Čebele letijo v La Paz
Pavle                           KRAS    Sveti Peter je v četrto
Zidar                                        izdal svojega Gospoda.
Izročena mu jagnjeta na Krasu
v gruči čakajo nanj.
Sivobela se poglabljajo
v pašo globoko pod sabo
in nepremakljivo neme.
Jejo prst
in zaslajene vonje podzemnega
dne.
Oglata kamnita volna je sinja
in lahno meglena
in se pozibuje visoko nad bori
kakor oblak.
Iz nje so mi napletli
slovensko jopo,
težko, mrzlo in polno ros.
Nepregledne črede
iščejo Jezusa Kristusa
v svojem meniškem molku.
SMREKOVI    Črni smrekovi jeleni
JELENI    z vlažnimi meglami na rogovih.
Ki divjajo sopno skozi zrak večerne prerije.
1022
Pavle Zidar
Megle so bile in bodo tkanine z golih mrliče v,
ki že dehne, dehne.
Zakaj so z njimi oviti gozdovi?
ČEBELE LETIJO     Čebele letijo v La Paz,
V LA PAZ    zat0 da gredoč ajdo uglase, da kitara cvetja vzdrhti, ko se zemlja v kri pretoči.
Senca s ceste mi prečka obraz, prečka spomina ga moč, bela kost - žarki morja kot pajki bežijo čez strop.
Svetlobe sveta so enovite misli. In misel sama je v bistvu zvon, ki ob prvem mraku zakoplje prosojno kost dneva.
Ni mi lahko, ko zalaja srnjak in ko udari smodnika sladkega grom in razmesari stare bele smreke.
Dolgo se rane gozda ne razdiše, kakor se ne poti psice, na kateri kristale seča vso noč voha luna.
S trebuhom, ki je rumen in zlat,
pride nato dol do mene,
da stopim vanjo
in zginem v žaru njene zlatenice.
PTIČJI     Smisel, ki je dan galebu, ZAR    smisel, ki je ribi dan, žamet črni v cipresju s sencami hladu nastlan.
1023                                                                                                         Čebele letijo v La Paz
1024
Pavle Zidar
Kosa dva, dva siva zvoka gostijo imata ali pogreb. Kakor Henrija Moora kipa zreta v nepreklicen sklep.
Biti skale slepo obhčje, biti svoje ljubezni par, biti ali nebiti oboje je slepilni ptičji žar.
Iz ivojc prsne čase piješ vodo, ki je kri. Morja pelikansko petje med Scilami - Karibdami.
Slane kaplje belih valov iščejo obalo - kost tipk, da bi se spremenile v eno od Sibeliusovih rib.
V ribo faroniko iz megle, ki nad Finsko zliva dež, da po njem se vzpne visoka zlatomiselna rž.
DVE ROSI    Dve bibavi rosi ta hip ovladujeta svet.
Ena je bela
in je duh vseh stvari.
To mi bo iz rok moja smrt vzela.
Kakor biser steklen se bo odžarela.
Druga je črna in je od konja kri.
Konja, ki ga je ustrelil konjederec s prevaro,
1025
Čebele letijo v La Paz
da gre na pašo, da gre vodo pit.
Konj s papeško tiaro pa je dobil šus v rit.
MONFERATSKI GRIČI     Moja hoja
po monferatskih gričih ...
Črnih grozdov lepljive solze strme za mano.
In zlat breskov žamet, Cezanne, Cezanne.
Čas je še vedno isti,
ki je dal dogodke večnosti..
Vidim: uboštvo se je potrojilo in za otroke ni več milosti.
Iz smokev vzletajo fazani, sladkorja polni.
Nota je ta ptica, intonirana v zraku.
Zidovi vetrov so brez napisov,
na nobenem ne piše vsaj: tu se
dobi teran, kri Krasa.
Cela rumenozlata planjava
diši po vinskem kamnu
in v kotih, po kleteh, spi
črn pajek, zamašek star sto let.
Iščem Srečka Kosovela.
Nekje tu živi dalje.
Vem, da sedi na veliki skali,
a ta skala je krava
in ga greje in hkrati
prehranjuje z mlekom,
bolj belim, kot je duša
svetnika iz Emilie Romagne.
EMILIA ROMAGNA