Hans   E g o n   Holthusen DANES
Danes imamo svet še pred očmi.
Jesen imamo, prekipevanje krvi na meji med minulim
in prihajajočim časom, žolto kostanjevo listje na dvorišču.
In vsi so si edini v tem, da je lepo iti zdaj ven.
Štiriletni otroci v eni sami sekundi okusijo to.
za čemer bodo zaman hlepeli vse življenje:
jesen in domovina, domovina v prahu, prebivališče
tesno na zemeljski skorji, dežela pred  rojstvom.
gorska pokrajina, rodovitna nižina ali  suha planola
in tu in tam črnikast pesek.
gruščevnati tlak. brinje in breze, samotna cesta
čez goličavo. dekla v črnih volnenih nogavicah.
predpasnik, poln kozjega vonja.
To se na starost imenuje otroštvo.
Pozno je. po deževni noči jutranja vedrina.
sladka  prhlina. razjasnjena v zraku, oktober.
Ariadna in Tezej, zlata. Mozartov  rondo. zlata  figurina
v  molu. To je čas. ko se prijateljica" iz  nekega  drugega  mesta.
prijateljica, na katere poslednje pismo nisi odgovoril.
vrže s kamnitnega nazidka na cesto.
Nihče ne bo zvedel, kako je nebo takrat prebledelo.
kako so se vsa okna stekleno in mrzlo zaprla.
Nihče ne bo zvedel, kako je bilo te nedelje mogoče.
da  je iz zlatega  rondoja zadonela smrt.
JUTRO
Luč, marianska luč. Zbori
deški glasov v naraščajočem siju: »O nedolžno
jagnje božje ...« Luč brez včeraj, brez spomina.
kot  bi  ne bila  nikdar  polnoč in  bi  ne bilo  obstrel j enega
stražarja, ki se je zrušil v garaži.
Ljubljena, jasna, veselo vabeča jutranja luč.
ti blaženi vzhod, sprejet s tisoč vzhodnimi  okni.
ki se bleščijo kot lica. očiščena s prijateljskimi  solzami
in še čemerni omet preživelih hiš se zdrzne.
998
samo zakrknjeno upravno poslopje okorno zardeva in čaka kot pri krstu.
Ko se začenja v nočnem  vlaku sv i tati,
stopi popotnik na hodnik in se otrese sna,
težkega Iepkega sna in lahkih hlapov  urina,
prahu in tobaka in umazanega včerajšnjega časopisa.
Veter zamira, pradavni veter in rožnati
zrak, tako dišeč in mrzel kot sveže zapadli
velikonočni sneg in kak nenadejan  izbruh
v srcu! Kot izpuščena
vodna para iz kotla lokomotive.
vroča, bela in piskajoča ob plečih stroja
kot skupni vzgon, napetost mišic
v skupini cestarjev, ki stoje
budni  in prerivajoči se na tovornjaku
pred zapornico in čutijo drhtenje
in bitje motorja lastnemu srcu  nasproti
in nebo v ustih se boči  v lahni opojnosti
kave. Kmalu bo prišel letalec.
osvojil nebo in neskončnost
nad njimi popisal s plinastimi trakovi.
Duša. kako ližeš roso od mrtvih vstalega stvarstva, svetlih oči, preudarno in nedolžno, kot bi govorila z otroki o živalih in lutkah  in jim dala slikati medveda, hišo,  voz.
Toda že so prinesli časopis in zatopiš se vanj, zajtrkuješ. pregleduješ pošto, prižgeš prvo cigareto, sladkajoč se s poročili in željan sveta in hlastajoč za časom, že se kažejo madeži, že spet si nepotrpežljiv, motnost v krvi. In potem posli: voziti se po cestah, izdajati denar, tratiti bencin, slino in znoj.  Jemati in uporabljati različne snovi. Poti in stranpoti, prizori, človek proti človeku, čut drug za drugega: usmiljenje in koprnenje, brez dima razblinjajoča se žalost, slovesi, ki te izpraznijo, starka ob stojnici s sadjem, ki ti proda banane. Nenasitno življenje prodira v svet in se v njem širi in  neizmerno skrbno porablja čas in nihče ga ne more poplačati.
999
Toda čas nas odkuplja nazaj in nam odžira
mladost z obraza in nas razgalja:
od slabosti oslabele oči, pogled prenapet, poteze
izmučene, globoko vrezane, zgarane
kakor izvožene vojaške ceste.
Nocoj šele je znana vsota krivde. Kako dragocen
nam je bil čas, neodprto pisanje,
ki smo ga zjutraj prejeli. Ah, in smo ga
že zdavnaj strgali, sežgali in jutro je nepovračljivo.
Hranili smo se ob stvareh in med ljudmi in drug drugemu
izsiljevali solze in  ropali veselje, vdirali v tuje
usode in z zašepetanimi zlogi zbujali
nekaj neizbrdsljivega, lomili zakone
v oddaljenem grmovju, še nedozorela nesreča
v razvpitem kamnolomu nas plaši.
Kaj niso opoldne neke ženske potegnili  iz vode?
Nekoč je bila neomadeževana kakor prvi krajec.
potem jo je hotel nekdo imeti in zdaj smrt, ki z nje
izbriše sram. in ji odgrinja krilo in ni ji mar.
da se to z njo dogaja.
Zvečer je ljubezen, opoj in nenadni
srčni napad. Nekdo se opoteče ven.
whisky v ustih, vonj cigaret v laseh.
postavi se pred ogledalo v kopalnici, svojemu bledemu.
potnemu obrazu nasproti in vpraša:
Kje je zlo v mojem licu? Kako se glasi zadolžnica
na moje bitje in življenje? Tako so se rodili
in že so bili zaznamovani. Smrt je, pravijo,
plačilo za greh. Če pa smrt ne zadostuje
in je že zdavnaj vse poravnano, kdo nas> še vzame zastonj?
Prevedel   Niko  Grafenaucr
1000