KROJI SLOVENSKEGA
SOKOLSTVA IN ORLOVSTVA
MED LETI 1863 -1941
SERGEJ VRIŠER
Razvoj sokolstva in orlovstva v drugi polo-
vici 19. in začetku 20. stoletja pomeni pionir-
sko obdobje telovadbe na Slovenskem, obe or-
ganizaciji pa sta bili vse do zloma Jugoslavije
v letu 1941 dejavni tudi v nacionalnem, kul-
turnem in političnem pomenu. Ta dejavnost
je bila povezana z nastopanjem v javnem ži-
vljenju, z učinkovitim videzom sokolov in or-
lov. Ves čas obstoja sta zato organizaciji skr-
beli tudi za svojo uniformo - telovadne in
slavnostne kroje. Pričujoči sestavek želi okvir-
no predstaviti menjave v razvoju teh oblačil,
ki so skoraj osem desetletij spremljala usodo
slovenskega življa.
Predno se pomudimo pri prvem sloven-
skem telovadnem društvu, moramo omeniti
nemško telovadno organizacijo Turnverein,
ustanovljeno leta 1862 v Ljubljani.' Tumer-
stvo je vzniknilo v Nemčiji iz idej Friedricha
Ludwiga Jahna: razširjalo je društveno telo-
vadbo in krepilo združitev Nemčije. Razvilo
se je tudi v Avstriji, kjer so se posebej v nenem-
ških delih monarhije telovadci uveljavljali kot
hudi germanizatoiji. Že v prvi polovici 19.
stoletja so Jahnovi telovadci nosili preproste
platnene obleke, enostavna, v bistvu civilna
pa je bila tudi noša poznejših nemških tumer-
jev. Povabilo k pokrajinskemu srečanju v
Gradcu leta 1886 omenja enotno oblačilo, ki
naj ga sestavljajo siv suknjič, črne hlače in
»nemški« klobuk. K temu naj nosijo še trak v
barvah»frankfurtarice« in društveni znak s šti-
rimi F/frisch-fromm-frohlich-frei/. Opisano
društveno obleko zasledimo tudi pri poznejših
nastopih, npr. ob zletu na Ptuju leta 1906.2
Najznačilnejši del tumerske noše je bil širo-
kokrajni »nemški« klobuk. Ohranil se je kot
spomin iz marčne revolucije 1848, ko so v vr-
stah študentske legije nosili mehke klobuke
»staronemške« oblike; bil je to znak protesta
proti modi cilindrov, ki naj bi simbolizirali
reakcijo.3 Z razširjanjem idej o nemškem
združenju so tumerji gojili tradicijo preproste
noše in nekakšnega nemškega nacionalnega
oblačila, kar je bilo tudi eno od načel iz marč-
nih dni 1848.
Leta 1863 so v Ljubljani potrdili pravila
Južnega Sokola v Ljubljani,^ ki so ga ustano-
vili po češkem vzorcu. Društvo se je že ob
svojem nastopu odločilo za drugačen kroj od
tumeijev. Sestavljali so ga sivkasto rjav suk-
njič, tako imenovana »surka« s stoječim
ovratnikom in spletenimi sponkami namesto
gumbov in gumbnic, povzeta po češki noši in
pri nas priljubljena v ilirskem gibanju, nadalje
hlače enake barve in rdeča srajca, kot so jo
nosili pripadniki Giuseppa Garibaldija v bo-
jih za združitev Italije. Slovenski sokoli so se
pri obleki zgledovali pri Čehih (češki Sokol je
zaživel leta 1862), le da niso nosili škornjev,
prav tako tudi ne okroglih črnih čepic, mar-
več širokokrajne klobuke s sokolovim pere-
som. Pri klobukih je bila torej nekakšna so-
rodnost z nemško nošo, sokolska pokrivala pa
so imenovali »čikoš« in naj bi imela prav tako
izvor v češki modi, kamor jih je zaneslo iz
noše madžarskih pastirjev-čikošev.
Okoli teh klobukov je bilo med sokoli pre-
cej prerekanja, še prej pa so se ukvarjali z
vprašanjem, kakšen naj bo slovenski sokolski
znak. Prvič so s sokolskim monogramom na-
stopili na Silvestrovo leta 1863. Nasploh so se
pri Južnem Sokolu zvesto držali navodil iz
Prage: kroj naj bi bil češki, pri pokrivalu pa so
nekateri glasovali za že omenjeni »čikoš«,
drugi za navaden modemi klobuk, tretji za ne-
kakšno »slovjansko« pokrivalo, najbrž klo-
buk, kot so ga nosili pri nas na kmetih. Leta
1864 so zapisali, da so »lep vzgled telovadne
vzajemnosti nemški telovadci, vsi enotno
43
oblečeni, telovadec iz Frankobroda, kakor oni
iz Krautheima ali Berolina«, klobuk Južnega
Sokola pa da je »otročji, nenaroden, neprak-
tičen in Bog ve kaj še vse«.5 In res so klobuke
kmalu zamenjali za črne češke čepice, a ne za
dolgo. Leta 1881 so se ponovno odločili za
klobuke in ostali pri njih do začetka devetde-
setih let, ko so jih dokončno izpodrinile čepi-
ce s peresi.
Sokolski kroj je sprva motil tudi oblast. V
arhivih Južnega Sokola piše, daje bil cesarsko
kraljevi namestnik nekaj časa proti »rdeči ko-
šulji«, ki jo je odobril šeje, ko se je prepričal,
da je dovoljena tudi na Češkem. Istega leta že
poročajo o sto sokolih »v lični svoji obleki«. V
septembru 1865 so se dali fotografirati in »je
težavno delo Pogorele izvrstno izpeljal. 72 So-
kolcev stojijo na sliki v lep spominek na pre-
tečene nepozabljene čase«. Tistih dob tudi ni
bilo posnetka brez društvenega prapora. Na
praporu sta bila kranjski orel in »jugoslovan-
ski« grb, tj. ilirski polmesec z zvezdo. Prapor
so naročili v Pragi, oblast pa ga je zaradi grba
prepovedala. Polmesec in zvezdo so morali
prešiti in namesto grba našiti črko Sß
Še nekaj podrobnosti o prvih sokolskih kro-
jih. Rdeče srajce so oblačili vrh belih, od kate-
rih je bilo videti ovratnike in manšete, vodite-
lji so imeli srajce okrašene z vezenino, na ro-
kavih surk pa proge, ki so označevale njihov
položaj. Iz društvenih poročil razberemo, da
so sokoli občasno nastopali tudi v civilnih
oblekah in z društvenimi klobuki, leta 1870
so poleti rabili tudi slamnike,^ v Kranju pa so
istega leta ob nekem nastopu presenetili jav-
nost z modrimi srajcami in s širokokrajnimi
kmečkimi klobuki, okrašenimi z rdeče belimi
čopi. Tudi telovadni kroji sprva niso bili enot-
ni. Še leta 1882 sporočajo iz Prage, naj sloven-
ski sokoli ne prihajajo na praški zlet v izletni-
ških oblekah, visokih škomjih in širokih hla-
čah, za nastopanje da so določene bele, rdeče
obrobljene majice in enotne platnene hlače.8
Z leti so se oblačilni predpisi poostrili, po-
sebej ko je v devetdesetih letih postal osrednja
osebnost slovenske sokolske telovadbe dr.
Viktor Mumik. Njegova zasluga je bila poleg
drugega, da so vpeljali tudi žensko telovadbo
in organizirali moški in ženski naraščaj. Člani
Sokola so poslej nastopali v modrih triko hla-
čah in belih majicah, članice v mornariških
bluzah, širokih krilih in črnih nogavicah. Po-
membno je bilo, da so članice pred začetkom
prve svetovne vojne že nastopale brez stezni-
kov in se zgledovale pri Rusinjah, ki so na zle-
tu v Pragi predstavile nov telovadni kroj s
hlačkami in brez kril, kar se je zdelo v primer-
javi z našimi, premalo pestrimi, »samostan-
skimi« kroji moderno in »zelo okusno«.^
Z ustanovitvijo Slovanske sokolske zveze
leta 1905 so pravila o enotnem kroju veljala
za vsa društva. O teh so članstvo obveščala so-
kolska glasila, predvsem Slovenski Sokol, pri-
ložnost za vnovična preverjanja krojev pa so
bili društveni nastopi in sokolski zleti. Eden
takih je bil leta 1904 v Ljubljani, ko je v spre-
vodu po mestu korakalo kar 500 slovenskih,
več kot 200 hrvaških in 1000 čeških sokolov v
krojih. 10
Nacionalna nasprotja med tumerji in sokoli
so pogosto vodila k prepirom in pretepom.
Tako so leta 1869 ljubljanski tumerji napadli
udeležence vižmarskega tabora. Sicer pa v ti-
stih prelomnih časih ni bilo narodne priredi-
tve, zborovanja, besede, plesa in drugih javnih
nastopov, kjer se sokoli ne bi pokazaH v svojih
krojih. Leta 1881 so se npr. udeležili pogreba
Josipa Jurčiča, 1884 pogreba Jovana Vesela
Koseškega, leta 1883 so prisotvovali vzidanju
temeljnega kamna za Rudolfmum, tj. stavbo
sedanjega Narodnega muzeja v Ljubljani itd.
Južni Sokol je kratko po ustanovitvi opra-
vljal v Ljubljani gasilsko službo in sokoli so
radi razglašali, da so bili pravzaprav prvi slo-
venski organizirani gasilci. Zanimiva je tudi
druga akcija: leta 1866 je bil Sokol skupaj s
Tumvereinom vključen v kompanijo črne
vojske, ki naj bi vzdrževala notranji red v času
avstrijsko pruske vojne. ' l
V letih 1905/06 je bilo na Slovenskem usta-
novljeno novo, katoliško telovadno gibanje z
imenom Orel. Nova organizacija je bila v
gimnastičnem pogledu sorodna sokolski, sicer
pa je zasledovala širše, kulturno vzgojne in se-
veda protiliberalne cilje. Tudi organizacijska
oblika orlovstva je bila drugačna od sokolske.
Pač pa so se podobno kot sokoli tudi orli po-
vezovali s Čehi in Slovaki in se srečevali na
javnih nastopih. Leta 1912 so z veliko unifor-
mirano formacijo nastopili na Dunaju, leto
zatem pa na vseorlovskem zletu v Ljubljani.
Orlovski kroj ni napravil take razvojne poti
kot sokolski, ki se je razvijal od šestdesetih let
19. stoletja. Orli so se pri izbiri uniforme na-
slonili na sokolske izkušnje iz začetka 20. sto-
letja. Razlike med enim in drugim krojem so
bile pravzaprav neznatne: orlovske čepice so
imele namesto črnega rdeče teme, sicer pa sta
bili oblika kape in kokarda s peresom enaki
kot pri sokolih, le monogram je bil seveda
drugačen. Drugačni od sokolskih so bili paso-
vi, pri telovadnih krojih so k modrim hlačam
in belim majicam mosili namesto modro belih
rdeče bele pasove.Naraščaj je imel na čepicah
bele žimnate čope, čepice s peresi pa so nosile
tudi orlice. Dopustno je bilo čepice nositi
tudi k civilni obleki, celo k duhovniškemu ta-
larju. Drugačne od sokolskih so bile tudi
označbe odsekovnih voditeljev, namreč s tra-
kovi-lentami, ki so jih nosili prek desne rame.
Značilno je, da se je za obleko po sokolskem
vzorcu zavzemal celo dr. Janez Ev. Krek, nas-
protoval je samo svobodnjaškim idejam, ki da
vdirajo med sokolstvo.l2
V resnici so vidnejše razlike med sokolsko
in orlovsko uniformo nastopale šele po prvi
44
svetovni vojni, skupne rdeče srajce in surke pa
so ostale vse do prepovedi orlovstva z nasto-
pom diktature leta 1929.
Tudi spomin na rojstvo prve Jugoslavije v
jeseni leta 1918 je povezan z nastopi sokolov
in orlv. Na fotografijah z manifestacij sloven-
skih izseljeniških organizacij za samostojno
Jugoslavijo v Clevelandu so v ospredju narod-
ne noše in rdeče sokolske srajce. S sokolskimi
in orlovskimi kapami s peresi pa srečujemo
pripadnike Koroške legije tudi med slovenski-
mi vojaki v bojih na Koroškem 1918/19.
Idejno sta si bila liberalno naravnano sokol-
stvo in klerikalno orlovstvo precej vsaksebi.
Nasprotja so se z leti še stopnjevala in toliko
bolj sta si obe strani prizadevali, da razlike
tako ali drugače poudarita tudi v svojih kro-
jih.
Leta 1919 je bila v Novem Sadu ustanovlje-
na Sokolska zveza Srbov, Hrvatov in Sloven-
cev. Za njen sedež so izbrali Ljubljano, prvi
starosta pa je bil dr. Ivan Oražem. Slovenski
vplivi so se kazali tudi pri pravilih zveze, kon-
kretno pri določilih za sokolsko oblačilo. Ko
omenjajo suknjič surko, so pripisali, da naj
ostane v rabi dosedanja »slovenska« surka z
12 sponkami. Tudi pri čepicah naj bi »sloven-
sko čapko« predelali v šajkačo, obšito s črnim
robom, poševno za kokardo zataknjeno pero
pa naj bi ostalo. Slovenskemu zgledu naj sledi
tudi telovadni kroj z modro belim pasom. Si-
cer pa so določili tudi označbe za staroste, čla-
ne zveze, načelnike, prednjake itd: starosta in
vodja zveze naj bi nosila prek desne rame in
prsi tribarvnico oziroma svetlo modro lento,
ostali pa splete vrvic v različnih barvah na
desni rami surke. Dogovorili so se tudi za
enotne napisne trakove na prsih. Leta 1920 so
izbrali enotne telovadne kroje za deco, naraš-
čaj in članice. Dečki in mladinci so nastopali
v rdečih srajcah in sivih platnenih hlačah,
mladinci tudi v dolgih suknenih hlačah, po-
krivala za dečke so bile »črnogorske« čepice,
za naraščajnike pa kape kot za člane, a brez
peresa. Tudi deklice so nosile platnene in rde-
če obrobljene obleke, naraščajnice in članice
bele nabrane srajce, rdeče pasove, pli^irana
temno modra krila in črne nogavice. Ženski
telovadni kroji so rabili tudi za slovesnosti,
vendar naj bi jih članice nosile samo pri na-
stopih in v sprevodih. Zanimivo je, da so za
naraščaj poleti namesto šajkače določili širo-
kokrajen skavtski klobuk, poleg rdečih še sive
srajce z rdečo kravato, nadalje po vojaško
ukrojene plašče, za sokoliče v obmorskih kra-
jih pa mornariške obleke in čepice.Leta
1921 je starešinstvo sokolske zveze še določi-
lo, da naj bo kokarda s sokolovim peresom
odslej na kapi v sredini nad čelom, pero pa
mora biti pritrjeno navpično.
Ob vseh teh določilih so nekateri razmišlja-
li o radikalnejših reformah sokolskega kroja.
Tako je Oton Ivekovič v Sokolskem glasniku
leta 1919 zapisal, daje surka ne le nepraktič-
na, marveč nam tudi tuja, češ daje »monogol-
sko tatarskega izvora, pomešana z bizantin-
skim okusom«, hlače pa da so v neskladju s
surko »zapadnjaške«. Tudi rdeči srajci, da ni
mesto, ker da je izšla iz francoske revolucije.
Predlagal in narisal je osnutek novega kroja z
vojaškom suknjičem, jahalnimi hlačami, s
škomji na vezalke in širokim, ob strani zavi-
hanim klobukom, kot so ga pred vojno nosili
vojaki v nemških kolonijah. 15 Njegov predlog
seveda ni bil sprejet.
Predlogov za menjavo kroja pa s tem še ni
bilo konec. Leta 1927 je odsek za sokolske
kroje pri zvezi poročal o neprimerni naraš-
čajniški obleki. Ta da je premalo ugledna,
zato naj bi dekleta in fante oblekli v živahne-
jše kroje s prizvokom ljudske noše; pri tem so
mislili na nošo iz južnih delov Jugoslavije,
kar naj bi izpričevalo zraslost sokolstva z
jugoslovanstvom.i6 v resnici so podeželske
čete zunaj Slovenije nastopale v belih platne-
nih oblekah, s telovniki in opanki.
Ob takšnih in drugačnih različicah za nove
obleke je omeniti, daje že leta 1921 izstopil iz
jugoslovanske zveze del hrvaškega članstva,
ker ni soglašal z unitaristično politiko
zveze.'"' Nastal je Hrvaški Sokol, v katerem so
nosili svoj tip kap s hrvaškim grbom in name-
sto peresa sokolovo prerjanico, na jahalnih
hlačah pa spletene okraske »sujtaše«, kot jih
poznamo v ogrski noši in pri huzarskih uni-
formah.
Z diktaturo v letu 1929 je stopilo sokolstvo
v novo obdobje: z zakonom o ustanovitvi So-
kola kraljevine Jugoslavije so namreč prene-
hale delovati vse telovadne organizacije v dr-
žavi, pod novim imenom pa se je razvijala na-
prej samo dotedanja Jugoslovanska sokolska
zveza. V duhu podržavljene sokolske organi-
zacije je najbrž razumeti določila o šajkačah s
pokončnim peresom. Leta 1930 so v sokol-
skih glasilih opozarjali, da imajo kape odslej
rdeče teme, in da so stare šajkače s črnim te-
menom prepovedane. Šajkače nosi odslej tudi
naraščaj, vendar brez peresa in samo z značko
letečega sokola. Sicer pa je naraščajniški kroj
sestavljen iz rdeče srajce, sivih platnenih krat-
kih hlač in črnih dokolenk.'S
Leta 1932 so določili svečane kroje za čla-
nice. To je bil »sokolsko« siv komplet s suk-
njičem in krilom ter svetlo rumenkasto bluzo
iz surove svile z rdečim ovratnikom in manše-
tami. Novost je bil mehek rdeč klobuk s sivi-
mi krajci in kokardo, nadalje rdeč znak sokola
na levem rokavu. Dve leti pozneje so predru-
gačili ženski telovadni kroj: odslej so članice
nastopale v belih bluzah, tudi krila so nekoli-
ko spremenile, bila so krajša, nabrana, h kroju
pa so sodile kratke bele nogavice.'9
Precej sprememb v zvezi s kroji je prineslo
leto 1938 in priprave na vsesokolski zlet v
45
član Južnega Sokola okoli 1864/65, član Sokola pred 1914, sokolica v slavnostnem kroju iz 1. 1932, sokol v
kroju okoli 1938/41, sokolica v slavnostnem kroju 1938/41
Orlovska članska čepica do 1929, orlovska naraščajniška čepica do 1929, sokolska članska čepica 1919/21,
sokolska članska čepica 1921/30, sokolska članska čepica 1930/41, sokolska naraščajniška čepica 1930/41.
Pragi. Najprej so spremenili označbe strokov-
nih vodstev v zvezi, župah in društvih, kar je
pomenilo, da so funkcije označevali s splete-
nimi naramnicami in gumbi na levi rami sur-
ke. Nadalje so po komaj šestih letih, odkar so
članice oblekli v svečane komplete, ženski
slavnostni kroj vnovič predrugačili. Sedaj so
bili ličnejši od prejšnjih, sorodnejši krojem
moškega članstva. Tudi novi kroj je bil v
bistvu ženski kostum, suknjiču so rekli surka,
čeravno ni imel značilnosti moških surk. Blu-
za je bila svilena, rdeča, čepica temno rjava z
rdečim temenom in s kokardo in peresom ob
strani. Na levem rokavu so netelovadke nosile
znak rdečega sokola v modrem ovalu, za telo-
vadke pa je bil določen okrogli znak z belim
sokolom in monogramom. Ta znak so sprva
uporabljali na sokolskih smučarskih oblekah,
sčasoma pa ga je osvojilo vse članstvo in ga
nosilo na svečanih in telovadnih krojih.20
In ko spet omenjamo telovadne kroje, velja j
povedati, da so pred praškim zletom oblekli v ;
nove telovadne drese ženski in moški naraš-1
čaj: dekleta so odslej nastopala v belih maji-,
cah in svetlo modrih krilcih oziroma hlačkah, j
fantje v majicah in rdečih hlačkah. Za hlad- j
ne dni naj bi naraščajnice nosile temno modre ■
pelerine in baretke. V načrtu je bila tudi nova
naraščajniška uniforma, tj. zelenkasto siva )
garnitura s suknjičem, kratkimi hlačami, šaj- j
kačo in pasom z naramnikom. Ta uniforma je j
napovedovala odločilen prelom s sokolsko-
tradicijo, poizkusno pa sojo nosili samo posa- ;
mezniki. i
Smotrnejše sokolske kroje pa sta slednjič i
narekovali tudi vse večja vojna napetost in i
skrb za obrambo države. V letih 1939 in 19401
zasledimo v sokolskih glasilih podatke in po- i
snetke o novih članskih in naraščajniških uni- \
formah. Ukrojene so bile po vzorcu jugoslo-
46
član Orla do 1929, orlica v slavnostnem kroju ok. 1926, član Zveze fantovskih odsekov 1937/41, članica
Dekliških krožkov 1937/41, član Sokola v delovnem (vojaškem) kroju 1939/41.
vanskih vojaških planinskih enot: barva oble-
ke je bila sivkasto zelena, sestavljali pa so jo
odprt suknjič, srajca s kravato, hlače pumpa-
rice, sive nogavice in nizka, oficirska šajkača s
sokolsko kokardo. Tudi za moško deco so do-
ločili podobne kroje, le hlače so bile kratke.
Stare tradicionalne surke in rdeče srajce naj
bi odslej oblačili samo za slovesnosti. Nova
uniforma pa je bila šele na pohodu, društva so
pozivala člane, naj si jih nabavljajo v kar naj-
večjem številu, zaradi zaostrenih razmer pa to
ni šlo tako gladko in leta 1940 so npr. v celjski
sokolski župi našteli le deset novih krojev.
S to reformo se je končalo zadnje poglavje
v razvoju sokolske uniforme. Od romantične
noše 19. stoletja, ki ni imela nič skupnega z
vojaško monduro, tudi sokolska strumnost je
imela telovadni, športni in ne vojaški značaj,
je pripeljala pot do polvojaškega kroja, kakrš-
nih je bila v tistih dneh polna vsa Evropa. Sta-
ri člani so menili, daje stari kroj vendar lepši
in ima tradicijo. Odgovor mladih pa se je gla-
sil: »Vojska spada v vojaško obleko in sokol-
stvo hoče in mora biti danes vojska.«2'
S sivimi pumparicami so se sokoli na koncu
približali tudi noši »slovenskih fantov«, na-
slednikov nekdanjih orlov.
Tudi slovensko orlovstvo je po letu 1918
nadaljevalo svoje delovanje v krojih, ki so jih
nosili že pred prvo svetovno vojno. Razglas
poverjeništva za notranje zadeve v Ljubljani
iz leta 1920 opisuje kroje za člane, tj. surko in
dolge hlače, nadalje rdečo srajco in čepico s
peresom,»na vrhu rdečo, okrog črno«. Fan-
tom so dovoljene kratke modre hlače, rdeče
srajce in čepice s čopom bele žime. Orlice pa,
nosijo navadne obleke in članske čepice s,
peresi.22
Leta 1922 je bila ustanovljena Jugoslovan- <
ska orlovska zveza; ta je povezovala slovensko
in hrvaško orlovstvo, imela je tudi slovensko
orliško podzvezo, svoj sedež pa v Ljubljani.
Kakor v sokolstvu, so si tudi pri orlih prizade-
vali za urejenostjo uniform in nanjo prek gla-
sil opozarjali članstvo. Tako beremo leta 1923
v Orlovskem odborniku, da naj člani k unifor-
mam ne nosijo rjavih čevljev in neustreznih
jahalnih hlač. Posebej naj pazijo, da pero na
čepici ne bi »štrlelo naravnost navzgor kot
kakšnemu madžarskemu magnatu«, čepice
naj bi nosili bolj naprej kot nazaj, tudi ne na
uho in na vrat, k srajci sodijo bel ovratnik in
manšete itd.23 že prej, leta 1921 so v Orli-
škem Vodniku opisali »odznake« starešin:
predsedniku Jugoslovanske orlovske zveze je
pripadal tribarvni slovenski trak okoli levega
rokava in naramnica na levi rami surke, na-
čelnika naj bi označevala dvojna bela naram-
nica, okrožnega predsednika nekoliko ožja tri-
barvnica na rokavu in naramnica itd. V glasi-
lih so opazarjali še na disciplino pri sprevodih
in procesijah, na slovensko poveljevanje in
47
vojaško pozdravljanje.24 Leto pozneje so v
Poslovniku, ki je izšel pri Oriovski knjižnici,
vnovič opisali moške kroje in označbe vod-
stva, zveze, okrožij in društev. Označbe so se-
daj nekoliko spremenili: zvezni, podzvezni,
okrožni, srenjski in odsekovni predsedniki so
nosili prek desne rame tribarvnice z zlatimi
ali srebrnimi napisi, načelniki pa bele ali mo-
dre prepaske s pentljo in z orlovskim
monogramom.25
Za razliko od Sokola, kjer je veljala enaka
pozornost razvoju moškega in ženskega član-
stva, so bile orlice združene v posebni orliški
podzvezi, ločene od članov in je le občasno
prihajalo do skupnih nastopov. Ženski kroj za
članice in mladenke so sestavljali bela bluza z
mornariškim ovratnikom in manšetami, tem-
no moder suknjič in plisirano krilo enake bar-
ve, črne nogavice in za članice orlovska čepi-
ca s peresom kakor pri moških. Mladenke naj
bi imele lase spletene v kite in prevezane s
črno pentljo. Deklice »gojenke« so nosile bele
obleke z modrimi robovi, trakovi, okraski in
gumbi ter v laseh velike svilene pentlje. Orli-
ški kroji so bili preprosti, kakor je bila na-
sploh vloga orlic, zbranih v krožke, tudi v te-
lovadnem pogledu manj v ospredju kot vloga
sokolic.
V teku let so tudi slovenski orli razmišljali o
posodabljanju krojev. Kakor pri sokolih so
bile vzpodbuda v tej smeri priprave na bližnje
zlete ali pa izkušnje, nabrane prav na teh sre-
čanjih. Po sklepih Jugoslovanske orlovske
zveze iz leta 1928 naj bi bil mladčevski kroj
odslej nekoliko drugačen od prejšnjega. Nosili
naj bi bele srajce z odprtimi ovratniki in beli-
mi kravatami, nadalje rdeče pasove, kratke ali
dolge žametaste hlače, nastopali pa naj bi brez
čepic. V zvezi z osnutkom za novi orliški kroj
je bilo zapisano, da ga je zasnoval »priznan
slovenski umetnik«: obsegal naj bi bluzo iz
surove svile, ki se nosi s črnim pasom k dose-
danjemu modrem krilu, pokrivalo, v mislih so
imeli pečo, pa daje povzeto po slovenski ljud-
ski noši in ima zato izvirno obliko. Predlagali
so tudi spremembo članskega kroja: surke naj
bi dobile mehke, verjetno položene ovratnike,
srajce bi nosili s kravatami ali odprte, pero na
čepici pa pokončno. Zdi se, da so spremembe
narekovali češki zgledi, več naštetih novosti
zasledimo namreč pri krojih čeških orlov.
Predsedstvo zveze je slednjič predloge zavrni-
lo, češ da je stari kroj »umetniško dognan« in
ga zato ne kaže spreminjati. Posebej se je izre-
klo proti navpično postavljenim peresom, kar
da je znak nasprotne organizacije, po kateri
pa se nikakor nočejo vzorovati.26
Z ustanovitvijo Sokola kraljevine Jugoslavi-
je sta bili orlovska in orliška zveza ukinjeni,
živa pa je seveda ostala želja, da bi Orel po-
novno vzletel. Politične razmere v državi so se
slednjič tolikanj spremenile, da so bila leta
1937 z odločbo banske uprave odobrena pra-
vila nove orlovske organizacije - Zveze fan-
tovskih odsekov, enotna za vso Slovenijo.Že
leta 1935 je v okviru Prosvetne zveze ponov-
no zaživela zveza orlic, sedaj imenovana Zve-
za dekliških krožkov, znotraj katerih so prav
tako nastajali telovadni odseki.27
Z novima zvezama so se rodili tudi novi
kroji. Slovo od tradicije je bilo očitno in mno-
gi so žalovali za staro orlovsko opravo, čerav-
no se po drugi strani z novo uniformo za-
vestno niso hoteli ponovno približati soko-
lom. Nove kroje so zasnovali strokovni obli-
kovalci, v prvi vrsti arhitekt Marjan Šorli, za
dekliškega pa najdemo nadrobnosti, npr. obli-
ko peče, med osnutki arhitekta Jožeta Plečni-
ka. Fantovski kroj je imel v celoti planinski
poudarek: sestavljala sta ga kratek siv suknjič
in pumparice enake barve, nadalje svetlejša,
rdeče obrobljena srajca, širok rdeč usnjen pas
in planinski klobuk z rdečo vrvico in krivci
ruševca. Kroj članic Dekliških krožkov je bila
bela bluza, okrašena z narodno vezenino, sve-
tlo modro ogrinjalo, krilo enake barve, sive
nogavice in kot pokrivalo bela peča. Mladen-
ke so bile oblečene v enotne bele obleke, po-
krivalo je bila peča z vezenino na čelni strani.
Tudi telovadni kroji so se razlikovali od starih
orlovskih in sokolskih: drugačen je bil kroj
majic, v rabi so bile dolge bele triko hlače, na-
dalje mladčevske modre in rjave telovadne
hlačke itd.
Pokazalo se je, da imajo novi kroji tudi svo-
je pomanjkljivosti; primerni so bili za poletje,
neprikladni v hladnem in deževnem vremenu,
preglavice so povzročali krivci, ki so se v de-
žju zravnali itd. Vendar je bilo za nove kroje
precej navdušenja: poudarjali so, kako po-
memben je zunanji videz članstva, saj so se
pri tem zavedali učinkovito uniformirane nas-
protne strani - sokolstva.
V prvih krojih so »slovenski fantje« nasto-
pili leta 1937 še kot člani ljubljanskega šport-
nega društva Planina, odseki fantov pa so se
razmeroma naglo razširjali in na fantovskem
zletu v Mariboru 1939 je enotno uniformira-
no članstvo že korakalo v urejenih ešalonih in
s konjenico in fanfarami na čelu. Presenečala
je vojaška nota nove organizacije, kar je bilo
pač umerjeno po času pred drugo vojno, ki je
tudi v telovadna društva vnašal militaristično
vzdušje.
S koncem stare Jugoslavije se je končalo
kratko obdobje pomlajene orlovske organiza-
cije. Fantovske kroje so nato uporabljali še v
službi italijanske okupatorske MVAC, nekaj
v partizanih, večji del teh oblek pa so ljudje
ponosih za vsakdanjo rabo, tako daje vprašlji-
vo, če se je katera ohranila do naših dni.
OPOMBE
1. Pravila za Laibacher Turnverein so bila
potrjena leta 1862, v letu 1863 pa pravila Juž-
nega Sokola. Arhiv Južnega Sokola v Ljublja-
48
ni. DAS — 2. Fest-Zeitung zum XII. Gautumfest
des Südösterreichischen Tumegaues, Pettau 1906
— 3. S. Vrišer, Uniforme narodne garde na
Slovenskem v letih 1848/49, ČZN n.v. 5,
1969, str. 453 — 4. Podatki so iz arhiva Južnega
Sokola v Ljubljani, DAS — 5. ibidem — 6. ibidem
— 7. D. stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture
na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 114 — 8.
Arhiv Južnega Sokola, o.e. — 9. Sokolski Glas-
nik, 1914, str. 134 — 10. D. Stepišnik, o.e., str.
108—11. Arhiv Južnega Sokola, o.e. — 12. D.
Stepišnik, o.e., str. 130—13. Sokolski Glasnik, III,
1919, str. 301 in VI/4, 1920, str. 12 — 14. Sokol-
ski Glasnik, III/1, 1921, str. 54 — 15. Sokolski
Glasnik, 1,1919, str. 500 — 16. Sokolski Glasnik,
IX, 1927, str. 48/52 — 17. D. Stepišnik, o.e., str. '
62 — 18. Vestnik sokolske župe Celje, 1/2, 1930,
str. 45 — 19. Soko, III/1-3, 1932, str. 49/50 — 20.
Soko, IX/6, 1938, str. 246/250 — 21. Naš delov-
ni kroj, Vestnik sokolske župe Celje, IX/10,
1939, str. 201/202 — 22. Uradni list pokrajinske
uprave za Slovenijo, 1920, str. — 23. Orlovski
odbornik, III/7, 1923, str. 58/59 — 24. Vodnik,
Orlovska knjižnica, Ljubljana 1921 — 25. Po-
slovnik, Orlovska knjižnica, Ljubljana 1922,
zv. 4, str. 33 — 26. Orlovski odbornik, VIII/6,
str. 1—27. Kres, 8,1937, str. 145/146
49