Poisons and Toxicology in the World and in Slovenia (Part I) Zvonka Zupanič Slavec Toxicology (derived from the Greek word toxikon, meaning “arrow poison”) is the study of the adverse effects of chemi- cals of natural or synthetic origin on living organisms, and on the prevention, research, and treatment of poisoning. Toxicol- ogy is a distinctly multidisciplinary field of science, which requires interaction of healthcare professionals from various disciplines as well as veterinarians, pharmacists, (micro)biolo- gists, agronomists, food technologists, (bio)chemists, safety and sanitary engineers, and others. Clinical toxicology, for example, plays an important role in the diagnosis and treat- ment of acute poisoning, occupational or industrial toxicol- ogy is concerned with poisoning in the work place, analytical toxicology deals with the detection and identification of poi- sons, forensic toxicology looks for the presence of toxins in criminal cases, environmental toxicology studies the effects of long-term exposure to low concentrations of chemicals in the environment, molecular and biochemical toxicology studies the mechanisms of toxicity in macromolecules and biochemical cellular processes; immunotoxicology is con- cerned with the effects of chemicals on the immune system, and neurotoxicology with their effect on the nervous system; nanotoxicology deals with the study of adverse effects of na- noparticles, whereas genetic toxicology is concerned with the effects of chemicals on genetic material, and ecotoxicology with the effects on other organisms and ecosystems; chemical warfare toxicology studies the effects of chemical weapons, protection from such weapons, and treatment and manage- ment of poisoning. Finally, regulatory toxicology assesses the safety of drugs, minerals, toxins, pesticides, industrial chemi- cals and food supplements to which we are exposed, con- sciously or not, in our daily lives. It integrates all the listed fields in order to ensure safe use of chemicals and prevention of poisoning, because ultimately, chemical safety is the cen- tral concern of contemporary toxicology. Ecology Sea Slugs and their Role in Marine Ecosystems Tomaž Granda Many charismatic marine taxa (especially mammals and fish) have been relatively well studied and enjoy a lot of attention. Scientists monitor their populations and study their ecologi- cal role and evolutionary history. These taxa are usually large; people f ind them attractive and useful, and they have left a mark, both historical and cultural, on our ancestors. On the other hand, society today tends to overlook less researched organisms that are just as fascinating and ecologically impor- tant, some of them even appealing to the human eye. In this article the author discuss the opisthobranchs, permanent resi- dents of the Adriatic Sea. Paleontology A Long-Overdue Paleontological Surprise – Woolly Rhinoc- eros (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) f inally in Slovenia Matija Križnar Few Slovenian paleontologists imagined that it would take until 2023 to finally take hold of the first remains of a woolly rhinoceros (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) from Slovenia. In this short article, we brief ly report on the f irst discovery of a tooth of this large, cold-adapted Pleistocene mammal. The fossil rhino tooth was discovered shortly after the Second World War, and only found its way into the Nat- ural History Museum of Slovenia collection through a dona- tion earlier this year. A specimen of a well-preserved tooth of a woolly rhinoceros was discovered in a late Pleistocene gravel pit in the area of the Drava field near today’s Kidričevo. Our sky Purple Aliens Mirko Kokole 220 194 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 195Table of ContentsVsebina 195 Table of Contents 196 Uvodnik Tomaž Sajovic 199 Botanika Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem Drobna dopolnila k poznavanju rastišč redke in znamenite rastline Igor Dakskobler 206 Nobelove nagrade za leto 2023 Nobelova nagrada za kemijo za leto 2023 Črtomir Podlipnik 210 Kemija Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti Tina Skalar, Marjan Marinšek 220 Toksikologija Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Zvonka Zupanič Slavec 228 Ekologija Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih Tomaž Granda 232 Paleontologija Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)), težko pričakovano paleontološko presenečenje končno v Sloveniji Matija Križnar 237 Naše nebo Škrlatni vesoljčki Mirko Kokole 199 232 Contents Editorial Tomaž Sajovic Botany Dark Alpine wormwood (Artemisia atrata) under Mt. Morež Brief notes on the sites of a rare, notable plant Igor Dakskobler The article sums up the history of encounters with the Dark Alpine wormwood (Artemisia atrata) under Mt. Morež in the Julian Alps, from the f irst f ind in 1841 to its last confirma- tion in 2023. It provides a description of its site on stony alpine grasslands at elevations of around 2100 m and a jus- tification for its provisional classification into the association Avenastro parlatorei-Festucetum calvae. Based on its estimated population in the summer of 2011 (450 to 500 specimens on the area measuring ca. 15 ares) we f ind that currently this notable, but vulnerable species of Slovenian f lora is poten- tially most threatened by climate change. Nobel Prizes 2023 The Nobel Prize in Chemistry 2023 Črtomir Podlipnik On 4 October 2023 the Royal Swedish Academy of Sciences awarded the Nobel Prize in chemistry to three scientists for their pioneer research in quantum dots: MIT-based chemist of Tunisian and French descent Moungi Bawendi, American chemist Louis Brus of the University of Columbia, and Rus- sian physicist Alexei Ekimov, who previously worked at the Vavilov State Optical Institute in St. Petersburg, Russia. Chemistry High Entropy Materials – Materials of the Future Tina Skalar, Marjan Marinšek High entropy materials (HEM) have been known for dec- ades, but in recent years the research in this f ield has been advancing rapidly. This is mainly due to the need for new materials, in particular in the f ield of renewable energy re- sources and the development of related infrastructure. High entropy materials can be used for the most diverse energy- related applications, such as catalysis, batteries, and similar materials for energy storage. Their role in rapid and effective green transition and in turn reduced dependency on fossil fu- els is therefore unquestionable. Toxicology Poisons and Toxicology in the World and in Slovenia (Part I) Zvonka Zupanič Slavec Toxicology (derived from the Greek word toxikon, meaning “arrow poison”) is the study of the adverse effects of chemi- cals of natural or synthetic origin on living organisms, and on the prevention, research, and treatment of poisoning. Toxicol- ogy is a distinctly multidisciplinary field of science, which requires interaction of healthcare professionals from various disciplines as well as veterinarians, pharmacists, (micro)biolo- gists, agronomists, food technologists, (bio)chemists, safety and sanitary engineers, and others. Clinical toxicology, for example, plays an important role in the diagnosis and treat- ment of acute poisoning, occupational or industrial toxicol- ogy is concerned with poisoning in the work place, analytical toxicology deals with the detection and identification of poi- sons, forensic toxicology looks for the presence of toxins in criminal cases, environmental toxicology studies the effects of long-term exposure to low concentrations of chemicals in the environment, molecular and biochemical toxicology studies the mechanisms of toxicity in macromolecules and biochemical cellular processes; immunotoxicology is con- cerned with the effects of chemicals on the immune system, and neurotoxicology with their effect on the nervous system; nanotoxicology deals with the study of adverse effects of na- noparticles, whereas genetic toxicology is concerned with the effects of chemicals on genetic material, and ecotoxicology with the effects on other organisms and ecosystems; chemical warfare toxicology studies the effects of chemical weapons, protection from such weapons, and treatment and manage- ment of poisoning. Finally, regulatory toxicology assesses the safety of drugs, minerals, toxins, pesticides, industrial chemi- cals and food supplements to which we are exposed, con- sciously or not, in our daily lives. It integrates all the listed fields in order to ensure safe use of chemicals and prevention of poisoning, because ultimately, chemical safety is the cen- tral concern of contemporary toxicology. Ecology Sea Slugs and their Role in Marine Ecosystems Tomaž Granda Many charismatic marine taxa (especially mammals and fish) have been relatively well studied and enjoy a lot of attention. Scientists monitor their populations and study their ecologi- cal role and evolutionary history. These taxa are usually large; people f ind them attractive and useful, and they have left a mark, both historical and cultural, on our ancestors. On the other hand, society today tends to overlook less researched organisms that are just as fascinating and ecologically impor- tant, some of them even appealing to the human eye. In this article the author discuss the opisthobranchs, permanent resi- dents of the Adriatic Sea. Paleontology A Long-Overdue Paleontological Surprise – Woolly Rhinoc- eros (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) f inally in Slovenia Matija Križnar Few Slovenian paleontologists imagined that it would take until 2023 to finally take hold of the first remains of a woolly rhinoceros (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) from Slovenia. In this short article, we brief ly report on the f irst discovery of a tooth of this large, cold-adapted Pleistocene mammal. The fossil rhino tooth was discovered shortly after the Second World War, and only found its way into the Nat- ural History Museum of Slovenia collection through a dona- tion earlier this year. A specimen of a well-preserved tooth of a woolly rhinoceros was discovered in a late Pleistocene gravel pit in the area of the Drava field near today’s Kidričevo. Our sky Purple Aliens Mirko Kokole 220 196 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 197Kolofon Uvodnik podprejo, strokovna javnost pa proces spremlja in usmerja, kjer je treba.« Za Kosca je oživljanje gradu Ponoviče svetla, ven- dar nenavadna in presunljiva izjema pri »ne-ohra- njanju« dediščine v samostojni Sloveniji, drugi dve, ki ju omenja Kosec, sta grad Lemberg, »ki ga po- časi in z občutkom že več kot petnajst let obna- vlja Franci Zidar«, ali pa grad Cmurek, »ki ga je v preteklem desetletju ekipa Muzeja norosti skoraj brez sistemske podpore preoblikovala v enega naj- sodobnejših in družbeno najbolj angažiranih mu- zejev pri nas«. Ker o gradu Ponoviče nisem vedel nič, sem mo- ral malo pobrskati po spletu – in bil dobesedno pretresen. Grad Ponoviče je bil v svojem času po- memben grad. Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) ga je opisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689), v njegovi tedanji renesančni podobi – kasneje so ga barokizirali - ga najdemo upodobljenega tudi v Valvasorjevi Skicni knjigi v Topografiji Kranjske (1678-1679). Grad je bil nekoč med najlepšimi na tem območju. Krasil ga je eden najlepših parkov v tem delu Evrope, varoval pa je tudi savsko vo- dno pot. Več stoletij je bil plemiška rezidenca. Do razpada Avstro-Ogrske monarhije je bila v njem tovarna špirita in kvasa. Med prvo svetovno vojno so se v njem zdravili ranjeni avstro-ogrski vojaki. Leta 1929 je dvorec in posestvo kupila Kranjska banska uprava v Ljubljani in v njem uredila de- ško vzgajališče (do leta 1936). Ob nemški oku- paciji med drugo svetovno vojno je bila v dvorcu nastanjena nemška postojanka. Po vojni je bil dvorec nacionaliziran. Postal je sedež družbenega živinorejskega posestva. Leta 1950 so ga dodelili Kmetijskemu znanstvenemu zavodu Slovenije kot živinorejsko poskusno gospodarstvo, leta 1958 pa je posestvo prevzela Kmetijska zadruga Litija. Prav to lastništvo pa v samostojni Sloveniji gradu ni bi- lo več v nobeno pomoč. Zadruga ni imela nobene vizije, kaj početi z gradom, kmetijska dejavnost pa zanj ni bila več primerna. Dediščina je začela pro- padati … Pri raziskovanju nadaljnje usode gradu Ponoviče se mi je na spletu »odprl« članek z gogoljevsko gro- tesknim naslovom Za obnovo gradu Ponoviče je do zdaj pokazal zanimanje le en potencialni investitor, pa še ta je umrl (Nikolaj Vasiljevič Gogolj, 1809- 1852, je bil ruski pisatelj ukrajinskega izvora, med drugim je napisal nenavaden roman Mrtve duše). Članek - 3. avgusta leta 2010 ga je v Dnevniku objavila Sabina Lokar - razkriva vso čudaškost ravnanj oblastnih organov s propadajočo dedišči- no Ponovič. Naj začnem z »razmišljanjem« Občine Litija: »Občina Litija je v novi občinski prostor- ski načrt med drugim umestila tudi obnovo gradu Ponoviče, ki že vrsto let klavrno propada. Obnova naj bi potekala v skladu s strategijo razvoja turiz- ma v občini Litija do leta 2015, ki v grajskih pro- storih predvideva luksuzni hotel z restavracijo za petičneže, v njegovi okolici pa igrišče za golf z 18 luknjami.« Do umestitve obnove gradu Ponoviče v občinski prostorski načrt »sta se negativno oprede- lila ministrstvo za kmetijstvo in Zavod za gozdo- ve«. Ocenila sta, da bi bil poseg v prostor prevelik. Občina je iz prostorskega načrta morala izločiti območje, namenjeno gradnji igrišč za golf. To je potencialnega investitorja, zasebnika s Primorske- ga, odvrnilo od sklenitve pogodbe. Kmalu zatem je umrl. Občina na sicer okrnjeni projekt obnove gradu ni pozabila. Tudi v Centru za razvoj Litija so bili prepričani, da bi uresničitev projekta obnove gradu v turistične namene - grad bi bil namenjen zahtevnim gostom v kombinaciji s podeželskim in rekreativnim turizmom - gotovo bila velika spod- buda za hitrejši razvoj turizma v litijski občini. Tak način obnove gradu sta, kot smo videli, ne- gativno ocenila že Ministrstvo za kmetijstvo in Zavod za gozdove, »do tako visokoletečih načrtov in ambicij« občine pa so bili precej skeptični tudi lokalni prebivalci: »Skozi naselje namreč vodi ozka in na določenih predelih precej poškodovana cesta, a občina za njeno obnovo očitno ne najde sredstev, saj ni bila uvrščena niti na zadnji seznam vzdrže- vanja lokalnih cest. To je sicer le eden od prime- rov, ki bi znal odvrniti ‚zahtevne goste‘ gradu.« Miloš Kosec je v svojem razmišljanju v Delu opo- zoril še na eno problematičnost prenavljanja graj- ske dediščine, kakršna je »grozila« gradu Ponovi- če: »Nič manj tragično ni uničevanje z neustrezno prenovo za neustrezne programe. V stoletne stavbe lahko hotel s štirimi ali petimi zvezdicami ume- stite samo, če ga radikalno spremenite. Nove ko- palnice v vsaki sobi, novi jašek za dvigalo, nove armiranobetonske plošče namesto lesenih stropov, drago in potratno ogrevanje vseh prostorov, po- gosto tudi novi, izmišljeni arhitekturni elementi, da bi staro in morda ne dovolj slikovito graščino spremenili v nekaj bolj ‚pravljičnega‘. Tako nastane izmišljena in kičasta novogradnja, kar je po mojem mnenju enako destruktiven proces kot rušenje, sa- mo da je poleg vsega še precej dražje.« Načelno za ustrezno ravnanje s kulturno dediščino Uvodnik Naslovnica: Okostje dlakavega nosoroga (Coelodonta antiquitatis) iz Češkega naravoslovnega muzeja v Pragi. Foto: Matija Križnar. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.200 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Javna agencija RS za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2024. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Ja nu ar 2 02 4 5/ 86 . l et ni k ce na v r ed ni p ro da ji 11 ,0 0 E U R na ro čn ik i 8 ,6 4 E U R up ok oj en ci 7 ,1 0 E U R di ja ki in š tu de nt i 6 ,7 2 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje »Je kulturna dediščina neki tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja ali je kulturna dediščina to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri življe- nju?«  (Franjo Podnar) Uvodnik v prejšnji številki Proteusa sem začel z daljšim navedkom iz razmišljanja Dediščina je pro- ces, ki ga je v Delu objavil arhitekt in visokošolski učitelj Miloš Kosec (1986-). V njem je Kosec »na- slikal« temačno, za obrobni, slovenski kapitalizem značilno sliko odnosa naše osamosvojene države do svoje zgodovinske dediščine. Še pred nekaj leti se je zdelo, da bo taka usoda doletela tudi grajski dvorec Ponoviče pri Litiji. Vendar se je lani pro- padajočemu »dvorcu nasmehnila sreča: kupila ga je družina Podnar [zanj je odštela manj od izredno nizke, zgolj simbolično postavljene cene sto tisoč evrov; opomba je moja] […]. Dvojna sreča Ponovič je sestavljena iz tega, da je grad sploh nekdo kupil in začel dela, ter tudi iz dejstva, da kupec ni mili- jonar, ki bi želel v gradu odpreti elitno kliniko ali butični hotel. […] Za družino Podnar konci tedna niso čas za počitek in izlete, ampak priložnost za udarniško delo, pri katerem sodelujejo prav vsi čla- ni družine. Prvi rezultati so že vidni, predvsem pa ima grad po stoletju spet nekoga, ki mu daje novo življenje in zanj skrbi, kar je vredno več kot kubiki betona. Teh nekaj mesecev, kar je družina Podnar začela dela, je dokaz, da pri nas največji problem ni denar, ampak pravočasna in zanesljiva podpora lokalne skupnosti in države, vključno z zavodom za varstvo kulturne dediščine. Če se kljub vsemu na objektu dediščine, ki se ga vsi otepajo, le poja- vi entuziastični lastnik ali najemnik, ki se zaveda, da gre pri oživljanju dediščine za proces, ne pa za hiter gradbeni projekt prenove v luksuzni objekt ‚dodane vrednosti‘, je ključno, da ga javne ustanove 196 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 197Kolofon Uvodnik podprejo, strokovna javnost pa proces spremlja in usmerja, kjer je treba.« Za Kosca je oživljanje gradu Ponoviče svetla, ven- dar nenavadna in presunljiva izjema pri »ne-ohra- njanju« dediščine v samostojni Sloveniji, drugi dve, ki ju omenja Kosec, sta grad Lemberg, »ki ga po- časi in z občutkom že več kot petnajst let obna- vlja Franci Zidar«, ali pa grad Cmurek, »ki ga je v preteklem desetletju ekipa Muzeja norosti skoraj brez sistemske podpore preoblikovala v enega naj- sodobnejših in družbeno najbolj angažiranih mu- zejev pri nas«. Ker o gradu Ponoviče nisem vedel nič, sem mo- ral malo pobrskati po spletu – in bil dobesedno pretresen. Grad Ponoviče je bil v svojem času po- memben grad. Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) ga je opisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689), v njegovi tedanji renesančni podobi – kasneje so ga barokizirali - ga najdemo upodobljenega tudi v Valvasorjevi Skicni knjigi v Topografiji Kranjske (1678-1679). Grad je bil nekoč med najlepšimi na tem območju. Krasil ga je eden najlepših parkov v tem delu Evrope, varoval pa je tudi savsko vo- dno pot. Več stoletij je bil plemiška rezidenca. Do razpada Avstro-Ogrske monarhije je bila v njem tovarna špirita in kvasa. Med prvo svetovno vojno so se v njem zdravili ranjeni avstro-ogrski vojaki. Leta 1929 je dvorec in posestvo kupila Kranjska banska uprava v Ljubljani in v njem uredila de- ško vzgajališče (do leta 1936). Ob nemški oku- paciji med drugo svetovno vojno je bila v dvorcu nastanjena nemška postojanka. Po vojni je bil dvorec nacionaliziran. Postal je sedež družbenega živinorejskega posestva. Leta 1950 so ga dodelili Kmetijskemu znanstvenemu zavodu Slovenije kot živinorejsko poskusno gospodarstvo, leta 1958 pa je posestvo prevzela Kmetijska zadruga Litija. Prav to lastništvo pa v samostojni Sloveniji gradu ni bi- lo več v nobeno pomoč. Zadruga ni imela nobene vizije, kaj početi z gradom, kmetijska dejavnost pa zanj ni bila več primerna. Dediščina je začela pro- padati … Pri raziskovanju nadaljnje usode gradu Ponoviče se mi je na spletu »odprl« članek z gogoljevsko gro- tesknim naslovom Za obnovo gradu Ponoviče je do zdaj pokazal zanimanje le en potencialni investitor, pa še ta je umrl (Nikolaj Vasiljevič Gogolj, 1809- 1852, je bil ruski pisatelj ukrajinskega izvora, med drugim je napisal nenavaden roman Mrtve duše). Članek - 3. avgusta leta 2010 ga je v Dnevniku objavila Sabina Lokar - razkriva vso čudaškost ravnanj oblastnih organov s propadajočo dedišči- no Ponovič. Naj začnem z »razmišljanjem« Občine Litija: »Občina Litija je v novi občinski prostor- ski načrt med drugim umestila tudi obnovo gradu Ponoviče, ki že vrsto let klavrno propada. Obnova naj bi potekala v skladu s strategijo razvoja turiz- ma v občini Litija do leta 2015, ki v grajskih pro- storih predvideva luksuzni hotel z restavracijo za petičneže, v njegovi okolici pa igrišče za golf z 18 luknjami.« Do umestitve obnove gradu Ponoviče v občinski prostorski načrt »sta se negativno oprede- lila ministrstvo za kmetijstvo in Zavod za gozdo- ve«. Ocenila sta, da bi bil poseg v prostor prevelik. Občina je iz prostorskega načrta morala izločiti območje, namenjeno gradnji igrišč za golf. To je potencialnega investitorja, zasebnika s Primorske- ga, odvrnilo od sklenitve pogodbe. Kmalu zatem je umrl. Občina na sicer okrnjeni projekt obnove gradu ni pozabila. Tudi v Centru za razvoj Litija so bili prepričani, da bi uresničitev projekta obnove gradu v turistične namene - grad bi bil namenjen zahtevnim gostom v kombinaciji s podeželskim in rekreativnim turizmom - gotovo bila velika spod- buda za hitrejši razvoj turizma v litijski občini. Tak način obnove gradu sta, kot smo videli, ne- gativno ocenila že Ministrstvo za kmetijstvo in Zavod za gozdove, »do tako visokoletečih načrtov in ambicij« občine pa so bili precej skeptični tudi lokalni prebivalci: »Skozi naselje namreč vodi ozka in na določenih predelih precej poškodovana cesta, a občina za njeno obnovo očitno ne najde sredstev, saj ni bila uvrščena niti na zadnji seznam vzdrže- vanja lokalnih cest. To je sicer le eden od prime- rov, ki bi znal odvrniti ‚zahtevne goste‘ gradu.« Miloš Kosec je v svojem razmišljanju v Delu opo- zoril še na eno problematičnost prenavljanja graj- ske dediščine, kakršna je »grozila« gradu Ponovi- če: »Nič manj tragično ni uničevanje z neustrezno prenovo za neustrezne programe. V stoletne stavbe lahko hotel s štirimi ali petimi zvezdicami ume- stite samo, če ga radikalno spremenite. Nove ko- palnice v vsaki sobi, novi jašek za dvigalo, nove armiranobetonske plošče namesto lesenih stropov, drago in potratno ogrevanje vseh prostorov, po- gosto tudi novi, izmišljeni arhitekturni elementi, da bi staro in morda ne dovolj slikovito graščino spremenili v nekaj bolj ‚pravljičnega‘. Tako nastane izmišljena in kičasta novogradnja, kar je po mojem mnenju enako destruktiven proces kot rušenje, sa- mo da je poleg vsega še precej dražje.« Načelno za ustrezno ravnanje s kulturno dediščino Uvodnik Naslovnica: Okostje dlakavega nosoroga (Coelodonta antiquitatis) iz Češkega naravoslovnega muzeja v Pragi. Foto: Matija Križnar. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.200 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Javna agencija RS za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2024. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Ja nu ar 2 02 4 5/ 86 . l et ni k ce na v r ed ni p ro da ji 11 ,0 0 E U R na ro čn ik i 8 ,6 4 E U R up ok oj en ci 7 ,1 0 E U R di ja ki in š tu de nt i 6 ,7 2 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje »Je kulturna dediščina neki tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja ali je kulturna dediščina to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri življe- nju?«  (Franjo Podnar) Uvodnik v prejšnji številki Proteusa sem začel z daljšim navedkom iz razmišljanja Dediščina je pro- ces, ki ga je v Delu objavil arhitekt in visokošolski učitelj Miloš Kosec (1986-). V njem je Kosec »na- slikal« temačno, za obrobni, slovenski kapitalizem značilno sliko odnosa naše osamosvojene države do svoje zgodovinske dediščine. Še pred nekaj leti se je zdelo, da bo taka usoda doletela tudi grajski dvorec Ponoviče pri Litiji. Vendar se je lani pro- padajočemu »dvorcu nasmehnila sreča: kupila ga je družina Podnar [zanj je odštela manj od izredno nizke, zgolj simbolično postavljene cene sto tisoč evrov; opomba je moja] […]. Dvojna sreča Ponovič je sestavljena iz tega, da je grad sploh nekdo kupil in začel dela, ter tudi iz dejstva, da kupec ni mili- jonar, ki bi želel v gradu odpreti elitno kliniko ali butični hotel. […] Za družino Podnar konci tedna niso čas za počitek in izlete, ampak priložnost za udarniško delo, pri katerem sodelujejo prav vsi čla- ni družine. Prvi rezultati so že vidni, predvsem pa ima grad po stoletju spet nekoga, ki mu daje novo življenje in zanj skrbi, kar je vredno več kot kubiki betona. Teh nekaj mesecev, kar je družina Podnar začela dela, je dokaz, da pri nas največji problem ni denar, ampak pravočasna in zanesljiva podpora lokalne skupnosti in države, vključno z zavodom za varstvo kulturne dediščine. Če se kljub vsemu na objektu dediščine, ki se ga vsi otepajo, le poja- vi entuziastični lastnik ali najemnik, ki se zaveda, da gre pri oživljanju dediščine za proces, ne pa za hiter gradbeni projekt prenove v luksuzni objekt ‚dodane vrednosti‘, je ključno, da ga javne ustanove 198 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 199Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaUvodnik Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem Drobna dopolnila k poznavanju rastišč redke in znamenite rastline Igor Dakskobler Poleti leta 2023 sem dobil elektronsko sporočilo dolgoletnega znanca, dopisovalca in ne- kajkrat soavtorja prof. Wilfrieda Roberta Franza iz Celovca. Omenil mi je svojega prijate- lja Armina Pleschbergerja, ki želi v naravnem okolju videti redko rastlino, črnikasti pelin (Artemisia atrata). Zanimalo ga je, ali poznam dostop do njegovega nahajališče in kakšno je njegovo rastišče. Vedel je, da je na gori Morež in da ga je opisal Tone Wraber. Wifriedu in njegovemu prijatelju sem lahko nekoliko svetoval in Arminu je 10. septembra leta 2023 uspelo priti do redke alpske rastline. Poslal mi je fotografije in dodal, da je bilo težko, a zanj ne nemogoče. To dopisovanje me je opomnilo, da moram nekaj malega o tem pelinu in njegovem rastišču pod Morežem napisati tudi sam. Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem. Foto: Peter Strgar. skrbi država, v Sloveniji Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije z območnimi enotami. Izjava nekdanje direktorice Javnega zavoda za kultu- ro, mladino in šport Litija v navedenem članku v Dnevniku kaže – izostreno in zgoščeno povedano – neko temeljno blokiranost oživljanja kulturne dediščine v osamosvojeni Sloveniji: »Objekt [grad Ponoviče] je razglašen za kulturni spomenik lo- kalnega pomena in vsak poseg pri obnovi bi moral potrditi Zavod za varstvo kulturne dediščine Lju- bljana. To posledično tudi več stane, kljub temu da bi bila obnova že tako ali tako ogromna inve- sticija.« Direktorica si vsote sredstev, potrebnih za obnovo, ni upala niti zamisliti. Po njenem mne- nju je tako edina rešitev zasebni kapital. Krog je sklenjen. V marsičem je zagaten in tudi globoko protisloven. V osamosvojeni Sloveniji je kulturna dediščina za- konsko v javnem interesu: za njeno varstvo skrbijo lokalne skupnosti – to so občine – in država. Prvo protislovje je, da javni interes lahko zagotovimo samo z denarjem, tega pa občine in država, te- meljni skrbniki javnega interesa (torej tudi gradu Ponoviče), pogosto nimajo (dovolj). Občine in dr- žava so tako pogosto prisiljene propadajočo kultur- no dediščino »predati« v roke zasebnemu kapitalu (prostor, namenjen uvodniku, mi preprečuje, da bi podrobneje razmišljal, zakaj je v kapitalizmu kapi- tal lahko močnejši od državnih proračunov). To pa ni samo zamenjava financerja. Nesojeni zasebni la- stnik gradu Ponoviče je namreč želel grad spreme- niti v zasebni dobičkonosni luksuzni hotel za pe- tične goste (da igrišča za golf ne omenjam), s tem pa kulturno dediščino preprosto uničiti. To drugo dobesedno »uničujoče« protislovje (skupaj s prvim, da država ne more več ustrezno financirati javnega interesa) poraja temačno vprašanje: Ali kapitalizem sploh še omogoča tisto pristno razumevanje kul- turne dediščine kot javne dobrine? To vprašanje se mi je v vsej ostrini zastavilo šele potem, ko sem v članku Družina Podnar bo obno- vila grad Ponoviče v Litiji, objavljenem 13. aprila letos na Multimedijskemu centru RTV Ljubljane, prebral sledeči odlomek: »A pojmovanje kulturne dediščine je pri nas lahko kompleksno. Leta se za grad ni zmenil nihče, ko pa se posameznik loti ob- nove, ga pristojni takoj zasujejo s kupom pravil.  ‚ Je kulturna dediščina neki tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja ali je kulturna dediščina to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri življenju,‘  se sprašu- je Podnar.« V Podnarjevi izjavi se razkrivata dva koncepta kulturne dediščine. Prvega – kulturna de- diščina je tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja – po Podnarju »zagovarja« država, najbolj verjetno Za- vod za varstvo kulturne dediščine, drugega pa novi lastniki gradu Podnarjevi - kulturna dediščina je to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri ži- vljenju. Koncepta sta - vsaj na prvi pogled - na- sprotujoča: država govori in poučuje o kulturni de- diščini, družina Podnar s petimi otroki, eden ima Downov sindrom, kulturno dediščino živi, oživlja in poklanja ljudem: želijo si ustvariti središče, kjer se bodo srečevali študenti z vsega sveta ter slikali, preučevali zgodovino in arhitekturo, radi bi pove- zali ljudi iz sveta literature, umetnosti in kulture in verjamejo, da bo grad Ponoviče v desetih letih postal svetovno prepoznano središče, Litija pa kul- turno prepoznavni prostor. Država pri obnovi Po- novič s predpisanimi tečaji zagovarja koncept stro- ke/znanosti. Ali so torej Podnarjevi proti strokam/ znanosti? Prav gotovo ne, saj so po besedah Jožice Podnar »navezali stike s strokovnjaki z geološke- ga inštituta, umetnostnimi zgodovinarji, arhitekti, s profesorjem na f ilozofski fakulteti, poznavalci gline in lončarstva«. Podnarjevim se pri prenovi gradu zdi strokovna/znanstvena pomoč strokov- njakov očitno zelo koristna, od države zahtevano pa razumejo (bolj) kot birokratsko »ustvarjanje težav« - posplošeno rečeno, država s svojo močjo z obveznimi strokovnimi/znanstvenimi tečaji o umetnozgodovinskih gradbenih prvinah izvaja ab- straktni vsebinski formalizem, ki Podnarjevim pri konkretnem oživljanju grajske dediščine v bistvu ni v kakšno večjo pomoč. Drugače povedano, med te- čaji in konkretnim oživljanjem dediščine ni organ- ske vsebinske povezave. (Konec koncev je že sama zahodnoveška znanost zaradi svojega razumskega predstavljanja resničnosti vedno v »nasprotju« s človekovo pristno izkušnjo te resničnosti.) Kapita- listična država ima tudi v tem primeru velike teža- ve s pristnim razumevanjem kulturne dediščine kot javne dobrine. Kako naj razume, da neka družina s svojimi rokami obnavlja in oživlja kulturno dedi- ščino pod »socialističnim« (narekovaje lahko mirno ukinemo) geslom »gradimo svetlejšo, spodbudnejšo in bolj vključujočo prihodnost za vse«, - ko pa v družbi, v kateri živimo, velja (le) denar in dobiček? Tomaž Sajovic 198 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 199Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaUvodnik Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem Drobna dopolnila k poznavanju rastišč redke in znamenite rastline Igor Dakskobler Poleti leta 2023 sem dobil elektronsko sporočilo dolgoletnega znanca, dopisovalca in ne- kajkrat soavtorja prof. Wilfrieda Roberta Franza iz Celovca. Omenil mi je svojega prijate- lja Armina Pleschbergerja, ki želi v naravnem okolju videti redko rastlino, črnikasti pelin (Artemisia atrata). Zanimalo ga je, ali poznam dostop do njegovega nahajališče in kakšno je njegovo rastišče. Vedel je, da je na gori Morež in da ga je opisal Tone Wraber. Wifriedu in njegovemu prijatelju sem lahko nekoliko svetoval in Arminu je 10. septembra leta 2023 uspelo priti do redke alpske rastline. Poslal mi je fotografije in dodal, da je bilo težko, a zanj ne nemogoče. To dopisovanje me je opomnilo, da moram nekaj malega o tem pelinu in njegovem rastišču pod Morežem napisati tudi sam. Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem. Foto: Peter Strgar. skrbi država, v Sloveniji Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije z območnimi enotami. Izjava nekdanje direktorice Javnega zavoda za kultu- ro, mladino in šport Litija v navedenem članku v Dnevniku kaže – izostreno in zgoščeno povedano – neko temeljno blokiranost oživljanja kulturne dediščine v osamosvojeni Sloveniji: »Objekt [grad Ponoviče] je razglašen za kulturni spomenik lo- kalnega pomena in vsak poseg pri obnovi bi moral potrditi Zavod za varstvo kulturne dediščine Lju- bljana. To posledično tudi več stane, kljub temu da bi bila obnova že tako ali tako ogromna inve- sticija.« Direktorica si vsote sredstev, potrebnih za obnovo, ni upala niti zamisliti. Po njenem mne- nju je tako edina rešitev zasebni kapital. Krog je sklenjen. V marsičem je zagaten in tudi globoko protisloven. V osamosvojeni Sloveniji je kulturna dediščina za- konsko v javnem interesu: za njeno varstvo skrbijo lokalne skupnosti – to so občine – in država. Prvo protislovje je, da javni interes lahko zagotovimo samo z denarjem, tega pa občine in država, te- meljni skrbniki javnega interesa (torej tudi gradu Ponoviče), pogosto nimajo (dovolj). Občine in dr- žava so tako pogosto prisiljene propadajočo kultur- no dediščino »predati« v roke zasebnemu kapitalu (prostor, namenjen uvodniku, mi preprečuje, da bi podrobneje razmišljal, zakaj je v kapitalizmu kapi- tal lahko močnejši od državnih proračunov). To pa ni samo zamenjava financerja. Nesojeni zasebni la- stnik gradu Ponoviče je namreč želel grad spreme- niti v zasebni dobičkonosni luksuzni hotel za pe- tične goste (da igrišča za golf ne omenjam), s tem pa kulturno dediščino preprosto uničiti. To drugo dobesedno »uničujoče« protislovje (skupaj s prvim, da država ne more več ustrezno financirati javnega interesa) poraja temačno vprašanje: Ali kapitalizem sploh še omogoča tisto pristno razumevanje kul- turne dediščine kot javne dobrine? To vprašanje se mi je v vsej ostrini zastavilo šele potem, ko sem v članku Družina Podnar bo obno- vila grad Ponoviče v Litiji, objavljenem 13. aprila letos na Multimedijskemu centru RTV Ljubljane, prebral sledeči odlomek: »A pojmovanje kulturne dediščine je pri nas lahko kompleksno. Leta se za grad ni zmenil nihče, ko pa se posameznik loti ob- nove, ga pristojni takoj zasujejo s kupom pravil.  ‚ Je kulturna dediščina neki tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja ali je kulturna dediščina to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri življenju,‘  se sprašu- je Podnar.« V Podnarjevi izjavi se razkrivata dva koncepta kulturne dediščine. Prvega – kulturna de- diščina je tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja – po Podnarju »zagovarja« država, najbolj verjetno Za- vod za varstvo kulturne dediščine, drugega pa novi lastniki gradu Podnarjevi - kulturna dediščina je to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri ži- vljenju. Koncepta sta - vsaj na prvi pogled - na- sprotujoča: država govori in poučuje o kulturni de- diščini, družina Podnar s petimi otroki, eden ima Downov sindrom, kulturno dediščino živi, oživlja in poklanja ljudem: želijo si ustvariti središče, kjer se bodo srečevali študenti z vsega sveta ter slikali, preučevali zgodovino in arhitekturo, radi bi pove- zali ljudi iz sveta literature, umetnosti in kulture in verjamejo, da bo grad Ponoviče v desetih letih postal svetovno prepoznano središče, Litija pa kul- turno prepoznavni prostor. Država pri obnovi Po- novič s predpisanimi tečaji zagovarja koncept stro- ke/znanosti. Ali so torej Podnarjevi proti strokam/ znanosti? Prav gotovo ne, saj so po besedah Jožice Podnar »navezali stike s strokovnjaki z geološke- ga inštituta, umetnostnimi zgodovinarji, arhitekti, s profesorjem na f ilozofski fakulteti, poznavalci gline in lončarstva«. Podnarjevim se pri prenovi gradu zdi strokovna/znanstvena pomoč strokov- njakov očitno zelo koristna, od države zahtevano pa razumejo (bolj) kot birokratsko »ustvarjanje težav« - posplošeno rečeno, država s svojo močjo z obveznimi strokovnimi/znanstvenimi tečaji o umetnozgodovinskih gradbenih prvinah izvaja ab- straktni vsebinski formalizem, ki Podnarjevim pri konkretnem oživljanju grajske dediščine v bistvu ni v kakšno večjo pomoč. Drugače povedano, med te- čaji in konkretnim oživljanjem dediščine ni organ- ske vsebinske povezave. (Konec koncev je že sama zahodnoveška znanost zaradi svojega razumskega predstavljanja resničnosti vedno v »nasprotju« s človekovo pristno izkušnjo te resničnosti.) Kapita- listična država ima tudi v tem primeru velike teža- ve s pristnim razumevanjem kulturne dediščine kot javne dobrine. Kako naj razume, da neka družina s svojimi rokami obnavlja in oživlja kulturno dedi- ščino pod »socialističnim« (narekovaje lahko mirno ukinemo) geslom »gradimo svetlejšo, spodbudnejšo in bolj vključujočo prihodnost za vse«, - ko pa v družbi, v kateri živimo, velja (le) denar in dobiček? Tomaž Sajovic 200 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 201Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaBotanika • Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem Njegovo odkritje sega v sredino 19. stole- tja, ko je rastlinstvo tedanjega Avstrijskega primorja in tudi Julijskih Alp sistematično raziskoval tržaški botanik in politik Muzio Tommasini (1794-1879), ki je k sodelova- nju pritegnil mladega nemškega (bavarske- ga) botanika in (pozneje) fitogeografa Otta Sendtnerja (1813-1859). Ta se je 3. avgusta leta 1841 skupaj s svojim psom (kodrom) in z dvema vodičema, Andrejem Tončičem in neimenovanim domačinom, divjim lovcem, povzpel na 2.261 metrov visoko goro nad dolino Bale in pod njo med drugim nabral tudi črnikasti pelin. Morež je še zdaj edino njegovo znano nahajališče v Jugovzhodnih Alpah. Njemu najbližje nahajališče je nad prela- zom Fedaja (Passo Fedaia) v južnotirolskih Dolomitih, tretji del nesklenjenega območja razširjenosti pa obsega Zahodne Alpe, kjer je bolj pogost. Povsod raste le v podvisoko- gorsko-visokogorskem pasu, predvsem v ka- mnitih traviščih z modriko (Sesleria caerulea, sin. S. albicans). Tone Wraber je leta 2005 avstrijskemu bo- taniku in profesorju Gustavu Wendelber- gerju (1915-2008) poslal temeljito poročilo o zgodovini raziskovanja črnikastega peli- na na Morežu in ta ga je objavil v svojem članku (Wendelberger, 2005). V tem članku je, iskreno, večina besedila Wraberjevega in po mojem čutenju bi moral biti najmanj njegov soavtor. Vsebuje pa opis prve najd- be in seznam njemu znanih botanikov, ki so jo ponovili oziroma potrdili. V njem so Carlo Marchesetti (1875, vodnik je bil Ivan Kravanja), Albert Bois de Chesne (1930, vo- dnik je bil Anton Tožbar), po drugi svetov- ni vojni (leta 1955) pa prof. Ernest Mayer, v spremstvu študentov, med drugimi tudi Andreja Martinčiča in Toneta Wraberja. Slednji je bil po dveh neuspelih posku- sih z Antonom Tožbarjem pri nahajališču črnikastega pelina ponovno 4. septembra leta 1962. O tem je pisal v svojem imeni- tnem članku v Planinskem vestniku (Wraber, 1975), še natančneje, tudi s fitocenološkim popisom, pa ga je dokumentiral v rokopisni beležnici, ki jo hrani Botanični vrt Univer- ze v Ljubljani. Pod Morež ga je spremljal Rafael Kavs iz Koritnice pri Bovcu (zdaj Kal-Koritnica). Po tem vzponu je bil pri črnikastem pelinu še štirikrat, nazadnje s študenti leta 1990. Prav tega leta je objavil zdaj že klasično knjigo Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, v katero je uvrstil tudi črni- kasti pelin. V nekaj odstavkih je mojstrsko napisal vse, kar nam je treba vedeti o tem pelinu, tudi o njegovem rastišču in zakaj ga v naši državi upravičeno lahko štejemo kot znamenitost. Sam sem bil v dolini Bale ali v gorah nad njo že v sedemdesetih letih dvajsetega stole- tja, a rastlinstvo v tej dolini sem začel opa- zovati in popisovati veliko pozneje. Gotovo mi je pri tem z nasveti in s svojimi članki in knjigami pomagal poleg prof. Mayerja prav on. Na nahajališču črnikastega pelina sem bil štirikrat, le prvič, poleti leta 1991, sam. Najnatančneje in najbolj zbrano sem si njegova nahajališča ogledal 14. avgusta leta 2011, ko sta bila z menoj tudi Branko Zu- pan in Peter Strgar. Posebej prvi mi je pri popisovanju in potem tudi pri vzponu na Morež zelo pomagal. Takrat smo ugotovili, da črnikasti pelin raste na zelo strmem (40 Strma severovzhodna pobočja Moreža. Tu poteka Sendtnerjeva botanična smer in ob njej so nahajališča črnikastega pelina. Foto: Igor Dakskobler. Kamnito alpinsko travišče pod Morežem, pogled v dolino Bale. Branko Zupan šteje primerke črnikastega pelina. Foto: Igor Dakskobler. 200 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 201Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaBotanika • Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem Njegovo odkritje sega v sredino 19. stole- tja, ko je rastlinstvo tedanjega Avstrijskega primorja in tudi Julijskih Alp sistematično raziskoval tržaški botanik in politik Muzio Tommasini (1794-1879), ki je k sodelova- nju pritegnil mladega nemškega (bavarske- ga) botanika in (pozneje) fitogeografa Otta Sendtnerja (1813-1859). Ta se je 3. avgusta leta 1841 skupaj s svojim psom (kodrom) in z dvema vodičema, Andrejem Tončičem in neimenovanim domačinom, divjim lovcem, povzpel na 2.261 metrov visoko goro nad dolino Bale in pod njo med drugim nabral tudi črnikasti pelin. Morež je še zdaj edino njegovo znano nahajališče v Jugovzhodnih Alpah. Njemu najbližje nahajališče je nad prela- zom Fedaja (Passo Fedaia) v južnotirolskih Dolomitih, tretji del nesklenjenega območja razširjenosti pa obsega Zahodne Alpe, kjer je bolj pogost. Povsod raste le v podvisoko- gorsko-visokogorskem pasu, predvsem v ka- mnitih traviščih z modriko (Sesleria caerulea, sin. S. albicans). Tone Wraber je leta 2005 avstrijskemu bo- taniku in profesorju Gustavu Wendelber- gerju (1915-2008) poslal temeljito poročilo o zgodovini raziskovanja črnikastega peli- na na Morežu in ta ga je objavil v svojem članku (Wendelberger, 2005). V tem članku je, iskreno, večina besedila Wraberjevega in po mojem čutenju bi moral biti najmanj njegov soavtor. Vsebuje pa opis prve najd- be in seznam njemu znanih botanikov, ki so jo ponovili oziroma potrdili. V njem so Carlo Marchesetti (1875, vodnik je bil Ivan Kravanja), Albert Bois de Chesne (1930, vo- dnik je bil Anton Tožbar), po drugi svetov- ni vojni (leta 1955) pa prof. Ernest Mayer, v spremstvu študentov, med drugimi tudi Andreja Martinčiča in Toneta Wraberja. Slednji je bil po dveh neuspelih posku- sih z Antonom Tožbarjem pri nahajališču črnikastega pelina ponovno 4. septembra leta 1962. O tem je pisal v svojem imeni- tnem članku v Planinskem vestniku (Wraber, 1975), še natančneje, tudi s fitocenološkim popisom, pa ga je dokumentiral v rokopisni beležnici, ki jo hrani Botanični vrt Univer- ze v Ljubljani. Pod Morež ga je spremljal Rafael Kavs iz Koritnice pri Bovcu (zdaj Kal-Koritnica). Po tem vzponu je bil pri črnikastem pelinu še štirikrat, nazadnje s študenti leta 1990. Prav tega leta je objavil zdaj že klasično knjigo Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, v katero je uvrstil tudi črni- kasti pelin. V nekaj odstavkih je mojstrsko napisal vse, kar nam je treba vedeti o tem pelinu, tudi o njegovem rastišču in zakaj ga v naši državi upravičeno lahko štejemo kot znamenitost. Sam sem bil v dolini Bale ali v gorah nad njo že v sedemdesetih letih dvajsetega stole- tja, a rastlinstvo v tej dolini sem začel opa- zovati in popisovati veliko pozneje. Gotovo mi je pri tem z nasveti in s svojimi članki in knjigami pomagal poleg prof. Mayerja prav on. Na nahajališču črnikastega pelina sem bil štirikrat, le prvič, poleti leta 1991, sam. Najnatančneje in najbolj zbrano sem si njegova nahajališča ogledal 14. avgusta leta 2011, ko sta bila z menoj tudi Branko Zu- pan in Peter Strgar. Posebej prvi mi je pri popisovanju in potem tudi pri vzponu na Morež zelo pomagal. Takrat smo ugotovili, da črnikasti pelin raste na zelo strmem (40 Strma severovzhodna pobočja Moreža. Tu poteka Sendtnerjeva botanična smer in ob njej so nahajališča črnikastega pelina. Foto: Igor Dakskobler. Kamnito alpinsko travišče pod Morežem, pogled v dolino Bale. Branko Zupan šteje primerke črnikastega pelina. Foto: Igor Dakskobler. 202 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 203Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaBotanika • Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem do 45 stopinj) in kamnitem, nekoliko užle- bljenem jugovzhodnem pobočju gore nad Laštami na nadmorski višini okoli 2.100 do 2.120 metrov. Pobočje porašča visokogorsko travišče, v katerem je precej visokih steblik. Sam sem delal fitocenološka popisa, Bran- ko in Peter pa sta hodila naokoli. Drugi je predvsem fotografiral (dva svoja odlična posnetka mi je prijazno odstopil tudi za ta članek), prvi pa omejeval prostor, v katerem je pelin rasel, in štel njegove primerke. Po- vršino nahajališča smo ocenili na približno petnajst arov, število primerkov pa na štiri- sto petdeset do petsto. Skupno smo na dveh popisih našteli oseminpetdeset vrst. V po- pisu v Wraberjevi beležnici iz leta 1962 je napisanih sedemintrideset vrst. Ko sem primerjal naša popisa z Wraberjevi- mi, sem ugotovil, da je večina vrst skupnih. Le treh vrst iz njegovega popisa v naših ni bilo, a vse so take, da v tem okolju goto- vo še zdaj rasejo. Med vrstami iz naših po- pisov, ki jih ni v njegovem popisu, so bile nekatere značilnice podvisokogorsko-visoko- gorskih travišč, visokega steblikovja, skalnih razpok in melišč. Vse so na Morežu bolj ali manj pričakovane in jih je tudi Tone Wra- ber na tej gori najbrž poznal. Omenim naj le med travami in steblikami manj opazni kipeči kamnokreč (Saxifraga adscendens). Ta je v slovenskih Alpah (Julijskih in Kamni- ško-Savinjskih Alpah ter Karavankah) raz- meroma redek in ga v poznopoletnem in je- senskem času težko opazimo (pod Morežem sva ga popisala tudi z Branetom Anderletom več kot deset let prej, 22. junija leta 2000). Vse tri f itocenološke popise, Wraberjeve- ga in dva naša, sem uredil v f itocenološko preglednico in ugotovil, da tudi v zastiranju (pokrovnosti) vrst med našima in njegovim popisom ni veliko razlik. Še največja je bila pri gladki bilnici (tudi goli bilnici ali ležki/ leški, Festuca calva), ki je po naši oceni ime- la med vsemi popisanimi rastlinami največje zastiranje (pokrovnost) z oceno 3 (zastira- la je od petindvajset do petdeset odstotkov popisnih ploskev), v Wraberjevem popisu pa le oceno 1 (zastirala je le do deset odstot- kov popisne ploskve). Tone Wraber (1990) je združbo označil kot mešanje visokega ste- blikovja z rastlinami modrikavega vednoze- lenega šašja. Sam združbo, na podlagi treh popisov, imenujem po gladki bilnici (Fe- stucetum calvae s. lat). V slovenskih Alpah njene sestoje za zdaj uvrščamo v le eno aso- ciacijo Avenastro parlatorei-Festucetum calvae in jo imenujemo tudi po Parlatorejevi ovsi- ki (Helictotrichon parlatorei, sin. Avenastrum parlatorei). Te na naših popisih ni bilo in jo pod Morežem poznam le nižje, na obodu mokrišča Spodnji Lepoč, na nadmorski vi- šini okoli 1.700 metrov. Toda v naših popisih (tudi Wraberjevem) ni niti modrike niti vednozelenega šaša (Carex sempervirens). Poleg tega je primerjava s se- stoji združbe gole bilnice, ki so jo drugod v Jugovzhodnih Alpah opisali različni bota- niki, na primer v Krnskem pogorju Boštjan Surina (2005), pokazala kar precej skupnih vrst. Res pa v popisih izpod Moreža izsto- pajo poleg črnikastega pelina nekatere viso- ke steblike: gorski dežen (Heracleum mon- Kipeči kamnokreč (Saxifraga adscendens) je v gosti travi in steblikovju težko opaziti in še težje fotografirati. Foto: Peter Strgar. Kamnita alpinska travišča (Avenastro parlatorei-Festucetum calvae s. lat.), rastišče črnikastega pelina pod Morežem. Foto: Igor Dakskobler. 202 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 203Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaBotanika • Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem do 45 stopinj) in kamnitem, nekoliko užle- bljenem jugovzhodnem pobočju gore nad Laštami na nadmorski višini okoli 2.100 do 2.120 metrov. Pobočje porašča visokogorsko travišče, v katerem je precej visokih steblik. Sam sem delal fitocenološka popisa, Bran- ko in Peter pa sta hodila naokoli. Drugi je predvsem fotografiral (dva svoja odlična posnetka mi je prijazno odstopil tudi za ta članek), prvi pa omejeval prostor, v katerem je pelin rasel, in štel njegove primerke. Po- vršino nahajališča smo ocenili na približno petnajst arov, število primerkov pa na štiri- sto petdeset do petsto. Skupno smo na dveh popisih našteli oseminpetdeset vrst. V po- pisu v Wraberjevi beležnici iz leta 1962 je napisanih sedemintrideset vrst. Ko sem primerjal naša popisa z Wraberjevi- mi, sem ugotovil, da je večina vrst skupnih. Le treh vrst iz njegovega popisa v naših ni bilo, a vse so take, da v tem okolju goto- vo še zdaj rasejo. Med vrstami iz naših po- pisov, ki jih ni v njegovem popisu, so bile nekatere značilnice podvisokogorsko-visoko- gorskih travišč, visokega steblikovja, skalnih razpok in melišč. Vse so na Morežu bolj ali manj pričakovane in jih je tudi Tone Wra- ber na tej gori najbrž poznal. Omenim naj le med travami in steblikami manj opazni kipeči kamnokreč (Saxifraga adscendens). Ta je v slovenskih Alpah (Julijskih in Kamni- ško-Savinjskih Alpah ter Karavankah) raz- meroma redek in ga v poznopoletnem in je- senskem času težko opazimo (pod Morežem sva ga popisala tudi z Branetom Anderletom več kot deset let prej, 22. junija leta 2000). Vse tri f itocenološke popise, Wraberjeve- ga in dva naša, sem uredil v f itocenološko preglednico in ugotovil, da tudi v zastiranju (pokrovnosti) vrst med našima in njegovim popisom ni veliko razlik. Še največja je bila pri gladki bilnici (tudi goli bilnici ali ležki/ leški, Festuca calva), ki je po naši oceni ime- la med vsemi popisanimi rastlinami največje zastiranje (pokrovnost) z oceno 3 (zastira- la je od petindvajset do petdeset odstotkov popisnih ploskev), v Wraberjevem popisu pa le oceno 1 (zastirala je le do deset odstot- kov popisne ploskve). Tone Wraber (1990) je združbo označil kot mešanje visokega ste- blikovja z rastlinami modrikavega vednoze- lenega šašja. Sam združbo, na podlagi treh popisov, imenujem po gladki bilnici (Fe- stucetum calvae s. lat). V slovenskih Alpah njene sestoje za zdaj uvrščamo v le eno aso- ciacijo Avenastro parlatorei-Festucetum calvae in jo imenujemo tudi po Parlatorejevi ovsi- ki (Helictotrichon parlatorei, sin. Avenastrum parlatorei). Te na naših popisih ni bilo in jo pod Morežem poznam le nižje, na obodu mokrišča Spodnji Lepoč, na nadmorski vi- šini okoli 1.700 metrov. Toda v naših popisih (tudi Wraberjevem) ni niti modrike niti vednozelenega šaša (Carex sempervirens). Poleg tega je primerjava s se- stoji združbe gole bilnice, ki so jo drugod v Jugovzhodnih Alpah opisali različni bota- niki, na primer v Krnskem pogorju Boštjan Surina (2005), pokazala kar precej skupnih vrst. Res pa v popisih izpod Moreža izsto- pajo poleg črnikastega pelina nekatere viso- ke steblike: gorski dežen (Heracleum mon- Kipeči kamnokreč (Saxifraga adscendens) je v gosti travi in steblikovju težko opaziti in še težje fotografirati. Foto: Peter Strgar. Kamnita alpinska travišča (Avenastro parlatorei-Festucetum calvae s. lat.), rastišče črnikastega pelina pod Morežem. Foto: Igor Dakskobler. 204 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 205Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaBotanika • Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem tanum, sin. Heracleum sphondylium subsp. elegans), jaščarica (Peucedanum ostruthium) in potočna sivica (Tephroseris crispa), ki so dru- god v združbi gole bilnice zelo redke. Za zdaj torej rastlinsko združbo, v kateri pod Morežem uspeva črnikasti pelin, označuje- mo kot posebno različico Avenastro parlato- rei-Festucetum calvae var. Artemisia atrata, ki jo poleg črnikastega pelina razlikujejo prav naštete visoke steblike in še dve značilnici nekoliko vlažnega skalovja in grušča, nežni kamnokreč (Saxifraga tenella) in soška smilj- ka (Cerastium subtriflorum). Črnikasti pelin je kot ranljiva vrsta uvrščen na naš rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk. Ugotavljamo, da se kamnita tra- višča na strmih jugovzhodnih pobočjih Mo- reža za zdaj v letih ne spreminjajo korenito in se vsaj v zadnjih šestdesetih letih ohra- nja podobna rastlinska združba. Pelin je na podlagi opažanj pred nekaj več kot desetimi leti v njej vitalen in razmeroma pogost. Ne- posrednih človekovih vplivov nanj skoraj ni, razen verjetnih redkih vsakoletnih obiskov gornikov. Pogostejši obiskovalci so gamsi in najbrž tudi kozorogi. Na prisojnih pobočjih Loške stene nad dolino Bale se občasno pa- sejo ovce in paša se je na rastlinstvu strmih prisojnih pobočij pod nekaterimi vrhovi severovzhodno od Moreža očitno pozna- la. Pod Morežem ob naših zadnjih obiskih Loške stene ovc nismo opazili. Tej gori najbližje nahajališče črnikastega pelina nad prelazom Fedaja so imeli že za izumrlega, ko so ga leta 2004 ponovno odkrili. Sprašu- jemo se, kakšen bo v naslednjih desetletjih in še naprej na to visokogorsko rastlino in njena rastišča vpliv očitnih podnebnih sprememb. Zahvala Zahvaljujem se dedičem pokojnega profe- sorja dr. Toneta Wraberja, da so njegovo rokopisno zapuščino in strokovno litera- turo prepustili v hrambo Botaničnemu vrtu Univerze v Ljubljani, in njegovemu direktorju dr. Jožetu Bavconu, ki nama je omogočil njen ogled in delo v njej. Branko Zupan in Peter Strgar sta mi dragoceno pomagala pri popisovanju rastlinstva pod Morežem. Literatura: Dakskobler, I., Zupan, B., 2024: Fitocenološka oznaka rastišč črnikastega pelina (Artemisia atrata) v Julijskih Alpah. Hladnikia (Ljubljana), 53: 33–46. Surina, B., 2005: Subalpinska in alpinska vegetacija Krnskega pogorja v Julijskih Alpah. Scopolia (Ljubljana), 57: 1–222. Wendelberger, G., 2005: Zum Vorkommen von Artemisia atrata in den Julischen Alpen. Verhandlungen der Zoologisch-Botanischen Gesellschaft (Wien), 142: 47-49. Wraber, T., 1975: Moreš na Morež? Planinski vestnik (Ljubljana), 75: 569–580. Wraber, T., 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 239 str. Detajl alpinskega travišča (Avenastro parlatorei- Festucetum calvae s. lat.) s črnikastim pelinom. Foto: Igor Dakskobler. 204 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 205Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaBotanika • Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem tanum, sin. Heracleum sphondylium subsp. elegans), jaščarica (Peucedanum ostruthium) in potočna sivica (Tephroseris crispa), ki so dru- god v združbi gole bilnice zelo redke. Za zdaj torej rastlinsko združbo, v kateri pod Morežem uspeva črnikasti pelin, označuje- mo kot posebno različico Avenastro parlato- rei-Festucetum calvae var. Artemisia atrata, ki jo poleg črnikastega pelina razlikujejo prav naštete visoke steblike in še dve značilnici nekoliko vlažnega skalovja in grušča, nežni kamnokreč (Saxifraga tenella) in soška smilj- ka (Cerastium subtriflorum). Črnikasti pelin je kot ranljiva vrsta uvrščen na naš rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk. Ugotavljamo, da se kamnita tra- višča na strmih jugovzhodnih pobočjih Mo- reža za zdaj v letih ne spreminjajo korenito in se vsaj v zadnjih šestdesetih letih ohra- nja podobna rastlinska združba. Pelin je na podlagi opažanj pred nekaj več kot desetimi leti v njej vitalen in razmeroma pogost. Ne- posrednih človekovih vplivov nanj skoraj ni, razen verjetnih redkih vsakoletnih obiskov gornikov. Pogostejši obiskovalci so gamsi in najbrž tudi kozorogi. Na prisojnih pobočjih Loške stene nad dolino Bale se občasno pa- sejo ovce in paša se je na rastlinstvu strmih prisojnih pobočij pod nekaterimi vrhovi severovzhodno od Moreža očitno pozna- la. Pod Morežem ob naših zadnjih obiskih Loške stene ovc nismo opazili. Tej gori najbližje nahajališče črnikastega pelina nad prelazom Fedaja so imeli že za izumrlega, ko so ga leta 2004 ponovno odkrili. Sprašu- jemo se, kakšen bo v naslednjih desetletjih in še naprej na to visokogorsko rastlino in njena rastišča vpliv očitnih podnebnih sprememb. Zahvala Zahvaljujem se dedičem pokojnega profe- sorja dr. Toneta Wraberja, da so njegovo rokopisno zapuščino in strokovno litera- turo prepustili v hrambo Botaničnemu vrtu Univerze v Ljubljani, in njegovemu direktorju dr. Jožetu Bavconu, ki nama je omogočil njen ogled in delo v njej. Branko Zupan in Peter Strgar sta mi dragoceno pomagala pri popisovanju rastlinstva pod Morežem. Literatura: Dakskobler, I., Zupan, B., 2024: Fitocenološka oznaka rastišč črnikastega pelina (Artemisia atrata) v Julijskih Alpah. Hladnikia (Ljubljana), 53: 33–46. Surina, B., 2005: Subalpinska in alpinska vegetacija Krnskega pogorja v Julijskih Alpah. Scopolia (Ljubljana), 57: 1–222. Wendelberger, G., 2005: Zum Vorkommen von Artemisia atrata in den Julischen Alpen. Verhandlungen der Zoologisch-Botanischen Gesellschaft (Wien), 142: 47-49. Wraber, T., 1975: Moreš na Morež? Planinski vestnik (Ljubljana), 75: 569–580. Wraber, T., 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 239 str. Detajl alpinskega travišča (Avenastro parlatorei- Festucetum calvae s. lat.) s črnikastim pelinom. Foto: Igor Dakskobler. 206 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 207Nobelova nagrada za kemijo za leto 2023 • Nobelove nagrade za leto 2023Nobelove nagrade za leto 2023 • Nobelova nagrada za kemijo za leto 2023 Nobelova nagrada za kemijo za leto 2023 Črtomir Podlipnik 4. oktobra leta 2023 je Kraljeva švedska akademija znanosti podelila Nobelovo nagrado za kemijo francoskemu kemiku tunizijskih korenin Moungiju Bawendiju, ki deluje na Tehnolo- škem inštitutu Massachusettsa v Združenih državah Amerike, ameriškemu kemiku Louisu Brusu z Univerze Columbia v Združenih državah Amerike in ruskemu fiziku Alekseju Jekimovu, ki je raziskoval na inštitutu Vavilov v Sankt Peterburgu v Rusiji, za njihove pio- nirske raziskave na področju kvantnih pik. Lastnosti snovi so v veliki meri povezane z elementi, ki jih sestavljajo, a njihovo med- sebojno delovanje ustvarja zapletene rezul- tate. Kisik na primer je osnovni element v molekuli vode, a hkrati je tudi del nevarnih bojnih strupov, kot je fosgen. Čeprav lahko na splošno trdimo, da lastnosti snovi določa njena elektronska struktura, to vedno ni ta- ko enostavno. Atomi in ioni imajo določeno število elektronov, ki imajo ključno vlogo pri tvorbi in cepitvi kemijskih vezi. Veči- noma so lastnosti snovi neodvisne od njene mase: na primer, zmrzišče enega grama vo- de je enako zmrzišču enega kilograma vo- de. V svetu nanodelcev pa se zakoni fizike kažejo na nenavadne načine. Ko se pribli- žujemo razdaljam v milijoninkah milimetra, postane kvantna mehanika glavni igralec, ki presega naše tradicionalno razumevanje. Če elektrone ali druge delce zapremo v zelo majhen prostor, se njihovo vedênje temeljito spremeni: takrat so lastnosti odvisne tudi od velikosti delcev. Takšno obnašanje je že leta 1937 teoretično predvidel Herbert Fröhlich (Fröhlich, 1937). V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega sto- letja sta Aleksej Jekimov in Louis Brus ne- odvisno drug od drugega odkrila kvantne pike, ki jih imenujemo tudi polprevodniški nanokristali. Kvantne pike so zelo majhne agregacije polprevodniškega materiala in vse- bujejo od tisoč do nekaj deset tisoč atomov, njihov premer pa znaša od enega do deset nanometrov. Zaradi majhnosti se kvantne pike obnašajo kot kvantni delci, njihove optične in elektronske lastnosti se bistveno razlikujejo od večjih agregatov istega pol- prevodniškega materiala. Kako majhne so kvantne pike, najlažje ponazorimo z nasle- dnjo primerjavo. Kvantna pika, ki jo sestavlja nekaj tisoč atomov, je v enakem velikostnem razmerju z nogometno žogo, kot je ta v raz- merju s planetom Zemlja (slika spodaj). Jekimov in njegova ekipa so na Državnem optičnem inštitutu podrobno preučeva- li Schottova stekla s polprevodniškimi la- stnostmi ter razvijali teorijo, ki bi lahko po- jasnila njihov spekter barv. Ko so ta stekla segreli in kasneje ohladili, so v njih nastali nanokristali bakrovega klorida, ki so jih za- znali z rentgenskim uklonom (difrakcijo). Ugotovili so, da je barva stekla v neposredni odvisnosti od velikosti teh nanokristalov. Je- kimov je s prilagajanjem pogojev segrevanja in ohlajevanja stekla natančno nadzoroval nastanek nanokristalov bakrovega klorida v velikostnem razponu od dveh do trideset nanometrov. Svoja spoznanja je leta 1981 objavil v prestižni sovjetski znanstveni reviji (Екимов, Онущенко, 1981).  Ker pa je bila dostopnost te publikacije znanstvenikom zahodnega sveta omejena zaradi železne za- vese, Louis Brus ni bil seznanjen z Jekimo- vovim delom. Louis Brus je leta 1983 kot prvi samostojno razkril kvantne lastnosti nanodelcev, razto- pljenih v tekočini, ki so povezane z njiho- vo velikostjo. Med svojim delom v Bellovih laboratorijih v Združenih državah Amerike je Brus raziskoval fotokemijo delcev kadmi- jevega sulfida, ki so v njegovih poskusih bili katalizatorji kemijskih reakcij. Da bi opti- miziral aktivno površino, je pripravil su- spenzije drobnih delcev kadmijevega sulfida. Med opazovanjem teh nanodelcev je opazil nenavaden pojav - njihove optične lastno- sti so se sčasoma, ko so stali v laboratoriju, spreminjale. Predvideval je, da je vzrok za to rast delcev, zato je za preverjanje te hi- poteze ustvaril nanodelce kadmijevega sulfi- da, velike približno 4,5 nanometra. Njihove optične lastnosti je nato primerjal z večjimi delci, ki so merili približno 12,5 nanometra. Medtem ko so večji delci svetlobo absorbi- rali pri običajnih valovnih dolžinah za kad- mijev sulfid, je bila za manjše delce značilna absorbcija pri krajših valovnih dolžinah, kar se je kazalo v premiku proti modri barvi v spektru (Brus, 1984). Slika na sledeči strani prikazuje suspenzije kadmijevega selenida s kvantnimi pikami različnih velikosti. Iz slike je jasno razvi- dno, da velikost kvantnih pik vpliva na va- lovno dolžino oddane svetlobe: manjše kot so kvantne pike, krajša je valovna dolžina svetlobe, ki jo oddajajo. Prejemniki Nobelove nagrade za kemijo za leto 2023: Moungi Bawendi, Louis Brus in Aleksej Jekimov. 2 do 10 nanometrov 19 centimetrov 12.756 kilometrov Kvantna pika je nanokristal, ki je pogosto sestavljen iz le nekaj tisoč atomov. Po velikosti je do žoge v takšnem razmerju, kot je žoga do Zemlje. 206 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 207Nobelova nagrada za kemijo za leto 2023 • Nobelove nagrade za leto 2023Nobelove nagrade za leto 2023 • Nobelova nagrada za kemijo za leto 2023 Nobelova nagrada za kemijo za leto 2023 Črtomir Podlipnik 4. oktobra leta 2023 je Kraljeva švedska akademija znanosti podelila Nobelovo nagrado za kemijo francoskemu kemiku tunizijskih korenin Moungiju Bawendiju, ki deluje na Tehnolo- škem inštitutu Massachusettsa v Združenih državah Amerike, ameriškemu kemiku Louisu Brusu z Univerze Columbia v Združenih državah Amerike in ruskemu fiziku Alekseju Jekimovu, ki je raziskoval na inštitutu Vavilov v Sankt Peterburgu v Rusiji, za njihove pio- nirske raziskave na področju kvantnih pik. Lastnosti snovi so v veliki meri povezane z elementi, ki jih sestavljajo, a njihovo med- sebojno delovanje ustvarja zapletene rezul- tate. Kisik na primer je osnovni element v molekuli vode, a hkrati je tudi del nevarnih bojnih strupov, kot je fosgen. Čeprav lahko na splošno trdimo, da lastnosti snovi določa njena elektronska struktura, to vedno ni ta- ko enostavno. Atomi in ioni imajo določeno število elektronov, ki imajo ključno vlogo pri tvorbi in cepitvi kemijskih vezi. Veči- noma so lastnosti snovi neodvisne od njene mase: na primer, zmrzišče enega grama vo- de je enako zmrzišču enega kilograma vo- de. V svetu nanodelcev pa se zakoni fizike kažejo na nenavadne načine. Ko se pribli- žujemo razdaljam v milijoninkah milimetra, postane kvantna mehanika glavni igralec, ki presega naše tradicionalno razumevanje. Če elektrone ali druge delce zapremo v zelo majhen prostor, se njihovo vedênje temeljito spremeni: takrat so lastnosti odvisne tudi od velikosti delcev. Takšno obnašanje je že leta 1937 teoretično predvidel Herbert Fröhlich (Fröhlich, 1937). V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega sto- letja sta Aleksej Jekimov in Louis Brus ne- odvisno drug od drugega odkrila kvantne pike, ki jih imenujemo tudi polprevodniški nanokristali. Kvantne pike so zelo majhne agregacije polprevodniškega materiala in vse- bujejo od tisoč do nekaj deset tisoč atomov, njihov premer pa znaša od enega do deset nanometrov. Zaradi majhnosti se kvantne pike obnašajo kot kvantni delci, njihove optične in elektronske lastnosti se bistveno razlikujejo od večjih agregatov istega pol- prevodniškega materiala. Kako majhne so kvantne pike, najlažje ponazorimo z nasle- dnjo primerjavo. Kvantna pika, ki jo sestavlja nekaj tisoč atomov, je v enakem velikostnem razmerju z nogometno žogo, kot je ta v raz- merju s planetom Zemlja (slika spodaj). Jekimov in njegova ekipa so na Državnem optičnem inštitutu podrobno preučeva- li Schottova stekla s polprevodniškimi la- stnostmi ter razvijali teorijo, ki bi lahko po- jasnila njihov spekter barv. Ko so ta stekla segreli in kasneje ohladili, so v njih nastali nanokristali bakrovega klorida, ki so jih za- znali z rentgenskim uklonom (difrakcijo). Ugotovili so, da je barva stekla v neposredni odvisnosti od velikosti teh nanokristalov. Je- kimov je s prilagajanjem pogojev segrevanja in ohlajevanja stekla natančno nadzoroval nastanek nanokristalov bakrovega klorida v velikostnem razponu od dveh do trideset nanometrov. Svoja spoznanja je leta 1981 objavil v prestižni sovjetski znanstveni reviji (Екимов, Онущенко, 1981).  Ker pa je bila dostopnost te publikacije znanstvenikom zahodnega sveta omejena zaradi železne za- vese, Louis Brus ni bil seznanjen z Jekimo- vovim delom. Louis Brus je leta 1983 kot prvi samostojno razkril kvantne lastnosti nanodelcev, razto- pljenih v tekočini, ki so povezane z njiho- vo velikostjo. Med svojim delom v Bellovih laboratorijih v Združenih državah Amerike je Brus raziskoval fotokemijo delcev kadmi- jevega sulfida, ki so v njegovih poskusih bili katalizatorji kemijskih reakcij. Da bi opti- miziral aktivno površino, je pripravil su- spenzije drobnih delcev kadmijevega sulfida. Med opazovanjem teh nanodelcev je opazil nenavaden pojav - njihove optične lastno- sti so se sčasoma, ko so stali v laboratoriju, spreminjale. Predvideval je, da je vzrok za to rast delcev, zato je za preverjanje te hi- poteze ustvaril nanodelce kadmijevega sulfi- da, velike približno 4,5 nanometra. Njihove optične lastnosti je nato primerjal z večjimi delci, ki so merili približno 12,5 nanometra. Medtem ko so večji delci svetlobo absorbi- rali pri običajnih valovnih dolžinah za kad- mijev sulfid, je bila za manjše delce značilna absorbcija pri krajših valovnih dolžinah, kar se je kazalo v premiku proti modri barvi v spektru (Brus, 1984). Slika na sledeči strani prikazuje suspenzije kadmijevega selenida s kvantnimi pikami različnih velikosti. Iz slike je jasno razvi- dno, da velikost kvantnih pik vpliva na va- lovno dolžino oddane svetlobe: manjše kot so kvantne pike, krajša je valovna dolžina svetlobe, ki jo oddajajo. Prejemniki Nobelove nagrade za kemijo za leto 2023: Moungi Bawendi, Louis Brus in Aleksej Jekimov. 2 do 10 nanometrov 19 centimetrov 12.756 kilometrov Kvantna pika je nanokristal, ki je pogosto sestavljen iz le nekaj tisoč atomov. Po velikosti je do žoge v takšnem razmerju, kot je žoga do Zemlje. 208 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 209Nobelove nagrade za leto 2023 • Nobelova nagrada za kemijo za leto 2023 Nobelova nagrada za kemijo za leto 2023 • Nobelove nagrade za leto 2023 V svetu raziskav kvantnih pik je bilo glavno vprašanje, kako ustvariti kakovostne in ob- stojne kvantne pike z enotnimi lastnostmi. Moungi Bawendi, letošnji Nobelov nagraje- nec za kemijo, je leta 1993 objavil metodo vročega vbrizgavanja, ki omogoča sintezo kvantnih pik z natančno določenimi dimen- zijami, hkrati pa so kvantne pike, dobljene s tem postopkom, izjemno obstojne (Murray, Norris, Bawendi, 1993). Bawendijeva no- vost je pripomogla k razvoju novih tehno- logij, ki temeljijo na uporabi kvantnih pik. Tehnologija kvantnih pik postaja vedno bolj prevladujoča in ključna v sodobnem svetu. Na njeni osnovi so razviti visokokakovostni zasloni QLED za računalnike in televizorje, ki zagotavljajo izjemno kakovost slike in ži- ve barve. V kvantnih računalnikih kubiti, ki uporabljajo kvantne pike, omogočajo revolu- cionarne zmogljivosti. Poleg tega sončne ce- lice, ki vsebujejo kvantne pike, dosegajo iz- jemno učinkovitost in povečujejo izkoristek energije. Kvantne pike prav tako uporabljajo v medicinski diagnostiki, kjer omogočajo natančnejše rezultate, in pri razvoju inova- tivnih senzorjev (tipal), ki obetajo večjo ob- čutljivost in zanesljivost. Literatura: Brus, Louis, E., 1984: Electron–electron and electron‐ hole interactions in small semiconductor crystallites: The size dependence of the lowest excited electronic state. The Journal of Chemical Physics, 80 (4403): 4403–4409. Екимов, А. И., Онущенко, А. А., 1981: Квантовый размерный эффект в трехмерных микрокристаллах полупроводников (PDF). Письма в ЖЭТФ, 34: 363–366. Fröhlich, H., 1937: Die spezifische Wärme der Elektronen kleiner Metallteilchen bei tiefen Temperaturen. Physica, 4 (5): 406 - 412. Murray, C. B., Norris, D. J., Bawendi, M. G., 1993: Synthesis and characterization of nearly monodisperse CdE (E = sulfur, selenium, tellurium) semiconductor nanocrystallites. Journal of the American Chemical Society, 115 (19): 8706–8715. doi:10.1021/ ja00072a025. ISSN 0002-7863. Slovarček: Elektronska struktura Razporeditev in vedênje elektronov v atomu ali molekuli. Fotokemija. Veja kemije, ki se ukvarja z učinki svetlobe na kemijske reakcije. Kadmijev sulfid. Polprevodniški material, uporabljen v raziskavah kvantnih pik. Kubiti. Osnovne enote informacije v kvan- tnih računalnikih. Kvantna mehanika. Področje fizike, ki opi- suje vedênje zelo majhnih delcev. Kvantna pika. Zelo majhna agregacija pol- prevodniškega materiala, ki se obnaša kot kvantni delci in ima posebne optične in ele- ktronske lastnosti. Kvantni računalnik. Naprava, ki za proce- siranje podatkov uporablja kvantno mehani- ko, predvsem superpozicijo in prepletanje. Namesto običajnih bitov uporablja kubite, ki lahko zavzemajo več stanj hkrati. To omogoča bistveno hitrejše izračune in večjo procesno moč, kar je ključno za reševanje kompleksnih problemov, ki presegajo zmo- gljivosti klasičnih računalnikov. Metoda vročega vbrizgavanja. Tehnika za sintezo kvantnih pik z nadzorovanimi veli- kostmi. Nanodelci. Izjemno majhni delci, merjeni v nanometrih. Polprevodniški nanokristal. Majhen kri- stal, sestavljen iz polprevodniškega materi- ala, ki ima kvantne lastnosti. Rentgenska difrakcija. Tehnika za analizo kristalne strukture snovi s pomočjo rentgen- skih žarkov. Schottova stekla. Posebna vrsta stekla z določenimi optičnimi lastnostmi. Sončne celice. Naprave, ki pretvarjajo sve- tlobno energijo v električno energijo. Vavilovov inštitut v Rusiji. Raziskovalni inštitut v Sankt Peterburgu, znan po razi- skavah v fiziki. Zasloni QLED. Visokokakovostni zasloni, ki uporabljajo tehnologijo kvantnih pik za izboljšanje kakovosti slike. Suspenzije kadmijevega selenida s kvantnimi pikami različnih velikosti (v nanometrih). Črtomir Podlipnik je doktoriral iz teoretične kemije na Univerzi v Ljubljani pod mentorstvom prof. Jožeta Kollerja. Specializiral se je tudi na področju kemoinformatike, kar mu omogoča učinkovito analizo in modeliranje kemijskih spojin. Po pridobitvi doktorata se je pridružil skupini prof. Anne Bernardi na Univerzi v Milanu v Italiji, kjer je bil vključen v razvoj zaviralcev toksina kolere. V času epidemije SARS-CoV-2 je sodeloval v projektih odprte znanosti Covid. si in SiDock@Home. Trenutno je zaposlen kot asistent na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, kjer je tudi koordinator za študij kemoinformatike v okviru Erasmus+ programa Chemoinformatics+. 208 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 209Nobelove nagrade za leto 2023 • Nobelova nagrada za kemijo za leto 2023 Nobelova nagrada za kemijo za leto 2023 • Nobelove nagrade za leto 2023 V svetu raziskav kvantnih pik je bilo glavno vprašanje, kako ustvariti kakovostne in ob- stojne kvantne pike z enotnimi lastnostmi. Moungi Bawendi, letošnji Nobelov nagraje- nec za kemijo, je leta 1993 objavil metodo vročega vbrizgavanja, ki omogoča sintezo kvantnih pik z natančno določenimi dimen- zijami, hkrati pa so kvantne pike, dobljene s tem postopkom, izjemno obstojne (Murray, Norris, Bawendi, 1993). Bawendijeva no- vost je pripomogla k razvoju novih tehno- logij, ki temeljijo na uporabi kvantnih pik. Tehnologija kvantnih pik postaja vedno bolj prevladujoča in ključna v sodobnem svetu. Na njeni osnovi so razviti visokokakovostni zasloni QLED za računalnike in televizorje, ki zagotavljajo izjemno kakovost slike in ži- ve barve. V kvantnih računalnikih kubiti, ki uporabljajo kvantne pike, omogočajo revolu- cionarne zmogljivosti. Poleg tega sončne ce- lice, ki vsebujejo kvantne pike, dosegajo iz- jemno učinkovitost in povečujejo izkoristek energije. Kvantne pike prav tako uporabljajo v medicinski diagnostiki, kjer omogočajo natančnejše rezultate, in pri razvoju inova- tivnih senzorjev (tipal), ki obetajo večjo ob- čutljivost in zanesljivost. Literatura: Brus, Louis, E., 1984: Electron–electron and electron‐ hole interactions in small semiconductor crystallites: The size dependence of the lowest excited electronic state. The Journal of Chemical Physics, 80 (4403): 4403–4409. Екимов, А. И., Онущенко, А. А., 1981: Квантовый размерный эффект в трехмерных микрокристаллах полупроводников (PDF). Письма в ЖЭТФ, 34: 363–366. Fröhlich, H., 1937: Die spezifische Wärme der Elektronen kleiner Metallteilchen bei tiefen Temperaturen. Physica, 4 (5): 406 - 412. Murray, C. B., Norris, D. J., Bawendi, M. G., 1993: Synthesis and characterization of nearly monodisperse CdE (E = sulfur, selenium, tellurium) semiconductor nanocrystallites. Journal of the American Chemical Society, 115 (19): 8706–8715. doi:10.1021/ ja00072a025. ISSN 0002-7863. Slovarček: Elektronska struktura Razporeditev in vedênje elektronov v atomu ali molekuli. Fotokemija. Veja kemije, ki se ukvarja z učinki svetlobe na kemijske reakcije. Kadmijev sulfid. Polprevodniški material, uporabljen v raziskavah kvantnih pik. Kubiti. Osnovne enote informacije v kvan- tnih računalnikih. Kvantna mehanika. Področje fizike, ki opi- suje vedênje zelo majhnih delcev. Kvantna pika. Zelo majhna agregacija pol- prevodniškega materiala, ki se obnaša kot kvantni delci in ima posebne optične in ele- ktronske lastnosti. Kvantni računalnik. Naprava, ki za proce- siranje podatkov uporablja kvantno mehani- ko, predvsem superpozicijo in prepletanje. Namesto običajnih bitov uporablja kubite, ki lahko zavzemajo več stanj hkrati. To omogoča bistveno hitrejše izračune in večjo procesno moč, kar je ključno za reševanje kompleksnih problemov, ki presegajo zmo- gljivosti klasičnih računalnikov. Metoda vročega vbrizgavanja. Tehnika za sintezo kvantnih pik z nadzorovanimi veli- kostmi. Nanodelci. Izjemno majhni delci, merjeni v nanometrih. Polprevodniški nanokristal. Majhen kri- stal, sestavljen iz polprevodniškega materi- ala, ki ima kvantne lastnosti. Rentgenska difrakcija. Tehnika za analizo kristalne strukture snovi s pomočjo rentgen- skih žarkov. Schottova stekla. Posebna vrsta stekla z določenimi optičnimi lastnostmi. Sončne celice. Naprave, ki pretvarjajo sve- tlobno energijo v električno energijo. Vavilovov inštitut v Rusiji. Raziskovalni inštitut v Sankt Peterburgu, znan po razi- skavah v fiziki. Zasloni QLED. Visokokakovostni zasloni, ki uporabljajo tehnologijo kvantnih pik za izboljšanje kakovosti slike. Suspenzije kadmijevega selenida s kvantnimi pikami različnih velikosti (v nanometrih). Črtomir Podlipnik je doktoriral iz teoretične kemije na Univerzi v Ljubljani pod mentorstvom prof. Jožeta Kollerja. Specializiral se je tudi na področju kemoinformatike, kar mu omogoča učinkovito analizo in modeliranje kemijskih spojin. Po pridobitvi doktorata se je pridružil skupini prof. Anne Bernardi na Univerzi v Milanu v Italiji, kjer je bil vključen v razvoj zaviralcev toksina kolere. V času epidemije SARS-CoV-2 je sodeloval v projektih odprte znanosti Covid. si in SiDock@Home. Trenutno je zaposlen kot asistent na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, kjer je tudi koordinator za študij kemoinformatike v okviru Erasmus+ programa Chemoinformatics+. 210 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 211Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti • KemijaKemija • Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti Tina Skalar, Marjan Marinšek Materiali z visoko entropijo (angleško High entropy materials, HEM) so poznani že nekaj desetletij. Šele v zadnjih letih pa sta se povečala njihova prepoznavnost v svetu in zani- manje zanje tudi na raziskovalnem področju. Zadnje je v veliki meri posledica potrebe po iskanju novih materialov predvsem na področju izkoriščanja obnovljivih virov in razvoja za to potrebne infrastrukture. Materiale z visoko entropijo lahko uporabimo v najrazličnejše namene, povezane s katalizo, baterijami in podobnimi materiali za shranjevanje energije. Na tem mestu najbrž ni treba posebej poudarjati pomena tovrstnega razvoja za čim hitrejši in učinkovitejši zeleni prehod in s tem zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv. Življenje ljudi je v veliki meri odvisno od materialov, ki jih človeške združbe upora- bljajo. Prav tako pa je tudi napredek člove- ške civilizacije odvisen od razvoja materia- lov (slika 1). V začetku so ljudje uporabljali predvsem materiale, ki so jih našli v naravi - od kamna, lesa, usnja in kosti do prvotnih površinsko lahko dostopnih kovin (zlata, srebra, bakra). Že v kameni dobi so ljudje z obdelovanjem glin na osnovi alumosilikatov (soli aluminijevega in silicijevega oksida s kovino) pripravili materiale, ki so jih v tako imenovanem zelenem stanju z lahkoto obli- kovali, po žganju (toplotni obdelavi) pa so iz njih lahko pripravili utrjene in uporabne izdelke (na primer posode za shranjevanje živil). Drugače povedano, v tistem času so začeli uporabljati posebej pripravljene kera- mične materiale. Kasneje so se ljudje naučili iz Zemljinega bogastva izločevati železo in baker ter ju ločeno uporabljati pri zadovo- ljevanju potreb vsakdanjega življenja. V bronasti dobi so bakru dodajali kositer in s tem dobili trajnejši in uporabnejši material. Železna doba, ki je sledila bronasti dobi, je postala zibelka jeklarske industrije. Orodje in orožje iz železa so izboljšali z dodatkom ogljika. S kopičenjem znanja so ljudje nato ugotovili, da je lastnosti končnega materiala mogoče izboljšati, če osnovnemu elementu v manjši količini primešajo tudi druge ele- mente (temu danes pravimo priprava zlitin). Ideja o mešanju različnih kovinskih sestavin tako ni tako nova, kot bi si mislili. Kdo bi verjel, da so že pred tisočletji poznali neka- tere zakonitosti o mešanju različnih kovin- skih elementov ali sestavin in tako ustvarjali končni material, ki je imel boljše lastnosti od prvotnih surovin. Različne železove, ni- kljeve in aluminijeve zlitine še vedno upo- rabljamo tudi danes. V zadnjem stoletju v metalurgiji prevladujejo posebna jekla, super zlitine, zlitine na osnovi titana in aluminija, kovinska stekla, intermetalne spojine, kom- poziti … Vendar pa vse bolj postaja jasno, da tudi ti materiali niso več uporabni v bi- omedicini, iz njih ni več mogoče izdelovati ultratankih elektronskih sestavnih delov in podobno. Leta 2004 sta bila objavljena dva neodvisna znanstvena članka, kjer sta bila kot avtor- ja podpisana Yeh in sodelavci ter Cantor in sodelavci (Yeh, Chen, Lin in sod., 2004; Cantor, Chang, Knight in sod., 2004). V člankih opisujeta pripravo večkomponen- tne zlitine, sestavljene iz dvajsetih oziroma šestnajstih različnih elementov. Rezultati so bili presenetljivi, saj so namesto pričakovane steklaste faze dobili večfazni, kristalinični proizvod, ki je kazal krhkost. Prevladujoča faza je imela ploskovno centrirano kubično celico (PCK) (angleško face-centered cubic, FCC), kjer je bilo prisotnih veliko elemen- tov, predvsem kovin prehoda. Pri tem so ugotovili, da je bilo skupno število faz v sistemu manjše od ravnotežnega števila faz, izračunanim iz Gibbsovega faznega pravila. Entropija mešanja je namreč za zlitine, se- stavljene iz petih ali več elementov, visoka, kar nakazuje tendenco nastajanja naključne trdne raztopine. Zaradi tega so tem zliti- nam nadeli posebno ime - zlitine z visoko entropijo. V isti raziskavi so ugotovili tudi, da imajo tovrstni materiali izboljšane neka- tere funkcionalne lastnosti: visoko trdoto, odpornost proti zmehčanju ter odpornost proti oksidaciji in obrabi. Posledično jih za- to lahko uporabljamo v agresivnejših in bolj zahtevnih okoljih: na primer orodja, kalupe, matrice, korozijsko odporni deli z visoko trdoto v kemijskih tovarnah, livarnah, inte- griranih vezjih … Med materiale z visoko entropijo uvrščamo poleg zlitin z visoko entropijo (high entropy alloys, HEA) tudi keramiko z visoko entro- pijo (high entropy ceramic, HEC), okside z visoko entropijo (high entropy oxides, HEO), nitride z visoko entropijo, karbide z visoko entropijo in druge materiale z visoko konfi- guracijsko entropijo. Entropija je pojem, znan v termodinamiki, informatiki in tudi sociologiji. V védi o ma- terialih z njim opisujemo urejenost sistemov. Kot sistem lahko, splošno gledano, obrav- navamo katero koli okolje. Otroška soba na primer je lahko lepo pospravljena ali pa razmetana, neurejena. Atomi nekega mate- riala lahko sprva sestavljajo urejeno kristal- no zgradbo, kateri z dodajanjem vse več in več različnih elementov narašča entropija, z drugimi besedami, zgradba z vsakim dodat- kom postaja vse bolj neurejena. Prav za to pri materialih z visoko entropijo, poenosta- vljeno povedano, gre: z dodajanjem različnih elementov v že urejeni sistem povečujemo nered in s tem materialu povečamo entropi- jo (Brechtl, Liaw, 2021). Po def iniciji, ki temelji na sestavi, med materiale z visoko entropijo prištevamo ti- ste, ki vsebujejo vsaj pet glavnih elementov, katerih atomski delež se giblje od 35 do 5 odstotkov. Taki materiali imajo več tako Slika 1: Shema inženirstva materialov. 210 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 211Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti • KemijaKemija • Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti Tina Skalar, Marjan Marinšek Materiali z visoko entropijo (angleško High entropy materials, HEM) so poznani že nekaj desetletij. Šele v zadnjih letih pa sta se povečala njihova prepoznavnost v svetu in zani- manje zanje tudi na raziskovalnem področju. Zadnje je v veliki meri posledica potrebe po iskanju novih materialov predvsem na področju izkoriščanja obnovljivih virov in razvoja za to potrebne infrastrukture. Materiale z visoko entropijo lahko uporabimo v najrazličnejše namene, povezane s katalizo, baterijami in podobnimi materiali za shranjevanje energije. Na tem mestu najbrž ni treba posebej poudarjati pomena tovrstnega razvoja za čim hitrejši in učinkovitejši zeleni prehod in s tem zmanjševanje odvisnosti od fosilnih goriv. Življenje ljudi je v veliki meri odvisno od materialov, ki jih človeške združbe upora- bljajo. Prav tako pa je tudi napredek člove- ške civilizacije odvisen od razvoja materia- lov (slika 1). V začetku so ljudje uporabljali predvsem materiale, ki so jih našli v naravi - od kamna, lesa, usnja in kosti do prvotnih površinsko lahko dostopnih kovin (zlata, srebra, bakra). Že v kameni dobi so ljudje z obdelovanjem glin na osnovi alumosilikatov (soli aluminijevega in silicijevega oksida s kovino) pripravili materiale, ki so jih v tako imenovanem zelenem stanju z lahkoto obli- kovali, po žganju (toplotni obdelavi) pa so iz njih lahko pripravili utrjene in uporabne izdelke (na primer posode za shranjevanje živil). Drugače povedano, v tistem času so začeli uporabljati posebej pripravljene kera- mične materiale. Kasneje so se ljudje naučili iz Zemljinega bogastva izločevati železo in baker ter ju ločeno uporabljati pri zadovo- ljevanju potreb vsakdanjega življenja. V bronasti dobi so bakru dodajali kositer in s tem dobili trajnejši in uporabnejši material. Železna doba, ki je sledila bronasti dobi, je postala zibelka jeklarske industrije. Orodje in orožje iz železa so izboljšali z dodatkom ogljika. S kopičenjem znanja so ljudje nato ugotovili, da je lastnosti končnega materiala mogoče izboljšati, če osnovnemu elementu v manjši količini primešajo tudi druge ele- mente (temu danes pravimo priprava zlitin). Ideja o mešanju različnih kovinskih sestavin tako ni tako nova, kot bi si mislili. Kdo bi verjel, da so že pred tisočletji poznali neka- tere zakonitosti o mešanju različnih kovin- skih elementov ali sestavin in tako ustvarjali končni material, ki je imel boljše lastnosti od prvotnih surovin. Različne železove, ni- kljeve in aluminijeve zlitine še vedno upo- rabljamo tudi danes. V zadnjem stoletju v metalurgiji prevladujejo posebna jekla, super zlitine, zlitine na osnovi titana in aluminija, kovinska stekla, intermetalne spojine, kom- poziti … Vendar pa vse bolj postaja jasno, da tudi ti materiali niso več uporabni v bi- omedicini, iz njih ni več mogoče izdelovati ultratankih elektronskih sestavnih delov in podobno. Leta 2004 sta bila objavljena dva neodvisna znanstvena članka, kjer sta bila kot avtor- ja podpisana Yeh in sodelavci ter Cantor in sodelavci (Yeh, Chen, Lin in sod., 2004; Cantor, Chang, Knight in sod., 2004). V člankih opisujeta pripravo večkomponen- tne zlitine, sestavljene iz dvajsetih oziroma šestnajstih različnih elementov. Rezultati so bili presenetljivi, saj so namesto pričakovane steklaste faze dobili večfazni, kristalinični proizvod, ki je kazal krhkost. Prevladujoča faza je imela ploskovno centrirano kubično celico (PCK) (angleško face-centered cubic, FCC), kjer je bilo prisotnih veliko elemen- tov, predvsem kovin prehoda. Pri tem so ugotovili, da je bilo skupno število faz v sistemu manjše od ravnotežnega števila faz, izračunanim iz Gibbsovega faznega pravila. Entropija mešanja je namreč za zlitine, se- stavljene iz petih ali več elementov, visoka, kar nakazuje tendenco nastajanja naključne trdne raztopine. Zaradi tega so tem zliti- nam nadeli posebno ime - zlitine z visoko entropijo. V isti raziskavi so ugotovili tudi, da imajo tovrstni materiali izboljšane neka- tere funkcionalne lastnosti: visoko trdoto, odpornost proti zmehčanju ter odpornost proti oksidaciji in obrabi. Posledično jih za- to lahko uporabljamo v agresivnejših in bolj zahtevnih okoljih: na primer orodja, kalupe, matrice, korozijsko odporni deli z visoko trdoto v kemijskih tovarnah, livarnah, inte- griranih vezjih … Med materiale z visoko entropijo uvrščamo poleg zlitin z visoko entropijo (high entropy alloys, HEA) tudi keramiko z visoko entro- pijo (high entropy ceramic, HEC), okside z visoko entropijo (high entropy oxides, HEO), nitride z visoko entropijo, karbide z visoko entropijo in druge materiale z visoko konfi- guracijsko entropijo. Entropija je pojem, znan v termodinamiki, informatiki in tudi sociologiji. V védi o ma- terialih z njim opisujemo urejenost sistemov. Kot sistem lahko, splošno gledano, obrav- navamo katero koli okolje. Otroška soba na primer je lahko lepo pospravljena ali pa razmetana, neurejena. Atomi nekega mate- riala lahko sprva sestavljajo urejeno kristal- no zgradbo, kateri z dodajanjem vse več in več različnih elementov narašča entropija, z drugimi besedami, zgradba z vsakim dodat- kom postaja vse bolj neurejena. Prav za to pri materialih z visoko entropijo, poenosta- vljeno povedano, gre: z dodajanjem različnih elementov v že urejeni sistem povečujemo nered in s tem materialu povečamo entropi- jo (Brechtl, Liaw, 2021). Po def iniciji, ki temelji na sestavi, med materiale z visoko entropijo prištevamo ti- ste, ki vsebujejo vsaj pet glavnih elementov, katerih atomski delež se giblje od 35 do 5 odstotkov. Taki materiali imajo več tako Slika 1: Shema inženirstva materialov. 212 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 213Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti • KemijaKemija • Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti imenovanih glavnih elementov, ki so zasto- pani v večjem deležu (Zhou, Xiang, Dai, 2023). Druga definicija materialov z viso- ko entropijo pa izvira iz entropije mešanja (imenovane tudi konfiguracijske entropije) in Boltzmannove definicije entropije (enač- ba 1), kjer je k Boltzmannova konstanta, w pa termodinamska verjetnost (Zhou, Xiang, Dai, 2023). (Enačba 1) Termodinamska verjetnost predstavlja celo- kupno število možnih mikroskopskih stanj, ki ustrezajo istemu makroskopskemu stanju. Če ta vrednost narašča, narašča tudi kon- f iguracijska entropija sistema. Za idealno trdno raztopino, sestavljeno iz i komponent, velja enačba 2, kjer je R plinska konstanta, ni množina v molih in Xi molski delež po- sameznega elementa. (Enačba 2) Entropija mešanja doseže največjo vre- dnost, ko je razmerje med elementi ekvi- molarno. Profesor dr. Jien-Wei Yeh (Yeh, Chen, Lin in sod., 2004) z Nacionalne taj- vanske univerze je izračunal konfiguracijske entropije zlitin, ki vsebujejo do trinajst raz- ličnih elementov v ekvimolarnem razmerju. Izračunana velikost entropij je bila podlaga za razvrstitev zlitin v tri razrede: zlitine z nizko entropijo (sem uvrščamo tradicionalne zlitine), zlitine s srednjo entropijo in zlitine z visoko entropijo (slika 2). Na podlagi osnovnih raziskav so v nadalje- vanju povzeli štiri glavne učinke za zlitine z visoko entropijo: i) termodinamski učinek (visokoentropijski učinek), ii) strukturni uči- nek (popačenje mreže - kristalne strukture), iii) kinetični učinek (počasna difuzija) in iv) tako imenovani koktajl učinek (Yeh, 2016). Visokoentropijski učinek Visokoentropijski učinek (Pan, Liu, Tu in sod., 2023) je najpomembnejši (vendar ne edini) vzrok za tvorbo materialov z visoko entropijo. Spodbuja tvorbo trdnih raztopin z naključno sestavo in enostavno kristalno strukturo. Ravnotežno stanje v materialih z visoko entropijo dosežemo, ko je prosta energija mešanja (∆Gmix) najmanjša. Odvi- sna je od entalpije mešanja (∆Hmix) in en- tropije mešanja (∆Smix) po enačbi 3. (Enačba 3) Visoka entropija mešanja znatno poveča območje medsebojne topnosti faz v končni večelementni trdni raztopini. Nastanek ma- terialov z visoko entropijo v skladu z Gibb- sovim faznim pravilom, ki pravi, da število faz v ravnotežju narašča s številom kompo- nent, pravzaprav zmanjša število faz, priso- tnih v sistemu. Trdna raztopina materialov z visoko entropijo je torej sestavljena iz ele- menta, ki je topilo, in enega ali več drugih elementov kot topljencev. V primeru materi- alov z visoko entropijo pa so elementi v ek- vimolarnem razmerju in je težko med njimi določiti topljence in topilo. Raziskovalci so eksperimentalno potrdili, da je število de- jansko tvorjenih faz pri materialih z viso- ko entropijo v resnici manjše od teoretične vrednosti, izračunane z Gibbsovim faznim pravilom (Zhang, Zhou, Hui, in sod., 2008; George, Raabe, Ritchie, 2019). Strukturni učinek popačenja mreže Materiali imajo različne razporeditve ato- mov v prostoru. Če je material kristaliničen, se neki osnovni vzorec razporeditve atomov, določen v majhnem volumenskem elemen- tu – osnovni celici, ponavlja povsod v kri- stalu. Popačenje mreže (dejansko popačenje osnovne celice), ki se zgodi v materialih z visoko entropijo, je posledica kombinacije naključne porazdelitve gradnikov (na pri- mer atomov) z različnimi velikostmi, nji- hove različne elektronegativnosti ali dolžine Slika 2: Razvrstitev zlitin z visoko entropijo glede na velikost entropije. Slika 3: a) Prikaz razporeditve ionov v nikljevem oksidu, b) prikaz možne razporeditve ionov v materialu z visoko entropijo (Mg0,2Co0,2Ni0,2Cu0,2Zn0,2)O. 212 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 213Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti • KemijaKemija • Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti imenovanih glavnih elementov, ki so zasto- pani v večjem deležu (Zhou, Xiang, Dai, 2023). Druga definicija materialov z viso- ko entropijo pa izvira iz entropije mešanja (imenovane tudi konfiguracijske entropije) in Boltzmannove definicije entropije (enač- ba 1), kjer je k Boltzmannova konstanta, w pa termodinamska verjetnost (Zhou, Xiang, Dai, 2023). (Enačba 1) Termodinamska verjetnost predstavlja celo- kupno število možnih mikroskopskih stanj, ki ustrezajo istemu makroskopskemu stanju. Če ta vrednost narašča, narašča tudi kon- f iguracijska entropija sistema. Za idealno trdno raztopino, sestavljeno iz i komponent, velja enačba 2, kjer je R plinska konstanta, ni množina v molih in Xi molski delež po- sameznega elementa. (Enačba 2) Entropija mešanja doseže največjo vre- dnost, ko je razmerje med elementi ekvi- molarno. Profesor dr. Jien-Wei Yeh (Yeh, Chen, Lin in sod., 2004) z Nacionalne taj- vanske univerze je izračunal konfiguracijske entropije zlitin, ki vsebujejo do trinajst raz- ličnih elementov v ekvimolarnem razmerju. Izračunana velikost entropij je bila podlaga za razvrstitev zlitin v tri razrede: zlitine z nizko entropijo (sem uvrščamo tradicionalne zlitine), zlitine s srednjo entropijo in zlitine z visoko entropijo (slika 2). Na podlagi osnovnih raziskav so v nadalje- vanju povzeli štiri glavne učinke za zlitine z visoko entropijo: i) termodinamski učinek (visokoentropijski učinek), ii) strukturni uči- nek (popačenje mreže - kristalne strukture), iii) kinetični učinek (počasna difuzija) in iv) tako imenovani koktajl učinek (Yeh, 2016). Visokoentropijski učinek Visokoentropijski učinek (Pan, Liu, Tu in sod., 2023) je najpomembnejši (vendar ne edini) vzrok za tvorbo materialov z visoko entropijo. Spodbuja tvorbo trdnih raztopin z naključno sestavo in enostavno kristalno strukturo. Ravnotežno stanje v materialih z visoko entropijo dosežemo, ko je prosta energija mešanja (∆Gmix) najmanjša. Odvi- sna je od entalpije mešanja (∆Hmix) in en- tropije mešanja (∆Smix) po enačbi 3. (Enačba 3) Visoka entropija mešanja znatno poveča območje medsebojne topnosti faz v končni večelementni trdni raztopini. Nastanek ma- terialov z visoko entropijo v skladu z Gibb- sovim faznim pravilom, ki pravi, da število faz v ravnotežju narašča s številom kompo- nent, pravzaprav zmanjša število faz, priso- tnih v sistemu. Trdna raztopina materialov z visoko entropijo je torej sestavljena iz ele- menta, ki je topilo, in enega ali več drugih elementov kot topljencev. V primeru materi- alov z visoko entropijo pa so elementi v ek- vimolarnem razmerju in je težko med njimi določiti topljence in topilo. Raziskovalci so eksperimentalno potrdili, da je število de- jansko tvorjenih faz pri materialih z viso- ko entropijo v resnici manjše od teoretične vrednosti, izračunane z Gibbsovim faznim pravilom (Zhang, Zhou, Hui, in sod., 2008; George, Raabe, Ritchie, 2019). Strukturni učinek popačenja mreže Materiali imajo različne razporeditve ato- mov v prostoru. Če je material kristaliničen, se neki osnovni vzorec razporeditve atomov, določen v majhnem volumenskem elemen- tu – osnovni celici, ponavlja povsod v kri- stalu. Popačenje mreže (dejansko popačenje osnovne celice), ki se zgodi v materialih z visoko entropijo, je posledica kombinacije naključne porazdelitve gradnikov (na pri- mer atomov) z različnimi velikostmi, nji- hove različne elektronegativnosti ali dolžine Slika 2: Razvrstitev zlitin z visoko entropijo glede na velikost entropije. Slika 3: a) Prikaz razporeditve ionov v nikljevem oksidu, b) prikaz možne razporeditve ionov v materialu z visoko entropijo (Mg0,2Co0,2Ni0,2Cu0,2Zn0,2)O. 214 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 215Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti • KemijaKemija • Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti medčlenskih vezi. Če primerjamo struktu- ro nikljevega oksida (NiO), ki je na sliki 3a, s strukturo materiala z visoko entropi- jo ((Mg0,2Co0,2Ni0,2Cu0,2Zn0,2)O) na sliki 3b, je razlika očitna. Pri nikljevem oksidu se iona elementov niklja (Ni2+) in kisika (O2-) izmenično vgrajujeta v strukturo, da se uravnava njun nasprotni naboj. Razdalje med gradniki so zato dobro definirane ne glede na to, v kateri smeri opazujemo takšen kristal. Razporeditev gradnikov v nikljevem oksidu je taka, da lahko osnovni ponavljajoči vzorec opišemo s kubično kristalno struktu- ro z dobro definirano dolžino roba osnovne celice. Pri dodajanju drugih elementov, ki so sicer glede na oksidacijsko stanje podobni, pa se struktura deformira (popači). V tem primeru (slika 3b) se v strukturo na mesto, kjer je bil prej nikljev ion, vgrajujejo drugi kovinski ioni z različnim polmerom (lahko večjim ali manjšim) glede na nikelj. Ioni se razporedijo tako, da zadostijo po- trebam po uravnavanju nasprotnega naboja. Hkrati pa tekmujejo med gradniki odbojne in privlačne sile, ki so odvisne tudi od veli- kosti posameznih ionov in njihovega naboja. Končni rezultat je popačena kristalna mreža in posledično nastanek tako imenovane na- pete kristalne strukture, kar ima za posledi- co tudi spremenjene funkcionalne lastnosti materiala. Popačena mreža (napeta kristal- na struktura) je ovira za potovanje dislo- kacij, kar zvišuje trdnost in znižuje duktil- nost takšnega materiala. (Duktilnost  je la- stnost materiala, da prenese plastično defor- macijo, ne da bi se  zlomil. Večjo deforma- cijo kot je material sposoben prenesti brez preloma zaradi krhkosti, bolj je duktilen. Duktilnost se največkrat meri pri zlitinah in ostalih konstrukcijskih elementih.) Hkrati pa popačena mreža poslabša toplo- tno odpornost materiala ter zniža električno in toplotno prevodnost materialov z visoko entropijo. V skrajnem primeru sta zaradi prevelikih razlik v velikosti ionov možna tu- di porušitev kristalne strukture in nastanek amorfne faze. Kinetični učinek upočasnjene difuzije (»sluggish diffusion effect«) V materialu se z difuzijo velikega števila atomov raznovrstnih elementov tvorijo nove faze. Pri tem sodelujejo praznine (vakance), ki so del realne zgradbe kristalov in so kot takšne potrebne za substitucijsko difuzijo. Vsaka taka praznina močno zviša entropijo mešanja in hkrati zvišuje tudi konfiguracij- sko entalpijo, kar pri določeni temperatu- ri in koncentraciji zmanjša prosto energijo mešanja (enačba 3). Ko konfiguracijska en- tropija mešanice narašča, se prosta energi- ja tvorbe trdne raztopine zmanjša. Takšen proces je spontan oziroma je tvorba materi- alov z visoko entropijo lažja, še posebej pri povišanih temperaturah. Koeficienti hitrosti difuzije v različnih sistemih, ki jih je izra- čunal Yeh, si sledijo v razmerju: zlitine z vi- soko entropijo < nerjavna jekla < čiste kovi- ne (Yeh, 2006). Ugotovitev poudarja pomen počasne difuzije za nadzorovani nastanek faz v materialih z visoko entropijo. Učinek koktajla Za pojasnitev tega učinka se bomo podali v svet koktajlov, kjer so raziskovalci tudi dobili navdih za ime. V svetu barmanstva so komponente večinoma v tekočem agrega- tnem stanju (z izjemo ledu ali sadja). Vsaka sestavina ima svoj okus, vonj in barvo, torej individualne lastnosti. Mešanje z drugimi sestavinami pa ima za posledico popolnoma novo barvo, okus in končni videz. Izkušeni barman ve, da je izbira primernih sestavin in njihovega razmerja ključna za zadovo- ljiv končni izdelek (koktajl). Torej lahko s spremembo samo teh dveh spremenljivk vplivamo na končne lastnosti materiala. Pri inženirstvu materialov z visoko entropijo je zgodba zelo podobna. V obeh primerih gre za učinek sinergije, kjer mešanje posa- meznih sestavin ustvari materiale z visoko entropijo s funkcionalnimi lastnostmi, ki presegajo funkcionalne lastnosti vsote posa- meznih sestavin. Rezultat učinka koktajla so tako izboljšani novi materiali z zelo široko možnostjo uporabe: na primer kot anodni materiali, trdni elektroliti, katodni materiali v baterijah, vmesni sloji, kot elektrode v su- perkondenzatorjih, biomateriali, katalizatorji … (slika 4). Prav velik nabor elementov, včasih sicer ne- kompatibilnih, nam omogoča kombinacije, ki rezultirajo v materialih z zelo različnimi končnimi funkcionalnimi lastnostmi. Sinteze Za sintezo materialov z visoko entropi- jo uporabljajo različne postopke, med ka- terimi so najpogostejši: sinteze v trdnem, mokre sinteze (sol-gel sinteze), priprava z legiranjem, laserska ablacija, elektrokemij- ska sinteza in še vrsto drugih. Nešteto mo- žnosti priprave materialov z visoko entro- pijo pomenijo nešteto možnih poskusov in sintez, kar je lahko v laboratoriju časovno zelo potratno in cenovno negospodarno. Pri pripravi materialov z visoko entropijo zato še posebej pride do veljave tako imenovano krojenje končnih materialov z uporabo stroj- nega učenja (machine learning, ML) (Zhou, Xiang, Dai, 2023) in analizo podatkov. Prav zapletene kombinacije sestav in mi- krostruktur povzročajo težave pri izbiri in načrtovanju materialov. Tradicionalna pot inženirstva materialov z zelo široko shemo poskusov in napak je v tem primeru eko- nomsko manj učinkovita. Potrebe po dru- gačni vrsti »eksperimentiranja« so leta 2011 sprožile nastanek tako imenovane Iniciative za genom materialov (Materials Genome Ini- tiative, MGI) (Materials Genome Initiative | WWW.MGI.GOV). S tem se je odprl nov vzorec načrtovanja, oblikovanja, razvoja in uporabe materialov s pomočjo strojno ge- neriranih eksperimentov, ki temelji na raču- nalniškem modeliranju in virtualni izvedbi eksperimentov. Dostopnost naprav z večjimi računskimi zmogljivostmi in razvoj umetne inteligence sta namreč tudi na področju in- ženirstva materialov omogočila razvoj pri načrtovanju novih materialov z razvojem vzporednih simulacij s pomočjo strojnega učenja. Zbirke podatkov o materialih z vi- soko entropijo so za uporabo v visokozmo- gljivih modelih sicer še v fazi razvoja. So pa na primer pri karbidih z visoko entropijo že izvedli simulacije z metodo teorije funkci- onalne gostote (Density functional theory) kot eno izmed tehnik strojnega učenja. V zadnjem primeru je raziskovalce zanimalo predvsem, ali je določeno sestavo karbidov z visoko entropijo možno tudi dejansko sinte- tizirati in pod kakšnimi pogoji, ter v nada- ljevanju fazna obstojnost pri ognjevzdržnih zlitinah z visoko entropijo. Uporaba Kljub dejstvu, da je od odkritja materialov z visoko entropijo do danes minilo razmeroma malo časa, materiale z visoko entropijo tudi Slika 4: Mešanje različnih komponent, prikazan s primerom koktajla, in nekateri primeri uporabe tako dobljenih materialov. 214 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 215Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti • KemijaKemija • Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti medčlenskih vezi. Če primerjamo struktu- ro nikljevega oksida (NiO), ki je na sliki 3a, s strukturo materiala z visoko entropi- jo ((Mg0,2Co0,2Ni0,2Cu0,2Zn0,2)O) na sliki 3b, je razlika očitna. Pri nikljevem oksidu se iona elementov niklja (Ni2+) in kisika (O2-) izmenično vgrajujeta v strukturo, da se uravnava njun nasprotni naboj. Razdalje med gradniki so zato dobro definirane ne glede na to, v kateri smeri opazujemo takšen kristal. Razporeditev gradnikov v nikljevem oksidu je taka, da lahko osnovni ponavljajoči vzorec opišemo s kubično kristalno struktu- ro z dobro definirano dolžino roba osnovne celice. Pri dodajanju drugih elementov, ki so sicer glede na oksidacijsko stanje podobni, pa se struktura deformira (popači). V tem primeru (slika 3b) se v strukturo na mesto, kjer je bil prej nikljev ion, vgrajujejo drugi kovinski ioni z različnim polmerom (lahko večjim ali manjšim) glede na nikelj. Ioni se razporedijo tako, da zadostijo po- trebam po uravnavanju nasprotnega naboja. Hkrati pa tekmujejo med gradniki odbojne in privlačne sile, ki so odvisne tudi od veli- kosti posameznih ionov in njihovega naboja. Končni rezultat je popačena kristalna mreža in posledično nastanek tako imenovane na- pete kristalne strukture, kar ima za posledi- co tudi spremenjene funkcionalne lastnosti materiala. Popačena mreža (napeta kristal- na struktura) je ovira za potovanje dislo- kacij, kar zvišuje trdnost in znižuje duktil- nost takšnega materiala. (Duktilnost  je la- stnost materiala, da prenese plastično defor- macijo, ne da bi se  zlomil. Večjo deforma- cijo kot je material sposoben prenesti brez preloma zaradi krhkosti, bolj je duktilen. Duktilnost se največkrat meri pri zlitinah in ostalih konstrukcijskih elementih.) Hkrati pa popačena mreža poslabša toplo- tno odpornost materiala ter zniža električno in toplotno prevodnost materialov z visoko entropijo. V skrajnem primeru sta zaradi prevelikih razlik v velikosti ionov možna tu- di porušitev kristalne strukture in nastanek amorfne faze. Kinetični učinek upočasnjene difuzije (»sluggish diffusion effect«) V materialu se z difuzijo velikega števila atomov raznovrstnih elementov tvorijo nove faze. Pri tem sodelujejo praznine (vakance), ki so del realne zgradbe kristalov in so kot takšne potrebne za substitucijsko difuzijo. Vsaka taka praznina močno zviša entropijo mešanja in hkrati zvišuje tudi konfiguracij- sko entalpijo, kar pri določeni temperatu- ri in koncentraciji zmanjša prosto energijo mešanja (enačba 3). Ko konfiguracijska en- tropija mešanice narašča, se prosta energi- ja tvorbe trdne raztopine zmanjša. Takšen proces je spontan oziroma je tvorba materi- alov z visoko entropijo lažja, še posebej pri povišanih temperaturah. Koeficienti hitrosti difuzije v različnih sistemih, ki jih je izra- čunal Yeh, si sledijo v razmerju: zlitine z vi- soko entropijo < nerjavna jekla < čiste kovi- ne (Yeh, 2006). Ugotovitev poudarja pomen počasne difuzije za nadzorovani nastanek faz v materialih z visoko entropijo. Učinek koktajla Za pojasnitev tega učinka se bomo podali v svet koktajlov, kjer so raziskovalci tudi dobili navdih za ime. V svetu barmanstva so komponente večinoma v tekočem agrega- tnem stanju (z izjemo ledu ali sadja). Vsaka sestavina ima svoj okus, vonj in barvo, torej individualne lastnosti. Mešanje z drugimi sestavinami pa ima za posledico popolnoma novo barvo, okus in končni videz. Izkušeni barman ve, da je izbira primernih sestavin in njihovega razmerja ključna za zadovo- ljiv končni izdelek (koktajl). Torej lahko s spremembo samo teh dveh spremenljivk vplivamo na končne lastnosti materiala. Pri inženirstvu materialov z visoko entropijo je zgodba zelo podobna. V obeh primerih gre za učinek sinergije, kjer mešanje posa- meznih sestavin ustvari materiale z visoko entropijo s funkcionalnimi lastnostmi, ki presegajo funkcionalne lastnosti vsote posa- meznih sestavin. Rezultat učinka koktajla so tako izboljšani novi materiali z zelo široko možnostjo uporabe: na primer kot anodni materiali, trdni elektroliti, katodni materiali v baterijah, vmesni sloji, kot elektrode v su- perkondenzatorjih, biomateriali, katalizatorji … (slika 4). Prav velik nabor elementov, včasih sicer ne- kompatibilnih, nam omogoča kombinacije, ki rezultirajo v materialih z zelo različnimi končnimi funkcionalnimi lastnostmi. Sinteze Za sintezo materialov z visoko entropi- jo uporabljajo različne postopke, med ka- terimi so najpogostejši: sinteze v trdnem, mokre sinteze (sol-gel sinteze), priprava z legiranjem, laserska ablacija, elektrokemij- ska sinteza in še vrsto drugih. Nešteto mo- žnosti priprave materialov z visoko entro- pijo pomenijo nešteto možnih poskusov in sintez, kar je lahko v laboratoriju časovno zelo potratno in cenovno negospodarno. Pri pripravi materialov z visoko entropijo zato še posebej pride do veljave tako imenovano krojenje končnih materialov z uporabo stroj- nega učenja (machine learning, ML) (Zhou, Xiang, Dai, 2023) in analizo podatkov. Prav zapletene kombinacije sestav in mi- krostruktur povzročajo težave pri izbiri in načrtovanju materialov. Tradicionalna pot inženirstva materialov z zelo široko shemo poskusov in napak je v tem primeru eko- nomsko manj učinkovita. Potrebe po dru- gačni vrsti »eksperimentiranja« so leta 2011 sprožile nastanek tako imenovane Iniciative za genom materialov (Materials Genome Ini- tiative, MGI) (Materials Genome Initiative | WWW.MGI.GOV). S tem se je odprl nov vzorec načrtovanja, oblikovanja, razvoja in uporabe materialov s pomočjo strojno ge- neriranih eksperimentov, ki temelji na raču- nalniškem modeliranju in virtualni izvedbi eksperimentov. Dostopnost naprav z večjimi računskimi zmogljivostmi in razvoj umetne inteligence sta namreč tudi na področju in- ženirstva materialov omogočila razvoj pri načrtovanju novih materialov z razvojem vzporednih simulacij s pomočjo strojnega učenja. Zbirke podatkov o materialih z vi- soko entropijo so za uporabo v visokozmo- gljivih modelih sicer še v fazi razvoja. So pa na primer pri karbidih z visoko entropijo že izvedli simulacije z metodo teorije funkci- onalne gostote (Density functional theory) kot eno izmed tehnik strojnega učenja. V zadnjem primeru je raziskovalce zanimalo predvsem, ali je določeno sestavo karbidov z visoko entropijo možno tudi dejansko sinte- tizirati in pod kakšnimi pogoji, ter v nada- ljevanju fazna obstojnost pri ognjevzdržnih zlitinah z visoko entropijo. Uporaba Kljub dejstvu, da je od odkritja materialov z visoko entropijo do danes minilo razmeroma malo časa, materiale z visoko entropijo tudi Slika 4: Mešanje različnih komponent, prikazan s primerom koktajla, in nekateri primeri uporabe tako dobljenih materialov. 216 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 217Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti • KemijaKemija • Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti že industrijsko proizvajajo. Zaradi potreb po vedno novih izboljšanih materialih so inže- nirji hitro prepoznali prednosti in kakovost materialov z visoko entropijo ter jih vključili v različne aplikacije. Uporabi materialov z visoko entropijo ne nazadnje daje prednost tudi razmerje med funkcionalnimi lastnost- mi končnih materialov ter njihovo ceno (sli- ka 5), ki je za materiale z visoko entropijo zelo ugodno. Ena izmed najperspektivnej- ših aplikacij materialov z visoko entropijo je priprava tako imenovanih tankih plasti. Tanke plasti zlitin z visoko entropijo ta- ko uporabljajo kot prevleke, odporne proti obrabi in povišani temperaturi, ter kot tr- de prevleke za rezalna orodja. Še vedno so postopki priprave materialov z visoko entro- pijo nekoliko nedodelani, kar omejuje njiho- vo širšo uporabo v večjih sistemih, zato se v tem trenutku materiali z visoko entropi- jo uporabljajo v bolj specialnih, majhnih in dragih aplikacijah. Tudi na področju priprave vlaken imajo ma- teriali z visoko entropijo zavidljive lastnosti. Tukaj prevladujejo predvsem njihove dobre mehanske lastnosti, kjer izstopata visoka trdnost in zadovoljiva duktilnost, kar se je pokazalo tudi pri Al0,3CoCrFeNi (slika 6). Li in sodelavcem (Li, Li, Feng in sod., 2017) iz Laboratorija za napredne kovine in materiale Univerze v Pekingu je uspelo pripraviti vlakna z omenjeno sestavo s pre- merom od 1 do 3,15 milimetra in izredno natezno trdnostjo ≈1200 megapaskalov pri temperaturi 77 kelvinov (-196 stopinj Cel- zija), ki pa z zniževanjem temperature še naraste. Študije (Lu, Wang, Chen in sod., 2015; Wang, 2022) potrjujejo še druge iz- jemne lastnosti zlitin z visoko entropijo v primerjavi z običajnimi zlitinami: visoko to- plotno obstojnost, odpornost proti utrujanju, obrabi in koroziji, večjo trdoto ter izjemne lastnosti pri povišanih in nizkih (krio)tem- peraturah. Možnosti uporabe teh materialov se zaradi tega še povečajo. Uspešno kljubu- jejo ekstremnim razmeram, ki smo jim priča Slika 5: Razmerje med ceno in lastnostmi najpogostejših materialov z različno stopnjo entropije. Slika 6: Vlakna, pripravljena iz Al0,3CoCrFeNi (Li, Li, Feng in sod., 2017). Slika 7: a) Slika ingota, zlitine z visoko entropijo, b) nikelj-metalhidridna anoda, c) shema elektrokemijske celice s tremi elektrodami in d) značilnosti (odvisnost kapacitete praznjenja od števila ciklov) zlitin z visoko entropijo z različnim razmerjem elementov (Edalati, Mohammadi, Li in sod., 2022). 216 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 217Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti • KemijaKemija • Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti že industrijsko proizvajajo. Zaradi potreb po vedno novih izboljšanih materialih so inže- nirji hitro prepoznali prednosti in kakovost materialov z visoko entropijo ter jih vključili v različne aplikacije. Uporabi materialov z visoko entropijo ne nazadnje daje prednost tudi razmerje med funkcionalnimi lastnost- mi končnih materialov ter njihovo ceno (sli- ka 5), ki je za materiale z visoko entropijo zelo ugodno. Ena izmed najperspektivnej- ših aplikacij materialov z visoko entropijo je priprava tako imenovanih tankih plasti. Tanke plasti zlitin z visoko entropijo ta- ko uporabljajo kot prevleke, odporne proti obrabi in povišani temperaturi, ter kot tr- de prevleke za rezalna orodja. Še vedno so postopki priprave materialov z visoko entro- pijo nekoliko nedodelani, kar omejuje njiho- vo širšo uporabo v večjih sistemih, zato se v tem trenutku materiali z visoko entropi- jo uporabljajo v bolj specialnih, majhnih in dragih aplikacijah. Tudi na področju priprave vlaken imajo ma- teriali z visoko entropijo zavidljive lastnosti. Tukaj prevladujejo predvsem njihove dobre mehanske lastnosti, kjer izstopata visoka trdnost in zadovoljiva duktilnost, kar se je pokazalo tudi pri Al0,3CoCrFeNi (slika 6). Li in sodelavcem (Li, Li, Feng in sod., 2017) iz Laboratorija za napredne kovine in materiale Univerze v Pekingu je uspelo pripraviti vlakna z omenjeno sestavo s pre- merom od 1 do 3,15 milimetra in izredno natezno trdnostjo ≈1200 megapaskalov pri temperaturi 77 kelvinov (-196 stopinj Cel- zija), ki pa z zniževanjem temperature še naraste. Študije (Lu, Wang, Chen in sod., 2015; Wang, 2022) potrjujejo še druge iz- jemne lastnosti zlitin z visoko entropijo v primerjavi z običajnimi zlitinami: visoko to- plotno obstojnost, odpornost proti utrujanju, obrabi in koroziji, večjo trdoto ter izjemne lastnosti pri povišanih in nizkih (krio)tem- peraturah. Možnosti uporabe teh materialov se zaradi tega še povečajo. Uspešno kljubu- jejo ekstremnim razmeram, ki smo jim priča Slika 5: Razmerje med ceno in lastnostmi najpogostejših materialov z različno stopnjo entropije. Slika 6: Vlakna, pripravljena iz Al0,3CoCrFeNi (Li, Li, Feng in sod., 2017). Slika 7: a) Slika ingota, zlitine z visoko entropijo, b) nikelj-metalhidridna anoda, c) shema elektrokemijske celice s tremi elektrodami in d) značilnosti (odvisnost kapacitete praznjenja od števila ciklov) zlitin z visoko entropijo z različnim razmerjem elementov (Edalati, Mohammadi, Li in sod., 2022). 218 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 219Kemija • Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti • Kemija v jedrski in vesoljski tehnologiji ter v tur- binskih sistemih. Zlitinam z visoko entropijo se odpirajo mo- žnosti uporabe tudi pri shranjevanju ener- gije, na primer shranjevanju vodika v obliki hidridov in shranjevanju energije v baterijah. Zlitine z visoko entropijo so primerni kot novi anodni materiali za nikelj-metalhidri- dne (Ni-MH) baterije (Edalati, Moham- madi, Li in sod., 2022). V tem primeru so uporabili TixZr2-xCrMnFeNi z različnim molskim razmerjem med titanom in cirko- nijem. Najboljše karakteristike sta pokazala materiala z razmerjem Ti/(Ti+Zr) 0,4 in 0,5 (slika 7d). Take ugotovitve na široko odpira- jo vrata materialom z visoko entropijo tudi na področju baterij. Krojenje materialov lahko prikažemo z dve- ma stranema medalje. Ena stran medalje materialov z visoko entropijo ponuja skoraj neskončno možnost kombinacij komponent ter posledično priprave neskončno različnih inovativnih mikrostruktur. Drugo stran pa predstavlja prav toliko različnih funkcio- nalnih lastnosti in možnosti uporabe ma- terialov z visoko entropijo, ki so posledica sinteznih parametrov prve strani. Odvisnost je tudi v obratni smeri, saj s ciljanjem na določene lastnosti prilagajamo sestavo ma- teriala. Prekletstvo ali izziv? Oboje. Obe strani medalje sta med seboj povezani in nerazdružljivi v nadaljnjem raziskovalnem delu. Lahko bi rekli, da imamo na področju materialov z visoko entropijo še veliko mo- žnosti za raziskovanje, več, kot se jih trenu- tno lahko zavedamo. Literatura: Brechtl, J., Liaw, P. K., 2021: High-entropy materials: Theory, experiments, and applications. Springer International Publishing. Cantor, B., Chang, I. T. H., Knight, P., in sod., 2004: Microstructural development in equiatomic multicomponent alloys. Materials Science and Engineering: A 375-377 (1): 213-218, doi: https://doi. org/10.1016/j.msea.2003.10.257. Edalati, P., Mohammadi, A., Li, Y., in sod., 2022: High-entropy alloys as anode materials of nickel - metal hydride batteries. Scripta Materialia, 209: 114387, doi: https://doi.org/10.1016/j.scriptamat.2021.114387 George, E. P., Raabe, D., Ritchie, R. O., 2019: High- entropy alloys. Nature Reviews Materials, 4 (8): 515- 534, doi: 10.1038/s41578-019-0121-4. Li, D., Li, C., Feng, T., in sod., 2017: High-entropy Al0.3CoCrFeNi alloy fibers with high tensile strength and ductility at ambient and cryogenic temperatures. Acta Materialia, 123 (5): 285-294, doi: https://doi. org/10.1016/j.actamat.2016.10.038. Lu, Z. P., Wang, H., Chen, M. W., in sod., 2015: An assessment on the future development of high- entropy alloys: Summary from a recent workshop. Intermetallics, 66: 67-76, doi: https://doi.org/10.1016/j. intermet.2015.06.021. Materials Genome Initiative | WWW.MGI.GOV. Pan, Y., Liu, J.-X., Tu, T.-Z., in sod., 2023: High- entropy oxides for catalysis: A diamond in the rough. Chemical Engineering Journal, 451 (2): 138659, doi: https://doi.org/10.1016/j.cej.2022.138659. Wang, Y., 2022: Processing and properties of high entropy carbides. Advances in Applied Ceramics, 121 (2): 57-78, doi: 10.1080/17436753.2021.2014277. Yeh, J.-W., Chen, S.-K., Lin, S.-J., in sod., 2004: Nanostructured High-Entropy Alloys with Multiple Principal Elements: Novel Alloy Design Concepts and Outcomes. Advanced Engineering Materials, 6 (5): 299- 303, doi: https://doi.org/10.1002/adem.200300567. Yeh, J.-W., 2006: Recent progress in high-entropy alloys. European Journal of Control, 31 (6): 633-648, doi: 10.3166/acsm.31.633-648. Yeh, J.-W., 2016: Overview of High-Entropy Alloys. V: Gao, M. C., Yeh, J.-W., Liaw, P. K., in sod., uredniki: High-Entropy Alloys: Fundamentals and Applications. Cham: Springer International Publishing, 1-19. Zhang, Y., Zhou, Y., Hui, X., in sod., 2008: Minor alloying behavior in bulk metallic glasses and high- entropy alloys. Science in China Series G: Physics, Mechanics and Astronomy, 51 (4): 427-437, doi:10.1007/ s11433-008-0050-5. Zhou, Y., Xiang, H., Dai, F.-Z., 2023: High‐Entropy Materials: From Basics to Applications. Wiley. Slovarček: Zlitina. Zmes dveh ali več kovin, ki jih najpogosteje pripravljajo s taljenjem in me- šanjem. Intermetalna spojina. Nova samostojna spojina, ki se tvori pri mešanju dveh ali več elementov. Primer intermetalne spojine je cementit (Fe3C) v faznem diagram Fe-C (železo-ogljik). Tina Skalar je docentka na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Leta 2008 je diplomirala, leta 2014 pa doktorirala na temo gorivnih celic. V času doktorskega študija se je ukvarjala s sintezo, karakterizacijo in pripravo materialov za gorivne celice s trdnim elektrolitom, njeno konstrukcijo in načrtovanjem ter postavitvijo testnega sistema. Trenutno je zaposlena na Katedri za materiale in polimerno inženirstvo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo na Univerzi v Ljubljani. Poleg raziskovalnega opravlja tudi pedagoško delo pri predmetih s področja materialov, kjer je mentorica diplomskim in magistrskim študentom. Vključena je v programsko skupino Napredna anorganska kemija in projekte s področja mikroplastike. Raziskuje sintezo perovskitnih materialov, določevanje parametrov prašnih eksplozij in karakterizacijo materialov (mikroplastike, lesa, titanovega dioksida), predvsem z uporabo termoanalitskih tehnik, mikroskopije in drugih metod, ki omogočajo študij morfologije. Marjan Marinšek je diplomiral leta 1992, magistriral leta 1996 in dokončal doktorat leta 1998 z nalogo Kompozitni anodni materiali za visokotemperaturne gorivne celice s trdnim elektrolitom. Vsi nazivi so bili podeljeni na Univerzi v Ljubljani. Po dokončanem doktoratu je opravil podoktorsko izobraževanje leta 2005 na Oddelku za raziskovanje materialov v Nacionalnem laboratoriju Risoe na Danskem, leta 2006 na Katedri za energetske sisteme na Tehniški univerzi v Münchnu v Nemčiji in leta 2018 na Oddelku za gradbeništvo in geodezijo Fakultete tehniških znanosti na Univerzi v Novem Sadu. Trenutno je Marjan Marinšek zaposlen kot redni profesor za področje materialov na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Pomembna strokovna področja delovanja Marjana Marinška: • Priprava in karakterizacija novih keramičnih in kermetnih materialov: predvsem materiali za tehnologijo SOFC, na primer Ni-YSZ, Ni-GDC, Ni-SDC, LSM, dopirani lantanovi galati in kisikovi ionski prevodniki, na primer YSZ, GDC, SDC. • Raziskave minimizacije depozicije ogljika na anodnem materialu SOFC. • Sinteza nanodelcev ZnO ter priprava kompozitov ZnO/polimer. • Nanodisperzije Pd-C kot katalizatorji za elektrooksidacijo mravljične kisline. • Alkalno-karbonatna reakcija v hidravličnih vezivih, kot je na primer beton. Staranje betonov, opis degradacijskih mehanizmov v različnih betonih in maltah. • Priprava različnih perovskitnih materialov. Ekvimolarnost. Enaka množina kompo- nent. Elektronegativnost. Zmožnost atoma, da privlači elektrone. Bolj kot je atom elektro- negativen, bolj privlači elektrone. Najbolj elektronegativen element je f luor. Duktilnost. Lastnost materiala, da prenese plastično deformacijo brez zloma. 218 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 219Kemija • Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti Materiali z visoko entropijo - materiali prihodnosti • Kemija v jedrski in vesoljski tehnologiji ter v tur- binskih sistemih. Zlitinam z visoko entropijo se odpirajo mo- žnosti uporabe tudi pri shranjevanju ener- gije, na primer shranjevanju vodika v obliki hidridov in shranjevanju energije v baterijah. Zlitine z visoko entropijo so primerni kot novi anodni materiali za nikelj-metalhidri- dne (Ni-MH) baterije (Edalati, Moham- madi, Li in sod., 2022). V tem primeru so uporabili TixZr2-xCrMnFeNi z različnim molskim razmerjem med titanom in cirko- nijem. Najboljše karakteristike sta pokazala materiala z razmerjem Ti/(Ti+Zr) 0,4 in 0,5 (slika 7d). Take ugotovitve na široko odpira- jo vrata materialom z visoko entropijo tudi na področju baterij. Krojenje materialov lahko prikažemo z dve- ma stranema medalje. Ena stran medalje materialov z visoko entropijo ponuja skoraj neskončno možnost kombinacij komponent ter posledično priprave neskončno različnih inovativnih mikrostruktur. Drugo stran pa predstavlja prav toliko različnih funkcio- nalnih lastnosti in možnosti uporabe ma- terialov z visoko entropijo, ki so posledica sinteznih parametrov prve strani. Odvisnost je tudi v obratni smeri, saj s ciljanjem na določene lastnosti prilagajamo sestavo ma- teriala. Prekletstvo ali izziv? Oboje. Obe strani medalje sta med seboj povezani in nerazdružljivi v nadaljnjem raziskovalnem delu. Lahko bi rekli, da imamo na področju materialov z visoko entropijo še veliko mo- žnosti za raziskovanje, več, kot se jih trenu- tno lahko zavedamo. Literatura: Brechtl, J., Liaw, P. K., 2021: High-entropy materials: Theory, experiments, and applications. Springer International Publishing. Cantor, B., Chang, I. T. H., Knight, P., in sod., 2004: Microstructural development in equiatomic multicomponent alloys. Materials Science and Engineering: A 375-377 (1): 213-218, doi: https://doi. org/10.1016/j.msea.2003.10.257. Edalati, P., Mohammadi, A., Li, Y., in sod., 2022: High-entropy alloys as anode materials of nickel - metal hydride batteries. Scripta Materialia, 209: 114387, doi: https://doi.org/10.1016/j.scriptamat.2021.114387 George, E. P., Raabe, D., Ritchie, R. O., 2019: High- entropy alloys. Nature Reviews Materials, 4 (8): 515- 534, doi: 10.1038/s41578-019-0121-4. Li, D., Li, C., Feng, T., in sod., 2017: High-entropy Al0.3CoCrFeNi alloy fibers with high tensile strength and ductility at ambient and cryogenic temperatures. Acta Materialia, 123 (5): 285-294, doi: https://doi. org/10.1016/j.actamat.2016.10.038. Lu, Z. P., Wang, H., Chen, M. W., in sod., 2015: An assessment on the future development of high- entropy alloys: Summary from a recent workshop. Intermetallics, 66: 67-76, doi: https://doi.org/10.1016/j. intermet.2015.06.021. Materials Genome Initiative | WWW.MGI.GOV. Pan, Y., Liu, J.-X., Tu, T.-Z., in sod., 2023: High- entropy oxides for catalysis: A diamond in the rough. Chemical Engineering Journal, 451 (2): 138659, doi: https://doi.org/10.1016/j.cej.2022.138659. Wang, Y., 2022: Processing and properties of high entropy carbides. Advances in Applied Ceramics, 121 (2): 57-78, doi: 10.1080/17436753.2021.2014277. Yeh, J.-W., Chen, S.-K., Lin, S.-J., in sod., 2004: Nanostructured High-Entropy Alloys with Multiple Principal Elements: Novel Alloy Design Concepts and Outcomes. Advanced Engineering Materials, 6 (5): 299- 303, doi: https://doi.org/10.1002/adem.200300567. Yeh, J.-W., 2006: Recent progress in high-entropy alloys. European Journal of Control, 31 (6): 633-648, doi: 10.3166/acsm.31.633-648. Yeh, J.-W., 2016: Overview of High-Entropy Alloys. V: Gao, M. C., Yeh, J.-W., Liaw, P. K., in sod., uredniki: High-Entropy Alloys: Fundamentals and Applications. Cham: Springer International Publishing, 1-19. Zhang, Y., Zhou, Y., Hui, X., in sod., 2008: Minor alloying behavior in bulk metallic glasses and high- entropy alloys. Science in China Series G: Physics, Mechanics and Astronomy, 51 (4): 427-437, doi:10.1007/ s11433-008-0050-5. Zhou, Y., Xiang, H., Dai, F.-Z., 2023: High‐Entropy Materials: From Basics to Applications. Wiley. Slovarček: Zlitina. Zmes dveh ali več kovin, ki jih najpogosteje pripravljajo s taljenjem in me- šanjem. Intermetalna spojina. Nova samostojna spojina, ki se tvori pri mešanju dveh ali več elementov. Primer intermetalne spojine je cementit (Fe3C) v faznem diagram Fe-C (železo-ogljik). Tina Skalar je docentka na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Leta 2008 je diplomirala, leta 2014 pa doktorirala na temo gorivnih celic. V času doktorskega študija se je ukvarjala s sintezo, karakterizacijo in pripravo materialov za gorivne celice s trdnim elektrolitom, njeno konstrukcijo in načrtovanjem ter postavitvijo testnega sistema. Trenutno je zaposlena na Katedri za materiale in polimerno inženirstvo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo na Univerzi v Ljubljani. Poleg raziskovalnega opravlja tudi pedagoško delo pri predmetih s področja materialov, kjer je mentorica diplomskim in magistrskim študentom. Vključena je v programsko skupino Napredna anorganska kemija in projekte s področja mikroplastike. Raziskuje sintezo perovskitnih materialov, določevanje parametrov prašnih eksplozij in karakterizacijo materialov (mikroplastike, lesa, titanovega dioksida), predvsem z uporabo termoanalitskih tehnik, mikroskopije in drugih metod, ki omogočajo študij morfologije. Marjan Marinšek je diplomiral leta 1992, magistriral leta 1996 in dokončal doktorat leta 1998 z nalogo Kompozitni anodni materiali za visokotemperaturne gorivne celice s trdnim elektrolitom. Vsi nazivi so bili podeljeni na Univerzi v Ljubljani. Po dokončanem doktoratu je opravil podoktorsko izobraževanje leta 2005 na Oddelku za raziskovanje materialov v Nacionalnem laboratoriju Risoe na Danskem, leta 2006 na Katedri za energetske sisteme na Tehniški univerzi v Münchnu v Nemčiji in leta 2018 na Oddelku za gradbeništvo in geodezijo Fakultete tehniških znanosti na Univerzi v Novem Sadu. Trenutno je Marjan Marinšek zaposlen kot redni profesor za področje materialov na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Pomembna strokovna področja delovanja Marjana Marinška: • Priprava in karakterizacija novih keramičnih in kermetnih materialov: predvsem materiali za tehnologijo SOFC, na primer Ni-YSZ, Ni-GDC, Ni-SDC, LSM, dopirani lantanovi galati in kisikovi ionski prevodniki, na primer YSZ, GDC, SDC. • Raziskave minimizacije depozicije ogljika na anodnem materialu SOFC. • Sinteza nanodelcev ZnO ter priprava kompozitov ZnO/polimer. • Nanodisperzije Pd-C kot katalizatorji za elektrooksidacijo mravljične kisline. • Alkalno-karbonatna reakcija v hidravličnih vezivih, kot je na primer beton. Staranje betonov, opis degradacijskih mehanizmov v različnih betonih in maltah. • Priprava različnih perovskitnih materialov. Ekvimolarnost. Enaka množina kompo- nent. Elektronegativnost. Zmožnost atoma, da privlači elektrone. Bolj kot je atom elektro- negativen, bolj privlači elektrone. Najbolj elektronegativen element je f luor. Duktilnost. Lastnost materiala, da prenese plastično deformacijo brez zloma. 220 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 221Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Zvonka Zupanič Slavec Toksikologija (grško toksikon, strup za puščice) je veda o načinu delovanja in učinkovanju kemičnih snovi naravnega ali sintetičnega izvora na organizme ter o preprečevanju, obrav- navi in zdravljenju zastrupitev (Krejči, 1999). Toksikologija je izrazito multidisciplinarna veda. Z njo se poleg zdravnikov različnih specialnosti ukvarjajo veterinarji, farmacevti, (mi- kro)biologi, agronomi, živilski tehnologi, (bio)kemiki, varnostni in sanitarni inženirji ter drugi. Klinična toksikologija preučuje razpoznavanje in zdravljenje predvsem akutnih za- strupitev, poklicna ali industrijska toksikologija obravnava zastrupitve na delovnem mestu, analitska toksikologija se ukvarja z dokazovanjem strupov, sodna toksikologija preučuje kriminalne zastrupitve, okoljska toksikologija vplive dolgoročne izpostavljenosti nizkim odmerkom kemikalij iz okolja, molekularna in biokemična toksikologija mehanizme de- lovanja na makromolekule in biokemične procese v celicah, imunotoksikologija vplive na imunski sistem, nevrotoksikologija na živčni sistem, nanotoksikologija vplive nanodel- cev, genetska toksikologija vplive kemikalij na genetski material, ekotoksikologija vplive na druge organizme in ekosisteme, vojna toksikologija pa preučuje delovanje kemičnega orožja, zaščito pred njim in zdravljenje tovrstnih zastrupitev. S presojo varnosti zdravil, mineralov, toksinov, pesticidov, industrijskih kemikalij in prehranskih dodatkov, ki smo jim namerno ali naključno izpostavljeni v vsakdanjem življenju, se ukvarja regulatorna toksiko- logija. Ta povezuje vsa našteta področja z namenom zagotavljanja varne uporabe kemikalij in preprečevanja zastrupitev, kajti kemijska varnost je glavni namen sodobne toksikologije (Perharič, 2023). Človek in strupi Strup je snov, ki je nevarna zdravju, more- biti celo smrtna. S strupi prihajamo v stik v različnih okoliščinah, na primer naključno, zaradi nepoučenosti, zaradi neupoštevanja zaščitnih ukrepov pri delovnih procesih, zaradi nezgod pri delu, zaradi onesnaženja okolja, zaradi vojne ali teroristične uporabe kemičnega orožja, zaradi prevelikih odmer- kov mamil ali poskusov samomora in zaradi kriminalne uporabe. Strupi navadno vstopa- jo v telo skozi prebavila, dihala, kožo in vi- dne sluznice, lahko pa tudi parenteralno (z injekcijo ali infuzijo) (Timbrell, 2008). S strupi se je človek srečeval v vsej svoji zgodovini. Uporabljal jih je pri lovu, ribo- lovu, kot zdravila, pesticide, v vojnah, pri samomorih in umorih. V neživi naravi so strupeni minerali ali strupene kovine (na primer arzen, kadmij, svinec, živo srebro), v živi naravi pa strupene živali, na primer strupene kače, škorpijoni, nekateri pajki, ža- be in ribe, strupene glive, med njimi stru- pene gobe (na primer zelena mušnica, Ama- nita phalloides), predvsem pa številne strupe- ne rastline. Te so različna toksična zelišča, kot so trobelika (Cicuta virosa – cikutoksin), ter atropin in skopolamin vsebujoče rastli- ne: volčja češnja (Atropa belladonna), navadni kristavec (Datura stramonium), črni zobnik (Hyoscyamus niger) in kranjska bunika ali kranjski volčič (Scopolia carniolica). Toksič- na zelišča so tudi: črni razhudnik ali pasje zelišče (solanin, Solanum nigrum), preobjeda (akonitin, Aconitum napellus), pikasti mišjak (koniin, Conium maculatum), jesenski pod- lesek (kolhicin, Colhicum autumnale), strih- ninovec (strihnin, Strychnos nux-vomica) in druge. Iz toksinov si je človek kmalu ustva- Navadni kristavec (angelska troblja, Datura stramonium) in kranjska bunika (Scopolia carniolica) sta toksični zelišči, ki vsebujeta toksina atropin (racemična mešanica l- in d-hiosciamina) in skopolamin ter povzročata zastrupitve. Scopolia je imenovana po znamenitem zdravniku Joannesu Antoniu Scopoliu (1723–1788), ki je delal v idrijskem rudniku živega srebra. Foto: Miran Brvar. 220 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 221Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • ToksikologijaToksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Zvonka Zupanič Slavec Toksikologija (grško toksikon, strup za puščice) je veda o načinu delovanja in učinkovanju kemičnih snovi naravnega ali sintetičnega izvora na organizme ter o preprečevanju, obrav- navi in zdravljenju zastrupitev (Krejči, 1999). Toksikologija je izrazito multidisciplinarna veda. Z njo se poleg zdravnikov različnih specialnosti ukvarjajo veterinarji, farmacevti, (mi- kro)biologi, agronomi, živilski tehnologi, (bio)kemiki, varnostni in sanitarni inženirji ter drugi. Klinična toksikologija preučuje razpoznavanje in zdravljenje predvsem akutnih za- strupitev, poklicna ali industrijska toksikologija obravnava zastrupitve na delovnem mestu, analitska toksikologija se ukvarja z dokazovanjem strupov, sodna toksikologija preučuje kriminalne zastrupitve, okoljska toksikologija vplive dolgoročne izpostavljenosti nizkim odmerkom kemikalij iz okolja, molekularna in biokemična toksikologija mehanizme de- lovanja na makromolekule in biokemične procese v celicah, imunotoksikologija vplive na imunski sistem, nevrotoksikologija na živčni sistem, nanotoksikologija vplive nanodel- cev, genetska toksikologija vplive kemikalij na genetski material, ekotoksikologija vplive na druge organizme in ekosisteme, vojna toksikologija pa preučuje delovanje kemičnega orožja, zaščito pred njim in zdravljenje tovrstnih zastrupitev. S presojo varnosti zdravil, mineralov, toksinov, pesticidov, industrijskih kemikalij in prehranskih dodatkov, ki smo jim namerno ali naključno izpostavljeni v vsakdanjem življenju, se ukvarja regulatorna toksiko- logija. Ta povezuje vsa našteta področja z namenom zagotavljanja varne uporabe kemikalij in preprečevanja zastrupitev, kajti kemijska varnost je glavni namen sodobne toksikologije (Perharič, 2023). Človek in strupi Strup je snov, ki je nevarna zdravju, more- biti celo smrtna. S strupi prihajamo v stik v različnih okoliščinah, na primer naključno, zaradi nepoučenosti, zaradi neupoštevanja zaščitnih ukrepov pri delovnih procesih, zaradi nezgod pri delu, zaradi onesnaženja okolja, zaradi vojne ali teroristične uporabe kemičnega orožja, zaradi prevelikih odmer- kov mamil ali poskusov samomora in zaradi kriminalne uporabe. Strupi navadno vstopa- jo v telo skozi prebavila, dihala, kožo in vi- dne sluznice, lahko pa tudi parenteralno (z injekcijo ali infuzijo) (Timbrell, 2008). S strupi se je človek srečeval v vsej svoji zgodovini. Uporabljal jih je pri lovu, ribo- lovu, kot zdravila, pesticide, v vojnah, pri samomorih in umorih. V neživi naravi so strupeni minerali ali strupene kovine (na primer arzen, kadmij, svinec, živo srebro), v živi naravi pa strupene živali, na primer strupene kače, škorpijoni, nekateri pajki, ža- be in ribe, strupene glive, med njimi stru- pene gobe (na primer zelena mušnica, Ama- nita phalloides), predvsem pa številne strupe- ne rastline. Te so različna toksična zelišča, kot so trobelika (Cicuta virosa – cikutoksin), ter atropin in skopolamin vsebujoče rastli- ne: volčja češnja (Atropa belladonna), navadni kristavec (Datura stramonium), črni zobnik (Hyoscyamus niger) in kranjska bunika ali kranjski volčič (Scopolia carniolica). Toksič- na zelišča so tudi: črni razhudnik ali pasje zelišče (solanin, Solanum nigrum), preobjeda (akonitin, Aconitum napellus), pikasti mišjak (koniin, Conium maculatum), jesenski pod- lesek (kolhicin, Colhicum autumnale), strih- ninovec (strihnin, Strychnos nux-vomica) in druge. Iz toksinov si je človek kmalu ustva- Navadni kristavec (angelska troblja, Datura stramonium) in kranjska bunika (Scopolia carniolica) sta toksični zelišči, ki vsebujeta toksina atropin (racemična mešanica l- in d-hiosciamina) in skopolamin ter povzročata zastrupitve. Scopolia je imenovana po znamenitem zdravniku Joannesu Antoniu Scopoliu (1723–1788), ki je delal v idrijskem rudniku živega srebra. Foto: Miran Brvar. 222 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 223Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • Toksikologija ril močne strupe za lov (na primer kurare, ki so ga južnoameriški Indijanci dajali na konice puščic). Strupe je človek začel upo- rabljati za zastrupljanje drugih ljudi, spo- znal pa je tudi, da nekateri med njimi lahko človeku odvzamejo bolečino in ga opojijo. Vrste zastrupitev se na različnih območjih in tudi v različnih zgodovinskih in življenj- skih obdobjih razlikujejo. V Sloveniji je do- bra polovica zastrupitev s snovmi medicin- skega izvora in nekaj manj kot polovica s snovmi nemedicinskega izvora. V nekaterih predelih sveta so najpogostejše zastrupitve zaradi stika s strupenimi živalmi, pesticidi in strupenimi kovinami. Zaradi številčnosti strupenih sestavin in različnosti njihove- ga učinkovanja je obravnava zastrupljencev zapletena in zahtevna. Za hitro in učinko- vito pomoč so se razvili centri, ki zbirajo podatke o delovanju strupov in izkušnjah pri zdravljenju zastrupitev ter posredujejo informacije o strupenosti določenih snovi in zdravljenju (glej opombo 1.) Razvoj toksikologije v svetu Že prazgodovinski človek je ločil minerale, rastline in živali na užitne in neužitne ozi- roma strupene. Staroegipčanski Brooklin- ski papirus (od leta 660 do leta 330 pred našim štetjem) opisuje zastrupitve s strupi kač, škorpijonov in pajka Lycosa tarantula ter njihovo zdravljenje. Pri tem navaja tudi, kateri strupi so zanesljivo smrtni. Hipokrat je okoli leta 400 pred našim štetjem opisal številne strupe in klinične znake zastrupitev ter prevelike odmerke, opisal je tudi zdra- vljenje ter dodal, da lahko zaužitje mleka pri nekaterih strupih prepreči njihovo ško- dljivost. Pontski kralj Mitridat VI. Pontski (120-63 pred našim štetjem) je užival nizke odmerke mešanice strupov, da bi pridobil neobčutljivost pred zastrupitvijo. Rimlja- ni so med pripadniki vodilne elite neredko izvajali atentate s strupi, zato so se bali zastrupitev in iskali protistrupe (antidote) zanje. Rimski diktator Sulla (138-78 pred našim štetjem) je okoli leta 81 pred našim štetjem izdal zakonik Lex Cornelia de sica- riis et veneficis, ki je pravno urejal zastru- pitve. V grško-rimski medicini se je razvil pojem univerzalnega protistrupa (theriaca, mithridatum, antidotum universale). Celsus je v delu De medicina (leta 30 našega štetja) ohranil sestavo Mitridatovega protistrupa, imel je šestintrideset sestavin. V srednjem veku je v Španiji živeči židovski zdravnik in filozof Majmonid (1135–1204) objavil delo (leta 1198) o zdravljenju zastru- pitev s strupi žuželk, členonožcev in kač. V renesansi so Italijani izvajali celo zastru- pljanje s kozmetiko, ki je vsebovala arze- nik (zloglasni Borgijci). Raziskovalec stru- pov je bil tudi švicarski zdravnik Paracelsus (1493–1541), ki je po Galenu prvi močneje spremenil biomedicinsko znanost in revolu- cionarno posegel v dotedanjo toksikologijo in farmakologijo. Z zastrupitvami se je Pa- racelsus med drugim seznanil pri preuče- vanju bolezni rudarjev v Idriji (Ball, 2006). Njegov izrek Sola dosis facit venenum ali Sa- mo od odmerka je odvisno, ali je nekaj strup, je bil revolucionaren za tisti čas. Latinski izrek je parafraziran dejanski Paracelsusov izrek: »Alle Dinge sind Gift, und nichts ist oh- ne Gift; allein die Dosis machts, dass ein Ding kein Gift sei.« (Vse stvari so strup in ničesar ni brez strupa, samo odmerek odloča, da snov ni strupena.) Paracelsus je kritiziral uporabo drastičnih odmerkov živosrebrovih mazil za zdravljenje sifilisa, ki so bili takrat v navadi in so pov- zročali hude zastrupitve. Za njim so se vse bolj razvijale naravoslovne znanosti, pred- vsem kemija, tako da so bili strupi in njiho- vi učinki vse pogosteje predmet preučevanja. François Magendie (1783–1885) je preuče- val delovanje bljuvalnega oreščka (Nux vo- mica; vsebuje kasneje odkriti strihnin) in ugotovil, da povzroča krče pri poskusni ži- vali, ker deluje na hrbtni mozeg. Pri posku- sih na živalih je izvajal vivisekcijo (rezanje telesa živih živali v raziskovalne namene), za omrtvičenje živali pa je uporabljal kura- re, strup južnoameriških Indijancev. Zače- tnik moderne toksikologije, španski zdrav- nik Mathieu Orfila (1787–1853), delujoč v Parizu, je uvedel kemijske analize obdukcij- skih vzorcev za dokazovanje zastrupitev in tako vpeljal forenzično toksikologijo (Orfila, 2014). Prvi njegov dosežek je bil dokaz te- daj modnega strupa arzena v obdukcijskih Navadni ščipalec ali škorpijon (Scorpiones) v slovenskem prostoru običajno ni zelo nevarna vrsta pajkovcev. Foto: Rok Kostanjšek. Švicarski zdravnik Paracelsus (1493–1541), renesančni reformator splošne medicine, je prvi postavil trditev, da je samo od odmerka odvisno, ali je neka snov smrtna. Vir: Wellcome Library. 222 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 223Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • Toksikologija ril močne strupe za lov (na primer kurare, ki so ga južnoameriški Indijanci dajali na konice puščic). Strupe je človek začel upo- rabljati za zastrupljanje drugih ljudi, spo- znal pa je tudi, da nekateri med njimi lahko človeku odvzamejo bolečino in ga opojijo. Vrste zastrupitev se na različnih območjih in tudi v različnih zgodovinskih in življenj- skih obdobjih razlikujejo. V Sloveniji je do- bra polovica zastrupitev s snovmi medicin- skega izvora in nekaj manj kot polovica s snovmi nemedicinskega izvora. V nekaterih predelih sveta so najpogostejše zastrupitve zaradi stika s strupenimi živalmi, pesticidi in strupenimi kovinami. Zaradi številčnosti strupenih sestavin in različnosti njihove- ga učinkovanja je obravnava zastrupljencev zapletena in zahtevna. Za hitro in učinko- vito pomoč so se razvili centri, ki zbirajo podatke o delovanju strupov in izkušnjah pri zdravljenju zastrupitev ter posredujejo informacije o strupenosti določenih snovi in zdravljenju (glej opombo 1.) Razvoj toksikologije v svetu Že prazgodovinski človek je ločil minerale, rastline in živali na užitne in neužitne ozi- roma strupene. Staroegipčanski Brooklin- ski papirus (od leta 660 do leta 330 pred našim štetjem) opisuje zastrupitve s strupi kač, škorpijonov in pajka Lycosa tarantula ter njihovo zdravljenje. Pri tem navaja tudi, kateri strupi so zanesljivo smrtni. Hipokrat je okoli leta 400 pred našim štetjem opisal številne strupe in klinične znake zastrupitev ter prevelike odmerke, opisal je tudi zdra- vljenje ter dodal, da lahko zaužitje mleka pri nekaterih strupih prepreči njihovo ško- dljivost. Pontski kralj Mitridat VI. Pontski (120-63 pred našim štetjem) je užival nizke odmerke mešanice strupov, da bi pridobil neobčutljivost pred zastrupitvijo. Rimlja- ni so med pripadniki vodilne elite neredko izvajali atentate s strupi, zato so se bali zastrupitev in iskali protistrupe (antidote) zanje. Rimski diktator Sulla (138-78 pred našim štetjem) je okoli leta 81 pred našim štetjem izdal zakonik Lex Cornelia de sica- riis et veneficis, ki je pravno urejal zastru- pitve. V grško-rimski medicini se je razvil pojem univerzalnega protistrupa (theriaca, mithridatum, antidotum universale). Celsus je v delu De medicina (leta 30 našega štetja) ohranil sestavo Mitridatovega protistrupa, imel je šestintrideset sestavin. V srednjem veku je v Španiji živeči židovski zdravnik in filozof Majmonid (1135–1204) objavil delo (leta 1198) o zdravljenju zastru- pitev s strupi žuželk, členonožcev in kač. V renesansi so Italijani izvajali celo zastru- pljanje s kozmetiko, ki je vsebovala arze- nik (zloglasni Borgijci). Raziskovalec stru- pov je bil tudi švicarski zdravnik Paracelsus (1493–1541), ki je po Galenu prvi močneje spremenil biomedicinsko znanost in revolu- cionarno posegel v dotedanjo toksikologijo in farmakologijo. Z zastrupitvami se je Pa- racelsus med drugim seznanil pri preuče- vanju bolezni rudarjev v Idriji (Ball, 2006). Njegov izrek Sola dosis facit venenum ali Sa- mo od odmerka je odvisno, ali je nekaj strup, je bil revolucionaren za tisti čas. Latinski izrek je parafraziran dejanski Paracelsusov izrek: »Alle Dinge sind Gift, und nichts ist oh- ne Gift; allein die Dosis machts, dass ein Ding kein Gift sei.« (Vse stvari so strup in ničesar ni brez strupa, samo odmerek odloča, da snov ni strupena.) Paracelsus je kritiziral uporabo drastičnih odmerkov živosrebrovih mazil za zdravljenje sifilisa, ki so bili takrat v navadi in so pov- zročali hude zastrupitve. Za njim so se vse bolj razvijale naravoslovne znanosti, pred- vsem kemija, tako da so bili strupi in njiho- vi učinki vse pogosteje predmet preučevanja. François Magendie (1783–1885) je preuče- val delovanje bljuvalnega oreščka (Nux vo- mica; vsebuje kasneje odkriti strihnin) in ugotovil, da povzroča krče pri poskusni ži- vali, ker deluje na hrbtni mozeg. Pri posku- sih na živalih je izvajal vivisekcijo (rezanje telesa živih živali v raziskovalne namene), za omrtvičenje živali pa je uporabljal kura- re, strup južnoameriških Indijancev. Zače- tnik moderne toksikologije, španski zdrav- nik Mathieu Orfila (1787–1853), delujoč v Parizu, je uvedel kemijske analize obdukcij- skih vzorcev za dokazovanje zastrupitev in tako vpeljal forenzično toksikologijo (Orfila, 2014). Prvi njegov dosežek je bil dokaz te- daj modnega strupa arzena v obdukcijskih Navadni ščipalec ali škorpijon (Scorpiones) v slovenskem prostoru običajno ni zelo nevarna vrsta pajkovcev. Foto: Rok Kostanjšek. Švicarski zdravnik Paracelsus (1493–1541), renesančni reformator splošne medicine, je prvi postavil trditev, da je samo od odmerka odvisno, ali je neka snov smrtna. Vir: Wellcome Library. 224 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 225Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • Toksikologija vzorcih. Leta 1814 je napisal prvo pomemb- no knjigo o naravnih strupih Traité des poi- sons (Razprava o strupih). Magendiejev uče- nec Claude Bernard (1813–1878) je preučil delovanje kurareja in odkril živčno-mišič- ni blok, dodal mehanizem delovanja oglji- kovega monoksida in izdal knjigo Uvod v študij eksperimentalne medicine (1865) (Gal- lo, 2008). Nemški farmakolog Louis Lewin (1850–1929) je opravil pomembne raziskave strupenosti narkotikov, alkaloidov, metano- la, glicerola in kloroforma. Razvoj organske kemije v devetnajstem stoletju je bil tako intenziven, da so do leta 1880 sintetizirali več kot deset tisoč organskih spojin. Dolo- čanje akutne strupenosti pri poskusnih ži- valih je leta 1927 uvedel John William Tre- van (1887–1956). Navadno se ugotavlja, pri katerem enkratnem odmerku (v miligramih na kilogram) umre polovica testnih živali, to je tako imenovani LD50 (srednja smrtna doza, smrtna doza 50; količina agensa, ki povzroči smrt pri polovici testiranih oseb- kov določene vrste). LD50 se za ugotavlja- nje akutne strupenosti kemikalij določa na laboratorijskih miših in podganah marsikje še danes, pri čemer se upošteva tudi način uporabe strupa, na primer z vbrizgavanjem, peroralno (skozi usta) ali z vdihavanjem. Sodobna toksikologija razvija alternativne metode za ocenjevanje strupenosti kemikalij (Zupanič Slavec, 2013). Med prvo svetovno vojno so na frontah začeli uporabljati bojne strupe, klor, ipe- rit in fosgen. Razvoju znanosti dvajsetega stoletja je sledila tudi toksikologija, ki so ji nova nastajajoča zdravila bila izziv, saj so se ob njih pojavljale tudi nepojasnje- ne smrti. Zato so leta 1906 v Združe- nih državah Amerike sprejeli prvi zakon o hrani in zdravilih, ki je prepovedoval meddržavni promet kontaminirane in ne- pravilno označene hrane, zdravil in pijač. V tistem času je bilo sicer največ zastru- pitev povezanih z obdelavo ali uživanjem toksinov, to je strupov naravnega izvora. Šele z razvojem organske sintezne kemi- je v dvajsetem stoletju so postale komer- Španski zdravnik Mathieu Orfila (1787–1853) je uvedel kemijske analize obdukcijskih vzorcev za dokazovanje zastrupitev, tudi za arzenik, in velja za začetnika moderne toksikologije. Spoznanja je zapisal v knjigi o naravnih strupih Traité des poisons (Razprava o strupih) (1815). Vir: Wikipedia. Nemški farmakolog Louis Lewin (1850–1929) je konec devetnajstega stoletja izvedel pomembne raziskave strupenosti narkotikov, alkaloidov, metanola, glicerola in kloroforma. Vir: Wikimedia Commons. Za razvoj toksikologije je bila pomembna knjiga Uvod v študij eksperimentalne medicine (1865), delo vplivnega francoskega fiziologa Claudea Bernarda (1813–1878). 224 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 225Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • Toksikologija vzorcih. Leta 1814 je napisal prvo pomemb- no knjigo o naravnih strupih Traité des poi- sons (Razprava o strupih). Magendiejev uče- nec Claude Bernard (1813–1878) je preučil delovanje kurareja in odkril živčno-mišič- ni blok, dodal mehanizem delovanja oglji- kovega monoksida in izdal knjigo Uvod v študij eksperimentalne medicine (1865) (Gal- lo, 2008). Nemški farmakolog Louis Lewin (1850–1929) je opravil pomembne raziskave strupenosti narkotikov, alkaloidov, metano- la, glicerola in kloroforma. Razvoj organske kemije v devetnajstem stoletju je bil tako intenziven, da so do leta 1880 sintetizirali več kot deset tisoč organskih spojin. Dolo- čanje akutne strupenosti pri poskusnih ži- valih je leta 1927 uvedel John William Tre- van (1887–1956). Navadno se ugotavlja, pri katerem enkratnem odmerku (v miligramih na kilogram) umre polovica testnih živali, to je tako imenovani LD50 (srednja smrtna doza, smrtna doza 50; količina agensa, ki povzroči smrt pri polovici testiranih oseb- kov določene vrste). LD50 se za ugotavlja- nje akutne strupenosti kemikalij določa na laboratorijskih miših in podganah marsikje še danes, pri čemer se upošteva tudi način uporabe strupa, na primer z vbrizgavanjem, peroralno (skozi usta) ali z vdihavanjem. Sodobna toksikologija razvija alternativne metode za ocenjevanje strupenosti kemikalij (Zupanič Slavec, 2013). Med prvo svetovno vojno so na frontah začeli uporabljati bojne strupe, klor, ipe- rit in fosgen. Razvoju znanosti dvajsetega stoletja je sledila tudi toksikologija, ki so ji nova nastajajoča zdravila bila izziv, saj so se ob njih pojavljale tudi nepojasnje- ne smrti. Zato so leta 1906 v Združe- nih državah Amerike sprejeli prvi zakon o hrani in zdravilih, ki je prepovedoval meddržavni promet kontaminirane in ne- pravilno označene hrane, zdravil in pijač. V tistem času je bilo sicer največ zastru- pitev povezanih z obdelavo ali uživanjem toksinov, to je strupov naravnega izvora. Šele z razvojem organske sintezne kemi- je v dvajsetem stoletju so postale komer- Španski zdravnik Mathieu Orfila (1787–1853) je uvedel kemijske analize obdukcijskih vzorcev za dokazovanje zastrupitev, tudi za arzenik, in velja za začetnika moderne toksikologije. Spoznanja je zapisal v knjigi o naravnih strupih Traité des poisons (Razprava o strupih) (1815). Vir: Wikipedia. Nemški farmakolog Louis Lewin (1850–1929) je konec devetnajstega stoletja izvedel pomembne raziskave strupenosti narkotikov, alkaloidov, metanola, glicerola in kloroforma. Vir: Wikimedia Commons. Za razvoj toksikologije je bila pomembna knjiga Uvod v študij eksperimentalne medicine (1865), delo vplivnega francoskega fiziologa Claudea Bernarda (1813–1878). 226 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 227Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • Toksikologija cialno zanimive umetne snovi, kasneje so ugotovili, da so nekatere strupene (Krim- sky, 2017). Sledila so odkritja vitaminov, hormonov, antimalarikov, organofosfatov, radionuklidov … Postopne umetne sinteze številnih novih snovi so omogočile nasta- nek farmacevtske industrije. Pojav sinte- tičnih pesticidov (na primer dikloro-dife- nil-trikloroetana (DDT) in drugih sredstev za zatiranje škodljivih organizmov) in spo- znanje, da so nekatere spojine rakotvorne in da lahko škodljivo učinkujejo na zdravje, sta pripeljala do vse pomembnejšega dela v laboratorijih in razmahu testiranja snovi na poskusnih živalih. Za toksikološke poskuse večinoma uporabljajo predvsem miši, podga- ne, kunce, budre, hrčke in pse. Sprejeta je bila vse strožja zakonodaja, kajti za veliko na novo odkritih snovi se je v laboratoriju ali pa v praksi pokazalo, da so strupene. Po- memben mejnik je tragedija s talidomidom, učinkovino, ki so jo v petdesetih letih dvaj- setega stoletja predpisovali za lajšanje slabo- sti v prvem trimesečju nosečnosti. Pokazalo se je, da je talidomid teratogen (lahko po- škoduje zarodek v zgodnji nosečnosti, ne da bi škodoval nosečnici), zato so se rodili šte- vilni otroci s pohabljenimi udi. Posledično je bil uveden strog nadzor zdravil, ki mu je sledil nadzor dodatkov v živilih, pesticidov in industrijskih kemikalij (Timbrell, 2008). Toksikologija se je vse bolj razvijala v sub- specialne veje in postajala podporna veja medicine, ki v sodobnem času postaja še po- membnejša. Specializirani centri za zastru- pitve so se v večjem obsegu začeli pojavlja- ti v mednarodnem prostoru šele ob koncu šestdesetih let dvajsetega stoletja. Nastajali so navadno v tesni povezavi z urgentnimi ambulantami, kamor so sprejemali bolnike z zastrupitvami. Kasneje so se začeli pro- storsko in kadrovsko širiti, imeli so vedno bolj obsežno dokumentacijo o toksičnih snoveh in proizvodih, nastajali pa so tudi zunaj kliničnih ustanov. Nekateri so klinič- no dejavnost celo opustili, kar se je kasneje pokazalo za veliko pomanjkljivost. Analize so potrdile domneve, da je učinkovitost tovrstnih centrov največja, kadar združu- jejo klinično in informativno-svetovalno dejavnost, še zlasti, če imajo v svoji sestavi tudi ustrezen toksikološki laboratorij. Zdaj približno tretjina centrov združuje obe de- javnosti, vse tri pa le redki, saj se je zaradi strogih predpisov in učinkovite prepreči- tvene dejavnosti število zastrupitev precej zmanjšalo. Hkrati so se zunaj kliničnih ustanov razvijali novi toksikološki labora- toriji za izvajanje biološkega spremljanja na delovnih mestih in v okolju ter toksikolo- ške analize prehrambnih proizvodov (Gallo, 2010). Glavni namen sodobne toksikologije je za- gotavljanje varne uporabe kemikalij in pre- prečevanje zastrupitev, zato se toksikologija ukvarja tudi s presojo varnosti zdravil, mi- neralov, toksinov, pesticidov, industrijskih kemikalij in prehranskih dodatkov, ki smo jim namerno ali naključno izpostavljeni v vsakdanjem življenju. (Nadaljevanje v prihodnji številki.) Literatura: About us. HBM4EU, 2023. (Internet.) Dosegljivo na: https://www.hbm4eu.eu/. (Citirano 12. 2. 2023.) Ball, P., 2006: The Devil‘s Doctor – Paracelsus and the World of Renaissance Magic and Science. London: William Heinemann, 98. Ciraj, M., Vračko, P., ur., 2016: Chemical safety and protection of human health: the Slovenian experience. Kopenhagen: World Health Organization, 1–69. Ergotizem. Wikipedija (internet), 2022. Dosegljivo na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ergotizem. (Citirano 17. 5. 2022.) Gallo, M. A., 2008: History and Scope of Toxicology. V: Klaassen, C. D., ur.,: Casarett and Doull‘s Toxicology. The Basic Science of Poison. 7th ed. Kansas City: McGraw-Hill, 3-10. Gallo, M. A., 2010: Chapter 1. History and Scope of Toxicology. V: Klaassen, C. D., Watkins, J. B., ur.,: Casarett & Doull‘s Essentials of Toxicology. 2e. McGraw Hill. Dosegljivo na: https://accesspharmacy.mhmedical. com/content.aspx?bookid=449§ionid=39910766. Gelmetti, C., 2010: Il fuoco di Sant‘Antonio. Dai Misteri Eleusini all ‘LSD. Milano: Springer. Harlander, D., Miljavac, B., 2013: Ocena tveganja za zdravje ljudi v Beli krajini zaradi uživanja s polikroriranimi bifenili onesnaženih doma pridelanih živil (jajca, mleko, kokoši) ter rib iz rek Krupe in Lahinje. E-NBOZ, 3 (2): 7–15. Ivartnik, M., Pavlič, H., Hudopisk, N., 2016: Vsebnost svinca v krvi otrok na območju Zgornje Mežiške doline. Ljubljana: ARSO. Jan, J., Vrbič, V., 2000: Polyclorinated biphenyls cause developmental enamel defects in children. Caries Research, 34: 469–473. Johann Zacherl. Wikipedija (internet), 2022. Dosegljivo na: https://en.wikipedia.org/wiki/Johann Zacherl. (Citirano 17. 2. 2023.) Joint FAO/WHO Expert Meeting on Tropane Alkaloids, 2020. Rim: FAO/WHO. Kobal, A. B., 1975: Profesionalna ekspozicija anorganskemu živemu srebru in spremembe v serumskih proteinih. Magistrsko delo. Zagreb. Kobal, A. B., in sod., 2017: Exposure to mercury in susceptible population groups living in the former mercury mining town of Idrija, Slovenia. Environmental Research, 152: 434–45. Krejči, F., 1999: Toksikologija. V: Enciklopedija Slovenije. Zv. 13. Ljubljana: Mladinska knjiga, 269– 270. Krimsky, S., 2017: The unsteady state and inertia of chemical regulation under the US Toxic Substances Control Act. PLoS Biology, 15 (12): e2002404. Mathieu Joseph Bonaventure Orfila (1787–1853). Visible Proofs – Forensic Views of the body (internet), 2014. Dosegljivo na: https://www.nlm.nih.gov/visibleproofs/ galleries/biographies/orfila.html. (Citirano 12. 8. 2021.) Milčinski, L., 1978: Droge in čarovništvo. Proteus, 41 (2): 88–92. Perharič, L., 2012: Ocena tveganja dejavnikov iz okolja na Inštitutu za varovanje zdravja. Isis, 21 (1): 25–28. Perharič, L., 2013: Vsebnost dioksinov v materinem mleku. Ljubljana: ARSO. Perharič, L., 2018: Kemični motilci endokrinega sistema. Isis, 27 (5): 35–41. Perharič, L., in sod., 2018: Risk assessment for children health from environmental exposure to inorganic arsenic. European Journal of Public Health, 28 (Suppl. 4): 109. Perharič, L., 2022: Curriculum vitae. Osebni arhiv. Perharič, L., 2023: O toksikologiji [internet]. Slovensko toksikološko društvo. Dosegljivo na: https://www.tox.si/ sl/o-toksikologiji/. (1. 2. 2023.) Pintar, I., 1954: Johannes Antonius Scopoli in njegovo prizadevanje za obrtno higieno. Arhiv za higijenu rada i toksikologiju, 5 (3–4): 309–320. Glej tudi: Petkovšek, V., 1977: J. A. Scopoli, njegovo življenje in delo v slovenskem prostoru. Razprave, XX (2). Ljubljana: SAZU. Pollak, P., Perharič, L., ur., 2017: Navodila za izdelavo ocene tveganja za zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti kemijskim in mikrobiološkim dejavnikom iz okolja z izbranimi poglavji in praktičnimi primeri. I. del. Ljubljana: NIJZ. Scientific Opinion on Tropane alkaloids in food and feed. EFSA Panel on Contaminants in the Food Chain (CONTAM). 2013. EFSA Journal, 11 (10): 3386. Timbrell, J., 2008: Paradoks strupa: kemikalije kot prijatelji in sovražniki. Ljubljana: IVZ RS. Timbrell, J., 2008: Strupi – stara veščina nova znanost. V: Timbrell, J., ur.,: Kemikalije kot prijatelji in sovražniki. Ljubljana: IVZ RS, 1–10. Timbrell, J., 2008: Zdravila in mamila – varnih zdravil ni, so samo varni načini uporabe. V: Timbrell, J., ur.,: Paradoks strupa: kemikalije kot prijatelji in sovražniki. Ljubljana: IVZ RS, 49–90. Zupanič Slavec, Z., 2005: Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj dr. Ivo Pirc (1981–1967). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS. Zupanič Slavec, Z., 2013: Strupi in toksini skozi čas. Gea, 23: 24–35. Zupanič Slavec, Z., Slavec, K., 2008: J. A. Scopoli - zdravnik idrijskih rudarjev. Idrijski razgledi, 53 (1/2): 31–34. 226 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 227Toksikologija • Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) Strupi in toksikologija v svetu in na Slovenskem (prvi del) • Toksikologija cialno zanimive umetne snovi, kasneje so ugotovili, da so nekatere strupene (Krim- sky, 2017). Sledila so odkritja vitaminov, hormonov, antimalarikov, organofosfatov, radionuklidov … Postopne umetne sinteze številnih novih snovi so omogočile nasta- nek farmacevtske industrije. Pojav sinte- tičnih pesticidov (na primer dikloro-dife- nil-trikloroetana (DDT) in drugih sredstev za zatiranje škodljivih organizmov) in spo- znanje, da so nekatere spojine rakotvorne in da lahko škodljivo učinkujejo na zdravje, sta pripeljala do vse pomembnejšega dela v laboratorijih in razmahu testiranja snovi na poskusnih živalih. Za toksikološke poskuse večinoma uporabljajo predvsem miši, podga- ne, kunce, budre, hrčke in pse. Sprejeta je bila vse strožja zakonodaja, kajti za veliko na novo odkritih snovi se je v laboratoriju ali pa v praksi pokazalo, da so strupene. Po- memben mejnik je tragedija s talidomidom, učinkovino, ki so jo v petdesetih letih dvaj- setega stoletja predpisovali za lajšanje slabo- sti v prvem trimesečju nosečnosti. Pokazalo se je, da je talidomid teratogen (lahko po- škoduje zarodek v zgodnji nosečnosti, ne da bi škodoval nosečnici), zato so se rodili šte- vilni otroci s pohabljenimi udi. Posledično je bil uveden strog nadzor zdravil, ki mu je sledil nadzor dodatkov v živilih, pesticidov in industrijskih kemikalij (Timbrell, 2008). Toksikologija se je vse bolj razvijala v sub- specialne veje in postajala podporna veja medicine, ki v sodobnem času postaja še po- membnejša. Specializirani centri za zastru- pitve so se v večjem obsegu začeli pojavlja- ti v mednarodnem prostoru šele ob koncu šestdesetih let dvajsetega stoletja. Nastajali so navadno v tesni povezavi z urgentnimi ambulantami, kamor so sprejemali bolnike z zastrupitvami. Kasneje so se začeli pro- storsko in kadrovsko širiti, imeli so vedno bolj obsežno dokumentacijo o toksičnih snoveh in proizvodih, nastajali pa so tudi zunaj kliničnih ustanov. Nekateri so klinič- no dejavnost celo opustili, kar se je kasneje pokazalo za veliko pomanjkljivost. Analize so potrdile domneve, da je učinkovitost tovrstnih centrov največja, kadar združu- jejo klinično in informativno-svetovalno dejavnost, še zlasti, če imajo v svoji sestavi tudi ustrezen toksikološki laboratorij. Zdaj približno tretjina centrov združuje obe de- javnosti, vse tri pa le redki, saj se je zaradi strogih predpisov in učinkovite prepreči- tvene dejavnosti število zastrupitev precej zmanjšalo. Hkrati so se zunaj kliničnih ustanov razvijali novi toksikološki labora- toriji za izvajanje biološkega spremljanja na delovnih mestih in v okolju ter toksikolo- ške analize prehrambnih proizvodov (Gallo, 2010). Glavni namen sodobne toksikologije je za- gotavljanje varne uporabe kemikalij in pre- prečevanje zastrupitev, zato se toksikologija ukvarja tudi s presojo varnosti zdravil, mi- neralov, toksinov, pesticidov, industrijskih kemikalij in prehranskih dodatkov, ki smo jim namerno ali naključno izpostavljeni v vsakdanjem življenju. (Nadaljevanje v prihodnji številki.) Literatura: About us. HBM4EU, 2023. (Internet.) Dosegljivo na: https://www.hbm4eu.eu/. (Citirano 12. 2. 2023.) Ball, P., 2006: The Devil‘s Doctor – Paracelsus and the World of Renaissance Magic and Science. London: William Heinemann, 98. Ciraj, M., Vračko, P., ur., 2016: Chemical safety and protection of human health: the Slovenian experience. Kopenhagen: World Health Organization, 1–69. Ergotizem. Wikipedija (internet), 2022. Dosegljivo na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ergotizem. (Citirano 17. 5. 2022.) Gallo, M. A., 2008: History and Scope of Toxicology. V: Klaassen, C. D., ur.,: Casarett and Doull‘s Toxicology. The Basic Science of Poison. 7th ed. Kansas City: McGraw-Hill, 3-10. Gallo, M. A., 2010: Chapter 1. History and Scope of Toxicology. V: Klaassen, C. D., Watkins, J. B., ur.,: Casarett & Doull‘s Essentials of Toxicology. 2e. McGraw Hill. Dosegljivo na: https://accesspharmacy.mhmedical. com/content.aspx?bookid=449§ionid=39910766. Gelmetti, C., 2010: Il fuoco di Sant‘Antonio. Dai Misteri Eleusini all ‘LSD. Milano: Springer. Harlander, D., Miljavac, B., 2013: Ocena tveganja za zdravje ljudi v Beli krajini zaradi uživanja s polikroriranimi bifenili onesnaženih doma pridelanih živil (jajca, mleko, kokoši) ter rib iz rek Krupe in Lahinje. E-NBOZ, 3 (2): 7–15. Ivartnik, M., Pavlič, H., Hudopisk, N., 2016: Vsebnost svinca v krvi otrok na območju Zgornje Mežiške doline. Ljubljana: ARSO. Jan, J., Vrbič, V., 2000: Polyclorinated biphenyls cause developmental enamel defects in children. Caries Research, 34: 469–473. Johann Zacherl. Wikipedija (internet), 2022. Dosegljivo na: https://en.wikipedia.org/wiki/Johann Zacherl. (Citirano 17. 2. 2023.) Joint FAO/WHO Expert Meeting on Tropane Alkaloids, 2020. Rim: FAO/WHO. Kobal, A. B., 1975: Profesionalna ekspozicija anorganskemu živemu srebru in spremembe v serumskih proteinih. Magistrsko delo. Zagreb. Kobal, A. B., in sod., 2017: Exposure to mercury in susceptible population groups living in the former mercury mining town of Idrija, Slovenia. Environmental Research, 152: 434–45. Krejči, F., 1999: Toksikologija. V: Enciklopedija Slovenije. Zv. 13. Ljubljana: Mladinska knjiga, 269– 270. Krimsky, S., 2017: The unsteady state and inertia of chemical regulation under the US Toxic Substances Control Act. PLoS Biology, 15 (12): e2002404. Mathieu Joseph Bonaventure Orfila (1787–1853). Visible Proofs – Forensic Views of the body (internet), 2014. Dosegljivo na: https://www.nlm.nih.gov/visibleproofs/ galleries/biographies/orfila.html. (Citirano 12. 8. 2021.) Milčinski, L., 1978: Droge in čarovništvo. Proteus, 41 (2): 88–92. Perharič, L., 2012: Ocena tveganja dejavnikov iz okolja na Inštitutu za varovanje zdravja. Isis, 21 (1): 25–28. Perharič, L., 2013: Vsebnost dioksinov v materinem mleku. Ljubljana: ARSO. Perharič, L., 2018: Kemični motilci endokrinega sistema. Isis, 27 (5): 35–41. Perharič, L., in sod., 2018: Risk assessment for children health from environmental exposure to inorganic arsenic. European Journal of Public Health, 28 (Suppl. 4): 109. Perharič, L., 2022: Curriculum vitae. Osebni arhiv. Perharič, L., 2023: O toksikologiji [internet]. Slovensko toksikološko društvo. Dosegljivo na: https://www.tox.si/ sl/o-toksikologiji/. (1. 2. 2023.) Pintar, I., 1954: Johannes Antonius Scopoli in njegovo prizadevanje za obrtno higieno. Arhiv za higijenu rada i toksikologiju, 5 (3–4): 309–320. Glej tudi: Petkovšek, V., 1977: J. A. Scopoli, njegovo življenje in delo v slovenskem prostoru. Razprave, XX (2). Ljubljana: SAZU. Pollak, P., Perharič, L., ur., 2017: Navodila za izdelavo ocene tveganja za zdravje ljudi zaradi izpostavljenosti kemijskim in mikrobiološkim dejavnikom iz okolja z izbranimi poglavji in praktičnimi primeri. I. del. Ljubljana: NIJZ. Scientific Opinion on Tropane alkaloids in food and feed. EFSA Panel on Contaminants in the Food Chain (CONTAM). 2013. EFSA Journal, 11 (10): 3386. Timbrell, J., 2008: Paradoks strupa: kemikalije kot prijatelji in sovražniki. Ljubljana: IVZ RS. Timbrell, J., 2008: Strupi – stara veščina nova znanost. V: Timbrell, J., ur.,: Kemikalije kot prijatelji in sovražniki. Ljubljana: IVZ RS, 1–10. Timbrell, J., 2008: Zdravila in mamila – varnih zdravil ni, so samo varni načini uporabe. V: Timbrell, J., ur.,: Paradoks strupa: kemikalije kot prijatelji in sovražniki. Ljubljana: IVZ RS, 49–90. Zupanič Slavec, Z., 2005: Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj dr. Ivo Pirc (1981–1967). Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS. Zupanič Slavec, Z., 2013: Strupi in toksini skozi čas. Gea, 23: 24–35. Zupanič Slavec, Z., Slavec, K., 2008: J. A. Scopoli - zdravnik idrijskih rudarjev. Idrijski razgledi, 53 (1/2): 31–34. 228 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 229Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih • EkologijaEkologija • Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih Tomaž Granda V družbi so mnogi morski karizmatični taksoni (najpogosteje sesalci in ribe) razmeroma dobro raziskani. Spremljajo njihove populacije (monitoring) ter preučujejo njihov ekološki pomen in evolucijski razvoj. Ti taksoni so po navadi veliki, človeku lepi ali koristni in so naše predni- ke zgodovinsko in kulturno zaznamovali. V današnji družbi pa pozabljamo na manj raziskane organizme, ki so prav tako zelo zanimivi, ekološko zelo pomembni, nekateri pa tudi lepi za človeško oko. Opisujem zaškrgarje, ki so v nam najbližjem (Jadranskem) morju stalno živeča skupina živali. Kako so videti goli polži oziroma kateri polži so oblečeni? Najverjetneje se ob besedni zvezi »goli polž« kakšen nepoznavalec narave zdrzne in začne spraševati, kje je videl kakšnega oblečenega. Čeprav je ime iz antropocentričnega »slovarja« morda za koga zavajajoče, je poimenovanje te skupine popolnoma na mestu. Znanstveno ime skupine Nudibranchia izvira iz latinske bese- de nudus, gol, in grške besede brankhia, škrge. Poslovenjeno to skupino imenujemo gološkr- garji. Skupina zaškrgarjev, na katero se nanaša prispevek, pa nimajo izpostavljenih samo di- halnih struktur, temveč kar celotno telo. Za- škrgarji so namreč v svoji evoluciji popolnoma ali v veliki meri izgubili enodelno lupino. Ta jim je nudila zaščito pred plenilci, kopenskim pa tudi preživetje v obdobju estivacije. Izgu- ba lupine pri skupini polžev se je v zgodovini zgodila večkrat. Pri kopenskih polžih denimo se izguba hišice povezuje z nizkimi koncentra- cijami kalcija, ki je eden izmed njenih glavnih gradnikov. Evolucija pri morskih golih polžih v smeri izgube lupine je po nekaterih virih posledica mutacij, s katerimi so organizmi pri- varčevali veliko energije. Prav tako je izguba lupine omogočala naselitev novih življenjskih prostorov ter simbiontske (fotoavtotrofne) sti- ke z ostalimi organizmi (Wägele, Klussmann- -Kolb, 2005). Po izgubi lupine, morda pa že v samem procesu izgubljanja, so se začeli raz- vijati drugi obrambni mehanizmi. Evolucijsko gledano je razvoj šel v tri različne smeri. Prva smer je kamuf laža: polži so se začeli zlivati z okolico/morskim dnom in se na tak način izognili plenjenju. Pri drugi smeri razvoja so osebki z mutacijami pridobili sposobnost sin- teze ali kopičenja dražečih/strupenih snovi, ki jih ob morebitnem napadu plenilcev lahko izločijo v okolje. Hkrati okolje daje prednost golim polžem najrazličnejših barv in vzorcev, s katerimi morebitne oportunistične plenilce opozarjajo na svoje strupene izločke. Na tem mestu naj omenim relativnost strupenih sno- vi, saj je beseda močno antropocentrično za- znamovana. Snovi, ki so za človeka strupene, so lahko za nekatere organizme, ki so se na te snovi prilagodili, ključnega pomena v nji- hovem razvoju. Tretjo smer razvoja pa pred- stavljajo takšne vrste, ki so razvile podobne barvne vzorce kot strupeni goli polži, le da so te popolnoma nestrupene. S podobnim vide- zom kot strupeni tako oportunistično presle- pijo svoje morebitne plenilce (Winters in sod., 2018). Življenjski prostor Zaškrgarji, na katere se prispevek nanaša, so večinoma bentoški. To skupino živali lahko najdemo v vseh svetovnih morjih, od skrajno severnih in južnih hladnih do toplih subtrop- skih in tropskih morjih ter celo v brakičnih vodah. Takšno razširjenost imenujemo koz- mopolitska in je značilna za taksonomske skupine, ki imajo široko tolerančno območje – skupine ga prenesejo brez (večjih) negativnih posledic. Posledica take razširjenosti je veliko število vrst. Zadnja monografija navaja, da je samo v Slovenskem delu Jadranskega morja sto enainštirideset vrst zaškrgarjev (Lipej, Trkov, Mavrič, 2018), vendar je od njenega izida bi- lo najdenih več za Slovenijo novih vrst. Za- radi svoje barvitosti in vrstne raznolikosti jih z malo truda lahko opazi tudi manj izkušeni potapljač. Lahko jih opazimo med prehranje- vanjem z algami ali ostalimi morskimi rastli- nami in sesilnimi živalmi (nekateri so tudi plenilci) (Sanvicente-Añorve, in sod., . 2012). Težje jih je opaziti v mirovanju, takrat se ze- lo dobro zlijejo s svojo okolico, nekateri pa se zakopljejo v pesek. Na tak način opazimo sa- mo tipalke, ki »štrlijo« iz peska. Bentoški za- škrgarji lahko tudi plavajo, vendar razmeroma počasi in redko, saj so takrat ranljivi in izpo- stavljeni plenilcem. V kolikor jih napade pleni- lec, največkrat ribe, je najzanimivejša obramba izpust dražečega izločka, ki plenilca zmede in odvrne od napada. Nekatere vrste imajo v iz- ločkih tudi snovi, s katerimi preslepijo plenil- ce. Izločeni oblak snovi ribe preusmeri, saj jih spominja na hrano – jih torej zamoti. V tem času se plavajoči polž lahko oddalji ali skri- je ( Johnson, Willows, 2009). V Jadranskem morju največkrat opazimo plavajočega velikega morskega zajčka (Aplysia fasciata), včasih tudi s kopnega, saj velja za vrsto, ki pri nas doseže največjo velikost. Vloga v morskem ekosistemu Kot vsi organizmi ima tudi skupina zaškrgar- jev svojevrsten vpliv na ekosistem. S strganjem alg in rastlin ter plenjenjem ostalih nevreten- čarjev prispevajo k hitrejšemu kroženju snovi med trofičnimi ravnmi. Prav tako preprečuje- jo pretirano razrast omenjenih organizmov – opravljajo biološki nadzor, kar se lahko kaže v biotsko pestrejši združbi. S plenjenjem drugih organizmov goli polži prispevajo tudi k njiho- vi evoluciji. Zaradi nenehnega prilagajanja in motnje statičnih bentoških organizmov priha- ja do nenehne evolucije in koevolucije plena in plenilca (golih polžev). Posledici sta večja gen- ska pestrosti in večja stabilnost populacij ob ekoloških spremembah, kar lahko dolgoročno vodi v speciacijo (nastajanje novih vrst). Kot je bilo opisano v eni izmed prejšnjih števil revi- Barvita flabelina (Flabellina affinis) je pogosta vrsta v jadranskem infralitoralu. Foto: Iztok Klemenc. 228 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 229Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih • EkologijaEkologija • Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih Tomaž Granda V družbi so mnogi morski karizmatični taksoni (najpogosteje sesalci in ribe) razmeroma dobro raziskani. Spremljajo njihove populacije (monitoring) ter preučujejo njihov ekološki pomen in evolucijski razvoj. Ti taksoni so po navadi veliki, človeku lepi ali koristni in so naše predni- ke zgodovinsko in kulturno zaznamovali. V današnji družbi pa pozabljamo na manj raziskane organizme, ki so prav tako zelo zanimivi, ekološko zelo pomembni, nekateri pa tudi lepi za človeško oko. Opisujem zaškrgarje, ki so v nam najbližjem (Jadranskem) morju stalno živeča skupina živali. Kako so videti goli polži oziroma kateri polži so oblečeni? Najverjetneje se ob besedni zvezi »goli polž« kakšen nepoznavalec narave zdrzne in začne spraševati, kje je videl kakšnega oblečenega. Čeprav je ime iz antropocentričnega »slovarja« morda za koga zavajajoče, je poimenovanje te skupine popolnoma na mestu. Znanstveno ime skupine Nudibranchia izvira iz latinske bese- de nudus, gol, in grške besede brankhia, škrge. Poslovenjeno to skupino imenujemo gološkr- garji. Skupina zaškrgarjev, na katero se nanaša prispevek, pa nimajo izpostavljenih samo di- halnih struktur, temveč kar celotno telo. Za- škrgarji so namreč v svoji evoluciji popolnoma ali v veliki meri izgubili enodelno lupino. Ta jim je nudila zaščito pred plenilci, kopenskim pa tudi preživetje v obdobju estivacije. Izgu- ba lupine pri skupini polžev se je v zgodovini zgodila večkrat. Pri kopenskih polžih denimo se izguba hišice povezuje z nizkimi koncentra- cijami kalcija, ki je eden izmed njenih glavnih gradnikov. Evolucija pri morskih golih polžih v smeri izgube lupine je po nekaterih virih posledica mutacij, s katerimi so organizmi pri- varčevali veliko energije. Prav tako je izguba lupine omogočala naselitev novih življenjskih prostorov ter simbiontske (fotoavtotrofne) sti- ke z ostalimi organizmi (Wägele, Klussmann- -Kolb, 2005). Po izgubi lupine, morda pa že v samem procesu izgubljanja, so se začeli raz- vijati drugi obrambni mehanizmi. Evolucijsko gledano je razvoj šel v tri različne smeri. Prva smer je kamuf laža: polži so se začeli zlivati z okolico/morskim dnom in se na tak način izognili plenjenju. Pri drugi smeri razvoja so osebki z mutacijami pridobili sposobnost sin- teze ali kopičenja dražečih/strupenih snovi, ki jih ob morebitnem napadu plenilcev lahko izločijo v okolje. Hkrati okolje daje prednost golim polžem najrazličnejših barv in vzorcev, s katerimi morebitne oportunistične plenilce opozarjajo na svoje strupene izločke. Na tem mestu naj omenim relativnost strupenih sno- vi, saj je beseda močno antropocentrično za- znamovana. Snovi, ki so za človeka strupene, so lahko za nekatere organizme, ki so se na te snovi prilagodili, ključnega pomena v nji- hovem razvoju. Tretjo smer razvoja pa pred- stavljajo takšne vrste, ki so razvile podobne barvne vzorce kot strupeni goli polži, le da so te popolnoma nestrupene. S podobnim vide- zom kot strupeni tako oportunistično presle- pijo svoje morebitne plenilce (Winters in sod., 2018). Življenjski prostor Zaškrgarji, na katere se prispevek nanaša, so večinoma bentoški. To skupino živali lahko najdemo v vseh svetovnih morjih, od skrajno severnih in južnih hladnih do toplih subtrop- skih in tropskih morjih ter celo v brakičnih vodah. Takšno razširjenost imenujemo koz- mopolitska in je značilna za taksonomske skupine, ki imajo široko tolerančno območje – skupine ga prenesejo brez (večjih) negativnih posledic. Posledica take razširjenosti je veliko število vrst. Zadnja monografija navaja, da je samo v Slovenskem delu Jadranskega morja sto enainštirideset vrst zaškrgarjev (Lipej, Trkov, Mavrič, 2018), vendar je od njenega izida bi- lo najdenih več za Slovenijo novih vrst. Za- radi svoje barvitosti in vrstne raznolikosti jih z malo truda lahko opazi tudi manj izkušeni potapljač. Lahko jih opazimo med prehranje- vanjem z algami ali ostalimi morskimi rastli- nami in sesilnimi živalmi (nekateri so tudi plenilci) (Sanvicente-Añorve, in sod., . 2012). Težje jih je opaziti v mirovanju, takrat se ze- lo dobro zlijejo s svojo okolico, nekateri pa se zakopljejo v pesek. Na tak način opazimo sa- mo tipalke, ki »štrlijo« iz peska. Bentoški za- škrgarji lahko tudi plavajo, vendar razmeroma počasi in redko, saj so takrat ranljivi in izpo- stavljeni plenilcem. V kolikor jih napade pleni- lec, največkrat ribe, je najzanimivejša obramba izpust dražečega izločka, ki plenilca zmede in odvrne od napada. Nekatere vrste imajo v iz- ločkih tudi snovi, s katerimi preslepijo plenil- ce. Izločeni oblak snovi ribe preusmeri, saj jih spominja na hrano – jih torej zamoti. V tem času se plavajoči polž lahko oddalji ali skri- je ( Johnson, Willows, 2009). V Jadranskem morju največkrat opazimo plavajočega velikega morskega zajčka (Aplysia fasciata), včasih tudi s kopnega, saj velja za vrsto, ki pri nas doseže največjo velikost. Vloga v morskem ekosistemu Kot vsi organizmi ima tudi skupina zaškrgar- jev svojevrsten vpliv na ekosistem. S strganjem alg in rastlin ter plenjenjem ostalih nevreten- čarjev prispevajo k hitrejšemu kroženju snovi med trofičnimi ravnmi. Prav tako preprečuje- jo pretirano razrast omenjenih organizmov – opravljajo biološki nadzor, kar se lahko kaže v biotsko pestrejši združbi. S plenjenjem drugih organizmov goli polži prispevajo tudi k njiho- vi evoluciji. Zaradi nenehnega prilagajanja in motnje statičnih bentoških organizmov priha- ja do nenehne evolucije in koevolucije plena in plenilca (golih polžev). Posledici sta večja gen- ska pestrosti in večja stabilnost populacij ob ekoloških spremembah, kar lahko dolgoročno vodi v speciacijo (nastajanje novih vrst). Kot je bilo opisano v eni izmed prejšnjih števil revi- Barvita flabelina (Flabellina affinis) je pogosta vrsta v jadranskem infralitoralu. Foto: Iztok Klemenc. 230 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 231Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih • EkologijaEkologija • Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih je Proteus (2009; 72, 1: 19-22), lahko nekatere vrste golih polžev vase sprejmejo fotoavtotrofe (organizme, ki fotosintezo opravljajo s pomo- čjo svetlobne energije) v procesu endosimbio- ze. To je zgolj primer, iz katerega poskusimo izluščiti bistvo: najrazličnejše prezrte skupine organizmov so v evoluciji zmožne razviti nove prehranske strategije, metabolne poti in ostale biološke procese. Posledično takšne spremembe vplivajo na združbo, posredno tudi na posame- zne osebke, vse od primarnih proizvajalcev do velikih karizmatičnih organizmov. Tujerodne vrste v Sredozemlju Kot pri ostalih skupinah organizmov se tudi pri zaškrgarjih pojavlja problematika tujero- dnih vrst. Tujerodne vrste so organizmi, ki se selijo na neko območje same ali s pomočjo človeka (neposredno ali posredno). Pri nepo- srednem prenosu se zaškrgarji najpogosteje prenašajo z velikimi tovornimi ladjami (bala- stne vode). V Jadransko in Sredozemsko morje prihajajo predvsem iz smeri Rdečega morja, kjer po obnovljenem Sueškem prekopu dnev- no prečka to ožino tudi do sedemindevetdeset ladij. Zaradi podnebnih sprememb v zadnjih letih (kar ima za posledico segrevanje Sredo- zemlja in tudi Jadrana, predvsem severnega Jadrana) nove vrste iz toplejših morij pogosteje preživijo tudi pri nas. Vrste, ki imajo široko tolerančno območje, imajo večje možnosti, da se na novo okolje prilagodijo ter se uspešno razmnožujejo. Slej kot prej se pojavi tekmo- vanje z avtohtonimi vrstami, s katerimi imajo prekrivajoče ekološke niše. Pri tem lahko nove vrste odvzemajo življenjski prostor, vire hra- ne ali pa zgolj s svojim obstojem spremenijo okolje do te mere, da se populacijska dinamika avtohtonih organizmov spremeni. Vnos tujero- dnih vrst z možno invazivnostjo, ki lahko ima vpliv tudi na višje trofične ravni, je za var- stvene biologe in ekologe načeloma nezaželen, saj vnaša v izoblikovane združbe precej nego- tovosti in nevarnosti za avtohtone organizme (Molnar in sod., 2008). Problem pa niso le tujerodni zaškrgarji, marveč tudi druge tuje- rodne vrste, denimo ribe, ki so njihovi plenil- ci. Tujerodne plenilske vrste lahko zdesetkajo ali popolnoma iztrebijo avtohtone organizme ter močno vplivajo na združbe, izoblikovane v severnem Jadranu. Vzrok, zakaj so tujerodni plenilci uspešnejši v plenjenju avtohtonih or- ganizmov, je predvsem v odsotnosti koevolu- cije med vrstami (Occhipinti-Ambrogi, Galil, 2010). Tako ostajajo nekatere interakcije med taksoni neznane, še posebej, kadar sta v stiku taksona, ki se evolucijsko nista sorazvijala. Ko- evolucija med organizmi poganja razvoj vrst, saj se v njej med seboj prilagajajo. Kako človek vpliva na pojavljanje golih polžev in ostalih morskih organizmov? Človek s svojim delovanjem močno spreminja morske ekosisteme, na žalost pa je najbolj na udaru jedrna sestavina morskega ekosistema, to je voda - voda, ki jo razumemo kot topilo za snovi, ki jih človek namerno ali nenamerno vnaša v svoje okolje. V morje se namreč izteka rezultanta, vsota, vseh človekovih dejavnosti: izpiranja urbanih, kmetijskih, industrijskih in drugih snovi v reke in kasneje v morja ter iz- rabe in regulacije rek za številne človeške po- trebe, pri tem pa se bistveno spremeni oblika raztopljenih snovi. V Jadranskem morju na pri- mer živo srebro, ki se v anoksičnih razmerah (razmerah, kjer ni kisika ali pa ga hudo pri- manjkuje) ali na soški akumulaciji pretvori v metilirano živo srebro. Takšno prehaja tudi v Jadransko morje, kjer ga organizmi nižjih tro- fičnih ravni absorbirajo, nato pa s prehranje- valnimi spleti prehaja v višje trofične stopnje (Faganeli in sod., 2002). Metilirano živo srebro je za razliko od elementarnega izjemno strupe- no (nevrotoksin) za človeka, pa tudi za ostale živali, ki v življenju kopičijo metilirano živo srebro v svojem organizmu (Ke in sod., 2023). Prav tako tudi zračna onesnaženost vpliva na morje in prispeva k vedno večjemu celokupne- mu deležu obremenjujočih snovi v njem (Ito in sod., 2023). Ta ista voda pa je tudi življenjsko okolje, v tem primeru golih polžev, ki so se na lastnosti vode in snovi, raztopljenih v vodi, prilagajali dolgo časa. Zelo hitro spreminjanje lastnosti morske vode je zato problematično. Nekatere vrste se na takšne hipne spremembe lahko prilagodijo, velika večina pa ima s tem težave. Sprva se spremembe okolja kažejo v zmanjšanem fitnesu osebkov, kar vodi v zmanj- ševanje populacij, genetskem zdrsu (driftu) in spirali izumiranja. Na tak način ne izumirajo zgolj zaškrgarji, marveč tudi ostale skupine ži- vali, kar lahko ima izjemno velik vpliv na ce- lotni ekosistem. Slovarček: Bentos. Živalske in rastlinske združbe, ki živijo na dnu morskih ali celinskih voda. Endosimbioza. Vrsta sožitja, v katerem en organizem prebiva v telesu ali celici drugega organizma. Estivacija. Poletno mirovanje zaradi možnosti dehi- dracije ali pregretja. Fitnes. Fitnes pomeni relativno konkurenčno sposob- nost določenega genotipa, ki jo določa celota prilago- ditev na ravni morfoloških, f izioloških, razmnoževal- nih in f itogeografskih znakov, kaže pa se v povpreč- nem številu preživelih potomcev tega genotipa glede na druge. Genetski zdrs (drift). Naključna sprememba frekvence alelov v neki populaciji skozi generacije. Pojavlja se pri vseh populacijah, vendar ima največji vpliv na majhne populacije. Infralitoral. Prvi pas v morju, ki ni neposredno izpo- stavljen vplivom kopnega. Koevolucija. Sprememba genetske sestave enega or- ganizma ali organske vrste, ki nastane kot odgovor na spremembo genetske sestave drugega organizma ali or- ganske vrste. Kozmopolitska razširjenost. Globalna/splošna razšir- jenost nekega taksona. Združba. Skupnost organizmov, ki živijo na določe- nem območju v enakih okoljskih razmerah. Literatura: Cortesi, F., Cheney, K. L., 2010: Conspicuousness is correlated with toxicity in marine opisthobranchs. Journal of Evolutionary Biology, 23 (7). https://doi.org/10.1111/ j.1420-9101.2010.02018.x. Faganeli, J., Horvat, M., Covelli, S., Fajon, V., Logar, M., Lipej, L., Cermelj, B., 2003: Mercury and methylmercury in the Gulf of Trieste (northern Adriatic Sea). Science of the Total Environment, 304 (1–3). https://doi.org/10.1016/S0048-9697(02)00578-8. Galil, B. S., 2008: Alien species in the Mediterranean Sea - Which, when, where, why? Hydrobiologia, 606 (1). https://doi.org/10.1007/s10750-008-9342-z. Ito, A., Miyazaki, Y., Taketani, F., Iwamoto, Y., Kanaya, Y., 2023: Marine aerosol feedback on biogeochemical cycles and the climate in the Anthropocene: lessons learned from the Pacific Ocean. In Environmental Science: Atmospheres. https://doi.org/10.1039/d2ea00156j. Johnson, P. M., Willows, A. O. D., 1999: Defense in sea hares (Gastropoda, Opisthobranchia, Anaspidea): Multiple layers of protection from egg to adult. Marine and Freshwater Behaviour and Physiology, 32 (2–3). https:// doi.org/10.1080/10236249909379045. Lipej, L., Trkov, D., Mavrič, B., 2018: Polži zaškrgarji slovenskega morja. Piran: Nacionalni inštitut za biologijo. Ke, T., Tinkov, A. A., Skalny, A. V., Santamaria, A., Rocha, J. B. T., Bowman, A. B., Chen, W., Aschner, M., 2023: Epigenetics and Methylmercury-Induced Neurotoxicity, Evidence from Experimental Studies. Toxics, 11 (1). https://doi.org/10.3390/toxics11010072. Occhipinti-Ambrogi, A., Galil, B., 2010: Marine alien species as an aspect of global change. Advances in Oceanography and Limnology, 1(1). https://doi. org/10.1080/19475721003743876. Sanvicente-Añorve, L., Hermoso-Salazar, M., Ortigosa, J., Solís-Weiss, V., Lemus-Santana, E., 2012: Opisthobranch assemblages from a coral reef system: The role of habitat type and food availability. Bulletin of Marine Science, 88 (4). https://doi.org/10.5343/ bms.2011.1117. Wägele, H., Klussmann-Kolb, A., 2005: Opisthobranchia (Mollusca, Gastropoda) - More than just slimy slugs. Shell reduction and its implications on defence and foraging. Frontiers in Zoology, 2. https://doi.org/10.1186/1742- 9994-2-3. Winters, A. E., Wilson, N. G., van den Berg, C. P., How, M. J., Endler, J. A., Marshall, N. J., White, A. M., Garson, M. J., Cheney, K. L., 2018: Toxicity and taste: Unequal chemical defences in a mimicry ring. Proceedings of the Royal Society B: Biological Sciences, 285 (1880). https://doi.org/10.1098/rspb.2018.0457. Tomaž Granda je študent magistrskega študija ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Prihaja iz Maribora, kjer je začel s svojim izobraževanjem. Kot dijak je obiskoval Prvo gimnazijo Maribor, vzporedno pa tudi Konservatorij za glasbo in balet Maribor. V času šolanja je ugotovil, da ga narava in biologija zelo zanimata. Zato je univerzitetno pot nadaljeval na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, kjer je po treh letih tudi uspešno diplomiral. V želji po novih znanjih in izkušnjah se je vpisal na Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani. Zanimajo ga vodni (morski in sladkovodni) ekosistemi, združbe v njih in upravljanje z njimi. Foto: Filip Lah, Bohinj leta 2023. 230 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 231Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih • EkologijaEkologija • Goli polži in njihov pomen v morskih ekosistemih je Proteus (2009; 72, 1: 19-22), lahko nekatere vrste golih polžev vase sprejmejo fotoavtotrofe (organizme, ki fotosintezo opravljajo s pomo- čjo svetlobne energije) v procesu endosimbio- ze. To je zgolj primer, iz katerega poskusimo izluščiti bistvo: najrazličnejše prezrte skupine organizmov so v evoluciji zmožne razviti nove prehranske strategije, metabolne poti in ostale biološke procese. Posledično takšne spremembe vplivajo na združbo, posredno tudi na posame- zne osebke, vse od primarnih proizvajalcev do velikih karizmatičnih organizmov. Tujerodne vrste v Sredozemlju Kot pri ostalih skupinah organizmov se tudi pri zaškrgarjih pojavlja problematika tujero- dnih vrst. Tujerodne vrste so organizmi, ki se selijo na neko območje same ali s pomočjo človeka (neposredno ali posredno). Pri nepo- srednem prenosu se zaškrgarji najpogosteje prenašajo z velikimi tovornimi ladjami (bala- stne vode). V Jadransko in Sredozemsko morje prihajajo predvsem iz smeri Rdečega morja, kjer po obnovljenem Sueškem prekopu dnev- no prečka to ožino tudi do sedemindevetdeset ladij. Zaradi podnebnih sprememb v zadnjih letih (kar ima za posledico segrevanje Sredo- zemlja in tudi Jadrana, predvsem severnega Jadrana) nove vrste iz toplejših morij pogosteje preživijo tudi pri nas. Vrste, ki imajo široko tolerančno območje, imajo večje možnosti, da se na novo okolje prilagodijo ter se uspešno razmnožujejo. Slej kot prej se pojavi tekmo- vanje z avtohtonimi vrstami, s katerimi imajo prekrivajoče ekološke niše. Pri tem lahko nove vrste odvzemajo življenjski prostor, vire hra- ne ali pa zgolj s svojim obstojem spremenijo okolje do te mere, da se populacijska dinamika avtohtonih organizmov spremeni. Vnos tujero- dnih vrst z možno invazivnostjo, ki lahko ima vpliv tudi na višje trofične ravni, je za var- stvene biologe in ekologe načeloma nezaželen, saj vnaša v izoblikovane združbe precej nego- tovosti in nevarnosti za avtohtone organizme (Molnar in sod., 2008). Problem pa niso le tujerodni zaškrgarji, marveč tudi druge tuje- rodne vrste, denimo ribe, ki so njihovi plenil- ci. Tujerodne plenilske vrste lahko zdesetkajo ali popolnoma iztrebijo avtohtone organizme ter močno vplivajo na združbe, izoblikovane v severnem Jadranu. Vzrok, zakaj so tujerodni plenilci uspešnejši v plenjenju avtohtonih or- ganizmov, je predvsem v odsotnosti koevolu- cije med vrstami (Occhipinti-Ambrogi, Galil, 2010). Tako ostajajo nekatere interakcije med taksoni neznane, še posebej, kadar sta v stiku taksona, ki se evolucijsko nista sorazvijala. Ko- evolucija med organizmi poganja razvoj vrst, saj se v njej med seboj prilagajajo. Kako človek vpliva na pojavljanje golih polžev in ostalih morskih organizmov? Človek s svojim delovanjem močno spreminja morske ekosisteme, na žalost pa je najbolj na udaru jedrna sestavina morskega ekosistema, to je voda - voda, ki jo razumemo kot topilo za snovi, ki jih človek namerno ali nenamerno vnaša v svoje okolje. V morje se namreč izteka rezultanta, vsota, vseh človekovih dejavnosti: izpiranja urbanih, kmetijskih, industrijskih in drugih snovi v reke in kasneje v morja ter iz- rabe in regulacije rek za številne človeške po- trebe, pri tem pa se bistveno spremeni oblika raztopljenih snovi. V Jadranskem morju na pri- mer živo srebro, ki se v anoksičnih razmerah (razmerah, kjer ni kisika ali pa ga hudo pri- manjkuje) ali na soški akumulaciji pretvori v metilirano živo srebro. Takšno prehaja tudi v Jadransko morje, kjer ga organizmi nižjih tro- fičnih ravni absorbirajo, nato pa s prehranje- valnimi spleti prehaja v višje trofične stopnje (Faganeli in sod., 2002). Metilirano živo srebro je za razliko od elementarnega izjemno strupe- no (nevrotoksin) za človeka, pa tudi za ostale živali, ki v življenju kopičijo metilirano živo srebro v svojem organizmu (Ke in sod., 2023). Prav tako tudi zračna onesnaženost vpliva na morje in prispeva k vedno večjemu celokupne- mu deležu obremenjujočih snovi v njem (Ito in sod., 2023). Ta ista voda pa je tudi življenjsko okolje, v tem primeru golih polžev, ki so se na lastnosti vode in snovi, raztopljenih v vodi, prilagajali dolgo časa. Zelo hitro spreminjanje lastnosti morske vode je zato problematično. Nekatere vrste se na takšne hipne spremembe lahko prilagodijo, velika večina pa ima s tem težave. Sprva se spremembe okolja kažejo v zmanjšanem fitnesu osebkov, kar vodi v zmanj- ševanje populacij, genetskem zdrsu (driftu) in spirali izumiranja. Na tak način ne izumirajo zgolj zaškrgarji, marveč tudi ostale skupine ži- vali, kar lahko ima izjemno velik vpliv na ce- lotni ekosistem. Slovarček: Bentos. Živalske in rastlinske združbe, ki živijo na dnu morskih ali celinskih voda. Endosimbioza. Vrsta sožitja, v katerem en organizem prebiva v telesu ali celici drugega organizma. Estivacija. Poletno mirovanje zaradi možnosti dehi- dracije ali pregretja. Fitnes. Fitnes pomeni relativno konkurenčno sposob- nost določenega genotipa, ki jo določa celota prilago- ditev na ravni morfoloških, f izioloških, razmnoževal- nih in f itogeografskih znakov, kaže pa se v povpreč- nem številu preživelih potomcev tega genotipa glede na druge. Genetski zdrs (drift). Naključna sprememba frekvence alelov v neki populaciji skozi generacije. Pojavlja se pri vseh populacijah, vendar ima največji vpliv na majhne populacije. Infralitoral. Prvi pas v morju, ki ni neposredno izpo- stavljen vplivom kopnega. Koevolucija. Sprememba genetske sestave enega or- ganizma ali organske vrste, ki nastane kot odgovor na spremembo genetske sestave drugega organizma ali or- ganske vrste. Kozmopolitska razširjenost. Globalna/splošna razšir- jenost nekega taksona. Združba. Skupnost organizmov, ki živijo na določe- nem območju v enakih okoljskih razmerah. Literatura: Cortesi, F., Cheney, K. L., 2010: Conspicuousness is correlated with toxicity in marine opisthobranchs. Journal of Evolutionary Biology, 23 (7). https://doi.org/10.1111/ j.1420-9101.2010.02018.x. Faganeli, J., Horvat, M., Covelli, S., Fajon, V., Logar, M., Lipej, L., Cermelj, B., 2003: Mercury and methylmercury in the Gulf of Trieste (northern Adriatic Sea). Science of the Total Environment, 304 (1–3). https://doi.org/10.1016/S0048-9697(02)00578-8. Galil, B. S., 2008: Alien species in the Mediterranean Sea - Which, when, where, why? Hydrobiologia, 606 (1). https://doi.org/10.1007/s10750-008-9342-z. Ito, A., Miyazaki, Y., Taketani, F., Iwamoto, Y., Kanaya, Y., 2023: Marine aerosol feedback on biogeochemical cycles and the climate in the Anthropocene: lessons learned from the Pacific Ocean. In Environmental Science: Atmospheres. https://doi.org/10.1039/d2ea00156j. Johnson, P. M., Willows, A. O. D., 1999: Defense in sea hares (Gastropoda, Opisthobranchia, Anaspidea): Multiple layers of protection from egg to adult. Marine and Freshwater Behaviour and Physiology, 32 (2–3). https:// doi.org/10.1080/10236249909379045. Lipej, L., Trkov, D., Mavrič, B., 2018: Polži zaškrgarji slovenskega morja. Piran: Nacionalni inštitut za biologijo. Ke, T., Tinkov, A. A., Skalny, A. V., Santamaria, A., Rocha, J. B. T., Bowman, A. B., Chen, W., Aschner, M., 2023: Epigenetics and Methylmercury-Induced Neurotoxicity, Evidence from Experimental Studies. Toxics, 11 (1). https://doi.org/10.3390/toxics11010072. Occhipinti-Ambrogi, A., Galil, B., 2010: Marine alien species as an aspect of global change. Advances in Oceanography and Limnology, 1(1). https://doi. org/10.1080/19475721003743876. Sanvicente-Añorve, L., Hermoso-Salazar, M., Ortigosa, J., Solís-Weiss, V., Lemus-Santana, E., 2012: Opisthobranch assemblages from a coral reef system: The role of habitat type and food availability. Bulletin of Marine Science, 88 (4). https://doi.org/10.5343/ bms.2011.1117. Wägele, H., Klussmann-Kolb, A., 2005: Opisthobranchia (Mollusca, Gastropoda) - More than just slimy slugs. Shell reduction and its implications on defence and foraging. Frontiers in Zoology, 2. https://doi.org/10.1186/1742- 9994-2-3. Winters, A. E., Wilson, N. G., van den Berg, C. P., How, M. J., Endler, J. A., Marshall, N. J., White, A. M., Garson, M. J., Cheney, K. L., 2018: Toxicity and taste: Unequal chemical defences in a mimicry ring. Proceedings of the Royal Society B: Biological Sciences, 285 (1880). https://doi.org/10.1098/rspb.2018.0457. Tomaž Granda je študent magistrskega študija ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Prihaja iz Maribora, kjer je začel s svojim izobraževanjem. Kot dijak je obiskoval Prvo gimnazijo Maribor, vzporedno pa tudi Konservatorij za glasbo in balet Maribor. V času šolanja je ugotovil, da ga narava in biologija zelo zanimata. Zato je univerzitetno pot nadaljeval na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, kjer je po treh letih tudi uspešno diplomiral. V želji po novih znanjih in izkušnjah se je vpisal na Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani. Zanimajo ga vodni (morski in sladkovodni) ekosistemi, združbe v njih in upravljanje z njimi. Foto: Filip Lah, Bohinj leta 2023. 232 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 233Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) • PaleontologijaPaleontologija • Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)), težko pričakovano paleontološko presenečenje končno v Sloveniji Matija Križnar Ko je slovenski paleontolog Ivan Rakovec v Proteusu pisal o izumrlih in še danes živečih nosorogih, ni slutil, da bomo potrebovali več kot petinsedemdeset let in da bo bomo šele leta 2023 v rokah držali prvi ostanek dlakavega nosoroga (Coelodonta antiquitatis (Blumen- bach, 1799)) na Slovenskem. Zato je tudi primerno, da novi ostanek na kratko predstavimo širši naravoslovni javnosti prav v tej reviji, saj je odkritje paleontološko izjemno pomembno, hkrati pa ga spremlja tudi presunljiva zgodba. Dlakavi nosorog, ledenodobni posebnež Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis) je bil značilni predstavnik mrzloljubih (kri- of ilnih) velikih in rastlinojedih sesalcev Evrazije. Skupaj z mamutom (Mammuthus primigenius) je oblikoval tako imenovano združbo (favnistični kompleks) Mammut- hus–Coelodonta, ki združuje mnoge izumr- le in še živeče sesalce, prilagojene izjemno mrzlim okoljem. V združbo poleg omenje- nega dlakavega nosoroga in mamuta sodijo še severni jelen (Rangifer tarandus), moška- tno govedo (Ovibos mochatus), zveri, kot sta polarna lisica (Alopex lagopus) in neustrašni rosomah (Gulo gulo), ter nekateri drugi. Če je bilo še pred pol stoletja o dlakavem nosorogu znanega zelo malo, pa so mnoge fosilne najdbe in sodobne raziskovalne me- tode danes razkrile evolucijsko pot teh za- dnjih ledenodobnih sesalcev. Prednike dla- kavega nosoroga so odkrili v srednjem plio- cenu, v približno 3,7 milijona let starih pla- steh. Vrsta Coelodonta thibetana je živela na območju današnjega Tibetanskega višavja, kjer je očitno poseljevala visokogorske stepe in bila odlično prilagojena hladnemu pod- nebju. Pliocenski tibetanski dlakavi nosorog se je ob koncu pliocena oblikoval v novo in geološko mlajšo vrsto Coelodonta nihowanen- sis, ki je poseljevala že nižje ležeče predele vzhodne Kitajske. Zgodnjepleistocenska vr- sta Coelodonta tologojoijensis se je že razširila v osrednjo in vzhodno Evropo. V evoluciji se je pri rodu Coelodonta podaljševala lo- banja, čeljusti in zobje pa so se prilagodili mletju in trganju trave. V obdobju srednjega Okostje dlakavega nosoroga (Coelodonta antiquitatis) iz Češkega naravoslovnega muzeja v Pragi. Živali so lahko presegle ramensko višino do dveh metrov, čeprav je vrsta sodila med manjše pleistocenske nosoroge. Foto: Matija Križnar. 232 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 233Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) • PaleontologijaPaleontologija • Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)), težko pričakovano paleontološko presenečenje končno v Sloveniji Matija Križnar Ko je slovenski paleontolog Ivan Rakovec v Proteusu pisal o izumrlih in še danes živečih nosorogih, ni slutil, da bomo potrebovali več kot petinsedemdeset let in da bo bomo šele leta 2023 v rokah držali prvi ostanek dlakavega nosoroga (Coelodonta antiquitatis (Blumen- bach, 1799)) na Slovenskem. Zato je tudi primerno, da novi ostanek na kratko predstavimo širši naravoslovni javnosti prav v tej reviji, saj je odkritje paleontološko izjemno pomembno, hkrati pa ga spremlja tudi presunljiva zgodba. Dlakavi nosorog, ledenodobni posebnež Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis) je bil značilni predstavnik mrzloljubih (kri- of ilnih) velikih in rastlinojedih sesalcev Evrazije. Skupaj z mamutom (Mammuthus primigenius) je oblikoval tako imenovano združbo (favnistični kompleks) Mammut- hus–Coelodonta, ki združuje mnoge izumr- le in še živeče sesalce, prilagojene izjemno mrzlim okoljem. V združbo poleg omenje- nega dlakavega nosoroga in mamuta sodijo še severni jelen (Rangifer tarandus), moška- tno govedo (Ovibos mochatus), zveri, kot sta polarna lisica (Alopex lagopus) in neustrašni rosomah (Gulo gulo), ter nekateri drugi. Če je bilo še pred pol stoletja o dlakavem nosorogu znanega zelo malo, pa so mnoge fosilne najdbe in sodobne raziskovalne me- tode danes razkrile evolucijsko pot teh za- dnjih ledenodobnih sesalcev. Prednike dla- kavega nosoroga so odkrili v srednjem plio- cenu, v približno 3,7 milijona let starih pla- steh. Vrsta Coelodonta thibetana je živela na območju današnjega Tibetanskega višavja, kjer je očitno poseljevala visokogorske stepe in bila odlično prilagojena hladnemu pod- nebju. Pliocenski tibetanski dlakavi nosorog se je ob koncu pliocena oblikoval v novo in geološko mlajšo vrsto Coelodonta nihowanen- sis, ki je poseljevala že nižje ležeče predele vzhodne Kitajske. Zgodnjepleistocenska vr- sta Coelodonta tologojoijensis se je že razširila v osrednjo in vzhodno Evropo. V evoluciji se je pri rodu Coelodonta podaljševala lo- banja, čeljusti in zobje pa so se prilagodili mletju in trganju trave. V obdobju srednjega Okostje dlakavega nosoroga (Coelodonta antiquitatis) iz Češkega naravoslovnega muzeja v Pragi. Živali so lahko presegle ramensko višino do dveh metrov, čeprav je vrsta sodila med manjše pleistocenske nosoroge. Foto: Matija Križnar. 234 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 U • N 235Paleontologija • Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) in predvsem poznega pleistocena je bil dla- kavi nosorog razširjen po večjem delu Evro- pe in severne Azije. Mnogoštevilne najdbe kažejo, da je poseljeval območje od seve- rovzhodne Španije in Britanskega otočja vse do polotoka Kamčatka. Zanimivo je tudi, da njegovih ostankov niso našli v Skandina- viji, enako izjemno redki pa so njegovi fosil- ni ostanki v južnih predelih Evrope. Danes najbližji sorodnik rodu dlakavih nosorogov Coelodonta je ogroženi sumatrski nosorog (Dicerorhinus sumatrensis). Analiza stabilnih ogljikovih izotopov, pri- dobljenih iz nosorogovih zob, kaže, da je bil dlakavi nosorog izrazito travojedi se- salec, ki je poseljeval bolj odprte planjave, kot so stepe (Pushkina s sod., 2014). Nje- govo okolje se je torej le redkokdaj prekri- valo z okoljem istočasno živečega gozdnega (Stephanorhinus kirchbergensis) in stepskega nosoroga (Stephanorhinus hemitoechus), ki pa sta bila prilagojena toplemu podnebju, torej medledenim dobam. O izumrtju dlakavega nosoroga še vedno ni enotnega mnenja. No- vejše kronološke raziskave kažejo, da je bil dlakavi nosorog po Evraziji razširjen še pred približno 40.000 leti, potem pa je njegova prisotnost počasi upadala in populacije so se premaknile proti skrajnemu severovzhodu Azije. Zadnji predstavniki vrste pa so žive- li še pred približno 14.000 leti na ozemlju vzhodne Sibirije (Stuart, Lister, 2012; Pu- zachenko s sod., 2021). Zob iz gramozne jame pri Strnišču Prav dlakavi nosorog je bil še eden izmed zadnjih predstavnikov pleistocenskega žival- stva, ki je manjkal na seznamu ledenodob- nih in izumrlih velikih sesalcev v Sloveniji. Letošnje poletje smo ob obisku najditelja dobili težko pričakovano potrditev prisotno- sti dlakavega nosoroga tudi na našem oze- mlju. Presenetljivo je bil nosorogov zob odkrit že leta 1949, je pa kot spomin in opomin ostal pri najditelju. Po pripovedovanju odkritelja, danes starega že častitljivih štiriindevetdeset let, je ostanek našel med kazenskim delom v delovnem taborišču pri Strnišču blizu Ptuja, kamor je bil poslan star vsega osemnajst let. Zob je odkopal v gramozni jami, ki se je nahajala na območju taborišča oziroma da- Razširjenost dlakavega nosoroga v poznem pleistocenu. Njegovo okolje se je razprostiralo od Iberskega polotoka do skrajnega vzhoda Sibirije. Nenavadna je njegova odsotnost v severnih predelih Sibirije, na Skandinavskem polotoku in v južni Evropi. Prirejeno po Markovi s sodelavci, 2013. Prvi ostanek dlakavega nosoroga (Coelodonta antiquitatis) iz Slovenije je zob, ki je bil odkrit že leta 1949 v gramozni jami blizu današnjega Kidričevega na Dravskem polju. Krona četrtega premolarja iz zgornje čeljustnice meri približno 42 milimetrov x 47 milimetrov x 48 milimetrov (zob je fotografiran z različnih strani). Primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije (podarjen je bil poleti leta 2023). Foto: Matija Križnar. 234 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 U • N 235Paleontologija • Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) in predvsem poznega pleistocena je bil dla- kavi nosorog razširjen po večjem delu Evro- pe in severne Azije. Mnogoštevilne najdbe kažejo, da je poseljeval območje od seve- rovzhodne Španije in Britanskega otočja vse do polotoka Kamčatka. Zanimivo je tudi, da njegovih ostankov niso našli v Skandina- viji, enako izjemno redki pa so njegovi fosil- ni ostanki v južnih predelih Evrope. Danes najbližji sorodnik rodu dlakavih nosorogov Coelodonta je ogroženi sumatrski nosorog (Dicerorhinus sumatrensis). Analiza stabilnih ogljikovih izotopov, pri- dobljenih iz nosorogovih zob, kaže, da je bil dlakavi nosorog izrazito travojedi se- salec, ki je poseljeval bolj odprte planjave, kot so stepe (Pushkina s sod., 2014). Nje- govo okolje se je torej le redkokdaj prekri- valo z okoljem istočasno živečega gozdnega (Stephanorhinus kirchbergensis) in stepskega nosoroga (Stephanorhinus hemitoechus), ki pa sta bila prilagojena toplemu podnebju, torej medledenim dobam. O izumrtju dlakavega nosoroga še vedno ni enotnega mnenja. No- vejše kronološke raziskave kažejo, da je bil dlakavi nosorog po Evraziji razširjen še pred približno 40.000 leti, potem pa je njegova prisotnost počasi upadala in populacije so se premaknile proti skrajnemu severovzhodu Azije. Zadnji predstavniki vrste pa so žive- li še pred približno 14.000 leti na ozemlju vzhodne Sibirije (Stuart, Lister, 2012; Pu- zachenko s sod., 2021). Zob iz gramozne jame pri Strnišču Prav dlakavi nosorog je bil še eden izmed zadnjih predstavnikov pleistocenskega žival- stva, ki je manjkal na seznamu ledenodob- nih in izumrlih velikih sesalcev v Sloveniji. Letošnje poletje smo ob obisku najditelja dobili težko pričakovano potrditev prisotno- sti dlakavega nosoroga tudi na našem oze- mlju. Presenetljivo je bil nosorogov zob odkrit že leta 1949, je pa kot spomin in opomin ostal pri najditelju. Po pripovedovanju odkritelja, danes starega že častitljivih štiriindevetdeset let, je ostanek našel med kazenskim delom v delovnem taborišču pri Strnišču blizu Ptuja, kamor je bil poslan star vsega osemnajst let. Zob je odkopal v gramozni jami, ki se je nahajala na območju taborišča oziroma da- Razširjenost dlakavega nosoroga v poznem pleistocenu. Njegovo okolje se je razprostiralo od Iberskega polotoka do skrajnega vzhoda Sibirije. Nenavadna je njegova odsotnost v severnih predelih Sibirije, na Skandinavskem polotoku in v južni Evropi. Prirejeno po Markovi s sodelavci, 2013. Prvi ostanek dlakavega nosoroga (Coelodonta antiquitatis) iz Slovenije je zob, ki je bil odkrit že leta 1949 v gramozni jami blizu današnjega Kidričevega na Dravskem polju. Krona četrtega premolarja iz zgornje čeljustnice meri približno 42 milimetrov x 47 milimetrov x 48 milimetrov (zob je fotografiran z različnih strani). Primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije (podarjen je bil poleti leta 2023). Foto: Matija Križnar. 236 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 237Škrlatni vesoljčki • Naše neboPaleontologija • Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) našnjih tovarniških kompleksov pri Kidriče- vem. Po pripovedovanju je ostanek ležal pri- bližno štiri metre globoko v gramozu, ki ga je v poznem pleistocenu nanesla reka Drava. Že ob prvem ogledu smo sumili, da gre za zob nekega večjega rastlinojedca, seveda pa je šele temeljita preiskava pokazala, da je gospod izkopal zob dlakavega nosoroga. Zob je dobro ohranjen in smo ga pripisali četrtemu premolarju, ki je šele izraščal iz zgornje čeljustnice. Od zoba se je ohranila krona, ki je zelo malo obrabljena. Da zob pripada dlakavemu nosorogu, kažeta tudi oblika zobnih grebenov in predvsem braz- dasta površina zobne sklenine. Drugi izrazi- ti znak pripadnosti pa je zaprta medifoseta, ki jo setavljajo manjši zobni grebeni (Ga- rutt, 1994; Dong s sod., 2021). Glede na obliko in obrabljenost zoba bi lahko osebku pripisali starost približno osmih let, torej je bil osebek razmeroma mlad dlakavi nosorog. O starosti primerka trenutno lahko zgolj ugibamo, čeprav najdišče leži na eni izmed poznopleistocenskih teras (predvidoma iz obdobja würma), enako pa tudi zob ne ka- že daljšega transporta, čeprav je nekoliko zglajen. V prid starosti kažejo tudi nekatere redke in slabo raziskane najdbe okel in kosti mamutov, ki so jih našli blizu gradu Borl ob Dravi in v gradbeni jami pri Zlatoličju (Križnar, 2014). Opisani zob dlakavega nosoroga iz okolice današnjega Kidričevega sodi med najnovejše potrditve, da so ti veliki rastlinojedi lede- nodobni sesalci živeli tudi pri nas. Njihovi ostanki so na ozemlju južne Evrope še ve- dno redki ali celo popolnoma neznani, zato je ta najdba v paleontološkem pogledu po- membna tudi za širši prostor. Literatura: Dong, W., Bai, W.-P., Zhang, L.-M., 2021: The first description of Rhinocerotidae (Perissodactyla, Mammalia) from Xinyaozi Ravine in Shanxi, North China. Vertebrata PalAsiatica, 59 (4): 273-294. Garutt, N. V., 1994: Dental ontogeny of the woolly rhinoceros Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799). Cranium, 11 (1): 37-48. Križnar, M., 2015: Najdbe pleistocenskih mamutov ob bregovih Drave. Konkrecija, 4: 17-19. Markova, A. K., Puzachenko, A. Y., Kolfschoten, T., van, Plich, J., van der, Ponomarev, D. V., 2013: New data on changes in the European distribution of the mammoth and the woolly rhinoceros during the second half of the Late Pleistocene and the early Holocene. Quaternary International, 292: 4-14. Pushkina, D., Bocherens, H., Ziegler, R., 2014: Unexpected palaeoecological features of the Middle and Late Pleistocene large herbivores in southwestern Germany revealed by stable isotopic abundances in tooth enamel. Quaternary International, 339-340: 164-178. Puzachenko, A. Y., Levchenko, V. A., Bertuch, F., Zazovskaya, E. P., Kirillova, I. V., 2021: Late Pleistocene chronology and environment of woolly rhinoceros (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) in Beringia. Quaternary Science Reviews, 263, št. članka 106994. Rakovec, I., 1947: O izumrlih in še živečih nosorogih. Proteus, 9 (9/10): 238-246. Stuart, A. J., Lister, A. M., 2012: Extinction chronology of the woolly rhinoceros Coelodonta antiquitatis in the context of late Quaternary megafaunal extinctions in northern Eurasia. Quaternary Science Reviews, 51: 1-17. Škrlatni vesoljčki Mirko Kokole Vprašanje, ali obstaja življenje tudi drugod v vesolju, buri domišljijo tako nestrokovnjakov kot znanstvenikov že tisočletja. Če vprašate danes katerega koli znanstvenika, ali misli, da v vesolju obstaja še kje življenje, vam bo zelo verjetno odgovoril pritrdilno. To seveda izvira iz našega poznavanja, kako izjemno veliko je vesolje in da je verjetnost, da je nastalo življenje samo naši Zemlji, izjemno majhna. Še malo več kot pred enim stoletjem so se z vprašanjem nastanka življenja v vesolju ukvarjali predvsem filozofi in teologi, danes pa je astrobiologija dobro razvita interdisciplinarna znanstvena veda, s katero se ukvarja veliko astronomov, biologov ter drugih znanstvenikov. Do danes so astronomi odkrili več kot pet tisoč planetov zunaj našega Osončja, od teh jih je približno trideset takšnih, ki se na- hajajo v bivalnem območju, kar pomeni, da bi lahko na njih obstajala tekoča voda, ki je eden od ključnih pogojev za obstoj življe- nja. To pomeni, da imamo sedaj kar nekaj planetov, na katerih bi lahko iskali znake življenja. Tu pa postanejo stvari bolj zaple- tene, saj moramo preučiti, kaj pravzaprav so znaki življenja na planetu zunaj naše- ga Osončja. Ker do nobenega od teh pla- netov ne moremo poslati sonde, ki bi nam pokazala, kaj je tam, smo omejeni zgolj na opazovanje svetlobe zvezde, ki se odbija od planetovega površja. Že samo zaznavanje te svetlobe je izjemno zahtevno in bo verjetno bolj zanesljivo šele, ko bosta začela delovati ELT (Extremly Large Telescope, Ekstremno veliki teleskop), ki je trenutno v izgradnji, in bodoči vesoljski teleskop HWO (Habita- ble Worlds Observatory, Observatorij bivalnih svetov). Ko enkrat lahko zanesljivo zaznamo svetlo- bo, odbito s planetovega površja, se mora- mo vprašati, katere značilnosti te svetlobe kažejo obstoj življenja. S tem vprašanjem se astrobiologi ukvarjajo že kar nekaj časa. Trenutno se strinjajo, da je najbolj zanesljivi kazalec za obstoj življenja, ki ga lahko vidi- mo v spektru svetlobe, tako imenovani VRE (Vegetation red edge, Vegetacijski rdeči rob). Vegetacijski rdeči rob je izraziti preskok v absorpciji svetlobe med valovnimi dolžina- mi, manjšimi od 700 nanometrov, in valov- nimi dolžinami, večjimi od 700 nanometrov. Vegetacijski rdeči rob je posledica absorpcije svetlobe v molekulah klorofila, večina sve- tlobe z valovnimi dolžinami, manjšimi od 700 nanometrov, se absorbira, večina sve- tlobe z valovnimi dolžinami, večjimi od 700 nanometrov, pa odbija. Zakaj se je na Zemlji razvilo življenje s prav takimi mole- kulami klorofila, danes še ni povsem jasno, je pa zelo verjetno povezano z dejstvom, da naše Sonce izseva največ svetlobe ravno v tem spektralnem delu svetlobe. Zvezde, kot je naše Sonce, ki je videti oran- žne barve, pa v vesolju niso najbolj pogoste. Zato so znanstveniki začeli razmišljati, da bi bilo morda treba naše iskanje usmeri- ti v najbolj pogoste zvezde v vesolju, ki so manjše in bolj rdeče barve ter sevajo veči- no svetlobe v rdečem in infrardečem spek- tru. To pomeni, da je verjetno, da se je tam razvilo drugačno življenje kot na Zemlji. V iskanju tega življenja se je skupina astrobio- logov z Univerze Cornell v Združenih dr- žavah Amerike odločila poiskati in preučiti organizme na Zemlji, ki so bolj prilagojeni takšnim razmeram. Izbrali so si žveplene in nežveplene škrlatne bakterije in iz njih izlo- čili molekule bakterioklorofilov, ki so raz- lične od molekul klorofilov, ki jih najdemo v rastlinah in modrozelenih bakterijah. Ve- čina takih bakterioklorofilov je škrlatne in 236 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 237Škrlatni vesoljčki • Naše neboPaleontologija • Dlakavi nosorog (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) našnjih tovarniških kompleksov pri Kidriče- vem. Po pripovedovanju je ostanek ležal pri- bližno štiri metre globoko v gramozu, ki ga je v poznem pleistocenu nanesla reka Drava. Že ob prvem ogledu smo sumili, da gre za zob nekega večjega rastlinojedca, seveda pa je šele temeljita preiskava pokazala, da je gospod izkopal zob dlakavega nosoroga. Zob je dobro ohranjen in smo ga pripisali četrtemu premolarju, ki je šele izraščal iz zgornje čeljustnice. Od zoba se je ohranila krona, ki je zelo malo obrabljena. Da zob pripada dlakavemu nosorogu, kažeta tudi oblika zobnih grebenov in predvsem braz- dasta površina zobne sklenine. Drugi izrazi- ti znak pripadnosti pa je zaprta medifoseta, ki jo setavljajo manjši zobni grebeni (Ga- rutt, 1994; Dong s sod., 2021). Glede na obliko in obrabljenost zoba bi lahko osebku pripisali starost približno osmih let, torej je bil osebek razmeroma mlad dlakavi nosorog. O starosti primerka trenutno lahko zgolj ugibamo, čeprav najdišče leži na eni izmed poznopleistocenskih teras (predvidoma iz obdobja würma), enako pa tudi zob ne ka- že daljšega transporta, čeprav je nekoliko zglajen. V prid starosti kažejo tudi nekatere redke in slabo raziskane najdbe okel in kosti mamutov, ki so jih našli blizu gradu Borl ob Dravi in v gradbeni jami pri Zlatoličju (Križnar, 2014). Opisani zob dlakavega nosoroga iz okolice današnjega Kidričevega sodi med najnovejše potrditve, da so ti veliki rastlinojedi lede- nodobni sesalci živeli tudi pri nas. Njihovi ostanki so na ozemlju južne Evrope še ve- dno redki ali celo popolnoma neznani, zato je ta najdba v paleontološkem pogledu po- membna tudi za širši prostor. Literatura: Dong, W., Bai, W.-P., Zhang, L.-M., 2021: The first description of Rhinocerotidae (Perissodactyla, Mammalia) from Xinyaozi Ravine in Shanxi, North China. Vertebrata PalAsiatica, 59 (4): 273-294. Garutt, N. V., 1994: Dental ontogeny of the woolly rhinoceros Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799). Cranium, 11 (1): 37-48. Križnar, M., 2015: Najdbe pleistocenskih mamutov ob bregovih Drave. Konkrecija, 4: 17-19. Markova, A. K., Puzachenko, A. Y., Kolfschoten, T., van, Plich, J., van der, Ponomarev, D. V., 2013: New data on changes in the European distribution of the mammoth and the woolly rhinoceros during the second half of the Late Pleistocene and the early Holocene. Quaternary International, 292: 4-14. Pushkina, D., Bocherens, H., Ziegler, R., 2014: Unexpected palaeoecological features of the Middle and Late Pleistocene large herbivores in southwestern Germany revealed by stable isotopic abundances in tooth enamel. Quaternary International, 339-340: 164-178. Puzachenko, A. Y., Levchenko, V. A., Bertuch, F., Zazovskaya, E. P., Kirillova, I. V., 2021: Late Pleistocene chronology and environment of woolly rhinoceros (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)) in Beringia. Quaternary Science Reviews, 263, št. članka 106994. Rakovec, I., 1947: O izumrlih in še živečih nosorogih. Proteus, 9 (9/10): 238-246. Stuart, A. J., Lister, A. M., 2012: Extinction chronology of the woolly rhinoceros Coelodonta antiquitatis in the context of late Quaternary megafaunal extinctions in northern Eurasia. Quaternary Science Reviews, 51: 1-17. Škrlatni vesoljčki Mirko Kokole Vprašanje, ali obstaja življenje tudi drugod v vesolju, buri domišljijo tako nestrokovnjakov kot znanstvenikov že tisočletja. Če vprašate danes katerega koli znanstvenika, ali misli, da v vesolju obstaja še kje življenje, vam bo zelo verjetno odgovoril pritrdilno. To seveda izvira iz našega poznavanja, kako izjemno veliko je vesolje in da je verjetnost, da je nastalo življenje samo naši Zemlji, izjemno majhna. Še malo več kot pred enim stoletjem so se z vprašanjem nastanka življenja v vesolju ukvarjali predvsem filozofi in teologi, danes pa je astrobiologija dobro razvita interdisciplinarna znanstvena veda, s katero se ukvarja veliko astronomov, biologov ter drugih znanstvenikov. Do danes so astronomi odkrili več kot pet tisoč planetov zunaj našega Osončja, od teh jih je približno trideset takšnih, ki se na- hajajo v bivalnem območju, kar pomeni, da bi lahko na njih obstajala tekoča voda, ki je eden od ključnih pogojev za obstoj življe- nja. To pomeni, da imamo sedaj kar nekaj planetov, na katerih bi lahko iskali znake življenja. Tu pa postanejo stvari bolj zaple- tene, saj moramo preučiti, kaj pravzaprav so znaki življenja na planetu zunaj naše- ga Osončja. Ker do nobenega od teh pla- netov ne moremo poslati sonde, ki bi nam pokazala, kaj je tam, smo omejeni zgolj na opazovanje svetlobe zvezde, ki se odbija od planetovega površja. Že samo zaznavanje te svetlobe je izjemno zahtevno in bo verjetno bolj zanesljivo šele, ko bosta začela delovati ELT (Extremly Large Telescope, Ekstremno veliki teleskop), ki je trenutno v izgradnji, in bodoči vesoljski teleskop HWO (Habita- ble Worlds Observatory, Observatorij bivalnih svetov). Ko enkrat lahko zanesljivo zaznamo svetlo- bo, odbito s planetovega površja, se mora- mo vprašati, katere značilnosti te svetlobe kažejo obstoj življenja. S tem vprašanjem se astrobiologi ukvarjajo že kar nekaj časa. Trenutno se strinjajo, da je najbolj zanesljivi kazalec za obstoj življenja, ki ga lahko vidi- mo v spektru svetlobe, tako imenovani VRE (Vegetation red edge, Vegetacijski rdeči rob). Vegetacijski rdeči rob je izraziti preskok v absorpciji svetlobe med valovnimi dolžina- mi, manjšimi od 700 nanometrov, in valov- nimi dolžinami, večjimi od 700 nanometrov. Vegetacijski rdeči rob je posledica absorpcije svetlobe v molekulah klorofila, večina sve- tlobe z valovnimi dolžinami, manjšimi od 700 nanometrov, se absorbira, večina sve- tlobe z valovnimi dolžinami, večjimi od 700 nanometrov, pa odbija. Zakaj se je na Zemlji razvilo življenje s prav takimi mole- kulami klorofila, danes še ni povsem jasno, je pa zelo verjetno povezano z dejstvom, da naše Sonce izseva največ svetlobe ravno v tem spektralnem delu svetlobe. Zvezde, kot je naše Sonce, ki je videti oran- žne barve, pa v vesolju niso najbolj pogoste. Zato so znanstveniki začeli razmišljati, da bi bilo morda treba naše iskanje usmeri- ti v najbolj pogoste zvezde v vesolju, ki so manjše in bolj rdeče barve ter sevajo veči- no svetlobe v rdečem in infrardečem spek- tru. To pomeni, da je verjetno, da se je tam razvilo drugačno življenje kot na Zemlji. V iskanju tega življenja se je skupina astrobio- logov z Univerze Cornell v Združenih dr- žavah Amerike odločila poiskati in preučiti organizme na Zemlji, ki so bolj prilagojeni takšnim razmeram. Izbrali so si žveplene in nežveplene škrlatne bakterije in iz njih izlo- čili molekule bakterioklorofilov, ki so raz- lične od molekul klorofilov, ki jih najdemo v rastlinah in modrozelenih bakterijah. Ve- čina takih bakterioklorofilov je škrlatne in 238 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024Naše nebo • Škrlatni vesoljčki Vklopite vedoželjnost, iskrilo se bo od znanosti 9. Teden Kemijskega inštituta V začetku junija se bo na Kemijskem inštitutu, eni od naših najstarejših znanstvenoraziskovalnih ustanov, še posebej iskrilo od znanosti. Med 3. in 7. junijem, ko bo potekal Teden Kemijskega inštituta, bodo na široko odprli vrata. V želji, da čim širšemu krogu javnosti predstavijo svoje delovanje in približajo znanost, pripravljajo zanimiva predavanja, pogovore, okrogle mize, poučne delavnice za otroke in vodene oglede laboratorijev. V ospredju vodik in raznolikost Teden Kemijskega inštituta bodo posvetili dvema vodilnima temama. Prva je razvoj na področju vodikovih tehnologij in priložnosti, ki jih pri tem išče Slovenija. Druga so raznolikosti v znanosti, ki je še kako pomembna za ustvarjanje spodbudnega in vključujočega akademskega okolja. Omenjeni temi bosta rdeči niti okroglih miz. Na znanstvenih predavanjih pa boste lahko prisluhnili lanski Preglovi nagrajenki dr. Emi Žagar, predavala bo o kemijski reciklaži polimernih odpadkov za proizvodnjo sekundarnih surovin. V sklopu predavanj Forum40 se bo predstavil dr. Matic Pavlin, gostili bodo tudi doc. dr. Roka Benčina, znanstvenega sodelavca in svetovalca za etiko in integriteto na ZRC SAZU. Navdihujoča predavanja, pogovori, osebne zgodbe Znanost boste lahko tudi vonjali in okušali, dišalo bo po sveže pečenem kruhu. Izvedeli boste, zakaj kruh tako omamno diši, ter se s prof. dr. Janezom Bogatajem sprehodili skozi dediščino kruha na Slovenskem. Spoznali boste lahko dve zanimivi osebni zgodbi. O neumornem prizadevanju za razvoj zdravila za otroke z redko gensko okvaro, sindromom CTNNB1, bo spregovorila dr. Špela Miroševič. Kako dobro idejo iz laboratorija udejanjiti v obliki uspešnega startupa, pa boste izvedeli v pogovoru z dr. Matijo Gatalom, ki je na čelu odcepljenega podjetja Kemijskega inštituta ReCatalyst. Navdihujoč bo tudi pogovor na temo dediščinske znanosti. O tej razmeroma mladi interdisciplinarni vedi, ki je presek naravoslovnih znanosti, umetnosti, humanistike, družboslovnih ved, pa tudi ekonomije, računalništva in okoljskih ved ter prispeva k razumevanju, ohranjanju in menedžmentu dediščine, bo v podkastu v živo spregovoril prof. dr. Matija Strlič. Vse dni bodo potekali tudi dnevi odprtih vrat, ko bodo javnosti na ogled nekateri laboratoriji z vrhunsko raziskovalno opremo. Še več podrobnosti o dogodkih 9. Tedna Kemijskega inštituta preverite na spletni strani www.ki.si. Vsi vedoželjni in radovedni ste vljudno vabljeni! Foto: arhiv Kemijskega inštituta. rjavkaste barve. Molekule bakterioklorofilov so nato z veliko ločljivostjo posneli skozi vi- sokoločljivi spektrometer in nato uporabili pridobljene spektre za izdelavo modelskih spektrov planetov. Te spektre bodo lahko astronomi uporabili za primerjavo s pravimi spektri, pridobljenimi z opazovanjem plane- tov. Skupina astrobiologov z Univerze Cor- nell je predvsem na podlagi števila rdečih zvezd v vesolju prepričana, da je veliko večja verjetnost, da bomo našli planet, na kate- rem obstajajo večinoma škrlatne bakterije oziroma življenje, ki je zasnovano na njiho- vih bakterioklorofilih. Za svoj projekt upo- rabljajo kar moto »škrlatna je nova zelena«. Kakšno življenje bomo res odkrili na pla- netih, je seveda nemogoče napovedati, je pa katalog, ki so ga pripravili, pomemben pri- spevek k odkrivanju življenja v vesolju. Nebo v maju. Datum: 15. 5. 2024. Čas: 21:00. Kraj: Ljubljana. 238 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024Naše nebo • Škrlatni vesoljčki Vklopite vedoželjnost, iskrilo se bo od znanosti 9. Teden Kemijskega inštituta V začetku junija se bo na Kemijskem inštitutu, eni od naših najstarejših znanstvenoraziskovalnih ustanov, še posebej iskrilo od znanosti. Med 3. in 7. junijem, ko bo potekal Teden Kemijskega inštituta, bodo na široko odprli vrata. V želji, da čim širšemu krogu javnosti predstavijo svoje delovanje in približajo znanost, pripravljajo zanimiva predavanja, pogovore, okrogle mize, poučne delavnice za otroke in vodene oglede laboratorijev. V ospredju vodik in raznolikost Teden Kemijskega inštituta bodo posvetili dvema vodilnima temama. Prva je razvoj na področju vodikovih tehnologij in priložnosti, ki jih pri tem išče Slovenija. Druga so raznolikosti v znanosti, ki je še kako pomembna za ustvarjanje spodbudnega in vključujočega akademskega okolja. Omenjeni temi bosta rdeči niti okroglih miz. Na znanstvenih predavanjih pa boste lahko prisluhnili lanski Preglovi nagrajenki dr. Emi Žagar, predavala bo o kemijski reciklaži polimernih odpadkov za proizvodnjo sekundarnih surovin. V sklopu predavanj Forum40 se bo predstavil dr. Matic Pavlin, gostili bodo tudi doc. dr. Roka Benčina, znanstvenega sodelavca in svetovalca za etiko in integriteto na ZRC SAZU. Navdihujoča predavanja, pogovori, osebne zgodbe Znanost boste lahko tudi vonjali in okušali, dišalo bo po sveže pečenem kruhu. Izvedeli boste, zakaj kruh tako omamno diši, ter se s prof. dr. Janezom Bogatajem sprehodili skozi dediščino kruha na Slovenskem. Spoznali boste lahko dve zanimivi osebni zgodbi. O neumornem prizadevanju za razvoj zdravila za otroke z redko gensko okvaro, sindromom CTNNB1, bo spregovorila dr. Špela Miroševič. Kako dobro idejo iz laboratorija udejanjiti v obliki uspešnega startupa, pa boste izvedeli v pogovoru z dr. Matijo Gatalom, ki je na čelu odcepljenega podjetja Kemijskega inštituta ReCatalyst. Navdihujoč bo tudi pogovor na temo dediščinske znanosti. O tej razmeroma mladi interdisciplinarni vedi, ki je presek naravoslovnih znanosti, umetnosti, humanistike, družboslovnih ved, pa tudi ekonomije, računalništva in okoljskih ved ter prispeva k razumevanju, ohranjanju in menedžmentu dediščine, bo v podkastu v živo spregovoril prof. dr. Matija Strlič. Vse dni bodo potekali tudi dnevi odprtih vrat, ko bodo javnosti na ogled nekateri laboratoriji z vrhunsko raziskovalno opremo. Še več podrobnosti o dogodkih 9. Tedna Kemijskega inštituta preverite na spletni strani www.ki.si. Vsi vedoželjni in radovedni ste vljudno vabljeni! Foto: arhiv Kemijskega inštituta. rjavkaste barve. Molekule bakterioklorofilov so nato z veliko ločljivostjo posneli skozi vi- sokoločljivi spektrometer in nato uporabili pridobljene spektre za izdelavo modelskih spektrov planetov. Te spektre bodo lahko astronomi uporabili za primerjavo s pravimi spektri, pridobljenimi z opazovanjem plane- tov. Skupina astrobiologov z Univerze Cor- nell je predvsem na podlagi števila rdečih zvezd v vesolju prepričana, da je veliko večja verjetnost, da bomo našli planet, na kate- rem obstajajo večinoma škrlatne bakterije oziroma življenje, ki je zasnovano na njiho- vih bakterioklorofilih. Za svoj projekt upo- rabljajo kar moto »škrlatna je nova zelena«. Kakšno življenje bomo res odkrili na pla- netih, je seveda nemogoče napovedati, je pa katalog, ki so ga pripravili, pomemben pri- spevek k odkrivanju življenja v vesolju. Nebo v maju. Datum: 15. 5. 2024. Čas: 21:00. Kraj: Ljubljana. Soustanovitelj podjetja ReCatalyst Soustanoviteljica in predsednica Fundacije CTNNB1 Podkast v živo s prof. dr. Matijo Strličem Znanstveno o vonju in dediščini kruha