Katoliška liturgika

za

šolski in domači pouk.

--D5S0--

Spisal

Jakob Kavčič.

Kot učna knjiga pripuščena po vis. ukazu c. kr. ministerstva za bogočastje in pouk
z dne 17. svečana 1905, št. 3345.

Knezoškofijski ordinariat lavantinski je odobril knjigo z odlokom
dne 17. aprila 1904, št. 1191.

—— Cena v platno vezani knjigi 2 K.

MARIBOR, 1904.

Natisnila in založila tiskarna sv. Cirila v Mariboru.

115228

Predgovor.

I\avzočo „Katoliško liturgiko“ sem sestavil, da bi po¬
dal potrebni nauk o bogočastju sv. katoliške cerkve na
podlagi novega katekizma. Opredelbe in izraze sem vzel
iz katekizma in zato na obrobkih postavil številke, ki zazna-
menjajo katekizmova vprašanja, katera pripadajo tamkajšni
liturgični razpravi.

V razpravi sem se oziral na sveto pismo stare zaveze,
posebno na predpodobe ter dostavil potrebne podatke iz
cerkvene zgodovine.

Razun slovenskih izrazov, sem pridjal na robu tudi
latinske, ker so liturgični. Ravnal sem se po Levčevem
pravopisu.

. Božji blagoslov spremljaj to knjigo, da bo vnemala
gorečnost za čast božjo in ljubezen do edino zveličavne
cerkve.

Pisatelj.

i

Uvod.

I. O službi božji sploh.

Bog je človeka ustvaril, da ga spoznava in časti, ga
ljubi in mu služi ter se tako večno izveliča.

Da se človek more izveličati, je toraj potrebno, da
Boga spozna ter mu po tem spoznavanju posveti svoje
misli, besede in dejanja. Boga pa spoznava človek iz vid¬
nega sveta in iz glasu vesti (naravno razodetje božje) in
zlasti iz nadnaravnega razodetja božjega, kakor se je ra¬
zodel po očakih in prerokih, poslednjič pa po svojem
Sinu Jezusu Kristusu in po apostolih.

Naravno in nadnaravno razodetje božje uči človeka,
da je Bog sam od sebe in neskončno popolno bitje, ki
ima vse dobre lastnosti v najvišji meri, ki je vse stvaril,
vse vlada in ohranjuje. To spoznanje vzbuja v človeku
notranje češčenje  do Boga, ki se kaže v veri, upanju
in ljubezni do njega ter v molitvi.

Ker pa je človek iz duše in telesa, ki sta tako tesno
spojena, da, kar on po notranje spoznava in čuti, tudi po
zunanje kaže in izrazuje, zato izraža čustva notranjega
češčenja božjega z zunanjimi znamenji, z besedami in de¬
janji, in to je vnanje češčenje božje.

Vse besede in dejanja,  po katerih se raz¬
odeva notranje  češčenje božje tudi po zunanje,  ime¬
nujemo vnanje češčenje božje.

Bog je učil že prvega človeka vnanjega češčenja, in
zgodovina nam poroča, da je bilo vnanje češčenje božje
pri vseh narodih v navadi.

II. Vnanja služba božja svete katoliške cerkve.

V stari zavezi je Bog sam uredil za izraelsko ljudstvo
vnanje češčenje božje; dal mu je natančne določbe o
duhovništvu in daritvah, o svetih časih in krajih. Ker pa
je stara zaveza le predpodoba nove zaveze, potemtakem
tudi vnanje češčenje božje stare zaveze le predpodoba
onega v novi zavezi, zato je Jezus Kristus, v katerem so
se vse predpodobe dopolnile, uredil v novi zavezi popolno

Katek. 92.

Kat. 58.

Kat. 8.

Kat. 350.

6

Vnanja
služba božj;
Cultus
externus.

K. 753.
Obred.
Ritus.

vnanje češčenje božje za vse čase, kraje in ljudstva, in
sicer v bistvenih delih sam, v nebistvenih  de¬
lih  pa je pooblastil sv. katoliško cerkev, da je uredi.

Vsa vidna in čutna znamenja, katera je
Jezus Kristus sam postavil ali pa je sveta
u  cerkev po njegovem pooblaščen ju upeljala,
da zadobiva po njih kristjan milost božjo in
spoznava sveto vero, imenujemo  vnanjo službo
božjo sv. katoliške cerkve.

Urejen opis vnanje službe b ožj e je liturgika.

Zunanja dejanja in znamenja, katera rabi sveta cerkev
pri sv. maši, pri sv. zakramentih in pri drugih svetih opra¬
vilih zato, da izraža in vzbuja verske misli in čustva,
imenujemo  cerkvene obrede.

Urejen opis vseh obredov vnanje službe božje pa se
zove o b r e d o s 1 o v j e.

III. Ali je vnanja služba božja potrebna ?

Vnanja služba božja je potrebna, ker jo zahteva

1. človeška narava.  Kar namreč človek čuti v
svojem srcu, to izrazuje zunanje na svojem telesu, bodisi
veselje ali žalost, strah ali pobožnost i. t. d. na primer,
ako napolnjujejo njegovo dušo čustva pobožnosti, nehote
roke sklene, oči povzdigne, poklekne in drugo.

2. pravičnost.  Naše telo bo z dušo vred pove¬
ličano v večnosti, zato mora z dušo vred na tem svetu
poveličevati Boga.

3. iz gl e d Kristusov.  Božji Zveličar je zvesto
opravljal a)  obredne postave starozakonske, na primer
hodeč v tempelj k praznikom, posteč se, moleč na kolenih
i. t. d. b)  Z vnanjimi znamenji je delil duhovne in telesne
dobrote, ko je na primer otroke blagoslavljal, z dotikanjem
ozdravljal bolnike i. t. d. c)  Navezal je milosti, katere nam
je zaslužil, na vidna znamenja, na primer pri sv. zakramen¬
tih. d)  Sprejemal pa je tudi sam očitno češčenje, tako je
na primer dovolil, da ga je Magdalena mazilila, da so obla¬
čila razgrinjali pred njim ter ga slovesno spremljali pri
vhodu v Jeruzalem, da so ga molili.

4. zapoved Kristusova.  Postavil je no vozakonsko
daritev z vidnimi znamenji in naročil apostolom: »To
delajte v moj spomin.« Učil je apostole moliti »Oče naš«
in priporočal skupno molitev. Dal je svojim apostolom
in toraj tudi njihovim naslednikom oblast in naročilo, po¬
trebno v čast božjo in blagor duš urejevati, rekoč: »Kakor
je oče mene poslal, pošljem tudi jaz vas« Jan. 20, 21 — in
»Karkoli bodete na zemlji zavezali, bo zavezano tudi v
nebesih, in karkoli bote na zemlji razvezali, bo razvezano

7

tudi v nebesih.« Mat. 18, 18. Zatoraj je cerkev, katero
uči in vodi sv. Duh, po apostolih in njih naslednikih vpeljala
nebistvene obrede v vnanjo službo božjo, iz katerih odseva
Duh resnice in milosti v takšni lepoti in takem veličastvu,
da ganejo tudi najbolj trdega nevernika.

Iz vseh teh razlogov pa sledi, da je ostra dolžnost
za vsakega kristjana, da se udeležuje javne službe božje,
ker s tem posnema božjega Učenika in skazuje njemu in
njegovi namestnici, sveti cerkvi, pokorščino. Poleg tega
pa spoznava s tem, da se udeležuje vnanje službe božje,
očitno svojo vero, kakor to terja od nas Jezus z besedami:

»Kdor bo mene spoznal pred ljudmi, tega bom tudi jaz
spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. «Mat. 10, 32.

IV. Kdo čuva in razlaga vnanjo službo božjo?

Kristus je postavil sv. cerkev za svojo namestnico;
njej je izročil svojo trojno službo : učeniško, duhovniško in
kraljevsko ter jo obenem obdaroval z darom nezmotljivosti.

Zato ima tudi sv. cerkev oblast in dolžnost, vnanjo službo
božjo čuvati, vrejevati in razlagati. To nalogo pa izvršuje
po svojih predstojnikih: papežu in škofih.

Da se služba božja v bistvenih delih čisto in ne¬
spremenjeno obhaja, na to ima paziti in v dvomih ne- Družba
zmotljivo določevati papež za celo sv. cerkev. V nebistvenih obredov,
delih ima papež oblast po potrebi obrede spreminjati ali C °” t ® r l ^ atio
odstranjevati ali nove uvajati. V tem ga podpira družba
obredov,  katero je vpeljal papež Sikst V. leta 1588.

Za posamezne škofije so škofje varihi, ki dajejo po koledar*
cerkvenem koledarju posebno navodilo, po katerem se naj
vnanja služba božja v škofiji opravlja. officii divini.

V. Kolikera je vnanja služba božja v sv. katoliški

cerkvi ?

Apostoli in njihovi nasledniki so po naročilu Gospo¬
dovem: »Pojdite in učite vse narode« (Mat. 28, 19) ne¬
umorno oznanjevali božjo besedo. Kjerkoli so ustanovili
krščansko občino, tam so uredili tudi božjo službo in delili
sv. zakramente.

Veliko rimsko cesarstvo, v katerem so zvečinoma
delovali, je obsegalo izhodne in zahodne dežele in je za¬
jemalo v sebi dvoje poglavitne narode: izhodne in zahodne.

Izhodni se imenujejo sploh Grki po jeziku, katerega so
skoraj vsi omikani izmed njih umeli in govorili, zahodni
pa Latinci po jeziku, ali pa Rimljani po glavnem mestu
Rimu. Tem narodom so apostoli in njihovi nasledniki
uredili vnanjo službo božjo in sicer izhodnim z grškim

8

in zahodnim z latinskim  obredom. To velja seveda le
za poglavitne dele vnanje službe božje; v manj poglavitnih
so v izhodni in zahodni cerkvi po raznih škofijah mnogo-
Obrednik. vrstne razlike. Zato ima tudi skoraj vsaka škofija svoj
Rituale, poseben od papeža potrjen obrednik,  ki obsega nekatere
natančnejše, manj važne obredne določbe za zakramente
in zakramentale na primer za pogrebe, blagoslavljenja
vode i. t. d.

VI. V katerih jezikih se je opravljala služba božja
in se še opravlja?

Cerkveni jeziki so jeziki tistih narodov, v katere se
je sv. pismo najprej prestavilo in vernim bralo, in ti narodi
so na izhodu grški, sirski, koptiški, arabski, etijopski in
armenski, na zahodu pa latinski in staroslovenski. V vseh
teh jezikih se opravlja služba božja, vendar glavni liturgični
jezik je latinski.

Slovani so dobili svoj cerkveni jezik po sv. Cirilu in
Metodu. Papež Janez VIII. je dovolil leta 880. sv. Metodu,
da v staroslovenskem jeziku opravlja službo božjo.

Z dovoljenjem Inocencija IV. iz leta 1248. smejo rabiti
škofije, kjer seje ohranila glagoliška abeceda, torej tržaška,
koperska, krška, zaderška, spletska in sebeniška škofija
in poleg teh še osem frančiškanskih samostanov, staro¬
slovenski jezik z rimskim obredom. Le škofiji barski (Anti-
vari) je Leon XIII. leta 1886. s posebnim pismom dovolil, da
sme božjo službo obhajati v staroslovenskem jeziku in z
rimskim obredom, če tudi se tamkaj rabi nekaj premenjena
cirilica (Graždanska). Vsi drugi Slovani, ki rabijo cirilico,
obhajajo pa službo božjo v grškem obredu.

Da pa cerkev rabi v bogočastju mrtve jezike, to je,
take jezike, ki se med ljudstvom več ne govore, ima v
tem svoj razlog, ker se ti jeziki več ne spreminjajo, besede
svojega prvotnega pomena ne zgubljajo in se toraj ni bati,
da bi se molitve in izrazi za razne verske skrivnosti kedaj
v drugem pomenu tolmačile ali umele, kakor so bile zlo¬
žene. Iz tega razloga je cerkev na tridentinskem vesoljnem
cerkvenem zboru odklonila prošnjo nemškega cesarja in
francoskega kralja, da bi se v službo božjo vpeljal obče¬
valni jezik kot obredni.

Sicer pa je latinski jezik, ki se razlega skoraj povsod
po katoliški cerkvi, živi izraz edinosti sv. vere, ker govori
skupna mati z vsemi narodi v istem jeziku. V tem jeziku
občuje papež s škofi in narobe in na tem jeziku se spo¬
znavajo ljudje raznovrstnih narodov in krajev kot udje
ene cerkve, kot otroci ene matere. Pravzaprav pa je obredni
latinski jezik le za tistega, ki svete skrivnosti za ljudstvo

9

in mesto ljudstva opravlja; zakaj, kolikor je ljudem treba
vedeti o vnanji službi božji, se jim razlaga v pridigi in
krščanskem nauku, poleg tega pa še papež dovoli obredne
knjige v domačem jeziku, kjerkoli je potrebno.

Vnanja služba božja obsega sveta opravila. Zato je
treba svetih prostorov, kjer se bogoslužna opravila oprav¬
ljajo ; potrebne so svete reči, s katerih pomočjo se oprav¬
ljajo ; svete osebe, katere jih opravljajo in sveti časi, ob
katerih se vrše. — Liturgika, ki opisuje in razlaga vnanjo
službo božjo, mora toraj dosledno razpravljati v

I. delu o svetih prostorih;

II. » o bogoslužnih rečeh;

III. » o svetih opravilih in cerkvenih osebah;

IV. » o svetih časih.

VII. Razdelitev liturgike.

I. DEL.

O svetih prostorih.

Sveti prostori so torišča, katera odlo¬
čuje sveta katoliška cerkev s posvečevanjem
v službo božjo. Takšni prostori so cerkve, pokopališča
in križevi poti.

Cerkev. O katoliški cerkvi ali hiši božji.

Ecclesia.

§ i. O cerkvi sploh.

Ker je Bog povsod pričujoč, ga moremo na vsakem
kraju častiti in moliti. Ker pa vsak prostor ni pripraven
za mirno in pobožno češčenje božje, zato so postavljali
častivci božji daritvene altarje na prostem polju, kakor to
vidimo pri Abelu in Kajnu, še rajši pa na gorah, kakor
na primer Abraham na gori Moriji, kamor ga je Gospod
sam poklical.

Skozi 2000 let je bil altar jedini prostor vnanje
službe božje, še le na potovanju Izraelcev skozi puščavo
je napravil Mozes na božje povelje sveti šotor, prvo
svetišče.  Dokler je izvoljeno ljudstvo potovalo v obljub¬
ljeno deželo, je nosilo sveti šotor s seboj. Bog je zapo¬
vedal, da so se smele le v njem daritve opravljati. Ko so
pa Izraelci stalno posedli obljubljeno deželo, je postavil
njihov tretji kralj Salomon krasen tempelj na gori Moriji.
Gospodu je bilo to svetišče tako prijetno, da je rekel:
»Jaz sem posvetil to hišo, katero si postavil. Svoje ime
hočem tje postaviti na veke in moje oči in moje srce bodo
vedno tamkaj«. III. Kralj. 9, 3. Gospod je bil res v njem
navzoč v skrivnostnem oblaku. Ta tempelj je bil prva
zidana hiša božja, kjer se je služba božja vedno opravljala
pravemu Bogu in se je ljudstvo zbiralo, da skupno časti
pravega Boga.

Ko je babilonski kralj Nabuhodonozor ta tempel leta
588. porušil, sezidal je Zorobabel leta 516. drugega, ki pa

11

ni dosegal lepote Salamonovega. V ta tempelj je hodil
tudi Jezus molit, plačal je zanj tempeljski davek in izgnal
je iz njega prodajavce in menjavce z besedami: »Moja
hiša je hiša molitve!« Luk. 19, 46. Razdejal ga je Tit
leta 70. po Kristusu.

Ako pa so imeli Judje v stari zavezi, ki je le bila
predpodoba nove, posebno hišo božjo, koliko bolj bo toraj
terjal Bog v novem zakonu svoje svetišče, da prebiva
tamkaj ne samo v oblaku, ampak bistveno kot Bog in
človek v svetem Rešnjem Telesu, da se opravlja tamkaj
ne daritev živali, ampak nekrvava daritev Jezusa Kristusa
ter se vernim naklanjajo sadovi krvave daritve na križu.

Prva hiša božja  novega zakona je bila dvorana
na sijonski gori, kjer je služil Kristus prvo sv. mašo na
veliki četrtek in kjer so opravljali tudi apostoli z vernimi
svete skrivnosti.

Ko se je začela sveta vera širiti na vse strani, so
bile pač zasebne hiše odločene za službo božjo. (Ap. dj.
2, 46.) Ob času preganjanja so verni službo božjo obhajali
po skrivnih prostorih, po kleteh, gozdih, katakombah, to je,
podzemeljskih grobiščih, in še tamkaj so jih mnogokrat
zasačili neverniki.

Prvo cerkev v pravem pomenu  nam zgodo¬
vina omenja leta 222. pod cesarjem Aleksandrom Severom,
ki je bil kristjanom prijazen. Od tega časa naprej so
kristjani, kadar jih niso preganjali, stavili cerkve, katere pa
so neverniki ob času preganjanja oskrunili in rušili. Tako
nam zgodovina poroča, da je bilo za cesarja Diokleciana
samo v Carigradu 28 cerkva in v maloazijskem mestu
Nikomediji taka cerkev, da je bila čudež lepote. In vse
so porušili neverniki. Ko pa je sv. cerkev pod cesarjem
Konstantinom Velikim leta 313. zadobila prostost, ni bilo le
dovoljeno, da se stavijo cerkve, ampak cesar in njegova
mati sv. Helena sta jih stavila na lastne stroške. Kristjani
so gradili hiše božje z veliko požrtvovalnostjo, z dušev¬
nimi in telesnimi močmi, to je, z umetnostjo in z delom,
kakor to pričajo pohvalne pridige svetih škofov iz one
dobe. Od tistega časa naprej so cerkve neovrgljive priče
po vsem svetu se razširjajoče sv. vere, kakor tudi darež¬
ljive krščanske ljubezni in razvijajoče se krščanske umet
nosti.

§ 2. Kolikere cerkve razločujemo ?

Razločujemo sledeče cerkve: a)  nadškofijske ali
metropolitanske, b)  škofijske ali stolne in c)  župnijske.

Aleksander
Sever
(221- 245).

Dioklecian

(284—306).

Konstantin

Veliki

(306—337).

12

Nadškofij¬
ska cerkev.
Ecclesia me-
tropolitana.

Škofijska

cerkev.

Ecclesia

cathedralis.

Župnijska

cerkev.

Ecclesia

parochialis.

Podružnica.

Kapela.

Javna

kapela.

Oratorium

publicum.

Zasebna

kapela.

Oratorium

domesticum

(privatum).

Nadškofijska cerkev je tista, kjer ima nadškof
svoj sedež; imenuje se tudi metropolitanska, ker so take
cerkve zvečinoma v glavnih ali bivših glavnih mestih
(metropolis = materinsko ali glavno mesto).

Škofijska ali stolna cerkev  je tista, kjer ima
škof svojo stolico (sedež ali katedro) kot prvi učenik cele
škofije. Nadškofijske in škofijske cerkve imajo prednost
pred drugimi cerkvami.

Župnijska cerkev se imenuje tista, kjer je nastavljen
župnik kot duhovni pastir cele župnije.

Poleg teh glavnih cerkva še imamo podružnice
ali filialke in kapele.

Podružnice so cerkve, v katerih se oskrbuje služba
božja po duhovnikih župne ali materinske cerkve. Zato
se tamkaj ne sme služba božja obhajati, dokler se opravlja
v župni cerkvi.

Kapele imenujemo manjše cerkvene stavbe ali pa
samo dele cerkvenega poslopja, odločene za to, da se tam
opravlja javna služba božja, vendar ne župnijska, ali pa
samo zasebna pobožnost.

Kapele se dele v javne in domače ali zasebne.

Javne kapele  se postavijo z dovoljenjem škofovim in imajo
vrata s ceste, bodisi da stoje ob cesti, bodisi da se posestnik tistega
poslopja, v katerem je kapela, pismeno zaveže, da bo ob času božje
službe vhod odprt. Javnim kapelam se prištevajo kapele v škofovskih
hišah, po seminiščih, samostanih, bolniščnicah, sirotiščih, jetniščnicah
in odgojevališčih. Kdor je v takih kapelah pri nedeljski službi božji,
zadostuje cerkveni zapovedi.

Domače ali zasebne kapele  so v zasebnih hišah. Da se
tam sme maševati, dovoljuje le papež ali izredno za nekaj časa tudi
škof. Osebe, katerim se domača kapela dovoli, se v papeževem pismu
posebej imenujejo. V pričo tistih se sme maševati in le tiste in njih
sorodniki in družina zadostujejo cerkveni zapovedi. Ob velikih praz¬
nikih se ne sme tamkaj maševati in ob drugih dnevih je le ena sveta
maša dovoljena. Pravica do domače kapele preneha s smrtjo tistega,
na katerega ime je bila dana.

Poleg teh še imamo poljske kapelice,  ki so po¬
stavljene po vaseh, poljih, na križpotjih v spodbudo po¬
božnosti, kjer pa se ne sme maševati.

§ 3. Zunanjost cerkve.

Katoliške cerkve imajo podobo ladje ali križa, ker
se v njih oznanjuje tisti nauk, katerega je Jezus učil iz
Petrovega čolna in se opravlja ona daritev, katero je
Kristus daroval na križu.

Kristjani so od nekdaj stavili svoje cerkve ali na
vzvišenih krajih ali pa sredi  sel  in mest. — Na
vzvišenih krajih so jih stavili zato, ker je bilo običajno v
starem zakonu, da so se opravljale daritve po gorah,

13

tako je na primer daroval Noe na gori Ararat, Abraham
na gori Moriji, Elija na Karmelski gori, in ker je tempelj
stal na gori, posebno pa, ker je Kristus opravil nekrvavo
daritev na sijonski gori in na gori Kalvariji krvavo. Saj
so ravno vzvišeni kraji najbolj pripravni, da človek od¬
ločen od svetnega hrupa zbere svoje misli ter jih z željami
vred v tihi pobožnosti povzdiguje k nebesom.

Stavili so cerkve sredi sel in mest, da bi stanoval
Jezus kot dobri pastir sredi svojih ovčic, katere ga obisku¬
jejo in se vesele njegove pričujočnosti, on pa jih blago¬
slavlja in tolaži. Da pa svetni hrup ne bi motil svete
tišine, zato so obdajali cerkve z zidom in v tem ograjenem
prostoru pokopavali mrtve.

Obrnjene bi naj bile cerkve tako, da leži glavni
altar na izhodnji strani, ker nam je od te strani došlo
odrešenje in ker je po izročilu Zveličar na križu visel
obrnjen proti zahodu.

Ako se kakšni cerkvi bližamo, nas že od daleč po¬
zdravlja zvonik.  Ko so prišli pri cerkvi zvonovi v rabo,
so začeli staviti zvonike, kateri molijo kakor božji prst v
zrak opominjajoč nas: »Iščite to, kar je zgoraj, kjer je
Kristus v časti svojega Očeta!« Kol. 3, 1.

Zvonik nosi na svojem vrhu križ  v znamenje, da
ni v drugem odrešenja kakor v Kristusu križanem. Nad
križem se vrti tu in tam petelin,  kot spomin na besede
Zveličarjeve, katere je govoril Petru: »Cujte in molite, da
v skušnjavo ne padete« (Mark. 14, 38), ali zvezda,  ker
je Kristus luč sveta. Križ je zasajen v pozlačeno jabelko,
kar pomeni po križu odrešeni svet.

V zvoniku je ura,  ki kaže in glasno oznanjuje ure
in nam na srce polaga besede Jobove: Porabi modro
čas; kajti kakor ure »pretečejo tudi bežeča leta in greš po
poti, s katere se ne vrneš več.« Job 16, 23. Tam, kjer
vise zvonovi, so line,  da se glas prosto razlega črez
hribe in doline.

V cerkev vodi navadno več vhodov. Glavni  vhod,
ki je glavnemu altarju nasproti, pomeni Kristusa, ki sam
sebe imenuje vrata, skozi katera je edino možno priti k
Očetu. Jan. 10, 9. Stranski vhodi, ki so manjši od glav¬
nega, nas spominjajo Gospodovih besed: »Tesna so vrata
in ozka je pot, ki pelje v življenje.« Mat. 7, 14.

§ 4. Znotranjost cerkve.

Notranji cerkveni prostor se je prvotno delil v tri
glavne dele: 1. v prezbiterij  ali prostor za duhovščino,
2. ladjo  ali prostor za verne in 3. lopo  ali prostor za
spokornike; dandanes imamo le prezbiterij in ladjo.

Zvonik.

Turris.

14

Prezbiterij je nekoliko vzvišen prostor in ločen
od ladje z železnim omrežjem ali s kameneno ali z leseno
zagrajo.

Ladja.  Iz prezbiterija stopimo črez eno ali več
stopnjic v ladjo, to je, na tisti podolgovati prostor, kjer
naj verno ljudstvo prisostuje božji službi. Ta prostor dele
Srednja v  večjih cerkvah vrste stebrov po dolgosti v tri, pet, redko
ladja. v več oddelkov, katerih srednji se imenuje srednja ladja,
Stranska drugi pa stranske ladje. Na spodnjem koncu cerkve je
ladja. kor,  kjer so postavljene'orgije in se zbirajo pevci. V
Nadcerkev. nekaterih cerkvah se nahaja nad stranskima ladjama
Mostovž. mostovž  za vernike.

5. Cerkvena zidava.


Staro¬

krščanski

slog.

IK 4  -

B

o 6 6 o|

1 ' 0 :

Oder.

Ambon,

lectorium.

Lopa.

Atrium.

Hodnik.

Porticus.

Grob sv.
mučenikov.
Confessio.
Krypta.

V cerkveni zidavi razločujemo: I. starokrščanski ali
bazilični slog, 2. bizantinski, 3. romanski, 4. gotski, 5. rene-
sanški in 6. baroški slog.

1. Prvotna cerkvena zidava je rimska in se imenuje
starokrščanski ali bazilični slog.

Za vzorec, po katerem so uravnali prvi kristjani stavbo svojih
cerkva, so bile velike dvorane v večjih zasebnih hišah, kjer so
obhajali božjo službo. Imenovali so jih bazilike, ker so bile v istem
slogu zidane kakor rimske tržne hiše ali bazilike. Rimska bazilika
je bilo podolgovato, pravokotno poslopje, katero je imelo na enem
ali tudi na obeh koncih polukrožni prizidek. To zidavo so prvi
kristjani uporabili za cerkev in sicer takole: Glavnemu vhodu na¬
sproti, redno na izhodni strani bil je polukrožni prizidek (A), a p s i d a,
konha ali tribuna imenovan. Tamkaj je bil postavljen na vzvišenem
prostoru škofov sedež ali katedra  (1); na obeh straneh ob
zidu . (2) so bili sedeži za višjo duhovščino  (prezbiterij).
Pred apsido je stal altar  (3), in nad njim se je vzdigovala stre¬
šica ali baldahin,  sloneč na štirih stebrih (4). Ta celi prostor je
bil nekoliko vzvišen in je nosil ime svetišče (sanctuarium)
(B). Od drugih prostorov ga je ločila pregraja (5). Za svetiščem
je bil drug ograjen prostor s sedeži za nižjo duhovščino in pevce,
kor ali pevališče  imenovan (C). Ob vsaki strani kora je stal oder
ali pult (6), raz katerega se je bral list in evangelij. Od kora na¬
prej se je raztezala srednja ali glavna ladja (7), in ob njenih stra¬
neh stranski ladji (9), severna za ženske, južna za moške. Na obeh
straneh svetišča je še bil poseben prostor za osebe moškega in
ženskega spola (10), kakor pri nas stenski oratoriji. Pred vhodom v
cerkev je bila lopa (D), in sredi je stala velika posoda z vodo za
očiščenje rok (11). Ta lopa je imela tudi s stebri ločen ho dnik  (E),
kjer so stali spokorniki, ki niso smeli v cerkev. Zval se je »raj«,
ker so bile tamkaj navadno slike o prvem grehu v raju. Bazilike
niso imele stropa, ampak videli so se strešni stoli, ki so bili okusno
izdelani, ali pa je bilo podstrešje zaprto z lesenimi ploščicami. Ba¬
zilike so bile postavljene nad grobovi mučenikov. Pozneje so pod
svetiščem sezidali male kapele, kamor so polagali ostanke svetnikov
tako, da je altar ravno nad njimi stal. Imenovali so te kapelice
kripte.  Najlepša bazilika je cerkev sv. Pavla zunaj Rima. Bazilični
slog je bil na zahodu v rabi do leta 1000.

15

V izhodno-rimskem cesarstvu se je razvil orijental- Bizantinski
skim običajem in okolščinam primeren slog, ki se imenuje slog ‘
bizantinski.

Ta slog je osrednja stavba s kupolami, to je : okoli glavne
kupole se vrstč v redu vsi drugi prostori. Glavna kupola sloni na
štirih ali osmih slopih, ki so z lokom zvezani, in na mesto voglov
so vstavljeni obočni zaklinčki  tako, da stoji kupola na okrogli Obočni
podstavi. Na glavno kupolo se naslanjajo drugi prostori v polkupolah. zaklinček.
Osnovni  lik  cerkve je kvadraten  č v e t ero  k o tn  i k. Zu- Pendentif.
nanjost teh cerkva je brez olepšave, znotraj pa so z okraski pre¬
obložene. V tem slogu je najlepša cerkev sv. Sofije v Carigradu, Justinian
katero je dal cesar Justinian postaviti leta 530—537. (527—565).

Druga vrsta bizantinskega sloga ima za osnovni lik enako-
ročni grški križ.  Tukaj ima glavna kupola svoje središče nad
prekrižjem. Na štirih koncih križa je po ena kupola ali pa so podol¬
govati obloki. V tem slogu je znamenita cerkev sv. Marka v Benetkah
(976—1071). Ta način zidave je zvečinoma v rabi le v grški cerkvi.

3. Iz rimskega starokrščanskega sloga se je v sred- Romanski
njem veku na zahodu razvil romanski ali krožno-  slog.
obločni slog.

Glavni deli take stavbe so sledeči: 1. podolžna ladja; 2. po¬
prečna ladja; 3. prezbiterij, v starejših in večjih cerkvah s kripto;

4. eden ali več zvonikov, ki so s cerkvijo zvezani. Če ima cerkev
tri ladje, so razdeljene po dveh vrstah stebrov, ki so zvezani med Krožni
seboj s krožnimi obloki.  Srednja ladja je za polovico širja in a jj arkadni
višja od stranskih. Vse tri se stekajo v poprečno ladjo, ki ima isto obloki.
visokost in širokost kakor srednja. Na poprečno ladjo je kot zaključek
osrednje prizidan prezbiterij. Obloki pri svodih in oknih so polukrožni.

Strop je bil v začetku ploščnat, pozneje pa so ga začeli obokati s

križnim  svodom  Okna so majhna in zgoraj polukrožna in ob- Križni svod.

dana s poševnim zidom. Tako je izdolbina okna od zunaj in odznotraj

večja kakor okno samo, vsled česar more več luči v cerkev. Glavna

vrata so pravokotna, in nad njimi je polukrožni prostor, naddvernik;  Naddvernik.

stranice se poševno na zunaj večajo in so okrašene s stebriči. Nad Tympanon.

glavnim vhodom je navadno kolesno okno ali Katarinino

kolo.  Po zunanjosti so stavbe, ki so v tem slogu stavljene, brez Kolesno

posebne olepšave. Doba romanskega sloga traja od leta 1000 do 1250. okno.

Stavbarji so bili skoraj izključno duhovniki. Lepe stavbe v tem slogu

so n. pr. krška stolna cerkev na Koroškem, cerkev cistercijan cev v

Lilienfeldu, frančiškanska v Mariboru, spirska, monguntska in vorm-

ska cerkev na Nemškem in druge.

4. V drugi polovici 12. stoletja se je razvil na severnem Gotski slog.
Francoskem gotski slog.

Za njega je značilno: 1. da ima rtast ali zlomljen lok; 2. daje
celi svod vklenjen med pase in rebrovje, ki slone na stebrih in opor¬
nicah, vsled česar je zid med stebri lahko tenek in z visokimi okni Opornica,
predelan; 3. da se rabi le navpična smer. Cela stavba je izraz po¬
božnega, kvišku hrepenečega krščanskega duha. Ta slog so gojili
sve v tni stavbarji stavbarskih ceh, katere so imele svoje glavne sedeže Stavbarska
v Strasburgu, Kolinu, na Dunaju in v Bernu. Gotske cerkve imajo ceha.
ladje, ki jih obdaje in deli gosto stebrovje. Stebri so valjasti, in
navadno obdani s polstebri, na katere se opirajo pasi in rebra. Za
vsakim stebrom je na zunanjem zidu opornica. Okna so visoka in z
drobnimi sohami razdeljena v več oddelkov. Te sohe so zgoraj, kjer
se začne gotski oblok, spojene in nad njimi je nadoknjak z geo¬
metričnimi liki. Okna krase slikarije na steklo. Obdurni zid glavnih

16

Pridvižna

podoba

(Relief).-

Grba,

bročnica,

(Krabbe).

Križnica.

Koničasti

steber.

(Fiale.)

vrat se na zunaj razširja in je okrašen s sohami in kipi. Naddvernik
ima navadno pridvižno podobo.  Okna in vrata imajo slemenu
podobno pročelje, ki je ob straneh z grbami  in na vrhu s križ¬
nico  olepšano. Na obeh spodnjih koncih pročelja in nad upornicami
se vzdigujejo koničasti štirivoglati stebri.  Cerkvena streha
je strma, in iz strešnih žlebov teče voda po izlivnjakih, ki imajo
podobo raznih istinitih ali le domišljenih živali. Zvoniki so v spod¬
njem delu čvetero, potem navadno osmerovoglati in imajo piramidast
krov. Stene v takih cerkvah niso poslikane, temveč so okrašene s
kipi, nad katerimi se dvigajo baldahini. Mogočen vtis pa napravijo
na človeka slike na steklo v oknih, ki so večkrat vprav umetniške
vrednosti. Gotski slog je imel svojo slavno dobo od leta 1250 do 1500.
Imenitne stavbe v tem slogu so na Avstrijskem cerkev sv. Stefana
na Dunaju, sv. Vida v Pragi, in na Nemškem kolinska, štrasburška
in freiburška stolnica in druge.

Preporodni 5. Renesanški ali preporodni slog.

slog- Renesanca pomeni preporod ali oživljenje klasične (grške in

(Re- rimske) vede in umetnosti. Ko so 1. 1453. Turki s silo vzeli Carigrad,
naissance.) ; n  uničili izhodno rimsko cesarstvo, so se učenjaki preselili v Italijo
ter tamkaj nadaljevali preučevanje in podučevanje grških in rimskih
klasikov. Tedaj se je tudi vnelo navdušenje za rimsko in grško umet¬
nost ter se je razodevalo v stavbah preporodnega sloga.

Glavni znaki tega sloga so: 1. podolgovati svodi, 2. kupola, ki
sedi na valjastem podstavku (Tambour) in ima na vrhu majhen na-
Svetilnica. stavek z okni, ki se imenuje svetilnica.  3. Svod je bogato okrašen
Laterna, z malčevimi ali pridvižnimi okraski ali slikami. Okna so štirivoglata,
redkeje obla, zgoraj z okrajki, ki slone na vitkih stebrih ali pod¬
stavkih in nad okrajki je trivoglato ali ravno ali obločno sleme.
Okraski sestoje iz vencev ali cvetličnega vitja, ki se iz posodic vije,
iz obeliskov in domišljenih živali. Največja stavba v tem slogu je
cerkev sv. Petra v Rimu.

Baročni 6. Zadnja doba renesančnega sloga  je  baročni

slog. slog.

Označen je s širokim podolžnim svodom, ki je s slikami ali z
raznimi mavčnimi podobami in liki nakičen, dočim so stene prazne.
Prostor je močno razsvetljen in ima to prednost, da se od vseh strani
vidi na altar in pridižnico. Okraski so preobilni. Pročelje je veliko in
s kipi preveč zastavljeno. Vsaka cerkev ima manjšo ali večjo kupolo.
Stolpi so štirivoglati, z dolgo bokasto streho. Ta slog so gojili po¬
sebno jezuiti.

Necerkven slog je »Rokoko slog«,  kateri se je za Ludo-
LudovikXIV vika XIV. na Francoskem razvil. Ta slog je zgolj ornamentičen ter
(1643—1715). je označen po likih, ki so polžinam in školjkam podobni, po zavitinah
in sploh krivih črtah.

§ 6. Notranja oprava cerkve.

Altare. Najvažnejši in bistveni del cerkve je altar.  Prvi

altar nekrvave daritve novega zakona je bila miza zadnje
večerje, medtem ko je bil altar krvave daritve sv. križ.

Altarji prvih kristjanov so bili lesene, štirivoglate mize.
V katakombah, kjer so se posebno ob času preganjanja
kristjani zbirali, so iz kamena izklesavali grobove, kamor
so polagali mučeniška trupla in jih zakrivali s kamenimi
ploščami. Krog grobov, posebno imenitnih mučenikov, so

17

napravljali večjo izdolbino, da so dobili prostor za moleče
vernike, in na obletnico mučenikove smrti so darovali na
njegovem grobu daritev sv. maše. Ob drugih dneh pa so
obhajali sv. mašo na mizi, postavljeni pred škofovim se¬
dežem.

V prvih krščanskih časih so stavili cerkve nad gro¬
bovi sv. mučenikov; pozneje pa so prenesli sv. muče-
niške ostanke v novo postavljene cerkve in jih tako po¬
kopali, da se je vzdigoval altar nad mučeniškim grobom.
Cerkev strogo zapoveduje, da se v vsakem altarju, na
katerem se opravlja daritev sv. maše, nahajajo sv. mučeniški
ostanki.

Altarji so dvojni, nepremakljivi in premak¬
ljivi.

Nepremakljivi morajo imeti podstav, ki je cel iz ka¬
mena ali opeke močno zidan, in na ta podstav je pri¬
zidana altarska miza, to je, plošča, kije izklesana iz jednega
kamena. V podstavku ali pa v sredini mize je napravljena
štirivoglata jamica, kamor škof vzida sv. ostanke. Ta
jamica s sv. ostanki se imenuje grob.

Premakljivi  altarji pa so štirivoglate kamene
plošče, ki morajo biti tako velike, da ima na vsaki kelih
s hostijo dovolj prostora. Take altarje posveti tudi škof.
Tudi te plošče imajo v sredini jamico, kamor škof vzida
sv. ostanke. Taka plošča leži na kamenih in lesenih
altarjih v cerkvah, ki niso od škofa posvečene; rabijo jo
tudi misijonarji in vojaški duhovni, ko jim je treba na
raznih krajih maševati.

Altarska miza mora biti pokrita s tremi platne¬
nimi prti.  Spodnji je navadno z voskom prevlečen,
drugi iz debelega platna in tretji je iz tankega platna;
vsi trije se blagoslovijo. Dejanski pomen teh prtov je v tem,
da popijejo presv. Rešnjo krv, če bi se po povzdigovanju
kelih prevrgel; v višjem smislu pa pomenijo one prte, v
katere sta Niko dem in Jožef arimatejski zavila Jezusovo
telo. V prvih časih krščanstva je bil v cerkvi le en altar,
kjer se je darovala na dan le ena sv. maša, pri kateri so
navzoči pristopili k sv. obhajilu. V začetku petega stoletja
so začeli postavljati več altarjev v cerkev.

Da se na altarju sme maševati, je treba I. sv. ostan¬
kov, 2. voščenih sveč in 3. razpela.

Nepremak
ljivi altar.
Altare
fixum.

Grob.

Sepulchrum.

Premakljivi

oltar.

Portatile.

Na glavnih altarjih mora stati šest svečnikov; ako
pa tamkaj škof mašuje, sedem. Pri peti sv. maši naj gorijo
štiri sveče, pri tihi pa le dve. Pri slovesnih sv. mašah se
sme število sveč pomnožiti.

Sveče morajo biti voščene.  Take so namreč najbolj Sveča,
pripravna podoba Kristusova, in sicer pomeni vosek nje- Candela.

2

18

govo čisto telo, stenj njegovo dušo in plamen pa njegovo
božjo naravo.

Luč pri sv. maši nas spominja na prve čase krščan¬
stva, ko so morali verniki obhajati božjo službo po noči in
v temnih podzemeljskih prostorih; to je zgodovinski pomen.

V višjem smislu pa pomeni luč 1. Jezusa,  ki se imenuje
»luč sveta« (Jan. 8, 12); 2. a p o s t o 1 e, ki so nauk sv. vere
oznanjevali (Mat. 5, 16); 3. gorečo pobožnost  srca;
4. dobra dela  (Mat. 5,16); 5. sv. n e b e s a, kakor želi
cerkev rajnim, da bi jim svetila večna luč.

Razpelo. Na altarju mora biti tudi sv. razpelo, ker se na njem

Crucifixum. ne k r vavo ponavlja Jezusova daritev na križu. Postavljeno
mora biti razpelo tako, da ga vidita duhovnik in ljudstvo.

Ce se v cerkvi shranjuje sv. Rešnje Telo, se nahaja
na altarju tudi tabernakelj,  to je, omarica, v katero se
postavijo posode s sv. Rešnjim Telesom.

Predpodoba tabernaklja je skrinja zaveze v starem zakonu.

V starih časih je bilo sv. Rešnje Telo shranjeno v posodi podobni golobu,
ki je visela nad altarjem; od dvanajstega stoletja naprej pa v varni
omarici na evangelijski strani, ki je bila pritrjena ali vzidana. Od
štirinajstega do šestnajstega stoletja so rabili na nekaterih krajih na
stebrih stoječe, navadno gotično izdelane tabernaklje, zvane zakra-

Zakramen- mentne hišice.  Tridentinski cerkveni zbor (1545 - 1563) pa je za-
tne hišice, povedal, da se morajo tabernaklji postavljati na altar in močno nanj
pritrditi.

Tabernakelj sme biti napravljen iz lesa, kovine ali
kamena in znotraj naj bo z belo svilo prevlečen
ali močno pozlačen.  V tabernaklju se smejo hraniti
le posode s sv. Rešnjim Telesom, na njem pa ne sme stati
nobena reč. Pač pa sta naj ob straneh klečeča angela,
obrnjena z obrazi k Najsvetejšemu. Ta običaj je vzet iz
stare zaveze. Bog je namreč zapovedal Mozesu, napraviti
dva keruba, stoječa ob straneh škrinje zaveze, ki sta
bila obrnjena z licem k njej in sta jo pokrivala s perut¬
nico (Eksod. 26, 20; 37,9), kar pomeni vedno češčenje božje.

Pred altarjem, na katerem je sv. Rešnje Telo, mora
vedno goreti luč, ki pomeni vedno pričujočnost Kristusovo;
Večna luč. zato se imenuje v e č n a luč.  Saj je tudi v stari zavezi »Naj-
svetejše« razsvetljeval svetel oblak in v »Svetem« so gorele
svetilke na sedmeroročnem svečniku v znamenje božje pri-
čujočnosti.

Na glavnih altarjih, in tuintam tudi na stranskih, se
nahajajo v steklenih omaricah ali posodicah še posebej
ostanki svetnikov.

Nad vsakim altarjem je p o d o b a ali k i p, ki pred¬
stavlja kakšno versko skrivnost ali katero božjo osebo,
Mater božjo, angela, svetnika ali svetnico, ki jim je altar
posvečen. Nad glavnim altarjem je podoba cerkvenega
patrona,  pri župnih cerkvah pa variha cele župnije.

19

Svete podobe se v cerkev postavljajo, da nas spominjajo
verskih skrivnosti in nam predočujejo vzglede pobožnega
življenja. Mi pa te podobe slobodno častimo, ker čast,
katero jim skazujemo, ni namenjena samo podobi, ampak
v prvi vrsti temu, kar podoba predstavlja. Cerkvene po¬
dobe morajo biti blagoslovljene.

K altarju še spadajo blazinice ali pa podsta¬
ve  c za mašno knjigo in kanonske  tablice z molitvami.
Na listovi strani ob steni stoji miza s svečnikoma in križem
na sredi, da se tja devajo za sv. mašo potrebne reči. V
škofovskih cerkvah je na evangeljski strani škofovski
sedež  z baldahinom, v župnih cerkvah pa so na listovi
strani postavljeni sedeži za duhovščino.

Za olepšavo altarjev se rabijo cvetlice, bodisi naravne
ali napravljene, ki pomenjajo krščanske Čednosti; tako
na primer pomeni vijolica ponižnost, ščipek ljubezen, lilija
čistost i. t. d. Na koncu prezbiterija je zagraja,  na ka¬
tero je obešen bel prt,  če se pri glavnem altarju deli
sv. obhajilo. Ta prt razprostre namreč vsak obhajanec
pred se, da bi na njem obležala sv. hostija, če bi po na¬
ključju odpadla duhovniku ali obhajancu.

Pridižnica.  V začetku krščanstva so bili škofje jedini
razlagatelji sv. evangelija in so podučevali ljudstvo s svo¬
jega sedeža (cathedra, učilna stolica). Pozneje So postavljali
ob ograji v prezbiteriju premično pridižnico. Od trinajstega
stoletja naprej se nahaja pridižnica ob steni ali stebru
sprednjega dela ladje in sicer navadno na evangelijski
strani. Da bi se spoštovanje do božje besede tudi po zunanje
izražalo, izdelovale so se pridižnice z veliko umetnostjo.
Nad pridižnico je streha,  da se glas ne razleti, in na to
streho je od spodaj pritrjena podoba goloba  kot znak
sv. Duha, kateri sveto cerkev vodi in po njej uči; zato se
mu pred pridigo duhovnik in ljudstvo v molitvi priporočata.
Na pridižnici je navadno tudi razpelo  v znamenje, da se
s tega mesta mora oznanjevati Kristus križani.

Krstni kamenje  posoda, v kateri se hrani krstna
voda. Ta posoda je iz kamena ali kovine, sploh iz tvarine,
v kateri se voda ne izkvari. Da se voda ne onesnaži, mora
biti posoda dobro zakrita. Podoba krstnega kamena bodi
imenitnosti sv. zakramenta primerna. Na vrhu se navadno
vidi kip Jezusovega krsta. Tudi na krstnih kamenih je
krščanska umetnost kaj rada pokazala češčenje do tega
sv. zakramenta. Krstni kamen stoji zvečinoma v kakem
zatišču cerkve, da se more tudi med božjo službo krščevati.

V prvih časih so slovesni sv. krst delili samo škofje, zato je
bil krstni kamen samo v škofijskih cerkvah. Pozneje so ga stavili le
v iinenitnejših župnijskih cerkvah, dandanes pa ga ima vsaka župnijska
Ker so v prvih časih zdravim delili sv. krst s potapljanjem,

a*

Kat. 372-381.

Škofovski
sedež.
Cathedra;
faldistorium.

Ograja.

Cancelli.

Krstni

kamen.

Baptiste-

rium.

cerkev.

20

Cerkvena

zastava.

Prapor.

Sacrarium.

Kat. 123.

so postavljali h glavnim cerkvam krasno opravljene krstne kapele; tako
na primer še danes slovi krstna kapela sv. Janeza v Lateranu ali pa
pri stolnici v Florenciji. Krstni kamen nas spominja krstne obljube.

Spovednice  so za spovedovanje odločeni prostori.
Med spovednikom in spovedencem je mreža, da sta ločena
drug od drugega in se vendar razumejo besede. V žagradu
je spovednica za gluhe.

Zastave.  Cerkvene zastave sestoje iz ročaja, ki
ima na zgornjem koncu križ ali pa sladko ime, obdano z
žarki. Pod tem okraskom visi poprečna palica z zastavno
ruho, na kateri je kakšna sveta podoba z napisom. Na¬
pravljajo se zastave v vseh cerkvenih barvah, izvzemši črno.

V cerkvi se tudi rabijo prapori,  to so zastave, pri katerih
je ruha pritrjena na ročaj (praporišče). Take prapore imajo samo
posebne družbe in zavodi. Zastave so v cerkvi v rabi že iz časa
Konstantina Velikega, ki je bil pred bitko z Maksencijem po prikazni
opomnjen, naj napravi zastavo v podobi križa in bo zmagal. To se
je tudi zgodilo. Cerkvena zastava spominja toraj na boj, katerega
ima kristjan biti na svetu; obenem pa je tudi znamenje zmage in
večnega veselja. Zato se vstali Zveličar upodablja z zastavo v roki.

Kropilnik  je kamena posoda za blagoslovljeno
vodo, stoječa na stebriču ali vzidana v steno blizu vrat,
da se verniki grede v cerkev ali iz cerkve pokropijo.

Do devetega stoletja je v predvoru cerkve stala velika posoda, da
so si verniki, prednjo so stopili v cerkev, roke umili v opomin, naj bi
bili čistega srca. Že v starem zakonu je bilo zapovedano, da so se
morali duhovni umiti, preden so stopili v svetišče, in to je bil znak
očiščenja grehov. (2. Moz. 40, 29.) Katoličani se pokropijo grede v
cerkev in iz cerkve z blagoslovljeno vodo proseč Boga, naj bi jih
očistil grehov ter jim dal moč vedno in povsod živeti neomadeževano.

Darilnica  je omarica, v katero devajo verni darove za cer¬
kvene potrebe. Tudi v starem zakonu nahajamo v templju skrinjico
za tempeljske potrebe. Mark. 12, 41.

Križev pot.  (Glej § 90.)

Apostolski križi.  (Glej § 79.)

Vsaka župna cerkev ima tudi podzemeljsko, veliki
posodi podobno votlino,  kamor se spravi neporab¬
ljena blagoslovljena voda, sol in drugo.

7. Kako nam predočuje krščanska umetnost v slikah
in kipih verske skrivnosti, angele in svetnike?

Prve sledove krščanskih slik in kipov nahajamo v katakombah,
in sicer predstavljajo deloma predpodobe  Kristusove in njegove
sv. cerkve, ki so vzete iz starega zakona, deloma podobe in znake
verskih resnic v novi zavezi, na primer dobrega pastirja, angelovo ozna-
nenje, tri modre in druge, deloma podobe Matere božje in prvih muče¬
nikov. Ko je sv. cerkvi v rimski državi zasvetila prostost, je krščanska
umetnost porabila vse svoje moči v slavo Boga in svetnikov.

Presv. Trojica  se tako-le upodablja: Oče je starček, kakor
ga je gledal sv. Janez v skrivnem razodetju. Nad glavo ima trikotni

21

sij, znak trojedinega Boga. V roki drži žezlo in pred seboj ali pa
v drugi roki ima svetovno kroglo, ker ves po svoji vsemogočnosti
ustvarjeni svet vlada in ohranjuje. Bog Sin ima križ v roki ter stoji
ali sedi na Očetovi desnici, Bog sv. Duh pa v golobji podobi plava
nad Očetom in Sinom.

Jezus Kristus  se predstavlja po različnih dobah življenja
kot dete, kot deček v templju, kot trpeči in vstali Zveličar; dalje se
nam kaže kot učenik z apostoli, kot ljubitelj otrok in dober pastir.
V poveličanju se nam predočuje kot kralj svetnikov, obdan od an¬
gelov in svetnikov, ali kot sodnik. Predstavlja se tudi kot jagnje
božje, ležeče na knjigi s sedmerimi pečati. Ta knjiga pomeni božje
skrivnosti, katere je razodel Jezus. (Skr. r. 5, 8.)

Devica Marija  se upodablja: 1. kot mati z detetom v na¬
ročji (že v katakombah); 2. kot brezmadežno spočeta, deloma po
prikazni, katero je videl sv. Janez v skrivnem razodetju (1, 2), z
dvanajsterimi zvezdami okrog glave, stoječa na zemeljski krogli in z
eno nogo na glavi kače, ki se ovija okoli krogle, in pred nogama
polumesec, deloma kot lurška Mati božja v beli obleki z modrim
pasom in z rožnim vencem v sklenjenih rokah, na nogah rdeči ščipek,
kakor se je leta 1858. prikazala Bernardiki; 3. kot kraljica sv. rožnega
venca, obdana s petnajstimi skrivnostmi; 4. kot kraljica nebeška,
kronana od presv. Trojice; 5. kot Mati sedem žalosti z v srce zabode¬
nim mečem,kakor je prerokoval stari Simeon. (Luk. 2, 35.)

Sveta družina  obsega vse tri sv. osebe: Marijo, sv. Jožefa,
in sredi med njima je sv. otrok Jezus. Včasih je zraven tudi sv. Janez
Krstnik kot otrok, oblečen v spokorno obleko in v roki držeč križ,
na katerem so besede: »Ecce agnus Dei«. (Glej, jagnje božje.)

Angeli  se predočujejo kot mladeniči s perutmi ali pa samo
kot glava s perutmi, kar pomeni, da so duhovi, ki imajo um in voljo
ter so pripravljeni vsak čas izpolniti božja povelja. V posameznem
se upodablja sv. Mihael v oklopih z mečem v roki, stoječ na peklen¬
skem zmaju, katerega je premagal, in noseč na ščitu napis: »Quis
ut Deus« (Kdo je kakor Bog). Gabriel je mladenič z limbarjem,
Rafael pa s popotno palico in z ribo v roki (zgodovina Tobijeva).
Angel varih se predstavlja, ko vodi otroka za roko ali ga varuje
pred prepadom ali pred zalezujočo kačo; to pomeni, da nas angeli
varihi varujejo pred dušnimi in telesnimi nevarnostmi.

Sv. Jožef  se upodablja z božjim detetom v naročji in z lilijo
v roki ali pa kot tesar pri delu, kjer mu Jezus pomaga.

Apostoli  se nam predočujejo z znamenji svojega muče-
ništva. Sv. Peter s ključi, ki pomenijo njegovo najvišjo oblast, in z
narobe obrnjenim križem, ker je bil s k zemlji obrnjeno glavo križan,
in s petelinom, v spomin na svoj greh in pokoro. Sv. Pavel s knjigo
in mečem. Sv. Andrej s poševnim križem. Sv. Simon z žago. Sv. Tomaž
s sulico. Sv. Jernej z nožem. Sv. Janez s kelihom, iz katerega se vije
kača. Malikovavec Aristodem je obljubil, da postane kristjan, če apostol
z zastrupljenim vinom napolnjen kozarec izpije ter mu ne bo škodo¬
valo. Sv. Janez napravi križ črez kozarec in vino mu res ni škodovalo.

Evangelisti  so označeni po začetku svojih evangelijev.
Sv. Matevž začne svoj evangelij s Kristusovim rodovnikom ter ima
poleg sebe znak človeka. Sv. Marko ima leva, ker začne svoj evangelij
z Janezom Krstnikom, ki ga prerok Izaija imenuje »glas vpijočega
v puščavi«, v puščavi pa je lev oblastnik. Sv. Luka pripoveduje v
začetku svojega evangelija o daritvi Caharijevi. Ker je bila goveda
najimenitnejša daritvena žival, zato ima on kot znak govedo. Sv. Janez
dokazuje v svojem evangeliju zoper krivoverce, da je Jezus pravi
Bog in človek in ker se že v začetku povzdigne v neskončno viso-
čino skrivnosti božje narave, ima orla kot svoj znak. Mnogokrat se

2'2

ta znamenja sama nahajajo in takrat imajo poleg sebe perutnice in
knjigo, da jih spoznamo kot znake sv. evangelistov.

Sv. mučeniki  imajo 1. palmove veje v roki v znamenje
zmage črez svet in 2. orodje, s katerim so bili mučeni, na primer meč,
križ, puščico in drugo.

Sv. spoznovavci,  to so tisti, ki so s čednostnim življenjem
zaslužili čast, da so bili proglašeni svetnikom, imajo pri sebi znamenja
svojega stanu ali znak tistih čednosti, po katerih so se izredno od¬
likovali. Papeži imajo papeško krono ali tiaro, škofje mitro in pastirsko
palico, cerkveni učeniki knjigo in tako dalje.

Spokorniki  imajo križ, mrtvaško glavo in bič, sv. device
pa lilijo kot znamenje nedolžnosti.

Pri svetih podobah, posebno če so slikane, se rabi sveti sij
Sveti oblak, ali ž ar, ki pomeni božanstvenost ali svetost, in sicer kot oblak, ki
Aureola. obdaja celo osebo, ali pa le kot sij, ki obdaja glavo svete osebe.
Sveti sij. Oblak, ki obdaja celo osebo, se nahaja le pri treh božjih osebah in
Nimbus. pri Mariji. Ako pa je pri božjih osebah sij samo okoli glave, se v
njem navadno blesti križ.


II. DEL.

O bogoslužnih rečeh.

Bogoslužne reči so tiste reči, katere cerkev rabi pri
svetih opravilih, ter jih v ta namen navadno tudi blago¬
slavlja ali posvečuje.

K tem rečem pripadajo:

1. cerkvena oblačila,

2. cerkvene posode,

3. cerkvene knjige.

I. Cerkvena oblačila.

§ 8. O cerkvenih oblačilih sploh.

Cerkvena oblačila  so tista, katera nosi du¬
hovnik, ko opravlja božjo službo.  Že v stari
zavezi je Bog zapovedal, da morajo duhovniki in leviti
služiti pred altarjem v to odločenih svetih oblačilih. Tudi
v novi zavezi je cerkev že v prvih časih rabila posebna
oblačila, ki pa so se od vsakdanjih razločevala le bolj po

imenitnem blagu. Lajiška obleka se je po šegi spreminjala,
cerkev pa je ohranila prvotno obliko, in tako je razloček
med vsakdanjo obleko in med cerkveno postajal vedno
večji. Rabijo pa se pri bogoslužju posebna oblačila iz
naslednjih vzrokov: a)  iz spoštovanja do svetih skrivnosti,
ki se v cerkvi vrše; b)  v znamenje, da je duhovnik na¬
mestnik Kristusov in c)  v opomin duhovniku, da ga mo¬
rajo dičiti čednosti, ki so prevzvišeni službi primerne in
potrebne.

Duhovščini sploh lastna oblačila (pri službi božji in
zunaj nje) so:

1. Talar.  To je oblačilo, ki sega od vrata do gležnjev
in je pri svetni duhovščini črne barve, pri redovnikih pa
barve in oblike, kakor zapovedujejo redovniška pravila.

Škofje nosijo vijoličen, kardinali škrlaten in papež bel talar.

2. Ovratnica  ali kolar.

3. Mašna kapa  ali biret. Biret ima tri ali štiri
kvišku moleče robe; trije pomenijo presveto Trojico, štirje
sveti križ. Škofje še imajo na temenu majhno čepico, ki se
imenuje »Solideo«, to je, »samemu Bogu«, ker jo samo
pred sv. Rešnjim Telesom odložijo.

§ g.  Mašna oblačila.

Oblačila, ki jih nosi duhovnik, ko opravlja daritev
sv. maše, so: 1. naramnica, 2. alba, 3. pas, 4. naročnica,

5. štola, 6. mašni plašč.

1. Naramnica  je štirivoglat prtič iz belega platna, Naramnica,
s katerim si mašnik ovije vrat, rame in pleča. Redovniki, Humerale,
ki imajo pri svojem oblačilu kapuco, potegnejo tisto črez amlctus -
glavo, jo ovijejo z naramnico in jo potem spustijo zopet

na rame. Naramnica pomeni, kakor za njo odločena mo¬
litev izražuje, čelado zveličanja, to je, zaupanje v božjo
pomoč; z ozirom na trpljenje Kristusovo pa pomeni ruho,
s katero so zakrivali obraz Gospodov.

2.  Alba  je dolga, platnena srajca z zobci, ki sega Alba vestis.
do gležnjev in pomeni dušno čistost ter spominja oblačila,

s katerim je Herod Jezusa zasramoval.

3. Pas je motvoz ali tudi trak z dvema čopoma, da Pas.

si ž njim duhovnik podpaše albo. Barve je bele ali pa Cingulum.
vsakdanje mašne barve. Pomeni sveto čistost in glede na
Kristusovo trpljenje tiste vezi, s katerimi je bil Jezus
zvezan.

4.  Naročnica  je bila nekdaj platnen robec na levi Naročnica,
roki, da si je ž njim duhovnik brisal pot ali solze. Sedaj Manipulus.
je iz tiste robe kakor mašno oblačilo. Pomeni gorečnost v

24

Štola.

Stola.

Mašni plašč.
Casula.

Roket.

Super-

pelliceum

Pluviale.

Dalmatica.

Tnnicella.

Komod

( 180 - 192 ).

apostolskem delovanju in obenem nas spominja one rute,
katero je Veronika podala Zveličarju, da si je obrisal
obraz.

V prejšnjih časih si je duhovnik to oblačilo nataknil po dokon¬
čani očitni izpovedi, kar pa se sedaj zgodi le pri škofovskih in slo¬
vesnih mašah tistih duhovnikov, ki smejo nositi škofovska mašna
oblačila; izvzete so v tem oziru le črne svete maše.

5. Stola  je širokemu traku podobno oblačilo, ki se
dene okoli vratu navskriž črez prša in ima v sredini in
na vsakem koncu znak sv. križa. Pomeni tisto pravičnost,
ki smo jo po Kristusu zopet dobili in je hkrati znamenje
mašniške oblasti;  zato mora rnašnik pri vseh litur¬
gičnih dejanjih nositi štolo.

Štolo smejo nositi tisti, ki so že red dijakonata sprejeli, in
sicer jo nosijo dijakoni črez levo ramo tako, da se na desnem kolku
križa, duhovniki tako, da se na prsih križa, škof pa črez prša vi¬
sečo. Papež nosi štolo vedno, če ima oblečen roket, škof jo nosi v
svoji škofiji pri vseh cerkvenih opravilih, duhovnik pa le pri tistih
svetih opravilih, katera izvršuje vsled mašniške oblasti. Ker je štola
znamenje duhovne oblasti in sodnosti, ne sme mašnik vpričo škofa
štole nositi, preden mu je škof ne dovoli, oziroma položi okoli vratu.

6. Mašni plašč.  Mašni plašč je bil nekdaj široko,
dolgo oblačilo brez rokavov, ki je ogrinjalo celega du¬
hovnika. Če je moral pri svetem opravilu rabiti roke,
morala sta dijakon in subdijakon oblačilo vzdigniti; odtod
je še dandanes navada, da strežniki pri povzdigovanju
vzdignejo mašni plašč. Da bi imel mašnik proste roke,
so začeli v desetem stoletju plašč ob straneh izrezavati,
in v sedemnajstem stoletju je dobil sedanjo obliko. Po¬
meni stanovske dolžnosti, katere mora duhovnik spolnjevati
z veseljem in iz ljubezni do Boga.

Poleg teh mašnih oblačil se še rabijo pri slovesni
sveti maši in pri drugih cerkvenih slovesnostih sledeča
oblačila:

1. Kratka srajca ali roket,  ki je prikrajšana alba
z rokavi, in sicer s širokimi za mašnike, z ozkimi za škofe.

2. Pluvial ali dežni,  tudi večerni plašč,  je
širok plašč brez rokavov, ki pokriva celo telo, spredaj je
odprt in se z zaponko zapne.

Nekdaj je bilo to oblačilo za dež, zato je imelo tudi kapuco.
Duhovniki so si ogrnili tak plašč črez druga cerkvena oblačila, kedar
so šli na spoved ali pa s procesijo. Pozneje je prišlo to oblačilo po¬
polnoma v cerkveno rabo, in namesto kapuce se je privesil majhen
plašček s čopkom. Rabi se tak plašč pri slovesnih večernicah, pro¬
cesijah in pri sv. opravilu za mrtve. Pri slovesnih škofovskih mašah ga
nosi arhidijakon, škof pa, ko deli sveto birmo in izvršuje slovesna
posvečevanja.

3. Dal matika in tunicela  za dijakona in pod-
dijakona.

To oblačilo ima svoje ime od nekdanje noše v Dalmaciji, ki
jo je uvedel cesar Komod v Rimu in je prišla polagoma tudi v

25

cerkveno rabo. Široki rokavi pomenjajo službo dijakonov, ki morajo
z radostnim srcem skrbeti za uboge. Dalmatiko in njej podobno
tuniko nosita dijakon in subdijakon, ko pri slovesni sv. maši škofu
ali mašniku strežeta. Tupatam imenujejo to oblačilo tudi levitno,
ker dijakon in poddijakon zavzemata službo levitov v stari zavezi.

4.  Poramno ogrinjalo je tisto ogrinjalo, s ka¬
terim drži duhovnik posodo s sv. Rešnjim Telesom, ko
deli slovesno blagoslov. Biti mora bele barve.

5. Nebo ali baldahin  je bila dragocena streha
nad altarjem, kjer je bilo shranjeno sv. Rešnje Telo. Tekom
časa je prišlo v rabo pri procesijah s sv. Rešnjim Telesom.
Nebo je štirivoglata ravna streha na štirih drogih, ki ima
na stropu podobo sv. Rešnjega Telesa, navadno monštranco
s keruboma ob strani. Raz streho vise na vseh štirih
straneh lepe proge iz dragega blaga z zlatimi zarobi ali
prami. Na nekaterih krajih, posebno na jugu, se rabi malo
nebo, ko duhovnik nese sveto popotnico.

§ io. Škofovska oblačila in znamenja škofovske časti.

Ker združuje škof v sebi vsa duhovna posvečenja,
zato nosi pri sv. maši oblačila vseh duhovnih redov,
namreč kratko srajco, humeral, albo, pas, manipel, štolo,
dalmatiko zjedinjeno s tunicelo, in mašni plašč.

Izven teh oblačil še ima sledeča znamenja škofovske

časti:

1. Posebne črevlje ali sandale,  ki so iz
svile, z vezenino olepšani in pomenijo, da mora biti škof
neutrudljiv oznanjevavec sv. evangelija. Efež. 6, 15.

2. Naprsni križ  je iz plemenite kovine napravljen
križec, v katerem so shranjeni navadno sveti ostanki;
nosijo ga na verižici kardinali, škofje in opati. Predpodob-
ljen je ta križ v zlatem obroču, ki ga je nosil veliki du¬
hovnik stare zaveze okoli čela in pomeni čast visokega
duhovništva v novi zavezi. Kadar se dene krog vrata ali
pa odloži, se poljubi v spomin, da je treba Kristusa kri¬
žanega vedno pred očmi imeti in srčno oznanjevati.

3. Rokavice,  katere škof obleče pri slovesni sv. maši,
pomenijo čisti namen pri opravljanju dobrih del.

4. Škofovska kapa  je pokrivalo, katero nosi
škof pri slovesnih opravilih, in pomeni učeniško službo.
Dva kvišku moleča konca sta znamenje stare in nove
zaveze, ki jo mora škof kot najvišji učenik dobro poznati.
Papež nosi trojno krono ali tiaro,  pa le o posebnih
slovesnostih.

5. Pastirska ali škofovska palica  je iz boljše
kovine in umetno izdelana palica, na spodnjem koncu
ostna, na zgornjem koncu pa zakrivljena v znamenje vla-

Poramno
ogrinjalo.
Velum hu-
merale seu
oblongum.

Nebo.

Umbella.

Sandalia.

Naprsni

križ.

Pectorale.

Rokavice.

Chirotecae.

Škofovska

kapa.

Mitra.

Infula.

Tiara.

Škofovska

palica.

Pastorale.

26

Poramno

ogrinjalo.

Mappa

serica

oblonga.

Prstan.

Annulus.

Ribičev

prstan.

Annulus

piscatoris.

Krilnik.

Gremiale.

Palium.

Bela barva.
Color albus
(c. a.).

darske in sodnijske oblasti črez duhovščino in verne. Med
opravilom drže škofovsko kapo in palico strežniki, ogrnjeni
s poramnim ogrinjalom.  Papež ima namesto zakriv¬
ljene palice križ s tremi prečniki v znamenje trojne naj¬
višje službe, namreč učeniške, duhovniške in kraljevske.

6. Prstan,  kateri se natakne pri škofovem posve¬
čenju novoposvečencu na desno roko, je znamenje tesne
zveze s cerkvijo, za katero mora biti vsak čas pripravljen,
svojo kri preliti. Prstan mora biti iz zlata z dragim kame-
nom, ki ne sme imeti ne napisa in ne podobe. Pri slo¬
vesnem opravilu si ga še le takrat natakne, ko ima mitro
na glavi, in ga nosi nad rokovicami. Kadar se ima škofu
roka poljubiti, poljubi se prstan.

Papež ima ribičev prstan,  ki se tako imenuje,
ker nosi v kamen vrezano ime papeževo in Petra sedečega
v čolnu, kako nastavlja mrežo.

7. Krilnik  se imenuje tista svilnata ruha, katero
ima škof, če pri slovesnem opravilu sedi, črez krilo raz¬
prostrto, da si ne zamaže mašnega plašča, posebno, kadar
mu je s sv. oljem opraviti.

P a lij je tri prste široka, belovolnena ovratnica, v
katero je v črni svili vtkanih šest križcev. To ovratnico
podeli papež nadškofom, ki morajo za njo prositi v prvih
treh mesecih po imenovanju ali posvečenju. To oblačilo
nosijo nadškofje vrh mašnih in nadškofovskih oblačil v
znamenje polne škofovske oblasti. Ob smrti se z nadškofom
vred zakoplje. Napravljajo se paliji iz volne dveh belih
jagnjet, ki se vsako leto v Rimu darujeta na praznik sv. Neže
v njej posvečeni cerkvi. Blagoslavljajo se tako, da leže
vsaj eno celo noč na grobu sv. Petra.

§ ii.  Barva mašnih oblačil.

Cerkev rabi za različne čase in razne praznike obla¬
čila različnih barv, da s tem izražuje čustva, ki bi nas
naj navdajala v tistem času ali ob tistem prazniku.

Cerkvene barve so sledeče: 1. bela, 2. rdeča, 3. zelena,
4. vijolična, 5. črna.

1. Bela  (srebrna, zlata) je znak a)  večne luči,
v kateri prebiva Bog, in zato se rabi na praznik sv. Trojice
in ob vseh praznikih Gospodovih, izvzemši tiste, ki jim
je predmet krvavo trpljenje Kristusovo; b)  znak čistosti
in nebeškega izpremenjenja,  zato se rabi ob praz¬
nikih Marijinih, angelov, spoznavavcev, devic in vdov in v
drugem delu obredov sv. krsta; c)  znak veselja,  zato se
rabi pri procesiji na Telovo, pri posvečenju cerkva, pri
nekaterih slovesnih posvečevanjih in blagoslavljanjih.

27

2.  Rdeča je znak  božje ljubezni in se rabi ob Rdeča
praznikih trpljenja Kristusovega, ob praznikih sv. Duha, (joj^ruber
ki je prišel v ognjenih jezikih nad apostole ter izliva božjo ( c _ r  ^
ljubezen v srca vernikov, in ob praznikih mučenikov, ki so

umrli iz ljubezni do Jezusa.

3.  Zelena  je znamenje krščanskega upanja, kije  Zelena
utemeljeno v vstajenju Kristusovem (I. Kor. 15) in v vsta- „ 'j arv ?\

a J J \ /  i OIOT* VI Tl (11

jenju vernikov s Kristusom pri sv. krstu. (Rim. 6, 4). Tega ^ v ; r  ^
dvojnega vstajenja se spominja cerkev, ko rabi zeleno
barvo ob nedeljah in delavnikih po Razglašenju Gospo¬
dovem do tretje predpostne nedelje (Septuagesima) in
od tretje pobinkoštne nedelje do adventa, če ni kakega
praznika.

4. Vijolična  barva pomeni pokoro ter se rabi ob Vijolična
nedeljah v adventu in postu, ob delavnikih v teh dobah Color'
in kvaternih dneh, če se ne obhaja poseben praznik; v i 0 i aceus
dalje je tudi v rabi pri procesijah ob Markovem in Križe- (c. viol.),
vem, ob biljah, v prvem delu obredov sv. krsta, pri zakra¬
mentu sv. pokore in sv. poslednjega olja, pri nekaterih
blagoslavljanjih in na praznik nedolžnih otročičev.

5. Črna  barva izražuje žalost in zato se rabi na Črna barva,

veliki petek in pri opravilu za mrtve, izvzemši nedolžne Color  niger
otroke, ki se še niso zavedali pameti. Ic ' n ''‘

Mašna oblačila in altarski prti morajo biti blagoslov¬
ljeni, in sicer od škofa ali pa duhovnika, katerega je škof
v to pooblastil.

§ i2. Cerkvena posoda in njena oprava.

Cerkvena posoda je tista, ki se rabi pri liturgičnih Cerkvena

obredih, namreč pri daritvi sv. maše, pri delitvi sv. zakra- „ posoda.

. \  „ ,. Vaša sacra.

mentov, za shrambo posvečenih hostij m posvečenega olja.

A.  Najimenitnejše cerkvene posode,  ki so
neobhodno potrebne pri vsaki sv. maši, so: a)  kelih;

b)  patena; c) posodici za vino in vodo.

a)  Kelih  ima tri dele, in sicer a) kupo, to je zgornji Kelih,
del, ali pravo posodo, p) držalo, jj stojalo. Keliha se je Calix.
poslužil Kristus pri zadnji večerji, v njem je podaril apo- Držalo",
stolom svojo sveto kri; tudi apostoli so rabili kelih pri Nodus.
sv. maši. (I. Kor. 10, 16.) Stojalo. Pes.

Kelihi so bili napravljeni iz različne tvarine, posebno
iz stekla ali pa iz dragocenih kovin. Dandanašnji sme
biti kelih iz zlata, srebra ali kositerja, ne pa iz bakra, ker
se volk napravi, tudi ne iz kakšne druge tvarine, na primer
iz stekla ali lesa. Če kupa ni zlata, mora biti znotraj dobro
pozlačena in kakor hitro se pozlatilo izdrga ali dobi poke,
mora se na novo pozlatiti. Kelih posveti škof s tem, da

28

Patena.

Purifica-

torium.

Palla.

Kelihovo
ogrinjalo.
V elum
sericum.

Burza.

Bursa.

Telesnik.

Corporale.

med molitvami kupo znotraj mazili s krizmo in nazadnje
z blagoslovljeno vodo pokropi. Neduhovnik sme kelih
samo z rutico prijeti; izvzet je tisti, ki ima dovoljenje
od škofa. Kelihi se izdelujejo v raznih slogih.

b)  Patena  je plitva skledica iz zlata ali pozlačene
kovine kakor kelih, na katero se položi hostija za sv. da¬
ritev. Na pateni se Bogu daruje pri darovanju hostija;
po očenašu se na njo položi sv. Rešnje Telo, nad njo se
mašnik obhaja in ž nje obhaja med sv. mašo vernike.
Kakor kelih, posveti tudi pateno škof s tem, da jo mazili
s krizmo in pokropi z blagoslovljeno vodo.

Kelih se za sv. mašo takole opravi: Crez kelih se
položi p uri fi k at o rij,  to je platnena brisačica. Purifikatorij
ima v sredini všit križec, da se razločuje od drugih rutic,
in služi za to, da se ž njim izbriše kelih, očisti patena in
si duhovnik po svetem obhajilu otare prste. Ker pride v
dotiko s sv. Rešnjo Krvjo, mora ga duhovnik ah v to
pooblaščena samostanska oseba v vodi ožeti, preden se
da v pranje, in ta voda se potem vlije v sakrarij.

Na purifikatorij se položi patena  s hostijo.

Na pateno sedenepala,  to je štirivoglato pokrivalo,
ki je napravljeno celo iz platna ali pa je zgornji del iz
istega blaga, kakor mašno oblačilo (izvzemši črno), in na
to se pritrdi platno. To platno se mora blagosloviti, in
le v to pooblaščene osebe ga smejo oprati. S palo se
pokriva kelih od darovanja do sv. obhajila.

Kelih je do darovanja in od obhajila do konca
sv. maše ogrnjen s štirivoglatim plaščekom, ki se latinski
imenuje v elum.  Napravljen je iz istega blaga kakor
mašno oblačilo in ima v sredini prišit križec.

Nad plašček se dene burza,  to je štirivoglata torbica,
ki je prevlečena zgoraj z istim blagom, iz katerega je
mašno oblačilo; znotranji in spodnji del pa sta podložena
ali s svilo ali z drugim različnobarvnim platnom. Burza
ima zgoraj našit križ in se rabi za to, da se v njej hrani
telesnik ah korporale.

Kor p orale  je štirivoglat prtič, ki se da v štiri gibe
zložiti. Na korporale, ki se na altarju razgrne, se postavi
v začetku sv. maše kelih, pri darovanju se nanj položi
hostija, in pri povzdigovanju se dene nanj sv. Rešnje Telo
in kelih s sv. Rešnjo Krvjo. Sploh sme sv. Rešnje Telo, naj
si bo že v monštranci ali v obhajilnem kelihu, stati le na
korporalu.

Nekdaj so z zadnjo gibo korporala pokrivali kelih, kar še je
dandanes v navadi pri kartuzijanih in deloma na Francoskem; drugod
se je ta giba odločila in iz nje je nastala pala. Zato se obadva prtiča
po istem obredu blagoslavljata, in prati ju sme le pooblaščena oseba.

29

Korporale spominja na prt, v katerega je bilo zavito
Kristusovo telo, pala pa na potni prt, ki so mu ga bili
djali črez obraz.

Kelih in pateno smejo škofje, drugo cerkveno opravo
pa pooblaščeni mašnik blagosloviti.

Pri sv. maši se še potrebujeta posodici za vodo Mašna
in vino.  Ti posodici naj sta stekleni, ako pa sta iz kakšne A vr£ki j'
kovine, morata imeti na pokrovu črki V (vinum=vino) in A ur ™Jolus’
(aqua = voda). Postavita se na krožnik, ki se tudi rabi
pri umivanju rok. Zadelani sta z zatrčema ali pa pokriti
z rutico, s katero si duhovnik obriše prste.

B.  Druga cerkvena posoda, ki se rabi pri
vnanji božji službi.

Pri vnanji službi božji se še rabijo:

a)  Obhajilni kelih,  ki je mašnemu kelihu po- Obhajilni
dobna posoda iz kovine s prostorno kupo, katera mora . kelih,
biti znotraj pozlačena. Kupa ima pokrivalo s križcem na pixl . s > cib o-

J L  , l ... A .. nUm

vrhu. V tem kelihu se shranjujejo posvečene hostije za
sv. obhajilo. Kadar so posvečene hostije v njem, mora ga
ogrinjati bel svilnati plašček (velum). Ciborija, v katerem
so že bile sv. hostije, ne sme nemašnik prijemati. Če je
obhajilni kelih izpraznjen, se pri sv. maši, in sicer po
sv. obhajilu očisti svetih drobtinic. Tudi ti kelihi so izdelani
v raznih slogih. Ciborij posveti škof ali v to pooblaščen
mašnik. Predpodoba obhajilnega keliha je bila v stari
zavezi posoda z mano.

b ) Monštrancaje  posoda, v kateri se sv. Rešnje Monštranca.
Telo izpostavlja pri sv. maši, pri večernicah, pri štirideset- Osten-
urni molitvi in se nosi pri procesiji. Kakor kelih, ima tudi
monštranca stojalo in držalo; mesto kupe pa je steklena
hišica, v kateri stoji lunica s sv. hostijo. Lunica  so srpu ali
polutnesecu podobne kleščice, v katere se dene sv. hostija,
da ravno stoji. Lunica je iz zlata ali druge plemenite ko¬
vine, ki mora biti močno pozlačena ter se mora posvetiti,
kakor ciborij. Okoli steklene hišice so žarki, ki pomenjajo
milosti. Na žarkih je večkrat videti oblake, grozde in pše¬
nične klase, angele in druge okraske; na vrhu stoji križ,
pri gotiških pa križnica.

Monštranca se rabi za sv. Rešnje Telo od štirnajstega stoletja,
odkar je bil postavljen praznik sv. Rešnjega Telesa. Prej se je mon¬
štranca rabila le za svete ostanke, in steklena hišica je bila podobna
valčku, ki je slonel na kelihovem držalu ter na vrhu imel čelado iz
kovine, izdelano v različnih slogih.

Iz spoštovanja do sv. Rešnjega Telesa je mašnik s
poramnim ogrinjalom ogrnjen, ko daje s sv. Rešnjim Te¬
lesom blagoslov ali pa ga nosi v procesiji.

c)  Posode z:a sv. olja.

Lunica.

Lunula.

30

Kadilnica.

Thuribulum.

Ladjica.

Navicula.

Žličica.

Cochlear.

Posodica
za vodo.
Vasculum.

Zvončki.

Cymbalum,

campana.

Mirovni križ.
Pacificale.

Cerkev rabi pri delitvi sv. zakramentov trojno sv. olje, in
sicer krstno (oleum catechumenorum), bolniško (oleum infirmorum)
in krizmo (chrisma); zato je tudi treba trojne posode, ki mora biti
iz srebra ali kositerja in za vsako olje razločno zaznamovana z za¬
četnicami (O. C. = krstno olje, O. I. = bolniško, Chr. = krizma). Po¬
sode za sv. olja so čveterne velikosti. Največje so tiste, v katerih
škof na veliki četrtek posvečuje olja za celo skotijo; ogrnjene so s
plaščekom (velum). Dosti manjše so tiste, v katerih se za vsako
dekanijo prinese sv. olje iz škofovske cerkve. Potem ima vsaka župnija
svojo posodo, v kateri se olja hranijo, in dostikrat ima tudi duhovnik,
ki je v dušoskrbju, tako posodico.

Vsaka posoda mora imeti pokrov, ki dobro zapira in mora
biti shranjena na snažnem in varnem prostoru v žagradu ali v cerkvi.
Le duhovnik, ki ni blizu cerkve, sme imeti sv. olje v svojem stano¬
vanju na čistem in spodobnem prostoru. Take posode morajo vse
biti blagoslovljene.

d)  Kadilnica je posoda, v kateri se kadilo zažiga
pri cerkvenih slovesnostih.

Napravljena je iz kovine in ima dva dela. Spodnji del je po¬
soda, v katero se dene ponvica z žrjavico. Na tej posodi so pri¬
trjene tri verižice, ki vise zgoraj na okroglem držaju, urez posodo
je napravljeno premakljivo pokrivalo, viseče na četrti verižici, katera
je napeljana skozi držaj in ima na vrhu majhen obroček, da se more
pokrivalo kvišku potegniti ali pa dol spustiti. Pokrivalo ima luknjice,
da se skozi nje dim kadi. Pri kajenju mora pokrivalo ležati na
spodnjem delu, in mašnik drži z levico držaj na prsih, z desnico
pa drži verižice in maha s kadilnico.

e)  H kadilnici spada ladjica,  to je ladji podobna poso¬
dica za kadilo. Napravljena je iz iste tvarine, kakor kadilnica
in, da se more kam postaviti, ima stojalo. V njej je žličica,
s katero se kadilo grabi in na žrjavico polaga. Kadilnica
in ladjica se moreta izvršiti v raznih slogih. Strežnik naj
nosi ladjico v desnici, kadilnico pa za držaj v levici.

f)  Poleg tabernaklja, kjer se shranjuje ciborij, je
postavljena posodica s pokrivalom,  v kateri je
voda, da si mašnik potem, ko je obhajal vernike, oplahne
prste, ker na njih lahko obvisi kakšna drobtinica.

g)  Zvončki  se rabijo pri božji službi, da naznanjajo
glavne dele sv. maše in drugih sv. dejanj in da povišujejo
slovesnost.

V stari zavezi je imel veliki duhoven na krajnikih vrhnjega
oblačila obešene zlate zvončke, ko je šel v Najsvetejše. Tudi v kata¬
kombah so rabili bakrene in srebrne zvončke. V cerkvi so se jih
najprej posluževali menihi, da so dajali znamenja za dnevne ure.
Pri sv. maši so začeli zvončke rabiti v dvanajstem stoletju. Pri
slovesnih sv. mašah se zvončka s harmonično združenimi zvončki.

Zvoniti je treba razven sv. maše, ko se nese sv. popotnica,
pri procesijah s sv. Rešnjim Telesom, ko se da blagoslov z Najsve¬
tejšim, preden se deli sv. obhajilo, ko se zapoje Te Deum, na veliki
četrtek in na veliko soboto, ko duhovnik zapoje »Gloria in excelsis.«
Če pa je sv. Rešnje Telo izpostavljeno ali je procesija v cerkvi, se
naj pri privatnih mašah ne zvoni.

h)  Križec s sv. ostanki  (mirovni križ), ki ga verniki
poljubljajo, posebno takrat, ko je darovanje okrog altarja.

31

i)  Varovalo  je omarica, kamor se dene lunica s
sv. hostijo, ako se monštranca ne pusti v tabernaklju.

k)  Škropilnica  s škropilom se rabi za blagoslov¬
ljeno vodo.

§ 13. Cerkvene knjige.

K cerkvenim knjigam pripadajo:

1. Mašne bukve,  v katerih se nahajajo za celo cer¬
kveno leto molitve in berila za sv. mašo in druga cerkvena
opravila, ki so združena s sv. mašo, vrh tega so še pridjana
pravila in navodila za sv. mašo sploh, kakor tudi za po¬
sebne čase in priložnosti. Mašno knjigo v današnji obliki
je izdal papež Pij V. leta 1570. V knjigi morajo biti znaki,
to je, traki za razne dele knjige. Mašne knjige so lepo
okrašene, posebno z lepimi začetnimi črkami (iniciale);
nekateri misali so v tem oziru prave umetnine.

2. Obredne bukve,  v katerih so zaznamovani
obredi, ki se jih morajo držati duhovniki v dušoskrbju, ko de¬
lijo sv. zakramente in opravljajo druga cerkvena opravila.

Glavni obrednik je rimski,  objavljen in potrjen od
Pavla V. leta 1614. Imajo pa tudi škofje svoje obrednike,
ki morajo biti od rimske stolice potrjeni.

3. Škofovski obrednik,  obsegajoč obrede, po
katerih opravlja škof njemu lastna cerkvena opravila. Pa¬
pežev obrednik se imenuje Ceremoniale romanum.

4. Brevir  ali dnevnice, to je zbirka psalmov, mo¬
litvic in beril, katere mora duhovnik vsak dan ob določenem
času opraviti.

5. Evangelijske bukve,  v katerih so odlomki
listov in evangelijev, ki se berejo pri božji službi. Pri pri¬
digi rabi duhovnik evangeliarij, ki je pisan v domačem
jeziku.

--

III. DEL.

Sveta opravila in cerkvene osebe.

§ 14. O svetih opravilih sploh.

Sveta opravila so tista opravila, po ka¬
terih kristjan svojo vero očitno razodeva in

Varovalo.

Custpdia.

Škropilnica.

Aspergilum.

Mašne

bukve.

Missale.

Pij V.

( 1566 - 1572 ).

Obrednik.

Rituale.

Rituale
romanum.
Pavel V.
( 1605 - 1621 ).
Škofovski
obrednik.
Ceremoni¬
ale episco-
porum.
Brevir.
Breviarium.

Evangelij¬
ske bukve.
Evangeli-
arium.

32

spoznava ter prejema milost božjo. K tem
• sv. opravilom prištevamo:

A.  simbolična dejanja,

B.  daritev sv. maše,

G.  sv. zakramente,

I).  zakramentale,

E.  cerkvene pobožnosti.

--xSr-

I. oddelek.

§ 15. O simboličnih dejanjih.

Simbolična dejanja  imenujemo vsa tista od
Kristusa in njegove cerkve zaukazana očutna dejanja, ki
izražujejo krščanske misli in bogoljubna čustva ter sprem¬
ljajo vnanjo službo božjo. Takšna dejanja so naslednja:
1. da se prekrižamo,  2. da molimo gologlavi,
3. kleče, 4. stoje, 5. na obrazu ležeč, 6. s skle¬
njenimi  rokami, 7. da med molitvijo priklanjamo
glavo, 8. da trkamo  na prsi.

Znamenje 1. Mi se prekrižamo, da častimo Boga in se hvaležno

sv. križa, spominjamo ljubezni Jezusa Kristusa, ki nas je na sv. križu

Sigmam oc jrešil. Znamenje sv. križa so uvedli apostoli, in prvi
crucis j  1  1  x

(Kat.33-35). ^ nst J ani so to  znamenje tako pridno gojili, da so jih ne¬
verniki zaničljivo imenovali častivce križa (crucicolae).

Cerkveni pisatelj Tertulian piše: »Mi zaznamujemo čelo z

znamenjem sv. križa ob prihodu in izhodu, pri oblačenju in obuvanju,
ko se vmivamo in obedujemo, ko prižgemo luč in se podamo spat,
ko nam je sesti ali kakršno drugo opravilo začeti.« (Ad uxor. 2, 5).

Cerkev rabi znamenje sv. križa pri vseh svetih opravilih. V tem
svetem znamenju deli sv. zakramente, začenja in končuje svoje molitve,
blagoslavlja in izganja hudobne duhove. Sveto cerkev posnemajo tudi
verniki, ki svoje vsakdanje delo s prekrižanjem začenjajo in končujejo,
ki napravijo znamenje sv. križa črez kruh, preden ga načnejo in se
prekrižajoč podajajo na pot. S prekrižanjem spravljajo sebe in otroke
spat, preganjajo skušnjave in se oborožujejo zoper nesreče bliska in
hudega vremena.

Po načinu prekriževanja razločujemo trojni križ,
in sicer: a)  veliki križ, b)  mali križ, c)  blagoslovni križ.

Veliki ali latinski križ  delamo tako, da se
s koncem prstov desne roke dotaknemo čela, prs na sredi,
potem na levi in na to na desni strani. Ta križ rabijo
duhovniki pri vseh obrednih molitvah, pa tudi romanski
narodi in nekateri Jugoslovani v svojih vsakdanjih molitvah.
Peteri prsti pomenijo petere rane Kristusove, iz katerih
nam prihajajo vse milosti.

Jutrovci, Grki in Rusi, delajo križ s palcem, kazalcem in sre¬
dincem v spomin sv. Trojice, med tem ko sta prstanec in mezinec

33

sključena v znamenje božje in človeške narave v Kristusu, in sicer
se najprej dotaknejo čela, potem v sredini prs, nato na desni in še le
potem na levi strani.

Mali križ se dela tako, da se s palcem desnice
na čelu, ustih in prsih prekrižamo. S tem križem prekriža
na čelu in prsih duhovnik krščenca pri sv. krstu, na čelu
škof birmanca pri sv. birmi, mašnik evangelij pri sv. maši,
tako se tudi pokrižajo verniki pri svojih pobožnostih.

Blagoslovni ali grški križ  duhovnik napravi
tako, da malo skrčeno desnico potegne pred seboj od
zgoraj dol in potlej od leve na desno. S tem križem
blagoslovi duhovnik ljudstvo slovesno  ob koncu pridige
in svete maše, neslovesno  pa osebe in reči ob drugih
priložnostih. Pri vseh treh križih se drži levica med pre-
križanjem na prsih in izgovarjajo se besede: »V imenu
Očeta in Sina in sv. Duha. Amen.«

Z velikim križem spoznavamo, da so tri božje osebe, pa le
en Boe;; zato rečemo, doteknivši se čela »v imenu Očeta«, kojega
otroci smo vsi, in doteknivši se prs izgovorimo »in Sina«, katerega
je Oče na zemljo poslal, da se je včlovečil, in doteknivši se leve in
desne strani z besedo »in sv. Duha« naznanimo, da nas je po smrti
Jezusovi milost sv. Duha postavila z levice jeze in pogubljenja na
desnico milosti in otrok božjih.

Mnogovrstne so milosti, ki jih prejemamo po zna¬
menju sv. križa; to sveto znamenje odtegne osebe in reči
vplivu hudega duha, napolni nas z zaupanjem v Boga,
nas potrdi zoper skušnjave ter nam prinese blagoslov.

2. Molimo gologlavi,  da kažemo spoštovanje in
ponižnost. Zenske so pri molitvi in v cerkvi pokrite v
znamenje podložnosti. (I. Kor. 11, 10.)

3. S poklekovanjem in klečanjem  izražujemo
božje češčenje. Poklekujemo pa le z enim in sicer z des¬
nim ali z obema kolenoma; na eno koleno, kadar stopimo
v cerkev, kjer je sv. Rešnje Telo, ali preden cerkev za¬
pustimo, kolikorkrat gremo mimo altarja, kjer se shranjuje
sv. Rešnje Telo v zaprtem tabernaklju. Na obe koleni
pokleknemo pred izpostavljenim Najsvetejšim bodisi v
cerkvi, bodisi zunaj cerkve, na primer, ko se nese bolniku
sveta popotnica.

S poklekovanjem so že Abraham in Izraelci častili Boga.
(Gen. 17, 39. Num. 16, 22.) O Danielu se bere, da je na Babilon¬
skem trikrat na dan pripogibal kolena in molil obrnjen proti Jeruza¬
lemu (Dan. 6, 10). Sv. trije kralji so pred Jezusa pokleknili in ga
molili; isto beremo o sleporojenem, o Mariji Magdaleni in drugih.
Kristus je kleče molil na Oljski gori. Po izgledu božjega Učenika so se
tudi ravnali apostoli. Tako je sv. Peter kleče molil za umrlo Tabito;
sv. Pavel je na kolenih molil z zbrano množico v Miletu, ko se je
poslavljal. To so posnemali tudi prvi kristjani. Cerkveni pisatelj
I ertulian spričuje o njih (de cor. mil. c. 3), da so pri celi božji službi
kleče molili, izvzemši nedelje in čas od Velike noči do Binkošti.

3

34

Daritev.

Sacrificium.

Kat. 590.

Poklekovanje in klečanje je pa tudi znamenje po¬
nižnosti, s katero se v spoznanju svoje pregrešnosti Bogu
približujemo; zategadelj so morali katehumeni in očitni spo¬
korniki med božjo službo klečati, če so tudi vsi drugi stali.

4. Pri molitvi stojimo,  da kažemo nepremakljivo
zaupanje v Boga in stanovitnost v dobrem. Zato so prvi
kristjani med molitvijo stali od Velike noči do Binkošti,
v znamenje, da so vstali iz groba greha in da se nočejo
več h grehu povrniti, kakor se tudi vstali Kristus ne vrne
več v grob.

5. Moliti na obrazu ležeč  pomeni poniževanje in
spokornost; zato so očitni spokorniki v prvih časih krščan¬
stva na obrazih ležeč prosili v cerkev gredoče vernike, naj
za nje molijo. Dandanašnji je še ta obred v navadi na
veliki petek in pri mašniškem posvečenju.

6. Pri molitvi sklepamo  roke, da izražamo pobož¬
nost. Duhovnik pri sv. maši in redovniki pri nekaterih
molitvah molijo s kvišku povzdignjenimi in razprostrtimi
rokami; s tem posnemajo Kristusa na križu, kateri je
premagal hudega duha, in izražajo nado, da bodo v za¬
upanju na Križanega premagali dušne sovražnike, kakor
so Izraelci premagali Amalečane, ko je Mozes molil na
gori z razprostrtimi rokami. (2. Moz. 17, 8.)

7. Med molitvijo priklanjamo glavo  v znamenje
spoštovanj a, posebno, ko izgovarjamo ime »Jezus« ali mali
slavospev »Čast bodi Očetu i. t. d.«

8. Moleč trkamo na prsi,  da kažemo kes in stud
nad grehi, ki imajo v srcu svoj začetek. Tako je trkal
na prsi skesani cestninar v templju. (Luk. 23, 48.) Na prsi
se trka s štirimi prsti in upognjenim palcem.

-x5r-

II. oddelek.

O daritvi svete maše.

§ 16. O daritvah sploh.

Daritev je vi den dar, ki ga Bogu darujemo
tako, da ta dar uničimo ali spremenimo, ter
tako priznamo Boga za naj višjega Gospoda.

Ni vere brez daritve. Človek spozna, da je od Boga
odvisen, kakor je stvar odvisna od svojega stvarnika. On
pa tudi čuti, da je to versko razmerje dostikrat pretrgal,

35

zato skuša ta greh popraviti. Glavni namen vsake daiitve
je torej sprava in zedinjenje z Bogom.

Neverniki so žrtvovali razne daritve, za Izraelce pa
je Bog zapovedal trojno daritev, in sicer 1. žgavno  da¬
ritev, s katero so Boga častili in molili; 2. mirovno  da¬
ritev, s katero so zahvaljevali Boga za prejete dobrote
ali ga prosili novih dobrot; 3. spravno  daritev, s katero
so prosili odpuščenja grehov. V daritvi je človek dal
Bogu mesto sebe žival, prenesel na njo svoje grehe, jo
umoril ter ji odvzel krv, s katero je v spravo pokropil
altar ali Najsvetejše.

Namen daritev  stare zaveze je bilo češčenje
božje in posvečevanje  ljudstva. Daritev živali seveda
ni mogla spraviti človeka z Bogom, moč je imela le kot
predpodoba spravne daritve Kristusove. »Ni mogoče«,
pravi sv. Pavel (Hebr. 10, 4), »da bi kri volov in kozlov
odvzela grehe«, ker živali ne morejo namestovati človeka;
zato so neverniki v stiskah darovali človeške daritve,
posebno nedolžne otročiče. Bog je bil z grehom neskončno
razžaljen, dati se mu je torej moralo zadoščenje. Za¬
doščenja neskončne vrednosti pa ne more nobena stvar
Bogu dati.

§ 17. Daritev Jezusa Kristusa.

Človeštvo je potrebovalo za spravo z Bogom človeka,
kije  bil popolnoma svet in pravičen, ki je daroval prosto¬
voljno in katerega življenje je bilo neskončne vrednosti:
to je bil Jezus Kristus. On je mogel Bogu dati popolno Kat. 156.
zadoščenje, ker ni samo človek, temveč tudi Bog; zato
ima njegova smrt neskončno vrednost. Bil je darovan,
ker je sam hotel. (Iz. 53, 7.) Predpodobljena je ta daritev
v daritvi Abrahamovi na gori Moriji, predpodobo njenih
milosti pa vidimo v bronasti kači.

Na križu je Kristus stopil na mesto visokega duhovnika;
še več; on je duhovnik in dar v eni osebi. Kristus se je Kat. 597.
enkrat daroval; njegova daritev pa ima večen pomen, ker
se je po njej do cela zadostilo božji pravici in ker Kristus
kot dar in darovavec ostane, večno na desnici božji, kakor
psalmist pravi: »Ti si duhovnik po Melkizedekovem redu
na večno.« (Ps. 109, 4).

Starozakonske daritve so pred novozakonsko izginile
kakor senca pred solncem, paganske daritve so pred Kat. 606.
pravim Bogom brezpomembne, Kristusova daritev pa
ostane vselej, ona je za vse ljudi hvalna in zahvalna,
spravna in prosilna daritev.

Ker je Kristus umrl za vse ljudi in ker ima njegova
daritev neskončno vrednost in pa se v tej obliki ne more

3 *

36

Sv. maša.
Sacra missa.

Kat. 595.

Maša kate-
humenov.

Missa

catecliume-

norum.

Maša

vernikov.

Missa

fidelium.

več ponoviti, zato je naš Zveličar svojo krvavo daritev in
njene milosti uvekovečil v nekrvavi daritvi novega zakona:
v sveti maši.

§ 18. Nekrvava daritev Kristusova ali sveta maša.

Sveta maša j e vedna daritev nove zaveze,
pri kateri se Jezus Kristus nekrvavo daruje
svojemu nebeškemu Očetu pod podobama
kruha in vina.

Predpodobljena je bila sv. maša v daritvi Melkize-
dekovi (I. Moz. 14) in napovedovana po preroku Mala-

hi J u  0’ , 11 )-

Kristus je na veliki četrtek pri zadnji večerji postavil
daritev sv. maše, ko je spremenil kruh in vino v svoje
telo in svojo kri, obenem pa tudi daroval samega sebe
nebeškemu Očetu pod podobama kruha in vina; takrat
je božji Zveličar kot najvišji duhovnik služil prvo sveto
mašo  vpričo svojih apostolov. Ravno ob isti priložnosti
je z besedami: »To delajte v moj spomin« pooblastil
apostole ter jim zapovedal, naj delajo ravno to, kar je
storil on sam, naj namreč spreminjajo kruh v njegovo
najsvetejše telo in vino v njegovo najsvetejšo kri. Kar
je Kristus apostolom naročil, to so apostoli in njih na¬
sledniki zvesto spolnjevali, kakor nam to spričuje »dejanje
apostolov« in cerkvena zgodovina.

Ze pri prvi nekrvavi daritvi nove zaveze nahajamo
glavne dele  sv. maše, in sicer: 1. darovanje;  vzel
je Kristus v roke kruh in vino, zahvalil nebeškega Očeta in
oboje blagoslovil. 2. Izpremenjevanje;  z vsemogočnimi
besedami: »To je moje telo«, »To je moja kri« je spre¬
menil kruh in vino v svoje telo in svojo kri. 3. Zavži-
vanje;  z besedami: »Vzemite in jejte«, »Vzemite in pijte«
je dal oboje zavžiti apostolom.

Preden je Jezus sv. mašo postavil, pripravil je apostole
na to skrivnost s tem, daje za zadnjo večerjo izbral krasno
dvorano, da je umil apostolom noge, da je ž njimi molil
in prepeval psalme in jim dajal svete opomine. Cerkev
pa tudi v tem svojega božjega Učenika posnema; pri¬
pravlja namreč mašnika in vernike z molitvami, z branjem
lista in evangelija in s pridigo na sv. daritev. Zato se ta
del sv. maše imenuje pred maša ali pripravi javna
maša. Ker so morali po pridigi, ki jo je duhovnik imel
med daritvijo po prebranem evangeliju, neverniki, kate-
humeni in očitni spokorniki zapustiti cerkev, je dobil ta
del, pri katerem so bili navzoči, ime maša katehu-
menov ali nevernikov.

Od darovanja naprej do konca pa je maša ver¬
nikov,  ker so se je smeli udeleževati samo verniki.

— 37 —

Sveta maša ima torej štiri dele: predmašo, da¬
rovanje, izpremenjevanje ali povzdigovanj e
in o b h a j i 1 o.

Ime »maša« pride od latinske besede »missa« ali »missio« to je
izpustitev, odpuščanje. Bila je namreč navada, da so se katehumeni,
neverniki in očitni spokorniki po pridigi z blagoslovom odpustili,
vernike pa je dijakon ob koncu prave sv. maše slovesno odpustil z
besedami: »Ite, missa est«, to je, smete iti, sedaj ste odpuščeni. Ob
času preganjanja je bilo treba braniti svete skrivnosti in tudi tiste,
ki so se jih udeleževali; zato so kristjani besedo missa, ki prav za
prav pomeni sklep sv. daritve, rabili za celo daritev.

Po slovesnosti, s katero se obhaja sv. maša,
razločujemo:

1.  Slovesno ali veliko mašo, če strežeta pred
altarjem dijakon in subdijakon, če mašnik poje, pokaja
altar in tako dalje.

2. Peto  mašo, če mašnik poje in mu pevci odpevajo.

3. Tiho  mašo, če mašnik ne poje, najsi tudi ljudstvo
popeva. Ako se tiha maša obhaja ob gotovi uri in k nji
prihaja dokaj ljudstva, se imenuje očitna,  vse druge pa
so zasebne ali privatne  maše.

§ ig. O  tvarini sv. maše.

Tvarina  sv. maše sta kfuh in vino.

Kristus je izvolil kruh in vino za tvarino sv. maše
iz naslednjih razlogov:

1. Izpolnil je s tem predpodobo starega zakona.

Ko je Abraham rešil Lota iz sovražnikovih rok in
se vračal domu kot zmagovavec, mu blizu Kalvarske in
Sijonske gore pride nasproti Melkizedek, kralj salemski
in obenem duhovnik Najvišjega, in daruje kot zahvalno
daritev za Abrahama kruh in vino. Melkizedek je bil pred-
podoba Kristusa kot velikega duhovnika, zato pravi psalmist:
»Ti si duhovnik na večno po Melkizedekovem redu.«
(Ps. 109.) Red in značaj duhovništva se ravna po daritvi;
ako je torej Kristus duhovnik po Melkizedekovem redu,
mora tudi on darovati kruh in vino.

2. Kruh in vino sta najblažji sad zemlje in človeškega
truda, pa tudi najimenitnejše živilo za telo. Zrno se mora
zmleti in grozd zmečkati, preden postaneta jed in pijača,
tako je tudi Kristus le po svojem trpljenju postal jed in
pijača naših duš.

3. Neznatna je podoba kruha in vina. Pod temi
neznatnimi podobami je zakril Kristus svoje veli¬
častvo,  da bi se ga ne bali, ampak da bi se mu bližali
z zaupanjem.

Kruh mora biti iz pšenične moke, v vodi umešen in
v cerkvi latinskega in armenskega obreda nekvašen. Ve-

Slovesna
maša.
Missa
solemnis.
Peta maša.
Missa
cantata.
Tiha maša.
Missa
secreta.

38

Kat.

607 — 609 .

ljavna je sicer sv. maša, če se rabi prekvašen kruh, kakor
je v grški cerkvi v navadi. Vendar pa je v cerkvi latin¬
skega obreda strogo zapovedano rabiti le nekvašen kruh,
in sicer iz teh-le razlogov: 1. ker je Jezus obhajal zadnjo
večerjo prvi dan opresnih kruhov, ko je bilo prepovedano
imeti kaj kvašenega kruha v hiši; 2. ker je nekvašen kruh
lepa podoba čistega jagnjeta Jezusa Kristusa in sv. obhajila,
medtem ko se kvas večkrat navaja kot znamenje pre-
grešnosti; 3. ker je živi opomin za duhovnika in vernike,
naj sv. Rešnje Telo prejemajo s čistim srcem.

Hostija je tanka in nežna in tako predočuje poveličanega Kristusa.
Njena okrogla podoba pomeni neskončnost in njena bela barva čistost
svete daritve. Na hostiji je upodobljen Križani ali božje jagnje ali
presveto ime; vse to nas živo spominja tistega, ki se na altarju
daruje. — Grška cerkev rabi prekvašen kruh v štirivoglatih koščekih.

Da pa je možno dobiti pristno tvarino, zato so na več krajih
takšni trgovci z moko in z vinom, ki so s prisego vpričo cerkvene
oblasti obljubili, da bodo samo pristno pšenično moko in naravno
vino prodajali za cerkvene potrebe.

§ 20. Sad sv. maše.

Vrednost sv. maše je neskončna, ker se v njej daruje
sam Bog in človek Jezus Kristus. Učinek vsake sv.
maše  je v tem, daje hvalna, zahvalna, spravna in prosilna
daritev; ker je v vsaki sv. maši Kristus najvišji duhovnik
in obenem daritev, zato doseže vsaka sv. maša svoj namen,
naj si je duhovnik, ki mašuje, vreden ali ne. Ta učinek
vsake sv. maše se imenuje pravi in bistveni  sad
sv. maše. V koliki meri pa se mašnik in verniki tega sadu
udeležujejo, je odvisno od njihove vrednosti in pobožnosti.

V tem oziru razločujemo dvojni sad sv. maše: 1. splo¬
šni sad, kijeneposrednje  v prid vsem vernikom,
zlasti navzočim, seveda po vrednosti in pobožnosti; p o-
srednje  pa se ga udeležujejo vsi drugi ljudje, neverniki,
krivoverci i. t. d., kolikor jim milost božja ta sad naklanja,
ker nimajo nobene pravice do njega. 2. Posebni sad,
katerega mašnik naklanja živim ali mrtvim, ko za nje
mašuje in se njih spominja pri spominu živih in mrtvih.
(Memento.) [Od tod besede: Napravite za mene memento].
Prav posebnega sadu  pa se udeleži duhovnik sam.

Sv. mašo je zapustil božji Zveličar svoji cerkvi, da
jo ona opravlja do konca sveta, zato samo sv. cerkev more
določiti, komu s e sme posebni sad sv. mašenaklo-
niti ali za koga se sme maševati.

Maševati se sme 1. za vse žive  ude  sv. cerkve ali
za pravoverne kristjane, in sicer za pravične, da bi jih
Bog ohranil v pravičnosti, za grešnike, da bi jim dal
milost resničnega spokorjenja; 2. za žive neude sv.

— 39 —

cerkve (razkolnike, krivoverce, neverce), z namenom, da
bi se spreobrnili, ravno tako tudi za katehumene. Nikakor
pa se ne sme maševati za tiste, ki so imenoma iz¬
občeni  iz sv. cerkve, čeravno se jih sme mašnik za se
spominjati pri sv. daritvi. 3. Za tiste mrtve, ki so umrli
v občestvu sv. cerkve.  Izključeni so torej vsi ne-
katoličani, izobčenci in otroci, ki so brez sv. krsta umrli,
kajti po smrti se ne more več izprositi milost spreobrnitve.

Opomba. Že v prvih časih krščanstva so verniki donašali
razne darove k sv. maši, ne le toliko, kolikor je bilo potrebno za daritev
in obhajilo vernikov, ampak tudi več; to so podarili duhovnikom, da so
se jih še posebej spominjali pri sv. daritvi.  Mesto teh darov je
pozneje prišel denar v navado; kdor torej hoče, da se sad sv. maše
nakloni po njegovem namenu, naj za določeno vsoto najme sv. mašo.
Ta vsota pa ni morebiti cena ali plačilo za sv. mašo, ampak le da¬
rilo. Ponekod pa se še dandanes darujejo prirodni pridelki, na primer
za vremenske sv. maše.

§ 21. Kedaj, kolikokrat in kje se sme maševati?

Maševati se sme od jutranje zarje pa do poldne. Iz
pametnih razlogov pa je dovoljeno tudi prej maševati in
nekaj slej. O Božiču je dopuščena ena slovesna sv. maša
o polnoči.

Vsak duhovnik sme vsak dan, izvzemši veliki petek,
enkrat maševati. Na veliki petek se ne mašuje, ker je
takrat božji Sin -  opravil svojo krvavo daritev. Na veliki
četrtek in na veliko soboto se redno bere samo ena sv.
maša, in sicer po župnijskih cerkvah.

Na božični praznik sme vsak duhovnik brati tri sv.
maše. — S posebnim škofovim dovoljenjem
sme ob nedeljah in zapovedanih praznikih duhovnik, ki
ima oskrbovati dve samostalni župniji, in tudi iz drugih
važnih razlogov, dvakrat maševati.

Maševati je dovoljeno samo v cerkvah in javnih
kapelah, in sicer na posvečenih altarjih, naj že bodo ne¬
premakljivi ali premakljivi. Zunaj cerkve ali pod milim
nebom se opravlja sv. daritev ob času posebne potrebe
ali sile, seveda tudi takrat le na posvečenem altarju in
s škofovim dovoljenjem. Tudi na ladjah, plavajočih po
morju, se sme maševati, če je papež dal dovoljenje.

A. Predmaša.

Razdelitev.

Predmaša ima sledeče dele:

1. predstopnjiška ali nastopna molitev;

2. vhod;

40

3. kyrie;

4. gloria;

5. kolekte;

6. list;

7. vmesne molitve;

8. evangelij.

§ 22. Predstopnjiška molitev.

Duhovnik, ki mora biti od polnoči tešč, se z molit¬
vami pripravi na sv. mašo in obudi namen, na kateri hoče
maševati. V žagradu poišče v mašni knjigi za tisti dan
zapovedani mašni obrazec in predpisane molitve in si
umije roke, kar pomeni dušno čistost, s katero bi naj
opravil sv. daritev. Nato pripravi kelih ali vsaj hostijo
položi na pateno ter si obleče mašna oblačila.

Z biretom na glavi in s kelihom v levici, držeč
desnico na burzi se prikloni z gornjim telesom pred križem
v žagradu in gre za strežnikom, ki nese mašno knjigo.
Pri vratih, ki peljajo iz žagrada v cerkev, strežnik pozvoni,
da opozori vernike na začetek sv. maše. Ko prideta do
altarjevih stopnjic, se duhovnik odkrije in odda biret
strežniku, potem se oba globoko priklonita ali pa, če je
sv. RešnjeTelo v altarju, na eno koleno poklekneta. Potem
pristopita k altarju, mašnik postavi kelih na levo stran,
vzame telesnik (corporale) iz burze, ga razgrne na sredini
altarja nad sv. ostanki in postavi nanj kelih. Priklonivši
se pred križem, ki stoji nad altarjem, kar vsakokrat stori,
ko od sredine odide ali se zopet vrne, odpre knjigo, katero je
strežnik položil na blazinico. Potem gre doli pred altarjeve
stopnice, se prikloni in prekriža ter začne s strežnikom,
ki odgovarja v imenu pričujočega ljudstva, predstop-
njiško molitev.

Pred- Predstopnjiška molitev je sestavljena iz treh delov:

stopnjiška p [ z  42. psalma, 2. iz očitne spovedi in 3. iz medsebojnih
molitev. mo litev.

42. psalm. 1. 42. psalm  je zložil kralj David, ko je bežeč pred svojim

sinom Absalonom bival na tujem. Obdan od nevarnosti, vzdihuje po
Mali jeruzalemskem svetišču, v katerem bivati je bilo zanj veselje. V
slavospev spoznanju svoje pregrešnosti moli duhovnik z ljudstvom vred ta
ali mala psalm, hrepeneč po božji v  milosti in zaupajoč v božjo pomoč ter ga
doksologija. sklene s slavospevom »Čast bodi Očetu i. t. d.«

2 Edino sredstvo, da smo deležni milosti božje, je skesano
srce, ker tega Bog ne zavrže; zategadelj moli mašnik globoko pri-
Očitna klonjen očitno spoved  za se, in potem stori to strežnik v imenu
spoved, ljudstva. Pri besedah »moja krivda« (mea culpa) se trikrat na prsi
Confiteor. potrka v znamenje kesa. Svoje pregrešnosti se duhovnik ne izpove
samo pred Bogom, ampak tudi pred Devico Marijo, svetniki in ver¬
niki na zemlji, ker greh ne žali le Boga, ampak celo občestvo svet-

41

nikov. Zato prosi priprošnje in pomoči zlasti blaženo Devico Marijo
kot kraljico vseh angelov in svetnikov, sv. Mihaela kot glavarja an¬
gelov, sv. Janeza Krstnika kot zastopnika svetnikov stare zaveze in
sv. Petra in Pavla kot prvaka svetnikov nove zaveze.

3 . V medsebojnih molitvah  prosi mašnik za ljudstvo Medsebojne
in strežnik v imenu ljudstva za mašnika odpuščenja grehov. molitve.

Po opravljeni predstopnjiški molitvi gre mašnik k
altarju in grede prosi dušnga očiščenja za se in za priču¬
joče. Dospevši do altarja se prikloni, položi sklenjeni roki
na altar in prosi vse svetnike, posebno pa tiste, katerih
ostanki so v altarju, priprošnje, poljubi altar, da skaže
čast svetim ostankom, pred vsem pa Jezusu, začetniku vse
svetosti, katerega pomeni altar.

§ 23. Vhod. Vhod.

Introitus.

Mašnik gre na listovo  stran altarja, ki se tako
imenuje, ker se tam list bere, ali na levo  stran, ker je na
levici sv. razpela, stoječega na altarju; ko pride k mašni
knjigi, se prekriža in začne brati vhod svete maše.

Vhod obstoji izpredpevka,  ki je vzet iz sv. pisma ter se Predpevek.
ujema s praznikom, in' iz ene vrste kakšnega psalma ter se sklene Antiphona.
z malim slavospevom. Nekdaj so peli ves psalm, ko je mašnik stopal
k altarju. Po začetnih besedah vhoda imajo nekatere maše tudi svoje
ime, na primer Requiem, Rorate, Laetare i. t. d.

§ 24. Kyrie. Kyrie.

Po dokončani vhodni molitvi gre mašnik s sklenje¬
nima rokama na sredino altarja, se ozre na križ in moli
menjaje se s strežnikom trikrat »Kyrie eleison = Gospod,
usmili se nas«, trikrat »Christe eleison = Kristus, usmili se
nas« in zopet trikrat »Kyrie eleison« proseč, naj se nas
usmili trojedini Bog Oče, Sin in sveti Duh.

8 25. Gloria. Gloria.

Veliki

Pogled na razpelo spominja mašnika na neskončno slavospev
ljubezen nebeškega Očeta, ki je dal svojega Sina, da bi ali velika
se nihče ne pogubil, in ga napolni z zaupanjem, da bo doksologija.
Bog njegovo prošnjo uslišal, ter mu bo milostljiv, zato
zakliče vesel in s hvaležnim srcem: »Gloria in excelsis
Deo = Slava Bogu na višavah.«

Ta slavospev sestoji iz besed, ki so jih angeli peli
pri rojstvu Jezusovem, in iz besed sv. cerkve, v katerih se
izražujejo prošnje in zahvalnice do presv. Trojice.

Gloria se ne moli ob spokornih dnevih, ker izražuje veselje,
tudi ne pri mrtvaških mašah, v obče takrat ne, ko se rabi vijolična
ali črna barva.

42  —

Zbirne

molitve.

Collectae,

List, berilo.
Lectio.

§ 26. Kolekte.

Po gloriji ali, če ta izostane, po kvrie poljubi mašnik
altar, da se združi s Kristusom in svetniki, ter se obrne
k ljudstvu s pozdravom: »Dominus vobiscum = Gospod
z vami.« S temi besedami prosi duhovnik kot srednik med
Bogom in ljudmi, naj bi Bog blagoslovil pričujoče, jih
napolnil z milostjo in mirom ter jih varoval vsega hudega.

Ta pozdrav je zelo star in lep. Z njim je pozdravil angel božji
sodnika Gedeona (Kn. sod. 6, 12), Boc svoje ženjce (Rut. 2, 4), in
odzdrav: »Et cum špiritu tuo=in s tvojim duhom« rabi sv. apostel Pavel
v listu do Galačanov (6, 18), da izražuje ž njim željo, naj Bog vernike
s svojo milostjo vedno spremlja, razsvetljuje in krepča. Škof reče:
»Pax vobis == mir vam bodi« kot pravi namestnik Kristusov, ker je
vstali Zveličar tako pozdravljal svoje apostole.

Po pozdravu stopi mašnik k mašni knjigi, razprostre
roke govoreč: »Oremus molimo«, nagne glavo proti
križu ter začne moliti kolekte ali zbirne molitve.

Imenujejo se zbirne molitve, ker združujejo vse želje
in prošnje sv. cerkve in vernega ljudstva. Kolekte se skle¬
pajo v imenu Jezusovem, kije  naš srednik in priprošnik pri
Očetu. Navadni sklep, ki obenem izražuje skrivnost sv. Tro¬
jice, je ta-le: »Per Dominum nostrum Jesum Christum = po
Gospodu našem Jezusu Kristusu, kateri živi in kraljuje
v edinosti sv. Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.« Zbirna
molitev je pravzaprav vsak dan samo jedna, ki se ujema z
značajem dneva; če se pa še pridevajo druge molitve, se
opravljajo v čast svetnikov, katerih spomin cerkev tisti
dan obhaja, ali pa se ozirajo na kakšno posebno ali splošno
potrebo. Ob velikih praznikih pa je le ena kolekta, ker
navdaja takrat vse le eno čuvstvo hvale in veselja.

Mašnik moli kolekte z razprostrtimi in nekaj povzdignjenimi
rokami, posnemajoč Mozesa na gori, Salomona v templju in Kristusa,
ki je z razpetimi rokami na križu visel in s povzdignjenimi rokami
v nebesa šel. In psalmist pravi: »Povzdigovanje mojih rok bodi ve¬
černa daritev.« (Ps. 40.) Strežnik odgovarja »Amen«, to je, naj se
zgodi, kakor smo prosili.

§ 27. List ali berilo.

Na kolekte sledi branje lista, ki je vzet iz sv. pisma,
in sicer večinoma iz listov sv. apostola Pavla, zato ima
ime list.

Iz starega zakona je berilo le takrat vzeto, ako sta
bila praznik ali cerkveno opravilo predpodobljena v stari
zavezi. Tudi berilo se ozira na praznik, ki se tisti dan
obhaja.

Ob nekaterih dnevih se bereta dva lista, ob kvaternih sobotah
pa šest, ker je takrat delil škof mašniško posvečenje.

43

Med branjem drži mašnik roke na knjigi in s tem
pokaže, da hoče po svetih naukih tudi živeti.

Po dokončanem berilu reče strežnik: »Deo gratias =
Bogu hvala«, in se tako zahvali v imenu ljudstva za raz¬
odetje božje, ki smo ga sprejeli po prerokih in apostolih.

§ 28. Vmesne molitve.

Zvezo lista z evangelijem delajo »vmesne molitve«,
katerim se prišteva 1. nastopnjiška molitev; 2. podaljšana
molitev in 3. naslednica.

Da bi ljudje imeli čas slišane nauke premišljevati in
se na sv. evangelij in pridigo pripraviti, peli so pevci
psalm med tem, ko je šel dijakon na bralnico (ambon),
raz katero je bral evangelij. Dandanes se moli le nekoliko
vrstic svetopisemskih, katerim se pridene »alleluja« to je
»hvalite Gospoda«.

Od tretje predpostne nedelje do Velike noči, kakor
pri sv. mašah ob križevih procesijah in pri mrtvaških
mašah se mesto »alleluja« moli podaljšana molitev.
Na veliki petek, dan prave žalosti, je dvojna podaljšana
molitev.

Ob nekaterih dnevih so pevci melodijo nastopnjiške
molitve raztegnili v brezbesednih glasovih, da so izražali
neizrekljivo nebeško veselje, in to je dobilo ime »na¬
slednica«.  Od devetega stoletja naprej pa so tej melodiji
pridjali besede, in tako imamo dandanes pet sekvenc.
(Glej § 87.)

Vmesne

molitve.

Nastopnji¬
ška molitev.
Graduale.

Podaljšana

molitev.

Tractus.

Naslednica.

Sequentia.

§ 29. Evangelij. Evangelium.

Po vmesnih molitvah stopi mašnik v sredo altarja,
se ponižno prikloni in prosi s sklenjenima rokama milosti,
da bi vredno oznanjeval sv. evangelij. Strežnik prinese
med tem knjigo na desno  ali evangelijsko stran. Ta
običaj nas spominja tistih krščanskih časov, ko so verniki
prinašali darove k altarju in zato se je moral napraviti
prostor. Po sv. obhajilu, ko so se darovi odstranili, se je
knjiga zopet prenesla na levo stran. Knjiga se postavi
p o š e v na altar, in duhovnik gleda beroč evangelij proč
od sredine altarja ter s tem označi, da je sv. evangelij
namenjen vsem ljudem po besedah Kristusovih: »Pojdite
in učite vse narode.« (Mat. 28, 19.)

Duhovnik gre na desno stran altarja, opozori vernike
s pozdravom »Dominus vobiseum«, da naj pazno poslušajo
besedo božjo, prekriža knjigo in sebe ter začne z besedami
»Initium ali sequentia sancti evangelii = začetek ali nada¬
ljevanje sv. evangelija« brati odlomek, ki je vzet iz enega

44

izmed štirih evangelijev. Navzoči vstanejo in se prekrižajo
na čelu, ustih in prsih. Ko mašnik evangelij prebere, po¬
ljubi knjigo rekoč: »Po besedah sv. evangelija nam Bog
odpusti grehe« in strežnik reče: »Laus tibi Christe = hvala
tebi Kristus!«

Anastaziji. Papež Anastazij I. je zapovedal, da bi naj sv. evangelij stoje

(398—491). poslušali v znamenje, da spoštujemo božjo besedo in smo priprav¬
ljeni za vero se tudi vojskovati. Že v stari zavezi beremo, da je
ljudstvo vstalo, ko je duhovnik Ezdra prinesel knjigo postave. (2. Esd. 8,
1—5). Duhovnik prekriža  knjigo, ker oznanjuje besede Križanega.
Mašnik in ljudstvo pa se prekrižata  v znamenje in v opomin, da
hočeta vse verovati, kar je Bog razodel, in hočeta to vero z besedami
pričati ter po njej živeti. Knjiga se poljubi,  ker je Jezus kralj
miru, in iz hvaležne ljubezni, da nam je prinesel zveličavni nauk.

Z evangelijem se konča predmaša.  Ude¬
ležiti so se je tudi smeli očitni spokorniki, katehumeni in
obsedeni. Cerkvena vrata so bila odprta, da so bili lahko
navzoči tudi judje in neverniki. Po evangeliju je sledila
pridiga, kakor še je to dandanes po nekaterih krajih v
vernikov navac ^' P° pridigi so na opomin dijakonov vsi, ki se niso
Missa ' sme li udeleževati sv. daritve, zapustili cerkev, vrata so se
fidelium. zaklenila in začela seje maša vernikov.

B. Maša vernikov.

Glavni deli sv. maše vernikov  so sledeči: I. da¬
rovanje; II. izpremenjevanje; III. obhajilo.

I. glavni del.

Darovanje.

Darovanje ima nastopne dele: «) vero; b)  darovanje
kruha in vina in c) predglasje.

Vera. § 30. Vera.

Čredo. . .

Glavni sad, ki ga prinaša oznanjevanje sv. evangelija,
je vera v razodete resnice.

Nicejsko- Zato je cerkev v sv. maši postavila po evangeliju

carigrajska »čredo«. Veroizpoved, ki se pri sv. maši moli, se imenuje
. v ’®™' d  nicejsko-carigrajska,  ker je bila zložena v četrtem
izpove s t 0 i e tj u  na vesoljnih cerkvenih zborih v Niceji in v
Carigradu.

Od apostolske veroizpovedi se le v tem loči, da so
nekateri verski členi, na primer o Kristusu, o sv. Duhu
i. t. d., bolj natanko razloženi.

Veroizpoved pa se ne moli vsak dan, ampak le o praznikih, ki
so v posebni zvezi z vero, namreč 1. ob nedeljah, 2. ob praznikih Go¬
spodovih^. ob praznikih Marijinih, 4. angelskih, 5. sv. apostolov in evan¬
gelistov, 6. na praznik vseh svetnikov, 7. na praznik sv. Marije Mag-

45

dalene, ker je prva oznanjevala Kristusovo vstajenje, 8. ob posebnih
svečanostih, kakor na praznik posvečevanja cerkva in župnijskega in
deželnega patrona.

Duhovnik stopi v sredino altarja, pogleda na križ
in glasno reče ali zapoje »Čredo in unum Deum = verujem
v enega Boga.« Pogled na križ  spominja, da moramo
gledati na Kristusa, ki je začetnik in dovršitelj naše vere.

Mašnik razprostre roke ter jih zopet sklene in moli stoje
vero v znamenje, da hoče zaklad sv. vere, ki gaje  z nebes
sprejel, v srcu čuvati in če treba, za njega umreti. Pri
besedah »Et incarnatus est = in se je včlovečil«, duhovnik
na desno koleno poklekne, da počasti Jezusovo skrivnostno
včlovečenje. Izgovarjajoč zadnje besede vere se prekriža
v znamenje, da upa le po smrti Jezusovi na križu doseči
častitljivo vstajenje in večno življenje.

§ 31. Darovanje kruha in vina. Darovanje.

Offertorium.

V predmaši sta se mašnik in ljudstvo na pravo daritev
pripravljala, v maši vernikov pa se pri darovanju daritev
pripravi, pri povzdigovanju se daritev izvrši in pri sv. ob¬
hajilu se konča.

Ko duhovnik evangelij, oziroma »Čredo« izmoli, po¬
ljubi altar in se obrne k ljudstvu s pozdravom : »Dominus
vobiscum«. S tem pozdravom vernike opominja, naj se v
ljubezni do Gospoda zedinjeni sv. daritve udeležijo.

Potem reče k altarju obrnjen: »Oremus« in moli pred-
pevek, ki se strinja s praznikom.

V prvih časih so prinašali verniki darove k sv. maši; ubogi so bili
sicer oproščeni, za bogate pa je bila to častna  dolžnost. Darove
je prejemal škof ali duhovnik pri ograji v koru ali pa so jih pobirali
dijakoni. Najprej so darovali moški, potem ženske, k altarju samem
pa je smel le cesar svoj dar prinesti. Spokorniki, očitni grešniki in
izobčeni niso smeli darovati. Ta darovanja so bila v tako veliki časti,

da je papež Nikolaj I. celo za pokoro nalagal, da so smeli spokorniki Nikolaj I.
sicer k sv. obhajilu pristopati, pa darovati niso smeli. Najboljši darovi (858- 867).
so se odločili za izpremenjevanje in se položili na altar. Drugi pa so
se porabili za »agape«, to je, obede ljubezni, katere so obhajali po svetem
opravilu, ali pa za uboge in za duhovnike, včasih tudi za »evlogije«,
to je, posvečene kruhe, od katerih so jedli tisti, ki niso šli k sv. ob¬
hajilu ali pa so jih nesli doma ostalim. (Od tod na nekaterih krajih
pozdrav od sv. maše prihajajočih: »Bog ti daj delež sv. maš.«) Verniki
niso prinašali le vina in kruha, ki se potrebujeta za sv. daritev in sv.
obhajilo, ampak vse, kar je bilo potrebno za cerkev, za službo božjo,
za duhovnike in uboge. Dandanes še nas spominjajo na ta nekdanji
običaj darovanja okoli altarja za papeža, za cerkvene potrebe, za
Pogorelce i. t. d.

Med tem darovanjem se je pel predpevek s psalmom. Ko pa
je to darovanje prišlo iz navade, je tudi petje odpadlo s psalmom
in ostal je samo predpevek, ki se imenuje ofertorij ali molitev k
darovanju.

46

Po dokončani molitvi odkrije mašnik kelih, ga postavi
na listovo stran, vzame pateno s hostijo v roki, povzdigne
Sprejmi oči h križu in daruje hostijo  Bogu v dar za grehe
sveti Oce. človeštva, za žive in mrtve. Po opravljeni darilni molitvi
sanctePafer. p re križa  s pateno altar na istem mestu, kamor potem
položi hostijo. Križ in altar  sta dva kraja, kjer se ista
daritev daruje na različen način.

Pateno dene mašnik pod telesnik, kar pomeni beg apostolov,
ki so se poskrili, ko je bil Jezus darovan, vendar se patena popolno
ne skrije, ker Marija in Janez nista bežala in se nista skrila.

Nato stopi mašnik za eno stopinjo na listovo stran,
prime za kelih, ga izbriše z otiralom, vlije vanj vina,
potem blagoslovi vodo v vrčku in prilije vode k vinu, in
sicer najmanj  tri  kapljice, pa tudi ne več,  ko eno
tr  e tj  in  o vina.

Vode prilije k vinu, 1. ker je, kakor cerkveni očetje
spričujejo, tudi Jezus isto storil pri zadnji večerji; 2. ker
je iz Jezusove srčne rane pritekla kri in voda, znak sv.
zakramentov ali sploh milosti sv. cerkve, ki so se porodile
v Kristusovi srčni rani; 3. da se izražuje zedinjenje ljud¬
stva s Kristusom pri sv. maši, kakor se vino neločljivo
združi z vodo. Vino pomeni namreč Kristusa, voda pa
verno ljudstvo, zaradi tega mašnik le vodo blagoslovi,
ker ljudstvo potrebuje božjega blagoslova. 4. S tem se
tudi izražuje združitev božje in človeške narave v Kristusu
in nadnaravno združenje duše z Bogom tukaj v milosti,
tamkaj v nebeški slavi.

Mašnik vzame kelih v roke in držeč ga nad korpo-
Darujemo ralom, povzdigne oči h križu ter daruje kelih s pobožno
„ Ti. molitvijo nebeškemu Očetu proseč, da bi ga sprejel kot kelih
0f Tibr US zve ličanja za ce li svet. Pri zadnjih besedah naredi s ke¬
lihom znamenje križa  nad altarjem, ga postavi na
korporale in pokrije s palo. Tako so darovi za daritev, ki
se ima v izpremenjenju izvršiti, pripravljeni.

S Kristusom kot glavo se morajo darovati tudi
verniki kot udje.  V podobi se je to že zgodilo, ko seje
V duhu voda primešala k vinu; zgoditi pa se mora tudi v resnici
ponižnosti, s skesanim srcem in s pokornim duhom, in to stori mašnik
In špiritu y mo ip v i katero sredi altar j a s skleni enima rokama in
priklonjen moli: »V duhu ponižnosti . . . .«

Nato povzdigne mašnik svoje oči, razprostre roke in
sveče valeč P re ^ r * ža  kruh in vino, proseč Boga z molitvijo: »Pridi
Veni sancti- posvečevavec ...«,  naj blagoslovi to daritev, ki j e pripravljena
licator. in namenjena njegovemu sv. imenu.

Po tej molitvi gre mašnik na levi konec altarja in
Umijem, si umije  prste, moleč 25. psalm: »Umijem si z nedolžnimi
Lavabo. roke...«. Svoj začetek ima ta obred v prvih krščanskih časih,
ko si je mašnik moral zopet očistiti roke, ker si jih je

47

umazal pri odločevanju prinesenih darov. Dandanašnji je
umivanje znak dušne čistosti. Umijejo pa se samo prsti
v opomin, da bi naj bil duhovnik očiščen tudi najmanjših
grehov.

Duhovnik se vrne v sredino altarja, se prikloni in
moli: »Sprejmi presv. Trojica ...«  V tej molitvi se cerkev
obrača do presv. Trojice, da bi sprejela to daritev, ki se
daruje v spomin trpljenja, vstajenja in vnebohoda Kristu¬
sovega in v čast svetnikov božjih.

Po dokončani molitvi poljubi  mašnik altar in se
obrne k ljudstvu z besedami: »Molite bratje.« Navzoče
vernike, ki so mu bratje v Kristusu, povabi naj molijo,
da bi daritev, katero on z verniki v duhu združen v svojem
in njihovem imenu opravlja, Bogu dopadla. Strežnik mu
odgovori z molitvijo, v kateri prosi, naj bi Bog iz mašni-
kovih rok sprejel daritev v čast svojega imena, v hasek
vernikov in cele sv. cerkve; ko se duhovnik zopet obrne
k altarju, odgovori: »Amen.«

Mašnik moli slednjič »tihe« molitve. Zovejo se »tihe«
molitve, ker jih mašnik tiho moli posnemajoč Jezusa na
Oljski gori, ki se je za lučaj kamena oddalil od apo¬
stolov ter se je pripravljal v molitvi na krvavo daritev.

Te molitve sklene na isti način kakor kolekte: »Per Do-
minum nostrum«; potem položi roke na altar in reče glasno
»Per omnia saecula saeculorum = od vekomaj do vekomaj«,
in strežnik odgovori: »Amen.« Potem se začne predglasje.

§ 32. Predglasje. KSt

Predglasje j e prehod v tretji  del sv. maše. Svoj
začetek ima v apostolskih časih in je gotovo najstarejša
krščanska pesem. Nekdaj je imel vsak praznik svoje pred¬
glasje, sedaj pa jih je ednajstorica, jedno je za navadne
dni, deset pa za posebne praznike in čase.

Uvod v predglasje  se začne z besedami: »Do-
minus vobiscum«. Sterni besedami hoče duhovnik vernike
opomniti na imenitnost tega, kar se ima na altarju vršiti.

Sedaj se ne obrne več, kakor navadno prej pri tem reku
k ljudstvu, ampak ostane obrnjen k altarju. Kakor je
namreč Mozes, ko je imel na Sinajski gori z Gospodom
govoriti, stopil v temen oblak, v katerem je bil Bog, tako
tudi mašnik sedaj nekako stopi v oblak božjih skrivnosti
in se ne obrne k ljudstvu, dokler ni daritev opravljena.

Nato povzdigne roke in oči ter reče »Sursum corda = kvišku
srca« v opomin, da bi svojo dušo odtrgali od posvetnega
in jo posvetili nebeškim skrivnostim, na kar strežnik od¬
govori : »Habemus ad Dominum — imamo jih povzdignjena
h Gospodu«, to je, že mislimo na skrivnosti, ki se imajo

Sprejmi

sveta

Trojica.

Suscipe

sancta

Trinitas.

Molite

bratje.

Orate

fratres.

Tihe

molitve.

Secreta.

48

Svet.

Sanctus.

Trikrat svet.
Trisagium.

Tiha maša.
Canon.

goditi. Mašnik nadaljuje: »Gratias agamus Domino Deo
nostro = zahvalimo Gospoda, svojega Boga« ter sklene
roke in prikloni glavo. Naša srca so pri Bogu, dajmo mu
toraj hvalo zarad ljubezni in dobrotljivosti njegove. Strežnik
odgovori: »Dignum et iustum est = spodobno in prav je.«
S tem je uvod končan.

Mašnik nadaljuje prefacijo s strežnikovimi besedami
in našteva razloge, zarad katerih se spodobi in je prav,
da se Bogu povsod in vselej zahvaljujemo, in sicer po
Kristusu Gospodu in Sredniku. Nato prosi, da bi se smeli pri¬
družiti nebeškim duhovom in ž njimi peti: »Sanctus = svet,
svet, svet, Gospod Bog vojnih trum. Nebo in zemlja sta
polna tvoje slave. Hozana na višavah. Bodi češčen, ki
pride v imenu Gospodovem. Hozana na višavah.«

Prvi  del  tega slavospeva se imenuje t r i k r a t s ve t, kakor sta
prerok Izaja in sv. Janez v razodetju gledala in slišala peti angele
in proslavljati naj večjo božjo lastnost: »svetost«, katere sta nebo in
zemlja polna. Ta slavospev velja trojedinemu Bogu.

Drugi del je zmagoslavni  spev Zveličarjev, ko je šel slo¬
vesno v Jeruzalem. Kakor je na cvetno nedeljo šel v Jeruzalem, da
bi se krvavo daroval na križu, tako ima sedaj iz nebes priti na altar,
da se daruje nekrvavo.

Dokler moli mašnik prefacijo, drži roke razprostrte,
ko pa začne »Sanctus«, sklene roke in se globoko prikloni
v znamenje počeščenja trikratsvetega Boga in na koncu
molitve se prekriža.

Po dokončanem predglasju, pozvoni strežnik in prižge
na strani altarja svečo tihe maše ali kanonsko
svečo, ki pomeni Kristusa.

II. Glavni del.

Izpremenjevanje.

§ 33. Kanon ali tiha maša.

»Kanon« je grška beseda in pomeni ravnilo ali pa
oni motvoz, za katerim se teše, nadalje pa nepremakljivo
pravilo. Ta del sv. maše se zove kanon, ker se vrši vedno
na isti nepremakljivi  način in je sestavljen iz lastnih
Gospodovih besed, iz apostolskih izročil in iz pobožnih
naredb papežev. (Trid. sess. 22. c. 4.) Kanon obsega vse
molitve po predglasju do »Očenaša«.

Prva molitva so začne s črko T, ki ima podobo križa, zato
so začeli staviti v začetku te molitve križ, pozneje pa so pridjali
poseben list s podobo Križanega, katerega daritev se na altarju po¬
navlja. Strežnik v kanonu nič ne odgovarja. Kakor je Mozes šel na
goro in ga je oblak zagrnil in kakor je veliki duhovnik stopil za za¬
grinjalo v Najsvetejšem, da bi ljudstvo spravil z Bogom, tako se tudi
mašnik nekako od ljudstva odloči, ker nadomestuje Kristusa, ki je
na križu sam molil in se s a m daroval.

49

Kanon mora mašnik tilio moliti, kakor so to prvi kristjani
delali, zato se imenuje »tiha maša«, in s tem se izražuje globočina
neizrekljive skrivnosti. V nočni tihoti je bil Kristus rojen, v tišini je
trpel in umrl in tihota ga je obdajala v grobu in vse to se ponavlja
na altarju.

Kanon se deli v tri dele: 1. Kanon pred  izpreme-
njevanjem; 2. kanon med izpremenjevanjem 3. kanon p o
izpremenj e vanju.

§ 34. 1. Kanon pred izpremenjevanjem.

Mašnik prične tiho mašo  s tem, da razprostre svoje
roke, ker predstavlja Kristusa v trpljenju in povzdigne
svoje oči, potem pa zopet sklene roke in je položi glo¬
boko priklonjen na altar iz spoštovanja do najsvetejših
skrivnosti. Nato poljubi altar in prekriža dari.

Med kanonom se petindvajsetkrat  darovi pre¬
križajo. Pred  izpremenjevanjem pomenijo križi posve¬
čevanje  darov, po izpremenjevanju pa označuje resnico,
da je sv. maša ponavljanje daritve na križu. Duhovnik
poljubi večkrat altar, kar pomeni združenje duhovnika in
vernikov s Kristusom.

V kanonu pred izpremenjevanjem imamo tri glavne
molitve. Prva teh molitev je sestavljena zopet iz treh delov.

V  prvem delu se obrača mašnik do nebeškega Očeta, 1  molitev:
da bi blagoslovil navzoče darove, katere darujemo za a JJ e  1 g itur
sv. cerkev, za papeža, škofa, za cesarja (v Avstriji) in za
vse pravoverne kristjane.

V drugem delu se vrši spomin živih.

Pri prvih kristjanih so zabeležili imena tistih, ki so sv. vero

sprejeli; ako je kateri odpal, so ga izbrisali. Zapisali so tudi imena
mrtvih, in posebno velikih dobrotnikov sv. cerkve. Dijakon je ali od
altarja ali pa s pridižnice prebral imena in priporočal v molitev. Ko
pa je število kristjanov narastlo, je le najimenitnejše imenoval. Po¬
zneje pa tudi to ni bilo več mogoče in zato je djal list z imeni na
altar in duhovnik je rekel: »Gospod spomni se teh, ki so zapisani,«
in slednjič je še to odpadlo in ostal je samo »Memento«, to je, du¬
hovnik se spomni v molitev priporočenih.

Pri »Memento« vzdigne in sklene roke na prsih, nagne
glavo in stoji nekaj trenutkov mirno spominjajoč se tistih,
za katere hoče moliti. Spominja se nekaterih imenoma,
potem pa še vseh navzočih in tistih, ki žele navzoči biti,
da bi jim bilo v dušni in telesni blagor. , c ommuni .

Ko je tako mašnik priporočil vojskujočo cerkev bož- cantes =
jemu usmiljenju, se obrne do poveličane cerkve,  da zedinjajoč
bi svetniki v nebesih njegovo prošnjo podpirali. se -

Nato razprostre mašnik roke črez  d a- H- molitev:
x  o v e  Hanc lgitur

Razprostiranje rok nad kruhom in vinom nas spo- onera =  to
minja na stari zakon, kjer je darovavec pri spravni daritvi daritevtoraj

4

b)  Memento
Domine =
spomni
Gospod.

50

III. molitev
Quam obla-
tionem =
to daritev.

Izpremenje-

vanje.

Consecratio.

Kat. (579—
583). 613.

Kat. str. 213.
št. 12.

položil roke na daritveno žival, da bi daritvena žival v
predpodobi s svojo smrtjo zadoščevala za grehe, s kate¬
rimi je on zaslužil smrt. Tako je Kristus nosil naše grehe
na križu in še vedno za nas posreduje pri sv. maši. Zato
prosi v tej molitvi mašnik, da bi nam Gospod po sv.
daritvi podelil mir na zemlji, da bi nas rešil pogubljenja
in nam podelil večno zveličanje.

Mašnik sklene roke in prekriža petkrat
darove.

Približal se je najsvetejši trenutek, zato prosi med
tem, ko napravi pet križev  črez darove, da bi bila sv.
daritev studenec blagoslova za nas vse, da bi bili po njej
zapisani med otroke božje in bi naša služba bila Bogu
dopadljiva, ne pa nam v prekletstvo, kakor Judu Iškarjotu,
kateremu je bilo odvzeto apostolstvo. Peteri križi  pome¬
nijo petere rane Jezusove, iz katerih vse milosti izvirajo.
(Strežnik pozvoni in ljudstvo poklekne.)

§ 35. Kanon med izpremenjevanjem.

Do zdaj je mašnik govoril in delal v imenu vernega
ljudstva, od zanaprej pa govori in dela v imenu Jezusa
Kristusa,  čigar namestnik je. Zato govori in dela ravno
to, kar je govoril in delal Jezus pri zadnji večerji.

On vzame hostijo v roke, povzdigne oči k nebesom,
jo blagoslovi in ob enem prikloni glavo ter reče izpremenje-
valne besede Kristusove: »Vzemite in jejte vsi od
tega, kajti  ta je moje telo.« In glej čudež večji, ko je
stvarjenje! Mašnik ne drži več v roki kruha, ampak Kristusa
kot Boga in človeka. Zato poklekne,  da skaže Jezusu
božje počeščenje, potem pa povzdigne  sv. Rešnje Telo,
da tudi klečeče ljudstvo Jezusa moli in trkaje na prša
prosi odpuščenja grehov. (Med tem strežnik zvoni.)

Nato položi mašnik sveto hostijo na korporale, po¬
klekne na eno koleno, vstane in odkrije kelih. Po vzgledu
božjega Zveličarja vzame kelih z vinom v roke, ga blago¬
slovi in reče: »Vzamit e in pij t e vsi iz nj ega, z a kaj,
to je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, skriv¬
nost vere, ki bo za vas in za njih veliko pre¬
lita v odpuščenje grehov. To storite vmoj spo¬
min.«  S temi besedami se je vino spremenilo v Jezusovo
kri; pod podobo vina je celi Kristus pričujoč kot Bog in
človek.

Tudi sedaj mašnik na eno koleno poklekne, da
moli Jezusa pod podobo vina in potem kelih povzdigne,
da bi ga tudi verniki molili. (Strežnik med tem zvoni).
Kelih postavi na korporale, ga pokrije s palo in zopet
poklekne na eno koleno v znamenje božjega počeščenja.

51

Po izpremenjevanju ima mašnik prsta: palec in ka¬
zalec, sklenjena, da bi si jih ne onesnažil, ker ž njima
prejema sv. Rešnje Telo, in da bi ne raztrosil posvečenih
drobtinic.

§ 36. Kanon po izpremenjevanju.

Slično kanonu pred izpremenjevanjem, ima tudi kanon
po izpremenjevanju tri molitve  in prva teh obstoji iz
treh  delov.

Ker je Kristus zapovedal, da bi se ta daritev opra- I. molitev:
vljala v njegov spomin, zaradi tega omenja v prvem delu "J  Unde  et
molitve, da darujemo to daritev v spomin trpljenja,  ^omLjajoč
vstajenja in vnebohoda Gospodovega.  Med tem se toraj.
prekriža posvečene darove petkrat v znamenje žive vere,
da je pod podobama kruha in vina pričujoč tisti Jezus,
ki je bil za nas darovan na križu.

V drugem delu te molitve prosi, da bi Gospod z h )  Su P ra
daritvijo božjega Sina sprejel tudi našo pobožnost

z istim dopadenjem, kakor nekdaj daritve očakov Abela,

Abrahama in Melkizedeka, ki so bili predpodobe Kristu¬
sove.

V tretjem delu pa prosi mašnik globoko priklonjen c)  Supplices
s sklenjenimi rokami na altarju, da bi ljubi Bogpo daritvi^onižnoTe"
Jezusovi sprejel tudi naš dar,  da dosežemo milost prosimo,
in božji blagoslov, kakor se udeležujemo tukaj svete večerje, jj  mo i; tev .

Mašnik sklene roki na prsih, nagne glavo te se
spominja tistih rajnih,  katerim hoče posebno na¬
kloniti sad sv. maše.

Do dvanajstega stoletja je bilo v navadi, da so se
prebrala imena vseh tistih, katere je imel mašnik posebno
priporočiti Bogu. Dandanes našteva v duhu vse tiste,
katerim je namenjen nakloniti sad sv. maše, potem raz¬
prostre roke in še moli za vse verne duše.

Pač lepo je uredila sv. cerkev, da se pred povzdigo¬
vanjem spominja živih, da bi se osebno udeleževali sv. maše.

Duše v vicah ne morejo več sodarovati, ampak se udele¬
žujejo sadu sv. maše, kolikor jim ga mi obračamo v prid
in kolikor so si same zaslužile v življenju z milosrčnostjo.

Ko je mašnik tako priporočil duše v vicah bo- HI. molitev:
žjemu usmiljenju, gleda v duhu, kako tiste angeli peljajo p e q g°'
v nebeško veselje, zato se tudi v njem zbudi želja po toribus C =
nebeški domovini. Lahno se udari na prsi govoreč: »Tudi tudi nam
nam grešnikom« in prosi  s skesanim srcem, da bi grešnikom,
tudi mi, ne sicer po svojem zasluženju, ampak po božjem
usmiljenju imeli delež na veselju božjih svetnikov v ne¬
besih. Molitev sklene z besedami: »Po Kristusu Gospodu
našem. Amen.«

Spomin

mrtvih.

Memento

defun-

ctorum.

4*

52

Perquem = Nato moli  blagoslovno  molitev, katero vidno iz-
po katerem, ražuje s tremi križi črez posvečene podobe.

Ta obred je še ostal iz prvih krščanskih časov, ko je bila samo ena
sv. maša, h kateri so verniki prinašali kruhe (eologije) in različne poljske
pridelke, da bi se blagoslovili in mašnik jih je blagoslovil z omenjeno
molitvijo. Ko pa je z osmim stoletjem prišlo v navado, da se je
bralo več sv. maš na dan in se je tudi več altarjev postavilo v cerkev,
niso več nosili kruhov in pridelkov blagoslavljat, ker se je vsak lahko
udeležil sv. maše same. Na prejšnji običaj še nas spominja blago¬
slovljene bolniškega olja na veliki četrtek. Sicer pa je molitev ostala,
in mašnik v podobah kruha in vina, ki nadomestujeta takorekoč vse
poljske pridelke, blagoslavlja vso prirodo, kajti po Kristusu je vse
stvarjeno.

Po tem mašnik kelih odkrije, se pobožno na eno
koleno prikloni, prime s kazalcem in palcem desnice sveto
hostijo, z levico pa kelih ter prekriža s sveto hostijo tri¬
krat kelih, dvakrat pa napravi križ med kelihom in svo¬
jimi prsi. Nato povzdigne, držeč sv. hostijo nad kelihom,
oboja nekoliko.

Molitev, ki se med tem obredom moli, izražuje željo, da bi po
Kristusu kot sredniku, ž njim kot glavo, in v njem kot vinski trti,
dohajala vsa čast in slava presv. Trojici.

To molitev sklene mašnik z besedami: »Per omnia
saecula saeculorum,« odgovor: »Amen« in s tem je kon¬
čan kanon.

III. glavni del.

Sv. obhajilo. Sveto obhajilo.

Communio. . . .

Sveto obhajilo je zavživanje telesa m krvi Jezusa

Kristusa. Namen in sad vsake Bogu opravljene daritve je
združenje darovavca z Bogom in to se zgodi v zavživanju
darovanega. (Od tod ime communio = zedinjenje). Pri sv.
maši se to vrši z zavživanjem presv. telesa in presv. krvi.
»Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz
v njem.« Jan. 6, 57. Zato je bilo dolgočasa v navadi, da
so verniki le pri sv. maši prejemali sv. obhajilo. Dandanes
pa želi cerkev, da bi kristjani pri vsaki sv. maši vsaj
duhovno  prejemali sv. obhajilo, to je, obudili vero,
upanje, ljubezen in kes s srčnim poželenjem po Kristusu.

V tretjem glavnem delu razločujemo a) pripravo
na sv. obhajilo; b) sv. obhajilo; c) zahvalo  za sv.
obhajilo.

§ 37. a) Priprava za sv. obhajilo.

Po daritvi Jezusovi na križu smo postali otroci božji.

Oče naš. Zato je cerkev odredila, da se z »Očenašem«, katerega
Paternoster. je Jezus učil in zapovedal moliti, obračamo z otroškim
zaupanjem do svojega nebeškega Očeta. V sedmerih proš-

-ŠŠ-

njah očenaša je vse zapopadeno, česarkoli potrebujemo
za dušo in za telo, zato je ta molitev gotovo najlepša
priprava na sv. obhajilo.

Zadnjo prošnjo: »Sed libera nos a malo = temveč reši nas hu¬
dega« moli strežnik v imenu vernega ljudstva in mašnik odgovori
izredno »Amen«, ker je moč očenaša odvisna od Kristusa, čigar na¬
mestnik je mašnik. Pri zadnji prošnji vzame pateno izpod korporala,
jo obriše in držeč jo v desnici navpik naslonjeno na altar nadaljuje
nekako sedmo prošnjo proseč, da bi nas Bog rešil vsega hudega
preteklega,  to je, nasledkov greha, hudega sedanjega,  namreč
trojnega poželenja in telesnih nesreč, hudega prihodnjega  na
duši in na telesu in nam podelil po priprošnji svojih svetnikov m i r.
Pri besedi »mir« se s pateno prekriža in jo poljubi  iz spoštlji¬
vosti, ker nam je po križu, katerega tukaj predočuje patena, došel
mir, potem položi na njo sv. hostijo ter nasloni pateno na kelihovo
stojalo.

Nato odkrije kelih, vzame hostijo s patene ter jo nad
kelihom črez sredino prelomi,  položi polovico, katero
drži v desnici na pateno, od druge polovice pa odlomi na
spodnjem koncu majhen košček, drugo pa dene na pateno.

Majhni košček drži med palcem in kazalcem desnice
nad kelihom in moli na glas »Per omnia saecula saecu-
lorum«, strežnik odgovori »Amen« in nato »Pax j- Domini
sit j- semper vobis j- cum = mir Gospodov bodi vselej
z vami« in strežnik odgovori »Et cum špiritu tuo.« In med
tem napravi mašnik z ostalim koščekom tri križe nad
kelihom. Po teh besedah spusti košček v kelih in po kratki
molitvi se zopet prikloni in pokrije kelih.

Navada lomiti sv. hostijo sega v apostolske čase,
kakor nas na to spominja izraz za sveto daritev: »Lom¬

ljenje kruha«. (Dejan. ap. 2, 4.) Razlogi za ta obred pa
so sledeči: 1. Kristus sam je razlomil pri zadnji večerji
posvečeno podobo kruha in učenca vrnivša se iz Jeru¬
zalema v Emavs sta spoznala Gospoda na lomljenju kruha.
(Luk. 24, 35.) 2. Pomeni silno smrt Jezusovo, po besedah
sv. Pavla: »To je moje telo, ki je bilo za vas zlomljeno.«
(I. Kor. 11, 24.) 3. Nam v opomin, da je tukaj za naše
duše pripravljena jed.

Sv. hostijo prelomi nad kelihom v znamenje, da je v kelihu
kri, ki je tekla iz ranjenega telesa Jezusovega in da tvorita združena
daritev. Križi s koščekom sv. hostije pomenijo, da je Kristus s svojo
smrtjo na križu in s svojim vstajenjem postal vir vsega miru.

Zmešanje podobe kruha s podobo vina v kelihu ozna¬
čuje, 1. da telo Kristusovo ni brez krvi in kri ni brez
telesa, da je toraj pod vsako podobo celi Kristus in vendar
obe podobi skupaj le en zakrament; 2. da se je med
trpljenjem prelita kri Kristusova združila v grobu s telesom
k častitljivemu vstajenju; 3. da se združi Kristus z nami
v sv. obhajilu; 4. da se zedini poveličana cerkev z Jezusom
v nebesih, na kar nas pripravlja sv. obhajilo na zemlji.

54

Agnus Dei.

(Bližnja

priprava.)

Mašnik nasloni sklenjeni roki na altar, vpre oči v
sv. hostijo ter moli trikrat, trkajoč se na prsi, besede:
»Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta« ter dostavi dve-
krati: »Usmili se nas« tretjekrat pa: »Podeli nam mir«,
Agnus Dei, qui tollis peccata mundi, miserere nobis (dona
nobis pacem).

Nato moli tri molitve pred sv. obhajilom.

Prva je za mir in edinost sv. cerkve,  pa
tudi za medsebojni mir, kajti sv. obhajilo je »znamenje edi¬
nosti, vez ljubezni, znak vzajemnosti« (Trid. sess. XII. c. 8.),
toraj zakrament miru.

V dokaz te ljubezni so se nekdaj verniki poljubovali pred sv.
obhajilom, pozneje se je ta navada opustila in ostal je le obred pri
slovesnih sv. mašah, da se duhovniki objamejo govoreč besede: »Pax
tecum = mir s teboj« in odgovoreč »Et cum špiritu tuo«, želeč si tistega
miru, katerega je Jezus prinesel na svet. (Jan. 14, 27.)

V drugi molitvi prosi reči, ki so potrebne za
vredno  sv. obhajilo in sicer a)  da bi ga Gospod rešil
greha in vsega hudega; b)  da bi mu dal milost zvesto
izpolnjevati božje zapovedi; c)  da bi bil stanoviten v
Kristusu do konca.

V tretji molitvi prosi, da bi mu Gospod odvzel
vse nedostatke na duši,  da bi sv. obhajilo mu ne
bilo, kakor Judu Iškarjotu, v pogubljenje, ampak po božjem
usmiljenju v dušno in telesno okrepčilo.

§ 38. b) Sv. obhajilo.

Po dokončanih pripravnih molitvah se mašnik prikloni
pred sv. Rešnjim Telesom na eno koleno, vzame obe po¬
lovici sv. hostije med palec in kazalec levice in držeč jih
nad pateno, udari trikrat ponižno na prsi, rekoč:

Kat. 630. »Gospod nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak
reči le z besedo in ozdravljena bo moja duša,« (»Domine
non sum dignus, ut intres sub tectum meum, sed tantum
dic verbo, et sanabitur anima mea.«) Strežnik pozvoni, da
opomni navzoče, naj bi se duhovno udeležili sv. obhajila.

Nato zavžije mašnik sveti zakrament pod podobo kruha in vina in
sicer na sledeči način: Z desnico prime sv. hostijo, stori ž njo črez
sebe križ v znamenje žive vere, da je ves Kristus pod podobo hruha
pričujoč ter reče: »Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa ohrani
mojo dušo v večno življenje. Amen« in ponižno naslonivši se na altar
zavžije sveti zakrament pod podobo kruha. Po tem se zravna, sklene
roki in stoji nekaj trenutkov mirno, zatopljen v premišljevanje božje
ljubeznivosti in dobrote.

Potem odkrije kelih, pobere s pateno skrbno drobtinice sv.
hostije s korporala in jih postrže v kelih moleč nekaj vrstic 115. psalma,
nato prime za kelih in ž njim naredi križ črez sebe v znamenje žive
vere, da je pod podobo vina presv. kri Jezusova, rekoč: »Kri našega
Gospoda Jezusa Kristusa ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen«
in jo z največjo spoštljivostjo zavžije.

53

Z zavživanjem je končan četrti in glavni
del sv. maše. Ker je pod vsakim najmanjšim delom
svetih podob celi Kristus pričujoč, zato cerkev strogo
pazi, da se ne onečasti sv. zakrament. Mašnik mora od
izpremenjevanja pa do zavživanja držati prsta, s katerima se
dotika sv. hostije, sklenjena, in kolikorkrat se sv. hostije
dotakne, mora si prste otresti v kelih; ravno tako mora
pobrati drobtinice na korporalu in na pateni. In iz istega
razloga si da sedaj nekaj vina vliti v kelih, da ga oplakne
in potem na prste vina in vode, da jih očisti tudi vsakega
prahu sv. hostije ter prosi, da bi moč sv. zakramenta v
njem obilen sad rodila.

Mašnik si prste obriše v purifikatorij, izbriše ž njim
tudi kelih, ga pokrije in pospravi, kakor je bil v začetku
sv. maše, med tem pa prenese strežnik knjigo na listovo
stran.

§ 39. c) Zahvala za sv. obhajilo.

Mašnik gre k mašni knjigi in moli iz nje »obhajilno
molitev«, ki se strinja s skrivnostjo praznika.

Nekdaj so namreč verniki pristopali hitro po mašnikovem ob¬
hajilu k mizi Gospodovi, kakor se to danes godi le o posebnih
priložnostih, na primer pri prvem sv. obhajilu ali pri skupnem obhajilu
cerkvenih društev in bratovščin, in med tem so pevci peli ta pred-
pevek s psalmom. Ko pa je ta navada v teku srednjega veka začela
pojemati, je psalm izpal in ostal je le predpevek, ki se imenuje
»communio«, to je, obhajilna molitev.

Mašnik opravi po vzgledu Kristusovem, ki je pri
zadnji večerji pel z apostoli zahvalno pesem (Mat. 26, 30),
poobhajilne molitve v zahvalo za milosti sv. maše in prosi, Poobhajilne
da bi jih nikdar ne zgubili. On gre na sredo altarja, ga molitve,
poljubi ter se obrne k ljudstvu rekoč: »Dominus vobiscum«,
strežnik odgovori: »Et cum špiritu tuo.« Potem gre na
listovo stran in moli »poobhajilne molitve«  v tistem
številu in redu, kakor kolekte in sekreta, potem navadno
zapre knjigo.

Post-

communio.

§ 40. Sklep sv. maše.

Po dokončanih poobhajilnih molitvah se vrne mašnik
na sredino altarja, ga poljubi, se obrne k vernikom z be¬
sedami: »Dominus vobiscum.« Strežnik po navadi odgo¬
vori in mašnik napove navzočim konec sv. maše, rekoč:

»Ite, missa est« to je, »idite, odpuščanje je« ali »odpuščeni ite, missa
ste.« Strežnik izreče zahvalo v imenu vernikov za srečo, da est.
so se mogli udeležiti sv. maše, z besedami »Deo gratias«

= »Bogu bodi zahvala.« Kakor so šli apostoli razveseljeni
z Oljske gore po vnebohodu Gospodovem, tako bi naj

56

Placeat
tibi sancta
Trinitas =
naj ti bo
dopadljivo.

Blagoslov.

Benedictio.

tudi verniki s hvaležnim srcem zapustili cerkev. (Zato
prelepe melodije za »ite, missa e st«, če se
P oj e). ....

O spokornih dnevih, koje vijolična barva, reče masmk
k altarju obrnjen: »Benedicamus Domino«, to je, »hvalimo
Gospoda«, v spomin na nekdanje šege, ko so še verniki
ob takih dnevih ostajali v cerkvi in opravljali posebne
molitve. Strežnik odgovori: »Amen.«

Naslonivši sklenjeni roki na altarmoli mašnik uklonjen
k sveti Trojici, da bi trojedini Bog spregledal njegove in
vseh navzočih slabosti in bi zarad zasluženja Jezusovega
ne odtegnil milosti.

Preden se ljudstvo razide, blagoslovi  mašnik pri¬
čujoče. On poljubi altar v znamenje, da je s Kristusom
združen in da Kristus  po njem blagoslavlja, zato tudi
ljudstvo poklekne, potem povzdigne oči in razprostre roke,
rekoč: »Blagoslovi vas vsemogočni Bog« in proti vernikom
obrnjen prekriža ljudstvo z grškim križem izgovarjajoč
besede: »Oče j- in Sin in sv. Duh« (= benedicat vos omni-
potens Deus, Pater f et Filius et Spiritus sanctus), med
tem se tudi navzoči prekrižajo, strežnik pa odgovori: »Amen«,
to je, »naj se zgodi.«

Tako je tudi v stari zavezi duhovnik blagoslavljal
ljudstvo po opravljeni vsakdanji daritvi in božji Zveličar
je blagoslovil apostole, ko je po dovršenem odrešenju šel
slovesno v nebesa.

Mašnik stopi na evangelijsko stran in moli zadnji .
evangelij in sicer začetek evangelija sv. Janeza, v katerem
opisuje ta evangelist skrivnost včlovečenja Sinu božjega,
kakor se tisto redno ponavlja pri sv. maši. Ko izgovarja
besede: »In Beseda je meso postala« (= et Verbum caro
factum est) se prikloni na eno koleno, da počasti skriv¬
nost včlovečenja božjega. Na koncu reče strežnik: »Deo
gratias.«

Evangelij sv. Janeza se pa ne moli vsakokrat. Nedelje, vsi
dnevi v postu in nekateri predpražniki imajo svojo mašo. Ako se
takrat obhaja kak višji praznik, se bere sv. maša tistega praznika,
onih dni pa se mašnik spominja le v zbirnih, tihih in poobhajilnih
molitvah in v tem, da bere tudi zadnji evangelij tistega dne. Takrat
mašnik po poobhajilni molitvi ne zapre knjige v znamenje, da jo naj
prinese strežnik na evangelijsko stran.

Leon XIII. je določil, da se po vsaki tihi maši še
molijo kleče posebne molitve, ki so zvezane z odpustki,
katerih se udeležijo tisti, ki so bili pri sv. maši prisotni.

Po dokončani sv. maši vzame mašnik kelih v levico
in položi desnico na burzo, se prikloni z glavo pred kri¬
žem in gre pred altarske stopnjice. Strežnik se postavi s
knjigo in biretom na njegovo desnico. Mašnik vzame biret
in priklonivša se gresta mirno in pobožno v žagrad. Grede

57

moli mašnik hvalni psalm »Benedicite = hvalite.« V Za¬
gradu se priklonita pred križem, mašnik sleče mašna
oblačila, si umije prste in opravi zahvalne molitve.

To so obredi sv. maše, kakor se rabijo in se morajo
rabiti po zapovedi sv. cerkve. Vendar se tem obredom
dodene še nekaj drugih, ako se obhaja slovesna  sv.
maša.

Slovesna
ali velika

§ 41. Slovesna ali velika sv. maša. sv. maša.

Missa

Slovesnost velike sv. maše je v tem: solemnis.

I. da razven drugih luči,  gori na altarju vsaj
šest  sveč.

II. da strežeta celebrantu,  to je mašniku, ki Strežnika,
opravlja sv. daritev, dva mašnika kot dijakon in sub- Assis tentes.
dijakon, (subdijakona sme v sili nadomestovati nemašnik, vendar

pa bi naj imel štiri nižje redove) oblečena V oblačila, ki SO
zapovedana za ti službi. Strežnika opravljata molitve v
imenu ljudstva.

III. da subdijakon bere list, dijakon pa
poje evangelij in »it e missa  e st.«

IV. da se zažiga kadilo.  Kadilo.

Kadilo je dišeča smola, ktero so že od nekdaj zaži- s '

gali le v božje češčenje.  V svetem šotoru, kakor
poznej v templju, je stal kadilni altar, na katerem se je
vsak dan zažigalo kadilo. Tudi malikovavci so zažigali
kadilo edino le malikom. Zato je ob času preganjanja
veljal za odpadnika, kateri je potrosil malikom kadila na
ogenj. Trije modri so s kadilom počastili Jezusa kot
pravega Boga.

Kristjani so sicer za čas preganjanja, ko so morali svete skriv¬
nosti obhajati na skrivnih krajih, po kleteh, podzemeljskih votlinah
in katakombah, zažigali kadilo zato, da so si čistili zrak. Da pa so
ga rabili tudi pri službi božji, se razvidi iz tega, da je cesar Kon¬
stantin Veliki podaril nekaterim cerkvam zlate kadilnice za obhajanje
svetih skrivrrosti. Sploh pa rabi od četrtega stoletja cerkev latinskega
in grškega obreda kadilo pri službi božji.

Kadilo ima pri vnanji službi božji trojni pomen in
sicer pomeni a)  pobožne molitve.

Kakor se iz kadilnice vzdiguje lepo dišeči dim na kviško, tako
bi naj tudi puhtela naša molitev iz bogaljubečega srca k nebu.

Sv. Janez je gledal v »Skrivnem razodetju« molitve svetnikov v po¬
dobi kadila, katero je angel polagal na žgavni altar pred sedežem
božjim (Sk. raz. 8, 3).

b)  čednostno življenje.

Dišava pomeni čednosti, s katerimi bi se naj razširjal prijetni
duh lepega vzgleda. (2. Kor. 2, 15.) Nato meri blagi duh, kateri je
mnogokrat puhtel iz grobov svetnikov ali je obdajal njihova sveta telesa.

58

Črna
sv. maša.
Missa pro
defunctis;
missa de
Requiem.

c)  milost  b ožj  o.

Kakor oblaki dad6 dežja, tako bi naj tudi naša molitev nam
naklonila božje usmiljenje.

Kadilo se zažiga pri slovesni sv. maši: 1. po pred-
stopnjiški molitvi, 2. pri evangeliju; 3. pri da¬
rovanju, 4. med povzdigovanjem.

Hitro po p r e d s t op n j i š k i molitvi,  toraj pred vhodom.
Subdijakon drži kadilnico, dijakon pa ladjico in zadnji prosi cele-
branta, ki trosi z žličico kadilo na žrjavico, da bi kadilo blagoslovil,
kar stori s tem, da ga moleč prekriža. Na to pokadi altarski križ tri¬
krat in sv. ostanke, če so na altarju, dvakrat in potem celi altar.
Nadalje vzame dijakon kadilnico in pokadi celebranta kot namest¬
nika Kristusovega iz spoštovanja.

Pri evangeliju.  Subdijakon drži evangeljske bukve in ob
njegovi desnici in levici stojita strežnika z gorečima svečama. Goreči
sveči pomenita stari in novi zakon, po katerih je Bog razsvetil člo¬
veštvo. Med tem, ko dijakon poje evangelij, stoji celebrant na listovi
strani k njemu obrnjen, kar pomeni, da Kristus podpira oznanjevavce
sv. evangelija. V začetku evangelija pokadi dijakon evangelijske
bukve v znamenje spoštovanja do božje besede.

Pri darovanju.  Mašnik pokadi najprej darove kruha in vina,
ker je tudi v starem zakonu bil vsak jedilen dar darovan s kadilom.
Potem pokaja celi altar kakor v začetku, kar pomeni prošnjo, da bi
Bog milostno sprejel to daritev.

Med povzdigovanjem.  Subdijakon pokaja na evangelijski
strani klečeč sv. Rešnje Telo in sv. Rešnjo Kri, med tem ko mašnik
oboje kaže vernikom v počeščenje.

Opazka. Kedar je sv. Rešnje Telo izpostavljeno, pokadi mašnik
na spodnji stopnjici klečeč najprej sv. zakrament, potem še-le altar.

§ 42. Črna sv. maša.

Črna se imenuje tista sv. maša, ki se opravlja za
rajne v črni obleki in ima poseben mašni vzorec, to je,
posebne mašne molitve.

Tudi črne sv. maše so ali tihe ali pete.

Črne sv. maše se berejo 1. na dan vseh vernih duš, 2. na dan
pogreba, 3. na tretji, sedmi in trideseti dan po smrti ali po pogrebu
in ob obletnicah; 4. ob praznikih nižje vrste.

Vsaka sv. maša, naj se opravlja v katerikoli barvi,
ima neskončno ceno, ker se pri vsaki daruje Jezus Kristus
za žive in mrtve; toda pri črni sv. maši se obrne sad
daritve  in zraven tudi sad molitev  rajnim v prid. Od
tod izhajajo premembe v obredu črne sv. maše; izpuščajo
se namreč vse molitve in dejanja, ki izražujejo veselje ali ki
se opravljajo za vernike in sicer:

1. V predstopnjiških molitvah se izpusti 42. psalm.

2. V vhodu mašnik ne prekriža sebe, ampak knjigo in namesto
malega slavospeva moli: »Večni mir jim daj o Gospod in večna luč
naj jim sveti.«

3. Veliki slavospev se ne moli.

59  —

4. V vmesnih molitvah izostane »alleluja« in moli se podaljšana
molitev z naslednico: »dan jeze« (dies irae).

5. Pri evangeliju se ne prosi za blagoslov, knjiga se ne poljubi
in pri slovesni črni maši se ne prineso luči in ne kadilo in na koncu
se ne reče hvala v znamenje, da še rajni ne vživajo nebeškega
veselja.

6. Čredo izostane.

7. Pri darovanju se ne blagoslovi voda, ki pomeni vernike in
mali slavospev se izpusti pri umivanju rok.

8. Pri »Agnus Dei« se ne trka na prsi in reče se na mesto :
»Usmili se nas« in »Daj nam mir« »Daj jim pokoj« (dona eis requiem)
in »Daj jim večni pokoj« (dona eis requiem sempiternam) in obenem
izostane prva molitev pred sv. obhajilom, ki se moli za mir sv. cerkve.

9. Na mesto »ite missa est« se reče: »Requiescant in pace = naj
počivajo v miru!« Odgovor: »Amen.«

10. Zadnji blagoslov se ne da, ker je namenjen navzočim.

III. oddelek.

O svetih zakramentih.

§43-0  svetih zakramentih sploh.

Zakrament je vidno in podelilno znamenje
nevidne milosti, postavljeno od Jezusa Kri¬
stusa v naše posvečenje.

Zakrament je toraj  vidno in podelilno zna¬
menje, ki ne kaže samo notranje milosti, ampak jo tudi
deli; tako na primer ne kaže polivanje z vodo in istočasno
izgovarjanje besed le očiščenja izvirnega greha in drugih
pred krstom storjenih grehov, ampak v resnici tudi podeli
to očiščenje.

Znamenja so bistvena in nebistvena.  Bistvena
znamenja je postavil Jezus Kristus in se ne smejo
opustiti in ne spremeniti, na primer polivanje z vodo in
istočasno izgovarjanje besed: »Jaz te krstim....«  Ne¬
bistvena znamenja je postavila sv. cerkev in se smejo v
sili opustiti, ker je brez njih zakrament veljaven.

Cerkev je sv. zakramentom pristavila nebistvena znamenja iz
sledečih razlogov: a)  da napolnjuje vernike z večjim spoštovanjem do
sv. zakramentov in budi v njih pobožnost ; b)  da predočuje jasneje
milosti sv. zakramentov in s tem budi željo tiste večkrat prejemati
in se na prejem vredno pripravljati.

Zakramentov je sedem in imajo svoje predpodobe v
starem zakonu. Zakramenti starega zakona so le zunanje
očiščevali in le kazali na prihodnje milosti, zakramenti
novega zakona pa očiščujejo notranje in delijo milosti.

Sacra-

mentum

Kat. 523

60

Sv. krst.
Baptismus,

Kat.

542 — 555 .

Tvarina.

Materia.

Krstna
voda. Aqua
lustralis.

Oblika.

Forma.

Da se zakramenti zvršijo veljavno,  je treba vel¬
javne tvarine, zapovedanih besed ali oblike in
namena usposobljenega delivca, storiti to, kar dela sveta
cerkev. (Instr. florentina.) Seveda mora tudi prejemavec
usposoben biti, da sv. zakrament prejme.

§ 44. Sveti krst.

Sv. krst je prvi in najpotrebnejši zakra¬
ment, ki človeka z vodo in božjo besedo očisti
izvirnega greha in vseh pred krstom stor¬
jenih grehov ter ga v Jezusu Kristusu pre¬
rodi in posveti za večno življenje.

Glavne predpodobe  sv. krsta so: prehod Izraelcev skozi
rdeče morje, obrezovanje, Naamanova kopelj in različna očiščevanja.
Podoba  sv. krsta pa je ozdravljenje sleporojenega in gluhomutca.
Krst sv. Janeza krstnika je le pripravljal ljudi na Jezusov krst.

Bistvena znamenja sv. krsta  so:  polivanje
z vodo in istočasno izgovarjanje božjih besed.

Tvarina sv. krsta je prava  prirod n a voda (daljna
tvarina), bodisi morska ali rečna ali deževna ali slatina,
bodisi čista ali kalna, mrzla ali topla, da je le možno ž njo
umivati, toraj ne led ali sneg. Cerkev vendar veleva, da se
pri slovesnem sv. krstu iz spoštovanja do sv. zakramenta,
rabi le blagoslovljena voda, ki se blagoslovi na veliko in
bmkoštno soboto in se imenuje krstna voda.

Jezus je odločil za vidno znamenje sv. krsta vodo, ker je bila
voda v starem zakonu v rabi pri različnih očiščevalnih obredih in
ker voda jasno naznanja milosti sv. krsta. Kakor voda čisti naše telo,
tako očiščuje krstna voda dušo. Kakor je voda pogoj življenja, rasti
in rodovitosti, tako da sv. krst naši duši življenje milosti božje in jo
stori pripravno, da napreduje v dobrem, donaša cvet krščanskih
čednosti in blagi sad dobrih del.

Z vodo se zmoči  (bližnja tvarina) ali celo telo, kar
bi se zgodilo s potapljanj  em in tako je bilo v latinski
cerkvi v navadi do dvanajstega stoletja, v grški pa še je
sedaj, ali da se zmoči glavni del telesa, to je glava, kar
se zvrši s polivanjem,  kakor je v rimski cerkvi sedaj
v navadi, ali s p o š k r o p 1 j e nj e m , kar se je nekdaj
rabilo pri bolnikih in pri veliki množici katehumenov, na
primer na binkoštni praznik, ko so apostoli krstili 3000
ljudi. Polije se trikrat v čast treh božjih oseb in v spomin
tridnevnega Jezusovega počitka v grobu. Vendar je trojno
polivanje smatrati za eno in za veljavo zakramenta za¬
dostuje tudi le eno.

Oblika so besede, katere izgovafja krščevavec med
oblivanjem ali potapljanjem: »Jaz te krstim v imenu Očeta
in Sina in sv. t)uha.«

61

Vsak človek more veljavno krstiti bodisi Delivec,
stanu, spola, vere katerekoli, če le rabi veljavno tvarino Kat 537 ’
in obliko in ima pravi namen ter stori tako, kakor je za¬
povedal Kristus.

Redni  delivci sv. krsta so vsled mašniške oblasti
škofje in mašniki, izredni  pa dijakoni, in sicer škofje
za svoje škofljane, župniki za svoje župljane in drugi
duhovniki pa smejo krstiti le s privoljenjem ali po-
oblaščenjem. — Ker je krst neobhodno  potreben za
zveličanje, sme tudi vsak drugi  krstiti, če je otrok v
smrtni nevarnosti.

Kdo sme
krstiti ?

Sv. krst more veljavno prejeti vsak n e k r š č e n Prejemavec.
človek, daje  le živ.  Ustno izročilo nam poroča, da
so že v prvih krščanskih časih imeli navado krščevati
otroke  in sv. cerkev strogo opominja, da preskrbijo
stariši otrokom, kakor hitro je mogoče, ta sv. zakrament.

Odrasli se morajo na sv. krst pripravljati in morajo imeti
voljo in namen, ta zakrament prejeti. V prvih časih se je
imenovalo to pripravljanje katehumenat in pripravljenci
katehumeni.

Sv. krst se veljavno deli vsak čas in na vsakem  Cas in kraj.
k r a j u. Katehumene so slovesno krščevali na veliko in
binkoštno soboto, v grški cerkvi pa na dan sv. Treh
kraljev, otroke pa ob vsakem času. Sv. krst naj bi se
dosledno delil v cerkvah,  v katerih je krstni
kamen. Na domu se sme krščevati le v nevarnosti, sicer
pa le s škofovim dovoljenjem in iz tehtnih razlogov.

K sv. krstu se jemljejo že od starodavnih časov Boter,
botri.  Cerkveni pisatelj Tertulian (f 240) omenja botre Patrmus -
kot nekaj navadnega. Kat. 554,555.

Botri držijo otroka med krščevanjem, odgovarjajo
mesto otroka in storijo za njega krstno obljubo; pri
odraslih pa so priče podeljenega krsta. V prvih časih
krščanstva so pomagali krščencu v krstni studenec in po
krstu pa zopet iz njega in so mu oblekli belo oblačilo.

Botri prevzamejo strogo dolžnost, skrbeti za krščan¬
sko izrejo svojih krščencev, zlasti, če tem stariši pomrjo
ali zanemarjajo svojo dolžnost. Ob enem pa stopijo s
krščencem in njegovimi stariši v duhovno sorodstvo. Sv.
cerkev dovoljuje" v občnem Tridentinskem cerkvenem
zboru le iednega botra ali k večjemu dva, toda nikoli dva
istega spola. Ako jih je več prisotnih, veljajo tisti le za
priče podeljenega sv. krsta in ne prevzamejo nikakoršnih
dolžnosti in ne stopijo v duhovno sorodstvo.

Ker je botrina velikega pomena, zato pripušča sv.
cerkev le tiste za botre, ki so sposobni in vredni,
da to službo opravljajo.

62

Nesposobni so za botre: 1. nekrščeni; 2. krivo¬
verci; 3. ki niso pri zdravi pameti; 4. ki v poglavitnih
resnicah sv. vere niso poučeni; 5. redovniki.

Nevredni  so očitno izobčeni in očitni grešniki.

§ 45. Obred sv. krsta.

I. Pred krščevanjem.

Botri pričakujejo s krščencem pred cerkvenimi durmi
ali v predvoru duhovnika. Kdor še namreč ni krščen,
nima pravice do svetišča Gospodovega.

1. Duhovnik pride tja v roketu in z vijolično štolo
ter vpraša botra: »Kaj bo otroku ime?« in boter imenuje
ime kakega svetnika.

V stari zavezi so dajali pri obrezovanju otroku ime. Z obre¬
zovanjem je postal otrok Izraelec, to je, sprejet je bil v zvezo, katero
je Bog sklenil z ljudstvom, bil je posvečen in štet med izvoljeno
ljudstvo. Ko je Bog sklenil z Abrahamom zavezo in postavil obrezo
za znamenje zaveze, je spremenil njegovo ime iz Abram v Abraham.

S sv. krstom se sprejme človek v novo zavezo  in dobi
novo ime, katero nosi kot otrok  božji in ud Kristusovega telesa.
Ker pa se obenem pridruži tudi vojščakom Kristusovim, zato sprejme
ime že venčanega vojščaka to je, svetnika, da bi ga imel za vzgled
čednosti in za priprošnika. Dobro je toraj, da se izvoli tak svetnik,
katerega življenje je znano.

2. Na to vpraša mašnik z imenom: »I. kaj želiš od
cerkve božje?« Boter (ali odrasli krščenec) odgovori:
»Vero« to je, krščanstvo z vsemi pripomočki.

Mašnik nadaljuje: »Kaj ti da vera?« Boter odgovori:
»Večno življenje!« Na to mašnik: »Ako hočeš v življenje
iti, spolnjuj zapovedi: ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega
svojega srca in iz vse svoje duše in iz vse svoje misli in
svojega bližnjega kakor samega sebe!«

3. Duhovnik dihne krščencu trikrat v obraz v podobi
križa rekoč: »Hodi iz njega nečisti duh in daj prostor
posvečevavcu sv. Duhu!«

Kakor je Bog prvemu človeku vdihnil življenje in Kristus
apostolom sv. Duha, tako podeljuje sv. krst človeku nadnaravno
življenje milosti božje.

4. Mašnik zaznamenja krščencu čelo in prsi z zna¬
menjem sv. križa.

Križ označi pogoje, katere mora krščenec izpolnjevati, ako
hoče postati kristjan, in sicer ga opominja križ na čelu,  da mora
vse verske resnice verovati in se ne sme vere nikdar sramovati in
na prsih,  da mora po njih živeti.

5. Mašnik položi desnico na glavo krščenčevo.

S tem izražuje, da ga odtegne oblasti hudega duha in ga po¬
stavi pod varstvo božje.

6. Duhovnik dene krščencu nekaj blagoslovljene soli
v usta,

63

Sol pomeni modrost.

Krščanska modrost je v tem, da s pomočjo sv. Duha spozna- Kat. 186.
varno Boga, ga ljubimo in mu po tej ljubezni služimo. Kakor dela
sol jedila okusna, in varuje gnjilobe, tako dela tudi krščanska modrost
človeka Bogu prijetnega in ga varuje gnjilobe greha. Zato se imenuje
sol modrosti.

7. Duhovnik  zarotuje hudobnega duha, pod katerega
oblastjo je krščenec vsled izvirnega greha, v imenu presv.

Trojice, da ga zapusti, ker je ta poklican v sv. cerkev in
med otroke božje.

8. Ker se hudi duh ne more zoperstavljati moči sv.
križa, zato prekriža  mašnik s palcem otroka na čelu
in mu položi roko  na glavo.

Z dozdajnimi obredi se je pripravljal krščenec, da
se sprejme kot ud v občestvo vernikov in zato se vrše obredi
zunaj cerkve.

9. Nato položi  mašnik konec štole na krščenca

ter ga pelje v cerkev rekoč: »I., pojdi v cerkev božjo,

da boš s Kristusom deležen večnega življenja!«

Stola je znak mašniške oblasti in se toraj položi na otroka v
znamenje, da ga mašnik sprejme kot namestnik Kristusov v sv.
cerkev.

10. Ko pride h krstnemu  kamnu, moli  mašnik
z botrom »Vero« in »Očenaš«,  ker sta ti dve molitvi
poglavitna dela krščanske vere in krščanskega upanja.

Ta obred spominja na prve krščanske čase, ko so katehumeni
ti molitvi glasno in očitno molili.

1 1. Nato duhovnik moli zopet zarotovalne molitve
in pomoči krščencu ušesi in nosnici s slinami rekoč:

»Efeta«, to je, »odpri se!«

Ta obred nas spominja na čudež, s katerim je ozdravil Jezus
gluhomutca, doteknivši se s prsti njegovih ušes in s slinami njego¬
vega jezika (Mark. 7, 33) ter naznanja, naj kršenec rad posluša besedo
božjo in si prizadeva s pobožnim življenjem biti »lepa dišava« pred
Bogom. (2. Kor. 2,15.)

12. Sedaj sledi krstna obljuba, v kateri  ob- jy. st ” a

ljubi Bog krščencu po sv. cerkvi milost božjo in večno ° a ‘
življenje, ako bo spolnjeval zapovedi. 550—553.

Ker bi se naj sv. krst sprejel prostovoljno in
dobro premišljeno,  zato vpraša mašnik krščenca:

»Ali se odpoveš hudemu duhu? — in vsemu njegovemu
dejanju? — in vsemu njegovemu napuhu?« Na vsako
vprašanje odgovori boter v otrokovem imenu (ali odrasli
krščenec sam:) »Se odpovem!«

13. Nato mazili  mašnik krščenca na prsih in na
medplečju s krstnim oljem v podobi križa.

Olje krepi, zato so se boritelji nekdaj mazilili z oljem; olje
je mastno in se rabi za svečavo. Tako naznanja krstno olje duhovno

64

moč, s katero sv. Duh razsvetljuje in potrjuje človeka v sv. krstu, da
se more ustavljati lastnemu hudemu poželenju na prsih)  in zapelje¬
vanju sveta in hudobnega duha (na medplečju)  in spolnjevati
božje zapovedi.

14. Krščevavec premeni  sedaj vijolično  štolo
spokornosti z belo štolo veselja, ker se bliža trenutek, da
bo otrok prerojen za nebesa. Mašnik vpraša krščenca:
»I., ali veruješ v Boga Očeta, vsemogočnega stvarnika
nebes in zemlje? Veruješ v Jezusa Kristusa, Sina nje¬
govega edinega, Gospoda našega, kteri je bil rojen in je
trpel ? Veruješ tudi v sv. Duha, sveto katoliško cerkev,
občestvo svetnikov, odpuščenje grehov, vstajenje mesa in
večno življenje?« Na to trojno vprašanje odgovori boter
(odrasli pa sam): »Verujem!«

Prej omenjeno odpoved hudemu duhu in sedanje
spoznavanje poglavitnih verskih resnic imenujemo krstno
obljubo.  Botri so jo v našem imenu obljubili, mi pa jo
Kat. 553. moramo radovoljno spolnjevati in da se jej ne izneverimo,
jo večkrat v življenju ponavljati.

II. Pri krščevanju.

1. Ker se človek udeleži krstnih milosti, če prejme
sv. krst prosto in radovoljno,  zato vpraša duhovnik
trikrat krščenca: »I., hočeš krščen biti?« in boter (odrasli
sam) odgovori trikrat: »Hočem!«

2. Sedaj polije mašnik trikrat z vodo krščencu glavo
v podobi križa in govori med oblivanjem: »I., jaz te
krstim v imenu Očeta f in Sina f in svetega J- Duha.«
Če pa je veljavnost že prej podeljenega krsta iz katerega
koli razloga dvomljiva, se govori: »Če še nisi krščen, te
krstim v imenu i. t. d.«

V podobi križa  se poliva otrok v znamenje, da nam je Kri¬
stus na križu zaslužil milosti sv. krsta.

III. Po krščevanju.

1. Duhovnik mazili krščenca na temenu
v podobi križa s sv. krizmo.

Kat. 565. Krizma je oljčno olje, kateremu je primešan balzam. Z mazi¬

ljenjem se je že v starem zakonu podeljevala naj višja čast in oblast.
Tudi krščenec prejme delež Jezusove trojne časti, in sicer duhov¬
niške,  da se udeležuje sadov sv. maše in da sam sebe daruje Bogu
z radovoljno pokorščino; kraljevske, daje  postal dedič nebeškega
kraljevstva in uče n iške,  da oznanjuje z besedo in dejanjem Kri¬
stusa. To trojno čast in častno nalogo označuje ime kristjan.

2. Mašnik položi na krščenca belo oblačilo
rekoč: »Sprejmi belo oblačilo, katero prinesi neomade-
ževano pred sodni stol Gospoda našega Jezusa Kristusa,
da imaš večno življenje!« Oblačilo pomeni oblačilo božje
milosti. (Kraljeva ženitnina.)

65

3. Duhovnik da krščencu (botru) prižgano
svečo  v roko z besedami: »Sprejmi gorečo svečo in
ohrani neoskrunjen svoj krst. Spolnjuj zapovedi božje, da
mu moreš iti nasproti, ko pride Gospod k ženitnini, z
vsemi svetniki v nebeškem dvoru in imaš večno življenje
in živiš na vekov veke. Amen.« (Pametne in nespametne
device.) Mašnik novokrščenega odpusti z besedami: »Hodi
v miru in Gospod bodi s teboj!«

Popisane obrede smejo opravljati le mašniki. Kedar
se deli sv. krst v sili, se rabijo samo bistvena  znamenja;
če pa otrok ne umre, še se morajo nebistvena  dosta¬
viti. Ker pa se bistvena znamenja ne smejo nikdar po¬
navljati in se vendar mnogokrat dvomi, ali je bil sv. krst
v sili ali po krivovercih veljavno podeljen, za to se po¬
gojno ponavlja: »Ce še nisi krščen, te krstim i. t. d.«

§ 46. O sv. birmi.

Sv. birma.
Confirmatio.

Sv. birma j e zakrament, v katerem krščeni Kat. 559.
človek s pokladanjem škofovih rok, z mazi¬
ljenjem. s sv. kriz m o in s škofovo besedo
prejme posebno milost s v. D u h a, ki ga v veri
potrdi, da jo more stanovitno pričati in po
n j e j živeti.

Predpodobljen je ta sv. zakrament v stvarjenju: Duh božji plava
nad vodami, in v duhovništvu stare zaveze. Apostoli so prejeli sv.

Duha na Binkoštno nedeljo s posebnimi darovi in delili so sv. Duha
vernikom z molitvijo in polaganjem rok. Tako sta sv. Peter in Janez
birmovala kristjane v Samariji, katere je krstil dijakon Filip. (Dej.
ap. 8, 14); tako sv. Pavel Janezove učence v Efezu. (Dj. ap., 19.)

Bistvena znamenja  sv. birme so: maziljenje s
krizmo, pokladanje škofovih rok in molitve.

a)  Tvarina je sv. krizma (daljna tvarina), posvečena Tvarina,
po škofu na veliki četrtek, ki jasno kaže milosti sv. birme.

Krizma je zmes olja in balzama. Olje daje luč in moč, ter je Kat.
znamenje veselja, zato je na jutrovem navada maziliti goste; olje je (565 -567).
mastno in tekoče, kar kaže na obilnost milosti.  Balzam je de¬
belo tekoča drevesna smola, ki daje olju prijeten duh in varuje gnji-
lobe ter pomeni moč sv. Duha,  ki človeka potrjuje v milosti, da
more krstno obljubo spolnjevati, se greha varovati in razširjati pri¬
jetni duh krščanskih čednosti Zato ime »potrdba«  (confirmatio) ali
»dopolnitev«  (perfectio) krstnih milosti.

S krizmo mazili  škof birmanca na čelu in p o - Kat.
loži  med maziljenjem levico na glavo. (Bližnja tvarina.) 564 > 568 -

b)  Oblika so škofove molitve,  posebno ona, Oblika,
katero moli med maziljenjem posameznih birmancev.

Redni  delivec sv. birme je škof, izredni  pa tudi Delivec,
mašnik, če ga v to iz važnih razlogov pooblasti papež; Kat. 562,

5

66

na primer misionarji v krajih, kjer ni škofov, vendar pa
morajo rabiti le po škofu posvečeno krizmo.

Prejemavec Veljavno  prejeti more sv. birmo vsak krščeni člo¬

vek. Primerno  je, da otroci prejemajo ta sv. zakrament,
ko pridejo k pameti in so že o njem podučeni, toraj ne
pred sedmim letom.

Ker je sv. birma zakrament živih, morajo biti bir¬
manci v milosti božji, da ta zakrament vredno  prejmejo;
treba pa je tudi, da so dobro podučeni vsaj v glavnih
resnicah sv. vere in da se pripravljajo z molitvijo in
dobrimi deli.

Čas. Sv. birma se lahko deli o vsakem času; pri nas na¬

vadno v drugi polovici velikonočne in v prvi polovici
binkoštne dobe.

Botri. Ker se je v prvih krščanskih časih sv. birma delila

hitro po sv. krstu, je bil krstni boter obenem tudi birmski
Kat. boter. Sedaj pa, ko se ta sv. zakramenta posebej delita,
572, 573. se  jemljejo za sv. birmo tudi posebni botri, ki imajo
dolžnost, birmancem pomagati v nevarnostih duhovnega
boja in jih potrjevati z besedo in vzgledom v krščanskem
življenju.

Pri sv. birmi se da birmancu ime kakšnega svetnika,
in sicer navadno ime krstnega patrona botrovega; ako
pa imata boter in birmanec istega patrona, si lahko izvoli
ime škofovo ali tudi katero drugo.

§ 47. Obred sv. birme.

Kat. 563. Na dan birmovanja pridejo botri z birmanci ob na¬

povedanem času v cerkev. Birmanci prinesejo s seboj bir-
manski listek,  ki svedoči, da so zadosti podučeni za
ta zakrament in da jih je podpisani katehet tudi na duši
vestno pripravil, da prejmejo vredno sv. birmo.

Po dokončani sv. maši in pridigi si škof obleče
humeral, albo, štolo in pluviale, med tem se birmanci po¬
stavijo v red po cerkvi in, če tam ni prostora, tudi zunaj
cerkve, dečki na moški, dekleta na ženski strani in za
njimi pa botri.

1. Škof stopi pred altar in se obrne s pastirsko pa¬
lico v roki k ljudstvu. Birmanci pokleknejo in za to od¬
ločen duhovnik moli glasno pripravne molitve. Nato
moli škof najprej s sklenjenimi  rokami, da bi prišel
sv. Duh nad birmance in jih obvaroval vsakega greha;
potem z razprostrtimi za sedmere  darove sv. Duha
rekoč:

»O Bog, pošlji sv. Duha z njegovimi sedmerimi darovi!« Od¬
govor: »Amen.« »Duha modrosti in umnosti;« O. »Amen.« »Duha

67

svetovanja in moči;« O. »Amen.« »Duha učenosti in pobožnosti;«

O. »Amen.« »Napolni jili s svojini strahom!«

Nato napravi znamenje sv. križa nad birmanci. To
je prvi blagoslov.

2. Po tej molitvi gre z mitro na glavi k vsakemu
birmancu posebej. Birmanci drže birmske listke, na katerih
so zapisana birmska imena, v sklenjenih rokah in botri
položijo desnico na desno ramo birmančevo. Škof pomoči
palec desne roke v krizmo in mazili vsakega birmanca
na čelu v podobi križa, rekoč: »I., zaznamenjam te z

znamenjem križa in te potrjujem z mazilom zveličanja v
imenu Očeta -{- in Sina j- in sv. -j- Duha.« Odgovor:

»Amen.« Med tem pa drži levo roko na glavi birmančevi.

Birmanec se mazili na čelu v znamenju križa. V starih časih Kat. 568.
so nosili zunanja znamenja, s katerimi so se razločevali spoznovavci
različnih ver. Veliki duhovnik je imel na čelu zlat obroč z neizrekljivim
božjim imenom. Sv. Janez gleda v »skrivnem razodetju« na čelu iz-
voljenih v vpisano ime božjega jagnjeta in njegovega Očeta. (Skr. raz.

14, 1.) Celo je sedež sramežljivosti, za to bi se naj birmanec nikdar
ne sramoval pričati vere v križanega Jezusa z besedo in dejanjem in,
ako bo to storil, hudi duh ne bo imel moči do njega, kakor angel
morivec ne do Izraelcev, ki so s krvjo jagnjetovo poškropili obdurje.

Boter položi desnico na ramo v znamenje, da hoče
birmancu biti pomočnik in varih v duhovnem boju. Po
maziljenju udari škof birmanca rahlo na lice, rekoč: »Pax Kat. 569.
tecum = mir s teboj!«

V prejšnjih časih so sprejemali tisti, ki so se hoteli bojevati
za vero in braniti vdove in sirote, tako imenovani viteški udarec
Tudi birmanec prevzame nalogo, da se bo za Jezusa bojeval, če
treba tudi do mučeniške smrti in to mu prinese pravi mir, katerega
svet dati ne more.

Med birmovanjem bi se naj glasno molilo in, če
mogoče, vmes prepevalo.

Po dokončanem birm o vanju se z velikim  zvo¬
nom pozvoni,  da se iz cerkve odišli birmanci vrnejo
k zadnjemu blagoslovu. Škof gre k altarju, si umije roke,
med tem pa molijo navzoči duhovniki k sv. Duhu, da bi
potrdil to, kar je storil škof. Končno še škof moli nad
birmanci ter jih blagoslovi z besedami: »Blagoslovi 7 naj
vas Gospod s Siona, da bodete gledali jeruzalemske blagre
vse. dni svojega življenja in imeli večno življenje. Amen.«

S tem je končan zadnji blagoslov.

Dan sv. birme bi si naj birmanci dobro zapomnili
in ga slavili vsako leto s posebnim češčenjem sv. Duha,
na primer z devetdnevnico; sploh pa bi naj vsak dan
s posebno molitvijo k sv. Duhu oživljali v sv. birmi po¬
deljene milosti.

Botri obdarujejo birmance s posebnimi darili, ki pa bi naj bila
takšna, da bude v otroku stalno spomin na sv. birmo.

5

68

Zakrament § 48. Zakrament sv. Rešnjega Telesa.

sv. Rešnjega

Telesa. Zakrament sv. Rešnjega Telesa je najsve-

mentum tejši zakrament, je pravo telo in prava kri
sanctissimae našega Gospoda Jezusa Kristusa pod p o d o-
Eucharistiae. bama kruha in vina.

Kat. 574. s v _ j^ e g n j e  Telo je ona velika skrivnost, po kateri

je Jezus Kristus  resnično, dejansko in bistveno
pričujoč pod podobama kruha in vina in sicer zato, da
se nam po ločenih podobah predstavlja njegova krvava
smrt na križu, kjer se je ločila duša od telesa, (to je sv.
maša) in da daje zavživati svoje telo in kri, (to je sv.
obhajilo).

Skrivnost sv. Rešnjega Telesa ima različna imena in sicer
1. od načina,  kako je bila postavljena, se imenuje z grškim imenom
»Eucharistia«, to je, zalivala in milost (Mat. 26, 26); zahvala, ker je
Jezus to skrivnost zahvalivši nebeškega Očeta postavil in ker se moremo
le edino po njej Bogu vredno zahvaliti; milost pa, ker je Jezus, studenec
vseh milosti pričujoč; 2. od časa,  ko je bila postavljena, »sveta
večerja«; 3. od pričuj očnosti  Kristusove >sv. Rešnje Telo«;
4. od neskončne časti  »Najsvetejše«; 5. od učinkov  »ne¬
beški kruh, angelski kruh, dušna hrana, sveta popotnica«; 6. kot
daritev  »sv. maša«; 7. kot zakrament  »sv. obhajilo«.

Sveto Rešnje Telo je kot daritev in zakrament  pred-
podobljeno v velikonočnem jagnjetu, katero so Izraelci kot daritev
in zakrament darovali in zavživali. Kot zakrament  ima svojo
predpodobo v mani in v svetih kruhih, ki so bili v svetišču.

Bistvena znamenja so kruh in Vino pri iz-
premenjevanju in izpremenjevalne besede.
Tvarina. Tvarina  (daljna) je pšenični kruh, neprekvašen po

latinskem, prekvašen po grškem obredu, in pristno vino.
Oblika  so besede, s katerimi je bil ta najsvetejši za-
Oblika. krament postavljen, namreč: »To je moje telo, to je moja
kri.« Po teh besedah se pri izpremenj e vanj  u izpre-
menita kruh in vino (bližnja tvarina) v telo in kri Jezusa
Kristusa tako, da le podobe ostanejo, in Jezus je od tistega
trenotka tako dolgo resnično, dejansko in bistveno pri¬
čujoč, dokler se podobi bistveno ne izpremenita, na primer,
da bi začela podoba kruha plesneti.

Češčenje. Ker je toraj Jezus v zakramentu sv. Rešnjega Telesa

resnično pričujoč kot Bog in človek, mu moramo skazovati
božjo čast  s tem, da ga molimo in pred njim pokle-
kujemo.

Sv. cerkev nas navaja k češčenju sv. Rešnjega Telesa, da
1. pred tabernakljem zažiga večno luč; 2. da posode, ki pridejo s
sv. zakramentom v dotiko, napravlja iz dragih kovin in jih posvečuje;
3. da rabi dragocena oblačila, kadilo in večje število luči; 4. da iz¬
postavlja sv. Rešnje Telo in ga nosi v slovesnih obhodih; 5. da za¬
poveduje, naj se poklekuje pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom
na obč koleni.

— 69  —

Vidno in podelilno znamenje milosti sta Posebnost,
vidni podobi in v tistih meso in kri Jezusa Kristusa.
Zakrament sv. Rešnjega Telesa se toraj razločuje od
drugih zakramentov v tem, 1. da se tvarina bistveno
izpremeni; 2. da ostane zakrament po izpremenjenju in
tudi, preden se prejme; 3. da ne daje duši le milosti,
ampak začetnika vseh milosti.

_ Zakrament sv. Rešnjega Telesa je redilni in Delavnost,
živilni  zakrament. V njem prejmemo Jezusa, živega Kat. 619.
Boga in se združimo z Bogom k božjemu življenju. Milosti
vseh drugih že prejetih zakramentov se v nas pomnožijo
in poživijo, kakor tudi dejanske milosti. Izbriše nam
male grehe in nas varuje smrtnih. Daje pa nam tudi
dopolnilno  milost, da zmanjšuje v nas hudo nagnjenje
in nas potrjuje v ljubezni do Boga. Da nam poroštvo
častitljivega vstajenja mesa in večnega življenja. »Kdor je
moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz
ga bom obudil poslednji dan.« (Jan. 6, 55.)

Prvi delivec  zakramenta sv. Rešnjega Telesa je Delivec,
mašnik, ki kruh in vino posveti, potem pa vsi drugi du¬
hovniki in dijakoni, ki dele sv. obhajilo. V sili, kakor ob času
preganjanja, sme tudi neduhovnik sv. Rešnje Telo deliti
bodisi sebi ali drugim, katerim ga nese na dom ali v ječo.

Vsi, ki so krščeni, so sposobni,  da prejmejo Prejemavec.
zakrament sv. Rešnjega Telesa. Vredno  pa morejo Kat.
prejeti vsi nedorasli in dorasli, če nimajo smrtnega greha. (621—627).
Nikakor pa bi ne smel pristopiti tisti, ki se spominja
kakšnega smrtnega greha, dokler se ga ni spovedal, če
bi tudi mislil, da ima popolni kes, izvzemši, da se v tistem
trenotku spovedati ne more; dolžen pa je to storiti, kakor
hitro je mogoče. Čistosti srca se mora tudi pridružiti po¬
božnost.

Neizrekljiva častitljivost tega zakramenta terja tudi
posebno pripravo na telesu.

Kdor hoče sv. Rešnje Telo vredno prejeti, mora biti
od polnoči naprej tešč,  izvzemši bolnike. Le, če bi se
bilo bati onečeščenja sv. Rešnjega Telesa ali velikega
pohujšanja, bi smel netešč ta zakrament prejeti, ali, če bi
duhovnik med povzdigovanjem ali hitro potem naglo zbolel,
bi drug duhovnik, če tudi netešč, dokončal sv. mašo. Tudi
snažnost telesa in spodobno oblačilo naj razodeva spošto¬
vanje do presvete skrivnosti.

§ 49. Ali smo dolžni sv. obhajilo prejemati in pod
katero podobo?

Božji Zveličar je postavil zakrament sv. Rešnjega 61 j> a *j g
Telesa, ne samo, da se pri sv. maši neprenehoma daruje ’

70  —

za nas svojemu nebeškemu Očetu, ampak, da bi bil v
svetem obhajilu naša dušna hrana. Da prejemamo sv.
Rešnje Telo kot dušno hrano, nas strogo veže božja in
cerkvena zapoved.

I. Božja zapoved.

Kristus je namreč rekel, ko je obljubil ta sv. zakrament: »Ako
ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegovi krvi, ne boste
imeli življenja v sebi« to je, ne boste imeli nadnaravnega življenja
milosti božje v sebi. Jan. 5, 54. Pri zadnji večerji pa, ko je postavil
ta zakrament, je zapovedal apostolom: »To storite v moj spomin!«
(Luk. 22, 19; I. Kor. 11, 24.) S temi besedami jim je naročil, to de¬
lati, kar je on storil, namreč izpremenjati kruh in vino v njegovo
telo in kri in dajati vernikom zavžiti, kakor jim je on dal.

Dolžnost, prejemati ta sv. zakrament pa nam na¬
laga II. tudi cerkvena zapoved,  ki zapoveduje vsaj
o velikonočnem času prejeti sv. Rešnje Telo.

V prvih časih krščanstva pač te cerkvene zapovedi ni bilo
treba, kajti, kakor nam »dejanje apostolov« pripoveduje (2, 46), so
vsi pri sv. maši navzoči pristopili k sv. obhajilu. V poznejših časih
je začela ta gorečnost pojemati, dokler se ni tako daleč ohladila, da
kristjani v celem letu še tudi enkrat niso pristopili k sv. obhajilu.
Zato je cerkev na četrtem vesoljnem cerkvenem zboru v Lateranu
Inocencij III. leta 1215. za velikega papeža Inocencija III. dala  četrto cerkveno
(1198 1216). zapoved, ki se glasi: »Spovej se svojih grehov postavljenemu spo¬
vedniku vsaj enkrat v letu, in o velikonočnem času prejmi sv. Rešnje
Telo!« S to zapovedjo je cerkev ob enem zapretila vsem tistim, ki
bi iz lastne krivde in trdovratno zanemarjali prejemati ta sv. zakra¬
ment, da se morejo izobčiti iz cerkvenega občestva in da se jim more
odreči cerkveni pogreb.

Ta zapoved je pravzaprav le za mlačne kristjane, kajti pridni
kristjani se bodo potrudili, da izpolnijo vsak čas željo sv. cerkve, ki
želi, da bi verniki večkrat prejemali ta zakrament, ker je dušna hrana
in poseben pripomoček k bogoljubnemu življenju.

Ker pa se sv. obhajilo lahko tudi samo duhovno
prejme, to je, da imamo pobožno hrepenenje prejeti
Jezusa Kristusa, velja četrta zapoved samo za dejansko
sv. obhajilo, da ga namreč v resnici prejmemo.

Pod katero Blizu do dvanajstega stoletja so verniki prejemali sv. obhajilo

podobo, pod obema  podobama, pod podobo kruha in vina, vendar zapo¬
vedano to ni bilo. Pozneje pa se je sv. obhajilo delilo pod podobo
kruha. Razlogi za to so različni in sicer 1. podobo vina je težko
hraniti in nevarno deliti, ker se lahko razlije; 2. mnogim se je
tudi studilo iz istega keliha za drugimi piti, posebno ob času na¬
lezljivih bolezni; 3. nekateri zopet, posebno bolniki, vina niso mogli
prenašati; 4. cerkeni zbor v Kostnici leta 1415. je zapovedal sv. ob¬
hajilo deliti le pod podobo kruha zarad krivoverskih husitov in
tridentinski zbor pa zaradi protestantov.

Sicer so že v prvih krščanskih časih bolniki, otroci in tisti,
katerim se je sv obhajilo pošiljalo v ječo ali v puščavo, prejemali
le pod eno podobo, ker so verovali, da tudi pod eno podobo prej¬
mejo celega Kristusa, kakor je sam rekel: »Kdor jč od tega kruha,
bo živel vekomaj.« Jan. 6, 59.

Do trinajstega stoletja so zdrave obhajali le med sv. mašo,
pozneje pa tudi zunaj sv. maše.

Dandanašnji se sme deliti sv. obhajilo v tistem času,
v katerem je dovoljeno maševati, le na veliki petek in
pri polnočnici mora biti za to posebno dovoljenje. Bolniki
se smejo obhajati vsak čas.

§ 50. Obred, kako se sv. obhajilo v cerkvi deli.

Kedar se sv. obhajilo deli, morata goreti dve voščeni
sveči. Če se vrši sv. obhajilo zunaj sv. maše, si mašnik
umije prste in se poda, oblečen v roket in štolo barve
mašnega oblačila za tisti dan, s strežnikom k altarju, kjer
se hrani sv. Rešnje Telo v ciboriju. Tamkaj opozori strež¬
nik z zvončkom vernike na sv. obhajilo in moli klečeč
na poprečni stopnici altarja v imenu ljudstva »Očitno
spoved« v opomin, da še enkrat obude kes nad grehi.
Medtem vzame mašnik ciborij iz tabernaklja, ga postavi
na korporal in ga odkrije.

Nato se obrne k vernikom in jim prosi za odpuščenje grehov,
rekoč: »Usmili se vas vsemogočni Bog in po odpuščenih grehih vas
pripelji v večno življenje.« Odg. »Amen.« »Prizanesenje, odvezo in
odpuščenje vaših grehov vam podeli vsemogočni in usmiljeni Gospod.«
Odg. »Amen.« Pri teh besedah prekriža ljudstvo z blagoslovnim križem.

Sedaj vzame hostijo iz ciborija in držeč jo nad
ciborijem se obrne k ljudstvu z besedami: »Glejte jagnje
božje, glejte, ki odjemlje grehe sveta«, opozarjajoč, kakor
nekdaj sv. Janez krstnik, vernike na Jezusa (Jan. 1, 29);
potem moli z besedami stotnikovimi (Mat. 8, 8): »Gospod
nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le z
besedo, in ozdravljena bo moja duša« in sicer trikrat,
da bi verniki toliko bolj spoznali svoje zadolženje in ne¬
vrednost. Ljudstvo govori te besede z mašnikom trkajoč
se na prša v znamenje, da pripozna v ponižnosti duha
svojo nevrednost. Na to napravi križ s sv. hostijo nad
ciborijem, govoreč: »Telo našega Gospoda Jezusa Kri¬
stusa ohrani tvojo dušo v večno življenje. Amen« in jo
položi obhajancu na jezik.

Križ s sv. hostijo pomeni živo vero v pričujočnost
Kristusovo ter nas spominja, da nam le po njegovi smrti
vse milosti dohajajo. V cerkvi latinskega obreda se prejema
sv. obhajilo kleče, v cerkvi grškega obreda pa stoje. Po
dokončanem obhajilu si duhovnik prsta, s katerima je
prejemal sv. hostije, oplakne v posodici tik tabernaklja in
moli medtem predpevek in molitev o sv. Rešnjem Telesu.
Nato blagoslovi (toda ne, če je delil sv. obhajilo med
sv. mašo) obhajance z roko, rekoč: »Blagoslov vsemogoč¬
nega Boga, Očeta in Sina in sv. Duha pridi na vas in
ostani vedno nad vami « Na nekaterih krajih pa je navada,
da se da s ciborijem blagoslov, če ni izpostavljeno sv.
Rešnje Telo ali če ni mrliča v cerkvi.

12  —

Sv. popot- § 51. Obred, kako se deli sv. obhajilo kot popotnica.

niča.

Viaticum. Sv. obhajilo, katero prejemajo katoliški kristjani na

smrtni postelji ali v smrtni nevarnosti,  se
imenuje sv. popotnica.  Popotnica se zove, ker krepi
človeka na nevarni poti v večnost,
rejemavec. Vsak  katoliški kristjan, ki je v smrtni nevarnosti

vsled bolezni ali kako drugači, je dolžen prejeti sv. po¬
potnico. Tudi otroci,  ki še niso bili pri sv. obhajilu, bi
se naj, če je le mogoče, pripravili na sv. popotnico in
celo pri slaboumnih  se naj ne opusti, če imajo jasne
trenotke. Le tistim bolnikom, ki ničesar ne prenašajo,
se ne deli sv. popotnica; kateri pa težko požirajo, prejmejo
le mali košček sv. hostije na vodi ali na vinu. Kot po¬
potnica se deli v obče sv. obhajilo, če označi zdravnik
bolezen za smrtno nevarno.

Če se ima sv. obhajilo kot popotnica deliti, si obleče duhovnik
roket in belo štolo,  vzame s seboj burzo,  to je, malo vrečico
na traku, da si jo more obesiti okoli vrata, ki je prekrita z ogrinja¬
lom (velum). V tej vrečici ima posodici za sv. hostijo in sv. poslednje
olje, majhen korporal in purifikatorij. Navadno se da znamenje, z
zvonom,  da se ljudje opozorijo na imenitno opravilo, ki se ima
vršiti, da počaste Jezusa bodisi v cerkvi ali pred svojimi hišami
ali da ga spremljajo na bolnikov dom. Ako se ima slovesno sv. obha¬
jilo vršiti v bližini, se nese tja sv. Rešnje Telo v ciboriju, sicer
pa v burzi.

Spremljevavec vzame s seboj svetilnico s prižgano
svečo  in zvonček. Sveča pomeni večno luč, to je, pričujočnost
Jezusovo, z zvončkom pa se opozarjajo ljudje na prihajajočega Zve¬
ličarja. Verniki skazujejo sv. Rešnjemu Telesu čast, da kleče pri¬
čakujejo blagoslova. Med tem bi naj molili za bolnika, da bi vredno
prejel sv. popotnico.

Lepa je navada, da se ljudje v okolici obvestijo o sv. obhajilu
in se pravočasno pri križih in kapelah zberejo ter prepevajoč sv. pesmi
Jezusa pozdravijo ali celo do bolnika spremljajo. Tudi pri hiši, kjer
leži bolnik, naj bi zbrano ljudstvo sprejelo Zveličarja s pobožno
molitvijo in s prižgano svečo in ga spremljalo do bolniške sobe.

Stopivši črez hišni prag reče mašnik: »Mir tej hiši in vsem,
ki v njej prebivajo!«

V bolnikovi sobi mora biti z belim prtom pokrita miza in na
njej sv. razpelo med prižganima svečama in posodica z blagoslovljeno
vodo, pred mizo pa klečalnik ali podnožjak, kamor se poklekne.

Mašnik položi posodico s sv. hostijo na mizo na razgrnjeni korpo-
rale in počasti kleče z navzočimi božjega Zveličarja. Na to pokropi
bolnika in sobo z blagoslovljeno vodo ter zmoli kratke molitvice.
Potem pjristopi k bolniku, ga opomni na veličastni obisk ljubega
Jezusa. Če še bolnik ni spovedan ali če še ima kaj na vesti, se spove,
med tem navzoči odstopijo. Po dovršeni spovedi vstopijo verniki na
dano znamenje in molijo, duhovnik pa podeli sv. obhajilo po navadnem
obredu, le besede, s katerimi položi sv. hostijo na jezik, so drugačne,
namreč: »Brat (sestra) prejmi za popotnico telo našega Gospoda Jezusa
Kristusa, ki te naj varuje hudobnega sovražnika in pripelje v večno
življenje.« Odg. »Amen.« Na to si prste oplakne v žlici vode, (ki se
vlije v ogenj ali pa jo zavžije bolnik) in potem dokonča zapovedane
molitve.

73

Ako bi bolnik iz kakšnegakoli razloga ne mogel prejeti sv.
obhajila, ga mora mašnik na isti način zopet nesti nazaj. "Po sv.
obhajilu napravijo vsi skupno zahvalne molitve in na koncu še
podeli mašnik bolniku blagoslov. — Opisani obred za sv. popotnico
velja tudi za bolnike, ki samo iz pobožnosti sv. obhajilo prejmejo,
le mesto molitve- »Brat...« se rabi: »Telo našega...«

§ 52. Zakrament sv. pokore. Zakrament

sv. pokore.

Zakrament sv. pokore je zakrament, v k a- Sacramen-
terern v to pooblaščen mašnik namestu Bova tum  P. oeni_
odpusti grešniku po krstu storjene grehe,
če se jih resnično kesa in odkritosrčno spove R 634
ter ima resno voljo poboljšati se in zadošče-
vati za nje.

Bistven a znamenja zakramenta sv. pokore  so:
a)  grehi, katere je grešnik storil (daljna tvarina)
in kojih  se  mora kesati, se jih spovedati in za
nje zadoščevati (bližnja tvarina);  b)  besede sv.
cerkve, s katerimi da duhovnik odvezo: »Jaz
te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta f in Sina in
sv. Duha. Amen.« (Oblika.)

Delivci zakramenta sv. pokore so škofje in od
njih pooblaščeni mašniki. Ker je zakrament sv. pokore Delivec,
sodba, je treba delivcu razven mašniškega posvečenja še
tudi  spovedne s o d n osti, to je, pravice, da sodi,
brez katere bi bil zakrament neveljaven in katero podeli
škof za svojo škofijo.

Prej e nrav e c sv. pokore je vsak, kateri je po sv. .
krstu grešil. N e o b h o d n o potrebna pa je sv. pokora le Drejemavec.
za tiste, ki so po sv. krstu smrtno  grešili, ker se mali
grehi tudi brez tega sv. zakramenta odpuste.

Sv. pokoro smo dolžni pr e jeti po zapovedi Kat
sv. cerkve vsaj enkrat v letu in koli k or krat  692, 693.
smo v smrtni nevarnosti,  sicer pa hodimo večkrat
k spovedi.

Kristus je postavil zakrament sv. pokore na Veliko¬
nočno nedeljo, ko se je apostolom prikazal in v nje
dihnil, rekoč: »Prejmite sv. Duha. Katerim boste grehe
odpustili, so jim odpuščeni in katerim jih boste zadržali,
so jim zadržani.« (Jan. 20, 22. 23.) To oblast so podelili
apostoli po Jezusovem naročilu svojim naslednikom in
ona ostane v sv. cerkvi do konca sveta.

V zakramentu sv. pokore se odpustijo grešniku vsi Pridržani
grehi, ako je le vreden.  Vendar si pridržujejo papeži grehi,
in škofje vsled višje sodnosti nekatere velike grehe, da, pečata
izvzemši smrtno nevarnost, od njih ne more nihče od- reberva a '
vezati, kakor le oni sami ali od njih pooblaščeni mašnik.

74

To  so  pridržani grehi. V tem pa imajo najboljše
namene, namreč 1. da bi se toliko bolj jasno pokazala
hudobija in ostudnost tistih pregreh in 2. da bi jih greš¬
nik zaradi tega tolikobolj obžaloval in se jih v prihod¬
nosti skrbneje ogibal. V smrtni nevarnosti pa sme od
teh grehov odvezati vsak duhovnik.

Ako pa bolnik ozdravi, se mora, če je bil spovedani greli
strogo papežu pridržan, takoj obrniti po spovedniku ali pa sam do
papeža.

ConfeTsio. § 53- O Spovedi.

Spoved je skesana obtožba, s katero
grešnik razodene svoje grehe mašniku, po¬
oblaščenemu za spovedovanje, da bi ga od¬
vezal od njih.

Spoved je tako stara, kakor človeštvo. Že prvi stariši so se
morali spovedati storjenega greha. Kajn se prvi ni hotel spovedati,
če tudi ga je Bog opominjal; Davida je pripravil prerok Natan, da
je pripoznal svoj greh in pri spravnih daritvah so se Izraelci spo¬
vedovali svojih grehov.

Dolžnostse Da se je v novem zakonu treba spovedovati,
spovedati, sledi iz nastopnih dveh razlogov:

1. ker je Jezus zakrament sv. pokore kot sodbo
postavil in ker spovednik ni vseveden, zato more le iz
spovedi zvedeti, o čem naj sodi, in ali naj grehe odpusti
ali zadrži. Da je grešnik vreden odveze, mora' imeti zgre-
vano srce in to se le razodeva v ponižnem  spo¬
ve d o v a n j u.

2. Jezus je dal cerkvi oblast »razvezovati« in »za¬
vezovati«, in vsled te oblasti spovednik pri spovedi grehom
primerno pokoro nalaga,  česar bi nikakor storiti
ne mogel, ako bi se grešnik vsaj smrtnih grehov ne
obtožil.

Da so se prvi kristjani spovedovali, nam priča sv. pismo.
V »dejanju apostolov« beremo: »Mnogo vernikov je prišlo in so
naznanili in rekli, kar so storili.« (19, 18.) Sv. Jakob piše: »Spovejte
se drug drugemu svojih grehov!« Jak. 5, 16. in sv. Janez pravi: Če

se grehov spovemo, je Bog zvest in pravičen, da nam grehe odpusti
in nas očisti vsake krivičnosti. I. Jan. 1, 9.

Isto nam spričuje tudi ustno izročilo, kakor ga najdemo za¬
beleženo pri apostolskih očetih in cerkvenih učenikih. Tako piše sv.
papež Klement I. (j- 101): »Spovejmo se vseh svojih grehov, dokler
živimo ; kajti po smrti ni več spovedi in ne pokore«. (II. Ep. ad. Cor.)
Sv. Hijeronim (j- 420) pravi: »Mašnik more le takrat določiti, ali naj
odveže ali pridrži, ako je slišal vrsto grehov.« (Ad Mat.)

Spovedovali so se od začetka krščanstva sem tiho
in sicer pooblaščenemu  spovedniku in z namenom,
da zadobijo odvezo. Po zapovedi sv. cerkve se mora
spovedati vsak kristjan, ki je že pri pameti in je smrtno

75

grešil, vsaj enkrat v letu. Ako pa bi spoved slabo opravil
ali bi ne dobil, odveze, ne zadostuje cerkveni zapovedi.

Spoved pa bi se nikakor ne mogla vzdrževati, če
bi ne bilo spovedne molčečnosti,  to je, dolžnosti
črez vse to strogo molčati, kar se zve v zakramentalni
spovedi. K tej molčečnosti veže najprej 1. božja za¬
poved;  ker je duhovnik namestnik Kristusov, se toraj
spovedanec po duhovniku spove Kristusu. 2. Zapoved
sv. cerkve,  ki pod najostrejšimi večnimi in časnimi
kaznimi zapoveduje molčati. 3. Ljubezen do bližnjega,
po kateri je vsak dolžen molčati o tem, kar mu drugi
razodene kot skrivnost.

Zavezani so molčati spovednik, tolmač
in tisti, ki je sam rad ali pa slučajno kaj
slišal iz spovedi.

Da sme dobiti grešnik odvezo, mora biti njegova
spoved natančna in odkritosrčna.  Kdor bi se pa iz
lastne krivde ne spovedal kakšnega smrtnega greha, bi
bila njegova spoved neveljavna in storil bi božji rop.

Ko je grešnik s pomočjo sv. Duha, katerega mora
pred vsem na pomoč poklicati, svojo vest skrbno izpra¬
ševal, in obudil kes nad storjenimi grehi s trdnim sklepom,
ne več grešiti, poklekne k spovednici in prosi za
blagoslov.  Spovednik ga blagoslovi z znamenjem sv.
križa in nato moli spovedenec očitno spoved. Po tej
molitvi se spove svojih grehov in sklene
spoved.  Spovednik popraša, če spoved ni bila jasna ali
natančna, da jo spopolni, da potrebne nauke in napove
ali nasvetuje pripomočke za prihodnje življenje. Potem
mu naloži primerno pokoro in mu da odvezo,
če spozna, da je vreden, rekoč: »Jaz te odvežem tvojih
grehov v imenu Očeta f in Sina in sv. Duha. Amen!«
Odveza se deli z znamenjem sv. križa, ker nas je Jezus
na sv. križu spravil z Bogom.

Po sprejeti odvezi gre spovedanec spoštljivo od spo¬
vednice in opravi naloženo pokoro natanko in brž, ko je
mogoče. Če pa spovednik koga ne spozna vrednega sv.
odveze, naj tisti njegovo sodbo ponižno sprejme in si tem
bolj prizadeva, da se resnično poboljša ter tako pripravi
na sv. odvezo.

§ 54. Pokora v prvih krščanskih časih.

V prvih krščanskih časih je bila dvojna spoved v
navadi in sicer zasebna,  na tihem pred škofom ali
mašnikom in očitna,  pred krščansko občino. Ako je
namreč kdo dal očitno pohujšanje, se je moral tudi očitno
svojih grehov obtožiti, če se ni bilo bati, da bi se še s

Spovedna

molčečnost.

Sigillum

confessi-

onis.

Kat.

979, 682.

Kat. 694.

Odveza.

Absolutio.

76 —

tem drugi pohujšali, vendar je ta očitna spoved še le
sledila po zasebni spovedi. Takšni grešniki so morali delati
tudi očitno pokoro.

Očitna pokora se je navadno začela prvi dan štiri-
desetdanskega posta. Spokorniki so prišli v spokornih
oblačilih pred škofa, kateri jim je glave potrosil s pe¬
pelom (pepelnična sreda) ter jih opomnil, da bodo sedaj
izobčeni iz cerkve, kakor je bil Adam zaradi greha izgnan
iz raja; ob enem pa jih je tudi izpodbujal h gorečnosti
in k zaupanju na božje usmiljenje. Potem so zapustili
cerkev. Pokora je bila v tem, da 1. niso smeli biti pri
sv. maši in ne pristopiti k sv. obhajilu, dokler ni dotekel
za pokoro določeni čas, 2. da so skrbno opravljali glavna
dobra dela, molitev, post in miloščino ter se vzdrževali
vsakega razveseljevanja.

Očitni spokorniki so se delili v štiri vrste: 1. v joka¬
joče, 2. v posluša j oče, 3. v klečeče, 4. v stoječe.

Jokajoči. Jokajoči so imeli svoj prostor v preddvoru ter so prosili v cerkev

Flentes.^ gredoče vernike v spokornih solzah priprošnje. Poslušajoči so stali
Poslušajoči. za  katehumeni v cerkvi in so smeli biti navzoči pri »maši kate-
Audientes. huraenov« in pridigi. Klečeči so se smeli postaviti do pridižnice in so
Klečeči, sprejeli po odhodu »poslušajočih« kleče po polaganju škofovih rok
Prostrati. sv _ blagoslov. Stoječi so smeli biti navzoči pri celi sv. maši, niso
Stoječi. pa se smeli udeleževati darovanja in ne sv. obhajila. Ime imajo od
_ Con- tod, da so morali ostati na svojih prostorih, ko so drugi verniki šli
sistentes. p sv. obhajilu.

Pokora je bila naložena za krajši ali daljši čas,
mnogokrat za več let ali tudi za celo življenje. Ako je
grešnik kazal izredno spokornost, se mu je pokora
skrajšala  (nepopolni odpustek) ali popolno odpustila
(popolni odpustek). Ravno tako se je pokora prikrajšala
ali odpustila, če so mučeniki prosili za spokornika in za
njega darovali svoje trpljenje (libellum pacis) ali pa so
ga drugi kristjani podpirali s svojo priprošnjo, in to je
P Commu^ za č e t e k odpustkov.  Pozneje so se spokorna dela
tath) 11 ' izpremenjala tudi v druga dobra dela, na primer v rni-
Redernptio. loščino ali romanje i. t. d.

Odpustek.

Indulgentia.

§ 55. O odpustkih.

Kat. 704.

Krivda.

Culpa.

Spravna

kazen.

Reatus

poenae.

Odpustek imenujemo odpuščenje časnih
kazni, katero deli sveta cerkev izven zakra¬
menta sv. pokore, ko je greh že odpuščen.

Vsak greh obsega dvojno hudo, namreč krivdo
in spravno kazen.  V zakramentu sv. pokore se nam
sicer s krivdo vred odpusti tudi večna kazen,  vendar
navadno le tako, da se večna kazen spremeni v časno,
to je, v kazen, katero moramo na tem svetu ali v vicah
odslužiti.

77

Da izbrišemo časne kazni, se nam v zakramentu
sv. pokore nalagajo spokorna dela, ki pa nikakor niso
primerna zadolženju, kakor pri prvih kristjanih; zato še
ostajajo časne kazni, katerih nas očiščujejo odpustki, ki
so nekako dopolnilo zadoščevanja,  ker so tudi
odpustki zvezani s spokornimi deli.

V odpustkih se nam odpuste posta vljene cer¬
kvene kazni prvih kristjanov in pred Bogom
zadolžene časne kazni, za katere se je dalo
zadoščevanje s cerkvenimi pokorili.  Zato pa
se odpustki le zadobe, ako določene pogoje, to je, zapo¬
vedana spokorna dela opravimo natančno in z na¬
menom,  da zadobimo odpustke.

Odpustke deli sv. cerkev vsled oblasti, katero je
Kristus dal sv. Petru z besedami: »Karkoli boš razvezal na
zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.« (Mat. 16, I9. Jan.

20, 22. 23.) Z odpustki pa cerkev ne odveže  le od Kat. 707.
časnih kazni, ampak zadosti  božji pravičnosti iz za-
služenja sv. cerkve.

Redni delivec odpustkov za c e 1 o sv. cerkev je papež. Delivec.
Da pa cerkev dovoljeno in veljavno  odpustke deli,
mora za to imeti 1. pravične in pametne razloge; 2. mora
določiti velikosti  odpustkov primerna  dobra dela.

Odpustkov se morejo udeležiti le udje sv. cerkve, Udeležitelj.
ker ima le črez te cerkev sodno oblast (ne toraj nekrščeni
ali izobčeni).

Kdor hoče odpustek za sebe pridobiti, mora biti Pogoji.

I. v milosti božji in mora obuditi  kes. Da se
udeleži popolnih  odpustkov, ne sme imeti nobenega Kat. 709.
prostovoljnega  nagnenja tudi do najmanjšega greha
ne. Vsaj ti pogoji morajo biti izvršeni, ko opravlja
zadnje zapovedano  dobro delo. 2. Mora opraviti za
odpustke določena dobra dela tako natanko,  kakor so
bila zapovedana od cerkve in mora ob enem imeti na¬
men,  zadobiti odpustke.

Pri popolnih odpustkih so zapovedana sledeča dobra
dela: spoved, sv. obhajilo in molitev na namen sv. Očeta.

(Pet očenašev, pet češčenamarij.)

Opazka.  Spoved mora opraviti tudi tisti, ki je v milosti božji;
le kdor ima navado, da vsak teden sv. zakramente prejema, tistemu
zadostuje tedenska spoved za vse odpustke. Sv. obhajilo velja o d
P„r e d d n e v a; molitve pa, če je dan določen, od polnoči do polnoči.

Če pa ima določen dan biljo, potem od prvih  večernic predneva
(od dveh popoldne) do večera za odpustke določenega dneva.

Odpustki so: a)  popolni,  če se odpuste vse časne
kazni; b)  nepopolni,  če se odpusti le nekaj časnih
kazni; taki so odpustki na 40, 100 ali 300 dni, sedem ali
več let, to je, odpusti se toliko časnih kazni, kolikor bi jih

78

bil zbrisal grešnik z nekdajnimi cerkvenimi pokorili v
imenovanem številu dni ali let; ej za določen  čas, ki
jenjajo z zaznamovanim dnevom in za nedoločen  čas,
ki ne jenjajo, dokler se ne prekličejo; d)  osebni,  ki se
podele določenim osebam, na primer udom v bratovščinah ;
e)  krajni,  ki so navezani na kakšen kraj, na primer na
cerkev ali altar, ki pa se zgube, ako se kraja odpravita,
ne pa, če se prenovita; f)  rečni,  ki so sklenjeni s kako
rečjo, na primer s križcem, molekom in drugim.

Izmed popolnih odpustkov so posebno imenitni:
1. odpustek svetega leta; 2. odpustek za umi¬
rajoče; 3. občna odveza za umirajoče; 4. pape¬
žev blagoslov.

Sveto leto. Odpustek svetega leta ali jubilej  se na

Jubilaeum. ze lo slovesen način deli. Sveto leto je redno  vsako pet¬
indvajseto leto in traja od Božiča do Božiča drugega leta
in sicer naprej v Rimu, in naslednje leto pa za celo cerkev,
vendar navadno za krajši čas. Izredno pa se ta odpustek
razpiše le o posebno imenitnih priložnostih.

Boni- Prvokrat ga je razpisal papež Bonifacij VIII. 22. svečana leta

facij VIII. 1300. za vsako stoto leto, Paul II. leta 1470. pa gaje določil za vsako
(1294 -1303). petindvajseto leto in pri tem je ostalo. Tega odpustka so se nekdaj
Pavel II. udeležili samo verniki, ki so šli romat v Rim in so tamkaj obiskali
(1464—1471). cerkve sv. Petra, sv. Pavla, sv. Janeza v Lateranu in Marije Snežne
ter sprejeli zakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa.

Aleksan- Ker pa ni vsakemu dano, tako daleč romati, je Aleksander VI.

der VI. leta 1500. za naslednje leto dovolil isti odpustek za celo cerkev in
(1492—1508). pri tem je ostalo.

Sv. leto se začne s tem, da se na božično biljo pred prvimi
večernicami slovesno otvorijo jubilejska vrata v cerkvi sv. Petra in
se konča, da se slovesno zazidajo v pričo papeža in treh kardinalov.

Odpustek

za

umirajoče.

Občna
odveza za
umirajoče.

Milosti sv. leta so sledeče: 1. Popolniodpustek;
2. pooblaščenje spovednikov,  odvezati od vseh
papežu in škofom pridržanih grehov in ž njimi zvezanih
cerkvenih pokoril; 3. nesi o vesne obljube, razen
obljube čistosti, izpremenjati  v druga dobra
dela ali jih celo spregledati. V svetem letu so vsi drugi
živim odločeni odpustki, popolni in nepopolni, ustavljeni,
izvzemši one za umirajoče.

Odpustka za umirajoče  se udeležijo tisti, ki
imajo pri sebi križec ali rožni venec, ki je blagoslovljen
na ta odpustek, kakor tudi udje nekaterih bratovščin,
na primer Srca Jezusovega. Prejeti pa morajo zakramenta
sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa, izgovarjati vsaj v srcu
sv. ime Jezus in se vdati popolno v voljo božjo. Pripravne
besede so za to: »Jezus, tebi živim, Jezus tebi umrjem, Jezus,
tvoj sem živ in mrtev!«

Občna odveza za umirajoče  je poseben od¬
pustek, katerega pooblaščen mašnik podeli umirajočim.

79

Že pri prvih kristjanih je bilo v navadi, vse cerkvene kazni (Papežev
odpuščati tistim, ki so bili v smrtni nevarnosti, posebno ob času blagoslov za
preganjanja na priprošnjo mučenikov. Ta odpustek so delili papeži umirajoče.)
sami ali pa po svojih poslancih umirajočim. Papež Benedikt XIV. pa
je dal leta 1747. škofom oblast, deliti to odvezo in tudi duhovnike v
to pooblaščevati, pa vsak le za lastno škofijo.

Prejeti morejo ta odpustek tudi otroci, kateri so že
sposobni za odvezo, kakor tudi k smrti obsojeni, če se
spokorno pripravljajo na smrt.

Papežev blagoslov  je blagoslov s popolnim od- Papežev
pustkom, katerega deli papež o praznikih, ko slovesno blagoslov,
mašuje in katerega se udeležijo verniki, ki so isti dan spre¬
jeli zakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa in ki
molijo na namen sv. Očeta. Tudi škofje dobijo oblast, da
ta blagoslov enkrat ali dvakrat na leto slovesno delijo
svojim vernikom.

§ 56. Zakrament sv. poslednjega olja. Zakrament

_ , sv. posled-

ov, poslednje olje je zakrament, v katerem njega olja.

bolnik po maziljenju s svetim oljem in po Extrema
mašnikovi molitvi prejme milost božjo v dušno unctio.
zveličanje in večkrat tudi v telesno zdravje. Kat. 714.

Naznanil je Jezus ta zakrament takrat, ko je poslal apostole
ljudi poučevat in oni so hudobne duhove izganjali in mazilili bolnike
z oljem, in tisti so ozdraveli. Mark. 6, 13.

Bistvena znamenj a pri sv. poslednjem olju Bistvena
so: maziljenje s sv. bolniškim oljem in besede znamenja,
m a Š n i k O V e. Tvarina.

1. Tvarina je čisto oljčno olje,  posvečeno po
škofu na veliki četrtek (daljna tvarina). S tem oljem se
mazili bolnik na očeh, ušesih, nosu, ustih, na rokah
znotraj, (pri duhovniku zunaj, ker je bil znotraj že mazi¬
ljen s krstnim oljem pri sv. mašniškem posvečenju) in
nogah (bližnja tvarina). Ako je sila, se mazili samo na
čelu; če pa še ne umre, se morajo še tudi drugi udje
maziliti. Na teh udih se mazili, ker so glavni viri ali
sredstva grehov. 2. Oblika  so  besede, katere izgovarja Oblika,
duhovnik med maziljenjem posameznih udov: »Po tem
svetem maziljenju in po najmilejšem usmiljenju odpusti ti
Gospod, kar si grešil z vidom, sluhom i. t. d.«

Redni delivec  sv. poslednjega olja je duhovnik in Delivec,
sicer, izvzemši silo, le župnik ali od njega pooblaščen mašnik.

P r ej e ti more sv. poslednje olje vsak katoliški kristjan, p re jemavec.
ki je že pri pameti in nevarno zboli. Otroci, ki še niso
pri pameti in blazni, ki nikdar niso bili pri pameti, ga ne mo¬
rejo prejeti; ravno tako zdravi ne, če tudi so blizu smrti,
kakor obešenci, vojaki pred bitko ali malo bolni. Pač pa
ga smejo prejeti vsled starosti onemogli.

80

Ce je sploh mogoče, naj prejme bolnik sv. poslednje
olje, dokler še se popolno zaveda. Če pa se bolnik takrat
ne zaveda, ko prejema ta sv. zakrament, mu sv. poslednje
olje hasni le pod pogojem, da se zopet zave in obudi
vsaj nepopolni kes ali,'če se več ne zave, da ga je že bil
prej obudil.

Sv. poslednje olje je zakrament živih, pomnožuje
toraj posvečujočo milost božjo in odpušča male grehe,
vendar izredno  odpusti tudi smrtne grehe,  če se jih
bolnik več spovedati ne more, pa se jih vendar resnično
kesa; zato se imenuje sv. poslednje olje »dopolnilo
sv. pokore«  in se je nekdaj delilo pred sv. obhajilom.

§ 57. Obred sv. poslednjega olja.

V bolnikovi sobi mora biti isto pripravljeno kakor
za sv. popotnico, in razun tega še krožnik s sedmimi
kosmiči prediva in s trohico kruha in soli za oznaženje prstov.

1. Če ima bolnik samo sv. poslednje olje prejeti, gre
mašnik s sv. oljem v burzi k bolniku. Stopivši v bolnikovo
sobo reče: »Mir bodi tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo.«

2. Potem položi sv. olje na mizo, obleče roket in vi¬
jolično štolo, ter da bolniku križ poljubiti in pokropi sobo
in navzoče z blagoslovljeno vodo. Če je treba, še spove
bolnika, na to se moli »očitna spoved« in 50. psalm in
če ni sile, tudi zato posebej odločene litanije. Preden
začne maziliti, opomni navzoče, da molijo rožni venec in
druge molitve za bolnika.

3. Na to stopi k bolniku, napravi trikrat križ nad njim
in držeč stegnjeno roko nad bolnikovo glavo kliče angele
in svetnike na pomoč. Potem pomoči palec v sv. olje in
mazili bolnika na šesterih krajih v podobi križa, moleč:
»Po tem sv. maziljenju i. t. d.« ter obriše maziljene ude s
predivom. V podobi križa ga mazili, ker nam vse milosti
dohajajo po Jezusovi smrti na križu.

Med maziljenjem se mora bolnik tako obrniti, da ga
duhovnik lahko mazili na zaznamovanih udih; če pa se
sam ne more, mu naj pomagajo domači. Usta mora imeti
zaprta.

4. Po maziljenju si duhovnik očedi roke s soljo, kru¬
hom in predivom ter moli tri molitve za dušno in telesno
zdravje.

5. Potem bolnika blagoslavlja s križem, da bi spoznal,
da pride vsaka milost po Kristusu križanem in bi mu bil
zato tudi hvaležen.

6. Poslednjič mu še položi desnico na glavo proseč
trojedinega Boga blagoslova ter mu dii križ poljubiti, da
bi se z zaupanjem na usmiljenje božje vdal v božjo voljo.

81

Predivo s kruhom in soljo se sežge.

Sv. poslednje olje in zakramenta sv. pokore in sv.
Rešnjega Telesa se imenujejo zakramenti umirajočih.
Nazadnje še podeli duhovnik občno odvezo ali papežev
blagoslov za umirajoče. (Glej § 55.)

§ 58. Zakrament sv. mašniškega posvečenja.

Jezus Kristus je odrešnik vsega človeštva in hoče,
da bi vsi ljudje prišli k spoznanju resnice in se zveličali.
Zato je ustanovil sv. cerkev in njej dal dvanajst apostolov
za predstojnike, mesto sebe pa je postavil sv. Petra za vid¬
nega  poglavarja, med tem, ko je sam ostal nevidni po¬
glavar. Z besedami: »Pojdite in učite vse narode in krščujte
jih v imenu Očeta in Sina in sv. Duha;  učite jih spol¬
njevati vse, karkoli sem vam zapovedal« (Mat. 28, 19), iz¬
ročil jim je trojno službo: učeniško, duhovniško in kra¬
ljevsko ter jih s tem posvetil v škofe.

Ker pa je sv. cerkev postavljena za vse čase, vse kraje
in vsa ljudstva, apostoli pa niso vedno živeli in povsod
mogli delovati, zato so po naročilu Jezusovem iz vernikov
izbrali pobožne in sposobne može ter jih s pokladanjem
rok postavili za svoje namestnike in naslednike z oblastjo
in s poveljem, da tudi oni druge posvečujejo v svoje na¬
mestnike in jih postavljajo z ravno tisto oblastjo. Tako je
stopil na mesto Juda Iškarjota sv. Matija; sv. Pavel in
sv. Barnaba sta bila v Antijohiji sprejeta v apostolstvo.
Sv. Pavel je postavil v Efezu Timoteja in na Kreti Tita
za škofa.

Pravi nasledniki apostolov so le škofje.

Apostoli pa so postavljali s posvečenjem še druge
namestnike, katerim niso dali vseh oblasti, ampak le uče¬
niško in nekaj duhovniške in to so bili mašniki  (prez¬
biterij po vzgledu Jezusovem, ki je sprejemal učence.

Poleg teh še so apostoli postavili s posvečenjem
d i j a k o n e (pomočnike), ki so imeli reveže na skrbi in
so podpirali škofe in mašnike v oznanjevanju božje besede
ter delili sv. krst in sv. obhajilo.

Kakor so apostoli podeljevali duhovne oblasti s posve¬
čenjem, tako more le tisti prav opravljati cerkvene službe,
kateri sprejme k temu duhovno oblast in milost po zakra¬
mentu sv. mašniškega posvečenja.

Svetomašniškoposvečenjejezakrament,
v katerem prejmejo posvečenci mašniško
oblast in posebno milost, da morejo prav
opravljati mašniško službo.

Bistvena znamenja  so polaganje rok (tvarina) in
molitve, ki se vrše med polaganjem (oblika).

Zakramenti

umirajočih.

Zakrament
mašniškega
posvečenja.
Sacramen-
tum Ordinis.

Kat.

( 725 — 730 ).

6

82

Delivec.

Prejemavec.

Tonsura.

Delivec.

Prejemavec.

Redni delivci celega mašniškega posvečenja so
škofje kot nasledniki apostolov.

Veljavno  more prejeti ta zakrament vsak katoličan
moškega spola, ki ima namen ga prejeti.

Vredno  pa ga prejme, če je 1. v milosti božji; 2. če
ima poklic; 3. če je voljen izpolnjevati vse dolžnosti,
katere nalaga posvečenje; 4. če ima lastnosti, katere cerkev
terja od svojih služabnikov.

Do mašništva se dospe po sedmerihstopnjah,
ki se imenujejo sedmeri redovi.  Delimo jih v štiri
nižje redove in tri višje.

Nižji  redovi so: red vratarstva, bravstva,
zarotništva in strežništva.

Višji  redovi so: s u b d i j a k o n a t, dijakonat
in prezbiterat.

N a j v i š j e posvečenje je škofovsko.

V duhovski stan stopi in njegove pravice zadobi,
kdor prejme ton z ur o.

Vsi posvečenci se imenujejo skupno duhovstvo
ali duhovščina. Dostojanstveni red, ki se
nahaja v cerkvi po vrsti posvečenja in po
oblasti, se imenuje hierarhij  a (duhovska vlada) ali
duhovsko oblastništvo.

§ 59. Tonzura.

Tonzuro deli škof s tem, da pristriže lase na temenu,
na zatilniku in obeh sencih in moli s prejemnikom besede:
»Gospod je del moje dedščine in keliha; ti si, ki mi po¬
deliš dedščino!« (Ps. 15, 5.)

Predpodobo ima ta obred v levitih starega zakona, ki niso
dobili posestva, ker so imeli služiti Gospodu. (Od tod ime »klerus«,
to je »delež«, ker je Gospod njihov delež.) Škof obleče na to prejemniku
bel roket v opomin, da mora obleči novega človeka, to je, živeti
novo življenje. Pred darovanjem daruje prejemnik gorečo svečo v
znamenje, da hoče svetiti z lepim vzgledom.

Redni delivec je škof, izredni kardinal-
dijakon in samostanski opat, čeje mašnik in
od škofa posvečen v opata.

Prejeti sme tonzuro tisti,  ki je že birman in od katerega
je upati, da bo postal mašnik.

Tonzura pomeni krono Kristusovo, to je, zatajevanje, da se
svetu odpove in služi Kristusu kralju, ki je nosil trnjevo krono.

§ 6o. Nižji redovi.

Že od začetka svojega obstanka je cerkev odloče¬
vala za nekatera opravila pri službi božji posebne osebe
s posvečenjem. Sčasoma so nehala tista opravila ali pa

83

so jih prevzeli svetni ljudje; vendar pa je cerkev obdržala
posvečenja in jih deli tistim, ki nameravajo postati du¬
hovniki, da s tem kaže imenitnost mašništva, na katerega
pripravljajo in to so nižji  redovi.

Nižjim redovom pripadajo:

1. Red vratarstva. Red vratar-

Vratarji so imeli dolžnost ob času preganjanja vernike skrivaj Ostiarkitus
klicati k službi in jim natanko napovedati čas in kraj službe božje.

Stražiti so morali pri vhodu, da se niso vtihotapili neverniki, odlo¬
čevali so spokornikom in katehumenom prostore ter skrbeli za red.

Ko so prišli zvonovi v rabo, so zvonili.

Na vse te dolžnosti spominja obred posvečenja. Posvečevavec
izroči posvečencu cerkvene ključe z opominom, da mora, kakor od¬
pira in zapira cerkvena vrata, tudi srca vernikov z besedo in dejanjem
odpirati Bogu, zapirati pa hudemu duhu.

Novoposvečenec v znak prejete oblasti takoj odpre in zapre
vrata ter pozvoni.

2. Red bravstva.  Red  brav-

stva.

Bravec je imel nalogo, brati vernikom iz sv. pisma, popevati, ter Lectoratus.
blagoslavljati kruh in prvi sad. V znamenje oblasti, katera se mu
podeli, mu poda škof knjigo listov in prerokb (lectionarium), da se
je dotakne.

3. Red zarotništva.  Re 4 zarot "

nistva.

Zarotovavci so opravljali nad obsedenci in otroki pri sv. krstu Exorcista-
cerkvene zarotilne molitve. Kristus sam je izganjal hude duhove in tus.
dal tisto oblast tudi apostolom in učencem. Pri posvečenju poda
škof posvečencu knjigo, v kateri so cerkvene zarotilne molitve.

4. Red strežništva. Redstrež-

nistva.

Strežniki so imeli oskrbovati svečavo, posebno v časih pre- Acolithatus.
ganjanja, ko so kristjani po noči in v podzemeljskih skrivališčih ob¬
hajali sv. skrivnosti. Razun tega so imeli na skrbi potrebne reči za
sv. mašo, kakor kadilo, vino, vodo, sploh vse to, kar dandanašnji
oskrbujejo Cerkveniki in ministranti.

Posvečenje se vrši s tem,, da mu škof ponudi svečnik s svečo
in posodici za vino in vodo, da se jih dotakne ter ga opominja, naj
bo sam luč po čednosti in pravičnosti.

Ti štirje redovi usposobljajo za nižja  cer¬
kvena opravila,  pa še ne nalagajo dolžnosti, ostati
v duhovskem stanu, ampak so le daljna  priprava na
mašniški stan. Te redove deli škof med sv. mašo hitro
po »Kyrie.«

Višji redovi.

§ 6i. Višji redovi, a) Subdijakonat. (Podslužništvo.) Ordines

maiores.

Subdijakonat se prišteva višjim redovom, ker se po
njem podeljuje oblast do posvečenih posod.

Subdijakonat se zgodovinsko omenja v isti dobi z drugimi Fabian
redovi za papeža Fabiana. ( 236 — 251 ).

S subdijakonatom dobi posvečenec oblast
svete posode nositi k altarju in jih snažiti,

6 *

84

prati korporale in purifikatorije, pomagati
dijakonu pri altarju, prilivati vode v kelih
k vinu in brati list pri slovesni sv. maši.

Suhdijakon prevzame dolžnost,  živeti vse dni
svojega življenja v duhovniškem stanu in v
vednem devištvu ter moliti vsak dan brevir,
Prejemavec. to je, duhovne molitve.

Kdor hoče prejeti subdijakonat, mora biti 21 let starin dovolj
poučen. Med nižjimi redovi in subdijakonatom bi naj vsaj eno leto
preteklo, sicer pa sme škof vsled mu podeljene oblasti iz posebnih
razlogov določiti tudi krajši obrok.

Delivec. Redni delivec je le škof.

(Duhovnik le s papeževim dovoljenjem).

Subdijakonat se deli med sv. mašo in sicer po do¬
končanih kolektah na sledeči način:

Višji duhovnik, imenovan »arhidijakon«, pokliče posvečence po
imenu, da se predstavijo škofu, sedečemu pri altarju na prenesljivem
sedežu. Nato jih škof nagovori povdarjajoč dolžnosti, katere hočejo
prevzeti s posvečenjem, da dobro premislijo, kajti sedaj še je čas,
da odstopijo. Ako ostanejo posvečenci pri svojem sklepu, se vležejo
pred altarjem na obličje v spoznanju svoje nevrednosti in škof moli
kleče z navzočimi duhovniki litanije vseh svetnikov. Ob koncu litanij
blagoslovi trikrat posvečence.

Na to jim navede zgoraj omenjene dolžnosti z opominom, da
jih opravljajo pazno, zmerno in s čistim srcem.

Potem sledi  bistveni del.

Škof poda vsakemu posvečencu prazen kelih s p a ten o,
arhidijakon pa vrčka z vinom in vodo, mivn.ico in oti¬
ralo, da se jih dotakne z desnico.  Po dovršenih molitvah
jim izroči subdijakonska oblačila: humerale, albo, pas, manipel in
tunicelo. Naposled še jim podeli oblast brati pri sv. maši list s tem,
da se vsak dotakne listnih bukev z desnico in da bere eden s škofom
glasno list. Pred darovanjem daruje vsak subdijakon škofu gorečo
svečo  v znamenje, da hoče zvesto opravljati svojo službo.

Diaconatus. § 62. b) Dijakonat. (Služništvo.)

Dijakonat pripada strogo k zakramentu mašniškega
posvečenja, zato se tudi na slični način deli.

Ta red so uredili apostoli po pooblaščenju in naro¬
čilu Kristusovem. Zapovedali so krščanski občini, da si
izvoli može, kateri bodo prevzeli oskrbovanje ubožcev, in
bilo jih je izvoljenih sedem, in te so s polaganjem rok in
z molitvijo posvetili v službo, katero so prej sami oprav¬
ljali. Izročili pa še so jim tudi oblast pridigovati in
krščevati,  (izgled: sv. Štefan in Filip), pri sv. maši
streči škofu in mašni k u in peti evangelij; iz-
postavlj  ati  sv. Rešnje Telo, deliti s privoljenjem
sv. obhajilo in slovesno krščevati.

Dijakonat se deli le med sv. mašo, in sicer po od¬
branem listu na sledeči način:

— 85 —

Arhidijakon pokliče imenoma subdijakone pred škofa. Sub-
dijakoni so oblečeni v humeral, albo in pas, in nosijo na levi roki
dalmatiko in štolo, v desni pa svečo.

Arhidijakon prosi škofa v v imenu cerkve, da bi navzoče sub¬
dijakone posvetil v dijakone. Škof vpraša: »Ali veš, da so vredni?«

Arhidijakon odgovori: »Kolikor človeška slabost premore vedeti,
vem in spričujem, da so vredni za breme te službe!« Na to se obrne
škof do vseh navzočih, da se naj oglasi, če ima kdo kaj zoper posve¬
čenje katerega posvečencev.

Potem jim razloži dolžnosti novega reda.

Po dokončanem govoru se vležejo posvečenci na obraz in
navzoči molijo klečč litanije vseh svetnikov. Na koncu da škof trojni
blagoslov.

Sedaj sledi bistveni  del  posvečenja.

Škof položi desnico posameznim posvečencem na glavo, rekoč
»Prejmi sv. Duha, da se z njegovo močjo zoperstavljaš hudemu duhu
in njegovim skušnjavam v imenu Gospodovem!« Potem poda dijakonsko
obleko, namreč štolo črez levo ramo, ki se zveže križem pod desno
pazduho in dalmatiko. Poslednjič še jim podeli oblast brati evangelij
pri sv. maši s tem, da se vsak posvečenec z desnico dotakne evan¬
gelijskih bukev in eden bere glasno s škofom evangelij tistega dneva.

Mašniško

posvečenje.

§ 63. c) Prezbiterat. (Mašniško posvečenje.) Presbyte-

. . ratus.

Sedmi red je red mašništva in ima dve
stopnji, namreč mašniško posvečenje inško-
fovsko posvečenje.

Mašniki prve cerkve so bili učenci, katere si je Kri¬
stus izbral (Luk. 10, 1) in postavil pod vodstvo svojih
apostolov.

Prezbiter prejme oblast a)  opravljati da¬
ritev sv. maše; b)  deliti sv. zakramente (izvzemši
sv. mašniško posvečenje in zvečinoma sv. birmo), c)  blagoslav¬
ljati; d)  učiti  z dovoljenjem škofovim in na
kraju, ki se mu odkaže.

Posvečenec mora že imeti prejšnih šest redov, in Prejema vec
tudi namen, prejeti to sv. posvečenje; star mora biti 24 let;
škof mu sme pregledati eno leto, več pa le papež.

Mašniško posvečenje more deliti le škof  in sicer Delivec,
na kakšno nedeljo ali na praznik višje vrste.

Bistvena znamenja  mašniškega posvečenja so:
polaganje škofovih  rok  (tvarina) in molitev
(oblika), maziljenje rok in podaja keliha z
vinom in patene s hostijo.

Prezbiterat se deli med sv. mašo in sicer pred zadnjo
gradualno vrsto  s sledečim obredom:

1. Kakor pri dijakonatu pokliče arhidijakon posvečence pred
škofa. Oblečeni so v humerale, albo, pas, manipel in štolo črez levo
ramo, v levici držč mašni plašč, v desnici pa svečo.

2. Na škofovo vprašanje, če so vredni, arhidijakon zatrdi in škof
se obrne do navzočih, če bi imel kdo kaj zoper posvečenje. Potem

86

razloži dolžnosti mašništva in moli litanije vseh svetnikov z istimi
obredi kakor pri dveh prejšnih višjih redovih.

3. Na to položi škof vsakemu posvečencu obe roki na glavo brez
vsake molitve in isto store navzoči duhovniki; to je prvo  pokla-
danje rok.

4. Hitro na to sledi drugo in sicer bistveno.  Škof (in vsi maš-
niki) drži desnico razprostrto nad posvečenci in škof moli:

»Molimo, preljubi bratje, k Bogu, Očetu vsemogočnemu, da
nad te svoje služabnike, katere je poklical v svojo službo, nebeške
darove v obilni meri razlije, da bodo službo, katero imajo prejeti,
vredno opravljali po njegovi pomoči!« S tem so posvečenci
sprejeli posvečenje,  zato jim škof dene štolo, ki je znak du-
hovske oblasti, okoli vratu ter jim jo križem na prsih zveže in na to
še mašniški plašč, ki pa še ostane na hrbtu privit.

5. Sedaj začne škof moliti: »Veni Creator = pridi Stvarnik sv.
Duh,« kar duhovniki nadaljujejo, med tem pa škof mazili s krstnim
oljem vsakemu posvečencu oba palca, kazalca in obe dlani v zna¬
menje, da ima oblast blagoslavljati in posvečevati, ter maziljeni roki
sklene, kateri strežniki z belim trakom zvežejo.

6. Potem poda škof posvečencu kelih z vinom in z vodo in pateno
s hostijo, da se obojega dotakne s kazalcema in s sredincema in
med tem govori: »Prejmi oblast opravljati Bogu .daritev sv. maše za
žive in mrtve v imenu Gospodovem. Amen!« Nato si škof in posve¬
čenci roke s kruhom in soljo osnažijo.

7. Škof sedaj sv. mašo nadaljuje do sv. obhajila. Pred darovanjem
darujejo posvečenci goreče sveče. Od darovanja naprej molijo posve¬
čenci glasno s škofom vse mašne molitve. Po »agnus Dei« da škof
jednemu posvečencev objem miru (pax) in ta vsem drugim in po
svojem obhajilu obhaja škof posvečence z malimi hostijami, katere
je pri sv. maši posvetil.

8. Po sv. obhajilu govori škof na listovi strani prelepe besede

Kristusove: »Od zdaj zanaprej vas ne bom več imenoval svojih

služabnikov, ampak svoje prijatelje ... Vi pa ste moji prijatelji, če
boste spolnjevali, kar sem vam zapovedal!« Jan. 15, (12—15). Po teh
besedah molijo vsi skupaj pred škofom apostolsko vero v znamenje,
da hočejo sv. vero spoznavati in jo oznanjevati.

9. Nato poklekne posamezni posvečenec pred škofa, ki mu položi
roki na glavo, rekoč: »Prejmi sv. Duha, katerim boš odpustil grehe,
so jim odpuščeni, in katerim jih bodeš zadržal, so jim zadržani!«
Jan. 20, (22—23). S tem zadobi posvečenec polno mašniško oblast,
zato se mu na hrbtu plašč razvije.

10. Sedaj položi novoposvečeni svoji roki v škofove in škof ga

vpraša: »Ali obljubiš meni in mojim naslednikom spoštovanje in

pokorščino?« »Obljubim!« odgovori novoposvečeni in škof ga poljubi
na lice rekoč: »Mir Gospodov bodi vselej s teboj !« Nato še da škof
opomine za bogoljubno življenje in poseben škofovski blagoslov, da
bi vredno opravljali sv. službo in potem nadaljuje sv. mašo.

11. Slednjič še se škof pred zadnjim evangelijem obrne do posve¬
čenih z nagovorom in veli v zahvalo za posvečenje brati tri sv. maše,
in sicer eno v čast sv. Duhu, drugo v čast Materi božji in tretjo za
verne duše ter obenem tudi za njega moliti. Sedaj še sledi zadnji
evangelij.

Nova maša. Prva daritev, katero daruje novomašnik, se imenuje
Primamissa. »n o v a maša« ali primicija.

Mašniki, ki dočakajo petdeseto  leto mašništva,
Zlata maša. obhajajo »z 1 a t o s v. m a š o« ali sekundicijo, in kateri pa
Biserna šestdeseto  leto, darujejo »biserno sv. mašo«  v za-
maša. hvalo za dobrote in prijete milosti.

§ 64 - Škofovsko posvečenje. Škofovsko

. _ _ posvečenje.

Škofje so pravi nasledniki apostolov. Le mašniki se Consecratio
morejo posvetiti v škofe in posvečeni škofje so mašniki e P isc °pi-
višjega reda.

Če tudi so škofje nasledniki apostolov, vendar nima
vsak za se že vseh apostolskih oblasti, ampak vsi škofje
skupno. Posamezni škof je krajevno in stvarno omejen
in papežu podrejen. Vsi škofje s papežem so namestniki
apostolov s sv. Petrom. Škofje v zvezi s papežem se ude¬
ležujejo vesoljnega vladarstva sv. cerkve. V edinosti
s papežem so nezmotljivi  učitelji, kedar odločujejo
kaj o katoliških verskih in nravnih naukih; oni so redni
udje vesoljnih cerkvenih zborov  in dajajo tamkaj
združeni vesoljne cerkvene zapovedi.

Oblast posameznega škofa pa je omejena na njegovo
lastno škofijo, za katero ima škofovsko oblast vladarstva
in posvečevanja,  medtem ko so imeli apostoli oblast
za vso cerkev. Vendar pa imajo škofje svojo oblast od
Boga tako, da tudi papež ne more spremeniti njihovih
pravic in oblasti.

Škofovsko posvečenje je tisto posve¬
čenje, po katerem se mašniku podeli oblast
in milost, deliti zakrament sv. birme in m a š-
niškega posvečenja in vladati cerkev, ki mu
je izročena.

Poleg oblasti posvečevanja ima škof n a j vi šj o uč e-
niško oblast  v svoji škofiji, vsled katere oskrbuje
in nadzoruje' krščansko odgojo mladine; nadalje ima
oblast, da daje ukaze in zapovedi za svojo škofijo, da
sodi cerkvene prepire in kaznuje pregreške. On ima v
svoji škofiji prednost pred vsemi drugimi škofi in nad¬
škofi, izvzemši lastnega nadškofa.

Ako je škofov sedež izpraznjen, se novi škof voli ali po Volitev
stolnem  kapitlju, (v Avstriji samo v Olomucu in Solnogradu), novega
ali pa ga imenuje vladar. Le solnograški nadškof ima pravico škofe škofa,
sekovske in lavantinske vsakokrat, krškega pa vsakega tretjega ime¬
novati in posvetiti.

Novoodbranega škofa mora papež potrditi  (praeconisatio).

Novopotrjeni škof se mora dati vsaj v treh mesecih posvetiti in sicer
po nadškofu ali škofu, katerega določi papež. Škofu posvečevavcu
morata streči še dva druga škofa ali s papeževim dovoljenjem en
škof in en duhovnik ali dva duhovnika, ki imata pravico nositi škofovska
znamenja (dignitarja).

Škofovsko posvečenje se mora vršiti v nedeljo ali na apo¬
stolski praznik ali s papeževim dovoljenjem na kak drug praznik in
sicer med sv. mašo.

Obred posvečenja je sledeči: potrdilno

1. Pred vsem se prebere papeževo potrdilno pismo. pismo.

2. Potem obljubi posvečenec z besedo: »Jaz hočem« na osem Mandatom
mu stavljenih vprašanj zvestobo in pokorščino papežu, čednostno apostolicun-.

88

življenje in usmiljenje do ubogih ; na drugih devet prašanj pa z besedo
»verujem« zvestobo sv. evangeliju.

3. Na to se prične skupna sv. maša, katero bere posvečevavec
pri glavnem altarju, posvečenec pa pri drugem, ki je blizu glavnega
nalašč v ta namen postavljen. Predstopnjiške molitve molita skupno
pred glavnim altarjem, vse drugo pa do konca graduala vsak pri
svojem altarju.

4. Sedaj se poda posvečenec h glavnemu altarju, kjer mu
posvečevavec našteje škofovske dolžnosti, potem se vleže na obraz
in molijo se kleče litanije vseh svetnikov in na koncu da posvečevavec
trojni blagoslov.

5. Po dokončanih litanijah se položijo posvečencu odprte evan¬
gelijske knjige na pleča in zatilnik v opomin, daje škof prvi oznanje-
vavec besede božje.

Sedaj sledi bistveni  del  posvečenja.

6. Posvečevavec položi s škofi - strežniki roki posvečencu na
glavo, rekoč: »Prejmi sv. Duha!«

7. Nato zapoje posvečevavec: »Pridi Stvarnik sv. Duh« (Veni
Creator) in pevci nadaljujejo pesem, med tem pa mazili s sv. krizmo
teme in roki posvečencu v znamenje polne oblasti mašništva.

8. V znamenje podeljene oblasti, časti in službe se mu izročijo
pastirska palica in prstan, in slednjič evangelijske bukve z besedami:
»Prejmi evangelij, pojdi in oznanjuj ga tebi izročenemu ljudstvu!« V
znamenje edinosti ga vsi trije škofje poljubijo rekoč: »Mir s teboj!«
in on vsakemu odgovori: »In s tvojim duhom!«

9. Novoposvečeni se vrne k svojemu altarju in nadaljuje sv.
mašo do darovanja. Takrat gre zopet h glavnemu altarju in daruje
posvečevavcu dve sveči, dva hleba kruha in dva sodčeka vina. Kruh
in vino pomenita kot poglavitni živež življenje. S temi darovi toraj
izrazi, da hoče biti z lepimi vzgledi krščanskega življenja luč in da
je pripravljen dati tudi življenje za nje.

10. Od darovanja naprej bereta posvečevavec in novoposvečeni
na velikem altarju skupno sv. mašo, toda le z eno hostijo in z enim
kelihom ter prejmeta tudi sv. obhajilo od ene hostije in iz enega
keliha v znamenje edinosti in bratovske ljubezni.

11. Po danem zadnjem blagoslovu postavi posvečevavec novo-
posvečenemu mitro na glavo, mu obleče rokavice in natakne prstan.

12. Potem ga pelja na škofovski sedež (Inthronisatio) in tamkaj
sedečemu poljubujejo domači duhovniki prstan v znamenje udanosti,
ako se vrši posvečenje v njegovi lastni škofovski cerkvi; sicer pa
se intronizacija vrši poznej, ko pride v svojo škofijo, v njegovi lastni
stolni cerkvi.

13. Nato zapoje »Te Deum« in med popevanjem te pesmi
gre v škofovski opravi spremljan od škofov-strežnikov po cerkvi in
blagoslavlja vernike in na koncu še da slovesno škofovski blagoslov
izpred altarja.

14. Slednjič se novoposvečeni škof obrne do posvečevavca in
zapoje v zahvalo trikrat z vedno višjim glasom »Ad multos annos = na
mnoga leta« in vsi škofje ga objamejo.

Obletnica škofovskega posvečenja se vsako leto obhaja v stolni
cerkvi.

§ 65. Hierarhija.

Cerkev je duhovno kraljevstvo, če tudi ne iz tega
sveta, vendar na tem svetu, zato mora imeti urejeno ustavo.
Prvo ustavo je dal Kristus sam svojej cerkvi in jo uredil
tako, da tista sloni na papežu kot vidnem poglavarju in

89

na ž njim zvezanih škofih, mašnikih in dijakonih. Ti so
namreč od Boga prejeli oblast učeniške, duhovniške in
kraljevske službe, in jo izvršujejo podredjeni papežu in v
edinosti ž njim. -

Sv. cerkev se deli pred vsem v krščanske občine ali p a rochia
župnije,  katerim stoje na čelu od škofa postavljeni župnik
župniki.  • Parochus.

Župnik je namestnik škofov, ki v njegovem imenu deluje v
župniji in ima edini pravico in dolžnost opravljati učeniško in du¬
hovniško službo in tudi kraljevsko v meri, v kateri je pooblaščen od
škofa, kakor tudi obveznost, da mašuje vsako nedeljo in določene Nadžupnik,
praznike za župljane. Župniki prvotnih župnij se imenujejo nad-  Archi-
župniki,  ker so od tam bile ustanovljene podružne župnije. parochus.

V večjih župnijah so župnikom pridjani kaplani,
da pomagajo v dušoskrbju. Če so ti navezani na kako
cerkveno nadarbo, se imenujejo nadarbeniki ali b e n e
ficij ati.

Več župnij skupaj tvarja dekanijo,  ki se navadno imenuje
po najstarejši in najimenitnejši župniji. Predstojnik dekanije se zove
dekan  in ima v imenu škofa nadzorovati župnike in župljane njemu
poddanih župnij in tiste enkrat na leto obiskati, nove župnike umešče-
vati, in umrle duhovnike pokopavati.

Dekanije ene dežele ali velikega okraja tvorijo ško¬
fijo,  katere predstojnik je škof.  V Avstriji imajo neka¬
teri škofje priimek »knez«, toraj knezoškof.

Več škofij skupaj tvori cerkveno provinc  ij  o,
katere glava je nadškof ali metropolit.

Apostoli in njih nasledniki so ustanavljali po glavnih mestih
(metropolis) cerkvene občine in škofovske sedeže. Od tam seje  vera
širila na vse strani in še le potem so se tudi po sosednih mestih
osnovale krščanske občine s škofovskimi sedeži, ki pa so bile od¬
visne od prvotne škofije in njihovi škofje so se zvali sufragani;
tako so na primer lavantinski, sekovski, krški, tridentinski in brik-
senski škofje sufragani solnograškega nadškofa.

Zborovanja sufraganov pod predsedništvom nadškofovim so
provinci j a 1 n e sinode,  kjer imajo sufragani odločini glas (suffra-
gari, glasovati, odtod toraj njihovo ime). Nadškofje imajo nekaj
sodnih predpravic in častno pravico nositi palij, posvečenja pa nimajo
višjega od škofov.

Nazovni škofje  so tisti, ki so posvečeni na ime
škofije, ki ni več last katoliške cerkve.

Nazovni škofje so pravi škofje in delujejo 1. kot pomožni
škofje  v velikih škofijah ali pa so v podporo onemoglim škofom;
2. kot misijonski  škofje (apostolski vikarji) v krajih, kjer še se
ne dajo ustanoviti stalne škofije; 3. kot vojaški škofje  za kato¬
liško vojaštvo; 4. kot papeževi poslanci  na dvorih katoliških
vladarjev 5. kot sodelovavci v papeževih uradih.

Nazovne škofe imenuje papež  in so naravnost njemu pod¬
ložni. Škofovska opravila pa smejo opravljati le v tej meri, kakor
jim določuje škof, v katerega škofiji so nastavljeni.

Kaplan.

Capellanus.

Nadarbenik.

Beneficiatus.

Dekanija.

Decanatus.

Dekan.

Decanus.

Škofija.

Dioecesis.

Škof.

Episcopus.

Nadškof.

Archi-

episcopus,

metropolita.

Nazovni

škof.

Episcopus

titularis.

Primati  so škofje, kateri imajo posebne pravice Primas.
črez škofe in nadškofe kakšne dežele ali narodnosti; na
primer solnograški nadškof je primas Nemčije; ostrogonski

90

Patriarcha.

Consisto-

rium.

Kanonik.

Canonicus.

nadškof je primas Ogerske; gneženski je primas Polske
i. t. d. Polno primatsko oblast ima dandanes samo ostro-
gonski, pri vseh drugih je le bolj časten naslov.

Patriarhi  so škofje z najvišjo škofovsko oblastjo.

V izhodnih deželah so se nahajali v Antijohiji, v Jeruzalemu,
v Aleksandriji in v Carigradu patriarhi, od katerih dejanski  od
leta 1847. zdaj le jeruzalemski zopet obstoji. Patriarh zapada je
rimski škof. Stalni častni naslov patriarha ima škof beneški.

(V prednji Aziji imajo Armeni v Alepu, Maroniti v Antiohiji,
Melhiti in Sirci istotam in Kaldajci v Babilonu svoje patriarhe)

Škofje, nadškofje, primati in patriarhi
imajo isto škofovsko posvečenje.

Škofje imajo svoj svetovalni zbor, konzistorij
po imenu, kojega udje se zovejo kanoniki alikapi-
t u 1 a ri.

Kanoniki so duhovniki, ki so imeli nekdaj skupno življenje po
stalnih pravilih  (canon), zato ime »kanonik«, in vsak dan se je
bralo eno poglavje (caput) iz sv. pisma, za to ime »kapitular.«

Kanoniki so svetni ali redovni. Svetni ka¬
noniki  so zopet kanoniki stolne  cerkve, ali ko-
legijatni ali častni  kanoniki.

Dolžnost kanonikov je v tem, da molijo skupno brevir in da
so pri skupni sv. maši ali »konvetualni maši.« Ostajati morajo doma in
se udeleževati skupnih kapiteljskih sej. Kanoniki stolnih.cerkva mo¬
rajo škofu streči pri cerkvenih opravilih, pomagati v vladanju ško¬
fije in ga podpirati z nasveti. Zato jih škof lahko vsak čas k posve¬
tovanju skliče in je celo dolžen v imenitnih rečeh se vezati na
njihov svet.

Ako je škofov sedež izpraznjen, pride škofovska sodnost v
glavnih rečeh na skupino stolnih kanonikov, ki se imenuje ka p i-
Kapiteljski t e 1 j, ta pa izvoli vosmih dneh svojega vikarja  ali zastopnika, na
vikar. katerega prenese vso oblast.

Zunanje znamenje svoje časti imajo kanoniki v koru roket,
Mozetta. črez tistega večji koler, »mocet«  imenovan in križec ali zvezdo
obešeno na prsih.

H kapitlju pripadajo redno dandanes dignitarji
(častnostniki), navadno stolni prošt in stolni dekan.
Ona smeta pri slovesnih sv. mašah rabiti mitro in pasto¬
rale in tudi škofa, če je bolan ali zadržan, ob velikih praz¬
nikih nadomestujeta. Dignitarji zavzemajo prva mesta,
drugi kanoniki pa sledijo po starosti v kanonikatu. Častni
kanoniki zavzemajo zadnje mesto med njimi.

Generalni Škofje v večjih škofijah ali tudi v manjših, če ne

vikar. morejo opravljati vseh škofovskih dolžnosti, si izvolijo
spirituahbus namestnika v duhovni vladi škofije in ta se imenuje g e n e-
generalis. ’ ralni vikarij.

§ 66. Kardinali.

Vzvišeni cerkveni dostojanstveniki so kardinali, ki so
prvi svetovavci papeževi. Po vzgledu Mozesovem, ki sije

9 \

izvolil 70 starešin, da vlada ž njihovo pomočjo izvoljeno
ljudstvo, je papež Siskt V. določil število kardinalov na 70, Sikst V.
in sicer šest kardinalškofov, petdeset kardinalmašnikov in ( 15 85-1590).
štirinajst kardinaldijakonov.

Imena škof, mašnik, dijakon ne pomenjajo tukaj duhovnih
redov, ampak le stopnjo časti; kardinalškofje so škofje rimske pro-
vincije, kardinalmašniki so zvečinoma nadškofje imenitnih škofij in
veliki učenjaki, kardinaldijakoni so deloma mašniki, deloma dijakoni,
ki so nastavljeni v imenitnih papeževih uradih.

Kardinale imenuje (creare) papež in sicer ali iz last¬
nega nagiba ali po nasvetu starejših kardinalov ali pa po
nasvetu katoliških vladarjev, zato ime »kronski kardinali.«

Značna  znamenja kardinalov so: rdeč talar iz-
vzemši redovnike, rdeč biret in solideo, rdeč klobuk s
širokimi krajniki in petnajstimi čopi in prstan s safirom.

Vsak kardinal ima svojo cerkev v Rimu, svoj grb s kar¬
dinalskim klobukom in prednost pred vsemi svetnimi dosto¬
janstveniki izvzemši vladarje. V vesoljnih cerkvenih zborih
imajo odločilni glas in so podvrženi le papeževemu so¬
dišču.

Kardinali tvorijo skupaj kardinalski zbor ali kolegij,
katerega predsednik je kardinaldekan,  ki je najstarejši kardinal
med kardinalškofi in je škof v Ostiji.

Papež skliče kardinale k skupnemu posvetovanju v papeževo
palačo, kjer sam predseduje in to zborovanje se imenuje konzi-
storij.

Konzistorij je izreden ali očiten in reden ali tajen.

Izreden je takrat, če je namenjen kakemu slovesnemu opravilu, na
primer, da se izroči komu kardinalski klobuk ali da se da odlok za
proglašenje kakšnega svetnika ali da se slovesno sprejme kak vladar.

Ta konzistorij se javno in jako slovesno obhaja.

Reden ali tajen je tisti, h kateremu imajo samo kardinali pri¬
stop, in ta se vrši, če se gre za kako imenitno tajno reč, na primer
za imenovanje kardinala ali škofa, za podelitev palija i. t. d.

Papež vlada cerkev po kardinalskih odsekih  ali ko  n- Kardinalski
gregacijah,  ki so sestavljene iz kardinala kot predsednika, iz odseki,
tajnika, navadno kakšnega škofa, in pomočnikov, posebno v tisti Congre-
stroki izvednih mož. gationes

Kardinali se naslavljajo z naslovom: »Vaša Eminenca.« cardinalium.

§ 67. Papež. Papež.

Papež je vidni poglavar  sv. cerkve in namestnik
Kristusov na zemlji, zato se imenuje »Najvišji duhovnik =
summus pontifex« ali od Gregorija Velikega sem »Slu- Gregor
žabnik služabnikov božjih = servus servorum Dei.« Ako ™ e _j 6 Q 4)
se nagovori, se mu da naslov: »Vaša Svetost = Sanctitas
Vestra« ali »Sveti Oče = Sanctissime Pater,« kar izražuje
prevzvišeno čast.

Papež je obenem tudi rimski  škof, ker je sv. Peter
umrl kot rimski škof in nadškof  rimske provincije;

Primatus.

Apostolsko

pismo.

Literae

apostolicae.

Okrožnica.

Encyclicae.

Nikolaj II.
(1058—1061).

Zaprtje.

Conclave.

— 92  —•

d a 1 j e primas Italije in bližnjih otokov in patriarh  zapada,
kakor tudi naj višji samodržec ali suveren cerkvene
države in ima svoje poslanike na dvorih katoliških vla¬
darjev, kjer zavzemajo prvo mesto med vsemi poslaniki.

Papeževa najvišja vladarska oblast z vsemi pred¬
pravicami se označuje s skupnim imenom »primat.«

Papež ima redno škofovsko oblast, kije  zdru¬
žena s papeštvom, pa ne samo za eno škofijo, ampak za
celo  sv. cerkev in sicer tako, da lahko razodeva svojo
oblast neposredno  do vsakega vernika; zato morajo
papeževim ukazom biti pokorni vsi verniki in njih dušni
pastirji v rečeh, ki pripadajo cerkvenemu postavodajstvu.
Iz tega pa sledi, da ne more nihče braniti, da papež
občuje z verniki, in daje zapovedi, ter da njegovi ukazi ne
potrebujejo nobenega potrdila.

Papež ima: 1. Vrhovno zakonodajno oblast,  da lahko
daje edini za celo cerkev obvezne postave, ali da sme obstoječe
cerkvene postave premeniti ali odstraniti.

2. Vrhovno učeniško oblast,  ki je zvezana z nezmotlji¬
vostjo, če kot učenik vesoljne cerkve slovesno odločuje o verskih
in nravnih naukih za vesoljno cerkev.

3. Vrhovno sodno oblast,  da vsak lahko napravi priziv
na papeža, od papeževe razsodbe pa se ne more več nikamor
prizivati.

4. Vrhovno cerkveno oskrbništvo, nadzorništvo in
vodstvo učeče cerkve.

Papeževa pisma na vesoljno cerkev ali na velik del
sv. cerkve se imenujejo apostolska  pisma, ako pa so
naravnana na vse škofe sveta ali katere države, se ime¬
nujejo okrožnice.

V prvih časih krščanstva so volili papeža duhovniki z ljudstvom
ali pa samo duhovniki. Od leta 1059. ga volijo po določbi Nikolaja II.
samo kardinali.  Po določbi tretjega lateranskega cerkvenega zbora
leta 1179. mora imeti voljeni dve tretjini  glasov. Po naredbi drugega
lijonskega zbora leta 1274.se mora vršiti volitev v zaprtju,  ki
se imenuje »Konklave,« to se pravi, v papeževi palači, kateri se
vrata zazidajo, da ne more nihče vplivati na volitev in da se volivci
toliko hitreje zedinijo.

Volitev.  Deseti dan po papeževi smrti se zberč kardinali
v Vatikanu k sv. maši, katero bere kardinaldekan na čast sv. Duhu,
potem se poje »Veni Creator — pridi Stvarnik sv. Duh« in v Sikstinski
kapeli se jim prebero zakoni o volitvi, na katere prisežejo. Drugi
dan se podajo v konklave, kjer ima vsak svojo sobo. Vrata se za¬
zidajo in nihče ne sme noter in ne ven, izvzemši, da kdo nevarno
zboli, tisti pa potem ne voli. Volitev se vrši po listkih. Izvoljeni, če
sprejme izvolitev, si pridene novo ime in ima že papeško sodnost,
zato mu natakne kardinal kamornik »ribičev prstan.«  To je pe¬
čatni prstan, ki se ob smrti papeževi potre.

Nato se zaprtje otvori in najstarejši kardinaldijakon naznani
iz balkona izvolitev. Med tem izvoljenega oblečejo v papeška obla¬
čila, v bel talar in rdeč plašč.

Kardinali obljubujejo izvoljenemu zvestobo s tem, da mu, ko
se poje »Te Deum,« poljubujejo roko in nogo, on pa vsakega objame.
To še se ponavlja poznej v Sikstinski kapeli m cerkvi sv. Petra.

93

Novi papež da rimskemu mestu in celemu svetu apostolski blagoslov.

Če še novoizvoljeni ni bil škof, ga kardinaldekan po posebnem
obredu posveti v škofa in potem sledi kronanj e.

Kronanje.  Za kronanje se odloči nedelja ali pa praznik.

Papeža nesejo v slovesnem obhodu v cerkev sv. Petra in med ob¬
hodom zažge obredar tri kosmiče prediva pred papežem, govoreč
besede: »Sveti oče, tako mine veličastvo sveta!« v opomin, da naj
v svoji najvišji službi na zemlji ne pozabi minljivosti vsega posvet¬
nega in da bodi iz srca ponižen.

V cerkvi služi slovesno sv. mašo. Po dokončani »očitni spo¬
vedi« v predstopnjiških molitvah molijo trije kardinalškofje nad njim,
da bi prejel darove sv. Duha v polni meri in potem mu ogrnejo
palij v znamenje, da ima nadškofijske in patriarhalske pravice.

Po dokončani sv. maši zanesejo papeža na mostovž cerkve sv.

Petra. Drugi v redi kardinaldijakonov mu odvzame infulo, katero je
do zdaj nosil in prvi kardinaldijakonovga krona s tiaro, rekoč: »Prejmi
tiaro s trojno krono in vedi, da si oče knezov in kraljev, vladar sveta
na zemlji in namestnik odrešenika našega Jezusa Kristusa, kateremu
bodi čast in slava na vekov veke Amen.« Nato se oznani popolni
odpustek in novi papež da papežev blagoslov vesoljnemu svetu.

§ 68. Redovniki. Redovniki.

Religiosi.

Duhovskemu stanu pripadajo tudi redovniki.

Začetek redovništva sega v prve krščanske čase. Že takrat
nahajamo kristjane, kateri so gojili vedno devištvo in se odpovedali
vsakemu svetnemu veselju. Da bi popolnejše Bogu služili, odšli so Samotar,
v samoto, zato so jih imenovali samotarje.  Monachus.

Število teh samotarjev se je posebno namnožilo ob času pre¬
ganjanja pod cesarjem Decijem. Mnogo kristjanov, ki se ni čutilo Decij
dovolj trdnih, da bi prenašali muke, je zbežalo v puščavo, od koder (249—251).
pa se niso več vrnili.

Od začetka so ti samotarji živeli za se, potem pa so se združili pod
skupnim poglavarjem, kateri se je imenoval »opat«  (abbas = oče).

Bivali so ali v skupni hiši, katero so imenovali samostan  ali pa Samostan,
tako, da je imel vsak za se sobico in da so se le zbirali k službi Claustrum.
božji in k pobožnim vajam.

Sv. opat Anton puščavnik (f 356) je prvi uredil samostansko
življenje ter določil čas za molitev in delo. Sv. Pahomij je prvi samo¬
tarje združil v skupnem bivališču ter jim dal pravila za skupno
življenje na nilskem otoku Tabeni. Tako se je začelo pravo samo¬
stansko življenje. Na višjo stopnjo je bilo samostansko življenje
povzdignjeno po sv. Bazi liju  (f 379) in sv. Benediktu  (f 553),
ki sta ustanovila duhovne redove.

Duhovni red je družba vernikov, ki se za- Duhovni red.
vežejo po pravilih, katera je p otrdila sv. cerkev, P ^ 0
svoje življenje vravnati in hrepeneti po kr- rell S 10SUS -
ščanski popolnosti z izpolnjevanjem obljub
radovoljnega uboštva, v e d n e g a d e v iš t v a i n
vedne pokorščine pod duhovnim predstoj¬
nikom.

Od tistega časa je nastalo več duhovnih redov, Re g t ° a „ mskl
moških in ženskih. Duhovni redovi se imenujejo s skupnim status
imenom  redovniški stan. religiosus.

94

Noviciatus.

Professio.

Bistveni pogoji  za redovniški stan so sledeči:

a)  večna obljuba,  ki je obvezna za celo življenje; b)  ob¬
ljuba  uboštva, devištva in pokorščine; c)  odločno in stalno  po-
trjenje od sv. cerkve (papeža), in da vsaj en del redovnikov zaob¬
ljubi slovesne  obljube.

Če potrjenje ni stalno  (definitivno) in obljube niso
slovesne,  je red v širjem pomenu, duhovna družba ali kon¬
gregacija.

° Če pa manjka kateri bistvenih pogojev, potem je samo bra¬
tovščina ali nabožna družba (congregatio pia).

Redovi so po svoji upravi dvojne vrste in sicer:

1. redovi, katerih posamezni samostani nimajo nika-
koršne zveze med seboj in se redovniki ne morejo pre¬
mestiti v drug samostan istega reda. Pri teh ima vsak
samostan svojega predstojnika »opata«,  katerega volijo
redovniki in ki je le od papeža odvisen.

2. redovi, v katerih so posamezni samostani med
seboj v zvezi, da se lehko redovniki iz enega samostana v
drugega premestijo.

Predstojniki posameznih samostanov so začasno po¬
stavljeni in se imenujejo gvardian ali prior  ali su-
perior. Več takih samostanov tvori redovno pr o vi n-
cijo,  katere predstojnik je provincial.  Predstojnik ce¬
lega reda pa je redovni general,  ki navadno stoluje v
Rimu in se voli na tri leta ali za celo življenje. Papež
ga mora potrditi in je le njemu podložen.

Sprejem v redovni stan.  Kdor hoče postati redovnik,
mora pred vsem napraviti novicijat,  to je, preživeti mora pod
vodstvom posebnega voditelja ali voditeljice eno, dve ali tri leta po
samostanskih pravilih, da se poskusi, če ima poklic za samostansko
življenje.

V začetku novicijata prejme kandidat tonzuro, redovno obla¬
čilo in novo ime (izvzemši jezuite) v znamenje, da hoče biti nov
človek. Po dovršenem novicijatu stori novic, ako so se predpostav¬
ljeni prepričali o njegovem poklicu, obljubo na tri leta in potem
sledi profes,  to je obljuba za celo življenje.

Profes se vrši po obredniku istega reda in sicer pred višjim
redovnim predstojnikom; pri ženskih redovnicah v roke škofove.
Naslovujejo se redovniki z besedo »pater = oče«, če je duhovnik,
neduhovnik pa »frater = brat« ali pri ženskah »soror = sestra.«

Redovni predstojniki se ne posvečujejo, izvzemši opate, ki so
za celo življenje izvoljeni. Ti imajo škofovsko palico, naprsni križ,
in škofovsko kapo in naslov »prelat.«

Pomen redovništva za človeštvo je neprecenljiv.

Skupne molitve, vsakdanja pokorila in zatajevanja, mnogo¬
vrstna dobra dela posvečena po obljubah, so vedna daritev, ki od-
vračuje jezo božjo od grešnega človeštva.

Redovniki so nadalje neutrudljivi učeniki narodov v resnicah
sv. vere, v potrebnih znanostih, v poljedelstvu, živinoreji in vinoreji.
Oni so gojitelji vseh ved in umetnosti. S ponosom lehko kažejo na
veliko število redovnih bratov, katere diči krona učeništva v vseh
strokah. Redovniki so neutrudljivi učeniki mladine. Kjer koli ozna¬
njujejo vero, tam otvarjajo tudi šole. Redovniki so brezplačni

95

strežniki bolnikov in oskrbniki zapuščenih vdov in sirot. Redovniki
so neustrašljivi spoznovavci Kristusovi, katere diči na miljone krona
mučeniška.

Sv. Zakon.

8 6g. Zakrament svetega zakona. Sacra-

mentum

Zakrament sv. zakona je zakrament, v k a- matnm onn.
terem se neoženjen kristjan in neože n j ena Kat. 732.
kristjanka nerazdružno zvežeta ter prejmeta
od Boga milost, da moreta dolžnosti zakon¬
skega stanu do smrti zvesto izpolnjevati.

Zakon je Bog v raji postavil in Kristus ga je po¬
višal v zakrament, to je, v vir milosti.

Podoba zakonske zveze je zveza Kristusova z nje¬
govo cerkvijo.

Bistveno znamenje sv. zakona  sta  ženin in ne¬
vesta (tvarina) in njuno  medsebojno privoljenje Kat. 737.
(oblika), katero razodeneta  z besedo ali z znamenjem,
ki nadomestuje besedo. Dati pa se mora to privoljenje
pred dvema pričama  in pred lastnim župnikom
ženinovim ali nevestinim, ali pred v to pooblaščenim
duhovnikom.

V elj avno  morejo ta zakrament prejeti le samo krist- Prejemavec
jani, če ni nobenega razdiralnega zadržka med njimi.

Zadržke morata ženin in nevesta sama javiti in obe priči
pričata pri vpisovanju, da njima ni znan noben zadržek. Kat. 739.
Razun tega pa še se ženin in nevesta trikrat pri očitni
'službi božji okličeta, da vsakteri lehko zadržke javi, ki bi
branili zakon.

Da se zakon vredno  prejme, morata biti v milosti
božji; zato se prijazno opomnita, da prejmeta pred poroko
zakrament sv. pokore (če mogoče dolgo spoved) in sv.

Rešnjega Telesa.

Delivca  zakramenta sta zaročenca sama, župnik Delivec,
pa je javna priča.

§ 70. Obred sv. zakona.

1. Duhovnik, oblečen v roket in belo štolo, gre
spremljan od strežnika k altarju, kjer se nahajata za¬
ročenca z dvema pričama.

2. Po nagovoru, v katerem pojasnjuje svetost in ime¬
nitnost zakonskega stanu, vpraša ženina in potem nevesto
s trojnim vprašanjem, če je njuna resnična, dobro
premišljena in neprisiljena  volja po redu in po¬
stavi sv. cerkve stopiti v zakon in ostati do smrti v njem
stanovitna, na kar vsak pritrdi s trojnim »da« ali »hočem.«

3. Nato jima poda duhovnik prstana, katera v za¬
četku ali pa sedaj blagoslovi in sicer natakne ženin ne¬
vesti prstan na četrti prst levice in potem nevesta ženinu.

96

4.  Prstan  pomeni brezkončno ljubezen in zvestobo.

5. Na to si podasta desnici v znamenje, da si pred
Bogom in krščansko srenjo zaprisežeta, da ne bodeta v
nobeni sili drug drugega zapustila.

6. Duhovnik ovije sklenjeni roki s štolo in ju blago¬
slovi v imenu Očeta in Sina in sv. Duha.

7. Potem še molijo skupno »Oče naš« in »Ceščeno
Marijo« in po opravljenih kratkih molitvah pokropi du¬
hovnik z blagoslovljeno vodo zaročenca.

Kaj lepo je, če zaročenca skleneta sv. zakon pred
sv. mašo, katera se nato za nju bere in med sv. mašo pa
prejmeta slovesno zakonski blagoslov.

Ako zakonska preživita 50 let v zakonski zvestobi,
obhajata zlato poroko,  to je, slovesno zahvalo za božje
dobrote s prošnjo, da bi ju ljubi Bog potrdil v dobrem
do konca.

-^-

IV. oddelek.

Blagoslovila.

Sacramen-

talia.

O zakramentalih ali blagoslovilih.
§ 71. O zakramentalih v obče.

Sv. zakramenti naklanjajo človeštvu milosti, katere je
zaslužil Kristus na križu. Toda izvirni greh ni prišel
samo na človeka, ampak v svojih nasledkih tudi na vse
stvarstvo, kakor je rekel Gospod: »Prekleta bodi zemlja
v tvojem delu«, zato žeja stvarstvo po božjem blagoslovu,
katerega deli sv. cerkev v zakramentalih.

Zakramentali so: 1. zakramentom podobna
Kat. 745. sveta dejanja, naprimer: zarotovanja, blago-
slavljanjainposvečevanja, katera j epostavila
sveta cerkev, da nam naklanj a posebne milosti
in dobrote, ali da posvečuje osebe in stvari;
2. reči, katere je posvetila cerkev, da jih rabi
pri božji službi, ali da jih mi pobožno rabimo,
na primer blagoslovljena voda.

Že v stari zavezi nahajamo blagoslavljanja in posvečevanja.
Bog blagoslovi stvarstvo, očaki blagoslavljajo sinove in duhovniki
ljudstvo. Po maziljenju z oljem in z molitvijo so se posvečevali du¬
hovniki, kralji in tempeljska oprava. V novi zavezi blagoslavlja
Jezus kruhe, ribe, otroke in apostole; naroči apostolom in učencem
blagoslavljati, rekoč: »Če stopite v hišo, recite: »Mir bodi tej hiši!
In če bo vredna, bo prišel vaš mir nad njo.« Mat. 10, (12—13).

97

Ker so zakramentali zakramentom podobni, razločujemo tudi
pri njih: tvarino in obliko, a)  Tvarina  je vsaka od cerkve določena
reč ali oseba, ki se ima posvetiti ali blagosloviti, ali pa že posvečena
in blagoslovljena reč, s katero se izvršuje; na primer blagoslovljena
voda, s katero se ljudstvo kropi, košček sv. križa, s katerim se daje
blagoslov, b)  oblika,  to je, 1. klicanje najsvetejšega imena; 2. zna¬
menje sv. križa; 3. v to določene cerkvene molitve; 4. maziljenje,
pokladanje rok, pokajanje in 5. škropljenje z blagoslovljeno vodo.

Zakramentali ne delujejo iz s eb e kakor zakramenti,
ampak le po priprošnji  sv. cerkve.

Redni prejemavec  zakramentalov je le človek, Prejemavec.
ki je ud sv. cerkve in v milosti božji, ter veren in udan
v božjo voljo. Cerkev je postavila zakramentale v človekov
dušni in telesni blagor; ako se toraj reči blagoslavljajo,
se to godi le s tem namenom, da bi bile človeku v prid.

Delivec  zakramentalov je a)  za celo sv. cerkev Delivec,
papež; b)  za škofijo škof,  izvzemši tiste zakramentale,
katere si papež pridrži, na primer blagoslovljenje palija;
c)  za župnijo župnik  in v to pooblaščena župnijska
duhovščina, izvzemši zopet one zakramentale, ki si jih
škof pridrži ali ki le škofu pripadajo, na primer posvečenje
sv. olja. Nekatera blažila dele po navadi le redovniki,
na primer blagoslavljanje križevega pota.

Zakramentali se opravljajo pri altarju ali pa jih deli, če se
vrše na slovesen način, duhovnik v pluvialu ali v albi s štolo. Pri
zakramentalih, v katerih je zarotovanje, se rabi vijolična barva, sicer
pa dnevna, če ni za to posebnega cerkvenega določila.

Zakramentali se bistveno  razločujejo od zakra¬
mentov in sicer v tem, 1. da je zakramente postavil Jezus,
zakramentale pa je vpeljala sv. cerkev po Kristusovem
pooblaščenju; 2. da zakramenti podeljujejo milost božjo,
zakramentali pa jo le izprosijo; 3. da imajo zakramenti
svojo moč, bodisi delivec in prejemavec vreden ali ne¬
vreden, učinek zakramentalov pa je odvisen od vrednosti
delivca in prejemavca, kakor tudi od božje modrosti, če
hoče uslišati prošnjo; 4. zakramenti so k zveličanju po¬
trebni, zakramentali pa samo hasnoviti.

Zakramentali imajo večjo močkakor  mo¬
lit  ve  posameznikov, ker ostane  Jezus vedno v svoji
cerkvi, da po njej deli blagoslov.

Glavni zakramentali so: 1. zarotovanje; 2. blago¬

slavljanje; 3. posvečevanje.

§ 72. Zarotovanje.

Zarotovanje.

Exorcismus,

Zarotovanje imenujemo molitve, po k a- Kat. 747.
terih se odtegujejo osebe in reči vplivu hu¬
dega duha.

Hudi duh napada človeka ali pa posede telesne moči
človekove tako, da sta v človeku po pravici dve osebi,

7

98

človekova in hudega duha (obsedeni), ali pa z božjim pri-
puščenjem škoduje človeku na telesu ali imetju.

Jezus je dal apostolom in njihovim naslednikom oblast črez
hudobne duhove, (Mat. 10, 1; Mark. 16, 17) in cerkev je tudi rabila to
jej podeljeno oblast, zato je postavila v ta namen posebni red za-
rotništva. Zarotovanje smejo izvrševati samo mašniki in sicer 1. pri
sv. krstu nad krščenci; 2. pri blagoslavljanju nekaterih stvari, da se
odtegnejo oblasti hudega duha; na primer pri blagoslavljanju soli;
3. nad obsedenci, kateri pa se smejo le zarotovati po zadobljenem
pismenem škofovem privoljenju.

Benedicdo'. § 73- Blagoslovi.

Kat. 748. Cerkev blagoslavlja osebe in reči,  zato raz¬

ločujemo dvojni blagoslov, osebni in rečni.

Osebni blagoslovi  so tista sv. opravila, po ka¬
terih cerkev prosi milosti in varstva za kakšno osebo.

Rečni blagoslovi  pa so sveta opravila, po ka¬
terih cerkev prosi Boga, da bi reči služile tistim, ki jih
pobožno rabijo, v dušni in telesni blagor.

I. Osebni blagoslovi.

Osebni blagoslovi so ali splošni,  ako se ob
enem več osebam podeljujejo ali posebni,  če se le
posameznim dele.

A. Splošnim osebnim blagoslovom se
p r i š t e v a j o:

I. blagoslov s svetim Rešnjim Telesom;

2. blagoslov s svetinjami; 3 škofov in rnašni-
kovblagoslov; 4. slovesni papežev blagoslov
in papežev blagoslov ali občna odveza za
u m ir a j o če.

1. Blagoslov s svetim Rešnjim Telesom.

Duhovnik izpostavi sv. Rešnje Telo v monštranci (ali v cibo-
riju), ga trikrat kleče pokadi, potem se ogrne s poramnim ogrinjalom
(velum), da s tistim prime za sv. posodo v znamenje, da tukaj Kri¬
stus sam blagoslavlja. Med blagoslavljanjem preneha petje in orglanje.
Pred blagoslovom bi se naj izpela »Tantum ergo« in »Genitori.«

2. Blagoslov s svetinjami.

Ako so v kakšni cerkvi potrjene svetinje Gospodove (drobti¬
nice sv._ križa) ali svetniške, se smejo z dovoljenjem škofovim iz¬
postaviti v češčenje in sme se tudi ž njimi blagoslavljati. Ako so
Gospodove svetinje izpostavljene, tiste mašnik stoje trikrat pokadi,
svetnikove pa samo dvakrat in potem ogrnjen s poramnim ogrinjalom
da molčeč ž njimi blagoslov.

3. Škofov in m a š n i k o v blagoslov.

Ta blagoslov se deli tako, da se napravi z roko grški ali blago¬
slovili križ in se ob enem izgovorijo besede: »Blagoslovi vas vse¬
mogočni Bog Oče -j- Sin in sv, Duh.« Deli se ob koncu sv. maše, pri-

99

dige in po obhajanju. Mašnik blagoslavlja z enkratnim, škof pa s tri¬
kratnim prekrižanjem.

Škof deli blagoslov tudi na koncu sv. birme in sv. redov in
ima oblast v svoji škofiji zunaj cerkve javno blagoslavljati ljudstvo
s tem, da ga molče prekriža. Navadni duhovnik sme zunaj cerkve le
zasebno deliti blagoslov.

Novomašnikom  je dovoljeno deliti novomašniški blago¬
slov s posebno molitvico in s polaganjem rok.

4.  Slovesni papeževblagoslovinpapežev
blagoslov za umirajoče. (Glej § 55.)

B.  Posebnim osebnim blagoslovom se
prištevajo:

1. Kronanje kralja; 2. slovesni blagoslov
no v opor o č e n ih ; 3. blagoslavljanje zakonske

matere po porodu ali vpeljevanje; 4. blago¬
slov, ki se deli romarjem; 5. blagoslov, ki se
deli umirajočim^ 6. blagoslavljanje mrliča.

1. Kronanje kralja.

Kralja krona prvi škof v deželi in drugi škofje strežejo.

a)  Pred vsem priseže kralj pravičnost cerkvi in ljudstvu.

b)  Nato se vleže na altarske stopnjice in molijo se kleče lita¬
nije vseh svetnikov. Potem ga škof mazili na desnici in med pleči
s krstnim oljem, kar pomeni moč. Sedaj se začne sv. maša.

cj  Po dokončanih gradualnih molitvah izroči kralju meč, postavi
mu na glavo krono, mu poda žezlo, prstan in državno jabolko, zna¬
menja vladarske oblasti in časti ter ga posadi na prestol.

d)  Sv. maša se nadaljuje. PrPdarovanju daruje kralj en zlat,
po »Agnus Dei« prejme poljub miru in po mašnikovem obhajilu pri¬
stopi k sv. obhajilu. V kraljevi opravi mahne z mečem na vse štiri
strani v znamenje, da hoče braniti pravico in resnico.

2. Slovesni blagoslov nad novoporočenimi.
(Glej § 70.)

3.  Blagoslov nad zakonsko materjo po
porodu ali vpeljevanje.

V starem zakonu je morala mati po jiorodu dečka ostati doma
štirideset dni, po porodu deklice pa osemdeset dni in potem iti v
tempelj in darovati enoletno jagnje in dva goloba ali dve grlici, če
pa je bila uboga, pa samo dva goloba ali dve grlici.

Ako je bil deček prvorojenec, ga je predstavila Gospodu in
potem odkupila. (3. Moz. 12.) Tako je storila tudi Marija, četudi ni
bila zavezana kot Mati božja. (Svečnica.)

Akoravno postave starega zakona ne vežejo več v novem za¬
konu, je vendar cerkev odobrila navado, da se dajo krščanske matere
vpeljati, ne sicer, da bi se očiščevale kakor v stari zavezi, ampak
1. da posnemajo Marijo, mater božjo; 2. da se Bogu zahvaljujejo za
otroka in 3. da otroka darujejo Bogu.

Obred vpeljevanja je sledeči:

1. Mašnik, oblečen v roket in belo štolo, gre pred cerkvena
vrata, kjer stoji mati s prižgano svečo v roki, jo jDokropi z blago¬
slovljeno vodo in moli 23. psalm, ki izražuje prošnjo za božji blagoslov.

2. Potem jej jioda štolo v znamenje, da jo kot namestnik božji

pelje v cerkev pred altar, zato reče: »Pojdi v hišo božjo in moli

Sina blažene Device Marije !«

7

100

Comrnen-

datio

animae.

Uniiraček
ali zvon
zadnjih
zdihljajev.

Krščanski

pogreb.

Exequiae.

3. Pred altarjem mati poklekne in duhovnik moli za milost in
varstvo božje, da bi z otrokom vred dosegla večno zveličanje. Nato
še jo enkrat pokropi z blagoslovljeno vodo.

Prižgano svečo drži celi čas v roki v znamenje, da je ohranila
luč sv. vere, kakor je obljubila pri sv. krstu, in da hoče tudi otroka
v tej luči izgojevati in mu svetiti z lepim vzgledom krščanskega
življenja.

Ta blagoslov se ne deli nezakonskim materam in ne onim, ki
so v mešanem zakonu in otroke v krivi veri izgojujejo. Če se vrši
sv. krst na domu, se tamkaj ne more mati vpeljati.

4. Blagoslov, ki se deli romarjem.

Romarji se zbero k sv. maši, ki se opravlja na njihov namen.
Po sv. maši moli duhovnik primerne molitve nad klečečimi romarji
ter jih pokropi z blagoslovljeno vodo.

5. Blagoslov, ki se deli umirajočim.

Cerkev spremlja človeka od zibele do groba in kot

dobra mati skrbi vsak čas za svoje otroke, posebno pa
v smrtni sili. Ona spremlja umirajočega s sledečimi obredi
v večnost:

1. Mašnik oblečen v roket in vijolično štolo po¬
kropi bolnika, posteljo in navzoče z blagoslovljeno vodo,
da bolniku križ, da ga poljubi, potem pa položi ali obesi
križ tako, da more bolnik nanj videti in se osrčevati v
zaupanju na božje usmiljenje.

2. Nato se prižge blagoslovljena sveča in vsi po¬
kleknejo in molijo kratke litanije in druge molitve za
umirajoče.

3. Ko se bližajo zadnji trenotki (umiravica), izgovarja
umirajoči ali, če tisti več ne more, pa duhovnik počasi
ime »Jezus.«

Sedaj bi moral zazvoniti umiraček  ali  zvon zadnjih zdih¬
ljajev v opomin vernikom, da molijo za umirajočega. Le redko kedaj
je mogoče ravno takrat zvoniti, zato pa se pozvoni poznej, ko se je
že ločila duša, z mrtvaškim zvonom.

Kropljenje  z blagoslovljeno vodo pomeni pomoč zoper hu¬
dega duha. Križ  označuje trdno zaupanje na konečno zmago. Vsak
kristjan bi naj imel križec, ki je blagoslovljen na odpustke za umi¬
rajoče in tega bi naj vsak večer poljubil z mislijo, da bo na zadnjo
uro njegova tolažba.

Goreča sveča pomeni luč žive vere, katero je sprejel pri sv.
krstu, ki bi ga imela spremljati k prvemu sv. obhajilu in mu svetiti
skozi celo življenje, dokler ne pride ženin, kateremu mora iti na¬
sproti. (Mat. 25.) Sveča bodi blagoslovljena.

Umirajoči zadobi popolne odpustke, če je v milosti božji, iz-
govarja ime »Jezus« in se vda v voljo božjo. Raba zvona za umi¬
rajoče je že iz časov sv. Bede (f 735) v navadi; da bi ga živi le
nikdar ne preslišali!

§ 74. Nadaljevanje.

6. Blagoslov nad mrličem ali krščanski
pogreb,

101

Ko se je duša ločila od telesa, se truplo umije, ker
je po sv. krstu ud Kristusov (I. Kor. 6, 15), posvečen
tempelj sv. Duha (I. Kor. 6, 9), v katerem moramo Boga Kat. 244.
nositi in poveličevati (I. Kor. 6, 20) in ker bo častitljivo
vstalo kot orodje, s katerim je duša delala za čast božjo.

Mrliča oblečejo v čisto obleko ali, če je po obleki njegov
stan izražen, v stanovsko obleko, kakor pri duhovnikih,
redovnikih, vojakih. Deviški stan ima belo obleko z vencem
ali s šopkom svežih cvetlic.

Mrliča položijo na mrtvaški oder, roke mu sklenejo
in ovijejo z rožnim vencem  v znamenje, da je bil
zvest otrok in častilec Marijin, ali mu dajo med prste sv.
razpelo  v znamenje, da je imel Kristusa za vodnika na
potu križa in zatajevanja in da upa po daritvi na križu
večno zveličanje.

K mrličevemu zglavju se postavi sv. razpelo  vsaj
z eno 1 u čj o ali z več gorečimi svečami, kar pomeni, da
je bil rajni po sv. krstu luč v Kristusu (Efež. 5, 8), da je
živel v živi veri in umrl kot otrok luči, kot sin sv. kato¬
liške cerkve. Zraven tega pa še pomeni luč ponižno prošnjo
sv. cerkve: »Večna luč naj mu sveti!« K vznožju odra se
postavi posodica z blagoslovljeno vodo  in z ve¬
jico ali s škropilom, da verniki, ki pridejo molit, kropijo
rajnega, želeč mu večni mir z besedami: »Bog ti daj

večni mir in pokoj in večna luč naj ti sveti, počivaj v
miru. Amen.«

Zapovedano je, da leži mrlič oseminštirideset ur na
odru, če za slučaj ne ukrene svetna oblast drugače. Po
doteklem času se položi mrlič v krsto, ki se zabije in
nato se nese k pogrebu.

A. Obredi pri pogrebu odraslih.

1. Ob določeni uri gre postavljeni mašnik iz cerkve
z roketom in črno štolo, pri slovesnih pogrebih s pluvi-
alom sam ali z drugimi duhovniki, ki imajo oblečene samo
rokete ali pa dalmatike, pred hišo ali na kraj, kjer se na¬
haja mrlič. Naprej se nese križ, potem sledijo strežniki
in duhovniki.

Ko dospejo do mrliča, se po stari krščanski navadi
nažgejo sveče in duhovnik pokropi krsto in začne peti ali
moliti 129. psalm »De profundis = iz globočine,« ter v
mrličevem imenu prosi usmiljenja. Potem se odkrije in
začne z besedami »Kyrie eleison« medsebojne molitve,
katere sklene z daljšo molitvijo za rajnega. Nato pokropi
in pokadi krsto, želeč, da bi Bog pokrepčal rajnega in ga
očistil časnih kazni.

102

2. Mrliča nato vzdignejo in v procesiji zaneso k
cerkvi ali na pokopališče. Duhovnik gre pred krsto' in
moli ali poje 50. psalm »Miserere = usmili se,« katerega
je zložil David, ko je po Natanu opozorjen spoznal svoj
greh in ga obžaloval. V istem spokornem duhu cerkev
moli ta psalm v imenu rajnega, katerega duša, če seje v
vicah, spozna svoje grehe in srčno zdihuje po odrešenju.
Med procesijo zvonovi milo pojo glasno oznanjujoč, daje
bil rajni ud sv. cerkve in v opomin vernikom, da molijo
za njega. Med procesijo naj bi se molil sv. rožni venec.

3. Ako se mrlič zanese v cerkev, mora se, če ni
bil mašnik, tako postaviti, daje obrnjen z licem  k
alt  ar  ju,  če pa je bil mašnik, pa z licem proti ljudstvu,
kakor je bil obrnjen proti ljudstvu, ko ga je poučeval.
Na krsto se pritrdi križ v znamenje, da je bil kristjan.

Če je pogreb dopoldne, se molijo navadno mrtvaške
molitve, tako imenovane bilje in opravi se daritev sv. maše
v črni barvi, če to dovolijo za tisti dan cerkvene postave,
drugači pa v dnevni barvi, ali pa se sv. maša preloži na
drug dan; vsekako pa sledi sedaj kakor tudi, če je pogreb
popoldne, pretresujoči »Libera,« v katerem prosi cerkev
umrlemu odpuščenja grehov in milostne sodbe. Nato po¬
kropi in pokadi mrliča.

4. Po dokončanem opravilu v cerkvi neso mrliča v
procesiji na pokopališče k izkopani jami. Mašnik pokropi
grob v imenu presv. Trojice in krsta se spusti v jamo,
med tem ko duhovnik govori: »Vzemi zemlja, kar je tvo¬
jega in naj prejme Bog, kar je njegovega; telo je iz zemlje
napravljeno, duh pa je od zgoraj vdihnjen!« Potem še
mrliča v grobu moleč pokropi in pokadi. Slednjič vrže z
lopatico trikrat zemlje na krsto rekoč: »Spomni se človek,
da si prah in da se v prah povrneš!«

Nato duhovnik nadaljuje cerkvene molitve in sklene
obred s tem, da zmoli z navzočimi tri očenaše, tri češčena-
marije in vero za rajne ter še enkrat pokropi mrliča in
navzoče.

Navada je, da žalujoči mečejo zemlje na krsto v znamenje od¬
kritosrčne ljubezni, s katero mu želijo večni mir. Tu in tam se hitro
po pogrebu bere sv. maša v beli barvi v zahvalo za vse dobrote,
katere je rajni od Boga sprejel.

Ker je po nekaterih krajih prepovedano, po drugih
pa je prišlo iz navade, da bi mrliče nosili v cerkev, posebno
tam, kjer so pogrebi popoldne, zato gre procesija z
mrtvecem naravnost na pokopališče in molitve, ki bi se
imele gredoč k cerkvi moliti, se opravljajo na potu na
pokopališče in na pokopališču. Cerkvene molitve pa in
sv. maša za rajnega se vrše drugi dan in na prostoru,
kjer bi imela stati krsta z mrličem, se postavi mrtvaški

103

oder ali »katafalk;« če pa tega ni, pa zadostuje na tistem
prostoru razgrnjen mrtvaški prt s križem in z gorečimi

svečami.

B. Obredi pri pogrebu nedolžnih otročičev.

Posebni obred je cerkev odločila za nedolžne, to je
za take otroke, ki še niso razločevali dobrega od hudega
(blizu do sedmega leta) in še toraj tudi niso smrtno grešili,
ampak sd umrli v krstni nedolžnosti.

Zategadelj gre mašnik k pogrebu z belo štolo;
ker bela Barva označuje nedolžnost in svetost.

Tudi psalmi, ki se pojejo med pogrebom, izražujejo
zaupanje, da vživa otrokova duša nebeško veselje in mo¬
litve so polne zahvale, da je Bog povišal otroka brez
njegovega zasluženja. Ako se bere sv. maša, se opravi
tista v zahvalo ali pa za rajne sorodnike, za katere se
tudi pri grobu moli.

Ker je katoliško' pokopališče svet kraj in cerkveni
pogreb duhovna reč, zato more le cerkev določiti,
kdo se sme cerkveno pokopati.

Njena nepremakljiva trditev pa je, da kdor v živ¬
ljenju ni bil v njenem občestvu ali ni rabil iz lastne krivde
dobrot tega občestva ali jih je celo zaničeval, s tem tudi
cerkev po njegovi smrti ne more imeti nobenega občestva.

Zato odreka cerkev cerkveni  pogreb: 1. n e-
krščenim; 2. k r iv o ver c e m ; 3. izobčenim; 4. sam o-
morivcem,  ki so bili pri pameti, če niso pred smrtjo
dali znamenja, da se kesajo storjenega zločinstva; 5. v
dvoboju usmrčenim,  če tudi so pred smrtjo dali
znamenja, da se kesajo svojega čina; 6. vsem v n espo-
kornosti trdovratnim,  kateri so se pred pričami bra¬
nili na smrtni postelji prejeti sv. zakramente za umirajoče.

Vsem drugim udom pa nakloni cerkev dobrote svoje
materne ljubezni. Tudi nad tistimi, ki so bili od vseh
zapuščeni in črez vse revni,  zmoli cerkev vse mo-
litve,  kakor pri slovesnem pogrebu in blagoslovi  grob,
kakor pri najimenitnejših pokopih.

§ 75-

II. Rečni blagoslovi.

Kakor je božji Zveličar blagoslavljal kruh in ribe,
tako tudi cerkev blagoslavlja jestvine in pijače.  V
prvih krščanskih časih so nosili verniki kruh, sadje in
drugo v cerkev, da bi jim po božjem blagoslovu služilo
v dušni in telesni blagor. Tako še sedaj blagoslavlja cerkev
ob praznikih sv. Štefana sol, sv. Janeza novo vino in o Ve¬
liki noči pa različne jestvine.

104

Kristus je tudi naročil svojim apostolom in učencem
blagoslavljati hiše, kamor pridejo, in tako blagoslavlja
cerkev stanovališča, in posebno blagodejne človeške na¬
prave, kakor šole, bolniščnice, železnice, mostove in drugo.

Na nekaterih krajih je kaj lepa navada, da hodijo
duhovniki vsako leto ob Treh kraljih hiš blagoslavljat.

Ker je od božjega blagoslova vse odvisno, se blago¬
slavljajo tudi vinogradi in žitna polja.

Posveče¬

vanje.

(Blagoslav¬

ljanje.)

Benedictio.

Consecratio.

Kat. 749.

§ 76. O posvečevanjih sploh.

Posvečevanje  odločuje osebe in stvari, ka¬
terim se podeli, stalno za božjo službo ali kako
reč za pobožno rabo in se toraj ne sme po¬
navljati.

Posvečevanje ima vsakokrat  svojo moč, bodi de¬
livec ali prejemavec vreden ali ne.

Posvečevanja so dvojna, osebna in rečna.

A.  Osebna  posvečevanja sme deliti le škof in tem
pripadajo nižji redovi  in slovesno posvečevanje
opatov.

B.  Rečna  posvečevanja so zopet dvojna in sicer
«) takšna, ki se izvršujejo ob določenih  dnevih cerkve¬
nega leta, ker so v zvezi s skrivnostjo, ki se tisti dan
obhaja; b)  takšna, ki se vrše takrat,  kedar jih n anese
potreba.

§ 77. Rečna posvečevanja, ki so navezana na določen
dan cerkvenega leta.

Rečna posvečevanja, ki so navezana na določen dan,
so sledeča:

1. Blagoslavljanje sveč na Svečnico. (Glej § 107.)

2. Blagoslavljanje pepela na pepelnično sredo. (Glej

§ 110 .)

3. Blagoslavljanje palem, oljk in različnega mladičja
na cvetno nedeljo. (Glej § 111.)

4. Posvečevanje krstnega olja, krizme in bolniškega
olja na veliki četrtek.

Olja sme samo škof  posvečevati na veliki četrtek
med sv. mašo v stolni cerkvi. Olje se hrani v srebrni ali
Posveče- kositerni posodi, ki je ogrnjena s plaščem in zaznamovana
vavec. z  začetnimi črkami.

Bolniško olje se posvečuje pred zadnjo molitvijo v
kanonu, krizma in krstno olje pa po sv. obhajilu.

Obred posvečevanja je sledeči:

a)  Bolniško olje.  Škof gre po dokončani tihi maši k mizi,
kije  v prezbiteriju nalašč za olja pripravljena. Obdaja ga dvanajst du-

105

hovnikov, ki so oblečeni v bela mašna oblačila v spomin dvanajsterih
apostolov; nadalje sedem dijakonov in sedem subdijakonov, ker jih je
toliko bilo nekdaj nastavljenih pri vsaki škofovski cerkvi in ti prinašajo
in odnašajo posode z oljem. Škof posveti s posebnimi molitvami
bolniško olje in prosi, da bi bilo bolnikom v dušno zveličanje in
telesno zdravje. Nato se posoda s sv. oljem odnese in škof se vrne
k altarju in nadaljuje sv. mašo.

h)  Kri z m a. Po zavživanju se škof zopet vrne k mizi. Dijakoni
in subdijakoni prinesejo v slovesni procesiji in med petjem posode z
oljem  na mizo.

1. Škof pred vsem posveti balzam, ga pomeša z oljem, ki je
odločeno za krizmo, kar pomeni božjo in človeško naravo Kristusovo.

2. Nato dihne trikrat v podobi križa v olje in za njim dvanajsteri
mašniki, kar znači moč sv. Duha. 3. Potem moli škof posvečevalno
molitev in pozdravi trikrat sv. krizmo z besedami »Ave sanctum
chiisma--bodi pozdravljena sveta krizma« in poljubi v zahvalo za
sv. zakramente rob posode. Isto store tudi dvanajsteri mašniki, ki
iz spoštovanja pri vsakem pozdravu pokleknejo na eno koleno.

e)  Krstno olje.  Krstno olje se posveti po posvečevanju
sv. krizme z istimi šegami, le pozdrav se glasi: »Ave sanctum oleum =
bodi pozdravljeno sv. olje.«

Sv. olja se na veliki četrtek razdele na dekanije, dekani
pa jih razpošljejo na župnije, ker se na veliko soboto pri
posvečevanju krstne vode že morajo rabiti nova olja. Ostalo
olje iz preteklega leta se sežge v večni luči in posode se
spodobno osnažijo.

Olja rabi cerkev pri raznih priložnostih.

Krstno olje  se rabi pri sv. krstu, pri mašniškem posve¬
čenju, pri posvečevanju altarjev in krstne vode in pri maziljenju kraljev.

Krizma  se rabi pri sv. krstu in sv. birmi; pri posvečenju
škofov, pri posvečevanju cerkev, altarjev, zvonov in kelihov.

Bolniško olje  se rabi pri zakramentu sv. poslednjega olja
in pri posvečevanju zvonov.

5. Posvečevanje ognja, velikonočne sveče na veliko
soboto in krstne vode na veliko in binkoštno soboto.

(Glej § 114.)

6.  Blagoslavljanje kropilne vode. Kropilna voda se Blagoslov-
blagoslavlja navadno vsako nedeljo, izvzemši velikonočno h ena  j T ° tla -
in binkoštno, ker se takrat rabi v soboto posvečena voda. ^3“* ’ a e "^'

Voda je znak dušnega očiščenja in ker izvršuje ] us tralis.
očiščenje sv. Duh, toraj tudi znak sv. Duha, kakor to Kri¬
stus sam naznanja, ko pravi: »Kdor v mene veruje, iz

njegovega osrčja bodo tekli potoki žive vode.« To pa je
rekel o sv. Duhu, katerega bodo sprejeli tisti, ki bodo v
njega verovali. (Jan. 7, 38.)

Vodo so rabili Judje in neverniki, da so očiščevali
s škropljenjem in z umivanjem osebe, reči in kraje.

Veliko višje pa še je Jezus povzdignil vodo, ker jo
je izvolil za tvarino sv. krsta. Ni čuda toraj, daje  cerkev
že od prvih časov sem blagoslavljala vodo, da bi po njej
1. očiščevala vernike, ki jo rabijo v duhu po¬
kore, malih grehov, 2. da bi jih krepila zoper

106

Posveče¬

vanje

cerkve.

Dedicatio

ecclesiae.

Vkladni

kamen.

Lapis

primarius.

zalezovanje hudobnega duha in 3. jih obva¬
rovala telesnega zla.

Blagoslavljanje vode se vrši v tem, da mašnik očiščuje sol in
vodo s posebnim zarotovanjem in potem med molitvijo vsiplje tri¬
krat soli v podobi križa v vodo.

Blagoslovljeno vodo rabi cerkev skoraj pri vseh blagoslavljanjih
in posvečevanjih in verniki si jo nosijo po navodilu sv. cerkve domu,
da se kropijo, ko odhajajo od hiše, ko gredo spat, i. t. d.; da kro¬
pijo hiše, hleve, polja in drugo.

Cerkev zaukazuje, da se v stolnih in župnih cerkvah
vsako nedeljo pred glavnim opravilom verniki slovesno
pokrope z blagoslovljeno vodo, da bi bili z očiščenim
srcem in gorečo pobožnostjo pri sv. maši navzoči in bi
se s hvaležnostjo spominjali dobrot sv. krsta.

Obred kropljenja se vrši na nastopni način:

Duhovnik, oblečen v albo in štolo, ali še tudi v pluvial, po¬
klekne pred altarjem, pokropi trikrat altar in potem samega sebe ter
zapoje »Asperges me«, v velikonočnem času pa »Vidi aquam«, to so
začetne besede psalmov, in te pevci nadaljujejo med tem, ko mašnik
po cerkvi vernike kropi. Vrnivši se k altarju še zmoli eno molitev
in nato gre maševat.

§ 78. Rečna posvečevanja, ki niso navezana na cer¬
kveno leto.

Rečnim posvečevanjem, ki niso navezana na posebni
čas ali dan cerkvenega leta, prištevamo -1. posvečevanje
cerkve; 2. blagoslavljanje pokopališča; 3. posvečevanje
zvonov; 4. blagoslavljanje križev, podob in rožnih vencev.

79. Posvečevanje cerkve.

Posvečevanje cerkveje tisti slovesni obred,
po katerem postane cerkev hiša božja, kjer se
opravlja katoliška božja služba, posebno daritev
sv. maše.

Da se kraj očitne službe božje po posebnem svetem
opravilu odloči Bogu, to zahteva že n a ra v n i zakon ;
zato najdemo tudi pri nevernikih posebne običaje, po ka¬
terih so odločevali templje bogovom.

V starem zakonu najdemo, da je Mozes posvetil sv.
šotor, Salomon pa zelo slovesno tempelj.

Da se v novem zakonu posvečujejo hiše božje, to
zahteva razun naravnega zakona nepopisljiva  sve¬
tost katoliške službe božje.

A.  Posvečevanje vkladnega kamena.

Preden začnejo s pravo stavbo cerkve, se položi po
škofu ali pooblaščenem mašniku vkladni kamen.

107

1. Na dan pred polaganjem vkladnega kamena postavi duhovnik
na kraj, kjer bi imel stati glavni altar, križ.  2. Drugi dan, ko se
položi vkladni kamen, stopi škof, ogrnjen s pluvialom, z mitro na
glavi in s pastirsko palico v roki pred križ, posveti vodo  in po¬
kropi med molitvijo in petjem prostor, kjer stoji križ. Potem opravi
nad vkladnim kamenom posvečevalno molitev, ga pokropi in mu
vreže  tri  križe v imenu Očeta f in Sina f in svetega j- Duha. 3. Po¬
tem se molijo litanije vseh svetnikov  in nato se položi in
vzida med molitvijo vkladni kamen. 4. Zdaj še škof pokropi  pričeto
ali zaznamovano obzidje,  kakor ves notranji prostor, opravljajoč
zato določene molitve. Na koncu ima govor in podeli blagoslov.

Vkladni kamen ima v sredini vdolbino, v katero se dene dobro
zamašena pločevinasta posodica. V njej pa je shranjen pergament, na
katerem je zaznamovana letnica, ime posvečevavca, stavbarja in žup¬
nika, sploh kratka zgodovina začete stavbe. Vkladni kamen po¬
meni Kristusa.  (Mat. 21,42.)

B.  Posvečevanje dodelane cerkve. Consecratio

Če tudi prvi kristjani niso smeli očitno obhajati
službe božje, je vendar gotovo, da so stalno za božjo
službo odločene kraje posvečevali. Kajti, kakor hitro je
zadobila cerkev za cesarja Konstantina Velikega svobodo,
že najdemo, da papež Silvester I. posvečuje po posebnih Slivester I.
obredih Zveličarjevo cerkev v Rimu. Dandanes mora biti (314-335).
vsaka cerkev posvečena ali vsaj blagoslovljena, da se
sme v njej opravljati daritev sv. maše.

Posvečevati  sme cerkev le škof, blagoslo- Posveče-
viti  pa vsak od škofa pooblaščen  mašnik. vavec.

Ker je posvečevanje cerkve jako imenitno delo, ki
bi se naj vršilo redno le ob nedeljah in praznikih, zato
je dan pred posvečevanjem za posvečevavca in za celo
župnijo strogo zapovedan post, ki se prejšno nedeljo ver¬
nikom oznani. Na predvečer posvečevanja so nastopni
obredi:

Sveti ostanki, ki se imajo drugi dan položiti v altar, se de¬
nejo s tremi kadilnimi zrni in s koščekom pergamenta, na katerem
je letnica posvečevanja, ime škofovo in imena svetnikov, katerih
svetinje so tamkaj, v majhno pušico, ki se zapečati. Tri kadilna zrna
pomenijo sveto življenje na zemlji in stalno molitev božjih svetnikov
v nebesih. Te svetinje se postavijo na predvečer v bližnjo cerkev
ali kapelico ali pa v šotor pred novo cerkvijo med goreče sveče.

Tam molijo zvečer mašniki skupno na čast svetnikom, katerih svetinje
so tamkaj, duhovne molitve. Po noči pa bi naj verniki pri njih pre¬
bedeli v molitvah in .pobožnih pesmih.

Posvečevanje se vrši drugi dan na sledeči način:

1. Škof moli z zbrano duhovščino na prostoru, kjer so svetinje,
sedem spokornih psalmov. Potem gre v albi, v pluvialu bele barve,
z mitro na glavi in s pastirsko palico pred zaprta glavna vrata nove
cerkve in moli tam kleče litanije vseh svetnikov do prošnje : »vsega
hudega reši nas o Gospod.« Nato vstane, posveti vodo, pokropi s
tisto sebe in navzoče in gre v procesiji dvekrat na desno okoli cerkve
kropeč stene prvokrat zgoraj, kakor visoko doseže, drugokrat ob tleh,
tretjokrat na levo pa v sredini vedno ponavljajoč besede: »V imenu

108

Očeta in Sina in sv. Dulia.» Kropljenje pomeni božje varstvo zoper
hudega duha, kateremu se odtegne poslopje.

2. Kolikorkrat dojde do velikih vrat, obstane in potrka s spod¬

njim koncem palice na vrata, rekoč: »Vzdignite knezi svoja vrata,
vzdignite se vrata, da bo vstopil kralj slave,« in dijakon, ki je v
cerkvi, vpraša: »Kdo je ta kralj slave?« Škof odgovori dvakrat:

»Gospod močni in mogočni, Gospod mogočni v boju.« Ko tretje-
krat potrka, odgovori na prejšnje prašanje dijakonovo : »Gospod vojnih
trum je kralj slave« (p v salm 23, 7—10) in zakliče trikrat z duhovniki-
strežniki: »Odprite!« Škof napravi na prag s palico znamenje križa,
rekoč: »Glej znamenje križa,« sedaj se vrata odpro in škof vstopi z
duhovščino v cerkev in nato se vrata zaklenejo.

Križ odpre vrata, ker nam je Jezus  po svoji smrti na
križu odprl nebeška  vrata.

3. Stopivši v cerkev reče škof: »Mir tej hiši!« V sredini cerkve
poklekne in pokliče za sledeče posvečevanje sv. Duha na pomoč z
besedami: »Pridi, Stvarnik sv. Duh« (Veni, Creator Spiritus). Medtem,
ko se ta pesem moli, posuje strežnik cerkvena tla s pepelom v obliki
Andrejevega ah poševnega križa. Na to se molijo vnovič litanije
vseh svetnikov in sicer cele in na koncu blagoslovi škof s trojnim
blagoslovom cerkev, rekoč: »Da jo blagosloviš, posvetiš in s posve¬
čevanjem potrdiš, te prosimo o Gospod« in prosi, da bi Bog sprejel
cerkev za svoje bivališče. V pepelni križ zapiše s palico latinsko in
grško abecedo v znamenje, da je sv. cerkev vesoljna, odločena za
vse narode. Duhovščina moli med tem Caharijevo pesem »Bene-
dictus.«

4. Posvečevanje altarja.  Škof pokliče kleče trikrat Boga
na pomoč z besedami »Adiutorium nostrum in nomine Domini = naša
pomoč je v imenu Gospodovem« in nato posveti tako imenovano
»vodo sv. Gregorja«, to je zmes vina, vode, soli in pepela.

Vino pomeni božjo naravo Kristusovo, voda človeško, toraj
zmes vina in vode Boga in človeka Kristusa. Sol pomeni neumrlji¬
vost duše, pepel umrljivost telesa, toraj zmes soh in pepela človeka.
Zmes vseh štirih snovi znači toraj zedinjenje ljudi s Kristusom po
Gregor daritvi sv. maše. Ta voda se imenuje Gregorjeva, ker je Gregor
Veliki I. Veliki ta obred vpeljal.

(590—604). Preden začne škof s posvečevanjem altarja, gre h glavnim

vratom in napravi s palico zgoraj in spodaj križ v znamenje, da
postavi notranji prostor cerkve pod varstvo sv. križa. Nato se vrne
k altarju, namoči palec v Gregorjevo vodo in napravi na altarski
plošči pet križev in sicer v sredini in na štirih voglih, v spomin
Jezusovih peterih ran.

5. Potem vzame v roko šopek, ki je napravljen iz hisopa ali iz
drugih liisopu podobnih rastlin, gre sedemkrat okoli altarja, ga kropeč
z vodo in med tem se moli 50. psalm.

Sedaj se pretrga posvečevanje altarja in se nadaljuje posve¬
čevanje cerkve.

6. Škof se postavi za altar in začne od tam gredoč na desno
kropiti cerkvene stene prvokrat ob tleh, drugokrat višje in tretjekrat
pa hodeč od altarja na levo še višje. Med obhodom se pojejo psalmi.
Vrnivši se zopet k altarju, prehodi cerkev od altarja do velikih vrat
in od ene stranske stene do druge kropeč cerkvena tla. Nato se
postavi v sredini cerkve, razlije vode na vse štiri strani in moli
obrnjen h glavnim vratom molitev in prefacijo.

Sedaj nadaljuje zopet posvečevanje altarja.

7. Škof napravi z Gregorjevo vodo in s cementom malto, da
se pozneje vzidajo svetinje, ostalo vodo pa razlije po tleh pred altarjem.

8. Nato gre v izprevodu k šotoru po svetinje, zmoli tamkaj
nekatere molitve, potem vzdigneta dva mašnika svetinje, druga dva
jih pohajata in procesija gre okoli cerkve in med obhodom vsi glasno

109

kličejo za usmiljenje božje rekoč: »Gospod usmili se nas.« Dospevši
do velikih vrat nagovori škof ljudstvo, mazili cerkvena vrata s krizmo
in izprevod gre zdaj s svetinjami v cerkev med veselim petjem k
velikemu altarju. Svetinje se postavijo na mizo med prižgane sveče.

9. Škof posveti na to »grob,« to je, jamico, ki je vsekana v
altarsko ploščo za svetinje in sicer s tem, da ga mazili s krizmo;
potem vanj položi pušico s svetinjami, ga pokadi in nato zadela
s krovno ploščico, ki je tudi maziljena s krizmo, in ploščica se vzida
z blagoslovljeno malto in potem še se od zgoraj mazili.

10. V znamenje, da se bodo od zdaj zanaprej daritve in mo¬
litve kakor prijeten vonj povzdigovale k Bogu, pokadi škof altar in
to pokajanje nadaljuje mašnik, ki v enomer pokaja altar od zgoraj
in ob straneh. Škof se vsede in strežniki obrišejo altarsko ploščo z
belim prtom.

10. Na to mazili škof kameno ploščo, na kateri se bo oprav¬
ljala sv. daritev, na sredini in na štirih voglih, kjer so vsekani mali
križci dvakrat s krstnim oljem in enkrat s krizmo. Po vsakem mazi-
ljenju gre okoli altarja in ga pokaja. Med maziljenjem in naslednjim
posvečevanjem nadaljuje mašnik pokajanje hodeč okoli altarja.

11. Po tretjem maziljenju razlije škof krstnega olja in krizme
na ploščo in oboje z desnico trdno razmaže po celi plošči.

Olje pomeni molitve in daritve,  ki se bodo opravljale
na altarju; kri zrna pa obilnost milosti,  ki bodo rosile na
mašnika in na verno ljudstvo.

12. Pa ne samo altar, ampak cela cerkev bi naj bila kraj mi¬
losti, zato gre škof za altar in od tod na desno po cerkvi ter s krizmo
mazili cerkvene stene na dvanajsterih mestih, ki so zaznamovana s
križi, ki se imenujejo »apostolski križi«  in jih pokaja.

S tem maziljenjem so vse stene posvečene tako, da bi cerkev
izgubila posvečenje, če bi za polovico ometa odpadlo. Nad križi so pri¬
trjeni svečniki s svečami, ki med celim posvečevanjem gore in se
vsako leto prižgejo na praznik posvečevanja cerkva. Na dvanajsterih
mestih se vrši maziljenje v spomin na apostole, katere je Kristus
postavil za stebre sv. cerkve (Efež. 2, 20) in ki so luč sveta, ker so
oznanjevali^Jezusov nauk po svetu

13. Škof se vrne in blagoslovi 25 kadilnih zrn, položi po pet
na vsak križec, kjer je prej altar mazilil in na zrna pa dene voščene
križce, katere vžge, da zgore s kadilnimi zrni vred. To pomeni
Kristusa Jezusa, ki se bo daroval na altarju v prijetno daritev več¬
nemu Bogu.

14. Potem še mazili škof altarjevo pročelje v podobi križa,
kakor tudi vse štiri altarjeve vogle na mestu, kjer je zgornja al-
tarska plošča spojena s podstavom. Zato zgubi altar posvečenje, če
se zgornja plošča odtrga od podstava.

15. Slednjič blagoslovi škof altarsko opravo, prte, svečnike in
križ; potem opravo cerkve, podobe, zastave, posode in lepotičje. Po
dovršenem posvečevanju daruje škof ali navaden mašnik sv mašo,
v kateri pride Jezus, visoki duhovnik v cerkev, da bi tam prebival
in milosti delil.

Posvečena cerkev je hiša božja, toraj tudi hiša
molitve in hiša milosti. Spomin na posvečevanje  se
obhaja vsako leto tretjo nedeljo  vinotoka. (Glej § 124.)

§ 8o. Blagoslavljanje pokopališča. Pokopališče.

Coemete-

Pokopališče je kraj, kjer se pokopavajo trupla

umrlih.

num.

110

Po rimski postavi so se smeli mrliči pokopavati povsod, le v
mestu ne. Neverniki so kaj radi pokopavali svoje rajne tik glavne
ceste, kjer so jim stavili spomenike, da bi toliko bolj v spominu ostali.

Kristjani so pokopavali ob času preganjanja v pod¬
zemeljskih votlinah  (katakombah), kamor so polagali
tudi trupla mučenikov in kjer so se zbirali k službi božji.
Tja so verniki kaj radi zahajali obiskovat mučenikov in
pri tisti priložnosti so molili tudi za druge rajne kristjane
ter jih priporočali priprošnji sv. mučenikov.

Ko pa je za cesarja Konstantina Velikega nehalo
preganjanje, so prenašali mučeniška trupla v novopostav-
ljene cerkve. Sedaj se je zbudila tudi v vernikih srčna
želja, da bi počivali blizu poveličanih sv. mučenikov, zato
so začeli pokopavati mrliče okoli cerkve.

V cerkvi sami pa je bilo prepovedano pokopavati, izvzemši
visoke dostojanstvenike dubovskega in svetnega stanu, kakor škofe,
opate, kneze in ustanovitelje cerkve.

Nastala so tora j pokopališča okoli cerkve,
kakor še se vidijo ali vsaj poznajo pri starih cerkvah.
Imela pa so taka pokopališča velik pomen za žive in
mrtve, ker so verniki grede v cerkev ali iz cerkve posta¬
jali pri grobovih svojih rajnih ter jih priporočevali božjemu
usmiljenju, pa si tudi sami živo predočevali svojo smrt in
se na njo pripravljali.

Pokopališče ima tudi ime »mirodvor«,  ker počivajo tam trupla
po trudapolnem življenju; tudi »njiva  b o žj  a «, ker bodo prenovljena
vstala, kakor sv. Pavel piše' »Seje se v trohljivosti, vstalo bo ne-
trohljivo.« (I. Kor. 15, 42.)

Pri vseh narodih se pokopavajo mrliči z nabožnimi
obredi, kar kaže na splošno vero, da je duša neumrljiva,
zaradi katere se tudi telo časti. Krščanstvo pa terja več!
— Ker so telesa bila po sv. zakramentih posvečena, za to
blagoslavlja cerkev tudi slovesno prostor, kamor se imajo
mrliči pokopati. Vera na občestvo svetnikov zahteva skupna
pokopališča, iz katerih so izključeni vsi, ki niso bili v
življenju udje skupne matere, sv. katoliške cerkve.

Za pokopališče odmenjeni prostor se obda z zidom
ali pa z ograjo,  ker postane po blagoslavljanju svet
prostor, da se ne oskruni; na sredini se postavi velik
križ  s podobo Križanega v znamenje, da je Kristus
»vstajenje in naše življenje.« (Jan. 11, 25.)

Slovesno blagoslavljanje izvršuje škof, manj slovesno
pa od škofa pooblaščen mašnik.

Blagoslavlja se pokopališče po sledečem obredu:

1. Na predvečer pred blagoslavljanjem se postavi pet križev,
in sicer na sredini večji, drugi štirje pa ob ograji pokopališča tako,
da tvorijo z večjim križem skupno velik križ. Pred vsak križ se
postavi kol s tremi rogi za sveče. To velja le takrat, če škof blago¬
slavlja; če pa navaden mašnik, potem pa se postavi le na sredini
križ s kolom.

111

Sveče pomenijo večno luč, koli trupla v grobovih, noč med
pripravljanjem in blagoslavljanjem pomeni noč smrti, ki bo trajala
do vstajenja.

2. Škof pride na pokopališče v beli obleki in takoj se prižgejo
sveče pred križi. Nato poklekne pred srednjim križem in moli lita¬
nije vseh svetnikov v znak zveze med vojskujočo, trpečo in po¬
veličano cerkvijo in na koncu blagoslovi trikrat prostor.

3. Po litanijah gre škof ob ograji po vsem pokopališču in
kropi na desno in levo z blagoslovljeno vodo in med tem se poje
50. psalm »miserere.»

4. Vrnivši se pred srednji križ moli, da bi Bog podelil po¬
veličanje vsem, ki bodo tamkaj počivali.

5. Potem pokaja vsak križ posebej, vzame sveče s kolov ter jih
natakne jedno vrh križa, drugi na desno in levo stran poprečnice.
Premeščenje sveč pomeni zmago Križanega nad smrtjo, ker bo
obudil mrtve.

Ako pooblaščeni mašnik blagoslavlja, rabi domači obrednik in
opravlja navedene obrede pred srednjim križem.

Verni stavijo h grobovom svojih rajnih križe in druga krščanska
znamenja smrti z napisi. Ravno ti napisi nas uče, da smrt nobeni
starosti ne prizanaša in da vse zenači, bogate in uboge, plemenite
in prostake.

Ker je pokopališče svet kraj, zato je sveta dolžnost, da se
tamkaj resno in dostojno vedemo. Ako bi se tam zgodil samoumor,
poboj ali nečisti greh, bi se pokopališče oskrunilo, in moralo bi se
s posebnim blagoslavljanjem očistiti.

Pri pokopališčnih vratih ali tudi na posameznih grobovih b i
se naj nahajala posodica z blagoslovljeno vodo,  da se
grobovi kropijo in obenem opravljajo molitve za rajne.

Na blagoslovljenih pokopališčih mora biti tudi posebno odločen
prostor za nekrščene, izobčene, samoumorce in drugoverce.

§ 8i. Posvečevanje zvonov.

V prvih krščanskih časih, dokler še cerkev ni vživala
svobode, je vernike klical k službi božji poseben služabnik
(cursor, praeco, sel), kateri je hodil od krščanske obitelji
do obitelji ter napovedoval čas in kraj službe božje. Ko
pa je cerkev zadobila prostost, so klicali k službi božji s
trobento ali s tem, da so tolkli na suho desko, ki je bila
obešena na zvišenem kraju. Nato še nas spominjajo drdre
ali škrbetulje v zadnjih dneh velikega tedna.

V drugi polovici petega stoletja so začeli rabiti zvo¬
nove, ki so bili zbiti iz štirih ali treh železnih plošč. Kdo
je začel prvi zvonove zlivati, se ne ve. Ker zvonarji časte
sv. Forkerna, irskega škofa (f 490), kot svojega zaščitnika,
se njemu ta čast pripisuje. Gotovo so zvonove v samo¬
stanih najprej rabili. Začetka so bili majhni in zato so jih
postavljali v lesen stolpič nad cerkveno streho. Ko pa se
je umetnost zvonarstva spopolnila in so začeli večje zvo¬
nove zlivati, morali so staviti posebne zvonike.

Tvarina, iz katere se zvonovi zlivajo, se imenuje z vo n o v i n a
in sestoji iz 77 do 80 odstotkov bakra in iz 20 do 23 odstotkov ko-
siterja. Glas zvona pa je odvisen od zvonovine, od razmerja, v ka-

Zvon.

Campana.

terem sta visokost in obseg zvona in od debelosti stene ali krila.
Glavni glas mora biti v obroču, kamor bije kladivo ali camelj.

Največji zvonovi so: carski zvon v Moskvi, cesarski zvon v
Kolinu; zvon v cerkvi Jezusovega Srca na Montmartre v Parizu in
zvon stolnice v Olomucu.

Zvonovi so nekako glas božji, ki spominjajo človeka
na glavne trenotke dneva, leta in življenja. Zvonovi vabijo
vernike k molitvi in službi božji, naznanjajo praznike in
cerkvene svečanosti. Spremljajo kristjana skozi življenje,
naznanjajo njegov odhod v večnost in mu pojo smrtno
pesem pri pogrebu.

Posve- Ker so zvonovi tako pomenljivi, zato se tudi slovesno

čevavec. posvečujejo. Zvonove posvečevati ima pravico škof  ali od
papeža v to pooblaščen  mašnik. Vendar imajo škofje
nekaterih škofij od papeža oblast, da v to pooblastijo ka¬
terega mašnika.

Zvonovi se posvečujejo po sledečem obredu:

1. Škof, oblečen v bela škofovska oblačila, zmoli sedem spo¬
kornih psalmov, nato umije z nalašč v to posvečeno vodo zvonove
od znotraj in od zunaj v znamenje, da moramo biti s čistim srcem
pri službi božji, kamor nas zvonovi kličejo.

2. Mazili zvon na zunanji steni z bolniškim oljem najprej v
podobi velikega križa, proseč sv. Duha, da bi po glasu zvona nas
napolnil s pobožnostjo in polja obvaroval nesreče. Potem še nadalje
mazili z bolniškim oljem od zunaj na sedmih krajih v podobi manjših
križev in na znotranji steni pa na štirih krajih s sv. krizmo v zna-

Kat. menje sedmerih darov sv. Duha in štirih poglavitnih čednosti katere si
185; 811. moramo pridobivati. Med maziljenjem dobi zvon ime kakšnega svet-
Janez XIII. nika, kar je vpeljal Janez XIII. leta 968., ko je posvetil veliki zvon
(965—972). lateranske cerkve. Oseba, ki napove ime, se imenuje zvonov
boter ali botra.

3. Pod zvon se postavi v posodi žrjavica in na tisto se po¬
trosi timian, kadilo in mira v opomin, da bi naj zvon v nas budil
pobožnost in vdanost v božjo voljo ob času trpljenja. Nato se še
bere evangelij, kjer se opisuje krasni prizor, ko Jezus uči v Lazar¬
jevi hiši in reče Marti: »Le eno je potrebno« (Luk. 10, 42), da bi
nikdar ne pozabili na večni poklic, na katerega nas zvonovi vsak dan
opominjajo.

Opazka.  Zvon nosi navadno podobo svetnika, na kojega ime
je bil krščen, z imenom zvonarja, z letnico in z napisom, od koga
in na kakšen namen je bil naročen.

Posvečeni zvonovi se smejo rabiti le v cerkvene
namene,  izvzemši velike nesreče.

Ne sme se zvoniti od glorije velikega četrtka do glorije
velike sobote v znamenje žalosti. Zvonenje se more tudi
prepovedati v kazen, katero cerkev nalaga kakšnemu
kraju ali deželi. (Interdictum == prepoved.)

§ 82. Blagoslavljanje križev, podob in rožnih vencev.

Razun ostankov Kristusovega križa, rabi sv. cerkev
v bogočastju mnogovrstno križ (liturgični križ)  bodisi
samo kot križ bodisi kot razpelo, in sicer:

113

1. Na altarju v znamenje, da se tamkaj obhaja daritev

Križanega.

2. Pri stavbi cerkve na peterih krajih altarske plošče,
na dvanajsterih na cerkvenem zidu in na stolpu. V sred¬
njem veku so obešali nad ali pred altarjem, kjer se je po
nedeljah za ljudstvo maševalo, velik križ v znamenje, da
se ponavlja daritev na križu in takšne križe še na mnogih
krajih nahajamo.

3. Kot obhodni  križ, pri procesijah in slovesnih iz¬
hodih škofovih.

4. Kot naprsni  križ, katerega nosijo kardinali, škofje,
prelati, opati in vsled posebnega dovoljenja kanoniki.

5. Kot križ, ki se rabi na pridižnici, vžagradu, na poko¬
pališčih, na polju, ob cestah in krščanskih hišah, ker je
znamenje odrešenja.

6. Kot misijonski križ.z odpustki, postavljen v spomin
na milostipolni čas sv. misijona.

7. Kot postajni križ, blagoslovljen za križev pot.

8. Kot križ za umirajoče, blagoslovljen na odpustke
za. umirajoče. Takšen križ bi naj vsak kristjan imel pri
svoji postelji.

Križi, ki so postavljeni na očitnih prostorih, se slo¬
vesno blagoslavljajo po škofu ali v to pooblaščenem maš-
niku. Isto velja o podobah in kipih, ki se postavijo v
cerkve ali na očitne prostore.

Križce z odpustki, rožne vence in škapulirje blago¬
slavljajo v to pooblaščeni svetni mašniki ali redovniki,
katerim je podeljeno pooblastilo od papeža.

V. oddelek.

Cerkvene pobožnosti.

K cerkvenim pobožnostim prištevamo molitve, svete
pesmi in pobožnosti, katere je cerkev odredila v vnanje
češčenje božje in te so naslednje: 1. očenaš; 2. češčena-
marija; 3. angel Gospodov; 4. vera; 5. sv. rožni venec;
6. litanije; 7. svete pesmi; 8. popoldanska božja služba;

9. izpostavljenje sv. Rešnjega Telesa; 10. sv. križev pot;
11. brevir; 12. kvaterni dnevi; 13. procesije; 14. bra¬
tovščine; 15. božja pota.

8

Kat. s 83. a) Očenaš; b) češčenamarija; c) angel Gospodov.

281—304.

Paternoster. a)  Očenaš ali Gospodova molitev je najimenitnejša
molitev, ker jo je učil Jezus in sestoji iz nagovora in
sedem prošenj.

Ave Maria. l>)  Češčenomarijo je sestavila od sv. Duha razsvetljena
Kat. cerkev in ima tri dele: 1. pozdrav nadangela Gabriela; 2.

305—316. p OZ (j rav  sv. Elizabete in 3. besede sv. cerkve.

Angelus c)  Angel Gospodov sestoji iz treh skrivnosti in te so :

Domini. 1. angel Gospodov je oznanil Mariji in spočela je od sv.
Kat. Duha; 2. glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po

318-321. tvoji besedi; 3. in Beseda je meso postala in med nami
prebivala.

Vpeljana je bila ta molitev v današnji obliki v šest¬
najstem stoletju, da bi se kristjani vsaj trikrat na dan spo¬
minjali učlovečenja Sina božjega, zato se z v o n i zjutraj,
opoldne in zvečer.

Kdor takrat moli, ko zvoni ali, če takrat ni mogoče, pa kakor
hitro se ponudi priložnost in sicer klečč, izvzemši soboto večer in
nedeljo ter velikonočni čas, ko se moli stoje, zadobi odpustke (100 dni
za enkrat in v mesecu enkrat popoln odpustek.)

Vsak večer  še po angelovem češčenju pozvoni
tudi z manjšim zvonom v opomin, da bi molili za verne duše.

Kdor zmoli kleče en očenaš in eno češčenomarijo s pristavkom :
»Večni mir in pokoj daj jim, o Gospod, in večna luč naj jim sveti,
naj Dočivajo v miru«, zadobi 100 dni odpustkov.

V četrtek zvečer  še po zvonenju za verne duše
zazvoni z velikim zvonom v spomin Jezusovih smrtnih
bridkosti in njegovega krvavega pota na Oljski gori.

(Moli tri očenaše ali molitve: glej kat. str. 213.)

V petek  zvoni z velikim zvonom ob devetih dopol¬
dne ali ob treh popoldne v spomin Kristusove smrti.

(Moli kleče 5 očenašev in 5 češčenamarij (odpustek 100 dni),
ali pa molitve: glej kat. str. 214.)

Vera. § 84. Vera ali veroizpoved.

Symbolum.

Veroizpoved je od sv. cerkve določen
obrazec,vkaterem je na kratkovsezadržano,
kar moramo verovati.

Sv. cerkev rabi v svojem bogočastju sledeče vero¬
izpovedi :

1. Apostolsko  veroizpoved, ki sega v apostolske čase in ka¬
tero so apostoli vsaj v glavnih delih sestavili, zato ima 12 členov.
Molili so jo krščenci pred sv. krstom kot poznatno znamenje krščan¬
stva. Dandanes se moli pri sv. krstu in mašniškem posvečenju. Du¬
hovniki jo molijo v duhovnih molitvah in verniki bi jo naj molili v
vsakdanjih molitvah.

2. Nicejsko-carigrajsko  veroizpoved, kije  bila sestavljena
na vesoljnem cerkvenem zboru v Niceji leta 325. zoper Ariane, ki so

115

tajili božjo naravo Jezusovo, in v Carigradu leta 381. zoper Maeedonce,
ki so zavrgli božjo naravo sv. Duha. Prvič se je rabila na cerkvenem
zboru kalcedonskem leta 451. Moli se pri sv. maši že od leta 1014.

3. At an azij ansk  o,  ki se tako imenuje po sv. Atanaziju, škofu
aleksandriškem (f 373 ),  in ki ima resnice o presv. Trojici in o učlo¬
večeni Besedi božji natančneje razložene. Imenuje se po sv. Atanaziju,
ker je on o teh resnicah natančneje razpravljal; sestavljena pa ni
bila od njega, ampak pozneje. Rabi se že od devetega stoletja sem
v brevirju.

4. Tridentinsko  veroizpoved, ki je bila zložena na vesoljnem
tridentinskem cerkvenem zboru (1545—1563) zoper krivoverce šest¬
najstega stoletja, na vatikanskem (1870) pa je bila spopolnjena in
se rabi pri škofovskem posvečenju in kot uzorec službene prisege za
cerkvene službe.

§ 85. Rožni venec. Rožni venec.

Rosarium.

Rožni venecje molitev, vkateri premišlju¬
jemo na poseben, od sv. cerkve določen
način skrivnosti učlovečenja, trpljenja in
vstajenja Jezusa Kristusa, in v kateri po¬
sebno častimo brezmadežno Devico Marijo,
ker je bila kot mati Jezusova v najtesnejši
zvezi s temi skrivnostmi.

»Rožni« venec se imenuje ta molitev, ker so skriv¬
nosti odrešenja za blaženo Devico Marijo vir novega ve¬
selja in časti, kar se označuje v roži.

Deli se v tri dele in sicer;

1.  V veseli del, ki nam predočuje učlovečenje, rojstvo Veseli del.

in detinstvo Jezusovo. Moli se od prve adventne nedelje Rosarium
do pepelnične srede.  gaudiosum.

2.  V žalostni del, ki nam predočuje trpljenje in smrt Žalostni del.

Jezusovo. Moli se od pepelnične srede do Velike noči. Rosarium
Moli se tudi med črno sv. mašo. dolorosum.

3. Včastitljivi  d el,  ki nam predstavlja poveličanje Častitljivi

Jezusovo in Marijino. Moli se od Velike noči do adventa. de V

Rosarium

Rožni venec v današnji obliki ima svoj izvor od sv. Dominika gloriosum.
(f 1221). Papež Pij V. je molitev sv. rožnega venca v posebnih
okrožnicah vernikom priporočal, da bi izprosili krščanski vojski zmago
zoper Turke. In ko so bili Turki res pri Lepantu premagani leta 1571.,
dal je obhajati zahvalni praznik na čast Kraljici sv. rožnega venca
in podelil je vsem, ki bi ta dan rožnivenško cerkev obiskali in prejeli
zakramente sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa, popolne odpustke, kar
je Pij IX. leta 1862. z novega potrdil. Leo XIII. pa je v dvajsetih pij IX.
okrožnicah priporočal rožni venec in zapovedal lavretanskim litanijam (1846—1878).
pridjati prošnjo: »Kraljica sv. rožnega venca, prosi za nas.«

Da se zadobe rožnivenski odpustki, je treba v to blagoslov¬
ljenega »moleka« ali »rožnega venca« (čislo), ki pa se ne sme pro¬
dati, če je že blagoslovljen in ne podariti, če smo ga že rabili, ker
zgubi blagoslov za odpustke. Ako se rožni venec skupno moli, za¬
dostuje, če ima le eden blagoslovljen molek.

Molitev sv. rožnega venca se posebno goji v rožnivenskih

bratovščinah.

8 ’

116

Molitev sv. rožnega venca je sestavljena:

1. iz apostolske vere; (na moleku zaznamovana v križcu)

2. iz očenašev (na moleku: velike jagode);

3. iz češčenamarij (na moleku: majhne jagode);

4. iz skrivnosti, ki se vežejo s češčenamarijo.

Skrivnosti pa so sledeče:

V veselem delu:

si ga, Devica, od svetega Duha spočela;

si ga, Devica, v obiskovanju Elizabete nosila;

si ga, Devica, rodila;

si ga, Devica, v templju darovala;

si ga, Devica, v templju našla.

V žalostnem delu:
je za nas krvavi pot potil;
je za nas bičan bil;
je za nas s trnjem kronan bil;
je za nas težki križ nesel;
je za nas križan bil.

V častitljivem delu:
je od mrtvih vstal;
je v nebesa šel;
je svetega Duha poslal;
je tebe, Devica, v nebesa vzel;
je tebe, Devica, v nebesih kronal.

Litanije. § 86. Litanije.

Litaniae. . . ...

»Litanija« je grška beseda in pomeni »milo prošnjo«.
Svoj začetek imajo litanije v prvotni prošnji: »Kyrie
eleison, Kriste eleison,« katero so pri procesijah in pri
sv. maši verniki tako dolgo ponavljali, dokler ni dal škof
znamenja, da nehajo. Od tod imajo tudi procesije na Mar¬
kovo in v križevem tednu ime »litanije,« in sicer prve »večje«
in druge »manjše litanije.«

Litanijam, katere je cerkev potrdila za očitno službo
božjo, se prištevajo 1. litanije vseh svetnikov; 2. lavretan-
ske litanije; 3. litanije Jezusovega imena; 4. litanije presv.
Srca Jezusovega.

Litanijevseh 1 . Litanije vseh svetnikov.

Litaniae ' Najstarejše so litanije vseh svetnikov. Začnejo se, kakor vse

omnium druge, z besedami: »Gospod usmili se nas, Kristus usmili se nas,«
sanctorum to  J e ’ s  P on i^ no  prošnjo do trojedinega Boga. Ker je pa vojsku¬
joča cerkev zvezana s poveličano po občestvu svetnikov, za to kliče
v priprošnjo tiste na pomoč, in sicer pred vsemi Devico Marijo kot
kraljico vseh angelov in svetnikov; potem angele božje, nato svet¬
nike stare zaveze in med njimi kot zastopnika sv. Janeza Krstnika
in sv. Jožefa. Nadalje se obrne do svetnikov nove zaveze, in sicer
do apostolov, evangelistov, mučenikov, do škofov in spoznovavcev, do
cerkvenih učenikov, do mašnikov in levitov, do menihov in puščav-
nikov, do devic in vdov. Povsod imenuje nekatere zastopnike, iz-
vzemši apostole in evangeliste, pri katerih vse našteva.

117

Ko se je priprošnje poveličane cerkve zagotovila, razodend
vsebino  svojih prošenj in sicer:

1. da bi Bog rešil vernike vsega hudega na duši in
časnih kazni za greh. Svojo prošnjo podpira s tem, da se sklicuje
na zasluženje Kristusovo ;

2. da bi Bog podelil, kar je potrebno  za časno in večno
srečo. (Prosimo te, usliši nas.) Ker pa je Jezus srednik in priprošnik
pri Očetu, zato se sklenejo litanije z besedami »Jagnje božje.«

Litanije vseh svetnikov se molijo pri delitvi višjih redov, pri
sv. poslednjem olju, pri posvečevanju cerkve in pokopališča, na
Markovo in Križevo in ob nedeljah in praznikih svetnikov pri popol¬
danski božji službi. Pri posvečevanju krstne vode in pri umirajočih
se rabijo prikrajšane litanije.

II. Lavretanske litanije ali litanije Matere božje. Lavretanske

»Lavretanske« litanije se imenujejo po mestu Lavretu, kjer se t  !| tal lb e '
nahaja Marijina hišica. Legenda pripoveduje, da je bila Marijina hi- at I ,”u C ' :le "
šica prenesena iz Nazareta v Tersat pri Reki leta 1291, ko so se y • a . nae
mohamedani polastili mesta Akona in porušili v Nazaretu cerkev, lr gnns.
katero je sv. Helena postavila črez Marijino hišico. V Trsatu je ostala
do leta 1294 in potem seje preselila na posestvo neke gospe, Lavreta
po imenu, v Spodnji Italiji.

Tam je postavil sloveči stavbar Bramante veličastno cerkev
nad hišico in v tej cerkvi so prepevali vsako soboto večer slovesno
litanije.

Osnova teh litanij je sledeča: Prošnje so naravnane do tro-

jedinega Boga. Marija pa se kliče na pomoč z najlepšimi naslovi,
kateri zedinjujejo v sebi skrivnosti njene časti, in sicer kot Mati
božja in kot Devica; s častnimi imeni iz starega zakona in z naslovi,
katere si je pridobila s priprošnjo v novi zavezi in slednjič kot kra¬
ljica nebeška.

Molijo se lavretanske litanije ob Marijinih praznikih in njihovih
osminah, po sobotah zvečer in v adventu.

III. Litanije presv. Jezusovega imena. Litanije

Litanije presv. Jezusovega imena poveličujejo najsvetejše ime, ^egaimena
brez katerega ni zveličanja. Litaniae de'

Osnovane so tako, da se v prvih nazivih  proslavlja Jezus kot sanc tissimo
edinorojeni Sin božji, v drugih pa kot Bog in človek. V drugem nom j ne Iesu
delu ga prosimo za rešitev od dušnih zlegov in opiramo prošnjo na
skrivnosti njegovega odrešenja.

Pij IX. je te litanije leta 1862 na prošnjo škofov potrdil za
celo cerkev, in Leon XIII. je jih obdaril z odpustki 300 dni. Molijo
se ob Gospodovih praznikih in o njihovih osminah.

IV. Litanije presvetega Jezusovega Srca.

Litanije

m  presv. Srca

Te litanije izražujejo češčenje skrivnosti ljubezni gorečega r ezusove „ a
Jezusovega Srca. Molijo se na praznik presv. Jezusovega Srca in pri Litaniae
pobožnostih, ki se najsvetejšemu Srcu na čast obhajajo. sacratissimi

Cordis lesu.

§ 87. Cerkveno petje.

Petje je prav pripravno sredstvo, s v katerim se Bog časti in
se izbujajo v človeških srcih sveta čuvstva. Že v stari zavezi so ra¬
bili petje pri službi božji. David je odredil 4000 pevcev za tempeljsko
službo. V novi zavezi pa ima cerkveno petje posebno imeniten prostor.
Kristus sam je prepeval pri zadnji večerji s svojimi apostoli zahval-

Hvalnica.

Canticum.

Gregori¬
janska šola.

Schola

gregoriana.

Stalno petje,
Cantus
firm us vel
planus.

niče. Mat. 26, 30. Apostoli pa opominjajo vernike, da naj hvalo pre¬
pevajo Gospodu s psalmi, s hvalnicami in duhovnimi pesmimi.
(Efež. 5, 19; Kol. 3, 16.)

Cerkev rabi pri božji službi 1. pesmi iz sv. pisma;

2. pesmi, katere so zložili za sveto reč navdušeni pesniki
in koje je cerkev sprejela in potrdila za službo božjo.

Svetopisemskim pesmim  prištevamo: A.

psalme. B.  hvalnice.

A.  Psalmov  je 150, katerih večino je zložil kralj
David. Po vsebini so psalmi I. častilni; 2. hvalni; 3. pro-
silni; 4. spokorni in 5. mesijanski, ki napovedujejo mesija.

B.  Hvalnice  so druge pesmi, ki se nahajajo v sv.
pismu, na primer Marijina pesem »Magnificat.« Luk. 1, 46.

Pesmim,  ki  nisjo vzete iz sv. pisma, pri¬
števa m o: a)  h i m n e in b)  n a b ožne pesmi, katere
je potrdila s v. cerkev za službo božjo.

Himni  so svete pesmi, katere so zložili cerkveni
pesniki, posebno cerkveni učeniki, za določene praznike,
dneve ali ure; na primer »Te Deum laudamus« je zložil
sv. Ambrozij (f 397).

Prelepi so himni, ki se rabijo kot sekvence: 1. Na velikonočni
praznik: »Victimae paschali = velikonočnemu jagnjetu.« 2. Obinkoštih:
»Veni, sancte Spiritus = pridi, sv. Duh«, zložil kralj Robert II. (f 1031) ali
pa papež Inocencij III. Podobna tej pesmi je »Veni, Creator Spiritus =
pridi, Stvarnik sv. Duh«, zložil Gregor Veliki ali Raban Maver (f 856.)

3. Ob Telovem: »Lauda Sion = poveličuj Sion« ki izražuje v čudo¬

vito lepi besedi nauk o sv. Rešnjem Telesu. Pri procesiji pa se ta
dan poje »Pange lingua = oznanuj jezik« in zadnji kitici te pesmi
»Tantum ergo« in »Genitori« se pojeta pred slovesnim blagoslovom
s sv. Rešnjim Telesom. Obe pesmi je zložil sv. Tomaž Akvinčan
(f 1274). 4. Na praznik Marije sedem žalosti: »Stabat mater dolo-

rosa = žalostna je Mati stala,« opisuje Marijino žalost pod križem,
zložil Jacopone da Todi (j- 1306). 5. Pri sv. mašah v črnbobleki:

»Dies irae=dan jeze«, opisuje sodnji dan. Zložil Tomaž Celanski
(f 1255.)

Nabožne pesmi, katere je cerkev potrdila
za božjo službo.

Cerkev je od svojega začetka sem gojila cerkveno petje in
ustanavljala pevske šole; tako na primer papež Silvester I. ali sv.
Ambrozij, milanski škof. Vendar največje zasluge si je pridobil za
cerkveno petje Gregor Veliki, kateri je cerkvene pesmi zbral, po¬
pravil in z novimi spopolnil ter v knjigi »Antiphonarius Cento« ze¬
dinil. Melodijo je s posebnimi znamenji, ki se »neume« ali »note«
zovejo, nad besedami označil. To knjigo je dal na altar sv. Petra
pritrditi, da bi se po njej popravile cerkvene pesmarice. Sam je usta¬
novil pevsko šolo in jej bil vodja, in tista še dandanes obstoji in se
»gregorjanska šola« imenuje.

Iz Rima se je širilo pravilno petje po celi sv. cerkvi. Šole za
petje so se ustanavljale po samostanih in imenitnih mestih; posebno,
ko je Gvido Areški izumil glasovsko lestvico. Od Gregorja Velikega
urejeno petje se imenuje gregorjansko ali koralno petje  in
figuralnemu petju nasproti tudi stalno petje.  Koral je enoglasno
petje. Cerkev pa odobruje tudi večglasno petje, ako se naslanja na
koral in rabi od cerkve potrjene besede.

V tem oziru so kažipot slavni skladatelji: Janez Alojzij iž
Palestrine ali sploh Palestrina imenovan, posebno po skladbi »Missa
s. Marcelli«, (j- 1594.) Skladbe v njegovem duhu zložene se zovejo
skladbe v Palestrinovem slogu.  Orlando Lasso (1594) in Jakob
Gallus (Petelin), Slovenec (J 1594).

V istem duhu deluje tudi cecilij ansko društvo,  katero je
ustanovil Dr. Witt leta 1867.

Tudi na cerkveno petje je cerkev kot pospeševavka vseh
umetnosti vedno pazila in še pazi po rimskem papežu, po vesoljnih
cerkvenih zborih in celo posebno pa po »družbi za svete  ob¬
red  e.« Dala je v tem oziru potrebna navodila za celo cerkev in
sicer, da bi naj bili pri petih sv. mašah in pri slovesnih litanijah
napevi v latinskem jeziku ; da se mora »gloria« in »čredo« po be¬
sedah duhovnikovih povzeti in do konca izpeti; da se ima »sanctus«
peti pred izpremenjevanjem in »benedictus« po izpremenjevanju.

Pri neslovesni službi božji in pri raznih cerkvenih pobožnostih
pa se sme peti v domačem jeziku, če so pesmi in napevi potrjeni
od višje cerkvene oblasti.

Petje se v cerkvi spremlja z orglami. Orgle so edino Orgle,
pravo muzikalično orodje za cerkev. Organum.

Rabiti so se začele orgle v cerkvi za papeža Vitaliana. Cesar
Konstantin V. je daroval orgle kralju Pipinu in seznanili so se s tem
orodjem kmalu menihi, ki so ga začeli izdelavati po samostanih in
se vaditi v orglanju. Obod orgel se napravlja v slogu cerkve.

Papež Klement Vlil. je dal pravila, kedaj in kako se naj rabijo
orgle v cerkvi. Od glorije velikega četrtka do glorije velike sobote se
ne orgla; ravno tako bi naj orgle utihnile pri slovesni službi božji v
adventu in postu, izvzemši tretjo adventno in četrto postno nedeljo.
V grški cerkvi, v sikstinski kapeli in pri nekaterih redovih, na primer
kartuzijanih, se ne rabijo orgle.

Vitalian
(657—672).
Kostantin V.
(741-775).

Pipin

(751—768).

Klement

VIII.

(1592 -1605).

§ 88. Popoldanska služba božja.

K popoldanski službi božji pripada n)  razlaganje
krščanskega nauka, poduk o bratovščinah, v postu po
mestnih cerkvah »postne pridige«; b)  ob kvaternih nede¬
ljah sv. rožni venec; c)  sv. križev pot; d)  litanije in bla¬
goslov s sv. Rešnjim Telesom.

V stolnih in samostanskih cerkvah se molijo ali pojejo »večer-
nice», to so duhovne molitve, ki so odločene od sv. cerkve za večerno
molitev tistega dne.

§ 89. Izpostavljenje sv. Rešnjega Telesa. IZ }jenje V "

Sveto Rešnje Telo se izpostavlja ali v monštranci sv. Rešnjega
ali v ciboriju. Izpostavljati sv. Rešnje Telo je prišlo v
navado v trinajstem stoletju, ko je cerkev vpeljala praz- Sacramenti.
nik sv. Rešnjega Telesa. Monštranca ali ciborij se postavi
na korporale in, dokler ostane Najsvetejše izpostavljeno,
naj gori mnogo luči, če je mogoče, vsaj dvanajst sveč.

V šestnajstem stoletju je nastal običaj, da se izpo¬
stavlja sv. Rešnje Telo za celih štirideset ur v spomin,
da je Jezusovo telo počivalo štirideset ur v grobu in z
namenom, da bi verniki Jezusa molili in ga prosili za od-

120

Štirideset vrn ' tev nesre č ter mu  °b enem tudi zadoščevali za ne-
urna® " številna razžaljenja. Ta pobožnost se imenuje štirideset-
molitev. urna molitev.  Začela se je v Rimu.

Sv. Filip Neri in očetje Jezuiti so to pobožnost raz¬
širjali posebno o pustnih dneh,  da bi verniki zadošče¬
vali božjemu Zveličarju za grehe, ki se v tem času vrše,
da bi se odvračevali ljudje od pregrešnih veselic in da bi
molili za tiste, ki v teh dneh pozabijo na Boga, naj bi jim
bil milostljiv.

Pri nas se izpostavlja sv. Rešnje Telo samo tri dni,
na pustno nedeljo, pustni ponedeljek in torek. Kdor v teh
dnevih vsaj nekoliko časa moli pred Najsvetejšim in prejme
zakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa, ter moli
na namen sv. cerkve, prejme popolne odpustke.

Sv. križev § go. Sveti križev pot.

pot.

Sancta via Križev pot je pobožnost, pri kateri v duhu sprem-

crueis. ijamo božjega Odrešenika ob štirinajstih postajah od ondot,

Kat. 323. ko je bil k smrti obsojen, dotlej, ko je bil v grob po¬
ložen, ter ob enem premišljujemo njegovo bridko trpljenje
in smrt.

Pobožno izročilo nam poroča, da je po Kristusovem vnebohodu
blažena Devica Marija pogosto prehodila pot, po kateri je nosil božji
Sin težki križ. Njen vzgled so posnemali apostoli in prvi kristjani.
Premišljevali so po potu trpljenje Kristusovo in postajali na mestih,
kjer se je kaj posebnega prigodilo in tako je nastalo 14 postaj ali
štacijonov.

Od vseh krajev sveta so prihajali pobožni kristjani v Jeru¬
zalem, da obiščejo sv. mesta, pred vsem pa sveti križev pot. Papeži
so obiskovanje križevega pota obdarovali z obilnimi odpustki. Ker
pa le malo število ljudi more priti v Jeruzalem, zato so papeži do¬
volili, da se postavljajo tudi na drugih krajih, po cerkvah in kapelah
križevi poti in da se obiskovavci teh križevih potov udeležijo tistih
milosti kakor v Jeruzalemu.

Ker so frančiškani že od leta 1342. varihi božjega groba in
vodniki na križevem potu, je jim podeljena predpravica, da blago¬
slavljajo križeve pote, seveda z dovoljenjem škofovim. Odleta 1871.
se sme postaviti v vsaki očitni cerkvi križev pot; kjerkoli pa se
postavi, se mora o tem svedočba napisati in zvesto hraniti.

Da je križev pot v el j a v n o postavljen, mora imeti štirinajst
križev, ki predočujejo štirinajst postaj v Jeruzalemu in ti križi se
blagoslovijo in na nje so navezani odpustki. Podobe, ki predstavljajo
dogodke štirinajsterih postaj niso bistveno potrebne, in tudi ni po¬
trebno, da bi bile blagoslovljene. Kedar se križi blagoslovijo, že mo¬
rajo biti na tistih mestih postavljeni, kjer imajo pozneje ostati in se
pritrditi.

Pobožnost križevega pota se Opravlja na sledeči
način:

1. Molivec gre od postaje do postaje.

Če se skupno moli in je cerkev napolnjena, da ni lahko mo¬
goče, da bi vsi verniki hodili od postaje do postaje, zadostuje, če du¬
hovnik gre, verniki pa na svojih prostorih z duhovnikom vstajajo in

121

poklekujejo obrnjeni proti postaji. Da pa bi tudi duhovnik na mestu ostal,
na primer na pridižnici, bi moral imeti za to poseben odlok iz Rima.

2. Premišljuje trpljenje K r i s tu s o v o bodisi
od tiste postaje ali pa sploh nekaj iz trpljenja Gospodo¬
vega. Dobro je, da zmoli očenaš in češčenomarijo, ter
obudi kes, vendar pa ni bistveno.

3. Ze v začetku pobožnosti napravi namen, dase
hoče udeležiti odpustkov  za sebe in za verne duše
ali pa za eno rajno osebo.

Ako pa je kdo vsled bolezni ali iz drugega tehtnega
razloga zadržan, da bi obiskal v cerkvi križev pot, se
vendar lahko odpustkov križevega pota udeleži, ako ima
iz trdne tvarine napravljen križec, ki je na odpustke kri¬
ževega pota blagoslovljen. Moliti mora dvajset očenašev,
češčenamarij in čast bodi Očetu . . . , in sicer štirinajst v
čast štirinajsterih postaj, pet v čast sv. peterih raninjed-
nega pa na namen sv. Očeta. Med molitvijo mora držati
križec v roki. Vsi, kateri ž njim molijo, se udeležijo istih
milosti.

§ 91. Brevir ali duhovne dnevnice. Breviarium.

Brevirje pobožnost, ki je sestavljena iz psalmov, beril, pesmi
in molitev. Ze v starem zakonu so bile štiri molitvene ure in sicer
prva (prima), tretja (tertia), šesta (sexta), in deveta (nona). Te ure
so prvi kristjani pridržali in še jim pridjali jutranjice (matutinum) in
hvalnice (laudes), katere so po noči molili. Pobožnost se sklene z
večernicami (vesperae) in s sklepno molitvijo (completorium).

Brevir moliti so zavezani 1. vsi tisti, ki so prejeli katerega
treh višjih redov; 2. ki imajo kakšno cerkveno nadarbo, če tudi ni¬
majo višjih redov; 3. samostanci, ki so storili redovniške obljube.

§ 92. Kvaterni dnevi. Kvaterni

dnevi.

Kvaterni dnevi so postni in spokorni dnevi, katere Quatuor
je cerkev odločila za vsako četrtletje in sicer so 1. sreda, tem P ora -
petek in sobota po tretji nedelji v adventu (za zimo); 2.
po prvi postni nedelji (za pomlad); 3. po binkoštni ne¬
delji (za poletje) in 4. prvo sredo po zvišanju sv. križa
(14. kimovca za jesen).

Ta post ima že v stari zavezi svojo predpodobo, kjer
Bog po preroku Cahariju zapoveduje štirikratni post v
letu. Katoliška cerkev ga že strogo terja za papeža
Leona I. in sicer v zahvalo za prejete dobrote v preteče- Leon I.
nem letnem času in s prošnjo, da bi Bog ne odtegnil (440—461).
svojega blagoslova v prihodnem letnem času.

Papež Gelazij je odredil za tiste dni posvečenje Gelazij
mašnikov tako, da verniki prosijo tiste dni tudi za dobre (492—496).
dušne pastirje.

Teden, v katerem se zapoveduje ta post, se imenuje
»kvaterni teden«  in je strogo zapovedan post v sredo,

122  —

petek in soboto, to je, da je dovoljeno, se le enkrat na
dan nasititi, v sredo in petek le postne jedi vživati, v so¬
boto se sme sicer meso jesti, pa moliti se morajo molitve
za post. (3 ocen., 3 češč. in vera.) V nedeljo se obhaja
sv. maša pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom in po¬
poldne se moli sv. rožni venec.

Procesija. § 93. Procesije ali cerkveni obhodi.

Processio.

Slovesne cerkvene obhode, pri katerih s skupno mo¬
litvijo očitno slavimo Boga, ga zahvaljujemo za prejete do¬
brote, ter ga prosimo, naj od nas odvrne hudo in nam
podeli raznih milosti, imenujejo procesije.

Procesije so po namenu  ali prosilne ali spokorne
ali častilne.

Nekatere so tesno zvezane z božjo službo
(doceliven del službe božje), na primer procesija z blago¬
slovljenimi svečami; druge pa so cerkvena svečanost
za  se,  na primer križeve procesije.

Procesije so nadalje redne,  ki se vsako leto ob¬
hajajo ob tisti cerkveni svečanosti in izredne,  ki se ob¬
hajajo o posebnih priložnostih, na primer v svetem letu,
ali zaobljubne procesije. Vsaka procesija se mora začeti
in končati  pri altarju; vršiti se mora pred sv. mašo, iz-
vzemši ono na Telovo.

Procesija se vrši na naslednji način. Naprej se nese križ, tako,
da poboba križanega gleda naprej, v znamenje, da je Kristus naš
vodnik v nebeško domovino. Udeleženci gredo v vrsti, ločeni po
spolu, stanovih in društvih. Posamezni oddelki ali društva imajo
svoje zastave, znake bojevalne in zmagovalne cerkve.

Procesije je vpeljala sv. cerkev, da se po njih 1.
očitno spoznava sv. vera; 2. da se skupno in slovesno
poveličuje Bog; 3. da se zbuja duh pobožnosti in spo-
kornosti.

Tudi v stari zavezi nahajamo procesije; tako na primer za¬
hvalno procesijo po prehodu Izraelcev skozi rudeče morje; prosilno
procesijo okoli Jerihe, kjer se obenem kaže moč skupne molitve, ko
se poruši zidovje; slovesno častilno procesijo, ko prenese David
Skrinjo zaveze na Sijonsko goro, posebno pa, ko jo Salomon preseli
v tempelj na gori Moriji.

Se cel6 pagani so obhajali slovesne obhode svojim bogovom
na čast.

Bratovščma. § 94. Bratovščine.

Confrater-

nitas. Bratovščine so od cerkvene oblasti potrjena

društva,  katera imajo namen svoje ude po opravljanju
posebnih pobožnosti in telesnih in duhovnih del usmi¬
ljenja navajati h krščanski popolnosti.

Bratovščine svojih udov ne vežejo z nikakoršno ob¬
ljubo. Kdor izstopi iz bratovščine, še zato ne greši, ravno
tako tudi tisti ne, ki ne izpolnjuje bratovskih dolžnosti.

123

Biti ud kakšne cerkvene bratovščine, je jako koristno
in sicer zato, 1. ker se udje izpodbujajo, da opravljajo
vsaj obvezne molitve natančno, in ker tvorijo udje ene
bratovščine posebno skupino, je njihova molitev tudi mo¬
gočna, kajti o njej velja obljuba Kristusova: »Kjer sta
dva ali kjer so trije zbrani v mojem imenu, tam sem
jaz v sredi med njimi« (Mat. 18, 20.); 2. ker oprav¬

ljajo dobra dela, katera jim nalaga bratovščina, redno in
v duhu krščanske ljubezni; 3. ker medsebojni vzgledi
potrjujejo ude v dobrem ter jih navajajo, da redno pre¬
jemajo sv. zakramente; 4. ker se ponuja pogosto priložnost,
da se udeležijo odpustkov.

Posebno priporočljive bratovščine so naslednje: presv.
Srca Jezusovega in Marijinega, sv. rožnega venca, škapu-
lirska in za zedinjenje razkolnikov sv. Cirila in Metoda.

Vsaka bratovščina ima v neki gotovi cerkvi svoj
glavni sedež in po raznih deželah pa navadno svoje po¬
družnice.

Različne od bratovščin so družbe,  ki nimajo do¬
ločenega sedeža ali doma; na primer družba sv. Mohorja,
sv. Leopolda, sv. Detinstva.

Imenitna so katoliška društva  raznih stanov,
kakor mladeniška društva, delavska društva i. t. d., ki
imajo namen pospeševati versko življenje, pridnost in
varčnost.

§ 95. Božja ali romarska pota.

Ako kristjan potuje iz pobožnega namena na kak
svet kraj, pravimo, daje šel na božjo pot ali romat.
Ce jih pa več skupaj roma s križem ali zastavo in s po¬
sebnim vodjem tako, da skupno molijo in pojejo, potem je
to romarska procesija.

Romarska pota so pobožna obiskovanja svetih krajev,
kamor romamo, ker nas taki kraji bolj nagibljejo k po¬
božnosti, ker tam prisrčneje in zaupneje molimo in ker
Bog ondi neredkokrat nekako celo čudežno uslišuje po¬
božno molitev.

Človeško srce hrepeni po tem, da vidi kraje, ki so v zvezi z
njegovo časno in večno srečo. Če dospe tja, zbuja pogled na kraj
čustva hvaležnosti in občudovanja, in hrepenenje, da posnema zvišene
vzglede.

Zato nahajamo pri raznih narodih romarska pota. Pagani so
zahajali v Delfi v svetišče Zenovo, ali v Efez v Dianin tempelj. Judje
so hodili k sv. šotoru (Elkana in Ana) in pozneje v tempelj in sicer
moški vsako leto trikrat, ženske in otroci niso bili zavezani, vendar
so tudi hodili, kakor vidimo na Mariji in dvanajstletnem Jezusu.

Po vnebohodu Kristusovem so prvi kristjani začeli zahajati v
Jeruzalem  in, ko je sv. Helena s svojim sinom Konstantinom na
svetih krajih postavila cerkve, obiskovali so tudi Betlehem in Na-

Kat. 276.

Družba.

Sodalitas,

associatio.

Božja pot.
Peregri-
natio.

Kat. 326.

124

Cerkveno

leto.

žaret. Prihajali so iz daljnih krajev. Saj je tudi sv. Pavel hitel v
Jeruzalem, da bi bil tamkaj o binkoštnih praznikih. (Dej. ap. 20, 16.)

In kaj so bile križarske vojske druzega kakor velikanske ro¬
marske procesije oboroženih čet, da rešijo brate sužnosti, svete kraje
pa oskrunjenja in da se Bogu zahvalijo za neskočno milost odre¬
šenja. Kristjani pa niso le spoštovali krajev odrešenja, ampak tudi
tiste svete osebe po katerih jim je Bog naklonil sadove odrešenja,
in to so pred vsem v  apostoli in med njimi zopet prvaka apostolov,
sv. Peter in Pavel. Že zgodaj so romali v v e č n i R i m h g r o b o m sv.
apostolov  prvakov in v Kompostelo  h grobu sv. Jakoba Sta¬
rejšega. Ravno tako častijo razni narodi svoje blagovestnike,
kakor Slovani sv. Cirila in Metoda, Nemci sv. Bonifacija, katerih gro¬
bove hvaležno obiskujejo.

Pred vsem pa je ljubezen in zaupanje kristjane gnalo k sve¬
tiščem Matere božje.  Posebno znani romarski poti Marijini so:
Loreto, Trsat, Marijino Celje, Censtohau, Ruše, Marija Pomagaj, Vi-
šarje in v novejšem času Lurd. Bog je te kraje posebno osrečil z obil¬
nimi čudeži.

Romanje pa donaša tudi svoj hasek in sicer 1. da
se človek odtrga vsakdanjim skrbem ter zbere svojega
duha v pobožnosti; 2. da nosi težave potovanja v duhu
spokornosti; 3. da ga tamkaj med neznanimi ljudmi ne
moti prazni strah pred svetom v pobožnosti; 4. da sam
sebi prepuščen lažje izprašuje vest in se mirno in natanko
izpoveduje; 5. da ga v pobožnosti podpirajo vzgledi drugih ;
6. da se udeleži tudi odpustkov, ki se zadobe v romarskih
cerkvah. Poleg vsega tega bude pridige, petje in čudežni
dogodki zaupanje.

Opazka.  Ako verski nasprotniki porekč, daje  romanje prazno,
ker je ravno tisti Bog doma, kakor drugod, se na to odgovori:
Kakor je Bog na raznih krajih odprl zdravilne vrelce, tako tudi na
raznih krajih deli posebne  milosti in v večji  meri.

IV. DEL.

O svetih časih.

§ 96. Cerkveno leto.

Človek sestoji iz umrljivega telesa in iz neumrljive
duše in ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede,
ki pride iz ust božjih; zato je tudi poseben čas, v katerem
skrbimo za telo in poseben čas, v katerem skrbimo za dušo,
prvi se imenuje solnčno ali svetno leto,  drugi
cerkveno ali duhovno  leto. Solnčno leto se ravna
po nebnem solncu in se deli v mesece in dneve, cerkveno

125

leto pa se ravna po nebeškem solncu Jezusu Kristusu in
ima svoje svete čase, v katerih se obhajajo redno glavne
skrivnosti odrešenja in posvečenja.

Sicer bi moral biti vsak dan Bogu posvečen čas,
ker pa človek mora skrbeti tudi za časni blagor, zato je
cerkev odločila posebne dni, ob katerih človek preneha
od časne skrbi za telo in se popolnoma posveti za čast
božjo in za skrb svoje duše, in ti dnevi se imenujejo
svetki  ali prazniki v širjeni pomenu. Urejena sku¬
pina vseh svetkov, kakor jih cerkev obhajav
teku enega leta, se imenuje cerkveno leto.

Cerkveno leto se začne s prvo adventno nedeljo in
se konča z zadnjo binkoštno nedeljo. Deli se v tri dobe
in sicer:

I. v božično dobo,  ki traja od prve adventne
nedelje pa do tretje predpostne nedelje z glavnim praz¬
nikom : »Božič« ;

II. v velikonočno dobo,  ki sega od tretje pred¬
postne nedelje pa do Vnebohoda Kristusovega z glavnim
praznikom: »Velika noč«;

III. v binkoštno dobo,  ki se začenja s prvim
dnevom po Vnebohodu Kristusovem in se končuje s soboto
pred prvo adventno nedeljo zglavnim praznikom: »Binkošti.«

§ 97. Cerkveni svetki sploh. Cerkveni

svetki.

Cerkveni svetki so dnevi, katere je cerkev odločila Festa.
edino v to, da jih popolnoma posvetimo službi božji in
skrbi za svojo dušo. K  .

Cerkveni svetki se delijo v nedelje in praznike.  , 479 , 1485 ).

Prazniki so nadalje 1. Gospodovi prazniki, 2. Mari¬
jini prazniki, 3. prazniki angelov in 4. prazniki svetnikov.

I. Po načinu,  kako se prazniki obhajajo, so:

a)  zapovedani,  ki se morajo tako posvečevati in prazno¬
vati kakor nedelje;

b)  nezapovedani,  katere le cerkev zasebno obhaja v sveti
maši in duhovnih molitvah.

K tem zadnjim pripadajo tudi soprazniki,  to so prazniki,
ki so bili nekdaj zapovedani, pa so sedaj odpravljeni in še jih ljud¬
stvo nekako sveti.

II. Z ozirom na čas so prazniki

1. nepremakljivi,  kateri se vsako leto isti dan v mesecu
obhajajo, na primer Božič;

2. premakljivi,  ki se ne obhajajo ob istem dnevu v mesecu,
na primer Velika noč.

III. Z ozirom na kraj  so prazniki

<0  vesoljni,  katere obhaja cela sv. cerkev;

bj  zasebni,  kateri se obhajajo v posebnih deželah ali
škofijah.

—• 126 —

Pred¬

pražnik.

Vigiliae.

Osmina.

Octava.

Nedelja

Dominica,

Kat.

( 394 — 401 ).

Božična

doba.

Imenitni prazniki imajo svoje predpražnike  ali
bilje in sicer s postom ali brez posta. Svoj začetek imajo
predpražniki v prvih krščanskih časih, ko so verniki večji
del noči prebudeli v molitvah in petju, da so se. vredno
pripravili na praznik.

Ravno tako imajo nekateri prazniki svoje osmine,
to je, praznikova skrivnost se obhaja skozi celih osem
dni v duhovnih molitvah in v sv. maši.

§ 98. Nedelja.

V raju je Bog ob koncu stvarjenja blagoslovil sedmi
dan v tednu in ga posvetil. Na Sinajski gori je v tretji
božji zapovedi na novo zatrdil posvečevanje sedmega dneva
ali sobote. Posvečevanje pa je bilo v tem, da so Izraelci
počivali od vsakdanjega dela ter se popolnoma posvetili
Bogu. Posvečevanje sedmega dneva je bilo zapovedano pod
kaznijo kamenovanja. (Eks. 16, 22.)

Namesto sobote je bil v krščanski dobi v svetek
odločen prvi dan v tednu, to je nedelja  (Dej. ap. 20, 7)
in sicer zato, ker je Jezus v nedeljo vstal od mrtvih in
poslal sv. Duha.

Vsaka nedelja je ob enem praznik presv. Trojice,
kajti v nedeljo je začel Bog stvarjati svet, v nedeljo nas
je Sin božji prestvaril z odrešenjem in sv. Duh popolnil
s posvečenjem.

Vsakega kristjana veže stroga dolžnost, da v nedeljo
opušča hlapčevska dela, se udeležuje božje službe in opravlja
dobra dela. Kjer se nedelja ne sveti, tam ni božjega
blagoslova, ampak razdivjanost srca in nravni propad člo¬
veške družbe.

Kar velja o nedeljah, ravno isto velja tudi o zapove¬
danih praznikih.

I. oddelek.

Božična doba.

§ 99. O božični dobi sploh.

Božična doba traja od prve adventne nedelje do ne¬
delje »septuagesima«, to je, do sedemdesetega dneva pred
Veliko nočjo ali do 3. predpostne nedelje. V tej dobi se
nam predočuje ljubezen nebeškega Očeta, ki je poslal
svojega edinorojenega Sina, da je odrešil svet.

127

V božični dobi izražuje cerkev čas, ko je Bog po
obljubah napovedoval Zveličarja, prihod Odrešenikov na
svet, njegovo detinstvo in skrivno življenje in njegovo
učenje.

V božični dobi razločujemo:

A.  pripravljanje na božične praznike ali advent;

B.  Božič;

C.  božični čas.

A. Pripravljanje na božične praznike ali advent.

§ ioo. O adventu sploh.

Na božične praznike se pripravljamo v adventu, ki ob¬
sega štiri nedelje. Advent se začne s prvo adventno ne¬
deljo, to je, s tisto nedeljo, na katero pride praznik
sv. Andreja 30. listopada ali, če na nedeljo ne pride, na
tisto, kije temu prazniku najbližja, toraj v času od 27. listo¬
pada do 3. grudna.

Nekdaj so začenjali advent po prazniku sv. Martina dne 11. listo¬
pada, kakor še dandanes nekateri samostanci začenjajo, in zadnji
dan pred adventom so navadno obhajali z razveseljevanjem. (Marti¬
nova gos.)

Advent (adventus = prihod) se imenuje ta čas, ker
nas pripravlja na trojni  p ri  h o d Gospodov: 1. na časni
in telesni  prihod, ko je bil rojen iz Marije Device; 2. na
duhovni  prihod, ko pride po svoji milosti in v sv. ob¬
hajilu v naša srca; 3. na slavnostni  prihod, ko bo
prišel sodit živih in mrtvih.

V svojih obredih ima cerkev prvi prihod Gospodov
pred očmi, zato spominjajo štiri adventne nedelje na štiri
tisoč let, ko so pravični stare zaveze s hrepenenjem pri¬
čakovali Odrešenika.

§ ioi. Kako obhaja sv. cerkev sveti adventni čas?

Nesreča greha, ki je v stari zavezi težila vse člo¬
veštvo, se v novi zavezi še ponavlja v posameznem člo¬
veku. Sv. cerkev skuša zato v vernikih duha pokore obu¬
diti s tem,

1. da bere sv. evangelij o poslednji sodbi
in o sv. Janezu Krstniku v puščavi; 2. da rabi ob nedeljah
in tistih delavnikih, ko se ne obhaja god kakšnega svet¬
nika, vijolično barvo;  3. da prepoveduje žen i-
tovanja  in očitne veselice in 4. da zapoveduje post
po sredah (pritržek) in petkih.

Akoravno je advent čas pokore, je vendar tudi čas
veselega upanja,  da bomo, ker smo gotovo odrešeni,
tudi poveličani, zato rabi sv. cerkev pri sv. maši in v du¬
hovnih molitvah »alleluja.«

Kat.

( 124 - 143 ).

Adventus.

128

Sveti post
ali sveti
večer.
Vigilia
Nativitatis.

Božično

drevo.

Advent izražuje čas hrepenenja po Zveličarju, Marija
pa je juterna zarja izhajajočega zveličavnega solnca Jezusa
Kristusa, zato se v adventu vsak dan, izvzemši nedelje in
večje praznike, poje sv. maša na čast Mariji Devici, ki se
zove: »R orat  e« (rosite); tako pa se imenuje po introitu,
ki je vzet iz preroka Izajija (45, 8.) Slovenski pravimo tej
sv. maši »zorjenica« ali »zornica« ali »svitanica«, ker se
obhaja ob zori.

V adventni čas je postavljen tudi praznik brezma¬
dežnega spočetja Marijinega (8. grudna), ker je brezma¬
dežno spočetje temelj slave Marijine, da bi njeno čistost
posnemali in jo prosili milosti, da bi tudi naša srca bila
vredno prebivališče božjemu Detetu. Po tretji adventni
nedelji je kvaterni teden.

Najbližja priprava na Božič je bilja pred Božičem
ali »sveti post«, tudi »sveti večer« imenovana. Ta dan je
zapovedan post, ako ni nedelja; če je pa nedelja, se post
preloži na prejšnjo soboto. Na božično biljo se obhaja
praznik Adama in Eve v spomin, da je Kristus prišel
na svet, da nas reši po prvih stariših podedovanega greha.

Po nekod je navada to večer ali že nekatere dni prej postavljati
»božično drevo,«  to je, smrečico, kije  okrašena z lučicami,
s trakovi, s pozlačenimi orehi, z jabolki in drugimi darili. Božično
drevo nas spominja »drevesa spoznanja dobrega in hudega« v raju,
katerega sad sta jedla Adam in Eva, ter s tem grešila in prinesla
nepopisno zlo na ves svoj zarod. Božično drevo, pa je tudi znamenje
sv. križa,  drevesa spoznanja dobrega in hudega v novem zakonu,
na katerem je Kristus s svojo pokorščino zadostil za nepokorščino
prvih starišev. Zato pomenijo lučice resnice svete vere, katere je
Kristus na svet prinesel in jih potrdil s svojo smrtjo na križu. Zlato
je znak božje ljubezni, zato pomeni pozlačeno sadje božje milosti,
katere je Kristus prislužil.

Hvalevredna je navada, da dobrodelna društva postavljajo bo¬
žično drevo ali napravljajo »božičnico« za revne otroke ter jih ob
tej priliki obdarujejo z oblačili in jestvinami, dobro vedoč, da ob¬
darujejo v ubogih otrokih božje Dete samo. Tudi stariši napravljajo
na sv. večer božično drevo svojim otrokom. Da bi jim pač tudi pri
tej priložnosti razložili pomen božičnega drevesa in jim globoko vsa¬
dili v srce ljubezen do božjega Deteta!

Božič ali B. § io2. Božič ali Sveti dan.

sveti dan.

Nativitas Božič ali Sveti dan je postavljen v spomin Kristuso-

Domini. vega rojstva in se obhaja v cerkvi latinskega obreda pet-
indvajstega grudna.

Skrivnost tega praznika je predpodobljena v rojstvu Mozesovem
in v njegovem poklicu, da reši Izraelsko ljudstvo egiptovske sužnosti.

Sveta cerkev izražuje svoje veselje ta dan s tem, da
dovoljuje vsakemu mašniku trikrat maševati  v spo¬
min trojnega rojstva Kristusovega, in sicer časnega  iz
Marije Device, duhovnega  v srcih pravičnih in večnega
iz Boga Očeta,

129

Prva slovesna sv. maša se bere o polnoči (polnočnica),
ker je bil Jezus, kakor nam ustno izročilo poroča, o pol¬
noči rojen. Zaradi tega se bere evangelij, ki govori o
Gospodovem rojstvu. Ta sv. maša se imenuje »angelska«
in v njej se zahvaljujemo za milost odrešenja.

Druga slovesna maša se bere ob zori in nas spominja
duhovnega rojstva  Gospodovega. Pri tej se bere
evangelij, ki pripoveduje, kako so pastirji prvi prišli molit
božjega Deteta. Imenuje se »pastirska«  maša in v njej
prosimo, da bi se udeležili odrešenja.

Tretja je slovesna sv. maša, ki se obhaja o belem
dnevu kot pozna božja služba v spomin večnega rojstva
iz Očeta, zato se bere začetek Janezovega evangelija, ki
o tem poroča. Ta sv. maša se z naj večjo slovesnostjo
služi, ker v njej molimo in proslavljamo Jezusa kot večnega
Boga.

Pred polnočnico se molijo duhovne molitve, jutranjice, kar
spominja na bedeče pastirje na betlehemski planjavi. Akoravno so
polnočnice živi spomin na Jezusovo rojstvo, 'se vendar po mestih v
obče in deloma tudi na deželi opuščajo, ker brezverni ljudje oskru-
njajo sveti čas in svete kraje.

Od trinajstega stoletja sem je prišlo v navado postavljati
»betlehem« ali »jaslice.« To šego je pričel sv. Frančišek Asiški
leta 1223. Da bi si lažje uboštvo božjega Deteta predočeval, dal je
v nekem gozdu blizu svojega bivališča napraviti hlev in v tistem
postaviti altar in jaslice z Detetom, poleg Marijo z Jožefom in an¬
gele s pastirji. Na sveto noč se je napotil tja s svojimi samostan¬
skimi brati in z veliko množico ljudi. Tam je bila slovesna sv. maša,
pri kateri je sv. Frančišek stregel kot dijakon in po tisti je pridi-
goval o uboštvu božjega Deteta. Ta svečanost se je tamkaj vsako
leto ponavljala in šega, postavljati jaslice, pa se je udomačila po
celem krščanskem svetu.

C. Pobožični čas.

§ 103. Božična osmina. Božična

osmina.

Cerkvena ali prazniška osmina  obsega osem Octavanati
dni, v katerih se spominjamo prazniške skrivnosti s tem, da
se vseh osem dni bere prazniška maša ali da se v dnevni
maši tudi molijo prazniške zbirne, tihe in poobhajilne
molitve.

V božični osmini se obhajajo ti-le prazniki:

1. Praznik sv. Štefana,  dijakona in prvega mu¬
čenika, (26. grudna), je zapovedan  praznik. Prvi krist¬
jani so imenovali smrtni dan sv. mučenikov rojstni dan
za nebesa. Sv. Štefan pa je bil prvi, ki je radovoljno umrl
za Kristusa mučeniške smrti in je toraj lastnovoljno
in v dejanju  dal za Kristusa spričevanje. Ta dan se
blagoslovita sol in voda.

2. Praznik sv. Janeza, apostola in evange¬
lista,  ( 21 .  grudna), kateri je bil sicer mučen, pa je edini

9

130

izmed apostolov umrl naravne smrti, kakor mu je Gospod
napovedal. On je toraj mučenik po volji,  pa ne v de¬
janju. Na ta praznik se blagoslovi vino, katero primešajo
novemu vinu ali ga rabijo za bolnike; imenujejo ga
»janževec«.

3. Praznik nedolžnih otročičev  (28. grudna),
to je, onih otročičev, katere je dal Herod pomoriti, ko je
iskal Jezusa. Ti otročiči so bili sicer neprostovoljni, pa v
dejanju  mučeniki, krščeni s krstom krvi. Ta praznik se
obhaja, ako ni nedelja, v vijolični barvi, ker so še otroci
morali v predpeklu čakati na odrešenje.

Praznik sv. Janeza in nedolžnih otročičev nista za¬
povedana praznika.

Zadnji dan solnčnega leta se imenuje »staro leto«.
Ta dan vabi cerkev vernike, da bi se zahvaljevali Bogu
za vse dobrote, ki so jih v pretečenem letu prejeli na
duši in na telesu. Poje se »Te Deum« in v večjih mestih
so tudi zahvalne pridige. Ta dan se obhaja praznik sv.
papeža Silvestra (j- 335), odtod ime »Silvestrov večer«.

Obrezovanje § 104. Praznik Obrezovanja Gospodovega.

Gospodovo

ali Novo leto. Osmi dan po Božiču (1. prosinca) obhaja cerkev

Circumicisio spomin na Obrezovanje Gospodovo ali Novo leto.

Obrezovanje je bilo predpodoba sv. krsta in zapo¬
vedano za vsakega izraelskega otroka moškega spola.
(l.Moz. 17.) Jezusa ta zapoved ni vezala, ker ni imel iz¬
virnega greha, pa hotel se ji je podvreči, da izpolni po¬
stavo. Vršilo se je obrezovanje osmi dan in takrat je
prejel ime »Jezus«, kakor je bilo po angelu naznanjeno.
(Luk. 2, 21.)

Razglašenje
Gospodovo
ali sv. Trije
kralji.
Epiphania.

§ 105. Praznik Razglašenja Gospodovega ali sv.

Treh kraljev.

Praznik Razglašenja Gospodovega pripada najstarejšim
in največjim praznikom sv. cerkve in se obhaja 6. prosinca.
Imenuje se praznik Razglašenja Gospodovega, ker se ta
dan obhaja spomin tistih prigodeb, po katerih je bil Zve¬
ličar razglašen človeštvu kot Bog in človek, preden je
začel očitno učiti. Prigodbe pa so sledeče: 1. Prihod
treh modrih, 2. Jezusov krst in 3. prvi čudež
v Kani.

1. Bog je poklical modre po zvezdi, da so prišli Deteta Je¬
zusa molit.

Modri so bili, kakor jih sv. evangelist Matevž imenuje »magi«,
to je, čarodejci, ker so se pečali s skrivnostnimi vedami, posebno z
zvezdoznanstvom, in ker je veljal njihov stan za kraljevim za naj¬
imenitnejšega, zato se imenujejo tudi »kralji.«

131

Papež Leon I. govori o treh kraljih, ki se v legendi imenujejo
Kaspar, Melhior in Baltazar. Melhior, zastopnik Jafetitov, je počastil
Jezusa z zlatom v znak, daje Jezus kralj. Kaspar, zastopnik Semitov,
mu je daroval kadilo v znamenje, da je Jezus pravi Bog, ker se ka¬
dilo le Bogu zažiga in Baltazar, zastopnik Kamitov, mu je prinesel
mire v znamenje, da je Jezus pravi človek, ki bo umrl, ker so z miro
malizili mrliče.

Zvezda ali prikazen, po kateri jih je Bog peljal k Jezusu, bila
je napovedana po preroku Balaamu. (Num. 24, 17).

Opazka.  Trije kralji so se pozneje po pridigi sv. Tomaža
poprijeli sv. vere in jo tudi oznanjevali svojim deželanom. Njihova
trupla je poiskala sv. Helena in prenesla v Carigrad. Poznej so prišla
v Benetke in leta 1164. za cesarja Miroslava I. v Kolin, kjer še sedaj Miroslav I.
počivajo in kamor so tudi Slovenci hodili na božjo pot. (1152—1190).

Trije kraji so prvenci nevernikov,  ki so prišli k Jezusu
in ž njimi smo bili poklicani tudi mi, zato bi se morali na ta praznik
hvaležno spominjati daru sv. vere in božjemu Detetu darovati zlata,
kadila in mire z miloščino, molitvijo in potrpežljivostjo.

2. Jezus je bil v Jordanu krščen in nebeški Oče ga je vpričo
zbranega ljudstva čudežno razglasil za svojega Sina.

V spomin na to dogodbo se je v grški cerkvi ta dan delil
slovesno sv. krst, dandanes pa se z veliko slovesnostjo posvečuje
voda, navadno voda v bližnji reki ali v bližnjem potoku. Tudi v
cerkvi latinskega obreda se posvečuje voda »sv. Treh kraljev«, s ka¬
tero škropijo verniki stanovališča in obenem zaznamujejo s kredo
posamezna vrata z začetnicami imen sv. Treh kraljev K j M f B in
z letnico, da bi Bog po priprošnji sv. Treh kraljev obvaroval hišo
in vse, ki v njej prebivajo, vsega hudega. Ponekod je navada, da
hodijo dušni pastirji v tej osmini blagoslavljat hiš.

3. Jezus je spremenil v Kani na ženitnini vodo in vino ter se s
tem sam razglasil posebno učencem kot obljubljenega Odrešenika in
vsemogočnega Boga.

§ 106. Nedelje po Razglašenju Gospodovem.

Božična doba obsega po prazniku sv. Treh kraljev
šest nedelj, ki se imenujejo »nedelje po Razglašenju
Gospodovem ali po sv. Treh kraljih«.  Vendar se
navadno vse ne obhajajo v tem času, ker se to ravna po
Veliki noči, če tista prej ali slej pride. Kolikor nedelj se
sedaj ne more obhajati, tiste pridejo na vrsto po triin-
dvajsti nedelji po Binkoštih. Ce se ob teh nedeljah ne
obhaja poseben praznik, je barva zelena.

Drugo nedeljo po Razglašenju Gospodovem obhajamo
praznik presv. Jezusovega imena.

Sicer je božje Dete že pri obrezovanju prejelo ime »Jezus«,
kar se obhaja na dan Novega leta, vendar še hoče cerkev^to pre¬
sveto Ime s posebnim praznikom slaviti, da vernikom predočuje mi-
losti, katere nam po Jezusu, to je, Odrešeniku, prihajajo in da “ a “? f T ™

drugo ime ljudem dano, v katerem bi se mogli zveličati. (Dej. J

ap. 4, 12.) Da verni kristjani svoje češčenje do najsvetejšega Imena
izražajo, se pozdravljajo po šegi pobožnih pradedov s pozdravom:

»Hvalen bodi Jezus Kristus!« Odgovor: »Na vse veke Amen.«

Cerkev uči, da se moramo pri izgovarjanju imena »Jezus« odkriti in
ŠT nismo pokriti, pa ponižno prikloniti glavo. Da bi vernike za
češčenje tega presvetega Imena toliko bolj vnela, deli cerkev na
praznik in v celi osmini popoln odpustek tistim, ki vredno prejmejo

9 *

Praznik

presv.

Jezusovega

imena

Festum

sanctissimi

Kat.

110 , 111 .

Kat.
str. 220.

— 132

zakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa in molijo na namen
sv. cerkve. Iz istega namena je vpeljala tudi litanije Jezusovega imena.

Tretjo nedeljo po Razglašenju Gospodovem se obhaja
praznik sv. Družine, Jezusa, Marije in sv. Jožefa, katerega
je postavil papež Leon XIII. leta 1893, da bi se krščanske
družine priporočale sv. Družini in se na njej vzgledovale.

Svečnica.
Purificatio
beatae
M ari a e
Virginis.

Gelazij

(492-496).

§ 107. Praznik Marijinega očiščevanja ali Svečnica.

Štirideseti dan po rojstvu Gospodovem, to je, drugega
svečana, obhaja cerkev Svečnico, kije Gospodov
in Marijin  praznik ob enem.

Svečnica je Gospodov praznik, ker se obhaja v spo¬
min, da je bil Jezus darovan vtemplju.  (Luk. 5, 22. 23.)

Gospod je pomoril prvorojence v Egiptu po svojem angelu,
Izraelci pa so bili ohranjeni, ker so pokropili obdurje z jagnjetoVo
krvjo, kakor jim je bilo naročeno. V spomin na ta čudež je Bog
odločil vse prvorojene za svojo službo. (Eks. 13, 2.) Ker pa je bil
pozneje Levijev rod odločen za božjo službo, je Bog zapovedal, da
se morajo vsi prvorojenci postaviti pred Gospoda in odkupiti z darom.
iNum. 18, 15.) Če tudi Jezusa ni vezala ta postava, ker je bil Sin
božji, jo je vendar izpolnil, da nam je dal vzgled pokorščine.

Svečnica je Marijin praznik, ker se obhaja v spomin
Marijinega očiščevanja.

Po Mozesovi postavi je bila vsaka mati po porodu postavno
nečista in ni smela v tempelj, dokler ni duhovnik za njo opravil oči¬
ščevalnih obredov in zapovedanih molitev. (Glej § 73.) Marija ni bila
navezana na to zapoved, ker je bila brezmadežna mati in devica,
pa iz pokorščine in ponižnosti je izpolnila tudi to postavo. Takrat je
Simeon razsvetljen po sv. Duhu razglasil Jezusa kot Zveličarja in kot
»luč v razsvetljenje nevernikov.« (Luk. 2, 32.)

Ta dan se pri slovesnem opravilu blagoslavljajo
sveče,  odtod ime »Svečnica« in sicer v spomin, daje
Jezus s svojim naukom razsvetil neverni svet, kakor ga
Simeon imenuje »luč v razsvetljenje nevernikov.«

Papež Gelazij je uvedel slovesni obhod z gorečimi svečami,
da bi nevernikom dal toliko ugodnejšo priložnost, da se poprimejo
krščanstva, ker so pagani obhajali v tem času luperkalije, to je, sve¬
čanost v čast pastirskemu bogu z nedostojnimi obhodi in s plame¬
nicami.

Procesija z gorečimi svečami nas spominja na daljno pot, ka¬
tero sta imela Marija in Jožef z Jezusom storiti, obenem nam pa
bodi tudi v izpodbudo, da z veseljem prejmemo Jezusa, luč in živ¬
ljenje naše, da po njegovem nauku živimo in po njegovi milosti hre¬
penimo, da bomo vredni ob smrtni uri mu nasproti iti z lučjo posve¬
čujoče milosti božje in dobrih del. — Pri slovesni sv. maši drže
verniki med evangelijem in od kanona do zavživanja goreče sveče
v rokah.

To je zadnji praznik v božični dobi.

Opazka.  Tretjega svečana je praznik sv. Blaža, škofa in
mučenika. Ta dan se ponekod deli sv. Blažev blagoslov s tem, da
duhovnik, držeč križem dve sveči na vrat posameznikov, prosi, da
bi jih Bog varoval hudega, posebno vratnih bolezni. Sv. Blaž je
namreč z molitvijo in blagoslovom ozdravil nekega dečka, kojemu
je ribja kost v grlu obtičala.

II. oddelek.

Velikonočna doba.

§ 108. O velikonočni dobi sploh. Velikonočna

Velikonočna doba nam predočuje ljubezen Sina bož- dol,a '
jega, katero razodeva kot visoki duhovnik,  ko po¬
stavi nekrvavo daritev in se za nas daruje na križu, ko vstane
od mrtvih in se vrne v svoje veličastvo k Očetu.

Velikonočna doba traja od tietje predpostne nedelje
(septuagesima) do Vnebohoda Gospodovega in se deli

A.  v čas pripravljanja;

B.  v velikonočni praznik;

C.  v povelikonočni čas.

A. Čas pripravljanja na Veliko noč.

Čas pripravljanja obsega predpostničas in štiri-
desetdanski post.

§ 109. Predpostni čas.

Predpostni čas je čas pokore in obsega tri nedelje
1. tretjo predpostno nedeljo (septuagesima), 2. drugo pred-
postno nedeljo (sexagesima) in 3. prvo predpostno nedeljo
(quinquagesima).

Na raznih krajih so namreč začenjali post ob različnih časili.

Na nekaterih krajih so ga začenjali s petdesetim dnevom pred Ve¬
liko nočjo, ker se na veliki četrtek in veliko soboto niso postili, zato
ime quinquagesima, to je, petdeseti dan. Na drugih krajih so zače¬
njali s šestdesetim dnevom, ker se po četrtkih niso postili, ker je ta
dan postavil Jezus sv. Rešnje Telo, zato sexagesima, to je, šestdeseti
dan. Zopet na drugih krajih so začenjali s sedemdesetim dnevom,
ker se razven četrtka tudi po sobotah niso postili, ker je ta dan
Mariji posvečen, zato septuagesima, to je, sedemdeseti dan pred Ve¬
liko nočjo.

Cerkev oblači v tem času kakor v celem štirideset-
danskem postu ob nedeljah in tedenskih dnevih, ko no¬
benega praznika ne obhaja, vijolično  oblačilo, opušča
glorijo in allelujo, moli trakt in benedicamus Domino.

Že prvi kristjani so imeli navado, da so se postili 40 dni v
spomin, da se je Jezus postil v puščavi 40 dni in posnemajoč Kri¬
stusove predpodobe v stari zavezi, Mozesa in Elija. Papež Urban II. je Urban II.
zapovedal na cerkvenem zboru v Beneventu leta 1091., da se ima (1088—1099).
postni čas na pepelnično sredo začeti in mora trajati 40 dni, kar se
zvrši s tem, da se odštejejo nedelje, ki niso postni dnevi.

v  _ Stirideset-

§ no. Stiridesetdanski post. danski post.

Štiridesetdanski post se začne s pepelnično sredo in q ua dra-
traja do Velike noči. gesimale.

134

Kat. Cerkev v tem času a)  zapoveduje  post za vsak

493—501. d an  tudi za  praznike, izvzemši nedelje; b)  prepoveduje
Kat. slovesno ženitovanje od pepelnične srede do bele nedelje,
506, 507. p a  tudi vse  (j ru g e  očitne veselice; n)  zakrije podobo
cerkvenega  patroma in nadomesti tisto s podobo Kri¬
žanega; d)  rabi vijolično barvo in razlaga  trpljenje

Gospodovo.

Pepelnična Prvi postni dan je pepelnična sreda.  Ta dan

sreda, so začenjali očitni grešniki svojo pokoro. (Glej § 54.) Ko
Feria quartap a  j e v  ednajstem stoletju jenjala očitna pokora, so se
cinerum. ven jiki prostovoljno za tisto oglašali in si dali pepela po¬
trositi na glavo in to je ostalo kot stalni obred sv. cerkve.

Pepel je znamenje žalosti in pokore. Tako beremo v sv. pismu,
da so Job (42, 6), ninivljanski kralj (Jon. 3, 6) in Daniel (9, 3) delali
pokoro v pepelu in tudi božji Zveličar o takšni pokori večkrat go¬
vori. (Mat. 11, 21; Luk. 10, 13.) Pepel je ostanek uničenih stvari, ako se
toraj ž njim potrosimo, pripoznamo, da smo prah in pepel. Najbolj
pa nam to predočujeio besede, katere izgovarja duhovnik, ko trosi
pepel na čelo, rekoč: »Memento homo, quia pulvis es et in pulverem
reverteris = spomni se človek, da si prah in da se boš v prah po¬
vrnil!« (Gen. 3, 19.) Te besede je prvokrat izgovoril Bog sam, ko je
izrekel sodbo črez Adama; spominjajo nas toraj prvega greha in po
grehu zasluženih kazni, posebno pa smrti in zato jih duhovnik po¬
navlja nad vsakim katoliškim kristjanom pri pogrebu, ko vrže trikrat
zemlje na krsto.

Pepeljenje nam tako zbuja spomin na smrt; da pa bo smrt
srečna, se moramo na tisto pripravljati s tem, da odstranimo greh. Greh
pa bomo odstranili, ako spoznamo njegovo hudobijo. Hudobijo greha
pa nam kaže najbolj v živi podobi Kristus križani, ker je na njem
hožja pravičnost tako strašno kaznovala greh; zato se v postu pre¬
mišljuje trpljenje Kristusovo v postnih p ridigah, v pobožnosti
sv. križevega pota  in v molitvi žalostnega rožnega venca.

Rabi se blagoslovljen pepel, ki je zakramentale, da po mo¬
litvi sv. cerkve obudimo duha spokornosti in opravljamo spokorna
dela. Pepel se dobiva iz sežganih palmovih vejic, katere so se bile
blagoslovile na cvetno nedeljo v preteklem letu. Palme so znamenje
zmage. Palmov pepel nas uči, da le po potu pokore moremo priti
do zmage in večne slave.

Duhovnik, ki pepel blagoslovi, pokriža najprej sebe s
pepelom, potem vernike in nato služi sv. mašo.

Po pepelnični sredi obsega postni čas
štiri postne nedelje, tiho ali črno nedeljo in
cvetno nedeljo z velikim tednom.

Po prvi postni nedelji je kvaterni teden. Z drugo postno ne¬
deljo se v lavantinski škofiji začenja čas za »velikonočno spoved«
in traja do vštete četrte nedelje po Veliki noči.

Sredpostna

nedelja.

Dominica

mediana.

Tiha nedelja.
Dominica
passionis.

Četrta nedelja je sredpostnanedelja.  To nedeljo
blagoslovi papež zlato rožo,  s katero obdari osebe, ki
so za cerkev posebno zaslužne ali od katerih pričakuje
kako posebno ugodljivost.

Peta nedelja se imenuje tiha ali črna nedelja.
Cerkev jo imenuje nedeljo trpljenja, ker se začenja s tem
dnevom v svojih molitvah ozirati na trpljenje božjega

135

Zveličarja. Črna nedelja pa se zove, ker se ta dan za¬
krijejo križi s črnim ali vijoličnim ogrinjalom in ostanejo
zakriti do velikega petka. Ta obred ima svoj povod v
nedeljskem evangeliju, ki pripoveduje, da se je Jezus skril
pred sovražnimi judi. V nedeljski maši, kakor tudi med
tednom, če ni nobenega praznika, se izpusti 42. psalm in
mali slavospev.

Naslednji petek se obhaja spomin sedem žalosti Žalostni
Marije Device in ta dan se imenuje »žalostni petek«.  P ete k-
Spominjamo se Marijinega trpljenja, katerega je prestala S eptem
v življenju, posebno pa pod križem in ker se omenjajo dolorum
v tistem posebno sedmeri dogodki, zato sedem žalosti, beatae
Pri sv. maši se moli sekvenca »Stabat mater«. T ^! ar ! a ?

Virgmis.

§ III. Veliki teden. Veliki teden.

Hebdomada

Cvetna nedelja. maior.

Veliki  se imenuje ta teden, ker so se v njem godile
največje skrivnosti božje ljubezni.

Začne se veliki teden s cvetno nedeljo.  To ne- Cvetna
deljo obhajamo spomin veličastnega prihoda Jezusovega
v Jeruzalem, ko je sedeč na osličinem žrebetu prihajal p a ] marunl .
kot kralj miru in kot Zveličar v mesto. Velike trume so
ga spremljale, razgrinjale svoja oblačila, trosile mladičje
in ga pozdravljale z oljčnimi in palmovimi vejami v rokah,
rekoč : »Hozana Sinu Davidovemu ! Češčen bodi, ki pride
v imenu Gospodovem!« (Mat. 21,9.) Ta prihod Jezusov so
predpodabljala jagnjeta, katera so vsako leto na ta dan
gnali ovenčana v mesto, da so jih na veliki četrtek zaklali
kot velikonočna jagnjeta. Verni kristjani prinašajo ta dan
palme, ive in drugo vejevje okrašeno s prvim cvetjem in
zelenjadjo (odtod cvetna nedelja), da se blagoslovi.

Cerkvena opravila se opravljajo v vijolični  barvi
s sledečimi obredi:

1. Duhovnik moli blagoslovile molitve, potem pokropi in po¬
kadi palme, ki so pripravljene pri altarju ter jih razdeli.

2. Nato se vrši procesija s palmami ven iz cerkve do glavnih vrat.

3. Pri zaprtih vratih pojejo pevci zunaj in znotraj cerkve men¬
jaje se hvalno pesem »pueri hebraeorum = hebrejski otroci.«

4. Po dokončani pesmi potrka subdijakon trikrat s križem na
vrata, katera se na to odprč in procesija gre v cerkev.

Obhod s palmami pomeni Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem.
Blagoslovljene palme so zakramentale in pomenijo, kakor blagoslovile
molitve naznanjajo, 1. dobra dela,  s katerimi moramo Kristusu
nasproti iti, da pridemo v večno življenje; 2. mir in varstvo  za
vse, ki jih pobožno rabijo; 3. Jezusovo zmago  črez smrt in moč
vstajenja. Zaprta vrata nas spominjajo, da so bila nebeška vrata po
prvem grehu zaprta in da jih je Jezus s svojo smrtjo na križu odprl.

Po dokončani procesiji se poje sv. maša. Pri sv.
maši se bere ali poje »pasion«, to je, popis trpljenja Jezusa

136

Veliki
četrtek.
Coena
Domini.
Sveta tri-
dnevnica.
Triduum
sacrum.
Jutrajnice
teme.
Matutinum
tenebrarum

Kristusa, kakor ga je popisal sv. evangelist Matevž.
Med pasijonom drže duhovniki in verniki palme v rokah
v znamenje, da pripoznajo Jezusa tudi v njegovem naj¬
večjem poniževanju za svojega kralja in da mu hočejo
ostati zvesti, nikakor pa nočejo posnemati judovskega
ljudstva, ki mu je na cvetno nedeljo klicalo »hozana«, na
veliki petek pa vpilo »križaj ga!« Pri besedah: »Jezus. .
je izdihnil svojo dušo« vsi pokleknejo, da molijo neskončno
ljubezem božjega Zveličarja, ki je za nas na križu umrl.

Pasion se bere tudi v torek in sicer po sv. Marku, v sredo po
sv. Luku in v petek po sv. Janezu.

V velikem tednu ne obhaja cerkev v svojih obredih nobenega
praznika in ne bere se črna sv. maša.

Če pride praznik Marijinega Oznanjenja na veliki petek ali ve¬
liko soboto, se preloži na ponedeljek po beli nedelji.

§ 112. Veliki četrtek.

Z velikim četrtkom se začne »sveta tri dnevnica«.
Duhovne molitve vseh treh dni merijo na Kristusovo
trpljenje. V škofovskih in samostanskih cerkvah se pojejo
skupno jutranjice, ki se imenujejo »jutranjice teme«, ker
so jih nekdaj molili o polnoči ali vsaj ob dveh zjutraj.
Sedaj se molijo prejšnji večer.

V teh jutranjkah se pojejo žalostinke Jeremijeve, to so tiste
pesmi, katere je prerok prepeval nad razvalinami jeruzalemskega
mesta in v katerih objokuje žalostno usodo mesta in judovskega
ljudstva ter prosi Gospoda rešitve in usmiljenja. Cerkevpa rabi te pesmi,
da izražuje žalost nad trpljenjem Kristusovim in da vabi svoje otroke
k pokori, zato se končuje vsaka žalostinka z besedami: »Jeruzalem
(grešnik), Jeruzalem, spreobrni se h gospodu, svojemu Bogu!«

Ako se jutranjice slovesno opravljajo, postavi se pred altar
na listovo stran trivoglat svečnik,  na katerem gori petnajst
sveč in sicer tako, da na vrhu stoji sveča iz belega  voska, ob
straneh pa po sedem iz žoltega.

Po vsakem odmoljenem psalmu se jedna žoltih sveč ugasne,
nazadnje še gori le bela na vrhu. Med prepevanjem Caharijeve pesmi
»Benedictus« se pogase sveče na altarju. Potem prinese strežnik belo
svečo pred altar na listovo stran in pri besedah: »Kristus je bil za
nas pokoren do smrti« gre ž njo za altar. Po dokončanih molitvah
udari prvi izmed mašnikov s kladivom na altarjeve stopnjice in
strežnik prinese svečo zopet izzad altarja, jo natakne na svečnik in
potem ugasne.

Zgodovinski pomen luči nas spominja na prejšnje čase, ko so
po noči opravljali jutranjice. Duhovni pomen pa nam predstavlja,
kako se Jezus, luč sveta, vedno bolj bliža smrti, dokler ne umre,
kako solnce otemni in zemljo tema pokrije.

Luč je prinesel strežnik nazaj, da so videli iti iz cerkve; v
duhovnem pomenu pa označuje, da Jezus ni ostal v grobu, ampak
da je vstal in tudi nam zažgal luč upanja na častitljivo vstajenje.

Ropot pomeni običaj, da je predstojnik s potrkanjem naznanil
konec molitve, v duhovnem pomenu pa nas spominja pretresljivih
naravnih prikazni ob Jezusovi smrti. Ugašanje posameznih sveč po¬
meni tudi beg apostolov.

137

Sveta maša. Na veliki četrtek se bere le ena sv.
maša, v kateri se spominja cerkev treh dogodkov, namreč
I. da je ta dan postavil Jezus sv. Rešnje Telo; 2. da je
Juda Iškarjot Jezusa izdal in 3. da je Jezus umival apo¬
stolom noge.

Sv. maša se bere v beli  barvi. Ko mašnik zapoje
»gloria,« se z vsemi zvonovi pozvoni v znamenje veselja,
ker je Jezus postavil sv. Rešnje Telo, potem pa orgle in
zvonovi utihnejo do glorije na veliko soboto v znamenje
žalosti. Namesto zvonov se rabi lesena drdra ali škrebetulja,
in namesto zvončkov klepetci.

Pri tej sv. maši pristopijo vsi mašniki k sv. obhajilu,
da se živo predstavlja Jezusova sv. večerja sredi apostolov.
Duhovniki imajo oblečen roket in štolo v spomin, da so
nekdaj ta dan vsi mašniki v mašnem oblačilu s škofom
služili sv. mašo.

Zasebne sv. maše niso dovoljene, izvzemši, če bi na velik če¬
trtek prišel kak zapovedan praznik, potem bi se smelo pred slovesno
sv. mašo maševati.

Sv. Rešnje Telo s e prenese.  Pri slovesni sv. maši
posveti mašnik tri hostije  in sicer eno za mašno sv.
obhajilo, drugo za veliki petek in tretjo za božji grob. Po
mašnem sv. obhajilu dene duhovnik obe hostiji v mašni
kelih, ga pokrije s palo, pateno in kelihovim ogrinjalom
ter zadnje priveže pod kupo s trakom na kelihov držaj.
Na koncu sv. maše se preneseta kelih in ciborij v slo¬
vesni procesiji, med katero se poje pesem o sv. Rešnjem
Telesu »Pange lingua = poveličuj jezik«, k stranskemu
altarju, da se tam shrani do drugega dneva. Altar je ko¬
likor mogoče okrašen in v čast sv. Rešnjemu Telesu gori
vsaj šest sveč in večna luč. Procesija pomeni Jezusovo
pot na Oljsko goro po zadnji večerji. Pred tem altarjem
se zmolijo duhovne večernice.

Nato gre duhovnik k ostalim cerkvenim altarjem ter
jih odkriva  moleč 21. psalm (mesijanski psalm), v ka¬
terem govori prerok o mesiju, da mu bodo slekli oblačila,
si jih razdelili in vadlali za nje.

V stolnicah sledi sedaj umivanje nog s sledečimi obredi: l.di-
jakon poje evangelij, v katerem se pripoveduje, kako je Jezus apo¬
stolom noge umival; 2. škof, oblečen v albo in štolo in spremljan
od dijakona in subdijakona, umije dvanajsterim starčkom noge, jih
obriše in poljubi ter vsakterega obdaruje; 3. zmoli še sklepno
molitev.

Umivanje nog je posnemanje Jezusove ponižnosti, kakor je to
Gospod apostolom zapovedal. (Jan. 13, 14.) Isto delajo katoliški vla¬
darji in papež v Rimu.

V škofovskih cerkvah se ta dan posvečujejo olja.
(Glej § 77.)

138

Veliki petek. § 113 . Veliki petek.

Parasceve.

Veliki petek je smrtni dan našega Gospoda Jezusa
Kristusa. Akoravno je ta dan za nas po pravici dan ve¬
selja, ga vendar ne obhajamo v veselju, ampak v postu
in žalosti. Smrtni dan mučencev se obhaja veselo, ker so
mučenci s svojo smrtjo bili prerojeni za nebesa, kamor
so tudi hitro po smrti prišli. Kristus pa je po smrti šel v
predpekel, oznanjevat dušam pravičnih odrešenja, zato še
se le veselimo tretji dan, ko je častitljivo od mrtvih vstal.
Na križu je sicer zadostil za greh, pa kot premagovavec
smrti in hudega duha se nam kaže še le v svojem vstajenju.

Nekrvava daritev sv. maše se ta dan ne
opravlja,  ker imamo krvavo daritev Jezusovo pred
očmi. Pri obredih velikega petka rabi cerkev oblačila
črne barve  v znak žalosti.

1. Duhovnik pristopi v črnem oblačilu k altarju, se
vleže na stopnjice in premišljuje z zgrevanim srcem trp¬
ljenje Kristusovo in moli božjo ljubezen. Na altarju n e
gori nobena  sveča, tudi večna luč se ugasne  v
znamenje, da je ta dan ugasnil Jezus, prava luč sveta.

2. Nato gre duhovnik k altarju, pa ga ne poljubi,
gre na listovo stran ter začne brati berila iz starega
zakona, ki govore o velikonočnem jagnjetu in se ozirajo
na Gospodovo vstajenje.

3. Poje in bere se pasion, kakor ga je spisal sv.
Janez, ki je bil priča Jezusovega trpljenja in smrti.

4. Opravijo se molitve za vse ljudi. Ker je Jezus ta
dan za vse ljudi umrl, nas opozarja cerkev, da molimo za
vse ljudi.

Molitve se vrše za papeža, škofa in duhovščino, za cesarja in
vernike, za katehumene, za odvrnitev nesreč, za krivoverce in raz¬
kolnike, za jude in nevernike. Duhovnik vernike k molitvi izpodbuja z
besedami »Flectamus genua — pripogibajmo kolena«, le pri molitvi
za jude se izpusti ta opomin, ker so judje Jezusa s poklekovanjem
zasramovali.

5. Mašnik odloži mašni plašč, vzame stoječ na listovi
strani altarja zakrito razpelo v roke ter ga začne polagoma
razkrivati in sicer najprej glavo, potem desno in levo roko
in slednjič odstrani ogrinjalo. Pri vsakem odkritju zapoje
v vedno višjem glasu: »Glejte les križa, na katerem je visel
Zveličar sveta« in pevci odgovorijo: »Pridite, molimo ga!«

S križa se s trikratnim odkritjem ogrinjalo odstrani v spomin,
da je bil Jezus trikrat očitno zasramovan in sicer a)  na dvoru veli¬
kega duhovnika, ko so mu oči zavezali in ga v lice bili; b)  ko so ga
vojaki na dvoru Pilatovem kronali in ga kot kralja zasramovali; c)  ko
je oblačil oropan na križu visel in ga je ljudstvo pod križem zasra¬
movalo rekoč: »Ako si Sin božji, stopi s križa.« (Mat. 27, 40.)

6. Razkrito razpelo zanese mašnik na za to pripravljeni
prostor, ki je s črnim prtom pokrit ter ga položi na bla-

139

zinico; potem si sezuje črevlje, kakor nekdaj Mozes na gori
Horeb pred gorečim grmom, poklekne ter moli Križanega
v trikratnem odmoru se približujoč križu, in nazadnje po¬
ljubi svete rane. Ravno tako storijo drugi navzoči du¬
hovniki.

Med češčenjem sv. križa se pojejo »Očitanja« (improperia), v
katerih se naštevajo dobrote, katere je Bog skazoval judovskemu
ljudstvu, pa tudi nam, mi pa smo jih povračevali z nehvaležnostjo.

Navada češčenja sv. križa je pač gotovo vzeta od onega češčenja,
s katerim se je častil pravi Jezusov križ, ki je bil najden leta 326.

7. Po dokončanem češčenju se prižgo sveče na
altarju in duhovnik gre v procesiji po kelih, v katerem
sta shranjeni posvečeni hostiji, ter ga prenese na glavni
altar med petjem prelepe pesmi »Vexilla regis — zastava
kraljeva«.

8. Sedaj se začne »missa praesanctificatorum«, to je,
maša že posvečenih podob, s sledečimi obredi:

Mašnik vlije v kelih vina in vode, nato pokaja altar, moli
»Orate fratres« in poje »Pater noster«. Potem povzdigne eno hostijo,
da bi jo verniki molili, jo razlomi na tri dele in spusti manjši košček
v kelih. Nato opravi zadnjo molitev pred sv. obhajilom, prejme sv.
hostijo in zavžije vino s koščekom sv. hostije.

Prava sv. maša se toraj ne opravlja, ker je Jezus ta
dan daroval krvavo daritev.

9. Drugo posvečeno hostijo dene v monštranco, ki
je z belim ogrinjalom ogrnjena v spomin, da je bilo
Jezusovo telo zavito v prte, ter jo zanese v slovesni pro¬
cesiji v božji grob, kjer ostane izpostavljena v spomin
Jezusovega počitka v grobu. Verniki prihajajo božjega
Zveličarja molit in se mu zahvaljevat za neskončno milost
odrešenja. Ta dan je navadno zadnja postna pridiga.

§ 114. Velika sobota. Velika

Na veliko soboto se obhaja spomin Jezusovega po- sabbatum
čitka v grobu, medtem ko je šla njegova duša v pred- sanetum.
pekel oznanjevat dušam pravičnih odrešenja. Kat

Do osmega stoletja je bila velika sobota brez vsake svečanosti, (158—161).
še le ponoči so kristjani obhajali obrede velikonočne bilje. Ko pa
so ponočne bilje prenehale, preložila je cerkev obrede velikonočne
bilje na predpoldan velike sobote.

Cerkvenim opravilom velike sobote pripadajo: 1. po¬
svečevanje ognja; 2. posvečevanje velikonočne sveče; 3.
posvečevanje krstne vode; 4. sv. maša; 5. vstajenje. Na¬
vedena cerkvena opravila se vrše s sledečimi obredi:

Posvečevanje ognja.  Pred cerkvijo se izkreše
iz kremena ogenj, v katerem se sežge bombaž, ki se je
rabil med letom pri različnem maziljenju in snaženju svetih
posod. Ob določeni uri pride mašnik v vijolični obleki,
spremljan od strežnikov, ki nosijo kadilnico, trirožni sveč-

140

nik, blagoslovljeno vodo. in na krožniku petero večjih
kadilnih zrn k ognju, ki ga posveti kakor tudi kadilna
zrna s tem, da moli črez ogenj tri in črez zrna pa eno
molitev in potem oboje pokropi in pokadi. Med tem se v
cerkvi vse luči pogasijo, da se poznej z novim ognjem
nažgo.

Kamen, iz katerega še izkreše ogenj, je Jezus, ki se imenuje
vogelni kamen (Dej. ap. 4, 11); on nam je zaslužil sv. Duha, ki raz¬
svetljuje in vodi sv. cerkev ter po njej deli posameznim udom
milosti, da se morejo zveličati. Zunaj cerkve se ogenj napravi, ker
je bil Jezus zunaj Jeruzalema pokopan in je tam od mrtvih vstal.
Luči se v cerkvi pogasijo in z novim ognjem nažgejo v znamenje, da
je stara zaveza končana in da se je s Kristusom začel novi zakon.

Procesija.  Po posvečevanju ognja gre procesija v
cerkev. V cerkvi prižge mašnik (ali dijakon v beli dal-
matiki) sveče na trirožnem svečniku in sicer prvo hitro,
ko vstopi v cerkev, drugo v sredini cerkve in tretjo pred
glavnim altarjem. Vsakokrat, ko svečo nažge, poklekne
na eno koleno in zapoje z vedno višjim glasom: »Lumen
Christi = luč Kristusova« in pevci odgovorijo: »Deo
gratias = hvala Bogu.«

Trirožni svečnik z enim steblom pomeni presv. Trojico, zapo¬
redno prižiganje sveč pa razširjanje sv. evangelija, po katerem smo
prišli do spoznanja trojedinega Boga.

Posvečevanje sveče.  Mašnik (dijakon) prosi
kleče za blagoslov in začne peti prelepi »Exultet == raduj
se«, hvalno pesem o zmagi Kristusovi, v kateri je pre¬
magal smrt in nam priboril poroštvo nesmrtnosti in častit¬
ljivega vstajenja. Med prepevanjem vtisne pet kadilnih zrn
v velikonočno svečo v podobi križa ter jo nažge z ognjem
trirožniške sveče.

Velikonočna sveča je debela  voščena sveča s peterimi
jamicami v podobi križa za kadilna zrna in pomeni Jezusa v grobu.
V njo se vtaknejo petera kadilna zrna v znamenje, da je Jezus ob¬
držal rane na poveličanem telesu. Nažge se s svečo s trirožnika,
kar pomeni, da je Kristus vstal od mrtvih z božjo vsemogočnostjo.
Velikonočna sveča je toraj znak vstalega zveličarja, kije
naš vodnik v sveta nebesa, kakor je bil oblačni steber vodnik za
Izraelce v obljubljeno deželo.

Z lučjo velikonočne sveče se nažgč sveče in svetilnice po
cerkvi v znamenje, da se je luč sv. Kristusove vere širila in zma¬
govala nad temo nevere.

Velikonočna sveča se postavi na poseben svečnik na evangelijski
strani altarja, kjer ostane do Vnebohoda Kristusovega. Nažiga se pri
slovesnih sv. mašah in večernicah ob velikonočnih praznikih, potem
v soboto pred belo nedeljo in ob vseh nedeljah do Vnebohoda v
spomin, da je Jezus po svojem vstajenju še ostal štirideset dni na
zemlji. Velikonočna sveča se rabi pri posvečevanju krstne vode.

Prerokbe.  Po posvečevanju sveče bere mašnik v vijolični
obleki dvanajst prerokb iz starega zakona, ki predočujejo v predpo-
dobah in določenih napovedbah zgodovino človeštva od stvarjenja
pa do vstajenja na sodni dan, kakor to molitve kažejo, ki se vmes
molijo. Njihov smoter je, napolniti vernike z duhom, ki mora srca
prešiniti o Veliki noči, zato se berejo tudi v cerkvah, kjer ni krst¬
nega kamena.

141

Posvečevanje krstne vode. Na veliko soboto Posveče-
se posvečuje krstna voda, ker so se ta dan slovesno van |.® c ^ stne
krščevali katehumeni. Benedičto

Voda je v cerkvi velikega pomena, ker je vidno znamenje, po fontis.
katerem se človek prerodi. Že pri vstvarjenju je bilo to nekako ozna¬
čeno v podobi, »ker je Duh božji plaval nad vodami.« (Gen 1, 2.)
Predpodobljena pa je bila krstna voda 1. v vodi pri vesoljnem potopu,
ki je imela pokončati greh sveta (Gen. 6, 5. 7); 2. v vodi Rrdečega
morja (Eks. 14.) »Vsi so bili krščeni po Mozesu v oblaku in v
morju« (I. Kor. 2.); 3. v jordanski vodi, v kateri je sv. Janez Krstnik
krščeval ljudstvo.

Posvečevanje vode se vrši s sledečim obredom:

Mašnik gre s strežniki h krstnemu kamenu in začne
peti v zlogu prefacije posvečevalne molitve, vmes pa
opravlja znamenstvena (simbolična) znamenja in sicer:

1. Razdeli vodov  podobi križa, ker je Kristus milost sv.
krsta zaslužil s svojo smrtjo na križu.

2. Dotakne se vode  v znamenje, da je voda lastnina sv.

Duha in pod njegovim varstvom.

3. Prekriža trikrat  vodo, ker se krščenec le vsled smrti
Jezusove na križu udeleži milosti Očetove, zasluženja Sinovega in
darov sv. Duha.

4. Razdeli vodo  in jo izpluskne na vse štiri strani. Kakor
je studenec v raju po štirih rekah namakal svet, tako se izliva na
vse strani sveta blagor zveličanja iz Jezusa, neusahljivega studenca.

5. Dihne v vodo  trikrat v podobi križa. Kristus je apostole
navdihnil in jim podelil sv. Duha. Duhovnik prosi, da bi trojedini
Bog navdihnil vodo s svojo močjo, da ne bo samo teles, ampak
tudi duše očiščevala.

6. Spusti trikrat velikonočno svečo  v vodo vedno
globlje in poje zraven trikrat vedno višje: »Naj pride v to vodo moč
sv. Duha«, kar pomeni, da vstali Kristus pošilja sv. Duha nad vodo
in da sv. Duh podeljuje po zasluženju Kristusovem očiščevalno moč
sv. krsta. Sedaj se nekaj vode v zato pripravljeno posodo izpolje,
da si je lahko verniki vzamejo na dom, obenem pa se ž njo pokro¬
pijo navzoči v cerkvi.

7. V vodo vlije krstnega olja,  potem krizme  in na¬
zadnje oboje v podobi križa in moli vsakokrat zapovedane molitve
ter vodo dobro pomeša. Prilivanje olja in krizme označuje moč
sv. krsta in čast, katero zadobi krščenec. S tem je dovršeno posveče¬
vanje krstne vode in v prejšnjih časih je hitro na to sledil krst kate-
humenov.

Duhovnik se vrne v slovesnem obhodu k altarju in
med potjo se pojejo litanije vseh svetnikov. Dospevši do
altarja se vleže na obraz in pri besedah »mi grešniki,
prosimo te usliši nas« vstane in gre v žagrad, da si obleče
mašno oblačilo bele barve, dokler se litanije ne končajo.

Sv. maša.  Sv. maša ima značaj veselja.

Začne se brez introita, ker tega nadomestujejo prejšnje
molitve. Pri »gloria« zazvonijo zvonovi in orgle zadone.

Po listu se zapoje trikrat »alleluja« v vedno višjem glasu.

Ko se poje evangelij, se ne donašajo sveče, ker sojih imeli
v rokah novokrščeni, pač pa kadilo, ker so žene prinesle
dišav h grobu. Predpevek »offertorium« izostane, ker še

142

novokrščeni niso smeli darovati in ker je velikonočna
sveča nadomestovala dar vernikov. »Agnus Dei« se izpusti,
ker se je molil v litanijah, ravno tako »pax«, ker še čas
posta in žalosti ni končan. Izostane tudi »communio« in
na njeno mesto stopijo slovesne večernice.

V soboto je dovoljena samo j e dna sv. maša.

Opazka. Pri sv. maši se naznanja veselje s prepevanjem
»alleluja«. »Hallelu-jah« je hebrejska beseda in pomeni: »Hvalite

Boga« in se v starem zakonu nahaja ob koncu hvalnih in častilnih
psalmov: (104—106, 110—114, 134—135, 145—150). Judje so peli »alle-
luja« pri večerji velikonočnega jagnjeta, ob Binkoštih in na praznik
šotorov. Posebno imeniten je bil veliki hallel, to je, 135. psalm. Tudi
sv. Janez apostol je slišal v »skrivnem razodetju« neštevilne trume
nebeščanov prepevati »alleluja« (19, 1—6). Zategadelj je tudi cerkev
vzela »alleluja« v obred, da obhaja zmagoslavje Kristusovo in da se
pridruži nebeškim duhovom v češčenju trojedinega Boga. »Alleluja«
se rabi pri sv. maši in pri duhovnih molitvah, posebno v velikonočnem
času, zato se imenuje ta čas »tempus alleluiaticum = čas alleluje.«
Rabi se tudi v drugih letnih časih, pa bolj redko, izvzemši dobo od
nedelje septuagesima do velike sobote, ko se ne rabi. Na Božič, ob
sv. Treh kraljih in ob Telovem se rabi slično kakor ob Veliki noči.

Vstajenje.  Popoldne velike sobote predočuje ve¬
likonočno jutro, zato se molijo vesele velikonočne jutra-
njice in se obhaja vstajenje (po nekod v nedeljo jutro na
vse zgodaj). Vstajenje se vrši na sledeči način:

Mašnik gre s strežniki k božjemu grobu, postavi
sv. Rešnje Telo na altar, sname ogrinjalo z moštrance,
pokadi Najsvetejše in ogrnjen s poramnim ogrinjalom
(velum) vzame monštranco v roke in zapoje obrnjen proti
ljudstvu trikrat vedno višje »Alleluja«, na kar mu odgo¬
varjajo pevci. Potem se zapoje velikonočna pesem in pro¬
cesija gre iz cerkve. Naprej se nese kip vstalega Zve¬
ličarja med dvema svečama, nato sledi križ in za tistim
verniki. Zvonovi done in veselo petje se razlega. Proce¬
sija se vrne v cerkev h glavnemu altarju in tam zapoje
duhovnik »Te Deum.« Po odpetem »Tantum ergo« in
»Genitori« se da blagoslov.

Velika noč. § 115. Velika noč. (Vuzem.)

resurrecti- Velika noč se obhaja po določilu vesoljnega cerkve-
onis. nega zbora v Niceji leta 325. prvo nedeljo po pomladan-

Kat. skem ščipu (polni luni) med dvaindvajstim sušcem in

(162 — 164). triindvajstim malim travnom in po tem prazniku se rav¬
najo vsi drugi časi cerkvenega leta.

Svojo predpodobo ima Velika noč v judovskem prazniku Pascha,
to je, mimohod (Eks. 12, 11), katerega je obhajalo izvoljeno ljudstvo
v spomin, da so bili po krvi jagnjetovi vsi prvorojenci rešeni smrti,
vse ljudstvo pa egiptovske sužnosti. Kristus, božje jagnje, nas je
rešil s svojo krvjo sužnosti greha in hudega duha, prešli smo iz
kraja sužnosti in smrti k vstajenju otrok božjih, toraj pravi »Pascha.«
Kakor ima Velika noč v starem zakonu svojo predpodobo, tako je
ona sama zopet prodpodoba vesoljnega vstajenja in večne »alleluje.«

143 —

Ta praznik obleče cerkev najlepšo praznično obleko
in postavi na altar kip vstalega Zveličarja. Cerkvene
zastave se izobesijo v znamenje zmage, kakor ima tudi
vstali Zveličar zastavo v roki. Ker je »alleluja« najkrajši
izraz velikonočnega veselja, zato si verniki želijo »veselo
allelujo.« Nekatere cerkvene molitve se v tem času s t oj e
opravljajo, na primer »angel Gospodov«.

Na veliko soboto ali velikonočno nedeljo zjutraj se blagoslovi
tako imenovana »pisanka«,  to je, meso, kruh, jajca in druge
jestvine, ker je post pri koncu, v katerem je bilo prepovedano nekdaj
te jedi uživati.

Meso pomeni velikonočno jagnje, kruh Kristusa, katerega smo
v sv. Režnjem Telesu prejeli kot nebeški kruh v poroštvo častitljivega
vstajenja; jajce pomeni Kristusovo velikonočno in naše prihodnje
vstajenje. Uživanje blagoslovljenih jedil nas sploh spominja, da
človek ne živi le od telesnega, ampak tudi od duhovnega kruha.

Velika noč ima svojo osmino, ki sega od večernic
velike sobote do prvih večernic bele nedelje; vtem  času
sta velikonočna nedelja in velikonočni ponedeljek zapo¬
vedana praznika. V sv. maši se bere sekvenca »Victimae
paschali« in ite missa est ima dvojni »alleluja«.

§ Il6. Velikonočni čas. Velikonočni

Prva nedelja po Veliki noči se zove bela nedelja,  Temp us
ker so ta dan prvokrat novokrščeni prišli v cerkev brez paschale.
belega oblačila, katero so nosili v znamenje krstne ne¬
dolžnosti od velikonočne sobote pa do sobote pred belo
nedeljo. To nedeljo se začne velikonočni čas,  ki
traja do vštete sobote po Binkoštih ali do trojiške nedelje.

Ob dnevih, ko ni praznika, se rabi bela barva v znamenje
veselja.

Druga nedelja po Veliki noči je n e d elj a dob r e g a
pastirja,  ker se bere prilika o dobrem pastirju. Tretjo,
četrto in peto nedeljo se berejo odlomki poslovilnega go¬
vora, ki ga je Gospod govoril po zadnji večerji, in v ka¬
terem tolaži apostole, jim obeta sv. Duha in jih opominja
k molitvi.

V čas od Velike noči do Vnebohoda Kristusovega Prošnje
je cerkev postavila štiri prošnje procesije in sicer proce- Litaniae.
sijo na dan sv. Marka, petindvajstega malega travna, in
tri križeve procesije v ponedeljek, torek in sredo pred
Vnebohodom Kristusovim. _ M  ,

Procesija sv. Marka se je že obhajala od prvih kr- ^ e °ija.
ščanskih časov in sv. Gregor Veliki jo je postavil na dan Litaniae
25. malega travna, ker je po ustnem izročilu ta dan prišel maiores.
sv. Peter v Rim. K  ..

Križeve procesije je uvedel najprej sv. Mamert, škof Mesije,
vijenski, (Vienne mesto na južnem Francoskem) v petem Litaniae
stoletju zarad nesreč, ki so zadele mesto in okolico. 1 a minores.

144

Leon III.
(795 -816).

Vnebohod

Gospodov.

Ascensio

Domini.

Kat.

(165-169).

Binkoštna

doba.

Kat.

(177 -192).

lepa pobožnost se je kmalu razširila tudi po drugih de¬
želah in papež Leon III. jo je zapovedal za Rim.

Glavni smoter prošnjih obhodov je ta: 1. da zadošču-
jemo božji pravičnosti; 2. da prosimo za blagoslov in od¬
vrnitev časnih nesreč in 3. da se zahvaljujemo za prejete
dobrote. Te procesije imajo značaj spokornosti, zato se
rabi pri sv. maši vijolična barva ter se izpusti »gloria« in
»čredo.«

Molijo ali pojejo se litanije vseh svetnikov.

§ 117. Vnebohod Gospodov ali Križevo.

Štirideseti dan po Veliki noči (v četrtek) se obhaja
»Križevo«, to je, spomin na tisti trenotek, ko je božji
Zveličar šel z lastno močjo, z dušo in s telesom, v pričo
svojih učencev, z Oljske gore v nebesa. Vnebohod Kri¬
stusov je dovršitev in krona skrivnosti našega odrešenja.

Skrivnost tega dneva je bila predpodobljena in napovedana v
stari zavezi 1. v Skrinji zaveze, katero so z veliko slovesnostjo pre¬
nesli v tempelj (ps. 46, 6); 2. v zmagonosnem kralju, ki se vrača z
velikim zmagoslavjem v svoje kraljestvo (ps. 67, 19) in 3. v velikem
duhovniku, ki gre po dovršeni daritvi v Najsvetejše, da bi molil za
ljudstvo. (Hebr. 9, 24.)

Na ta praznik se po odpetem evangeliju veliko¬
nočna sveča ugasne in odstrani;  ravno tako se
odnese kip vstalega Zv eli čarj  a v znamenje, da
je Jezus odšel v nebesa, kakor o tem mašni evangelij po¬
roča. Ta praznik ima osmino, ki traja deset dni in pomeni
oni čas, ko so se apostoli pripravljali na prihod sv. Duha
ter izvolili Matija v apostola. S praznikom Vnebohoda
Gospodovega se konča velikonočna doba.

III. oddelek.

Binkoštna doba.

§ 118. O binkoštni dobi sploh.

Binkonštna doba nam predočuje ljubezen sv. Duha,
ki nam naklanja sadove Kristusovega odrešenja ter nas
posvečuje. Središče te dobe je binkoštni praznik, spomin
na prihod sv. Duha.

Binkoštna doba se deli v tri dele in sicer:

A.  v čas pripravljanja ;

B.  binkoštni praznik;

C.  v pobinkoštni čas.

145

A. § 119. Čas pripravljanja.

Daljnj  a priprava na binkoštni praznik se vrši skozi
deset dni po Vnebohodu Gospodovem; b 1 i ž n j a priprava
pa je predpražnik ali binkoštna sobota (bilja).

Ker se je na binkoštno soboto delil katebumenom
sv. krst, se ta dan posvečuje krstna voda z istimi obredi,
kakor na veliko soboto, izvzemši, da se bere le šest pre¬
rokb. Katehumeni so se na sv. krst in sv. obhajilo priprav¬
ljali s postom, zato je ta dan še tudi sedaj zapovedan post,
da bi se verniki toliko lepše pripravili na milosti sv. Duha.

B. § 120. Binkoštni praznik ali Duhovo. Binkošti.

. . Pentecoste

Božji Zveličar je poslal, kakor je obljubil, petdeseti t
dan po svojem vstajenju, ali deseti dan po svojem vnebo- ( 177 V 1921
hodu, to je, binkoštni praznik, sv. Duha, ko so se nad
glavami apostolov prikazali- goreči jeziki. Zato se tudi ta
dan po škofovskih cerkvah in okoli Binkošti sploh deli
zakrament sv. birme.

Apostole je sv. Duh razsvetil in potrdil, podelil jim
je dar, da so govorili razne jezike in nezmotljivo ozna¬
njevali sv. evangelij. Učinek prve pridige je bil, da se je
dalo 3000 ljudi krstiti, tako, da je binkoštni praznik do-
vršilni dan za sv. katoliško cerkev.

O Binkoštih se rabi rdeča barva v znamenje, da je
sv. Duh, Duh božje ljubezni, katero razliva po svojih
svetih darovih na vse ljudi. Pri sv. maši se moli sekvenca.

Predpodobljeno je bilo Duhovo v binkoštnem prazniku stare
zaveze, ki se je obhajal 1. v spomin, da je Bog dal na Sinajski gori
petdeseti dan po izhodu iz Egipta zapovedi in 2. v zahvalo za žetev.

Na binkoštni praznik nove zaveze je zapisal sv. Duh postavo
novega zakona v srca apostolov in začela se je žetev sv. katoliške
cerkve.

Duhovo ima svojo osmino, v kateri sta nedelja in
ponedeljek zapovedana praznika. Binkoštni teden je ob
enem kvaterni teden.

Pobinkoštni čas.

C. § 121. Pomen in obseg pobinkoštnega časa.

Čas od Binkošti do adventa predstavlja v svojih ne¬
deljah in praznikih delavnost sv. Duha ali zgodovino bo¬
žjega kraljevstva v človeštvu, kako sv. cerkev s pomočjo
sv. Duha vodi vse ljudi k istem smotru, da bi bila ena
čreda in en pastir.

Pobinkoštni čas obsega I. praznik sv. Irojice;

2. Telovo s praznikom p res v. Srca Jezusovega;

3. Cahejevo nedeljo in 4. pobi n kostne nedelje
sploh.

10

146

Praznik § 122. Praznik presv. Trojice.

presv.

Trojice. Prvo nedeljo po Binkoštih obhaja sv. cerkev po za-

Festum povedi papeža Janeza XXII. praznik presv. Trojice. Sicer
sanctissmac j e vsa ka nedelja posvečena presv. Trojici in vsak praznik
Tanez XXII mora ve li at i trojedinemu Bogu, vendar pa je ta praznik
(1316-1337)! ® e  posebej vpeljan, da nekoliko zadostujemo trojedinemu
Kat Bogu za malomarno posvečevanje praznikov med letom,
(59-66). 35. * n  da se  zahvalimo za brezštevilne milosti, ki so nam
bile podeljene v imenu trojedinega Boga.

Prvo nedeljo po Binkoštih pase obhaja praznik presv.
Trojice, ker se je po prihodu sv. Duha oznanjevala skriv¬
nost presv. Trojice in ker je ta praznik izpopolnitev vseh
praznikov. Ker je skrivnost presv. Trojice najvišja skriv¬
nost, so cerkvene molitve skupina najlepših molitev.

Telovo. § 123. Praznik sv. Rešnjega Telesa ali Telovo.

Festum

sanctissimi Telovo se obhaja v četrtek po prazniku presv. Tro-

Corporis jice ali deseti dan po Binkoštih.

Christi. Sveto Rešnje Telo je za človeštvo dar največje lju¬

bezni božje, ker se v njem zedini Jezus Kristus kot Bog
in človek s človeštvom. Kristus je postavil sv. Rešnje Telo
na veliki četrtek, to je, tisti večer pred svojim trpljenjem,
ko je s svojimi apostoli pri zadnji večerji jedel veliko¬
nočno jagnje. Ker pa cerkev veliki teden žaluje in ne
more takrat spomina na to skrivnost neizrekljive ljubezni
obhajati s primerno slovesnostjo, zato je bil v to poseben
praznik postavljen.

Božja previdnost sama je po redovnici Julijani (iz samostana
Cornillon-Mont pri Litihu) opozorila na ta praznik. Julijana je gledala
v neki prikazni cerkveno leto v podobi meseca, ki pa je imel temno
progo. Po božjem razodetju je spoznala, da pomeni proga pomanj-
kljaj praznika sv. Rešnjega Telesa. To je razodela litiškemu škofu in
papežev poslanec Hugon je vpeljal ta praznik v litiški in v sosednih
Urban IV škofijah. Papež Urban IV. je leta 1264. določil dan,  ko se ima praznik
(1261—1264) °bhajati in vijenski cerkveni zbor je leta 1311. uvedel praznik za
'celo  sv. cerkev. Duhovne in mašne molitve je sestavil sv. Tomaž
Akvinčan (f 1274).

Obredi tega praznika so sledeči:

Ob določeni uri se služi slovesna sv. maša pred iz¬
postavljenim sv. Rešnjim Telesom. Pri sv. maši se moli
sekvenca »Lauda Sion.«

Po dokončani sv. maši se obhaja slovesna procesija
s sv. Rešnjim Telesom in sicer jo vodi duhovnik, ki je
maševal. Držeč monštranco v rokah zapoje proti ljudstvu
obrnjen prve besede pesmi o sv. Rešnjem Telesu rekoč:
»Pange lingua gloriosi« in pevci tisto nadaljujejo.

Naprej se nese križ, za tistim se vrstijo šolski otroci s svojo
zastavo, različna društva s svojimi znamenji in zastavami, belo oble¬
čene deklice, ki trosijo cvetlice, in pevci. Sv. Rešnje Telo se nese

147

pod »nebom« in se celo pot pokaja. Spremljajo ga z gorečimi sve¬
čami in svetilnicami. Za sv. Rešnjim Telesom gre svetna gosposka
in ženstvo.

Koder procesija hodi, so ob hišah in cestah postavljena dre¬
vesca, in hišna okna so olepšana s cvetlicami in gorečimi svečami.

Na štirih krajih so postavljeni altarji, pri katerih
procesija obstoji. Sv. Rešnje Telo se postavi na altar in pri
vsakem altarju se poje začetek evangelija in sicer pri prvem
začetek evangelija po sv. Matevžu, pri drugem po sv. Marku,
pri tretjem po sv. Luku in pri četrtem po sv. Janezu v
znamenje, da spričujejo evangelisti božjo in človeško na¬
ravo Jezusa Kristusa, ki je v najsvetejšem zakramentu
resnično, dejansko in bistveno pričujoč.

Po dokončanem evangeliju in odmoljenih molitvah
da mašnik pri vsakem altarju z Najsvetejšim blagoslov
proseč, da bi nas Bog rešil bliska in hudega vremena,

(prvi blagoslov); kuge, lakote in vojske, (drugi blagoslov);
nagle, neprevidne in večne smrti, (tretji blagoslov) in vsega
zla (četrti blagoslov). Vrnivši se v cerkev, zmoli mašnik
molitev v čast sv. Rešnjemu Telesu in nato zapojejo pevci
»Tantum ergo« in »Genitori«, mašnik pa še da enkrat brez
vsake molitve blagoslov.

Procesija s sv. Rešnjim Telesom se obhaja kolikor
mogoče slovesno, 1. da očitno spoznavamo vero  v
pričujočnost Jezusovo; 2. da se mu zahvaljujemo  za
neskončno ljubezen, da je med nami vedno pričujoč, da
se za nas daruje in da je pri sv. obhajilu naša dušna hrana;

3. da mu zadostujemo  za neštevilna razžaljenja, ki se
mu gode po nevernikih, ki vanj ne verujejo in po krist¬
janih, ki zanj ne marajo ali ga nevredno prejemajo.

Telovo ima osmino.

Po nekaterih krajih je navada, da obhajajo od tega praznika
naprej do Jernejevega (24. velikega srpana) vsako nedeljo obhod s
sv. Rešnjim Telesom, tako zvane »teoforične procesije.«

§ 124. Praznik presv. Srca Jezusovega. Praznik

_ . . presv. Srca

Praznik presv. Srca Jezusovega se obhaja prvi petek Jezusovega.

po osmini praznika sv. Rešnjega Telesa, to je, deveti dan Festum

po Telovem. CLrdktesu

Vpeljan je bil ta praznik vsled prikazni, katero je imela redov¬
nica, zveličana Margareta Alacoque (Alakok) v mestu Paray-le-Mo-
nial na Francoskem. Ko je Margareta 16. rožnika leta 1675. molila
pred sv. Rešnjim Telesom, se ji prikaže Jezus s plamenečim srcem
in ji reče: »Glej, to je srce, ki je ljudi tako močno ljubilo!« Obenem
se pritožuje zaradi razžaljenja, ki se mu prizadeva od nehvaležnih
ljudi ter jo opominja, da časti njegovo ljubeče srce in to češčenje
po mogočnosti razširja. Vsem častivcem presv. Srca obljublja obilen
blagoslov. Češčenje se je jako širilo in papež Pij IX.je 13. velikega Pij IX.
srpana leta 1856. določil, da se obhaja praznik presv. Srca Jezusovega (1846 1878).
v petek po osmini sv. Rešnjega Telesa in 16. rožnika leta 1875. so
se kristjani celega sveta posvetili presv. Srcu.

10 *

148

Cahejeva

nedelja.

Dedicatio

ecclesiarum.

Prazniki

svetnikov.

Pesta

Sanctorum.

Kat.

(372—381).
(483-485).

Mesec rožnik je posvečen češčenju presv. Srca Jezu¬
sovega.

§ 125. Cahejeva nedelja ali praznik posvečevanja

cerkva.

Tretjo nedeljo vinotoka se obhaja praznik posveče¬
vanja cerkva v hvaležni spomin, da je Jezus po posveče¬
vanju sprejel cerkev za svojo hišo.

Nekdaj je vsaka cerkev posebej obhajala obletnico svojega
posvečevanja in vse cerkve v škofiji pa skupno obletnico škofovske
cerkve, kot poglavitne cerkve, v kateri je škofovski sedež, kjer se
za vse škofljane mašuje in kjer se posvečujejo mašniki in sv. olja.

Ta praznik ima osmino. Imenuje se Cahejeva ne¬
delja, ker se bere evangelij o Caheju, katerega hišo je
Gospod obiskal in celo njegovo obitelj preobrnil, kakor
je to milost, še preden je vstopil, naznanil, rekoč: »Danes
je tej hiši zveličanje došlo.« (Luk. 19.)

Med sv. mašo se nažgejo sveče pri apostolskih križih.
Blagoslovljene cerkve nimajo tega praznika, ker niso po¬
svečene. Župne cerkve pa se morajo posvetiti.

Verniki bi se naj na ta praznik zahvaljevali Bogu
za neštevilne milosti, katere so v cerkvi prejeli.

Predpodobo ima ta praznik v slovesnosti, s katero so obhajali
Makabejci očiščenje templja. (I. Mak. 4.)

§ 126. Pobinkoštne nedelje.

Po Binkoštih štejemo navadno štirindvajset nedelj.
Vendar jih je lahko več in to je odvisno od Velike noči. Ako
pride Velika noč prej, potem se nekatere nedelje po Raz-
glašenju Gospodovem izpustijo, ker se štiridesetdanski
post ne sme prikrajšati in tiste izpadle nedelje se praznu¬
jejo po triindvajseti nedelji po Binkoštih. Ako pa pade
Velika noč pozneje, se nedelje po Razglašenju Gospo¬
dovem obhajajo v večjem • številu in vsled tega se skrči
število pobinkoštnih nedelj. Zadnja nedelja ostane vedno
štirindvajseta z evangelijem o pokončanju sveta.

Ob nedeljah, ko se ne obhaja noben praznik, se rabi
oblačilo zelene  barve.

Prazniki svetnikov.

§ 127. O praznikih svetnikov sploh.

Razun praznikov Gospodovih še obhaja cerkev med
cerkvenim letom praznike svetnikov, da bi verniki Boga
hvalili v njegovih svetnikih, da bi se priporočali priprošnji
svetnikov in posnemali njihove čednosti.

149

K praznikom svetnikov prištevamo:

1. praznike preblažene Device Marije;

2. praznike angelov;

3. praznike svetnikov in svetnic božjih.

Kat.

376, 377.

Visoko

češčenje.

Cultus

hyperduliae.

§ 128. Prazniki Marije Device.

Ker je Marija mati božja in ker po svoji milosti in
svetosti presega vse angele in svetnike, zato jej skazuje
sv. katoliška cerkev že od apostolskih časov sem posebno
češčenje,  ki se imenuje visoko češčenje.

Cerkev skazuje Mariji Devici visoko češčenje s tem:

1. da se ji priporoča v raznovrstnih molitvah;

2. da ji posvečuje cerkve, altarje in podobe;

3. da v njeno češčenje odločuje posebne čase in
pobožnosti; na primer veliki traven in vinotok in razne
bratovščine;

4. da bere njej na čast sv. mašo;

5. da postavlja v njeno slavo praznike.

Razločujemo dvojno  vrsto praznikov Marijinih in

sicer:

A.  zapovedane;

B.  nezapovedane.

A.  Zapovedani Marijini  prazniki so sledeči:

1. Brezmadežno spočetje Marije Device.

Ta praznik se obhaja 8. grudna in nas spominja

verske resnice, da je bila Marija po posebni milosti božji
z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa obvarovana iz¬
virnega greha.

Brezmadežno spočetje je Pij IX. 8. grudna leta 1854. proglasil
za versko resnico, kar pa je ves krščanski svet že od nekdaj ve¬
roval, kajti že leta 675. so na jutrovem ta praznik obhajali. Klement XI. Klement XI.
ga je leta 1708. zapovedal za celo sv. cerkev. Leon XIII. pa ga je(-|70:i 1721).
leta 1879. povzdignil v praznik prve vrste z biljo ali s predpražnikom,
ki je zvezan s postom (pritržkom v jedi) in z osmino. Leta 1883. je
pridjal lavretanskim litanijam nazivek: »Kraljica brez madeža iz¬
virnega greha spočeta, prosi za nas!« Marijino

V zvezi s praznikom brezmadežnega spočetja Mari- oznanjenje,
jmega je spomin na prikazen lurske Matere božje  beata - e
leta 1858., ki se obhaja 11. svečana. Mariae

2. Marijino očiščevanje  ali Svečnica (glej §107.). Virginis.

3. Marijino oznanjenje,  ki se obhaja 25. sušca, Kat. 126.
izvzeraši, če bi ta dan bil veliki petek ali velika sobota,

potem se preloži na ponedeljek po beli nedelji. Obhaja .se Vn e b ovze tj e
v spomin na oni blaženi trenotek, ko je nadangel Gabriel Marije
Mariji oznanil, da je izvoljena za Mater božjo. _ P evic ®:

4. Marijino vn e b o vz e tj e ali Velika maš a, tudi  peatae (
Velika Gospojnica  ali Veliki Šmaren, 15. velikega srpana. Mariae
Ta praznik je postavljen v spomin, da je bila Marija po Virginis.

Brezma¬

dežno

spočetje.

Immaculata

conceptio

beatae

Mariae

Virginis.

Kat.

102. 103.

150

posebni milosti božji z dušo in s telesom v nebesa vzeta.
To je glavni praznik Marijin in se obhaja s predpražnikom,
ki je zvezan s postom (pritržkom) in z osmino.

Rojstvo 5 . Marijino rojstvo ali Mala maša, tudi

Device ]yj a i a  Go spojnica ali Mali Šmaren,  ki se obhaja
Nativitas 8 . kimovca v spomin na srečen trenotek, ko se je poro-
beatae dila blažena Devica, zarja zveličanja.

Mariae Cerkev obhaja sploh le samo trojni rojstni dan, namreč sv.

Virgims. Janeza Krstnika, ki je jutranjica, Marije Device, ki je zarja in Jezusa
■Kristusa, ki je solnce odrešenja.

Praznik Tudi ta praznik ima osmino.

Marijinega 6 . Praznik Marijinega imena.  Obhaja se v ne-

Fesduni deljo P° Mali maši v hvaležen spomin, da so krščanske
nominis vojske zmagale Turke pri Dunaju leta 1683. Ta dan in
beatae celo osmino so dovoljeni na Avstrijskem popolni odpustki
Mariae za tiste, ki prejmejo vredno zakramenta sv. pokore in sv.
Virginis. R e šnjega Telesa ter molijo na namen papežev.

Praznik 7. Praznik sv. rožnega venca,  ki se obhaja

sv. rožnega p rv0  nedeljo vinotoka v spomin na slavno zmago Janeza
Solemnitas Avstrijskega nad Turki pri Lepantu leta 1571. Ravno ta
sacratissimi dan je namreč bratovščina sv. rožnega venca priredila v
rosarii Rimu slovesne procesije, da bi izprosila zmago krščanski
Mariae v °j s ki- Papež Klement XI. je zapovedal ta praznik za celo
Virginis. cerkev, ko je avstrijski vojskovodja Evgen pri Petro-
varadinu leta 1716. premagal Turke, da bi se kristjani s hva¬
ležnim srcem spominjali pomoči Marijine. Papež Leon XIII.
pa je leta 1883. določil, da se meseca vinotoka vsak dan
moli po vseh stolnih, župnijskih in Marijinih cerkvah skupno
sv. rožni venec z litanijami, katerim je pridjal nazivek:
»Kraljica sv. rožnega venca, prosi za nas!«

B.  Nezapovedani Marijini  prazniki so sledeči:

1. Marijino darovanje  21.listopada v spomin na tisti dan,
ko sta Joahim in Ana darovala dete Marijo Bogu.

2. Zaročenje Marijino  s sv. Jožefom 23. prosinca.

3. Marija sedem žalosti  na cvetni petek in tretjo nedeljo
kimovca.

4. Marija pomočnica kristjanov  24. velikega travna.

Ta praznik je bil vpeljan od Pija VII. po petletni sužnosti v

zahvalo za varstvo, katero je Marija skazovala sveti cerkvi in njenim
poglavarjem. Lavretanskim litanijam pa je že Pij V. leta 1574. pridjal
nazivek: »Pomoč kristjanov, prosi za nas!«

5. Obiskovanje Marijino  2. malega srpana v spomin, da
je Marija obiskala svojo teto Elizabeto, katera jo je prva pozdravila
za »Mater Gospodovo«, pri kateri priložnosti je Marija zapela zahvalno
pesem »Magnificat = poveličuj.«

6. Marija Karmelska  16. malega srpana v spomin prikazni,
v kateri je Marija izročila predstojniku karmelitov, Simonu Štoku,
škapulir leta 1251.

7. Marija Snežnica  5. velikega srpana v spomin posveče¬
vanja najimenitnejše cerkve Marijine v Rimu, kjer se shranjujejo
jaslice Gospodove. Imenuje se »Maria maggiore = Maria večja«.

151

Snežnica se zove, ker je bilo torišče za stavbo cerkve naznanjeno
po snegu, ki je 5. velikega srpana pokril hrib.

8. Srce Marijino,  v nedeljo po osmini Marijinega vnebo-

vzetja.

9. Varstvo Marijino,  tretjo nedeljo listopada.

Razven teh praznikov je Mariji posvečena so¬
bota,  ker je po smrti Jezusovi do njegovega vstajenja
Marija jedina ohranila živo vero v njegovo božjo naravo.

Nadalje je Mariji posvečen mesec veliki traven,
ker že nekako narava zahteva, da se »skrivnostni roži«
odloči mesec cvetlic. V tem mesecu se obhajajo »šmar¬
nice«,  katere je v drugi polovici osemnajstega stoletja
uvedel v Rimu jezuit Frančišek Lalomia. Papež Pij VII.
je to pobožnost leta 1815. potrdil in obdaril z odpustki.

Marijin mesec je tudi vinotok,  posvečen kraljici sv.
rožnega venca.

S i 2 o. Prazniki angelov. Kat. (76- 88).

(373—375).

Za blaženo Devico Marijo časti sv. katoliška cerkev
v prvi vrsti angele,  to je, tiste duhove, ki so Bogu
zvesti ostali in katere je Bog poplačal z večnim zveli¬
čanjem v nebesih.

K češčenju angelov nagibljejo cerkev sledeči razlogi:

1. ker angele sv. pismo imenuje »sinove božje«,

(Job 1, 6) »svetnike božje« (Dan 8, 13) in »nebeške pre-
bivavce« (Mat. 18, 10); 2. ker so kot poslanci božji sode¬
lovali na odrešenju človeštva; 3. ker so dani človeku za
varihe.

Z imenom imenuje sv. pismo samo tri angele, katerih
praznike cerkev posebej obhaja, in sicer sv. nadangela
Gabriela (25. sušca), sv. Mihaela (29. kimovca) in sv. Ra-FerdinandII.
faela (24. vinotoka); ob teh treh praznikih pa se obhaja( 1619 ~ 1637 )-
obenem tudi spomin vseh drugih angelov. Praznik

Na prošnjo cesarja Ferdinanda II. je bil za dežele
njegovega cesarstva vpeljan praznik angelov varihov,  Festum
katerega je papež Klement X. leta 1670. zapovedal za celo sanctorum
cerkev. Obhaja se navadno prvo nedeljo kimovca, ali pa angelorum
drugega vinotoka in ima osmino. costodum.

Klement X.

§ 130. O svetnikih sploh.

(1670- 1676).

Svetnikom se prištevajo 1. pravični stare in nove
zaveze, katerih svetost spričuje sv. pismo; 2. tisti pobožni
nove zaveze, kateri se časte s privoljenjem cerkve že od
starodavnih časov; 3. tisti, katere papeži proglasijo slovesno
za svetnike.

Preden se kdo proglasi za svetnika, ga papež postavi Zveličani,
med »zveličane«, to je, zaradi junaških  (heroičnih) Beatus.

152

čednosti, s katerimi se je v življenju odlikoval in zaradi
čudežev, ki so se po njegovi priprošnji godili, se sme po
nekaterih krajih, po nekaterih škofijah ali v katerem redu
častiti.

Častiti pa se sme le v tisti meri, kakor je določeno od papeža.
Njegova podoba se ne sme na altarpostavljati, njegovi ostanki se ne
smejo v slovesnih obhodih nositi in očitno se sme le v molitvah, ki
so potrjene od papeža, na pomoč klicati. Sv. maša se sme le na
določenem kraju in če so duhovniki določeni, na primer duhovniki
kakšnega reda, le od tistih njemu v čast opravljati.

Da se kdo zveličanim prišteje, mora biti dokazano,
I. da je imel junaške čednosti,  to je, da je v neka¬
terih čednostih dosegel najvišjo stopnjo popolnosti; med
Kat. temi čednostmi morajo posebno biti tri božje in štiri po-
(800 -816). glavitne čednosti, pred vsem pa tiste, katere je zahteval
njegov stan. V vseh teh čednostih je moral stalno napre¬
dovati ali vsaj ni smel nikdar omahovati; 2. da ga je Bog
po smrti poveličal s čudeži.

V prvih časih so v teh dveh pogojih preiskovali škofje, poznej
nadškofje in ob času preganjanja pa so bili posebni zapisovavci ali
notarji, ki so poročali o mučenikih. Od leta 993. so to raziskovanje
Aleksander P revze h papeži sami in papež Aleksander III. je leta 1170. izdal ukaz,
jjj  da se brez papeževega dovoljenja ne sme nihče očitno častiti kot
(1159 1181) ^ zveličan.?

O junaških čednostih in čudežih se vrši strogo raziskovanje
in sicer po treh škofih, katere v to odloči papež in s pomočjo pri-
sežnih prič in zvedencev v tisti stroki, h kateri pripadajo čudeži.
To raziskovanje se sme vršiti še le petdeset let po smrti razglašenca,
izvzemši posebnega spregleda papeževega. Ako se po treh glavnih
sejah junaške čednosti in čudeži potrdijo, se v pričo papeža razglasi
zveličanim s tem, da se v cerkvi sv. Petra njegova podoba slovesno
odkrije in počasti.

Posveta. Da pa se sme zveličani kot »svetnik«  po celi sv.

Canonisatio. cerkvi častiti, mora se v svetnika proglasiti ali ka¬
nonizirati.

Razglas en j e vsvetnikajesvečanaizpoved
papeževa, daje  zveličani prištet svetnikom in
da se sme kot tak častiti po celi sv. cerkvi.

Da se to razglašenje zvrši, morata se še vsaj dva
čudeža od časa, kar je bil zveličanim proglašen, po nje¬
govi priprošnji dogoditi, katera raziskovavec življenja kot
neovrgljivo resnična potrdi.

Razglašenje se vrši na sledeči način:

Na določen dan gre slovesna procesija s škofi, kardinali in
papežem v vatikansko cerkev. Tamkaj se molijo litanije vseh svet¬
nikov, potem se zapoje »Veni, Creator Spiritus« in nato papež slo-
Zapisnik vesno izreče, da se zveličani zapiše v zapisnik svetnikov  in
svetnikov, da se njegov spomin na določen dan v letu po celi cerkvi obhaja.

Canon Konečno se slovesno zapoje »Te Deum« in papež ali pa kateri kar-
sanctorum. dinalov služi slovesno sv. mašo svetniku na čast.

Papež izda o kanonizaciji posebno pismo, v katerem
govori o življenju in o čudežih proglašenega.

§ 131. Češčenje svetnikov.

Sv. cerkev deli svetnike v svetnike stare in
nove  zaveze.

Svetnikom stare zaveze prišteva očake in pre¬
roke.

Svetnike nove zaveze pa ureja v sledeče vrste:

1. v apostole in evangeliste;

2. v mučenike;

3. v spoznovavce, in sicer škofe in neškofe;

4. v device mučenice in samo device;

5. v nedevice mučenice in samo nedevice.

Sv. cerkev časti svetnike s tem:

1. da jih kliče v svojih molitvah na pomoč;

2. da predočuje njihove čednosti vernikom v vzgled;

3. da časti njihove svetinje;

4. da njim na čast stavi cerkve, altarje, kipe in
podobe;

5. da opravlja jim na čast daritev sv. maše;

6. da odločuje posebne dneve v njihovo češčenje.

V prvih treh stoletjih so obhajali kristjani praznike

apostolov in mučenikov.  Spomin mučenikov, to je,
tistih kristjanov, ki so za vero dali svoje življenje, se je
obhajal na obletnico njihove smrti s tem, da so na nji¬
hovih grobovih darovali sv. mašo.

Praznike spoznovavcev,  to je, takšnih svet¬
nikov, ki so sicer veliko prestali za Jezusa, vendar ne rnuče-
niške smrti, ali ki so se odlikovali po posebnih čednostih, in
drugih svetnikov,  je začela cerkev obhajati s četrtim
stoletjem. Obhaja se dan njihove smrti.

Prazniki svetnikov so ali zapovedani ali ne-
zapovedani.

Zapovedani prazniki božjih svetnikov so sledeči:

1. praznik sv. Štefana,  26. grudna (glej § 103.).

2. Praznik sv. apostolov Petra in Pavla,  dne
29. rožnika. Ta dan sta umrla namreč sv. apostola pod ce¬
sarjem Neronom nručeniške smrti in sicer je bil sv. Peter
križan na vatikanskem griču z glavo k zemlji obrnjen in
sv. Pavel pa je bil obglavljen pri Salvijskih vodah (acjuae
Salviae) ob cesti proti Ostiji.

Praznik se obhaja že od četrtega stoletja sem z ve¬
liko slovesnostjo, kakor to spričujejo pridige sv. cerkvenih
učenikov tistega časa, na primer sv. Gregorja Nacijan-
censkega, ali sv. Ambrozija in drugih. Obhaja se s pred¬
pražnikom, ki je zvezan s postom (pritržkom) in z osmino.
Obenem pa se slavi ta dan spomin vseh apostolov, če
ravno imajo tudi tisti svoje praznike, ki pa niso zapo¬
vedani.

154

Praznik Vseh 3. Praznik vseh svetnikov, dne I. listopada.

S  Fe st um'”' V prvih časih krščanstva so častili mučenike le na

omnium krajih njihovega mučeništva. Pozneje pa so začeli muče-
sanctorum. niške ostanke v druge kraje prenašati, da so jih tudi
drugod častili in tako se je ukoreninila misel, da je vsak
svetnik priprošnik za celo cerkev in se mora toraj tudi
po celi cerkvi častiti. Ker pa ni mogoče se vsakega po¬
sameznega svetnika med letom po sebej spominjati, zato
je odločila cerkev veso lj n i p r azn i k vs eh s ve tn ikov.

/608 — 615') Ta praznik pa še sloni na posebni zgodovinski podlagi. Papež

Bonifacij IV. si je od cesarja Foka izprosil »Pantheon«, to je, stavbo,
Fokas katero je Marko Agripa, zet cesarja Avgusta, sezidal leta 27. pred
(692—610). Kristusom na čast vsem bogovom. Tja je dal imenovani papež pre¬
peljati veliko mučeniških ostankov iz katakomb ter je posvetil ta
Gregor III. paganski tempelj v cerkev na čast Materi božji in vsem mučenikom.
(781-741). Gregor III. je postavil spomin svetnikov na 1. listopad in Gregor IV.
^ je leta 834. odločil ta praznik za celo cerkev.

(827-844)." Praznik vseh svetnikov izražuje živo vero v občestvo
svetnikov in nas izpodbuja, da se z zaupanjem pripo¬
ročamo božjim svetnikom in njihove vzglede posnemamo.

4. Praznik deželnega patrona.

Patron ali varih je tisti svetnik, katerega si dežela,
(škofija, kraj) s škofovim dovoljenjem izvoli za svojega
zaščitnika. God deželnega patrona je za tisto deželo za¬
povedan praznik z osmino.

Deželni patroni različnih avstrijskih dežel so sledeči:

Za Štajersko, sv. Jožef 19. sušca.

» Kranjsko, sv. Jurij 24. malega travna in sv. Jožef.

» Koroško, sv. Ilij 1. kimovca in sv. Jožef.

» Tirolsko, sv. Vigilij 26. rožnika in sv. Jožef.

» Predarlsko, sv. Gebhart 27. velikega srpana.

» Primorsko, sv. Jožef.

» Trst, sv. Just 2. listopada.

» Dalmacijo, sv. Hijeronim 30. kimovca in sv. Spiridijon 14. ki¬
movca.

> Solnograško, sv. Rupert 24. kimovca.

» Gornje Avstrijsko, sv. Florijan 4. velikega travna in sv. Leo¬
pold 15. listopada.

». Spodnje Avstrijsko, sv. Leopold.

» Moravsko, sv. Ciril in Metod 5. malega srpana.

» Češko, sv. Janez Nepomučan 16. velikega travna in sv.
Venceslav 28. kimovca.

» Šlezijo, sv. Hedviga 15. vinotoka.

» Ogersko, sv. Štefan 20. velikega srpana.

» Hrvaško, sv. Elija 20. malega srpana in sv. Rok 16. velikega
srpana.

» Sedmograško, sv. Ladislav 27. rožnika.

» Galicijo, sv. Mihael 29. kimovca.

Tudi vsaka cerkev ima svojega patrona in župnijske
cerkve obhajajo njegov praznik z osmino, vendar se glavna
slovesnost preloži na nastopno nedeljo.

Slednjič ima vsak kristjan svojega krstnega in, če
je že birman, birmskega patrona.

— 155

Kristjan bi naj poznal svojega deželnega, škofijskega,
posebno pa župnijskega in svojega lastnega patrona po
življenju in čednostih, da se jim more v različnih težavah
življenja z zaupanjem priporočati in njihov vzgled posnemati.

Zraven tega častijo različni stanovi svoje varihe,
tako na primer deviški stan brezmadežno Devico Marijo
in sv. Alojzija, možje sv. Jožefa, žene sv. Ano; kmetje sv.

Izidora, i. t. d., obrtniki sv. Jožefa, sv. Floriana i. t. d. ličeča
mladina nižjih in srednjih šol slavi sv. Alojzija in sv.
Stanislava (11. listopada) kot zaščitnika, visokošolci pa sv.

Tomaža Akvinčana.

V čas tsv. Alojziju se opravlja šestnedeljska pobož¬
nost pred ali po njegovem godu s tem, da se vsako ne¬
deljo ali tudi v soboto prejmeta zakramenta sv. pokore in
sv. Rešnjega Telesa in da se posnemajo svetnikove čed¬
nosti ter da se v nedeljo opravljajo molitve in dobra dela
svetniku v čast. Vseh šest nedelj se dobe popolni od¬
pustki.

Tudi za različne potrebe se zatekajo verniki posebnim
varihom, na primer sv. Roku zoper kužne bolezni i. t. d.

§ 132. Vseh vernih duš dan. Vernih duš

dan.

Spomin vernih duš ali tistih rajnih kristjanov, katerih Commemo-
duše še morajo v vicah trpeti časne kazni za grehe, ob- ratio

haja sv. cerkev 2. listopada; če pa je ta dan nedelja ali
zapovedan praznik, pa tretjega ali četrtega listopada. Ta ctorum .
praznik je vpeljal benediktinski opat sv. Odilon leta 998. K 236
za benediktinske samostane in kmalu nato se je razširil (861-866).
po celi sv. cerkvi.

Spomin vernih duš obhaja sv. cerkev s sledečimi
obredi:

1. Na praznik vseh svetnikov popoldan se postavi
v cerkvi mrtvaški oder (tumba), to je oder, ki je podoben
nosilom s krsto ali zvršenemu grobu; pokritje z mrtvaškim
prtom in na njem stoji razpelo, ki je obrnjeno k altarju,
ob straneh odra pa gorijo sveče.

2. Duhovniki molijo skupno večernice za rajne, potem
sledi pridiga in nato »Libera« pri mrtvaškem odru, ki
predstavlja grob vseh rajnih, zato se pokropi in pokadi
in se pri njem opravijo molitve za vse mrtve.

3. Nato gre procesija na pokopališče. Po poti se
moli rožni venec in se poje »miserere.«

4. Na pokopališču se v kapeli ali če tiste ni, pred
velikim križem še enkrat poje »libera« s pripadajočimi
molitvami.

5. To večer ali drugo jutro se zvoni za rajne po
vseh župnijskih cerkvah vernikom v pretresljivi opomin,
da molijo za umrle brate in sestre.

156

6. Drugo jutro se molijo jutranjice za rajne in bere
se slovesna črna sv. maša.

Ta dan vsi mašniki v črni obleki mašujejo in sv.
maša je zvezana s popolnim odpustkom za rajne.

Kristjani imajo lepo navado, da na vseli svetnikov večer dičijo
grobove svojih rajnih z venci, s cvetlicami in z lučicami. Venci zna-
čijo veselo upanje, da bomo častitljivo vstali; luči pa izražujejo goreče
prošnje, da bi rajnim svetila večna luč.

Ta dan in celi mesec listopad nas cerkev opominja
k molitvi za rajne z besedami Jobovimi: (19, 21) »Usmi¬
lite se, usmilite se mene vsaj vi prijatelji moji!«

O. A. M. D. G.

KAZALO.

Uvod.

Stran

I. O službi božji sploh.5

II. Vnanja služba božja svete katoliške cerkve . .5

JII. Ali je vnanja služba božja potrebna?.6

IV. Kdo čuva in razlaga vnanjo službo božjo?.7

V. Kolikera je vnanja služba božja v sv. katoliški cerkvi . . 7

VI. V katerih jezikih se je opravljala vnanja služba božja in še

se opravlja ?.8

VII. Razdelitev liturgike.  9

I. DEL.

O svetih prostorih. ... 10

O katoliški cerkvi ali hiši božji.

§ I. O cerkvi sploh ....   10

§ 2. Kolikere cerkve razločujemo? .11

§ 3. Zunanjost cerkve.12

§ 4. Znotranjost cerkve ..13

§ 5. Cerkvena zidava . .  14

§ 6. Notranja oprava cerkve ...   16

§ 7. Kako nam predočuje krščanska umetnost v slikah in kipih

verske skrivnosti, angele iri svetnike? ... .20

II. DEL.

O bogoslužbnih rečeh .22

I. Cekvena oblačila.

§ 8. O cerkvenih oblačilih sploh ..........  22

§ 9. Mašna oblačila . ... 23

§ 10. škofovska oblačila in znamenja škofovske časti ... 25

§11. Barva mašnih oblačil. 26

II. Cerkvena posoda in cerkvene knjige.

§ 12. Cerkvena posoda in njena oprava.2?

§ 13. Cerkvene knjige .31

III. DEL.

Sveta opravila in cerkvene osebe.

§ 14. O svetih opravilih sploh.31

I. oddelek.

§ 15. O simboličnih dejanjih. ^2

158

II. oddelek.

O daritvi sv. maše. stran

§ 16. O daritvah sploh .  34

§ 17. Daritev Jezusa Kristusa.35

§ 18. Nekrvava daritev Kristusova ali sv. maša.36

§ 19. O tvarini sv. maše.37

§ 20. Sad sv. maše.  38

§ 21. Kedaj, kolikokrat in kje se sme maševati?.39

A.  Predmaša.

Razdelitev.

§ 22. Predstopnjiška molitev.40

§ 23. Vhod.41

§ 24. Kyrie.41

§ 25. Gloria.41

§ 26. Kolekte.42

§ 27. List ali berilo.42

§ 28. Vmesne molitve.43

§ 29. Evangelij.43

B.  Maša vernih.

I. glavni del.

Darovanje.

§ 30. Vera (Čredo).44

§ 31. Darovanje kruha in vina.45

§ 32. Predglasje.47

II. glavni del.

Izpremenjevanje.

§ 33. Kanon ali tiha maša.48

§ 34. Kanon pred izpremenjevanjem. 49

§ 35. Kanon med izpremenjevanjem.  50

§ 36. Kanon po izpremenjevanju.51

III. glavni del.

Sveto obhajilo.

§ 37. a)  Priprava na sv. obhajilo.52

§ 38. b)  Sv. obhajilo . . . . .54

§ 39. cj  Zahvala za sv. obhajilo .55

§ 40. Sklep sv. maše.55

§ 41. Slovesna ali velika sv. maša.57

§ 42. Črna sv. maša.58

III. oddelek.

O svetih zakramentih.

§ 43. O svetih zakramentih sploh.59

§ 44. Sveti krst.60

§ 45. Obred sv. krsta.'.62

I. Pred krščevanjem.64

II. Pri krščevanju.64

III. Po krščevanju.64

159

, Stran

§ 46. O sv. birmi.65

§ 47. Obred sv. birme.66

§ 48. Zakrament sv. Rešnjega Telesa.68

§ 49. Ali smo dolžni sv. obhajilo prejemati in pod katero podobo? 69

§ 50. Obred, kako se sv. obhaiilo v cerkvi deli.71

§ 51. Obred, kako se deli sv. obhajilo kot popotnica ... 72

§ 52. Zakrament sv. pokore.73

§ 53. O spovedi ....   74

§ 54. Pokora v prvih krščanskih časih.75

§ 55. O odpustkih .76

§ 56. Zakrament sv. poslednjega olja ....  ...  79

§ 57. Obred sv. poslednjega olja. 80

§ 58. Zakrament sv. mašniškega posvečenja.81

§ 59. Tonzura.  82

§ 60. Nižji redovi .82

§ 61. Višji redovi: aj  Subdijakonat.83

§ 62. h)  Dijakonat.84

§ 63. rj  Prezbiterat.85

§ 64. Škofovsko posvečenje.87

§ 65. Hierarhija.88

§ 66. Kardinali  90

§ 67. Papež.91

§ 68. Redovniki.93

§ 69. Zakrament sv. zakona.95

§ 70. Obred sv. zakona.95

IV. oddelek.

O zakramentalih ali blagoslovilih.

§ 71. O zakramentalih v obče .

§ 72. Zarotovanje .

§ 73. Blagovslovi. I. osebni blagoslovi.

§ 74. Nadaljevanje ... .

§ 75. II. Rečni blagoslovi.

§ 76. O posvečevanjih sploh.

§ 77. Rečna posvečevanja, ki so navezana na določen dan cer¬
kvenega leta. ■

§ 78. Rečna posvečevanja, ki niso navezana na cerkveno leto

§ 79. Posvečevanje cerkve..

§ 80. Blagoslavljanje pokopališča.

§81.  Posvečevanje zvonov.

§ 82. Blagoslavljenje križev, podob in rožnih vencev

96

97

98
100

103

104

104

106

106

109

111

112

V. oddelek.

Cerkvene pobožnosti.

§ 83. Očenaš, češčenamarija in angel Gospodov .

§ 84. Vera ali veroizpoved.

§ 85. Rožni venec.

§ 86. Litanije.

§ 87. Cerkveno petje.

§ 88. Popoldanska božja služba ....

§ 89. Izpostavljenje sv. Rešnjega Telesa

§ 90. Sveti križev pot.

§ 91. Brevir ali duhovne dnevnice.

§ 92. Kvaterni dnevi.

§ 93. Procesije ali cerkveni obhodi.

§ 94. Bratovščine.

§ 95. Božja ali romarska pota.

114

114

115

116
117
119

119

120
121
121
122
122
123

160

IV. DEL.

O svetih časih. stran

§ 96. Cekveno leto.  124

§ 97. Cerkveni svetki sploh.125

§ 98. Nedelja.126

I. oddelek.

Božična doba.

§ 99. O božični dobi sploh ... .127

Pripravljanje na božične praznikeali advent.

§ 100. O adventu sploh.127

§ 101. Kako obhaja cerkev sv. adventni čas?. 127

§ 102. Božičalisvetidan  .128

§ 103. Božična osmina .129

§ 104. Praznik Obrezovanja Gospodovega .... .130

§ 105. Praznik Razglašenja Gospodovega ali sv. Treh kraljev . 130

S 106. Nedelje po Razglašenju Gospodovem .131

| 107. Praznik Marijinega očiščevanja ali Svečnica ....  132

II. oddelek.

Velikonočna doba.

§ 108. O velikonočni dobi sploh.133

§ 109. Predpostni čas.133

tj 110. Štiridesetčlanski post.133

§ 111. Veliki teden.135

Cvetna nedelja.

g 112. Veliki četrtek.136

§ 113. Veliki petek .  138

§ 114. Velika sobota.139

§115. Velika noč.142

§ 116 Velikonočni čas.143

§ 117. Vnebohod Gospodov ali Križevo .144

III. oddelek.

Binkoštna doba.

§ 118. O binkoštni dobi sploh. ... 144

§119. Čas pripravljanja . . • 145

§129. Binkoštni praznik ali Duhovo  . 145

Pobinkoštni čas.

§ 121. Pomen in obseg pobinkoštnega časa.145

§ 122. Praznik presv. Trojice.146

§ 123. Praznik sv. Rešnjega Telesa ali Telovo .146

§124. Praznik presv. Srca Jezusovega.147

§ 125. Cahejeva nedelja ali praznik posvečevanja cerkva 148

§ 126. Pobinkoštne nedelje.148

Prazniki svetnikov.

§ 127. O praznikih svetnikov sploh.148

§ 128. Prazniki Marije Device.1+9

§129. Prazniki angelov.151

§ 130. O svetnikih sploh.151

§ 131. Češčenje svetnikov.153

§ 132. Vseh vernih duš dan : . ..155

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

f