Hans E g o n Holthusen DANES Danes imamo svet še pred očmi. Jesen imamo, prekipevanje krvi na meji med minulim in prihajajočim časom, žolto kostanjevo listje na dvorišču. In vsi so si edini v tem, da je lepo iti zdaj ven. Štiriletni otroci v eni sami sekundi okusijo to. za čemer bodo zaman hlepeli vse življenje: jesen in domovina, domovina v prahu, prebivališče tesno na zemeljski skorji, dežela pred rojstvom. gorska pokrajina, rodovitna nižina ali suha planola in tu in tam črnikast pesek. gruščevnati tlak. brinje in breze, samotna cesta čez goličavo. dekla v črnih volnenih nogavicah. predpasnik, poln kozjega vonja. To se na starost imenuje otroštvo. Pozno je. po deževni noči jutranja vedrina. sladka prhlina. razjasnjena v zraku, oktober. Ariadna in Tezej, zlata. Mozartov rondo. zlata figurina v molu. To je čas. ko se prijateljica" iz nekega drugega mesta. prijateljica, na katere poslednje pismo nisi odgovoril. vrže s kamnitnega nazidka na cesto. Nihče ne bo zvedel, kako je nebo takrat prebledelo. kako so se vsa okna stekleno in mrzlo zaprla. Nihče ne bo zvedel, kako je bilo te nedelje mogoče. da je iz zlatega rondoja zadonela smrt. JUTRO Luč, marianska luč. Zbori deški glasov v naraščajočem siju: »O nedolžno jagnje božje ...« Luč brez včeraj, brez spomina. kot bi ne bila nikdar polnoč in bi ne bilo obstrel j enega stražarja, ki se je zrušil v garaži. Ljubljena, jasna, veselo vabeča jutranja luč. ti blaženi vzhod, sprejet s tisoč vzhodnimi okni. ki se bleščijo kot lica. očiščena s prijateljskimi solzami in še čemerni omet preživelih hiš se zdrzne. 998 samo zakrknjeno upravno poslopje okorno zardeva in čaka kot pri krstu. Ko se začenja v nočnem vlaku sv i tati, stopi popotnik na hodnik in se otrese sna, težkega Iepkega sna in lahkih hlapov urina, prahu in tobaka in umazanega včerajšnjega časopisa. Veter zamira, pradavni veter in rožnati zrak, tako dišeč in mrzel kot sveže zapadli velikonočni sneg in kak nenadejan izbruh v srcu! Kot izpuščena vodna para iz kotla lokomotive. vroča, bela in piskajoča ob plečih stroja kot skupni vzgon, napetost mišic v skupini cestarjev, ki stoje budni in prerivajoči se na tovornjaku pred zapornico in čutijo drhtenje in bitje motorja lastnemu srcu nasproti in nebo v ustih se boči v lahni opojnosti kave. Kmalu bo prišel letalec. osvojil nebo in neskončnost nad njimi popisal s plinastimi trakovi. Duša. kako ližeš roso od mrtvih vstalega stvarstva, svetlih oči, preudarno in nedolžno, kot bi govorila z otroki o živalih in lutkah in jim dala slikati medveda, hišo, voz. Toda že so prinesli časopis in zatopiš se vanj, zajtrkuješ. pregleduješ pošto, prižgeš prvo cigareto, sladkajoč se s poročili in željan sveta in hlastajoč za časom, že se kažejo madeži, že spet si nepotrpežljiv, motnost v krvi. In potem posli: voziti se po cestah, izdajati denar, tratiti bencin, slino in znoj. Jemati in uporabljati različne snovi. Poti in stranpoti, prizori, človek proti človeku, čut drug za drugega: usmiljenje in koprnenje, brez dima razblinjajoča se žalost, slovesi, ki te izpraznijo, starka ob stojnici s sadjem, ki ti proda banane. Nenasitno življenje prodira v svet in se v njem širi in neizmerno skrbno porablja čas in nihče ga ne more poplačati. 999 Toda čas nas odkuplja nazaj in nam odžira mladost z obraza in nas razgalja: od slabosti oslabele oči, pogled prenapet, poteze izmučene, globoko vrezane, zgarane kakor izvožene vojaške ceste. Nocoj šele je znana vsota krivde. Kako dragocen nam je bil čas, neodprto pisanje, ki smo ga zjutraj prejeli. Ah, in smo ga že zdavnaj strgali, sežgali in jutro je nepovračljivo. Hranili smo se ob stvareh in med ljudmi in drug drugemu izsiljevali solze in ropali veselje, vdirali v tuje usode in z zašepetanimi zlogi zbujali nekaj neizbrdsljivega, lomili zakone v oddaljenem grmovju, še nedozorela nesreča v razvpitem kamnolomu nas plaši. Kaj niso opoldne neke ženske potegnili iz vode? Nekoč je bila neomadeževana kakor prvi krajec. potem jo je hotel nekdo imeti in zdaj smrt, ki z nje izbriše sram. in ji odgrinja krilo in ni ji mar. da se to z njo dogaja. Zvečer je ljubezen, opoj in nenadni srčni napad. Nekdo se opoteče ven. whisky v ustih, vonj cigaret v laseh. postavi se pred ogledalo v kopalnici, svojemu bledemu. potnemu obrazu nasproti in vpraša: Kje je zlo v mojem licu? Kako se glasi zadolžnica na moje bitje in življenje? Tako so se rodili in že so bili zaznamovani. Smrt je, pravijo, plačilo za greh. Če pa smrt ne zadostuje in je že zdavnaj vse poravnano, kdo nas> še vzame zastonj? Prevedel Niko Grafenaucr 1000