Dopisi. Od Sv. Antona v Slov. goricah. (Zahvala.) Znana je žalostna resniea, da sedanje šolske naredbe narodnost in slovenščino v Ijudski šoli tlačijo. Mnogo je učiteljev, kateri so v strahu za svoje plačilo postali orodje protinarodnih naredb in izdajalci svoje narodnosti. Nobenega učitelja posebno nečemo žaliti, ali da je to resnica, zamoremo zgledov navesti. To podloženje velja tistim, katere zadeva. Opozorujemo in prosimo, da se stvar loči od osebe. Sliši se po ljudskih šolah razlaganje imen v slovenščini, da človeku slabo prihaja. So še pa tudi učitelji, narodnjaki, ki so svojemu poklicu zvesti in se ne bojijo kakega zakotnega pisača, ki že zarenči, ako sliši pravilno slovenski govoriti. Tak hraber naroden učitelj so bili gospod Gabriel Jamnik, tukaj pri Sv. Antonu v Slov. goricah, sedaj so pri Gornji Sv. Kungoti. Zraven pridnega učitelja, so pa gospod Jamnik tudi dober odgojitelj. Ne gledajo le na uk svojih učencev, ampak tudi na njih lepo zadržanje. Slava jim! Srčno Vas, gospod nadučitelj, zahvaljujemo za vse, kar ste za nas, posebno za nas šolarje storili in vsem pride prav iz srca, ako pravimo: Roka v roko vdano je segala Takrat, ko jemali smo slovo. Bili dobri ste kolega, Učitelj nas ljubeč gorko. Kličemo hvalpžno vdani: Bog še dolgo Vas ohrani! Želje naše in vseh zavednih Antonovčanov so. Rog naj Vas spremlja na Vaših potih ter Vas zdravega in krepkega ohrani v prid cerkvi, domovini in šoli. Mi se bomo Vas zmiraj s hvaležnim sreem spominjali, ohranite tudi nas v blagem spominu. Dostavljamo še željo, da bi med Rogu in slovenskemu narodu zvesto vdanimi Kungovčani dolgo let delovali v cerkvi kot o^ganist v čast božjo, v Soli pa v blagor nara vsem drage slovenske domovine! Še enkrat toraj Vam kličemo srčni: Rog Vas naj živi še dolgo let! Z Rogom! Josip Štelcar. Anton Čeh. France Kukovec. Od Sv. Ane v Slov. goricah. (Smrt.) Dne 2. oktobra smo pospremili na mirodvor k zadnjemu počitku pridno deklico Jozefo VVeingerl, bila je res izgled celi župniji Sv. Ane. Živela je skromno v majhni hišici z delom in varčnostjo, delala je namreč cvetlice za razne potrebe. Bila je ponižna in malobesedna, ter pazila na vse strani, da bi se ne pregrešila proti ljubemu Bogu, katerega je vedno brez nehanja častila, bala se je razžaliti koga. V cerkev je pohajala redno vsak dan, da počasti Jezusa, svojega ženina v altarskem zakramentu in kepo jo je bilo videti, kedar je bila tako rekoč zamaknjena pred Najsvetejšim; nikdar ni pogleda obrnila drugam, kakor na altar. Bila je res nedolžno dekle, in upamo, da se že veseli in sprehaja po svitlih nebesib. Kakor je živela, tako lepo je umrla. Poštena dekleta so ji mrtvaški oder lepo okitila, na katerega so položili njene zemske ostanke, v belo obleko oblečene; a na mirodvor so jo mnogoštevilno pospremile tudi v belih oblačilih. Zasul se je za njo grob, a ti mladina pri Sv. Ani, ne pozabi na njo, vzami si jo za izgled in živi tako, kakor Jozefa Weingerl! —k— Od Sv. Marjete na Pesnici. (StariSi, pazite na svoje otroke!) Pretečeno soboto popoldan zakuril je nek najeti pastir na star štor, da si ugreje otrple roke in da bi si prižigal pipo duhana, kakor se je njegova gospodinja nekomu izrazila. Okoli četrte ure ostavi kurišče, ne da bi ogenj pogasil, ter se poda k svojej čedi, katera se je na drugo stran pripasla. Med tem pa veselo priskaklja sosedov štiri leta star fantek h kurišču, da se malo ogreje. Pa sirotce ni mislilo, da je to zadnja pot, katero ima še v svojem življenju storiti. Preblizo stopi k ognjišču, vname se mu obleka in v nekaterih trenotkih bil je ves v plamenu. Na krič njegove sedem let stare sestrice, prihiti osupnjen oče iz dalnje njive in pa že poprej omenjeni pastir, ubogi revici pomagat. Pa vsaj nju pomoč bila je prepozna. Sicer sta trgala plamenečo obleko z opečenega telesa, pa nedolžnega otroka nista zamogla smrti rešiti. Roke sta si tako opekla, da sta kakor besna okoli tekala. Ko babica dojde, vzame prec ogorelega vnukeca ter ga nese v predpasniku domu, kjer je o 9. uri umrl. Žalosten prizor, ni-li nesrečen dogodljaj za pridne stariše! Pa kakor večkrat ni nesreče brez sreče, tako imamo tukaj kaj enakega pričati. Človek bi mislil, da je revno dete neznosljive bolečine trpelo, pa temu ni tako. Ko je bilo vse v plamenu, klicalo je sicer svojo sestrico, naj mu suknjico sleče, potem pa je omolknilo in niti najmanjšega stokanja ni bilo slišati. Zelo rairno, kakor bi bilo v raji, ležalo je v zibelki v popolnej zavednosti in kakor bi se mu nič ne bi bilo pripetilo. In ko si je poželelo požirek vode, je mirno v Gospodu zaspalo ter končalo tek tega zemeljskega potovanja. Vsegamogočnemu je dopalo mu bolečine v tem žalostnem položaji odvzeti, kakor je tudi varoval po svojem angelju tri mladeniče v ognjevej peči v »Babilonski« sužnosti. Iz Slov. goric. (Marsikaj.) Nepričakovano so poročali slov. časniki, da se je v Št. Ilju ustanovilo »Kmet. bralno društvo«, kako lepo število udov da je pristopilo že tisti dan itd. Pojdi, sem si mislil, še enkrat tje pogledat, boš slišal, kaj porečejo k temu ondašnji Nemci in nemškutarji. Sklenjeno, storjeno. Prišel sem tje v nedeljo, dne 10. kimovca popoldne, ko so iraeli domači in sosednji Neraci svoj »rum, pum, pum« pri krčmarju Lorberju. Zabavali so se za hišo na prostem. Da pa niso bili ravno zadovoljni s svojo veselico, evo vam dokaz! Ko sem prišel potem na večer na kolodvor, ker sem tudi s tistim večernim poštnim vlakom nadaljeval svojo pot, slišal sem enega gospoda, kateri ni ravno pohvalno govoril o »festu«. Rekelje: »dieses Fest heute war nicht zwei Kreuzer werth«; in neka gospodičina je rekla: »hat g'stunken«. Kaj je smrdelo, ne vem, klobase in sir gotovo ne, menda kaj druga —! Veselilo pa me je, da nisem zraven videl domačega ljudstva. Tako je prav. Svoji k svojim! — Zvedel sem pa ta dan tudi, da imajo Št. Iljčani »telefonsko postajo« in razun c. kr. pošte še tudi zasebno glavno »pošto« ter poštno opraviteljico. Kako ji je ime, ne vem; domačini ji pravijo nekako čudno. Poštnih služabnic pa neki ima veliko ter ji donašajo in odnašajo vsaki dan dnevnih novic polna usta. Imenovana poštna opraviteljica pa se neki kljubu svoji visoki službi vendar toliko poniža, da Pistorju roko poljubuje. V tem poslopju zasebne »pošte« pa ima imenovanka tudi »salon«, kjer vleče skozi zobe svoje ljudi brez razločka stanii, vsaki dan od jutra do večera in tako, pride skoz celo leto blizo vsaki Št. Iljčan na vrsto. — Telefonska žica je napeljana od te glavne »pošte« prek ceste k sosedu, in od todi na Staro goro, kamor se vse hitro »telefonira«, ako se kak Slovenec gane. Št. Iljčani smete se pač res srečne šteti, ker malo kje se najdejo takšne koristne naprave. — Vašemu bralnemu društvu pa želim, da cvete in raste ter med domačim Ijudstvom obilnega sadii rodi in da bi čez leto dni že štelo trikrat toliko udov, kakor zdaj. (?)