SLAVICA PAVLIČ Jurij Alič, poljanski rojak, duhovnik in šolnik Jurij Alič se je rodil 25. aprila 1 9 \ Poljanah nad Škofjo Loko očetu Matiji Aliču in materi Gertrudi, hčerki Valen tina Resnika.1 Osnovnošolsko izobrazbo je dobil na poljanski trivialki, ki je bila ustanovljena ob terezijanskih šolskih re formah leta PSD. šolanje je nadaljeval na ljubljanski gimnaziji v letih 1796 do 1798 v tretjem in četrtem razredu. Po končani gimnaziji se je vpisal na filozofijo in teologijo v Celovcu. V du hovnika je bil posvečen 0. oktobra 1805 v lavantinski škofiji in je še isto leto poslal kaplan v Laškem, kjer je ostal do leta 1810. Od leta 1810 do L816 je bil provizor in dekan v Gornjem Gradu, od 1816 do ISIS pa višji šolski nadzornik in referent za nižje šolstvo v št. Andražu, nato pa sedemindvajset let ( 1818-1845) dekan v Vidmu ob Savi. V zadnjem letu je bil postavljen za župnika in dekana v Laško, kjer je 24. decembra 1845 umrl. Jurij Alič je deloval v zelo razgibanem času šolskih reform in šolskega sistema, ob izidu drugega šolskega zakona, politične šolske usiave" in v času francoske okupacije in ustanovitve Ilirskih provinc, ki so na področju šolstva uvedle uporabo slovenskega jezika v osnovne šole. Politična šolska ustava iz leta 1805 je sicer zastopala stališče, da je materinščina nenemških učencev samo sredstvo za učenje nemščine, vendar ga v učni praksi ni bilo mogoče dosledno uresničevati. Kot vse drugo je bil položaj slovenščine v šoli podrejen glavni nalogi, ta pa je bila »oblikovanje prave nravnosti«. Poleg tega pa je bila naloga osnovne šole usposabljali mladino za njen bodoči poklic; za umnejše kmetovanje, pa tudi za uspešnejše delo v obiti in trgovini, domači obrti, založništvu in manulakturnih podjetjih. To dokazujejo tudi posebni oddelki na osnovnih šolah za ženska ročna dela pa tudi vsebina pouka za dečke na normalkah. Jurij Alič 11 9-1845) 69 LOŠKi'RAZGLEDI 47 Marsikje je gubernij na zahtevo staršev odobri! pouk v slovenščini, češ ... »še ved no je bolje, da se otroci naučijo kaj dobrega v slovenščini, kal pa ničesar v nemščini-. Seveda je oblast želela, da se otroci v šolah čimprej naučijo nemščine in se z njo vred nav zamejo -državotvorne- miselnosti. To je vsekakor bila ena od nalog osnovne šole. vendar so jih izkušnje poučevanja od lerezijanskih šolskih reform temeljito izučile, da brez upoštevanja materinščine učencev v šolah ni mogoče uresničiti jezikovne. kaj šele druge naloge. Znano je bilo, da so nekateri učitelji v posameznih deželah, npr. na Štajerskem in Koroškem, uvajali v šolo slovenske tekste. K takemu stališču je še prispevala Slovencem naklonjena jezikovna politika v Ilirskih provincah, ki ni ostala brez vpli va na avstrijsko vlado in prizadevanje gubernijskega svetnika in referenta za verske in študijske zadeve v Gradcu. Tako je prišel do veljave Auchmannov predlog iz leta 1808. da bi prevedli in dvojezično izdali šolske knjige za podeželske trivialke: črkovnico (tabelo z razločno natiskanimi črkami za prvo stopnjo bralnega pouka, za spoznavanje in poimenovanje črk), začetnico, male pripovesti in mali katekizem ZLI pivi razred ter prvi del male čitanke (katekizem, evangelije in pisma) ter drugi del čitanke za drugi razred. Majhineperpovedovanja so vsebovala 92 kratkih moralnih zgodbic z nekaterimi elementi občečloveške morale. Xrr> 5. Majhne bukvice branja za šolarje na deželi r esterrajbarskimit cesarstvu. PrevodJurij Alič, naslovna stran 70 u KIJ MM:, POLJASSU ROJAK, I>I IIOVSIK I.\ SOIMK Notranji del katekizma, v prevodu Jurija A/iča 7. uresničitvijo tega predloga bi se položaj slovenskih tekstov v osnovnih šolah Štajerske in Koroške temeljito izboljšal, saj dvojezičnih učbenikov za oba razreda trivialk do francoske okupacije niti na Kranjskem niso imeli. Vendar pa je to dovolje nje veljalo le ZLI podeželske trivialke. v trivialkah v mestih in trgih pa so ostale vse predpisane šolske knjige v nemškem jeziku. Po odloku študijske dvorne komisije z dne 21. junija IS I 1 je lavantinski konzistorij vprašal Jurija Aliča. Lili bi prevedel abecedno tablico, katekizem, male povesti in abecednik. Alič je ponudbo sprejel' in že čez eno leto, 30. junija 1812, predložil pre vod vseh štirih učbenikov. Katekizem je prvič izšel v založbi graške Knjigoveške zadruge leta 1814 in so ga večkrat ponatisnili. Knjižica ima nemški naslov Aro. 5 Kleines Lesebuch fur Schiiler der Trivial-Scbiilen in den kaiserl.osterr, Staaten. Erster Theil. Alič je delo poslovenil takole: Aro. 5 Majhine bakvice branja za šolarje na deželi v esterrajharskimu cesarstvu. Danes bi temu na kratko rekli Prvi del malega berila. Katekizem obsega uvod o splošnih verskih resnicah brez vprašanj in odgovorov. besedilo je opremljeno s tekstnimi dokazi - svetopisemskimi citati. 1 vod obsega tri poglavja. Izvleček iz velikega katekizma pa vsebuje pregled snovi, pet poglavij 71 /OSA/ RAZGLEDI <~ (o veri, upanju, ljubezni, zakramentih in krščanski pravici) in dodatek o štirih posled njih rečeh. Na Levi strani je nemško besedilo, na desni slovensko, v začetku vsake pole je skrajšan naslov: Kleines Leseb. Ivan Andoljšek pravi, da je bila vsebina tiskana v katehetični obliki (vpra.ša- nja-odgovori) in meni. da ima knjiga naslov Berilo. Ta katekizem je bil bolj za vajo v branju. Ko je Alič po naročilu lavantinskega konzistorija poslovenil nemški abecednik, je rokopis pregledal tedanji župnik iz Svetinj, Mihael Jaklin: menil je, naj Štajerci pišejo v svojem narečju in hrvatsko-kajkavskem pravopisu in odklonil Aličev prevod z utemeljitvijo ... det je jezik v mariborskem okrožju nerazumljiv ...«. hkrati pa pred lagal hrvatski pravopis. Alič je kol pristaš Ravnikarjev ih jezikovnih reform slovensko besedilo v abeced niku prevedel v tedanjem knjižnem jeziku, ki je bil razumljiv v celjskem, ne pa v mari borskem okrožju. Aliča sta zagovarjala tedanji vodja lavantinske škofije konzistori- alne pisarne Pavel Ješenek in lavantinski škofijski nadzornik Ignacij Zimmermann.' Iz zapisnika mariborskega škofijskega arhiva z dne 2S. julija 1813 je razvidno, da je zadnje popravke rokopisa opravil Janez Nepomuk Primic (skriptor licejske knjižnice v Gradcu in pr\ i profesor slo venskega jezika na graškem liceju. kjer je bila - poskusno za tri leta - ustanov ljena stoika za slovenski jezik), nato pa ga je natisnil Leon v Celovcu. Toda izda ja je ostala v skladišču, ker oblast Leonu ni dala založniške pravice za izdajo šol skih knjig.' V celjskem okrožju pa so uporabljali prvošolsko berilo Male povesti, ki so izšle leta LSl-t v Aličevem prevodu v Gradcu. Natisnil jih je Kienreich. zalo žila graška Knjigoveška zadruga, razpe čeval pa ravnatelj celjske glavne šole Benedikt Sluga leta 1816. Ker so bili učitelji dolgo brez potrje nih dvojezičnih učbenikov, so uporab ljali razne pri zasebnih založnikih izdane tekste, kar je Alič odločno odklanjal, češ da kvarijo slovenščino.' Eden takih tekstov je bila slovensko-nemška začet nica, ki jo je leta 1813 sestavil Mihael Ku.šov ic . ki ima v nasprotju z urad nimi dvojezičnimi teksti slovenščino na prvem mestu, torej na levi strani in Mihael Kušovic, Začetnica, ki jo je leta 1813 izdal v Celju, ima v nasprotju z uradnimi dvojezičnimi šolskimi teksti slovenščino na prvem mestu in nemščino na drugem. (Original brani Slovenski šolski mine/ r Ljubljani) 72 II Kil Mit POLJA-SSK1 Ki V-1A - I'I IKI\'MK l.\ $()LXIK nemščino na drugem, torej na desni strani, Tudi drugi učitelji so poskušali s pisanjem tekstov, ki bi omogočili boljši pouk v materinščini. Leta 1826 je učitelj v Dobrli vesi. Vincenc Mirth, lavantinskemu konzistoriju oddal rokopis dvojezične metodike bralnega pouka za učitelje, ki so poučevali slovenske otroke.'. Ta tekst bi zapolnil vrzel in omogočil učiteljem potrebno pomagalo. To dvo jezično metodiko je Alič ugodno ocenil s priporočilom, naj delo čimprej natisnejo, toda dn natisa ni prišlo. Alič je bil med štajerskim abecednim bojem vsestransko dejaven. Po vladnem na logu je graški gubernij leta 1827 i/dal odlok, naj lavantinski in sekovski ordinariat pripravita prevod Matvhnerjevega abecednika. V sekovski škofiji sta dvojezično iz dajo priredila Peter Dajnko v dajnčici in Anton Krempl v bohoričici. v lavantinski škofiji pa Jurij Alič v bohoričici. V zvezi z izdajo Dajnkovega prevoda je prišlo do abecednega boja za dajnčico ali proti njej. v katerem je zmagal Dajnko. kremplov in Aličev prevod pa sta ostala v rokopisu." V tem času pa so katekizme, nabožne knjige in prevode del Krištofa Sehmidta na Kranjskem pisali v metelčici (Janez Zalokar, Frane Jelovšek, Jožef Iiurger in v začetku tudi Blaž Potočnik). Med učitelji sta bila - hud.i nasprotnika metelčice tedanji katehet in vodja glavne šole v Celju. Simon Rud- maš. in dekan v Vidmu Jurij Alič. Ko pa je Dajnko izvedel, da je lavantinski ordinariat sprejel metelčico. ne pa njegovega pravopisa, je -obletal- skoraj vse župnike Spodnje štajerske, priporočal svoje delo in prosil, da ga podprejo. Ugodne izjave posamez nikov so omehčale sekovski ordinariat, da je guberniju predlagal, naj sprejme Dajn- ko\ dvojezični prevod v dajnčici. in odklonil prevod, ki ga je pripravil Jurij Alič.1" Ker je lavantinski ordinariat slutil, da se je sekovski odločil za Dajnkov prevod, je leta IS.šl predlagal sekovskemu, naj se zaradi enakosti z Ilirijo uvede v šole metelči ci. ker je že tako vpeljana v koroških dekanijah njegove škofije. Toda že kmalu so si v lavantinskem ordinariatu premislili in predlagali uvedbo bohoričice. V skladu z Aličem in Slomškom so se odvrnili od metelčice in se zavzemali za to. da bi slo venske tekste v dvojezičnih učbenikih tiskali v bohoričici." Graški gubernij pa je lavantinskemu ordinariatu prekrižal račune, ko je 22. junija 1831 dovolil natisniti Dajnkov prevod. Dajnkova zmaga pa je bila kratkotrajna. Odpor proti dajnčici in Dajnkovemu jezikovnemu separatizmu se je večal, čeprav je bil Koloman Kvas (v tem času učitelj slovenskega jezika na graškem liceju) Dajnkov zagovornik. leta 1S3i>uc le po posluhu in jezikovni rabi« 74 JI KIJ MIC. Pt V./.-IA S/V/ /,'( Ij. IA 1» Hi i\ A/A /V V )L\IK Po letu L816, ko je Alič že bil višji šolski nadzornik in referent za nižje šolstvo v št. Andražu, je vse pogosteje pisal in si dopisoval z Vodnikom v slovenskem jeziku. Po vsebini pisma je razvidno, da niso bila samo uradna v zvezi s šolskimi knjigami. ampak tudi prijateljska. V pismu omenja, da ga pomiluje, ker so mu dali le 200 flo- rintov pokojnine (pensiona), in pravi, da tako odločitev čaka večina učenih. Nadalje piše »... vašega besednjaka vsi želno čakamo. Kopiterjevapismenica, kaj bo ta? Vsi silno delale v slovenščini! kaj še ho iz tega? Mi Slovenci smo zaspani, nihče nič ne naredi, pa le zalo. kervikšiso Nemci, inoslovenščine ne obrajtajo, novino sovražijo, i no le staro čislajo« V naslednjem pismu iz leta 1817 sprašuje Vodnika po njegovem slovarju in ga prosi, naj mu pošlje knjigo o babištvu, če je že napisana, ter Kopitarjevo pismenost, če je že gotova. Nadalje pravi «... na vas besednjak tako težko čakamo, kakor noseča žena na porod ...« Alič nadaljuje, da bosta z Ravnikarjem dobila njegov katekizem. da popravita, kar ni prav. "Jaz sem tukaj vbog. nimam pomagavza v slovenščini, sam tlačim kakor morem, se mi ne smele smejali.- Zadnje Aličevo pismo Vodniku je z dne 16. januarja 1818. ko ga nagovori z l.uhi perjatel. Ponovno ga. po običajni frazi o zdravju, sprašuje, kako daleč je s slovar jem t besednjakom). kdaj ga bo dobil, nato pa doda ... če dcilej zori, bogatej hv.« /. Vodnikovo pomočjo je skušal dobiti nemško-češki in češko-nemški slovar. S Primičevo pomočjo je dobil Dobrovskega Lehrgebiiude der bohmisehen Sprache. Alič pravi: »fes hi si rad en bemski besednjak rmislil. U> je takiga, de hi sna/ r obeh jesikih besede gori vdariti ...• Na koncu pisma pošilja pozdrave Ravnikarju, Balantu, Hladniku, Pesenegerju in sprašuje po Primicu, ki je bil že hudo bolan. Aličevo pismo Valentinu Vodniku iz leta /S/o Aličevo pismo Valentinu Vodnika : dne -i. aprila 181 7 75 I.OSKl RAZGLEDI 4~ Navedena pisma je v Ljubljanskem zvonu objavil Fran Leveč z naslovom Listina in pisma i/ Vodnikovega življenja leta 1896. str. mS-jr. Alič je sodeloval tudi na literarnem področju, poslovenil je več vladnih ure db, požarni red. zbiral slovenske besede in jih pošiljal uredniku nemško-sloven- skega slovarja ter pisal pesmi. Zavzemal se je za enoten slovenski knjižni jezik in ne za delitev. Jurij Alič so di med prve in najvažnejše prireditelje nemško-slovenskih učbenikov za tri\ i- alke na območju graškega gubernija. kjer so se njegovi prevodi dolgo rabili. Alič pa v tem času še ni bil [oliko nar odno zaveden, da bi se zavzel za to. da bi v graškem guberniju vpeljali v triv- ialke samo slovenske učbenike. Zavze mal se je in strinjal s tistimi, ki so bili za ustanav Ijanje nemško-slovenskih trivialk in ne samo nemških, kakor tudi za pisanje dvojezičnih učbenikov. Opombe NŠALJ matična knjiga župnije Poljane od 1 4-PH-t. sir. 839. Politische Vcrlassung... Politična šolska ustava za nemške šok-, iz leta 1805, drugi avstrijski šolski zakon SAM Kks. Ek.sp. Protocol _<>. oki< iber 1H11. i april in šn. junij 1812. I Andoljšek. \a$ začetni bralni pouk. Ljubljana 1960, sir. 131. Kidrič. Zgodovina sloivnskega slovstva ... l'H.s. sir. šil \ Schmidt. Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem II. I96-4. \ Schmidt. prav tam. I •'. Ostanek, Mihael KuSovic in njegova začetnica, Sodobna pedagogika 1959, sir. 191. navaja, da \\eiss omenja v drugem zvezku Gcschichte der ocsierreichischcn Volksschule II. str, ~-t~. najprej \ besedilu, da je kivantinski Škofijski ordinaiiat želel zaradi različnosti narečij v raznih slovenskh pokrajinah, naj bi bilo dovoljeno vsaki diocezi. da sama skrbi za prevode slovenskih knjig. V opombi pa je sporočilo, da je neki M. k. spisal slovensko-nemško začetnico v celjskem narečju, ki je bila z guberialnim dekretom prepovedana in dovoljena le za privatni pouk. Ker Mihael KuSovic ni naveden v nobeni šolski kroniki in šematizmu v celjskem okrožju. F. Ostanek meni. da je bil zasebni učitelj. 1 Andoljšek. Saš začetni bralni pouk Ljubljana. 1960. i. Andoljšek. prav lam. V. Schmidt. Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem II. 1964. 'Simonič ... 61, 99. 199. /in h i/c Aličevo pismo Valentinu Vodniku : dne 16. januarja 1818 76