2020, letnik 13. št. 48 mavrica KOLOFON: Založnik: SKD Istra Pula, Držićeva 2, 52100 Pula, Hrvatska Ime publikacije: Mavrica 2020., letnik 13, številka 48 Urednica: Maja Tatković Diklić Uredniški odbor: Klaudija Velimirović, Danica Avbelj, Danica Bojković, Mirjam Pram Lektoriranje slovenskega jezika: Mateja Klemenčič Oblikovanje in grafična priprava: Aiko, Maja Cerjak s.p. Tisk: Tiskara Nova Fotografija na naslovnici: Lev pod drevesom, internetni viri Fotografija na zadnji strani: Nacionalni park Tanzanija, internetni viri Naklada: 300 izvodov Mavrica je glasilo društev: SKD Istra Pula SKD Oljka Poreč SKD Ajda Umag Uradne ure Skd Istra Pula: Uradni dnevi: 10.00 – 12.00 razen ob četrtkih: 16.00 - 18.00 Facebook ime: Skd Istra Pulj Spletna stran: www.skdistra.hr Prispevke za Mavrico pošljite na: slovenci@skdistra.hr Glasilo sofinancirajo: Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Savjet Republike Hrvatske za nacionalne manjine, Mesto Pula Fotografije: Če ni drugače navedeno so fotografije last Skd Istra Pula, ostalih slovenskih društev v Istri, Fotolie, Slovenske turistične organizacije in drugih internetnih virov. Ko mi je učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine Vida Srdoč povedala, da je bila nje- na učenka Nadia Likar na potovanju v Afriki, sem jo takoj prosila, naj napiše prispevek za Mavrico. Ko pa je Nadia poslala fotografije, ki jih je posnela v Afriki, sem ugotovila, da tako čudovita narava, živali in ljudje res ne morejo ostati le v digitalni obliki. Zato z vami delim prelepe afriške fotografije, saj kaj takega res ne dobimo pogosto v roke. Nadiin članek me je spodbudil, da poiščem kaj o Slovencih v Afriki. Ali ste vedeli, da je prav Slovenec Ignacij Knoblehar prvi Evropejec, ki je odkril izvir Nila? Ali ste vedeli, kaj je Akamasoa? In kdo je Pedro Opeka? Vse to lahko preberete v tej številki Mavrice. Istočasno so pridne članice dramske sekcije SKD Istra pripravljale premiero svojega dramskega prikaza »Aleksandrinke«. Grenke življenjske zgodbe zdomskih Slovenk, ki so se od sredine 19. stoletja do začetka 2. svetovne vojne odpravljale v službo v Egipt, najpogosteje Aleksandrijo kot dojilje, varuške ali sobarice, da bi finančno pomagale svoji družini, so prav ganile publiko na predstavi 28. februarja 2020 v naši Galeriji. Poleg naših »afriških« tem lahko v tej Mavrici preberete tudi o decembrskih dogodkih v SKD Istra – o predstavi Muca Copatarica in prihodu Miklavža, Glasbenem adventnem vencu, narodno-zabavnem večeru v Galeriji z Aleksi Jercog triom in Kresnicami ter o božičnem koncertu Encijana v Mornariški cerkvi. Preberite tudi o zanimivem in zelo obiskanem predavanju Antona Percana o zgodovini puljskih kopališč ter nastopu zbo- ra Encijan v Metliki. Februarja Slovenci obeležujemo Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, ki smo ga letos vsa slovenska društva iz Istre skupaj praznovala na osrednji proslavi v puljskem Domu hrvaških branilcev, že po tradiciji v sodelovanju s Mestno knjižnico Celje in Mes- to knjižnico in čitalnico Pulj. Pred nami je velika noč, jajca pa so neizogiben del velikonočne mize. Preberite kako obarvati jajca v vijoličasto barvo in zakaj je dobro jesti jajca vsak dan, ne zgolj za veliko noč. Uživajte v branju te Marice in lep pozdrav do naslednje številke. Maja Tatković Diklić, urednica 04 Dogodki v društvu – december 4 Glasbeni adventni venec 5 Muca Copatarica in Miklavž obiskali otroke 6 Narodno-zabavni večer v SKD Istra 7 Encijanov božični koncert 18 Dogodki v društvu 18 Zgodovina puljskih kopališč 22 Nastop zbora Encijan v Metliki 24 Aleksandrinke, nova predstava dramske sekcije 8 Slovenci v Afriki 8 Ignacij Knoblehar – misijonar, ki je raziskoval osrednjo Afriko 11 Peter Opeka in Akamasoa – že 30 let v boju proti revščini 14 Slovenski kulturni praznik 14 Osrednje praznovanje Prešernovega dne v Pulju 16 Prešernov dan v Umagu 32 Zdravo življenje 32 Jajca – velikonočna in vsakdanja 26 Iz drugih društev 26 Predstavitev knjige Slovenska društva u Hrvatskoj od 1866. do 1991. godine 28 Govorimo slovensko 28 Pozdravljena, Tanzanija! Fotogalerija 35 Dogodki v mestu k kazalo 4 Glasbeni adventni venec se je začel s prvo adventno nedeljo, 1. decem- bra 2019, z nastopom zbora Encijan. Mimoidoči so, tako kot vsako leto, z veseljem prisluhnili slovenskim bo- žičnim melodijam, fra Rikardo Lekaj pa je pred nastopom zbora Encijan blagoslovil venec, ki so ga pridno izdelale in okrasile naše članice. Fotografija Encijana je zvečer po- polnoma nepričakovano dopolnila prispevek o začetku adventa na Hr- vaškem na nacionalni televiziji RTL. Drugo adventno nedeljo, 8. decem- bra je nastopil zbor Matko Brajša Rašan s tradicionalnimi hrvaškimi božičnimi napevi. Že naslednji dan smo izvedeli, da vokalna skupina Albanske skupnosti ne bo mogla nastopiti na tretjo adventno nede- ljo, 15. decembra, kot je bilo dogo- vorjeno, zato je zbor Encijan nasto- pil še enkrat. Odsotnost dirigentke Ine Cerovečki je zamenjala korepe- titorka Ema Ulemek. Zadnjo adventno nedeljo, 22. de- cembra, naj bi nastopil zbor Itali- janske skupnosti Lino Mariani, a nam vreme ni bilo naklonjeno. Cel dopoldan sva se po telefonu z diri- gentko Loretto Godigna pogovarja- li, naj nastop izvedemo ali ne zaradi nenehnega dežja. Na koncu sva tik pred zdajci sklenili, da nastop od- povemo. Še bolj žalostno pa se je končalo. Namesto, da bi adventni venec os- tal na fontani v Flanatički ulici v Pulju do svetih treh kraljev, so ga v noči z 1. na 2. januar 2020. razbi- li. Razbite so lučke, strgani okraski, uničeni pa so bili tudi reflektorji v fontani. Nekateri, žal res ne spoštu- jejo duh božičnih praznikov. Že tradicionalni glasbeni adventni venec je bil tudi letos del adventnega dogajanja v Pulju. Tako kot vsako leto naj bi vsako nedeljo nastopal en zbor: zbor Encijan, zbor Matko Brajša Rašan, zbor Italijanske skupnosti Lino Mariani in vokalna skupina Albanske skupnosti. Vendar smo imeli kar nekaj nepredvidljivih težav. g DOGODKI V DRUŠTVU - DECEMBER lasbeni adventni venec Članice delajo venec Ema Ulemek kot dirigentka Nastop zbora Encijan Maja Tatković Diklić 5 Muca Copatarica oz. Tanja Baletić, predsednica Slovenskega kulturne- ga društva Lipa iz Dubrovnika, je z otroško predstavo Muca Copatarica obiskala SKD Istra ter SKD Oljka iz Poreča. Vedno je lepo, ko se rojaki iz odda- ljenih krajev srečamo. Zaradi tega bosta letos zbor Encijan in Dramska skupina SKD Istra gostovala u Du- brovniku. Po predstavi je Miklavž, tako kot vsako leto, podaril sladka darila in starosti primerne knjige v slovenščini vsem otrokom v Gale- riji. Miklavž je, poleg Dedka Mraza, otrokom najljubši gost, zato so se daril prav vsi otroci razveselili. Muca copatarica iz Slovenskega kulturnega društva Lipa iz Dubrovnika je obiskala otroke v Galeriji SKD Istra v soboto, 7. decembra 2019. Otroci so bili navdušeni nad predstavo, v kateri so tudi sami sodelovali, pospravljali copate skupaj z Muco Copatarico, in seveda obljubili, da bodo pospravljali svoje copatke še naprej. Pospravljanje za seboj je tema, ki je aktualna v otroški dobi že desetletja, sedaj pa smo se prepričali, da je še vedno. m uca Copatarica in Miklavž obiskali otroke Maja Tatković Diklić DOGODKI V DRUŠTVU - DECEMBER Miklavž in Emili Otroci so sodelovali v predstavi Muca Copatarica »Prehladil se bom,« je rekel Bobek in muci se je zasmilil. »Najbolj nereden si, a najmanjši in bi se nemara res prehladil, če bi hodil bos,« mu je rekla in mu prinesla copatke. Bili so zakrpa- ni in čisti. "Ko bo zapadel sneg, ti sešijem nove," mu je obljubila. To so slišali tudi drugi otroci. Obrnili so se in prosili: »Meni tudi! Meni tudi!« Muca copatarica jim je pomahala in rekla: »Tudi vam jih sešijem!« Zaprla je hiško in gledala skozi okno, kako so otroci v pisanih srajčkah in v rdečih in modrih copatkah hiteli domov. Zadnji je tekel Bobek. Danes sneži in muca copatarica šiva copate za otroke iz Male vasi. Z zajčjo kožo jih bo podložila, da bodo toplejši. Kdo ve, ali jih bodo otroci pospravili, ko pojdejo spat? Ela Peroci Tanja Baletić alias Muca Copatarica 6 Metka Pušenjak iz Mladinske knjige in Aleksi Jercog Ples na Avsenikovo glasbo Robert Briščak, Mojca Milone, Jani Rednjak, Boža Hvala, Aleksi Jercog in Matejka Bucik Aleksi Jercog trio in Kresnice so v soboto, 14. 12. 2019, s svojim nastopom ogreli srca zamejcev v Pulju. Zvoki slovenske narodno-zabavne glasbe je res redko slišati v Pulju, in prav zaradi tega je bila publika navdušena z nastopom izjemnih glasbenikov. n arodno-zabavni večer v SKD Istra Maja Tatković Diklić Pred glasbenim delom večera je Aleksi Jercog, tržaški Slovenec, predstavil svojo monografijo Avsenik - življenje za glasbo. Z njim se je pogovarjala urednica na Mladinski knjigi Metka Pušenjak. Soorganizator večera je bilo Združenje Slovenska izseljenska matica, zato je na obisk prišla tudi glavna tajnica Združenja Jasmina Ilič, ki je v imenu te organizacije vse prisotne poz - dravila in zaželela lepe božične praznike. Po predstavitvi knjige je sledil glasbeni del večera. Aleksi Jercog trio ses- tavljajo že omenjeni Aleksi na harmoniki, Jani Rednjak na kitari in Robert Briščak na bas kitari. Kresnice pa so punce iz okolice Nove Gorice, ki pojejo že leta - Boža Hvala, Mojca Milone in Matejka Bucik. Na znane melodije so zapeli prav vsi, veliko pa jih je tudi zaplesalo. Ob za - ključku programa je Metka Pušenjak podelila knjige o Avseniku in Slaku za knjižnico SKD Istra. Knjigo o Avseniku pa sta prejela tudi dolgoletna člana društva, in sicer Bojan Bukovnik, ki je veliki oboževalec Avsenikove glasbe, ter umetnostni zgodovinar Otmar Širec. DOGODKI V DRUŠTVU - DECEMBER 7 Zbor Encijan vsako leto priredi božični koncert v eni izmed puljskih cerkva. Ta že tradicionalni božični koncert so tokrat organizirali v cerkvi Matere Božje Morske oz. Mornariški cerkvi na Stoji. e encijanov božični koncert Maja Tatković Diklić Zanimivo je in še kar presenetljivo, da tako lepa cerkev, kot je Mornariška cerkev na Stoji do tega 20. decembra 2019 ni gostila nobenega zbora ne katerega koli glasbenega izvajalca. Encijan je bil tako prvi, ki jo je prevel s petjem in navdušil s svojo izvedbo božičnega repertoarja. Glej zvezdice božje, Gaudete, Adeste Fideles, Sve- ta noć, Bijeli Božić je le nekaj skladb božičnega programa Encijana, ki ga je pripravila dirigentka Ina Cerovečki. Encijan je povabil tudi glasbene gos- te: mlada violončelistka Anamarija Bukovnik je s skupino ESTA zaigrala nekaj pesmi, predstavil pa se je tudi Duo SoundKeepers. Mlada dirigentka zbora Matko Brajša Rašan, Antonella Mendiković Đukić, ter naša korepeti- torka Ema Ulemek. Publika je v čarov- niji božičnih skladb uživala, prav tako tudi mladi župnik cerkve Matere Božje Morske, Goran Levak, ki je veliko po- magal pri organizaciji koncerta v Mor- nariški cerkvi. Antonella Mendiković Đukić iz Duo Soundkeepers Božični Encijan Predsednik zbora Branko Velimirović je v ime- nu zbora podaril rože dirigentki Ini Cerovečki Solo Anamarije Bukovnik Encijan v Mornariški cerkvi DOGODKI V DRUŠTVU - DECEMBER arodno-zabavni večer v SKD Istra 8 Nil je že od nekdaj kot avtocesta vodil prek največje puščave Sahare do skrivnostnega osrčja Afrike in njenih naravnih bogastev. V 19. stoletju so evropske države vse bolj tekmovale za prevlado nad to najdaljšo reko sveta. Sredi 19. stoletja je najdlje po Nilu navzgor prišel Slovenec Ignacij Knoblehar. Prvi je dokazal, da Beli Nil ne izvira severno od ekvatorja, kot so do tedaj mislili, ampak južno. Lani je Slovenija praznovala 200 let od njegovega rojstva v Škocjanu na Dolenjskem. i gnacij Knoblehar slovenski misijonar, ki je odkrival osrednjo Afriko Povzeto po: Ehrlich, L., Bohinec, V.: Knoblehar, Ignacij (1819– 1858). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://svobodnaslovenija.com. ar/ignacij-knoblehar/ Knoblehar Ignacij, začetnik misijonov v Sudanu in prvi pionir evropske civi- lizacije ob Belem Nilu, je bil rojen 6. julija 1819 v Škocjanu pri Mokronogu, umrl pa je 13. aprila 1858 v Neaplju. Ljudsko šolo je obiskoval v Kostanje - vici, Celju in v Novem mestu, kjer je zaključil tudi 6-letno gimnazijo, v Lju - bljani pa študij filozofije. 1837 je v Ljubljani videl Friderika Barago, čigar osebnost je tako vplivala na dijaka, da je sklenil iti v misijone. Knoblehar, ki se je kot 17-letni mladenič navdušil za misijonsko delo, ko je v Novem mestu poslušal Friderika Barago, je prvič prišel v Kartum, kjer se stekata Beli in Modri Nil, februarja 1848 v mednarodni skupini petih misi- jonarjev. Nekaj mesecev pozneje je umrl njihov vodja in Knoblehar je prev- zel njegov položaj. V začetku leta 1849 je na svojem prvem potovanju v prostrana močvirja prišel 1500 kilometrov južno od Kartuma na območje črnskega plemena Barijcev, vse do Gondokore, otoka na Nilu, kjer je takrat stala samo utrdba, v kateri so Arabci in Turki stražili ulovljene črne sužnje. SLOVENCI V AFRIKI 9 gnacij Knoblehar slovenski misijonar, ki je odkrival osrednjo Afriko SLOVENCI V AFRIKI Sam Knoblehar je kupoval zasužnje- ne otroke in jih vključeval v svoje misijone. Leta 1853 je na Gondokori, kjer je danes Džuba, glavno mesto Južnega Sudana, ustanovil misijonski center, pri čemer je temnopolte domačine, ki so bili tedaj vpeti še v svoja sta- rodavna verovanja, poskušal pri- dobiti z igranjem na harmoniko in predvsem vrečami poceni steklenih biserov. Največ časa je preživel v misijonu v Kartumu, v katerem je bilo, kot pravi dr. Marko Frelih, prostora za kar tri tisoč ljudi. Zaradi urejene okolice z lepimi vrtovi in sadovnjaki, ki jih je uredil dunajski dvorni vrtnar in sad- jar Andrej Hruška, poslan prav od mladega cesarja Franca Jožefa, je bil to najbolj imeniten kompleks zgradb v Kartumu. V misijon pa je vabil na večerje evropske popotnike in tudi ugledne muslimane iz Kartuma, kar so mu nekateri pozneje očitali. PO KRIVICI ZAPOSTAVLJEN Prek Knobleharjevih pisem, obja- vljenih v Zgodnji Danici, enem red- kih takratnih slovenskih časopisov, so Slovenci sredi 19. stoletja morda več vedeli o Afriki kot danes. Vrhu- nec stika med tedanjimi slovenskimi deželami in osrednjo Afriko je bil prihod črnskih otrok na Kranjsko, kjer naj bi jih vzgojili v duhovnike in nune. A ta Knobleharjev načrt je pro- padel, ker so bile zime za njih prehu- de. Večina jih je umrla za pljučnico, druge so preselili v Neapelj. Kmalu so propadli tudi Knobleharje- vi misijoni, predvsem zaradi malari- je, ki je bila tedaj v Sudanu usodna za večino Evropejcev. V 50. letih 19. stoletja je tako v Sudanu umrlo kar 15 slovenskih duhovnikov, naj- brž pa tudi dvakrat več slovenskih obrtnikov (zidarjev, mizarjev, tesar- jev, vrtnarjev, sadjarjev …). Končno je za malarijo v Neaplju aprila 1858 v starosti 38 let umrl tudi Knoblehar, ki je tedaj ravno priplul v Evropo, da bi prišel do novih sredstev za misi- jone in novih prostovoljcev, zlasti iz slovenskih dežel. BIL JE TUDI VELIK UČENJAK Knoblehar je govoril številne jezi- ke, tudi arabsko, zapisal pa je jezik črnskega plemena Barijcev. Bil je tudi geograf, geolog, botanik, etno- log, spoznal se je na medicino in far- macijo, navduševal se je za home- opatijo. Njegove zbirke afriških sulic, zapestnic, ogrlic, amuletov in posod pa je mogoče danes videti v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Knobleharjevo misijonarsko delo- vanje med sudanskimi plemeni je navdihnilo pesnika Antona Umeka, da je leta 1863, pet let po Knoble- harjevi smrti, izdal epsko pesnitev o njegovem življenju z naslovom Abu- na Soliman. Pesnitev nosi naslov po vzdevku, ki so ga Knobleharju dali njegovi učenci – sudanski črnci. 10 ALI STE VEDELI? Da je Ignacij Knoblehar v letih, ko je v Rimu čakal, da ga sprejmejo v Propagando fide mnogokrat stra- dal? Tako je pisal prijatelju: »Večkrat se mi je primerilo, da po cel teden, tudi po štirinajst dni nisem nič gor- kega zaužil in sem se hranil samo s kruhom in vinom. Vendar sem mnogo bolj čvrst, kakor sem bil na Kranjskem. Domotožja občutim zelo malo; kadar se zmislim na svojo dra- go domovino, postanem vesel in grem z novim pogumom na delo.« Da je bil Knoblehar poliglot? Govoril je kar šestnajst jezikov! Da je bil Knoblehar odločno pro- ti trgovanju z ljudmi in se je temu uprl? Kupil je mnogo sužnjev, jih prekrstil in posedel v šolske klopi. Ščitil jih je pred trgovci s sužnji; s tem si je nedvomno zagotovil naklo- njenost tamkajšnjih ljudi. Da je Knoblehar sestavil slovar jezi- ka bari z osnovnimi frazami? V barij- ski jezik je prevedel tudi krščanske nauke, predvsem zgodbe iz katekiz- ma. Da so domačini Knobleharja imeno- vali »Abuna Soliman«, kar pomeni: Naš oče Salomon? Da je bil Knoblehar prvi Evropejec, ki se je podal tako daleč po Nilu? Pred njim teh krajev ni videl še nihče. Da je Knoblehar prvi podal novico, da Nil izvira iz jezera? Knobleharjevi dnevni zapiski so služili kot vodnik kasnejšim raziskovalcem in misi- jonarjem. Vsebovali so opise poti z geografskimi, etnografskimi in me- teorološkimi podatki. Da je v času, ko je v Evropi prevla- dovala misel superiornosti bele rase nad vsem svetom, Knoblehar mislil drugače? Menil je, da bi vsak primitivni Afričan lahko postal inte- ligenten, če bi ga postavili v drugo okolje. In to je skušal dokazati, ko je nekaj domačinov pripeljal v Evropo. Knoblehar je pisal o etnografiji pred- no se je ta kot veda sploh pojavila. Da je Knoblehar v Evropo odnesel številne predmete in postavil eno prvih etnografskih zbirk na svetu v Sloveniji? Da je bil Knoblehar pri znanstvenih krogih širom po svetu izjemno ce- njen, zlasti zaradi obširnega in na- tančnega opusa proučevanja hidro- loških in meteoroloških razmer na področju Belega Nila? Da je Knobleharja omenil Jules Ver- ne v romanu “Pet tednov v balonu”? Prizor se dogaja v Londonu, v eli- tnem popotniškem klubu The Tra- veller’s Club v Pall Mallu, kjer je po- tekala zdravica v čast najslovitejšim raziskovalcem Afrike. Napili so tudi v spomin Knobleharja. Da v času Knobleharja še ni bilo pra- ve pomoči proti mrzlici, ker kinina še niso poznali? Da je Pošta Slovenije lani izdala posebno znamko Knoblehar- ja, v zbirki »Znameni- tih osebno- sti«? SLOVENCI V AFRIKI Znamka izdana 2019 ob obletnici Knobleharjevega rojstva 11 p Povzeto po: http://www.madagaskar.missio. si/index.php/slovenski-misijoni/ akamasoa-pedro-opeka https://www.delo.si/novice/svet/ prisrcno-srecanje-papeza-in- pedra-opeke-224672.html Humanitarno združenje Akamasoa, ki na Madagaskarju deluje že 30 let, je globalni fenomen uspešne socialne pomo- či. Srž njenega uspeha je samovzdržnost. Združenje s svojo osnovno dejavnostjo posredno ustvari 75 odstotkov potreb- nih sredstev. eter Opeka in Akamasoa že 30 let v boju proti revščini Ustanovitelj Akamasoe, krščanski duhovnik Pedro Opeka, je nov tip misijonarja, ki ljudem ne pridiga in jih spreobrača, pač pa jim dejavno pomaga ustvarjati boljšo priho- dnost. Prepričan je, da se mora pra- va vera izražati v dejanjih. Pedro Opeka se je slovenskima staršema rodil leta 1948 v Buenos Airesu. Madagaskar je spoznal že med študijem teologije, ki mu je dal prednost pred nogometno kari- ero. Po posvetitvi v duhovnika se je na ta otok, na katerem približno 70 odstotkov njegovih prebivalcev živi v revščini, vrnil kot misijonar. Star je bil 27 let. Otroci Peter Opeka in otroci SLOVENCI V AFRIKI Dobro desetletje zatem, ga je uso- da zanesla med najrevnejše Mal- gaše. Oblast jih je potisnila na ob- robje glavnega mesta, kjer so si uredili zasilna bivališča iz kartona na smetiščih. Ta so postala edini vir hrane in morebitnih dobrin, ki se jih je dalo prodati. Smetiščarji so v nečloveških razmerah životarili na robu preživetja. Mesto Akamasoa, kar v slovenščini pomeni »dobri prijatelji«, je Opeka začel graditi leta 1989 ob pogle- du na otroke, ki živijo na smetišču prestolnice Antananarivo. Z delom v kamnolomu, izdelovanjem opeke, gradnjo, tesarstvom in kmetijstvom Opeka omogoča dostojno življenje 23.000 ljudem, 14.000 otrokom pa s šolanjem svetlejšo prihodnost. 12 "To je bil kraj izključenosti, trpljenja, nasilja in smrti. Po 30 letih je božja previdnost ustvarila oazo upanja, v kateri so ljudje znova našli dosto- janstvo, kjer so mladi znova stopili na pot šole in so se starši lotili dela, da pripravijo prihodnost za svoje ot- roke. Skrajno revščino smo na tem kraju izkoreninili z vero, delom, šola- njem, vzajemnim spoštovanjem in di- sciplino. Tukaj vsi delajo," je po dejal argentinsko-slovenski misijonar. Opeka je k sodelovanju povabil nekaj malgaških študentov iz svo- jega prejšnjega misijona in s po- močjo 900 evrov, ki si jih sposodil od različnih krščanskih misijonov, je nastala Akamasoa. Pisalo se je leto 1989. Pravi, da so se prvi resni uspehi pokazali šele čez sedem let. Ljudje preprosto niso bili priprav- ljeni verjeti v dobro, v pravico in resnico. Pogosto se je zgodilo, da so to, kar so čez dan ustvarili, ponoči ukradli. To ga ni ustavilo. CELOSTNA POMOČ ODRINJENIM Danes je istoimenski center, ki sto- ji v neposredni bližini malgaškega glavnega mesta Antananarive, mes- to v malem. Vsak dan desettisočim najrevnejšim prebivalcem tega afriškega otoka ponuja zatočiš- če, hrano in jim pomaga na poti iz popolnega razčlovečenja. V okviru Akanasoe nastajajo nove šole, bol- nišnice, otroška igrišča, proizvodne hale, predvsem pa človeku dostoj- na bivališča. Oče je Opeko že v ot- roštvu izučil zidarstva, sam pa je znanje prenesel na Malgaše. To je le ena posebnost akama- sojske skupnosti. V njenem okviru je nastalo tudi okoli 3.000 delovnih mest, ki poleg boljšega življenja ljudi, omogočajo samovzdržnost skupnosti in nadaljevanje njenega poslanstva. Malgaši se izučujejo za zidarje, krovce, tesarje, mizarje ... Samo v bližnjem kamnolomu je našlo zaposlitev 1000 ljudi, neka- teri se preživljajo z domačo obrtjo. Opeka je naučil ljudi, kako ločevati odpadke in proizvajati kompost s SLOVENCI V AFRIKI 13 Srečanje Papeža in misionarja Petera Opeke na Madagaskarju lani pomočjo katerega so začele nasta- jati majhne kmetije. Več kot 7.000 otrok obiskuje šole. Na to je misijonar še posebej pono- sen. Druga velika sprememba je, da otroci ne prosjačijo več, saj jim ni treba. Ljudem se v Akamasoi vrača dostojanstvo. Pedro Opeka, častni vitez francoske legije, nagrado je prejel tudi od slo- venskega predsednika in dvakratni nominiranec za Nobelovo nagra- do, pravi, da kriza prebuja dobro v ljudeh. Najbolj pogosto za huma- nitarne namene prispevajo ljudje z zmernimi prihodki, ki so se delu tega vseeno pripravljeni odreči, saj se zavedajo, da imajo še vedno več kot mnogi na tem svetu. V različnih koncih sveta vznikajo dobrodelne organizacije, katerih poslanstvo je med drugim zbiranje prispevkov za delovanje Akamasoe. Neznanci izročajo denar Opeki na letališčih. Ker mu zaupajo. Ker je z Akamasoo celemu svetu, predvsem pa pasiv- nim političnim strukturam, dokazal, da nobena situacija ni brezizhodna. SLOVENCI V AFRIKI 14 Druženje Slovencev iz cele Istre v Domu hrvaških braniteljev v Pulju. Letos je Slovensko kulturno društvo Istra v sodelovanju z Osrednjo knjižnico Celje, Mestno knjižnico in čitalnico Pulj in Galerijo Mihe Maleša iz Zgornje Rečice pri Laškem organiziralo osrednjo proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku in v počastitev 220 – letnice rojstva dr. Franceta Prešerna. srednje praznovanje Prešernovega dne v Pulju V polni dvorani Doma hrvaških branilcev v Pulju so se 8. februarja 2020 poleg domačinov, zbrali čla- ni Slovenskega kulturnega društva Oljka iz Poreča s predsednico Mir- jam Pram, člani Društva Slovencev iz Labina s predsednico Silvo Šutar Vujčić ter Slovensko kulturno dru- štvo Snežnik iz Lovrana s predse- dnikom Vasjo Simoničem. Sloven- ska društva v Istri namreč vsako leto praznujejo Prešernov dan v drugem mestu v Istri. Igrani recital z naslovom »Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi« v izvedbi Ljubiteljskega gle- dališča Petra Simonitija iz Celja ter v režiji Anice Milanovič je tudi do solz, ganil prisotne. Zgodba o Pre- šernovem življenju, njegovih odno- sih s prijatelji, Julijo Primic in Ano Jelovšek, njegov odnos do otrok, politike in umetnosti so gledališč- niki skozi njegovo poezijo pričarali gledalcem na zelo zanimiv in inova- tiven način. Maja Tatković Diklić o SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK Program je obogatil tudi nastop pevskega zbora Encijan iz Sloven- skega kulturnega društva Istra. Po svečanem in uradnem delu progra- ma, ko je predsednica SKD Istra Da- nica Avbelj podarila darila in rože nastopajočim, je sledilo druženje in zabava Slovencev iz cele Istre. Prešernov dan pa se je v Pulju začel še prej, in sicer z razstavo likovne zbirke »Prešeren« Mihe Maleša, ki 15 Igralci ljubiteljskega gledališča Petra Simonitija na odru. Nastop zbora Encijan SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK je bila razstavljena v puljski Mestni knjižnici in čitalnici do 17. februar- ja. Avtorica razstave, ki je plod dolgo- letnega sodelovanja med puljsko knjižnico in Mestno knižnico Celje ter Galerijo Mihe Maleša iz Zgor- nje Rečice pri Laškem, je Breda Ili- ch Klančnik. Ta razstava je le del Maleševe Prešernijane iz obsežne umetnikove zbirke. Izbrano je le nekaj Prešernovih portretov Maleša in njegovih kolegov, vsi pa se bolj ali manj opirajo na Goldensteinov portret slovenskega pesnika, ki je nastal dve leti po pesnikovi smrti. 16 Slovenski kulturni praznik, Prešernov dan, smo v Umagu letos proslavili z literarnim večerom s pisateljico Mojco Kumerdej. rešernov dan 2020 v Umagu V slovenskem kulturnem društvu Ajda je že tradicija, da proslavo Pre- šernovega dne pripravimo v sode- lovanju z Mestno knjižnico Umag. Naša zvesta publika se z veseljem udeleži tega dogodka, saj vsako leto gostimo kakega pomembnega slo- venskega kulturnega ustvarjalca. Letos smo se ob kulturnem prazni- ku zbrali v knjižnici, v soboto, 8. fe- bruarja ob 18 uri. Najprej je Ženski pevski zbor Ajda zapel dve pesmi, Avsenikovo Slovenija, od kod lepo- te tvoje in slovensko ljudsko Odpi- raj dekle kamrico. Vse prisotne je potem pozdravila predsednica Ajde Danica Bojković in predala besedo učiteljici dopolnilnega pouka slo- venskega jezika Vidi Srdoč. Le-ta je napovedala program svojih učen- cev, ki so v nadaljevanju brali Pre- Vesna Šereš p Neven Ušumović, Danica Bojković, Mojca Kumerdej in Irena Urbič SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK šernove pesmi: Jelena Rukavina je prebrala 7. kitico Zdravljice, Tamara Alagić, Ivana Erceg, Sanja Čauš in Renata Beletić pesem Orglar, Ale- ksandra Tarasenko in Inga Begano- vić sta spraševali Kam?, Viktor in Ivančica Sabadin sta prebrala Vrbo, Martina Jerman, Daniela Laković, Snježana Hauzler Babić pa pesem Soldaška, in nazadnje še Anja in Snježana Ilić Mikulić pesem Pevcu ter Nino in Maja Rasberger Pavčk- ovo Nesrečen sonet. Njihov trud in lepo izvedbo so gledalci nagradili z velikim aplavzom. V nadaljevanju nas je v literarni ve- čer pospremil ravnatelj knjižnice Neven Ušumović s predstavitvijo slovenske pisateljice, filozofinje in publicistke Mojce Kumerdej z Ble- da. Na Filozofski fakulteti v Ljublja- ni je končala študij filozofije in so- ciologije kulture. Leta 2001 je izšel njen prvi roman Krst nad Triglavom, sledili sta zbirki kratkih zgodb Fra- gma (2003) in Temna snov (2011). Njena dela so prevedena v številne jezike in uvrščena v domače in tuje zbirke in antologije. Zanje je preje- la različne nagrade. Moderatorka Irena Urbič iz Foruma Tomizza, iz Kopra se je v pogovoru s 17 SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK Učenci dopolnilnega pouka slovenskega jezika z učiteljico Vido Srdoč ŽPZ Ajda pisateljico osredotočila na predsta- vitev njenega drugega romana z naslovom Kronosova žetev, ki je iz- šel leta 2016 pri založbi Beletrina. Zanj je avtorica leta 2017 prejela nagrado Prešernovega sklada. Gre za obsežen roman, postavljen v čas reformacije in protireformacije na območju današnje Slovenije konec 16. stoletja, ko se odvija boj za pre- vlado med protestantskimi deželni- mi stanovi in katoliško habsburško oblastjo. Pisateljica pravi, da ga je pisala tri leta, gradivo zanj pa ko- pičila desetletja. V romanu se pre- pletata zgodovina in fikcija. Sama ga uvršča v filozofsko zgodovinski žanr. Piše o burnem dogajanju v preteklem zgodovinskem obdobju, pa tudi nakaže, da se zgodovina po- navlja v sodobnem času. Roman je v hrvaškem prevodu Anite Peti Sta- nić letos izšel pri založbi Fraktura. Predstavitev pisateljice Mojce Ku- merdej in njenega dela, še posebej romana Kronosova žetev, je bila zelo zanimiva in dragocena spod- buda k branju nasploh. Kot nas lepo opozarja Tone Pavček: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo.« 18 Kupačica - dok je još bilo kupača u pulskoj luci Kupalište Valkane sagrađeno je na zemljištu nekad bo- gate pulske obitelji Lombardo neposredno prije počet- ka Prvog svjetskog rata za potrebe austrijskih časnika i njihovih obitelji. To je kupalište zbog protivljenja pulske gradske uprave izgrađeno bez građevinske dozvole. Kolikogod se govorilo o Puli na razne načine, Pula je ipak zahvaljujući ustrojstvu gradskih institucija oduvi- jek bila grad kroz čitavu svoju povijest, pa i u razdo- bljima kada je to bilo malarično, zapušteno područje, rekao je Anton Percan dipl. inženjer arhitekture na pre- davanju održanom u prostorima Slovenskog kulturnog društva Istra. Tema predavanja zapravo su bila pulska kupališta. Nakon početka gradnje Arsenala u Pulu su u potrazi za poslom dolazili časnici, činovnici i vojnici koji su se u šetnjama pulskim ulicama, posjetima ka- zališnim, cirkuskim i kino predstavama, izletima pre- poznavali kao sugrađani, kao građani Pule. VIŠKA BITKA Prva građevina namijenjena korištenju slobodnog vre- mena Puljana sagrađena je 1885. godine, a riječ je o paviljonu proizvođača piva Spielberg izgrađenog u Ši- janskoj šumi, tadašnjem Kaiserwaldu, kazao je Percan u uvodu. Povijesna priča o prvom kupalištu izgrađenom čak 18 godina ranije zanimljiva je i nadovezuje se na ranije činjenice. I za ovo velika zasluga ide Arsenalu. U biti puno toga se svodi i na Višku bitku, koje se zbila u srpnju 1866. Svet slovenske nacinalne manjšine Mesta Pulj je 22. januarja 2020 spet organiziral predavanje puljskega arhitekta Antona Percana. Tokrat na temo zgodovine puljskih kopališč. Zaradi velikega interes na predava- nju o Slovencih izven in znotraj Arsenalskega zidu lanjskega novembra, predsednica Sveta Marija Langer ga je spet povabila. Veliko zaintereseiranih poslušalcev je, skupaj s pre- davateljem, potovalo po zgodovini puljskih kopališč. Nekatera ne obstajajo več, na neka- terih pa se puljčani še vedno kopajo. Spodaj je članek, ki ga je za Glas Istre napi- sala novinarka Vanesa Begić. godovina puljskih kopališč Vanesa Begić z DOGODKI V DRUŠTVU 19 Bagno Polese Kupalište Stoja DOGODKI V DRUŠTVU godine, a sukobile su se mornarice Habsburške Monarhije i Kraljevine Italije. Poznato je da je tijek Viške bitke i pobjeda Austrijske flote nad brojčano nadmoćnijom talijanskom flotom izmijenila tijek povijesnih događanja na ovim prostorima, a nakon Viške bitke u kojoj su ključ- nu ulogu odigrale oklopnjače, od- nosno ratni brodovi sa željeznim oklopom, u Arsenalu je prestala gradnja drvenih brodova. Uzročno posljedično, na taj je način nestala i potreba za drvenom građom koja se prethodno pripremala u uvali Sv. Petra. Budući da se drvo nije više koristilo u brodogradnji, preostala drvena građa iskorištena je za grad- nju prvog pulskog gradskog kupa- lišta koje je bilo nazvano Bagno Galleggiante Polese. To kupalište koje se nalazilo u sjeveroistočnom dijelu pulskog zaljeva, podignuto 1867. godine, najstarije je pulsko kupalište, kazao je Percan. On je također istaknuo da je takvo kupalište imalo blatnjavo i pješča- no dno, a da su ga Puljani nazvali Bagno Stengel, po imenu vojnika koji je stražario uz središnje skladi- šte streljiva koje se nalazilo uz uva- lu sv. Petra. BAGNO POLESE Zatim je 1885. godine u sredini pulskog zaljeva sagrađen Bagno Polese koji je imao muški i ženski dio, restoran i glazbu. Do njega se dolazilo čamcem koji je kretao ispred kavane Miramar, a sukladno moralnim načelima onoga vreme- na, muški i ženski dio bili su skroz razdvojeni. Kao zanimljivost spomenuo je da kao jedino takovo kupalište u Euro- pi, u Trstu još uvijek postoji kupali- šte Alla Lanterna s odvojenim dije- lovima za ženske i muške korisnike. Poduzetna braća Schiavon grade Bagno Polese, koji je bio u funkciji više od 50 godine, sve do zabrane kupanje u tom dijelu luke, iako su se poslije, sve negdje do polovice šezdesetih godina, Puljani kupa- li ispod željezničkog kolodvora u pulskoj luci, kolikogod se to danas mnogima činilo nezamislivim. Samo godinu dana kasnije uz tada već poluotok sv. Petra na južnom dijelu pulskog zaljeva izgrađeno je vojno kupalište odnosno škola plivanja Marine schwimmschule. Nakon 1904. odnosno uspostave tramvajske linije čija se zadnja sta- nica nalazila baš na tom mjestu, područje uz školu plivanja bilo je jako posjećeno jer se za razliku od kupališta Bagno Polese ovdje nije naplaćivao ulaz. Zatvaranje samo- ga kupališta Bagno polese nije to- liko pogodilo Puljane jer je gotovo istovremeno s tim zatvaranjem sagrađeno i kupalište Stoja 1937. godine po projektu pulskog arhi- tekta Enrica Trolisa. 20 Naravno, iako se radi više o izletištu nego o kupalištu, nije mogla izosta- ti niti priča o Vargaroli. Kako je podsjetio Percan, tragičan se događaj zbio 18. kolovoza 1946. u 14.15 sati u uvali Vargarola, kada su na kopnu eksplodirale protub- rodske podmorske mine, pri čemu je prema podacima iz knjiga ukopa poginulo više od 60 osoba, a ranje- no ih je više od stotinu, iako se ne- gdje spominje podatak od više od 115 mrtvih. HRABRI KIRURG Svaka tragedija donese i svog juna- ka, a to je u ovome slučaju bio hrab- ri kirurg Geppino Micheletti, koji je tamo izgubio dvoje djece i još troje članova svoje obitelji, a nakon što je saznao za ovu pretužnu vijest, ostao je za operacijskim stolom sli- jedeća 24 sata, sve dok nije pao s nogu. Na dan tragedije, samo četiri sata kasnije, na pulskom Gradskom sta- dionu odigrana je i kvalifikacijska utakmica za jugoligu gdje su igrali pulski Unione sportiva operai i ri- ječki Kvarner pred 4.000 gledate- lja, dok je u gradu istovremeno bilo dima i odzvanjale su bolničke sire- ne. To je još jedan dokaz podijelje- nog grada onoga razdoblja na stare i nove stanovnike. Kupalište Valkane sagrađeno je na zemljištu nekad bogate pul- ske obitelji Lombardo neposred- no prije početka Prvog svjetskog rata za potrebe austrijskih časnika i njihovih obitelji. To je kupalište zbog protivljenja pulske gradske uprave izgrađeno bez građevinske dozvole. Kupalište Stoja Kupalište Valkane DOGODKI V DRUŠTVU 21 Valkane su, kako je rekao Percan, jedna od prvih armirano betonskih ske- letnih konstrukcija, a kada je sagrađeno imalo je valobran od čeličnih mre- ža koji je čuvao betonsku obalu od velikih valova i razaranja. Zanimljiva je i priča, ističe Percan, o toponimima na području Stoje. Stoja je u biti Signole piccolo, Muzil Signole grande, a kupalište Stoja sagrađeno je u zapadnom dijelu uvale Val di Fora. Budući da se nekada išlo ribariti na vesla, ribari iz Premanture ribarili su na punti Stoja. Pošto je ribarima u slučaju lošeg vremena navečer bilo da- leko vratiti se čamcima na vesla do Premanture, da bi prenoćili gradili su svojevrsne nastambe, nazvane stojnice, a od toga je došao i kroatizirani naziv Stoja. Govoreći o uvali Valovine Percan je napomenuo da toponim potječe od pesce lovo, kako su Puljani nazivali rivu sličnu brancinu kojom je obilovala ta uvala pa otuda i naziv Valle lovo, odnosno današnji naziv Valovine. UVALA PAOLETA Na pitanje nazočnih o nazivima Valle Paoleta i Pradorlando na Stoji, došlo se do zaključka da je Vale Paoleta dobila naziv po Vili Paoleta obitelji Pa- oleta (Paoletta ili Pauletta) na području današnje Zelenike, a Pradorlando ima nekoliko mogućih objašnjenja što se naziva tiče. Divlja kupališta počela su biti u modi između dva rata. Postala su pristupačnija masovnijim koriš- tenjem bicikala, odnosno motor- kotača. I tu su prisutna tri naziva koja su popularna među starijom populacijom: Bianco, Verde i Rosso na Lungomareu. Za naziv Rosso, po- stoje dva moguća objašnjenja, a to je prostor kod Mornara, koji je mož- da bio Rosso (crveni) zbog crvene zemlje koja se slijevala iz polja gdje se danas nalazi Villa Idola. Drugo je moguće objašnjenje naziva krv iz tadašnje vojne klaonice koja se na- lazila kod današnjeg Mornara. Kupalište Bianco (Bijelo) imalo je taj naziv zbog bijele boje kamen- čića. To je područje danas zvano Gortanova uvala. Verde je također na Lungomareu, ali postoji nekoliko mogućih objašnjenja gdje se nalazi i odakle potječe naziv. Možda je to bilo zbog zelene trave iznad plaža. Govoreći o Stoji, Percan je rekao da je tu nemoguće ne spomenuti legendarnog bagnina Ninija Nači- novića koji je punih 51 godinu bio spasilac na tom kupalištu. Kupalište Valkane DOGODKI V DRUŠTVU 22 Po božičnem koncertu, ki ga je zbor priredil 22. decembra na edinstveni lokaciji, v Mornariški cerkvi v Pulju, je bilo nekako samoumevno, da je potrebno poiskati priložnost za ponovitev sakralnega programa, ki ga je pripravil zbor z dirigentko Ino Cerovečki. Škoda bi bilo, če tega ne bi storili. astop zbora Encijan v Metliki V iskanju takšne možnosti nam je pomagala naša nekdanja tajnica Vesna Vukšinič Zmaić. V njenem domačem kraju v Beli krajini se je z župnikom v cerkvi sv. Nikolaja v Metliki dogovorila za gostovanje oziroma nastop zbora Encijan. Člani zbora in nekaj drugih članov našega društva smo 1. februarja odpotovali zgodaj zjutraj, saj je pri- zadevna Vesna poskrbela tudi za Klaudija Velimirović n Encijan in Vesna Vukšinič Zmaić DOGODKI V DRUŠTVU dodatno vsebino na izletu. Z lokal- nim vodičem je bilo namreč dogo- vorjeno, da se v dopoldanskih urah sprehodimo po mestu in obiščemo Belokranjski muzej Metlika. Muzej se nahaja na gradu, ki je leta 1951 spremenjen v muzej, in skrbi za belokranjsko premično dediščino. Ogledali smo si eksponate več zbirk s področij arheologije, etnologije, zgodovine. Na skrbi muzeja je tudi posebna zbirka donacija Kambič v njegovi rojstni hiši v Metliki, ki jo je skupaj s svojo bogato kulturno zbirko podaril svojemu rojstnemu kraju. Dr. Vinko Kambič je bil zdravnik in priznan specialist otorinolaringo- log. Skupaj s svojo soprogo, operno pevko Vilmo Bukovec je celo življe- nje zbiral razne predmete in ume- tnine, največ je umetniških slik, ki smo si jih imeli priložnost ogledati. Na odličnem kosilu v prijetnem ambientu kmečkega turizma smo izvedeli marsikaj. Dobili smo točen recept in nazoren prikaz izdelave tradicionalne belokranjske pogače. Gospodinja, ki vodi domačijo je s svojim šaljivimi pripombami poskr- bela za veselo vzdušje. Pa tudi kaj poučnega smo slišali. Z veliko dob- 23 rih idej in s še več truda uspešna domačija premore tudi lastno ste- klarno, izdelavo spominkov in tudi dejstvo, da je z lastnimi močmi in z originalnimi idejami opremila zelo zanimiv objekt z značilnim imenom Hiša dobrega kruha, ni kar tako. Dobro okrepčani smo se podali pro- ti cerkvi, kjer smo se po kratki vaji pripravili za koncert. Cerkev se je kar dobro napolnila z domačini, ki so nas prišli poslušat. Koncert smo tako kot v Pulju poi- menovali po tradicionalni švedski skladbi, Gaudette – veselite se, s katero smo koncert tudi začeli. Sle- dile so znane slovenske in hrvaške božične pesmi, kot so Glej, zvezdi- ce božje, Božji sin, O, pastiri čudo novo, Gloria. Sledili sta dve točki v izvedbi ansambla ESTA, ki ga ses- tavljajo stalni spremljevalci zbora, instrumentalisti: pianistka Ema Ule- mek, kitarist Tomo Divić in violinist Srećko Savretić. Drugi del koncerta se je začel z iz- vedbo zelo priljubljene skladbe Sveta noč, ki smo jo tokrat zape- li v celoti v slovenščini. Sledilo je nekaj skladb v tujih jezikih, v la- tinskem Adeste fideles, nemškem Zum Sanctus, italijanskem Notte di Luce, španskem Feliz Navidad in kot posebnost pesem brez besed italijanskega skladatelja Caccini- ja, Ave Maria. Slednja vedno dobi posebno topel aplavz, saj ima ta Encijan Publika v cerkvi sv. Nikolaja v Metliki DOGODKI V DRUŠTVU glasba, poleg tega, da je zahtevna za izvedbo, še po- sebno za soprane, nekaj, kar ljudem seže v srce. Za za- ključek smo zapeli popularno božično Jingle Bells, in si- cer v slovenščini z naslovom Zvončki pojejo. Na poznejšem dru- ženju z duhovni- kom in nekaterimi poslušalci smo slišali pohvale in čestitke za dobro izvedbo koncerta. Naj je bila samo vljudnost ali ne, vseeno se je lepo slišalo. Pevcem je vsekakor največja nagrada, če se s pesmi- jo dotaknejo duše poslušalcev in takrat pravimo, da je koncert uspešen. 24 Žene in dekleta z Goriškega, pred- vsem z Vipavske doline, so v odda- ljene kraje odhajale zaradi zaslužka, ki je bil veliko boljši kot v bližnjem Trstu. Tako so reševale prezadolže- ne kmetije, dekleta pa so si priskr- bele doto. Najbolje so bile plača- ne dojilje, a žrtvovanje matere, ki je doma pustila svojega otročička, starega komaj kakšen mesec, je povzročilo hude posledice za oba, kot je v predstavi izrekla ena od Aleksandrink: »Doma pustiš svoje- ga dojenčka in prideš sem, kjer dojiš enega tujega, mu daješ svoje mleko, svojo kri, svoje življenje. To traja dve leti, tudi več, ko si mu potem še va- ruška nekaj let. Ko se po petih letih vrneš domov, te tvoj lastni otrok ne pozna in ti njega tudi ne. Gledata se kot tujca ...« Nekatere med njimi so v Egiptu ostajale dolgo vrsto let, da bi svoji družini v domačem kraju omogočile znosnejše, oziroma čim boljše živ- ljenje, toda zelo pogosto, njihova ogromna žrtev ni dobila ustrezne- ga priznanja njihovih svojcev. Tako govori razočarana povratnica: »Se- demnajst let sem se mučila v Kairu in v Aleksandriji, pa vse zastonj. Ku- pila sem še eno hišo, da bosta imela oba moja sinova vsak svojo. A zdaj, ko sem se po vseh teh letih vrnila, sta do mene ... Pa saj ni besed, da bi to opisala ...« Iz izpovedi druge Aleksandrinke, ki je celo življenje žrtvovala, da bi po- magala družini, izvemo za še hujšo usodo: »Dokler sem jim lahko po- šiljala štrline (narečno za takratni denar v Egiptu »funte sterlinge«), je bilo vse v redu in prav. Z njimi so odplačali dolgove, obnovili celo hišo, prezidali so hlev, kupili so tri najboljše njive … Pa še oba brata sem izšolala. Eden je postal župnik, drugi pa dohtar. Ko pa sem postala stara in jim nisem mogla več pošiljati de- narja, so mi nehali pisariti; najprej tisti na robu, potem pa še obe sestri in nazadnje brata. Vsi so pozabili name. Ko sem jim pisala kartolino, da bi se rada vrnila domov, da bom zadovoljna z eno mičkeno sobo in s kosom kruha na dan, ni bilo od njih nobene pošte več ... Za nameček se je v domačem kraju te ženske še obrekovalo. Namreč ob redkih obiskih so prihajale samoza- vestne, oblečene v mestno garde- robo, z znanjem tujih jezikov, to pa je pri domačih ljudeh povzročalo zavist in hitro so jim znali pripom- niti, da si z grehom služijo denar. Na V petek, 28. februarja, so imele članice dramske sek- cije v galerijskem prostoru našega društva premierno predstavo Aleksandrinke. Novinarka Glasa Istre je dogodek opisala s spodnjimi besedami (prevod): »Gre za emotivno uprizori- tev življenjskih izkušenj in pričanj Aleksandrink – izse- ljenih Slovenk, ki so od druge polovice 19. stoletja do dru- ge svetovne vojne odhajale v Egipt, največ v Aleksandrijo in se tam zaposlile kot doji- lje, varuške, sobarice in služ- kinje pri bogatih družinah.« leksandrinke, nova predstava dramske sekcije Klaudija Velimirović a DOGODKI V DRUŠTVU Aleksandrinke v parku 25 DOGODKI V DRUŠTVU Članice dramske skupine in mentor igralec Šndor Slacki Vida Srdoč, Damijana Pezdirc, Klaudija Velimirović, Danica Avbelj, Štefica Sliško, Antonija Bubić in Vesna Jelinčić Članice dramske skupine so same zašile in pripravile obla- čila, ki so se nosila na prehodu iz 19. v 20. stoletje žalost je k takšnemu vzdušju pripomogel tudi katoliški tisk, saj duhovščini ni bilo po godu množično odhaja- nje vernic v tujino, kjer so se te žene in dekleta včasih poročile z moškim druge vere in so bile tako za pripa- dnost katoliški cerkvi izgubljene. Oddaljenost matere je imelo resnici na ljubo posledice tudi na »drugi strani«. Otroci, ki so odraščali v odsot- nosti matere, so tako zelo trpeli, ostala pa jim je velika praznina zaradi pomanjkanja materine ljubezni. Ena iz- med otrok je tako povedala: »Še zdaj, ko imam 80 let, mi manjka mama, tisto, kar bi mama morala dati ...« Druga, ki je v otroštvu veliko samevala, ker je bil oče, drugi član družine, zaradi dela veliko odsoten, pa se tako spominja otroštva: »Zaklenila sem vrata in šla h kakšnim sosedom, kjer so imeli toplo in kjer je bila nji- hova mama. Zmeraj sem gledala, kaj mame počnejo z otroki. Živela sem samo za to, da sem lahko gledala, kaj mame delajo. Vem, da sem zjutraj pred šolo, ki se je začela ob osmih, hodila klicat prijateljice. Prej sem vstala, zgodaj, da sem šla poklicat prijateljico in sem videla, kako jo je mama počesala, imela je kite. Prip- ravila ji je malico za v šolo ali pogledala, kako je oble- čena. Včasih je tudi mene, ampak ni bila mama. Bila je zmeraj soseda ...« Slovenska dekleta in žene so med delodajalci v Egiptu bile zelo čislane, saj so slovele kot pridne, poštene in zveste. Nekatere med njimi so služile v družinah naj- višjega stanu. Iz dokumentarnega filma Aleksandrinke na TV Slovenija izvemo, da so bile tri sestre Volk iz Pr- vačine dvorjanke pri takratni kraljici Faridi, ena izmed njih je bila celo njena spremljevalka. Zanimivo, da je nekdanji glavni sekretar Združenih narodov, Egipčan Butros Butros-Gali imel za varuško Slovenko. Za zaključek naj povem še nekaj o predstavi - v njeno vsebino je bilo vpleteno tudi petje slovenskih ljud- skih pesmi. Ena izmed njih, Kaj ti je deklica, je dobila novo besedilo, ki ga je spesnila članica sekcije Damija- na Pezdirc. Prešernova pesnitev Lepa Vida, ki govori o usodi žene v službi na tujem, je prav tako bila vključe- na v predstavo. Nastopajoče ženske so s primernimi oblačili poskušale prikazati tudi modo v takratnem obdobju. Nastopale so Antonija Bubić, Damijana Pezdirc, Danica Avbelj, Štefa- nija Sliško, Vesna Jelinčić, Klaudija Velimirović in Vida Srdoč. Predstavo je »na noge« postavil vodja dramske sekcije, zunanji sodelavec, Šandor Slacki, za kar so mu društvo in članice dramske sekcije zelo hvaležni. 26 IZ DRUGIH DRUŠTEV U Gradskoj knjižnici Poreč održano prvo javno predstavljanje knjige "Slovenska društva u Hrvatskoj od 1886. do 1991. godine", znanstve- ne studije Barbare Riman, vodite- ljice riječke podružnice Inštituta za narodnostna vprašanja u Ljubljani, te predsjednice Saveza slovenskih društava u Hrvatskoj. ENCIKLOPEDIJSKI ZNAČAJ Predstavljanju su prisustvovali mi- nistar za Slovence v zamejstvu in po svetu, Peter Jožef Česnik, kao i TRISTOTINJAK STRANICA PRE- PUNIH PODATAKA Ova knjiga ne predstavlja samo povijest Slovenaca, već i hrvatsku povijest. Slovenci tako čine sastavnicu društva koja se ne može izuzeti redstavitev knjige Slovenska društva u Hrvatskoj od 1866. do 1991. godine Prevzeto: Glas Istre, 23.02.2020, avtor: Aleta Brattoni p porečki gradonačelnik Loris Peršu- rić, a knjigu su brojnoj publici pre- zentirali sama autorica, zatim Vasja Simonič, predsjednik Vijeća sloven- ske nacionalne manjine Primorsko- -goranske županije te predsjednik Slovenskog kulturno prosvjetnog društva "Snežnik" iz Lovrana u ime izdavača, kao i recenzent knjige Darko Dukovski, redoviti profesor na Filozofskom fakultetu u Rijeci. - Radi se o tristotinjak stranica pre- punih podataka. Mala je naklada, ali je u planu još izdanja, i to na sloven- skom jeziku, govori Simonič prema kojemu ova knjiga ima enciklope- dijski značaj. Inače, Riman je na ovoj knjizi, propu- tovavši Hrvatsku istražujući, počela raditi još 2011. godine, a većinu je podataka pronašla u starim hrvat- skim i slovenskim novinama. U svo- joj je knjizi tako zabilježila ukupno 53 društva. - Tih je društva zasigurno bilo i više, ali su u knjizi opisana tek ona koja su bila evidentirana. Nije bilo lako organizirati društvo, kao što to nije niti danas, te je za to često bilo pot- rebno imati nekoga educiranog, na- vodi Simonič. S navedenim se slaže i recenzent Dukovski, koji dodaje kako društva nisu mogla opstati bez entuzijasta koji su znali kako sve funkcionira. - Sav se rad svodio na nekolicinu, dvoje ili troje ljudi, koji su radili na održavanju društva, a cilj je bio da se ljudi sastanu i progovore svojim materinskim jezikom, rekao je Du- kovski. U knjizi se tako prati razvoj nacionalne svijesti Slovenaca koji su, iz bilo kojeg razloga, bili primo- rani napustiti svoju zemlju. Istražu- je se razlog njihova odseljenja, kao i za čime su tragali. Kako bi došla do navedenih podataka, Riman je mo- rala posegnuti za svojim dosad ste- čenim znanjem, s obzirom na to da je dokaza i argumenata bilo uistinu malo. OTVORENO Također, Dukovski ističe kako među slovenskim društvima nije postojao unificirani način djelovanja. Naime, nisu znali bi li trebali biti zatvore- ni, getoizirani, kako bi očuvali svoj jezik, kulturu, folklor, nošnje, knji- ževnost i ostalo ili njihovo društvo treba biti otvoreno prema drugima, lako ih prihvaćati, pri čemu bi do- lazilo do izmjene s hrvatskim vri- jednostima. No, ono što naglašava kao najvažnije jest da su društva Minister Jožef Česnik, avtorica dr. Barbara Riman Plazibat, dr. Darko Dukovski in Vasja Simonič 27 IZ DRUGIH DRUŠTEV postala most između dviju nacija. Taj most, govori, trebaju i održava- ti i time dokazati da i druge kulture mogu opstati. Ipak, ministar Česnik navodi kako druga ili pak treća ge- neracija Slovenaca ne razmišlja kao njihovi preci - društva, prema nje- mu, izumiru, a na mlađoj je genera- ciji da nešto poduzme. Ova knjiga ne predstavlja samo povijest Slovenaca, već i hrvatsku povijest. Slovenci tako čine sastav- nicu društva koja se ne može izu- zeti. Poruka knjige je značajna, ona promovira zajedništvo, zaključuje recenzent. Spomenimo također kako je ova knjiga nastala na inicijativu Miriam Pran, predsjednice Slovenskog kul- turnog društva Oljka Poreč. 28 GOVORIMO SLOVENSKO Z ženami Hadžaba To je ena od najrevnejših držav na svetu, pa tudi eden od najbolj vabljivih delov našega planeta. Privlači nas s svojimi prostranimi narodnimi parki, ki zavzemajo več kot četrtino njenega ozemlja. V tanzanijskih parkih živi preko štiri milijone divjih živali. V štirih dneh safarija smo obiskale nacionalne parke Manyara in Ngorongoro, največji vulkanski krater (kal- dera) na svetu. Tu lahko vidimo »big 5«, kar pomeni pet največjih živali (bivol, lev, slon, leopard, nosorog) – videle smo kar štiri, le leoparda nismo opazile. Srečale smo še številne pavijane, slone, gnuje, ki so prečkali cesto tik pred našim džipom, ogromno število različnih vrst ptic, žirafe, ki so obirale vrhove dreves. Očarljiv je bil pogled na tisoče flamingov, velike črede bivolov, ze- ber in antilop. Prav med našim obiskom, v sredini janu- arja, je bilo življenje na tem območju v razcvetu. Takrat se kotijo mladiči gnujev in zeber, na svet jih pride oko- li 500 tisoč. Krater svojim prebivalcem ponuja dovolj pašnikov in vode, da lahko tukaj preživijo. Slikovit naci- onalni park Ngogongoro je edinstven tudi zaradi vseh vrst plenilcev. Levi, gepardi, šakali in hijene so končno dobili priložnost za lov. Spoznali smo tudi lokalna plemena Hadžabe, Masaje in Datoge, ki sledijo tradiciji življenja svojih prednikov v prvih človeških skupnostih. Ko sem stopila na afriška tla, je trajalo nekaj časa, da sem se zavedela, da so se moje dolgoletne sanje uresničile. S prijateljicami smo se od- ločile, da letos obiščemo neko državo v Afriki. Izbira je padla na Tanzanijo. In nismo obžalovale. To je bilo nepo- zabno doživetje. Tanzanija je obmorska drža- va na vzhodni obali srednje Afrike, nastala z združitvijo Tanganjike in Zanzibarja leta 1964. ozdravljena, Tanzanija! Jambo, Jambo, Tanzanija! Nadia Likar p 29 Hadžaba me uči govoriti Veliki skrbijo za malčke v sirotišnici Spomin iz sirotišča Rajske plaže Zanzibarja GOVORIMO SLOVENSKO Hadžabe so mi bili zelo zanimivi. Ker se pleme preživlja izključno z lovom in nabiralništvom, so edini, ki imajo pravico do lova. Pridružili smo jim se pri lovu, se učili njihove- ga posebnega načina govora, plesa- li z njimi. Poseben je bil tudi stik z Masaji. Iz- kusili smo in slišali o masajski tradi- ciji in običajih, se poučili o rastlinah in masajski medicini, spremljali nji- hove gibe ob tradicionalnem plesu. Obiskali smo sirotišnico, v kateri je okoli sto zapuščenih otrok vseh starosti. Težko je opisati čustva, ki so nas prežemala, ko smo držali te uboge otroke v naročju. Resnično ganljivo doživetje. Na koncu smo obiskali otok Zanzi- bar, kjer se začuti skrivnosten pri- dih arabskega sveta. Stone Town je bil skoraj 200 let prestolnica Omanskega sultanata. Seveda so se tu primešali tudi afriški vplivi. Otok je bil nekoč središče trgovine s suž- nji. Odpravili smo se na izlet na za- porniški otok Prison Island, ki slovi po želvah velikankah. Zanzibar je že dolgo znan kot otok začimb – nageljnove žbice, cimet, muška- tni orešček, poper, žafran ... Vse to in še več zelo dobro uspeva v tem tropskem podnebju. Bele pešče- ne rajske plaže, nešteto odtenkov modrega morja so pravo mesto za zasluženo počitnikovanje. To je bilo potovanje življenja, izje- mna in nepozabna dogodivščina. 30 FOTOGALERIJA 31 FOTOGALERIJA 32 ZDRAVO ŽIVLJENJE PIRHI V TERANU Priprava takšnih pirhov je prepro- sta. V nič vam bo šel le teran. Videz teh pirhov pa vas bo enostavno navdušil! 8 jajc najprej previdno operemo in obrišemo. Za pol ure jih namočimo v z vodo razredčenem kisu, ki bo naredil še tako trdno lupino dovolj mehko, da bo posrkala barvo. Vza- memo jih iz kisa in položimo v po- sodo ter jih prelijemo z približno 1 litrom hladnega terana (mora ga biti toliko, da so jajca povsem prek- rita). Kuhamo na zmernem ognju približno 15 minut, nato posodo odstavimo. Jajca pustimo v vinu več ur, priporočljivo je, da se namakajo čez noč. Posušimo jih na zraku. Ni velike noči brez jajc. Jajca na velikonočni mizi simbo- lizirajo Jezusove solze na križu, hkrati pa so simbol pomladi in novega začetka. V Sloveniji so velikonočne šege in navade globoko zakoreni- njene. Ena izmed njih je pa tudi barvanje jajc oz. izdela- va pirhov. ajca, velikonočna in vsakdanja Maja Tatković Diklić j 33 ZDRAVO ŽIVLJENJE RDEČI PIRHI Potrebujemo: 8 svežih jajc, 1 pest olupkov rdeče čebule, 3 dl mali- novega sirupa, 3 dl češnjevega ali soka iz granatnih jabolk, 4 dl vode in 3 žlice jabolčnega kisa. V širšo posodo vlijemo sokove, dve žlici kisa in vodo. Dodamo čebulne olupke, premešamo in pristavimo. Kuhamo na zmernem ognju eno uro, med kuho pa večkrat premeša- mo in z žlico pritisnemo na čebulne olupke. Po eni uri čebulne olupke poberemo iz posode. Jajca dobro operemo, nato pa jih previdno z žlico polagamo v obarvano tekoči- no. Če gledajo iz vode prilijemo še malo vode ali soka, da so jajca pov- sem prekrita. Dodamo še eno žlico kisa in jajca na zmernem ognju ku- hamo približno 10 minut. Če nismo zadovoljni z intenziteto barve, jajca pustimo v vodi še nekaj ur. Jajca potem poberemo iz vode, jih nama- žemo z oljem, maslom ali pa kožico slanine. BELOKRANJSKE DRSANKE Naravno barvilo čebulnih olupkov je preprosto za pripravo, zaplet se zač- ne, če niste spretni z nožičem v eni roki in jajcem v drugi. Imejte v mislih samo to, da s pirha praskate barvo ... Potrebujete: 4 jajca, 4 pesti olupkov rdeče čebule, 4 žlice kisa, 2 žlici ma- ščobe ali olja. Pristavimo 2 litra vode in vanjo potopimo 2 polni pesti čebulnih olupkov. Dodamo žlico kisa in vse skupaj kuhamo 30 minut na zmernem ognju, voda ne sme vreti. Po pol ure dodamo še ostale olupke, precedimo vse- bino. Jajca dobro operemo in obrišemo ter jih položimo v vročo obarvano vodo. Prižgemo kuhalnik in kuhamo na najnižji temperaturi. Jajca pustimo pri miru eno uro, po eni uri pa ugasnemo ogenj. Ko so jajca pobarvana in kuhana, jih z največjo previdnostjo ulovimo v žlico in enega po ene- ga polagamo na kuhinjsko krpo. Ko se ohladijo jih premažemo z oljem ali maščobo. Sedaj pa lahko po obarvani lupini začnemo delati vzorce z olfa nožem. 34 ZDRAVO ŽIVLJENJE VSAKDANJA JAJCA Včasih »so nas učili«, da so jajca največji sovražnik našega ožilja. Danes vemo, da to ni čisto res, in da imajo na naše telo številne nepre- cenljive učinke. Jajca naj bi zviše- vala vsebnost holesterola v krvi in tako povečala tveganje za bolezni srca in ožilja. Naš organizem holesterol proi- zvaja sam, saj je nujno potreben za tvorbo žolčnih kislin, nekaterih hormonov in vitamina D. Nevaren postane, če ga je v krvi preveč ali premalo. To velja tako za škodljivi (LDL), kakor tudi za dobri (HDL) ho- lesterol. Spremembe vrednosti ho- lesterola navadno nastanejo zaradi prehrane, ki je bogata s holestero- lom in revna z vlakninami ter ome- ga-3 maščobnimi kislinami. Jajce sicer res vsebuje holesterol, vendar vsebuje tudi celo vrsto drugih vita- minov in hranil, ki poskrbijo za naše zdravje. Zakaj bi torej morali jajca jesti pogosteje? • Ker vsebujejo železo, cink in fosfor, minerale, ki so vitalnega pomena. Ženske potrebujejo več železa zaradi menstruacije (pomanjkanje po- gosto vodi v utrujenost in slabo voljo), cink poskrbi za boljši imunski sistem, fosfor pa za zdrave kosti in zobe. Jajca poskrbijo tudi za zdravo rast las in njihov sijaj. • Ker predstavljajo enega najboljših in najlažje dostopnih virov beljako- vin in vsebujejo vseh devet esencialnih aminokislin. Eno srednje veli- ko jajce ima približno 80 kalorij in vsebuje okoli 6 gramov beljakovin. Tri jajca tako oskrbijo telo s približno 19 grami beljakovin, kar je že skoraj polovica priporočenega dnevnega vnosa za povprečno žensko. • Ker se pri ženskah, ki s hrano zaužijejo več holina (hranila, ki se nahaja v jajcu), močno zniža možnost pojava raka na prsih. Raziskave so bile opravljene v letih 2003 in 2005 na Harvardski univerzi ter leta 2008 na Univerzi v Severni Karolini. Jajčni rumenjak vsebuje 125,5 miligra- mov holina, kar je četrtina priporočenega dnevnega vnosa. • Ker holin, ki se v živčnih celicah nahaja tudi kot nevrotransmitor ace- tilholin, pripomore tudi k boljšemu spominu in boljšim kognitivnim sposobnostim. • Ker so jajca tudi bogat vir luteina in zeaksantina, hranil, ki preprečuje- ta degeneracijo rumene pege in nastanek sive mrene. • Ker jajca za zajtrk pripomorejo k izgubljanju odvečnih kilogramov. Raziskovalci so odkrili, da jajca vplivajo na občutek sitosti. Če si jih boste privoščili že zjutraj, boste znižali dnevni vnos kalorij. DOGODKI V MESTU 23. maj 2020 UČKA Pohod na Učko 15. in 16. maj 2020 PULJ Festival multikulturalnosti; Titov park, Pulj 15. in 16. maj 2020 PULJ Dnevi slovenskega filma, kino Valli, Pulj 24. in 25. april 2020 BUZET svečana otvoritev obnovljene lokal- ne obmejne ceste Rakitovec – Zazid, 25. aprila pa bo že tradicionalni pohod na Rakitovec. p pula mavrica Vsako jutro se v Afriki zbudi lev. Ve, da mora teči hitreje kot gazela, da jo ujame, sicer bo umrl od lakote. Vsako jutro se v Afriki zbudi gazela. Ve, da mora teči hitreje kot lev, sicer bo ob življenje. Ko se jutro za jutrom prebujaš, se ne sprašuj, ali si lev ali gazela, temveč začni teči. - afriški pregovor