30 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 ZLOČIN V SLOVENSKEM ČASOPISJU V 80. LETIH 19. STOLETJA MARKO ŠTEPEC »... prosim vse Tate ne kradite uhogim, hudim če mislite krast jemljite takim, ki imajo zadosti al pa zieht jezik, tem pridnim, ki nas tolk ne sovražijo nič ne jemajte, puste jim v miru in pa požigalce prosim nič ne požigajte, ko nobenega nuca za tisto ni- mate, če se že katir vam tulko zamiri in krivico stri boljše ubit ga.« 1 »... sekire vzemte pa jim dajte ena prek glave, ktiri vas nadlegujejo ...« Iz pismene zapuščine razbojnika Franca Gu- zaja (»Slovenski narod« št. 218, 23. 9. 1880) Pričujoči tekst je spremenjena in skrajšana diplomska naloga, v kateri sem obravnaval razmerje slovenskega časopisja, oziroma slo- venskega javnega mnenja do zločina v 80. le- tih 19. stoletja, torej v času, ki je vključen v kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 31 obdobje ministrskega predsednika grofa E. Taaffeja, ki ga zgodovina običajno označuje z imenom »slogaštvo in drobtinčarstvo«. Kot temeljni vir sta mi služila vodilna slovenska, v Ljubljani izhajajoča, časopisa »-Slovenec« in vvSlovenski narod«, predstavnika obeh vo- dilnih struj slovenskega javnega življenja — konservativne in liberalne, ki v tem času kljub medsebojnim sporom proti »-zunanjim« nasprotnikom nastopata kot enotni slovenski tabor pod konservativnim katoliškim plaščem in v parlamentu predstavljata del vladne ve- čine. Novice o zločinu običajno najdemo med lo- kalnimi vestmi (»Domače vesti«), v obrob- ne j ši rubriki »Razne vesti« (»Raznoterosti«) in tudi v rubriki »Izvirni dopisi«, predvsem v primerih, ob katerih se razvijajo razne pole- mike (med strujama, mednacionalne), pa be- remo o zločinu tudi na prvih straneh. »-Slo- venski narod« redno poroča iz zanimivejših porotnih obravnav, in za rekonstrukcijo pre- vladujočega ideološkega modela v razmerju do zločina so zanimivi tudi stereotipno pisani podlistki. »-Slovenec« kljub pritisku bralcev redno informiranje o zločinu prepušča libe- ralnemu »Slovenskemu narodu«' vse do konca obravnavanega obdobja. Razlog za to lahko poiščemo v »Slovenčevem« razumevanju pi- sanja o zločinu, v slogu liberalnih listov, kot o brezverskem, protikrščanskem dejanju, ki ka- že narod v slabi luči in ne služi ničemur dru- gemu kot dvigu naklad, širjenju brezvere in napeljevanju k zločinu. »Slovencu« novica o zločinu služi predvsem kot sredstvo za opozo- rilo, kam nas pripelje nevera, liberalizem ... ali kot sam pravi v odgovoru na vprašanje tovrstnih novic željnega bralca: »-Prepustimo to (poročanje o zločinih in škandalih, op. a.) liberalnim židovskim listom, pri nas se bode to-le takrat zgodilo, kadar posebne okoUščine terjajo zaradi tega ali drugega poduka.«* JAVNOST Pisanje o zločinu oziroma celotno dogaja- nje, vezano na zločin, je javnost močno pri- vlačilo, za kar v časopisih ne manjka doka- zov. Tako lahko ob umoru treh otrok v ljub- ljanskem predmestju, za katerega »Slovenski narod« piše, da »odkar Ljubljana stoji, še ni bilo čuti o takem grozodejstvu«, beremo: »Otroci ustreljeni so vsi v glavo, v senca, tako da so s krvjo tudi možgani izstopili. Gro- zoviti ta umor napravil je po vsem mestu naj- večjo senzacijo, povsod govorilo se je o tem nečuvenem grozodejstvu in dasi je deževalo, je vendar na stotine ljudij hitelo na morišče. Prizor na morišču pa je bil toli presunljiv, da je mnogo ljudij glasno jokalo v obče pa vse muovalo nesrečne nedolžne žrtve, a obsojalo in preklinjalo zlodejskega očeta.«' Seveda se tudi ob manjših dogodkih piše o stotinah ljudi in radovednežev.* Veliko zanimanje je vladalo tudi za porotne obravnave in tako je v po- ročilih iz porotnih obravnav običajna opomba o gneči v sodni dvorani in ob »-zanimivejših« primerih o množici pred sodnim poslopjem, ki čaka, da vidi zločinca in sliši razsodbo : »-Ce- le trume ljudij gotovo nad tisoč, stalo je danes zjutraj uže dolgo pred deveto uro od Zabjeka po trgu Sv. Jakoba do deželne sodnije po- slopja, tudi po vseh stopnicah in mostovžih natlačeno polno, da bi videli morilko svojega moža Franjo Možino in njenega ljubčka Ma- tevža Kovačiča ...«.' Porotne kazenske ob- ravnave so bile javne, razen kadar so v korist postopka ali zaradi javnega pohujšanja jav- nost izključili s sodnim sklepom. Zaradi pre- velikega zanimanja so se velikokrat izdajale, oziroma kot piše dopisnik iz Celja v »Sloven- ski narod«, celo prodajale vstopnice za zani- mivejše obravnave: »Ce je kaka bolj zanimiva stvar na dnevnem redu, posebno pri porot- niških obravnavah, je navada, da se izdaja le določeno število vstopnic, za katere pa se sme vsakdo oglasiti. Tukaj v Celji prišli so pa na znamenito idejo, da te vstopnice prodajajo in s tem vstop h kazenskim obravnavam do- volijo le proti vstopnini. Govorili smo z oso- bami, ki so morale piatiti 10, 20 novčičev, ka- kor je bil slučaj bolj ali manj zanimiv.«* Sod- ne obravnave predstavljajo na vsak način veliko zabavo, tako v časopisih beremo o sal- vah smeha, ki so odmevale po dvorani in drugih burnih čustvovanjih ob »zanimivih prizorih«. Vsekakor so sodne obravnave opravljale nekakšno funkcijo javnega spek- takla. Časopisi se več ali manj ne ukvarjajo z razlogi, zakaj so te obravnave tako vabljive, velikokrat pa poudarjata tako »Slovenec« kot »¦Slovenski narod«, kateri družbeni sloji so med obiskovalci najštevilnejši. Te obiskoval- ce, ki niso na sodišču po uradni dolžnosti, ozi- roma ne spadajo v omikani, ugledni del pu- blike, imenujeta s skupnim posmehljivim iz- razom »kriminaldoktorji«. V to kategorijo spadajo najnižji sloji, »vsa sodrga ljubljan- skega prebivalstva in razni potepuhi, ki ne- majo druzega posla«^ in ki prihajajo v porot- niško dvorano »polni slame in sena v laseh, razdrapani in zakrpani, da nehotoma vsakega zasrbi, kdor jim pride blizu«.^ Med občin- stvom je bilo običajno 60 do 70 takih posto- pačev, če gre verjeti časopisoma, ki med dru- gim tudi poročata, da se tovrstno občinstvo hodi na obravnave gret, kar pa prav gotovo ni edini in najpomembnejši razlog. Glede raz- 32 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 logov »Slovenski narod« piše, da hodijo »kri- \ minaldoktorji« na obravnave le iz golega sa- mopaštva in radovednosti, medtem ko »omi- kano ljudstvo« iz »nekega višjega etičnega ; čuta«.° To zanimanje javnosti seveda ni ni- \ kakršna značilnost samo slovenskega prosto- i ra, temveč je v časopisih polno tovrstnih po- ročil tudi iz tujine. Med zanimivejšimi je te- legram, poslan Slovencu iz Pariza, ki sporoča, \ da so se na sodišču v Thiersu zaradi prevelike j gneče podrle stopnice, kar je povzročilo smrt j 24 oseb, 164 pa jih je bilo poškodovanih." kriminal in kriminalci Za celotno obravnavano obdobje in prav gotovo ne samo za to obdobje so značilne tožbe nad vse slabšimi časi, vse večjo ogro- ženostjo in porastom kriminala. To lahko pri- pišemo običajnemu opevanju »dobrih starih časov« kot tudi prevladujoči konservativni ideologiji, ki je prav gotovo potencirala »stare ljudske modrosti« ob primerih, da je na kak- šnem družbenem področju izgubljala tla pod nogami ali pa se vsaj počutila ogroženo ob spremembah v širšem evropskem prostoru. Lahko pa tudi toliko verjamemo časopisom, da poskusimo najti v tem neko realno pod- lago v družbenih in gospodarskih spremem- bah, seveda ne samo v 80. letih, ampak v širšem časovnem okviru 19. stoletja. V spre- membah, ki so vezane na industrializacijo in s tem v zvezi na propadanje drobnih obrti, zadolževanje kmetov, izseljevanje, in ne na- zadnje v družbenih gibanjih sredine 19. sto- letja, ki ne glede na to, kako se niso globlje dotaknila tradicionalnega slovenskega pro- stora, so vseeno, kolikor so se, prav gotovo prinesle s seboj tudi neko negotovost, strah. Vsi ti procesi, ki so na nek način ogrožali predvsem drobnega lastnika, kmeta, so vse- kakor pustili sledove tako v mišljenju kot tu- di v določenem porastu in spremembah na področju kriminalitete. Kar se tiče stanja javne varnosti in reda v Ljubljani, se oba časopisa pritožujeta nad vse večjo »nevarnostjo« in premajhnim številom redarjev (vseh skupaj 20, v službi 14 kot več- krat beremo). Tako »Slovenec« oktobra 1885 trdi, da je prevladujoče javno mnenje, ki ga slišiš v vsaki družbi, ki o tem razpravlja, »da najboljše re- darstvo v tem številu in v mestu s 27.000 pre- bivalci ne more nič opraviti«." Večkrat se omenjajo določene lokacije, kjer naj bi se zbirali razni postopači in »barabe« kot recimo v Mestnem logu na Viču, v Spodnji Šiški in po raznih ljubljanskih »šnopsarijah« (tu lahko omenimo beznico na Bregu za Ljubljanico, zai Blaznikovo tiskarno). V zvezi s tem prinaša »Slovenski narod« januarja 1884 odprto pi- smo mestnemu magistratu, ki so ga poslali »posestniki in prebivalci« Sv. Petra pred- mestja, ki se pritožujejo, da plačujejo iste davke in 'davščine, a so brez zaščite pred na- padi: »Javna nevarnost na Sv. Petra pred- mestji v ponočnem času postala je zadnji čas tu in tam tolika, da se pošten človek več ne upa v ponočnem času iti na Sv. Petra pred- mestje, ako ni k temu prisiljen, da ima svoje posestvo ali stanovanje v tem predmestji.«'* Tožbe se seveda ne omejujejo samo na Ljub- ljano, marveč poročila o povečani ogroženosti in nasilju prihajajo tudi iz drugih krajev slovenskega prostora in širše Avstrije. V zve- zi z opozorili na vse večje širjenje tatvin in drugih hudodelstev lahko na tem mestu ome- nimo tudi opozorila in ukrepe proti beračem, oziroma proti družbeni skupini, ki se v časo- pisih skriva pod skupnim imenom »delomrz- neži« in ki je predstavljala, če že ne nepo- sredne pa vsaj potencialne krivce za ogrože- nost lastnine in za zločine. Med priljubljenimi ljubljanskimi zbirališči za beračenje v prvi polovici osemdesetih let se v časopisih navaja Latermanov drevored, za katerega »Slovenski narod« aprila 1881 piše, da je »posebno spo- mladi poln beračev, ki nadlegujejo sprehajal- ce s svojim moledovanjem, ter razkazujejo bolne svoje ude, tako da se človeku dozdeva kot bi se sprehajal po koridorju kake bolni- šnice ali hiralnice«.Med nasveti proti delo- mrznežem, ker zakoni niso dovolj ostri, sve- tuje jeseni 1880 »Slovenski narod« napravo, ki se je v Holandiji uporabljala vse do začetka 19. stoletja — poseben zaboj, v katerega je pritekala voda in kdor je ni črpal (torej ni de- lal), je utonil. To je v skladu z razumevanjem, da »delo ni zakletstvo, temveč blagoslov, zače- tek in temelj človeških krepostij« in tako »iz- mečkom človeške družbe« edina pot, da po- stanejo koristni člani »socialnega organi- zma«.Ostrejši ukrepi oziroma novi zakoni proti potepuhom so bili sprejeti maja 1885 in so za tiste, ki ponujeno delo odklonijo, predvidevali različne kazni od 8 dni do 3 me- secev zapora, s pravico sodišča, da po odsluže- ni kazni odredi prestop v prisilno delavnico. O lovu na potepuhe se poroča že pred omenje- nim posebnim zakonom, po sprejetju zakona pa je tovrstno polnjenje prisilnih delavnic do- živelo še večji razmah. V »Slovenskem na- rodu« v začetku avgusta 1885 beremo: »V smislu novega zakona proti delomrznim lju- dem, potepuhom in prosjakom bilo je včeraj v Ljubljani zaprtih 80 beračev in 31 bera- čic.«*5 Ti ukrepi pričajo na eni strani o po- večanem številu potepuhov, na drugi strani kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 33 pa o spremembah, zaradi katerih so potepuhi vse bolj postajali »tujek« na »družbenem organizmu«, ki ga je potrebno odpraviti ali vključiti v delovni proces. Sami zakoni pro- ti beračem in beračenju in posledice, ki so iz njih sledile, so v javnosti kljub načelnemu odobravanju vzbudile mnoge moralne in tudi drugačne pomisleke — predvsem v »Sloven- cu«, vezane na krščansko moralo in usmilje- nje. Posebna značilnost slovenskega prostora, kot lahko sklepamo po poročilih iz porotnih obravnav in vesteh, ki so najpogostejše na področju kriminala, so razni uboji, ki zaradi razširjenosti spadajo v neke vrste vaško fol- kloro. O njihovi razširjenosti priča tudi dopis, ki ga je deželni predsednik baron A. Winkler poslal knezoškofijskemu konsistoriju in ga je junija 1884 po »Ljubljanskem listu« povzel »Slovenec«: »Iz premnogih poročil c. kr. okrajnih glavarstev zadobil sem na svojo ža- lost utemeljeno prepričanje, da se v zadnjem času na Kranjskem, zlasti po deželi, med kmetskim prebivalstvom množe in ponavljajo čestokrat brez vsakega vzroka nagajanja in tepeži, kterim slede krvave poškodbe, dosti- rat tudi uboji«,^' in dalje kot glavni razlog navaja »žganjepitje« in poziva domoljubno kranjsko duhovščino, da podučuje neuko mladino. »Slovenec« pismo komentira, da se duhovščina sicer trudi, da bi pa več uspeha med ljudstvom, ki je »poživinjeno« od žganja, imela roka zakona. Uboji so resnično največ- krat vezani na krčmo in razne družabne pri- reditve — veselice, svatbe.^' Posebne pritožbe, ki jih lahko beremo v zvezi z uboji ob takih priložnostih, so pritožbe o ubojih pri žegna- njih pri podružnični cerkvi, o čemer priča tudi pregovor, ki se je uveljavil med ljudstvom, da »žegnanje ni bilo popolno ako niso nobenega ubili«.'8 Odgovor, zakaj posebno ob tej prilož- nosti, je v tem, da so podružnične cerkve obi- čajno bile na robu »farnega« ozemlja in so se tam srečali pripadniki sosednjih vasi. Ne da bi zdaj naštevali razne primere in pisano pa- leto bolj ali manj nesmiselnih razlogov in povodov, ki jih je v časopisju vse polno, lahko v zvezi s poboji omenimo še en tipičen primer, in sicer napade na tujce oziroma na vsakega »mestjansko oblečenega človeka«. Vsi ti dogodki in zapisi o njih dajejo vpogled v zaprtost in tradicionalnost slovenske vasi in s tem v zvezi tudi v specifičnost kriminala na slovenskem podeželju, ki mnogo več dolguje preteklosti kot »sedanjosti«. Mladi, takrat že zelo cenjeni advokat dr. I. Tavčar, je na neki sodni obravnavi v zvezi z ubojem, kakor na- vaja »Slovenski narod«, rekel, »da je uboj ža- lostna bolezen na Kranjskem, da pa ima on in ž njim vsi prijatelji slovenskega naroda tako zavest, da zdaj, ko se od dneva do dne- va bolj širi mej slovenskim narodom sloven- ska knjiga, se bode ta grda bolezen s časom mej narodom uničila«.Kljub izdatnim po- ročilom o ubojih iz različnih slovenskih kra- jev se v časopisih pojavi mnenje, da je poboj predvsem značilnost alpskih krajev, oziroma zasledimo tudi misel, da »to klicanje na koraj- žo ni v slovanskem duhu, marveč je nekako svojstvo alpinskih krajev in je od Nemcev pri- šlo v našo deželo«.^« V zvezi s pretepi lahko omenimo še eno značilnost, in sicer pretepe z Nemci in »nemškutorji« ob raznih družabnih prireditvah in drugih priložnostih. Poročila o tovrstnih dogodkih običajno prerasejo v mednacionalne polemike in obtoževanja. Takšen dogodek, ki je daljši čas polnil strani različnih časopisov in celo pripeljal do pre- povedi določenih člankov in sporov pred so- diščem, se je zgodil julija 1880 pri Medvodah — tako imenovana medvodska afera. Zadeva se je zaključila šele decembra istega leta z ob- sodbo 18-letnega kmečkega fanta na eno leto težke ječe zaradi lažje poškodbe štirih Nem- cev (članov ljubljanskega nemškega pevskega društva — »Liedertaflerjev«), s čimer so se po pisanju slovenskih časopisov »predstavniki nemštva« na slovenskem dokončno osmešili. Med primeri, ki so posebej vznemirjali slo- vensko javnost in polnili časopisje, je prav gotovo ropar F. Guzej, imenovan tudi Sarkelj ali Graselj, »strah Spodnjega Stajerja«, oko- li katerega so se tudi s pomočjo časopisov raz- pletle mnoge legende. Tako beremo redno o njegovih podvigih, o begu iz ječe 1878. leta, o nagradi 150 gld, ki je bila razpisana na njegovo glavo, še posebej pa so se o njem razpisali ob njegovi smrti septembra 1880, ko je bil ubit v boju z žandarsko patruljo v Jelcah pri Kozjem. O njegovi smrti »Sloven- ski narod« med drugim poroča, da so »ljud- je od vseh krajev skupaj vreli, da je bilo ljudstva toliko, kakor bi bil semenj.. .«** Ogledamo si lahko še en primer, in sicer zlo- činca, ki je postal pojem »surovega človeka«, »risa v človeški podobi« in »krvoloka 80-ih let« kot ga imenujeta časopisa. Januarja 1884 poroča »Slovenski narod«, da so na Du- naju prijeli Hugona Schenka, ki je obljubljal ženskam zakon, tudi preko časopisnih ogla- sov, nato pa jih oropal in umoril sku- paj s svojim bratom Karlom in nekim Slosarekom. Primer je vzbudil veliko zani- manje in časopisa tudi poročata o izidu dveh knjig, in sicer ene v Mariboru z naslovom »Morilec Hugon Senk in njegova dva tova- riša«, ki jo je založil in tiskal Janez Leon in o kateri »Slovenski narod« piše, da je »go- 34 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 tovo zanimljivo berilo za vsacega, ki rad cita kriminalne slučaje«,^ in druge na Dunaju (»Hugon Senk in njegovi zločini ali morilci deklet in njih žrtve«), katere izid »Slovenec« cinično komentira, da je to roman »po najno- vejšem okusu in da mora biti mičen«.^ 22. 4. 1884 sta bila Hugon Senk in Slosarek obe- šena, Karla Senka pa je cesar pomilostil in mu je kazen bila spremenjena v dosmrtno težko ječo. »Slovenski narod« z obešanja spo- roča, kot je to navada, zadnje besede obe- šencev, po obešenju pa so, kot je bila še vedno praksa, stavili na loteriji na razne številke v zvezi z obešenci. V »Slovenskem narodu« be- remo naslednje kombinacije: »V Trstu so najbolj stavile 2 (število obešencev), 7 (ura obešenja), 22 (dan obešenja), 38 (vešala). Du- najske loteristovke so pa stavile 4 (število umorjenih deklet), 26 (starost Slosarekova), 35 (starost Senkova) in 99 (velik strah obe- šencev).«^* Kot poročajo časopisi, je veliko zanimanje za obravnavo vladalo predvsem med ženskami. Posebna senzacija v Ljubljani je bila, ko se je zvedelo, da si je s Senkom dopisovala tudi neka gospa iz Ljubljane. »Slo- venec« je primer izkoristil za napad na časo- pisje, ki objavlja ženitne ponudbe in druge pohujšljive članke in kot svarilo dekletom, »koliko se jim je treba varovati pregrešnega znanja«.*^ Predvsem pa je obsodil pisanje o Senkovih žrtvah kot žrtvah ljubezni: »Take žrtve svet povzdiguje in to vzbuja tisto ne- slEino čutnost, ki vlada po večih mestih. Tako usmiljenje ni krščansko usmiljenje, ne vzgaja ljudstva, kdor poveličuje ali izgovarja po- čutno ljubezen in samomore, kakor to dela- jo podlistkarji po časnikih, naj se nikakor ne čudi, da je takih ljudi čem dalje temveč na svetu.«^ Na nekem mestu v skladu s tem »Slovenec« celo piše, da je Senk moril »možev željne ženske«.®' Posebno mesto med novicami o zločinu ima- jo poročila o političnem kriminalu (umorih, atentatih). To so v glavnem novice o dogod- kih iz tujine, ker direktno političnih zločinov razen »iredentističnih bomb« v Trstu,®^ raz- bitih šip, pretepov na shodih in volilnih zbo- rih v slovenskem prostoru ni. Med atentati v tujini v časopisih posebej odmeva atentat na ruskega carja Aleksandra II., ki povzroči vsestransko žalovanje za »prvim med Slo- vani«, ki, kot piše »Slovenec«, Rusiji sicer ni dal ustave, da pa je tudi »diktatura, ako je izročena tako blagemu in plemenitemu možu, kakršen je bil car osvoboditelj, nekaj veli- častnega in impozantnega«.'^ Atentat na Aleksandra II. oziroma atentati, saj je pred tem bilo 6 neuspelih atentatov, so sprožili polemiko proti Nemcem v smislu, da je »ruski nihilizem« plod nemškega in židovskega vpli- va v Rusiji, za to se kot dokaz med drugim navaja tudi ime nekega ujetega vodje »nihi- listov«, ki se je imenoval Deutsch.'* Kot za- nimivost lahko omenimo novico v »Slo- vencu«, v kateri dopisnik pravi, da je slišal ljudi govoriti, da so »ruskega carja gvišno Slovenci ubili, zato ker je z Nemcem držal«.'' Poleg omenjenega atentata je odmeven v slo- venskem tisku tudi političen kriminal, vezan na radikalno anarhistično strujo v delavskem gibanju, ki ga meščanski tisk ne obravnava ločeno od ostalega kriminala, kar lahko ilu- striramo s primerom iz »Slovenskega naro- da«: »Umor detektiva Blöcha (žrtev anar- histov, op. a..) v Florisdorfu je močno pre- strašil naše vladne kroge in sploh občinstvo. V kratkem času je umorjen drug policijski organ in zraven roparski umor Eisertov in njegovih dveh otrok ter grozovita Schenkova hudodelstva. Socijalno vprašanje trka z gro- zovitimi čini na vrata posedujočih in vladajo- čih.«*2 Članki o napadih, umorih in ropih, za katere je bilo odgovorno gibanje in posa- mezniki, ki so si, kot piše »Slovenski narod«, »umor in rop zapisali na krvavi svoj pra- por«," sezačno intenzivneje pojavljati v no- vicah jeseni leta 1882 in dosežejo višek v letu 1884, ki se v časopisih sploh navaja kot leto, v katerem so bili anarhisti prvi sovražniki Evrope. Anarhiste časopisi imenujejo tudi »najnovejše brezdomovince«, torej z izrazom, ki je običajno namenjen Zidom. Vladajoče strukture izkoriščajo radikalno anarhistično strujo za obračun s celotnim delavskim gi- banjem. V skladu s tem spada v ta čas tudi proces proti ljubljanskim »krvavcem« na čelu s F. Zeleznikarjem, vpeljava izjemnega sta- nja na Dunaju in zakoni proti anarhistom, (katere »Slovenski narod« smatra za nevarne ustavnemu življenju) in septembra 1885 že beremo v »Slovencu«, da je o »anarhistih svet kar popolnoma utihnil«.'* VZROKI ZA KRIMINAL z vzroki za zločin se količinsko več ukvarja »Slovenec«. Ta kvantiteta sicer ne pomeni tudi »kvalitete«, temveč se skozi celotno ob- dobje v različnih odtenkih pojavlja misel, da je zločin le posledica »novih, brezvernih ča- sov«, liberalnega napredka, »humanitete«, »židovstva«. »Slovenec« se pri napadih na li- beralizem in »obrambi vere« ne omejuje le na načelne kritike liberalizma nasploh, ampak ob posameznih priložnostih napada vse, kar je liberalizem prinesel v slovenski prostor tako na področju gospodarstva, šolstva, kot v sodno kazenski praksi (porotna sodišča) in kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 35 zakonodaji, do vseh oblik duhovnega življe- nja. Pri tem je seveda treba biti pozoren, kaj (vse) je za urednike »Slovenca« in prav go- tovo tudi za velik del slovenske javnosti libe- ralizem — pojav, za katerega »Slovenec« med drugim piše, da nič ne pomaga, da mu pesniki in moderni vzgojitelji »devajo na glavo pisa- no lepo kapico, rožičkov mu vendar ne mo- rejo pokriti in nihče ne verjame volku v ovčji obleki, ki zapeljuje verno ljudstvo«.'* Odgovor, zakaj »Slovenski narod« na to di- rektno ne odgovarja, lahko poiščemo v tem, da sprejema krščansko konservativni plašč, pod katerim skupno nastopa proti nemškemu liberalizmu in »židovstvu« in pristaja na ve- ro kot temelj, brez katerega ni slovenskega naroda in ki jo je nujno braniti. In tako lahko tudi v »Slovenskem narodu«, čeprav v manjši meri kot v »Slovencu« zasledimo kritike li- beralizma (ki je v takem primeru seveda vedno nemški) in pa predvsem zapise proti Zidom. Vse to seveda lahko pripišemo tudi splošnemu slovenskemu kulturno-ideološke- mu modelu, ki je nenaklonjen tako židovstvu kot tujini, posebno pa seveda Nemcem. Za našo problematiko je še posebej zanimivo, kaj vse pokriva pojem »Žid«, ki ima v struk- turi krivcev za zločin posebno mesto in si ga bomo tudi posebej ogledali. Zid (Jud) in židovstvo se v slovenskih časo- pisih tega obdobja enači s pojmi: oderuh, go- ljuf, skopuh, liberalec, kapitalist; Zide imenu- jejo z raznimi žaljivimi izrazi, kot je »uma- zani Zid«, »obrezanec Abrahamov« in drugi- mi, ki kažejo na nečistost, pokvarjenost in so vzeti iz pisane palete antisemitskih domislic. Zid se v zvezi z zločinom pojavlja na dva načina: na eni strani kot posredni krivec, kot »oče liberalne dobe«, kot »liberalec«, kar je sinonim za kapitalista, ki neusmiljeno iz- koriš^ča delavce in ustvarja nemogoče social- ne razmere, in na drugi strani kot neposredni morilec, ki ritualno ubija kristjane oziroma krščanske otroke. Vse to Zida umešča v nek poseben položaj v hierarhični družbeni struk- turi. Zid j e so spoznani za idealne krivce, kar lahko ilustriramo s primerom iz »Slovenskega naroda«, ki ob nekem samomoru piše, da se francoska in po njenem zgledu tudi »naša« policija ravna po načelu, da je treba pri vsa- kem takem skrivnostnem dogodku poiskati žensko, ki je marsikdaj krivec, da pa so začeli v zadnjem času tudi »Abrahamovi potomci tekmovati v tej zadevi z nežnim spolom...« in nadaljuje, da se bo torej treba vprašati: »Kje je Zid, ki je bil v tem slučaju udele- žen.«" Odgovor na vprašanje, zakaj je ravno Zid prišel nat o mesto prvega med krivci oziroma sovražniki, ne samo slovenskega am- pak širšega evropskega prostora, lahko poišče- mo v tem, da je Zid »tujec« — »brezdomovi- nec«, kot ga imenujejo časopisi in pripadnik druge vere. Poleg tega ni zanemarljivo, da se Zidje poosebljeni v enem »Zidu — izdajalcu«, smatrajo odgovorne za Kristusovo kri- žanje in trpljenje. To naj bi bil židovski izvir- ni zločin in krivda, ki se podeduje in stalno ponavlja, saj Zidi še vedno uporabljajo kri krščanskih otrok za obredni kruh (»opresni kruh«), kot to trdi iracionalna ideologija, slo- neča na sprevrnjenem razumevanju židovske religije in njenih zakonov. Pomemben ele- ment slovenskega antisemitizma je povezo- vanje židovstva z nemštvom. Zide navajajo kot glavno podporo nemško-liberalne, kr- ščanstvu in Slovencem sovražne stranke. Eden najodmevnejših sodnih procesov v 80. letih je sojenje skupini Zidov, na čelu z rabi- nom, ki so bili osumljeni ritualnega umora krščanskega dekleta Ester Solymossy v Tisza Eszlaru na Ogrskem. Celotno dogajanje v zvezi s sodnim procesom in sam proces sta časopisa redno spremljala in prinašala razne članke in pričevanja o podobnih primerih iz zgodovine, ki so »nedvomno« pričali o židov- ski krivdi in o procesih, na katerih so bili Zidje oproščeni zaradi svojega vpliva in moči denarja. S tem sta časopisa pripravlja- la teren, da je ravno kasnejša oprostitev osumljenih Zidov postala dokaz o vsepre- dvidevnosti družbe z židovstvom, oziroma do- kaz za njihovo krivdo. Ze pred koncem obravnave se je prav- da proti Judom »spremenila« v »judov- sko pravdo«, o kateri »Slovenec« piše, da »širi moralno pri vidne j e med ljudstvom«. Kljub temu, da v časopisih beremo tudi o drugih podobnih primerih v tujini, je zgoraj omenje- ni dogodek postal pravi »simbol« židovskih umorov, oziroma je v njem antisemitizem vedno našel »dokaz« za svojo aktivnost, če- prav in ravno zato, ker pravega dokaza ni bilo. Odmeven v domačem tisku je tudi pro- ces, ko so Slovenci dobili svojega Zida, in si- cer tatu Abrahama Diamanta, ki je kot sluga ukradel precej veliko vsoto denarja januarja 1887. O njem se časopisi razpišejo, da je bil »pravi Zid«, član »mednarodne zadruge mo- dernih rokovnjačev«, poleg tega pa ga je oškodovani stranki za slugo predlagal neki Nemec. In lahko še dodamo, da je eden od produktov antisemitizma tudi stalno prešte- vanje in poročanje o številu Zidov. Tako la- hko v časopisu beremo, kdaj je prvi Zid stopil v službo »pomožnega zdravnika« v Ljubljani in ob tej priložnosti »Slovenec« piše: »Tedaj še tega je bilo treba, da se gospodje deželni odborniki pokažejo v svojem popolnem na- 36 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 x987 sprotji z revnim katolišicim narodom.«'^ Se isti mesec, ko je »Slovenski narod« poročal o prvem Zidu, ki je kupil hišno posestvo v Ljub- ljani, se je zbralo 40 uglednih meščanov, ki so razpravljali o tem, kako bi omejili in pre- prečili razširjanje Zidov in njihove »konku- rence« v Ljubljani.'* Ali kot piše o Židih na Slovenskem »Slovenski narod«: »Naša domo- vina slovenska ni še mnogo poplavljena z ju- dovskim živi jem. Vendar pa s tem ne pra- vimo, da so nam ti, kar jih imamo Judov, bili kdaj dobro došli gostje, Slovenec se je te- ga mrčesa branil vselej in povsod, kjer se je le mogel.«*" Med drugimi vzroki navajata časopisa še socialne razmere in alkoholizem. Posebno nevarno za »narodovo zdravje« naj bi bilo pitje žganja (šnopsa), ki je v tem prostoru po poročilih časopisov najmlajši in najpopular- nejši alkoholni proizvod, ki se je vse bolj ši- ril in postajal eden glavnih krivcev za vse večjo surovost. Po »Slovenskem narodu« je bilo 60 odstotkov »hudodelstev« storjenih v pijanosti. Da je »žganjepitje« v tem času resnično zajelo slovenske dežele, pričajo mno- ga poročila iz porotnih obravnav.*' Tako tudi eno od rešitev za odpravo hudodelstev vidita oba časopisa v obdavčenju žganja, točnem ve- černem zapiranju in nadzoru nad »šnopsari- jami«. Najbolj razširjen naj bi bil alkoholizem na Koroškem, za kar vidi »Slovenec« glavni razlog v tem, da je to dežela, v kateri je dolga leta gospodoval »brezverski liberalizem«. Pogosto, predvsem v »Slovenskem naro- du«, beremo novice, ki se začnejo ali konča- jo z besedami »Revščina je pritirala ... do te- ga groznega dejanja.« Ali pa: »Letos zavoljo vseobčega pomanjkanja gredo krast celo taki, ki se prej nikdar niso ukvarjali s tem res zaničevanja vrednim obrtom.«*^ Pri tem mo- ramo poudariti, da »Slovenec« vidi revščino, alkoholizem in druge vzroke le kot rezultat li- beralizma, pomanjkanja vere in ne kot samo-' stojen vzrok. To vsepovezanost vzrokov za zločin, ki prav gotovo ni samo neusahljiv vir opozarjanj »Slovenčevega« uredništva pred »novimi časi«, ampak je prisotno tudi v širši javnosti, bi lahko na kratko strnili tako, da »liberalni kapitalizem« razlasti kmeta, delav- cu vzame dobiček, vero (pri tem imajo po- membno vlogo časniki,*' »nova šola«), ljudje brez vere nimajo tolažbe, zapadejo v obup, V zločin, pridejo v ječo, kjer se pa ne pobolj- šajo ali kot piše »Slovenec« sam: »Cesa pa naj se srborit in po šnopsu omamljen fant še boji, kadar je v slovenskih knjigah citai črno na belem, da ni Boga in ne hudiča? Morda okrajnega ali deželnega sodnika? Ga v ječo obsodit? I kaj zato? Hrano ima boljšo kakor^ doma, če kaj dela, ima še zaslužek zraven, z današnjimi pitalnicami jih bodo pač malo ukrotili, še manj pa poboljšali.«** Ta citat pa nas tudi vpelje v problematiko kaznovanja in kaznilnic, ki sem jo uvrstil v poglavje o vzrokih za zločin, ker v slovenski javnosti v 80. letih prevladuje mnenje, da se »hudodelniki množijo, ker se jim v ječah boljše godi, kakor poštenemu kmetu pri nje- govem trdem delu«.*^ Ali drugače rečeno, sodno kazenski sistem naj bi zaradi svoje »blagosti« ne odvračal, temveč »spodbujal« kazniva dejanja. Za »Slovenca», ki se bolj ali manj prikrito zavzema za vrnitev telesne kazni, je ta pojav tipična značilnost brezbož- nega liberalizma, ki svojo »humanost« kaže samo v preveliki skrbi za hudodelce. Mnenje, da so ječe prenapolnjene in da se kaznjenci vanje radi vračajo, ker hrepenijo po »preoku- sni prežganki in tečnih cmokih«, je v slo- venski javnosti prav gotovo močno ukore- ninjeno. Tako tudi »Slovenski narod«, ki ima običajno več posluha za kaznilniško proble- matiko, ne zaostaja za »Slovencem« pri na- vedbah o predobrih razmerah v kaznilnicah. Iz časopisnih poročil, ki se z ječami ukvarjajo posredno pa lahko razberemo, da razmere le niso bile tako rožnate, marveč so ječe bile temne, vlažne in nezdrave.*" V poročilih o šir- jenju epidemičnih bolezni vidimo, da se v kaznilnici na Gradu in prisilni delavnici bo- lezen običajno najprej pojavi in najkasneje izgine. Tako so kaznilnice merilo za pojav in širjenje epidemij: »V prisilni delavnici v poslednjih dveh dneh ni nikdo več za kole- ro zbolel, torej je upati, da je kuga zaduše- na.«*'' Med spremembami, o katerih lahko konkretno beremo v časopisih, so poizkusi, da bi se v kaznilnice vpeljala elektrika, za- hteve po ločevanju kaznjencev po letih in teT ži prestopka in pa delo kaznjencev na ure- janju zemljišč. To zadnje, predvsem kot re- zultat pritožb (glej opombo 14) v zvezi s kaznilniškim delom, ki naj bi s konkurenco škodovalo obrtnikom. Sploh se problematika kaznilnic in prisilnih delavnic v tem obdobju največkrat pojavlja v časopisih prav v zveži s tovrstnimi pritožbami. < smrtna kazen Pisanje o smrtni kazni se v 80. letih v glav- nem omejuje na razna poročila o usmrtitvah. Za tovrstne novice je običajno, da se v njih poroča o zadnjih obsojenčevih besedah in zad- njih trenutkih njegovega življenja in to kot je navada, čim bolj podrobno, v zameno za živo sliko oziroma prisotnost na morišču. kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 37 Usmrtitve v tem obdobju niso več javne, mar- več se dogajajo za zidovi sodnih poslopij in jetnišnic. V poročilih naletimo na različne pre- tresljive primere, kot na primer: »Z rabelnom in njegovimi hlapci se je boril skoraj pol ure. Morali so vojaki na pomoč priti. Na vislicah prigriznil si je svoj jezik iz same togote, ka- kršno življenje, taka je smrt.«*^ Smrtna kazen se v tem obdobju ima ne le za samo po sebi umevno, ampak celo za edino še preostalo pra- vo kazen. O njej beremo, da je »orožje, s katerim bra- ni človeška družba svojo varnost«,*" oziroma se navaja njena zastrašilna kot tudi povračilna funkcija. Pojavljajo pa se tudi drugačne ten- dence v glavnem iz liberalnih vrst, ki so kljub vsemu imele določen vpliv. To lahko vidimo iz razprave, ki se je razvila ob predlogu o odpravi smrtne kazni, v »kazenskem odseku« na Dunaju, februarja 1883. Zagovorniki smrt- ne kazni so na glasovanju prevladali samo za 1 glas (8 : 7).'» Razprava o smrtni kazni se je nadaljevala ob koncu obravnavanega obdobja v zvezi s predlogom na državnem zboru, da se ustanovi poseben odsek, ki bo na »uradnem posvetovanju« preučil kazenski zakonik.'* Maja 1889 beremo, da je ta »stalni kazensko postavni odsek« začel zasedati in eden od predlogov je bil tudi predlog dr. Koppa, ki je zahteval odpravo smrtne kazni. Predlog je bil takrat zavrnjen z 10 : 4 glasovom. Zavr- njen je bil tudi drugi predlog v zvezi s smrtno, kaznijo, ki je nasvetoval »iskanje« lažjih in hitrejših načinov usmrtitve in pa »upošteva- nje obsojenčeve želje«.^^ V malo drugačni ob- liki je bil ta predlog vključen v resolucijo decembra istega leta, ob zaključku posveto- vanja »kazenskega odseka«, in sicer se je gla- sil, da se »pozivlje vlada«, da »uvažuje ali ne bi bila mogoča hitrejša in manj bolestna izvršitev smrtne kazni in da predloži dotično postavo«.^ Zahteva o odpravi smrtne kazni je bila torej neupoštevana in izključena, so pa ostala delno odprta vrata za določene teh- nične spremembe na tem področju. V zve- zi s tovrstnimi spremembami oba časopisa po- ročata marca 1887 iz Newr Yorka, o načrtih za zamenjavo obešanja z usmrtitvami z elek- triko, oziroma o prvih najavah tovrstnih usmrtitev maja 1889. Usmrtitev z elektriko naj bi bila po mnenju časopisov brez bolečin in trenutna. ZAKLJUČEK Na tem mestu lahko zaključimo z besedami, da predstavlja zločin v slovenski javnosti in tisku nekaj »tujega«, nekaj, kar je prineseno od »zunaj«. In sicer na eni strani s spremem- bami, ki so tuje tradicionalnemu slovenskemu krščanskemu prostoru in ki ga rušijo tako v socialno gospodarskem kot duhovnem smi- slu in na drugi strani z neposrednimi tujimi vplivi preko tiska, tujcev (Ciganov, Lahov, Zidov)... To je seveda v skladu z vse bolj ofenzivno nacionalno ideologijo in politiko, ki se oblikuje ravno ob nasprotovanju in raz- liki s »tujim«, in ki za svoje cilje »izkorišča« tudi zločin. V časopisih to konkretno odseva v različnih mednacionalnih polemikah v zvezi z zločinom (pogostost poročanj o »surovosti na Nemškem« in obratno) oziroma ob razpada- nju enotnosti (slogaštva) tudi v vse ostrejših polemikah med strujama. OPOMBE 1. »Slovenski narod« je dnevnik že od 1873. leta, medtem ko postane »Slovenec« dnevnik šele julija 1883, do takrat pa izhaja trikrat na teden, torej je v tem času, kar se Informativnosti tiče, v slabšem položaju. — 2. Slovenec, št. 140, 20. 9. 1883. — 3. Slovenski narod, št. 100, 4. 5. 1885. — 4. Ob pretepu na St. Jakobskem trgu beremo: »Gledalcev je bilo na stotine, policaja kakor po navadi ob jednakih prilikah nobene- ga.« Slovenski narod, št. 102, 5. 5. 1880. Ali pa: »Zbralo se je par sto ljudi na mestnem trgu, da si ogledajo mladega tatu.« Slovenec, št. 229, 8. 10. 1887. — 5. Slovenski narod, št. 289, 18. 12. 1882. — 6. Slovenski narod, št. 71, 30. 3. 1886. — 7. Slovenski narod, št. 50, 2. 3. 1883. — 8. Slovenski narod, št. 57, 8. 3. 1884. — 9. Sloven- ski narod, št. 232, 8. 10. 1884. — 10. Slovenec, št. 131, 12. 6. 1885. — 11. Slovenec, št. 232, 12. 10. 1885. — 12. Slovenski narod, št. 13, 16. 1. 1884. — 13. Slovenski narod, št. 87, 17. 4. 1881. — 14. Iz govora prof. Sukljeta v deželnem zboru ob izročitvi obrtniške peticije, ki je zahtevala ukinitev kaznilniškega dela, oziroma preusmeri- tev na področja, kjer ne bodo več konkurirali z nizkimi cenami na izdelke za vojsko, poljska dela, urejanje zemljišč. Slovenski narod, št. 45, 25. 2. 1886. — 15. Slovenski narod, št. 173, 1. 8. 1885. — 16. Slovenec, št. 141, 21. 6. 1884. — 17. V spisu »Kaj uničuje naše kmete?« med dru- gim beremo: »Pleše kot blazen, da bi pokazal, kako umeje plesati, pije za stavo, da se pokaže, kako zna piti, skušajo eden drugega podreti na tla, da pokažejo, kako so močni — naposled se pa zares zgrabijo, toda to se ne more več nazivljati junaštvo, to je v obče poboj!« Slove- nec, št. 221, 26. 9. 1889. — 18. Slovenec, št. 88, 20. 4. 1887. V Slovencu se v tem času razvije tudi polemika o tem, da bi zaradi škodljivih posledic taka žegnanja opustili. — 19. Slovenski narod, št. 57, 8. 3. 1884. — 20. Slovenec, št. 156, 9. 7. 1884. — 21. Slovenski narod, št. 212, 16. 9. 1880. — 22. Slovenski narod, št. 80, 7. 4. 1884. — 23. Slovenec, št. 100, 1. 5. 1884. — 24. Sloven- ski narod, št. 96, 26. 4. 1884. — 25. Slovenec, št. 17, 21. 1. 1884. — 26. Slovenec, št. 31, 7. 2. 1884. — 27. Slovenec, št. 19, 23. 1. 1884. — 28. Eden 38 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 takih odmevnejših dogodkov je bila bomba v času otvarjanja Tržaške razstave avg. 1882, ob 500. obletnici priključitve Trsta Avstriji, ko je bil na obisku v Trstu nadvojvoda Karel Lju- devlt. Mrtev je bil en dijak in več ranjenih. Slo- venski narod, št. 177, 4. avg. 1882. — 29. Slove- nec, št. 31, 17. 3. 1881. — 30. Slovenski narod, št. 46, 26. 2. 1880. — 31. Slovenec, št. 32, 19. 3. 1881. — 32. Slovenski narod, št. 23, 28. 1. 1884. — 33. Slovenski narod, št. 135, 14. 6. 1884. — 34. Slovenec, št. 216, 23. 9. 1885. — 35. Slove- nec, št. 25, 30. 1. 1884. — 36. Slovenski narod, št. 10, 13. 1. 1883. — 37. Slovenec, št. 81, 11. 7. 1883. — 38. Slovenec, št. 56, 12. 5. 1883. — 39. Slovenski narod, št. 174, 30. 7. 1884. — 40. Slo- venski narod, št. 64, 16. 3. 1889. — 41. »Porotne sodnije v letošnjem prvem zasedanji imajo večji del z ljudmi opraviti, ki so se šnopsa siti pre- tepavali in kakor po navadi tega ali onega po- bili. Paragrafi so večji del še iz tiste dobe, ko šnopsa naš narod še poznal ni in torej tudi pobojev ni bilo toliko na dnevnem redu, kakor jih je pa dandanes.-« Slovenec, št. 59, 11. 3. 1884. — 42. Slovenski narod, št. 61, 14. 3. 1880. — 43. »Castnikarstvo v tej reči ni popolnoma brez krivde, zlasti židovsko-nemško, pa tudi slovensko ni brez velikega zadolženja. Kdo starejših se še ne spominja, kako je pred 10 do 12 leti neki dnevnik deloval (»Slov. narod-«, op. a.), zago- varjal novo ero: liberalno postavodajalstvo, no- vo šolsko odgojo, kako nesramno je udrihal po duhovščini in vseh krščansko-konservativ- nih merodajalnih, da tudi sv. obredom katoliške cerkve, celo najsvetejšim resnicam ni prizana- šal. Kar so liberalni častniki sejali, je pognalo in rastlo, sedaj pa sad rodi, pa ga bo še rodilo še, da ga ne bomo le mi ubogi kmetje okušali, ampak tudi zanikrnim časnikarjem postal bode še dovolj kisel.-« Slovenec, št. 210, 12. 9. 1884. — 44. Slovenec, št. 212, 15. 9. 1884. — 45. Slovenec, št. 123, 5. 11. 1881. — 46. Maja 1889 se v držav- nem zboru govori o slabem stanju sodišč in zaporov, posebej ječe v Gorici so omenjene kot nezdrave in ne dovolj varne; da povzročajo veliko stroškov, ker morajo obolele bolnike po- šiljati v bolnišnico. Slovenski narod, št. 115, 18. 5. 1889. — 47. Slovenski narod, št. 252, 4. 11. 1886. — 48. Slovenec, št. 175, 31. 7. 1884. — 49. Slovenski narod, št. 296, 28. 12. 1882. — 50. Slo- venec, št. 16, 6. 2. 1883. — 51. Slovenski narod, št. 111, 14. 5. 1889. — 52. Slovenec, št. 123, 29. 5. 1889. — 53. Slovenec, št. 278, 3. 12. 1889. Poleg Slovenskega naroda 1880—1890 in Slo- venca 1880—1890 je avtor članka upošteval še: — Slovenski pravnik 1881—83, 1888, 1889. — Peter Vodopivec, Smrtna kazen v tisku na Slovenskem (1848—1878), Kronika 1., 1977. — Christopher Hibbert, Zgodovina zločinstva in kazni, Ljubljana 1965. — Michel Foucault, Nadzorovanje in kazno- vanje, Ljubljana 1984. — Žan Delimo (Jean Delumeau), Strah na za- padu, Bibl. »Zamak kulture«, Vrnjačka banja, 1982. — F. Gestrin — V. Melik, Slovenska zgodo- vina 1792—1918, Ljubljana 1966. — Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja. Globus Zagreb 1982. — Jasna Fischer, Cas vesolniga socialnega punta se bliža. Krt 12., Ljubljana 1984. — Židovsko vprašanje. Problemi 1985.