je tam pač edina koča med Komno in Crno prstjo. Za en dan pa je hoje od Komne do same Crne prsti za marsikoga preveč. Prelaz iz Bohinja v planino Razor je čez Globoko. Na zemljevidu PZS je G 1 o b o k a in zavetišče na G 1 o b o k i. Tako govore tudi Tolminci, medtem ko pravimo pri nas Globoko (neutrum). Mislim, da je tolminski femininum pravilnejši, ker· je morfološko to globoka k on ta pod prelazom na severni strani. Prelaz sam pa ni na najnižjem mestu v grebenu, temveč malo bolj zahodno, čez udoben hrbtič v grebenu. Višina prelaza na karti ni točno ozna­ čena. Stara jugoslovanska vojaška specialka ima 1588 m. To p_a je kvečjemu višina globoke konte same. Prelaz je za več kakor 200 m višji, vendar tudi ne 1828 m. To bo višina najnižje točke v grebenu (v tem sektorju) medtem, ko je prelazna točka višja, višja tudi od zavetišča (kočice), ki ima na karti višino 1835 m . Dobro je, če človek ve te podatke zaradi orientacije. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj pot ne gre čez najnižjo škrbinico v grebenu. Na tolminski strani so zmerno strme plošče, posute z drobirjem. Pozimi smo tod zlahka smučali čez na prostrano vesino nad planino. Imena se na teh sektorjih križajo. Kogar zanimajo nadrobnosti, naj si prečita odlični Tumov članek »Bohinjski kot« v Pl. V. 1927. S tolminske strani so po Tumovih navedbah stara pastirska imena, z bohinjske pa lovska. Od Škrbine 1905 m dalje je precej različnih imenovanj. Glede naglasa v besedi Razor ima karta PZS akcent na zadnjem zlogu, dasi domačini naglašujejo na prvem. V običajnem govoru, kadar gre za obliko zemlje v dolini, naglašujemo tudi mi na zadnjem zlogu. Morda nam je še vsem v ušesih Aleš iz Raz o r a. Vrhu nad Krnico pri Kranjski gori pravimo po večini Raz o r, čitati pa je mogoče v starejših spisih obliko Raz o r a (fem.). Zakaj ima naša karta za planino Razor mi ni čisto jasno, saj ima celo Slovenski pravopis razor (kot obče ime) na prvem mestu. Tuma ima za vrh Razor, za planino pa Razor. Ime Stud ena k on ta sem slišal prvič. Iz Tumovega imenoslovja brez zemljevida ni mogoče razbrati, ali je to Poljanica ali Krnica. Zeleno dno te konte je že precej , zaprodeno. V se okoli ledenika PAVEL KUNAVER Vtisi iz mladosti so najgloblji in najbolj trajni. Tega bi se morali zavedati vsi vzgojitelji-učitelji, profesorji in starši. Poskrbeti bi morali, da izpostavijo mladino vsemu, kar je lepo in dobro, da jo bo vse življenje vabilo in vodilo. Tako tudi mene globoki doživljaji mojih prvih potovanj preko Triglavskega ledenika in njegovih razpok pred več kakor petdesetimi leti vselej sprem­ ljajo in se prepletajo celo z doživljaji sedanjih časov. Zato naj mi bo opro­ ščeno, če bom zopet napisal nekoliko vrstic, ki se tičejo tega našega nebo­ gljenca v naročju sivih skal našega očaka. Ce tudi daleč od njega, me misel nanj ni zapustila, ko smo proti koncu letošnje zime hodili iz ene podzemske jame v drugo, kjer se je zaradi hudega mraza v drugem delu zime nabralo mnogo ledu. Stotine, tisoče ledenih sveč vseh velikosti in čudovitih, da, never­ jetnih oblik se je nabralo v jamskih globinah, do kamor je segalo zračenje, t. j. dotekanje mrzlega zraka od :;,;unaj in ohlajevanje podzemskih sten. Nepo- 121 Sl. 1. Ostanki zim• skega snega na Hribaricah in v okolici 17. VII. 1956. Majhna sneflšča lefe v globoko zajedenih kotličih in vrtačah Foto Pavel Kunaver pisni prizori v gozdovih ledenih stebr-0v so se nudili začudemm očem mladine in meni, ko smo se mnogokrat s skrajno previdnostjo zvijali med temi kratko­ trajnimi lepotci zimskega podzemlja, da jih ne bi prevrnili. Saj so stali mnogi na tankih podstavkih in nosili so težke, ogromnim električnim žarnicam po­ dobne vrhove. Nekateri so se pod lastno težo in zaradi plastičnosti leda čudo­ vito nagubali. Led pod zemljo me je seveda spomnil tudi na naš ledeniček pod Triglavom. Jesen in zima mu nista prinesla dovolj hrane, da bi pridobil na svojem obsegu in debelini. Nasprotno, še pozno v jesen l. 1955 se je tajal. Zima 1955/56 pa je ,premnoge smučarje razočarala. Do srede junuarja 1956 so bile gore pokrite z razmeroma tanko plastjo snega in smučarji na Vršiču so lomili smuči ob neštetih skalah, molečih iz tankega snega. 10. januarja je padel prvi debelejši sneg, a sledila mu je odjuga, tako da smo, vračajoči se z Vršiča, na Jesenicah že brodili po brozgi, v Ljubljani pa nas je sprejel topel naliv! Ob mislih na ledenik se mi je krčilo s rce,, saj je toliko doprinesel k lepoti Triglava! Take vremenske neprilike pa so mu usodne in groza me je misliti na čas, ko se bodo mrtve groblje ostrega krša razpro­ stirale prav od Kredarice tja do črnih strmin Triglavske severne stene. Trajalo bo dolga stoletja, da jih bo pokrilo • rastlinstvo, če bo proces dviganja ločnice večnega snega vztrajal in se bo višala rastlinska in drevesna meja. Šele pomlad je prinesla večje padavine tudi v gorah in debelejša plast snega je pokrila vrhove nekako tja do 1800 m. Zato prav velikih plazov spo­ mladi ni bilo in pod stenami se ni nabralo mnogo snega. Prav zanimivo je 1 bilo potovanje moje skupine tabornikov čez Luknjo v Trento- . 11. VI. je tako lilo, da smo se morali pri Peričniku ustaviti in preno­ čiti. Naslednjega dne se je izboljšalo, le Triglav in del stene je bil še v megli. Videli so se deli Crne stene med Slovenskim stebrom in Velikim Crnim grab­ nom. A glej tam notri je malone venomer godrnjalo in ropotalo. Od časa do časa pa je močneje zagrmelo in z daljnogledom sem videl, kako so se z lede- 122 Sl. 2. številna tan­ ka snežišča med Rjavino In Trigla­ vom (v megli) po­ krivajo globoke vrtače In kotliče brez stare snetene podlage 25. Yll.1956 Foto Jurt; Kunaver nika, oz. njegovega nekdanjega nahajališča, med Glavo in Kugyjevo polico vsipali manjši in večji plazovi. Kaj takega ob tem času v Vratih še nisem doživel, kajti -