Edith Wharton: Ethan Frome

	Naslov izvirnika: Ethan Frome

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Anita Pepelnik

	Prelom: Matejka Križan

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s.p.,

	Bodkovci 41 B, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2023

	Vse pravice pridržane.

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134865

	Cena: 12,99 €





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 141423107

ISBN 978-961-7134-86-5 (ePUB)





	I.

	Zgodbo sem po delčkih izvedel od različnih ljudi in kot se v takšnih primerih rado zgodi, je bila vsakokrat malo drugačna.

	Če poznate Starkfield v Massachusettsu, potem poznate poštno pisarno. Če poznate poštno pisarno, potem ste prav gotovo že videli Ethana Froma, kako se pripelje do nje, spusti vajeti in zgrbljeno prečka opečnat pločnik, ki vodi do belih stebrov, in prav gotovo ste se vprašali, kdo je ta možakar.

	Jaz sem ga pred nekaj leti prvič videl prav tam in njegov videz me je močno pritegnil. Že tedaj je bil izjemno vpadljiva pojava v Starkfieldu, čeprav je veljal za uničenega človeka. Ni bil zaradi svoje višine poseben, domačine se je dalo enostavno ločiti od bolj čokatih podob prišlekov. Sila brezbrižnega pogleda, ki ga je imel v očeh, je bila kljub šepavosti tisto, zaradi česar je vsak njegov korak odmeval, kot odmeva zvok verige. Na njegovem obrazu je bilo nekaj pustega in nedostopnega. Bil je okoren in ves zaraščen, da sem ga takoj imel za starca, zato sem bil zelo presenečen, ko sem izvedel, da je star šele dvainpetdeset let. To mi je povedal Harmon Gow, ki je v dneh, ko še ni bilo avtobusov, vozil kočijo med Bettsbridgeem in Starkfieldom, in je poznal kronike vseh družin na tej liniji.

	»Takšen je od nesreče, ki ga je izmaličila, in prihodnjega februarja bo od tega že štiriindvajset let,« je po kratkem in zamišljenem premoru pojasnil Harmon.

	Ta nesreča, kot sem izvedel od te iste osebe, ni na čelu Ethana Froma pustila le globoke brazgotine, pač pa je tudi skrajšala in izkrivila njegovo desno nogo do mere, da je z veliko muko naredil tistih nekaj korakov od svoje vprege pa do okenca poštne pisarne. Vsak dan okrog poldneva se je s svoje kmetije pripeljal pred poštno pisarno, in ker sem ob tej uri tudi sam hodil iskat pošto, sem ga velikokrat srečal ali stal ob njem, ko je čakal na roko, ki se je premikala za rešetko. Opazil sem, čeprav je le redko dobil kaj več od izvoda Bettsbridge Eagla, ki ga je, ne da bi ga sploh pogledal, vtaknil v žep, da je bil vedno izjemno točen. Tu in tam mu je poštni uslužbenec podal ovojnico, ki je bila naslovljena na gospo Zenobio – ali Zeeno – Frome in običajno je bil v zgornjem levem kotu ovojnice naveden naslov proizvajalca zdravila. Tudi to pošto je moj sosed spravil v žep, ne da bi si jo ogledal, kot bi je bil vajen do mere, ko ga število in raznovrstnost pisem nista več zanimala. Potem je poštnemu uradniku molče prikimal in odkorakal proč.

	Vsi v Starkfieldu so ga poznali in vsi so ga pozdravljali z mrko resnobnostjo, ki je sovpadala z njegovim razpoloženjem, a njegovo molčečnost so spoštovali in le redko se je zgodilo, da ga je kateri od starejših možakarjev zadržal s kakšno besedo. V takšnih trenutkih je tiho prisluhnil in z modrimi očmi gledal sogovornika v oči, a besede, ki jih je spregovoril, so bile tako tihe, da mene niso nikoli dosegle, potem pa se je znova povzpel na svojo vprego, z levo roko prijel za vajeti in se počasi odpeljal v smeri svoje kmetije.

	»Je bila huda nesreča?« sem vprašal Harmona. Gledal sem za Fromovo podobo, ki se je oddaljevala, in pomislil, kako uglajeno je njegova porjavela glava s pšeničnimi lasmi morala sedeti na močnih ramenih, preden jih je izkrivila nezgoda.

	»Najhujša,« je odvrnil moj sogovornik. »Večino bi ubila, a Fromi so trdoživi. Ethan jih bo najverjetneje doživel sto.«

	»Sveta nebesa!« sem vzkliknil. V tistem trenutku se je Ethan Frome, potem ko se je povzpel na svoj sedež, sklonil naprej, da bi preveril, ali je lesen zaboj, ki je prav tako nosil zdravniško nalepko, dobro nameščen, in zagledal sem njegov obraz, kakršen je bil, kadar je menil, da je sam. »Da bi jih ta možakar dosegel sto! Že zdaj je videti, kot da je mrtev in kot da se je znašel v peklu!«

	Harmon je iz žepa potegnil ščepec tobaka in si ga dal pod ličnico.

	»Očitno je že preveč zim v Starkfieldu. Večina bolj pametnih je odšla.«

	»Zakaj ni on odšel?«

	»Nekdo je moral ostati in skrbeti za njegove. Nikogar razen Ethana ni bilo. Najprej njegov oče, potem njegova mati in potem še njegova žena.«

	»In potem še nesreča?«

	Harmon se je sarkastično nasmehnil.

	»Tako je, potem je moral ostati.«

	»A tako. In odtlej so drugi skrbeli zanj?«

	Harmon je malce pomislil in prestavil tobak pod drugo ličnico.

	»Mislim, da je vedno bil Ethan tisti, ki je za vse skrbel.«

	Čeprav je Harmon Gow pripovedoval zgodbo, kot sta mu to umski in moralni domet dopuščala, pa so v njej bile občutne vrzeli. Dobil sem občutek, da se globlji pomen zgodbe o Ethanu Fromu skriva ravno v teh vrzelih. En stavek pa je obtičal v mojem spominu in kasneje je pomenil jedro, okrog katerega sem zbral še druge sklepe: »Očitno je že preveč zim v Starkfieldu.«

	Kaj so pomenile te besede, sem izvedel, še preden se je iztekel moj čas v Starkfieldu. Pa vendar sem jaz prišel v raztresenih dneh avtobusov, koles in primestne dostave, ko je bilo komuniciranje med razpršenimi gorskimi vasicami zelo preprosto in so velika mesta v dolinah, kot sta bili Bettsbridge in Shadd's Falls, imela svoje knjižnice, gledališča in šole, kamor je lahko zahajala hribovska mladina. Ampak ko je zima od sveta odrezala Starkfield in je vasica ležala pod debelo snežno odejo, ki so jo ves čas obnavljale nove snežinke, sem začenjal razumevati tamkajšnje življenje – ali bolje rečeno njegovo nasprotje – in kakšno je bilo življenje mladega Ethana Froma.

	Moji delodajalci so me poslali v Corbury v zvezi z gradnjo elektrarne, ampak stavka tesarjev je v tolikšni meri zavlekla dela, da sem se dobršen del zime znašel zasidran v Starkfieldu – najbližjem naseljenem kraju. Sprva sem robantil, potem pa sem počasi pod hipnotičnim učinkom rutine našel mrko zadovoljstvo v življenju. Na začetku me je najbolj presunilo nasprotje med živahnostjo vremena in mrtvilom skupnosti. Dan za dnem, potem ko se je končalo decembrsko sneženje, je razsvetljeno nebo sipalo žarke na belo pokrajino, ki mu je vračala še bolj izrazito bleščanje. Človek bi pomislil, da takšno okolje poživi občutke in požene kri po telesu, ampak zdelo se je, da v Starkfieldu ne izzove nobenih sprememb, le že tako počasen utrip življenja vasice je postajal še počasnejši. Kasneje, ko sem bil tam dlje časa in sem spoznal obdobje kristalne čistine, ki ji je sledilo obdobje brezsončnega mraza, in so februarske nevihte razpele bele šotore po predani vasici in jim je na pomoč prihitela divja konjenica marčevskih vetrov, sem počasi začenjal razumevati, zakaj se je Starkfield umaknil pred šestmesečnim obleganjem, podobno kot se sestradana garnizija preda brez bitke. Dvajset let nazaj je bilo sredstev odpora le nekaj in beli sovražnik je poveljeval skoraj vsem povezavam med vasicami. Ko sem vse to doumel, sem občutil zlovešče Harmonove besede: »Večina pametnih odide.« Ampak če je bilo tako, kakšna je bila potem kombinacija ovir, ki so preprečile pobeg človeku, kakršen je bil Ethan Frome?

	Med svojim bivanjem v Starkfieldu sem se nastanil pri vdovi srednjih let, gospe Ned Hale. Oče gospe Hale je bil vaški odvetnik prejšnje generacije in hiša odvetnika Varnuma, kjer je moja najemodajalka s svojo materjo še vedno živela, je veljala za največjo hišo v vasi. Stala je na koncu glavne ulice, klasično pročelje z majhnimi okni z naoknicami pa je gledalo na pot in skozi norveške smreke proti ozkim belim stolpom cerkve. Jasno je bilo, da je Varnumovo premoženje izčrpano, ampak dve ženski sta delali vse, kar sta lahko, da sta ohranjali spodobno dostojanstvo, in še posebej gospa Hale je gojila prefinjenost, ki je sovpadala s staromodno hišo.

	V »najboljšem salonu«, v katerem so bili naslonjači iz črne konjske žime in pohištvo iz mahagonija, in ga je slabotno osvetljevala svetilka, sem vsak večer poslušal novo in še bolj podrobno zasenčeno verzijo starkfieldskih kronik. Saj ne, da bi gospa Ned Hale čutila ali izražala neko družbeno vzvišenost do ljudi okrog sebe, a malce več izobrazbe in bolj prefinjena rahločutnost sta jo ravno dovolj ločevali od sosedov, da je menila, da o njih lahko sodi. To svojo sposobnost je rada razdajala. Upal sem, da mi bo prav ona pomagala zapolniti vrzeli v zgodbi o Ethanu Fromu, ali da mi bo vsaj dala ključ, s katerim bom lahko razumel njegovo zgodbo. V njenem umu so bile uskladiščene številne anekdote in vsako vprašanje o njenih znancih je na dan potegnilo vrsto podrobnosti, ko pa sem jo povprašal o Ethanu Fromu, se je odzvala nepričakovano zadržano. V njeni zadržanosti nisem čutil nasprotovanja, čutil sem le odpor, da bi govorila o njem ali o njegovih zadevah.

	»Da, oba poznam … Strašno je bilo …« je bilo vse, kar mi je s tihim glasom odgovorila in s tem je mojo radovednost le še podvojila.

	Njeno vedenje se je občutno spremenilo. V njem je bilo mogoče občutiti tako močno žalost, da sem se morda malce premalo obzirno ponovno obrnil na svojega oraklja – Harmona Gowa, a v odgovor sem dobil le godrnjanje, ki je moje nerazumevanje le še povečalo.

	»Ruth Varnum je bila vedno nemirna kot podgana in ona je bila prva, ki ju je videla, potem ko so ju našli. Zgodilo se je točno pred Varnumovo hišo, tam, kjer zavije cesta, ki vodi v Corbury, in to nekje v tistem času, ko se je Ruth zaročila z Nedom Halom. Takrat so bili vsi mladi in bili so prijatelji in morda enostavno ne more o tem govoriti. Sama je imela dovolj svojih težav.«

	Vsi prebivalci Starkfielda, in tudi bolj znanih skupnosti, imajo svojih težav vedno toliko, da jih lete naredijo precej brezbrižne do težav svojih sosedov, in čeprav so vsi priznavali, da je Ethana Froma doletela še posebej velika nesreča, mi nihče od njih ni pojasnil izraza na njegovem obrazu. Še naprej sem bil vztrajno prepričan, da ta izraz ni bil posledica revščine ali telesnega trpljenja. Kakorkoli, morda bi se zadovoljil z zgodbo, ki sem si jo sestavil pri sebi iz delčkov in namigov, če me ne bi razjedal molk gospe Hale in če se ne bi nekoliko kasneje povsem naključno tudi osebno srečal z možakarjem.

	Ko sem prišel v Starkfield, mi je Denis Eady, bogat irski trgovec, ki je bil lastnik starkfieldskega približka konjušnice s kočijami za prevoz potnikov, ponudil dogovor, da mi bo vsak dan poslal kočijo, ki me bo odpeljala v Corbury Flats, kjer bi prestopil na vlak do delovišča, ampak sredi zime so konji zboleli za epidemijo in bolezen se je razširila tudi v druge hleve v Starkfieldu, zato sem si bil prisiljen poiskati drug prevoz. Takrat mi je Harmon Gow povedal, da je konj Ethana Froma še vedno na nogah in da me bo njegov lastnik z veseljem odpeljal do delovišča.

	Ob tem predlogu sem ga osuplo pogledal.

	»Ethan Frome? Ampak saj z njim nisem še nikoli spregovoril niti besede. Le zakaj bi se on izpostavil tveganju zaradi mene?«

	Harmonov odgovor me je še bolj presenetil.

	»Ne vem, če bi se zate izpostavil tveganju, vem pa, da mu ne bi bilo žal, če bi zaslužil kakšen dodaten dolar.«

	Povedali so mi, da je Frome siromašen in da sta mu žaga in nekaj nerodovitne zemlje prinašali komaj dovolj, da je lahko preživel zimo, nikakor pa si nisem mislim, da je v takšnem pomanjkanju, kot so to namigovale Harmonove besede, in to sem Harmonu tudi povedal.

	»Torej, stvar je takšna, da ni v najboljšem stanju,« je pojasnil Harmon. »Če človek več kot dvajset let nemočno postava okrog kot kakšen starec, ga to začne razjedati od znotraj in pogum mu začne upadati. Fromova kmetija je vedno veljala za prazno skodelico mleka, kadar je mačka hodila okrog nje, in sam veš, koliko so danes vredne žage. Dokler se je Ethan še lahko potil ob njej od zore do mraka, je to pomenilo življenje, a že tedaj je skoraj vse potrošil za svoje starše, in ni mi jasno, kako mu sedaj uspeva preživeti. Najprej je njegov oče dobil brco v glavo med pobiranjem sena in so se mu zmehčali možgani in še pred smrtjo je potrošil ves denar. Potem je še njegova mati postala čudakinja in več let je bila slabotna kot dojenček. In njegova žena, Zeena, velja za največji zdravstveni problem v našem okraju.«

	Ko sem naslednje jutro pogledal skozi okno, sem med smrekami pred hišo zagledal nizko vprego in Ethana Froma, ki je na sedež ob sebi polagal obrabljeno medvedjo kožo in delal prostor zame. Potem me je en teden vsako jutro odpeljal v Corbury Flats in popoldan, ko sem se vrnil, me je čakal in me skozi ledeno noč odpeljal nazaj v Starkfield. V eno smer je bila pot dolga le pet kilometrov, ampak stari konj je imel počasen korak in tudi kadar je bil sneg zbit in trd, smo potrebovali skoraj eno uro. Ethan Frome je konja vodil molče. Vajeti je lahkotno držal v rokah. Porjaveli profil obraza, ki se je pod čepico, ki je spominjala na čelado, svetlikal v siju snega, je spominjal na bronasti kip junaka. Svojega obraza ni nikoli obrnil k meni, pa tudi na moja vprašanja je odgovarjal le z enozložnicami. Zdel se je kot del turobne pokrajine, kot njena reinkarnacija, in vse, kar je bilo v njem toplega in čutnega, se je skrivalo pod površjem – ampak v njegovem molku ni bilo nič neprijaznega. Preprosto sem čutil, da živi v globoki moralni osami, ki je preveč oddaljena, da bi lahko bila del običajnega kramljanja. In čutil sem tudi, da njegova osamljenost ni zgolj posledica osebne smole, ki je prav gotovo bila tragična, ampak se je v njem nakopičil hlad mnogih zim Starkfielda – kot je to namignil Harmon.

	Daljavo, ki je zevala med nama, je le enkrat ali dvakrat za trenutek povezal most in tisti obrisi, ki sem jih videl takrat, so v meni prebudili željo, da bi izvedel več. Enkrat sem spregovoril o nekem poslu, ki sem ga prejšnjo leto opravljal na Floridi, in o tem, kako drugačna je bila tista zime od te, ki naju je obdajala. Na moje veliko presenečenje je Frome nenadoma rekel:

	»Da, enkrat sem bil tam in še veliko let sem se spominjal podobe tamkajšnje zime. Ampak sedaj jo je zametel sneg.«

	To je bilo vse, kar je povedal, ostalo sem moral ugotoviti iz tona njegovega glasu in ponovnega hitrega molka.

	Nekega drugega dne, ko sem se odpravljal na vlak, sem pozabil izvod priljubljene znanstvene revije o nedavnih odkritjih v biokemiji, ki sem jo nosil s seboj in jo prebiral med potjo. Nanjo sem čisto pozabil, dokler se zvečer nisem znova povzpel na vprego in sem jo zagledal v Fromovih rokah.

	»Našel sem jo,« je rekel.

	Revijo se vtaknil v žep, potem pa sva kot običajno molčala. Ko sva se začela počasi vzpenjati po dolgem hribu, ki se je vil od Corbury Flatsa do starkfieldskega grebena, sem se v mraku ovedel, da se je obrnil k meni.

	»V reviji piše o rečeh, za katere še nikoli niti slišal nisem,« je rekel.

	Njegove besede me niso toliko presenetile, kot me je presenetilo obžalovanje, ki sem ga začutil v njegovem glasu. Očitno je bil sam presenečen nad svojo nevednostjo in tudi obžaloval jo je.

	»Vas takšne reči zanimajo?« sem vprašal.

	»Včasih so me.«

	»V reviji je nekaj čisto novih reči. V zadnjem času je bilo na tem področju kar veliko odkritij.«

	Nekaj trenutkov sem čakal na odziv, ki ga ni bilo, potem pa sem rekel:

	»Če si želite revijo prebrati, vam jo z veseljem dam.«

	Okleval je in dobil sem občutek, kot da se bojuje sam s seboj, potem pa je prišel kratek odgovor:

	»Hvala. Vzel jo bom.«

	Upal sem, da bo to naključje pomenilo uvod v najino bolj neposredno komunikacijo. Frome je dajal videz tako preprostega in odkritega človeka, da sem bil prepričan, da je njegovo zanimanje za vsebino revije pristno. Okus za takšne reči pri človeku v njegovem stanju je pomenil še bolj izrazito nasprotje med njegovim zunanjim videzom in notranjimi potrebami. Upal sem, da bo ta priložnost, da izrazi svojo notranjost, vsaj odpečatila njegova usta. Ampak nekaj v njegovi preteklosti ali v njegovem sedanjem načinu življenja ga je očitno odpeljalo pregloboko vase, da bi čutil vzgib po vrnitvi k drugim ljudem. Ko sva se naslednjič srečala, revije ni niti omenil. Najino druženje je ostalo enako molčeče in ta molk sem enostransko prekinjal le jaz, namreč, njegova zadržanost ni poznala meje.

	Frome me je do Flatsa vozil že kakšen teden, ko sem nekega jutra pogledal skozi okno in zagledal debelo odejo novozapadlega snega. Vrhovi belih zaplat so segali do vrha ograje in vili so vse naokrog cerkvenega obzidja, kar je pričalo, da je nevihta divjala vso noč in da bo vožnja po odprtem nadvse težavna. Pomislil sem, da bo vlak prav gotovo zamujal, ampak tisti dan sem moral vsaj za uro ali dve na delovišče, zato sem se odločil, da če se bo Frome pojavil, se bom prebil do Flatsa in tam počakal, dokler ne pride vlak. Ne vem, zakaj sem razmišljal v pogojniku, saj nikoli nisem dvomil v to, ali se bo Frome pojavil ali ne. On ni bil takšne vrste človek, ki bi ga nenadne okoliščine odvrnile od posla, in ob dogovorjenem času se je njegova vprega pojavila kot privid za debelimi tančicami gaze.

	Predobro sem ga že poznal, da bi se čudil ali zahvaljeval, ker se je držal dogovora, sem pa presenečeno vzkliknil, ko je svojega konja obrnil v smeri, ki je vodila na drugi konec ceste.

	»Železniška proga je zaprta, ker je na njej obtičal vlak,« je pojasnil, ko sva se odpeljala proti belini, ki je bodla v oči.

	»Ampak, poslušajte … Kam pa me potem peljete?«

	»Po najkrajši poti naravnost do delovišča,« je odvrnil in z ročajem biča pokazal proti bližnjemu hribu, na katerem je stala šola.

	»Do delovišča? V takšnih razmerah? Ampak do tja je več kot dvanajst kilometrov!«

	»Kljusetu bo uspelo, če mu boste dali dovolj časa. Rekli ste, da imate danes popoldan tam nek opravek. Poskrbel bom, da boste pravočasno prišli tja.«

	To je povedal tako mirno, da sem mu lahko odvrnil le:

	»Veliko uslugo mi delate.«

	»Ni problema,« je odvrnil.

	Za šolskim poslopjem se je cesta razcepila. Zavil je levo po poti, ki se je vila med visokimi zameti snega. Ob nedeljah sem se pogosto sprehajal po tej poti in vedel sem, da je osamljena streha, ki se je risala med golimi vejami dreves, pripadala Fromovi žagi. Bila je dovolj vidna – njeno brezdelno kolo se je svetlikalo nad črnim potokom, ki se je rumenobelo penil, ko so se vanj potapljale lopate kolesa. Ko sva se peljala mimo, Frome ni niti pogledal v tisto smer. Še vedno sva molčala, ko sva se začela vzpenjati na naslednji hrib. Dober kilometer naprej na cesti, po kateri nisem še nikoli hodil, sva srečala sadovnjak jablan, ki so rasle po pobočju in molele svoje vrhove iz snega kot živalice, ki dvigajo svoje noske, da bi lažje zadihale. Za sadovnjakom so ležala polja, katerih meje je zabrisal sneg, nad polji pa je sredi bele prostranosti stala ena tistih samotnih novoangleških kmetij, ki naredijo pokrajino še bolj samotno.

	»Tam živim,« je rekel Frome in z okornim komolcem pokazal proti kmetiji. Zaradi stiske, ki sem jo občutil ob pogledu na samotno hiško, sem ostal brez besed. Prenehalo je snežiti in medli žarek sonca je osvetlil hišo na pobočju in jo razgalil v vsej svoji grdoti. Z ograje se je luščila črna barva in tanki leseni zidovi pod iztrošenim plaščem barve so bili videti, kot da trepetajo v vetru, ki je zapihal, ko je prenehalo snežiti.

	»Za časa mojega očeta je bila hiša veliko večja. Nedolgo nazaj sem moral del porušiti,« je nadaljeval Frome, ki je moral malce zategniti vajeti, saj je konj zavil proti domu.

	Pred seboj sem zagledal neobičajno pozabljen in presenetljiv pogled na hišo, ki ji je manjkal del 'L' – podaljšan del hiše, ki je zgrajen pravokotno na osrednji del hiše in ki z njo povezuje shrambo, orodjarno, lopo in skedenj. Ali je tako zaradi simbolnega pomena, da zdi se, da ta del povezuje življenje z zemljo in da v sebi združuje glavne vire toplote in živil, ali le zaradi tolažilne misli, da njenim prebivalcem omogoča, da v tem ostrem podnebju opravijo jutranje delo, ne da bi se jim bilo potrebno soočiti z vremenom, pa prav gotovo drži, da je ravno 'L' bolj kot hiša sama središče in glavno ognjišče novoangleške kmetije. Morda sem ravno zaradi takšnega načina razmišljanja, ki me je pogosto prevzelo, ko sem se sprehajal okrog Starkfielda, povzročilo, da sem v Fromovih besedah slišal otožnost in da sem v napol porušeni hiši videl njegovo lastno pohabljeno telo.

	»Te poti sedaj ne uporabljamo pogosto,« je rekel Frome, »ampak preden je bila čez Flats speljana železnica, je po njej potekal ves promet.« Konja je rahlo oplazil z bičem in potem, kot da bi bil zgolj pogled na njegovo hišo dovolj, da se je otresel svoje zadržanosti, je počasi nadaljeval: »Ko se je materi zdravje zelo poslabšalo, sem za to krivil železnico. Ko se je njen revmatizem tako poslabšal, da ni mogla več hoditi, je ponavadi sedela tukaj in opazovala cesto. Tisto leto, ko so šest mesecev popravljali Bettsbridge, ki ga je prizadela poplava, se je moral Harmon Gow voziti tod mimo. Vsak dan je prihajala sem k ograji, da bi ga videla. Ampak potem ko so začeli voziti vlaki, ni bilo tod mimo nikogar več in moja mati nikoli ni mogla dojeti, kaj se je zgodilo. To jo je preganjalo vse do groba.«

	Ko sva zavila na cesto, ki je vodila v Corbury, je spet začelo snežiti in izpred oči so nama izginili še zadnji obrisi hiše. Frome se je ponovno zavil v molk in med naju spustil staro pregrado. Ko je začelo snežiti, veter ni ponehal, pač pa je tu in tam divje zapihal, skozi pretrgano nebo pa je posijal kakšen žarek in osvetlil kaotično deželo. Ampak konj je bil tako zanesljiv kot Fromova beseda in počasi smo se skozi divje prizore narave prebijali naprej.

	Popoldan se je neurje umirilo in jasnina, ki se je kazala na zahodu, je obljubljala prijeten večer. Posel sem karseda hitro zaključil in v Starkfield sva se odpravila z dobrimi izgledi, da bova tja prispela do večerje, ko pa je sonce začelo zahajati, so se spet začeli nabirati oblaki in začelo je gosto snežiti. Zdelo se mi je, da postajam del vedno gostejše temačnosti in da naju plast za plastjo prekriva zimska noč.

	Šibka svetloba Fromove svetilke je v snežnem metežu kmalu zamrla. Kmalu sta naju zapustila tudi njegov čut za orientacijo in konjev nagon, da bi se vrnil domov. Nekajkrat naju je kakšno znamenje opomnilo, da sva zašla, potem pa je znova izginilo v megli. Ko mu je naposled le uspelo znova najti cesto, pa je začel konj kazati znake utrujenosti. Sam sebe sem krivil, ker sem njegovo ponudbo sprejel. Po kratkem pogovoru mi ga je uspelo prepričati, da mi je dovolil, da sem naprej hodil peš ob konju. Tako sva se še dva ali tri kilometre prebijala naprej, ko je Frome s prstom pokazal v daljavo, kjer sem jaz videl le brezmejno noč, in rekel: »Tam spodaj je moja ograja.«

	Zadnji del poti je bil najtežji. Hud mraz in naporna hoja sta me izmučila in lahko sem občutil tresenje konja, ki me je spominjalo na bitje zapestne ure na moji roki.

	»Poslušajte, Frome,« sem začel, »nobene potrebe ni, da greste še naprej …« Vendar me je prekinil: »Tudi za vas ne. Tega vremena je bilo za vse dovolj.«

	V njegovih besedah sem razumel, da mi ponuja, da prenočim na kmetiji in ne da bi mu kaj odgovoril, sem zavil po poti, ki je vodila skozi ograjo, in mu sledil v skedenj. Pomagal sem mu izpreči konja in ga nahraniti. Ko je to bilo opravljeno, je z vprege vzel svetilko in rekel: »Sem.«

	Daleč nad nama se je skozi snežni metež svetlikal žarek svetlobe. Hodil sem ob Fromu in se opotekal. Bilo je tako temno, da sem skoraj pristal v enem izmed globokih jarkov.

	Frome je s težkim škornjem odrinil sneg s spolzkih stopnic, ki so vodile na verando. Potem je dvignil svetilko in poiskal zapah ter naju odpeljal v hišo. Po nizkem in neosvetljenem hodniku sem hodil za njim. Na koncu hodnika so se v neznano dvigale lesene stopnice, ki so spominjale na lestev. Na najini desni je sij svetlobe označeval vrata sobe, ki je v noč pošiljala žarek, ki sva mu sledila. Izza vrat je prihajal čuden, momljajoč ženski glas.

	Frome si je na umazani in iztrošeni cunji s škornjev otresel sneg in odložil svetilko na stol, ki je bil edini kos pohištva na hodniku. Potem je odprl vrata.

	»Vstopite,« je rekel in ko je spregovoril, je momljajoči glas utihnil …

	Tisto noč sem našel namig o tem, kdo je Ethan Frome in takrat sem začel sestavljati njegovo zgodbo.





	II.

	Vas je ležala pod pol metra debelo snežno odejo, le na vetrovnih predelih so se kazale čistine. Železno nebo so osvetljevale zvezde, ki so spominjale na ledene sveče, in Orion, ki je odseval svoj ledeni ogenj. Mesec je vzšel, a noč je bila tako prosojna, da so bila bela pročelja hiš ob snegu videti siva, sence grmovnic pa so na njih risale črne madeže. Kletna okna cerkve so razpošiljala svetlobo daleč naokrog čez neskončno valovito pokrajino.

	Mladi Ethan Frome je s hitrim korakom hodil po zapuščeni ulici. Šel je mimo banke in nove opečnate stavbe, v kateri je imel Michael Eady trgovino, in mimo hiše odvetnika Varnuma, pred katero sta se ob ograji dvigali dve črni norveški smreki. Nasproti Varnumove hiše, kjer je pot zavila proti dolini Corbury, so se dvigali ozki, beli stolpi cerkve in stebričasto dvorišče. Medtem ko se ji je mladenič približeval, so zgornja okna risala črn obok na steni stavbe, a skozi spodnja okna na strani, ki se je strmo spuščala proti cesti, ki je vodila v Corbury, so sijale luči in osvetljevale sveže kolesnice, ki so vodile proti kletnim vratom. V lopi, ki se je držala stavbe, so stale sani s konji, ki so bili pokriti z debelimi odejami.

	Noč je bila čisto mirna, zrak pa tako suh in čist, da človek skorajda ni občutil mraza. Na Froma je imel takšen učinek, da se mu je zdelo, da zrak sploh ne obstaja in da se med belo zemljo pod njegovimi nogami in kovinsko kupolo nad njim ne nahaja nič.

	»Kot da bi se znašel v vakuumu,« je pomislil. Štiri ali pet let prej se je Frome vpisal na tehniško fakulteto v Worcestru, kjer je v družbi zelo prijaznega profesorja fizike veliko časa preživel v laboratoriju. Podobe, ki jih je spoznal takrat, so ob nepričakovanih trenutkih še vedno privrele na dan v povsem drugačnih okoliščinah, kot jih je poznal takrat. Očetova smrt in smola, ki ga je spremljala od takrat, sta predčasno zaključili Ethanov študij, in čeprav mu ni uspelo priti tako daleč, da bi mu študij tudi konkretno koristil, pa si je z njim hranil domišljijo. Silil ga je, da se je zavedal ogromnih, oblačnih pomenov, ki so se skrivali za vsakodnevnimi obličji reči.

	Ko je tako hodil po snegu, je v njegovih možganih gorel žar in se prepletal z ostrim zvokom, ki je prihajal izpod njegovih čevljev. Na koncu vasi je postal pred temačnim pročeljem cerkve. Za trenutek je stal in pospešeno dihal. Oziral se je gor in dol po ulici, ki je bila popolnoma prazna. Delček ceste pod Varnumovimi smrekami je veljal za najbolj priljubljen kotiček v Starkfieldu in ob jasnih večerih so na cerkvenem dvorišču odzvanjali glasovi dolgo v noč, a to noč ni brezmejne beline zmotila niti ena senca. Čez vas je legla tišina polnoči. Vso vaško življenje je bilo zbrano za cerkvenimi okni, od koder so prihajale poskočne plesne note in široki snopi svetlobe.

	Mladenič, ki je šel okrog poslopja, se je po pobočju spustil do kletnih vrat. Da bi se izognil snopom svetlobe, je šel po bližnjici čez nedotaknjen sneg in se počasi približal najbolj oddaljenemu vogalu kletnega zidu. Še vedno se je držal v senci.

	Počasi se je odkradel do najbližjega okna. Telo je vzravnano držal ob zidu, le vrat je toliko stegnil, da je lahko ujel dogajanje v sobi.

	Iz čiste in zamrznjene teme, v kateri je stal, se mu je zdelo, da gleda v meglico pare. Kovinske plinske svetilke so metale krute valove svetlobe na pobeljene zidove in železne peči na koncu dvorane so bile videti, kot da bi v njih gorel vulkanski ogenj. Na plesišču se je trlo fantov in deklet. Ob steni je stala vrsta stolov in z njih je ravno takrat vstalo več starejših žensk. Glasba je ponehala in glasbenika – goslač in mlada dama, ki je ob nedeljah igrala harmonij – sta pohitela k mizi z osvežilnimi pijačami, pitami in sladoledom, ki je stala na koncu dvorane. Gostje so se počasi pripravljali na odhod in večina se je odpravila v tisti kot dvorane, kjer so bili obešalniki z oblačili in ogrinjali. Iznenada je nek poskočen mladenič skočil na sredo plesišča in zaploskal. Znamenje je poželo takojšni učinek. Muzikanta sta pohitela h glasbilom, plesalci – nekateri že na pol oblečeni in pripravljeni na odhod – so se postavili v dve vrsti, starejše opazovalke so spet sedle na stole in živahen mladenič je k sebi potegnil dekle, ki je v laseh že nosilo češnjev trak »najlepše«, ter ga popeljal na konec plesišča in ga vrtel po veselih taktih melodije Virginia reel.

	Fromovo srce je hitro bilo. Napenjal je oči, da bi videl temno glavo pod šalom češnjeve barve, in begala ga je misel, da bo oko nekoga drugega hitrejše od njegovega. Vodja kola, ki je dajal videz, da ima v žilah irsko kri, je dobro plesal in njegova soplesalka je ujela njegov ritem. Ko se je premikala po dvorani, se je njena lahkotna podoba vrtela med rokami v krogih, ki so postaji vse hitrejši. Šal ji je zdrsnil z glave in ji obvisel na ramenih. Frome je ob vsakem njenem zasuku zagledal smejoče razmaknjene ustnice in temne lase, ki so ji silili na čelo, in temne oči, ki so se zdele edina nepremična točka v plesnem labirintu.

	Plesalci so se vrteli vse hitreje in hitreje, in glasbenika, ki sta jih poskušala ujeti, sta igrala in igrala. Mladeniču ob oknu se je zdelo, da se kolo ne bo nikoli končalo. Tu in tam je svoj pogled odvrnil od dekleta k njenemu soplesalcu, ki si jo je v plesnem razburjenju zamalo lastil. Denis Eady je bil sin Michaela Eadyja, ambicioznega irskega trgovca, čigar prožnost je dala Starkfieldu prvi okus po »bistroumnih« potezah trgovanja in čigar nova opečnata trgovina je pričala, da so te poteze tudi uspešne. Zdelo se je, da bo sin sledil očetovim stopinjam, medtem pa bo očetove metode uporabljal pri osvajanju starkfieldskih deklet. Do tega trenutka je bil Ethan Frome zadovoljen, če je o njem razmišljal kot o hudobnežu, a zdaj je bil prepričan, da si zasluži bičanje. Nenavadno se mu je zdelo, da se tega ne zaveda dekle, ki je svoj veseli obraz obračalo k soplesalcu in sprejemalo njegove roke, ne da bi bilo ob tem užaljeno.

	Frome je imel navado zahajati v Starkfield, da bi ob redkih večerih, ko jo je kakšna plesna zabava pritegnila v mesto, domov pospremil Mattie Silver, ženino sestrično. Njegova žena je bila tista, ki je takrat, ko je dekle prišlo živet k njima, predlagala, da bi ji takšne priložnosti morale biti omogočene. Mattie Silver je prišla iz Stamforda in ko je vstopila v gospodinjstvo Fromovih, da bi pomagala Zeeni, so menili, da bo najbolje, če njeno novo življenje ne bo pomenilo prevelikega razhajanja med nekdanjim življenjem in osamo starkfieldske kmetije, še posebej, ker za svoje delo ni prejemala plačila. Če ne bi bilo tako – je zajedljivo pomislil Frome – se Zeena prav gotovo ne bi spomnila na dekletovo zabavo.

	Ko je njegova žena prvič predlagala, da bi Mattie kakšen večer odšla ven, je pri sebi najprej pomislil, da bo po napornem dnevu na kmetiji moral prehoditi še tri kilometre do vasi in nazaj, ampak ne dolgo zatem je prišel do točke, ko si je želel, da bi v Starkfieldu zabava potekala vsak večer.

	Mattie Silver je pod njegovo streho živela že eno leto in od zgodnjega jutra pa do večerje, kjer sta se srečala, jo je pogosto videval, ampak nobeden izmed teh trenutkov se ni mogel primerjati s tistimi, ko sta z roko v roki in z lahkotnim korakom skozi noč hodila nazaj na kmetijo. Mattie ga je pritegnila že tisti prvi dan, ko se je po njo odpeljal v Flats in mu je mahala z vlaka in se smehljala. Skočila je z vlaka in zavpila: »Ti si prav gotovo Ethan Frome!« On je pri sebi razmišljal, da nikakor ni primerna za gospodinjska dela. No, vsaj sramežljiva ni bila.

	Ampak to mlado življenje je za njegovo hišo pomenilo prižig ognja na mrzlem ognjišču. Dekle ni bilo samo vajeno dela, pač pa je imelo tudi oko, ki je videlo, in uho, ki je slišalo. Njej je lahko pokazal reči in njej je lahko povedal stvari. Lahko je okusil blaženost občutka, da je vse, kar je od sebe dal, pustilo za seboj močan odmev, ki ga je lahko obudil, če si je to zaželel.

	Med njunimi nočnimi sprehodi nazaj na kmetijo je najbolj močno občutil sladkobo njunega izmenjevanja misli. Sam je bil vedno precej bolj rahločuten do lepot narave kot drugi ljudje okrog njega. Nedokončani študij je to občutljivost le še bolj izoblikoval in celo v najbolj nesrečnih trenutkih so polja in nebo z njim govorili globoko in izjemno prepričljivo. Ampak vse do tega trenutka je ta občutek ostajal v njem kot tiha bolečina, zastrta z žalostjo lepote, ki jo je povzročila. Niti tega ni vedel, ali še kdo na svetu čuti tako, kot je čutil on, ali je on edina žrtev tega žalostnega privilegija. Potem pa je ugotovil, da še ena duša trepeta pod istim dotikom čudenja – da ob njem pod njegovo streho živi bitje, ki je njegov kruh in kateremu lahko reče: »Tam je Orion … Tista velika zvezda je Aldebaran in skupina tistih majhnih, ki spominjajo na roj čebel, so Plejade …« Bitje, ki ga je lahko držal začaranega, ko mu je ob praproti in granitnih skalah pojasnjeval, kako so se odvijale ledene dobe in mu na dolgo orisoval, kaj se je dogajalo kasneje. Dejstvo, da se je njegovo občudovanje do vedenja prepletalo z Mattijinim čudenjem ob tem, kar jo je učil, ni imelo največje teže. Bili so še drugi občutki, ki jih je težje opisati, a so bili bolj izjemni in so ju s tiho radostjo vlekli skupaj – hladna rdečina za zimskimi gorami, gruče belih oblačkov nad zlatim strniščem ali modre sence živih mej na s soncem obsijanem snegu. Ko mu je nekoč dejala: »Zdi se, kot da bi bilo narisano!«, je Ethan pomislil, da tega nobena umetnostna definicija ne bi mogla bolje opisati in vsaj te besede je našel, ki jih je lahko izrekel le svoji skrivni duši …

	Ko je tako stal v temi ob cerkvi, so se ti spomini vrnili k njemu s priokusom po izgubljenih rečeh. Medtem ko je opazoval Mattie, ki se je vrtela po plesišču, se je spraševal, kako je lahko kdaj sploh pomislil, da jo njegovo dolgočasno govorjenje zanima. Zanj, ki ni bil nikoli razposajen, razen ko je bil blizu nje, je njena razposajenost pomenila znak brezbrižnosti. Obraz, ki ga je obračala k svojim soplesalcem, je bil isti kot tisti, na katerem je kot na oknu sijal večerni zahod, ko ga je zagledala. Opazil je celo kretnjo ali dve, za kateri si je v svoji domišljavosti domišljal, da sta namenjeni le njemu – način, kako je nagnila glavo vznak, ko se je zabavala, kot da bi si želela najprej sama okusiti smeh, preden ga je spustila iz sebe, in način, kako je počasi spustila veke, ko jo je nekaj očaralo ali ganilo.

	Ta prizor ga je naredil nesrečnega in ta nesrečnost je predramila speče strahove. Njegova žena ni nikoli kazala ljubosumja, a zadnje čase je precej godrnjala zaradi povečanega obsega gospodinjskih del. Našla je nešteto načinov, da je opozarjala na dekletovo neučinkovitost. Zeeno je Starkfield vedno imel za »slabotno« in Frome je moral priznati, da če je resnično bila tako bolna, kot je to trdila sama, je resnično potrebovala pomoč močnejše roke, kot je bila ta, ki je tako lahkotno ležala v njegovi med nočnimi sprehodi do kmetije. Mattie ni imela naravnega daru za gospodinjenje in usposabljanje te pomanjkljivosti ni odpravilo. Učila se je hitro, a hitro je tudi pozabljala. Bila je zasanjana in zadev ni imela navade jemati resno. Ethan je menil, da če bi se poročila z moškim, ki bi ga ljubila, bi se njen gospodinjski čut prebudil. Njene pite in piškoti bi postali ponos okraja, ampak gospodinjstvo na splošno je ni zanimalo. Sprva je bila tako nerodna, da se ji je moral smejati, ampak ona se je smejala z njim in tako sta postala samo še boljša prijatelja. Po najboljših močeh se je potrudil, da bi dopolnjeval njen nevešči trud – bolj zgodaj kot običajno je vstajal in zakuril ogenj v kuhinji, zvečer je nanosil drva in čez dan je zanemarjal delo na žagi, da ji je lahko pomagal pri opravilih v hiši. Ob sobotnih večerih se je celo odkradel v kuhinjo, potem ko sta ženski zaspali, in zribal tla. Nekega dne, ko ga je pri tem opravilu zalotila Zeena, mu je namenila le enega izmed čudaških pogledov, potem pa je molče odšla.

	V zadnjem času je bilo še več drugih znakov njenega nezadovoljstva, ki so bili sicer manj oprijemljivi, a veliko bolj zaskrbljujoči. Nekega mrzlega zimskega jutra, ko se je ob soju sveče v temi oblačil, je iz postelje za seboj zaslišal njen glas.

	»Zdravnik pravi, da ne smem biti brez pomoči,« je rekla s svojim stokajočim glasom.

	Domneval je, da še spi, zato ga je njen glas presenetil, čeprav je bila nagnjena h gostobesednim izbruhom, ki so sledili obdobjem skrivnostne tišine.

	Obrnil se je in jo pogledal. Njeno telo je v rahlih obrisih ležalo pod temno posteljnino. Koščeni obraz na beli blazini je bil sivkast.

	»Brez pomoči?« je ponovil.

	»Si boš lahko privoščil najeto dekle, ko bo Mattie odšla?«

	Frome se je spet obrnil proč. V roke je vzel britvico in poiskal svoj odsev v ogledalu nad umivalnikom.

	»In zakaj bi Mattie odšla?«

	»Mislila sem, ko se bo poročila,« se je lenobno oglasil ženin jadikujoči glas.

	»Oh, ona te ne bo zapustila, dokler jo boš potrebovala,« ji je odvrnil in se začel briti.

	»Nikoli ne bi dopustila, da bi stala ubožici, kot je Mattie, na poti, da se poroči z bistrim mladeničem, kot je Denis Eady,« je jasno in odločno dejala Zeena.

	Ethan, ki je strmel v svoj obraz v ogledalu, je nagnil glavo in šel z britvico od ušesa proti bradi. Roko je imel mirno, ampak drža je bila izgovor, da ni takoj odgovoril.

	»Zdravnik ne želi, da bi ostala sama,« je nadaljevala Zeena. »Hotel je, da se s teboj pogovorim o dekletu, za katerega je slišal in bi morda lahko prišlo …«

	Ethan je odložil britvico, potem pa se je vzravnal in se zasmejal.

	»Denis Eady! Če je tako, potem nama ni potrebno hiteti z iskanjem dekleta.«

	»Ampak jaz se želim o tem s teboj pogovoriti,« je trmasto vztrajala Zeena.

	Naglo se je začel oblačiti.

	»Prav, ampak zdaj nimam časa. Že tako sem pozen,« ji je odvrnil in pridržal staro zapestno uro pred svečo.

	Zeena, ki je te besede očitno sprejela kot dokončne, je še naprej ležala v postelji in ga molče opazovala, ko si je čez ramena potegnil naramnice in vtaknil roke v rokave plašča. Ko je stopil proti vratom, je nepričakovano in zajedljivo pripomnila:

	»Rekla bi, da si zadnje čase vedno pozen, saj se vsako jutro briješ.«

	Ta opazka ga prestrašila veliko bolj, kot namigovanja o Denisu Eadyju. Dejstvo je bilo, da se je vsako jutro bril, odkar je v njihovo hišo prišla Mattie Silver, ampak zdelo se mu je, da njegova žena vedno še spi, ko se je zjutraj odpravljal, zato je trapasto domneval, da sploh ne bo opazila nobene spremembe v njegovem videzu. V preteklosti se je enkrat ali dvakrat že zgodilo, da je bil nekoliko zaskrbljen, ker se Zeena za določene stvari ni zmenila, a potem, nekaj tednov kasneje, mu je s kakšnim povsem običajnim stavkom dala vedeti, da je opazila vse in da je tudi prišla do lastnih zaključkov. A zadnje čase v njegovih mislih ni bilo prostora za takšne previdnosti. Zeena je pod težo zatiralske resničnosti zbledela v breztelesno senco. Svoje življenje je v celoti živel le ob pogledu na Mattie Silver in ob zvoku njenega glasu, in drugačnega si svojega življenja ni več znal zamišljati. Ampak sedaj, ko je stal pred cerkvijo in gledal Mattie, kako se z Denisom Eadyjem vrti po plesišču, se je nadenj spustila množica zanemarjenih namigov in groženj, ki so začele spletati oblak v njegovi glavi …





III.

	Plesalci so začeli zapuščati plesno dvorano. Frome je stopil za krilo vrat ter opazoval sprevod posameznih skupinic ljudi, ki so bili zaviti v šale, žarek svetilke pa je tu in tam osvetlil kakšen obraz, ki je žarel od dobre hrane in plesanja. Vaščani, ki so prišli peš, so se prvi povzpeli po pobočju na glavno cesto, medtem ko so se tisti, ki so prihajali iz okolice vasi, počasi vzpenjali na sani pod lopo.

	»Se ne boš peljala, Mattie?« je zaklical ženski glas iz množice pred lopo in Ethanu je srce v trenutku poskočilo. Od tam, kjer je stal, ni mogel videti posameznikov, ki so prihajali iz dvorane, dokler niso naredili nekaj korakov naprej, a skozi špranje na vratih je zaslišal glas, ki je odgovoril:

	»Nikakor! Ne na takšno noč!«

	Torej je bila tam, blizu njega, in med njima so ležala le tanka lesena vrata. Še trenutek in naredila bo še en korak naprej v noč, in njegove oči, ki so se navadile teme, jo bodo razločile tako jasno, kot da bi stala sredi s soncem obsijanega dne. Val sramežljivosti ga je potegnil nazaj v teman kotiček ob zidu in tam je molče obstal, namesto da bi stopil naprej in se ji pokazal. Eden izmed čudežev njunega odnosa od vsega začetka je bil, da je ona, ki je bila hitrejša, bolj prefinjena in bolj izrazna, delila z njim nekaj svoje lahkotnosti in svobodnosti, ampak sedaj se je čutil težkega in okornega kot v študentskih dneh, ko je skušal na pikniku razvedriti dekleta iz Worcestra.

	Še vedno se je držal ob steni, ona pa je sama naredila nekaj korakov naprej in obstala le nekaj metrov proč od njega. Bila je med zadnjimi, ki so zapuščali dvorano. Začudeno se je ozirala okrog, kot da bi se spraševala, zakaj ga ni. Potem se ji je približala podoba moškega, ki je stopila tako blizu nje, da sta se dve podobi skoraj združili v eno.

	»Te je tvoj uglajeni prijatelj pustil na cedilu? Povej, Matt, da je tako! Ne bom zloben in tega ne bom povedal drugim puncam. Saj nisem tako podel!« (Frome je sovražil njegovo prazno govoričenje!) »Ali ni prava sreča, da naju tam čaka vprega od mojega starega?«

	Frome je zaslišal dekletov glas, v katerem je zaznal zabavno nejevero:

	»Le kaj bi tukaj počela vprega od tvojega očeta?«

	»Mene čaka. Vedel sem, da se bom nocoj želel malo popeljati naokrog, zato sem vpregel mladega konja,« je zmagoslavno odvrnil Eady, ki je skušal v svoj barantajoči glas vliti nekaj topline.

	Dekle je oklevalo. Frome je videl, kako omahljivo med prsti vrti konec šala. Za nič na svetu se ji ne bo prikazal sedaj, čeprav se mu je zdelo, da je njegovo življenje odvisno od njene naslednje poteze.

	»Počakaj trenutek, da odvežem konja,« je zaklical Denis in pohitel k lopi.

	Stala je čisto na miru in gledala za njim v drži mirnega pričakovanja, ki je mučila skritega opazovalca. Frome je opazil, da ni več obračala glave sem in tja in iskala druge podobe. Pustila je, da je Denis Eady pripeljal konja, splezal na vprego in ji ob sebi naredil prostor, potem pa se je z gibčno kretnjo obrnila in zakorakala navzgor po pobočju pri sprednjemu delu cerkve.

	»Zbogom! Upam, da boš užival v vožnji!« mu je zaklicala preko ramena.

	Denis se je zasmejal in spodbodel konja, ki ga je hitro odpeljal proti odhajajoči podobi.

	»Pridi zraven! Hitro! Pazi, zelo spolzko je,« ji je zaklical in proti njej stegnil roko.

	Zasmejala se mu je.

	»Lahko noč! Ne grem s teboj!«

	Takrat sta bila že daleč proč od Fromovega ušesa in sedaj je lahko opazoval le pantomimo njunih teles, ki sta se oddaljevali. Videl je Eadyja, ki je skočil na tla in z vajetmi v rokah odšel k dekletu. Z drugo roko je hotel prijeti njeno, a jo je umaknila. Fromovo srce, ki je trepetalo v črni praznini, je spet lažje zadihalo. Trenutek kasneje je zaslišal zvončkljanje odhajajoče vprege in videl je podobo, ki je sama hodila proti zasneženemu cerkvenemu dvorišču.

	V črni senci Varnumovih smrek jo je dohitel. Sunkovito se je obrnila in dahnila:

	»Oh!«

	»Si mislila, da sem pozabil nate, Matt?« je veselo vprašal.

	Odgovorila mu je zelo resnobno.

	»Pomislila sem, da morda nisi mogel priti.«

	»Nisem mogel? Le kaj bi me lahko ustavilo?«

	»Vem, da se Zeena danes počuti zelo slabo.«

	»Oh, ona je že dolgo v postelji.« Za trenutek je utihnil. Eno vprašanje mu ni dalo miru. »Torej si se kar sama odpravila domov?«

	»Oh, saj me ni strah!« se je zasmejala.

	Drug ob drugem sta stala v senci smrek, prazen svet okrog njiju pa se je sivo svetlikal pod zvezdami. Izrekel je vprašanje, ki ga je mučilo:

	»Če si mislila, da nisem prišel, zakaj se potem nisi peljala z Denisom Eadyjem?«

	»Kako to veš? Kje si bil? Nikjer te nisem videla!«

	Njeno začudenje in njegovo veselje sta se zlila skupaj kot spomladanski potoček. Ethanu se je zdelo, da je naredil nekaj izvirnega in da bi podaljšal učinek, si je želel na dan privleči neko bleščečo frazo, a vse, kar je prišlo iz njegovih ust, je bilo le:

	»Pridi!«

	Prijel jo je za roko, kot je to skušal storiti tudi Eady, in domišljal si je, da se je rahlo stisnila k njemu, a premaknila se nista. Pod smrekami je bilo tako temno, da je s težavo razločil obris njene glave. Želel si je, da bi se lahko sklonil in svoje lice podrgnil ob njen šal. Celo noč bi lahko v temi stal ob njej. Premaknila se je korak ali dva naprej, potem pa se je spet ustavila. Cesta, ki se je dvigala po pobočju, je bila poledenela in kolesnice na njej so se svetlikale kot praske popotnikov na ogledalu v gostišču.

	»Cel kup se jih je zapeljalo s ceste, preden je vzšel mesec,« je rekla.

	»Bi se tudi ti želela voziti s sanmi, dokler še mesec sveti?«

	»Oh, Ethan, to bi bilo čudovito!«

	»Če bo jutri mesec, bova prišla.«

	Še malce je postala in se še bolj stisnila k njemu.

	»Ned Hale in Ruth Varnum sta pristala v velikem brestu tam spodaj. Vsi smo mislili, da sta se ubila.« Čutil je, kako je zadrgetala. »A ne bi to bilo strašno? Zelo srečna sta!«

	»Oh, Ned ni najbolj spreten. Mislim, da te jaz lahko tja dol pripeljem brez težav,« je samozavestno rekel.

	Zavedal se je, da se širokousti, kot se je širokoustil Denis Eady, ampak radost, ki jo je čutil ob njej, ga je delala nepremišljenega, pa tudi način, kako je spregovorila zadnje besede, je vplival nanj. Pomislil je nase in nanjo.

	»Ta brest je nevaren. Podreti bi ga bilo treba,« je vztrajala.

	»Bi se bala tudi, če bi bila z menoj?«

	»Povedala sem ti, da jaz nisem takšna, da bi me bilo strah,« mu je odvrnila skoraj brezbrižno in iznenada je začela hoditi s hitrim korakom.

	Te spremembe razpoloženja so za Ethana Froma pomenile obup in veselje. Premiki v njenih mislih so bili tako nepredvideni kot gibi ptice med vejami. Dejstvo, da ni imel pravice, da bi ji kazal svoje občutke in tako izzival izkazovanje njenih, ga je sililo, da je veliko pomena pripisoval vsaki spremembi v njenem pogledu in tonu glasu. En trenutek je bil prepričan, da ga je razumela in se je bal; drugi hip je bil prepričan, da ga ni razumela in takrat ga je preplavil obup. Nocoj je pritisk nakopičenih pomislekov obračal tehtnico v prid obupu in njena brezbrižnost se mu je zdela še posebej hladna po navalu radosti, s katero se ga je razveselila, potem ko je odslovila Denisa Eadyja. Povzpela sta se na hrib, kjer je stala šola. Molče sta hodila naprej, dokler nista prispela do potke, ki je vodila k žagi. Takrat je potreba po nekem dokončnem zagotovilu zanj postala premočna.

	»Takoj bi me našla, če se ne bi vrnila na plesišče in z Denisom odplesala še zadnjega kola,« je nenadoma rekel. Njegovega imena ni mogel izreči, ne da bi ga stiskalo v grlu.

	»Ampak Ethan, kako naj bi vedela, da si tam?«

	»Verjetno bo res tako, kot pravijo ljudje,« ji je zabrusil, namesto da bi ji odgovoril.

	V hipu se je ustavila. V temi je začutil, da se je hitro obrnila k njemu.

	»Kaj pravijo ljudje?«

	»Čisto normalno je, da nas boš zapustila,« je nadaljeval in sledil svojim mislim.

	»A to pravijo?« mu je odvrnila, a glas ji je malce zatrepetal, ko je dodala: »Hočeš reči, da Zeena ni več zadovoljna z mano?«

	Spustila je njegovo roko in za nekaj trenutkov sta negibno obstala. Drug drugemu sta preiskujoče zrla v obraz.

	»Vem, da nisem tako dobra in iznajdljiva, kot bi morala biti,« je nadaljevala, medtem ko je on zaman iskal besede. »Najeto dekle bi znalo narediti veliko več reči in vem, da v rokah nimam veliko moči. Ampak če bi mi povedala, kaj hoče, bi poskusila. Ti veš, da le redko kaj spregovori in včasih vidim, da je nezadovoljna, pa ne vem, zakaj.« Obrnila se je k njemu z obrazom, na katerem se je slikalo ogorčenje. »Ethan, ti bi mi moral povedati – moral bi! Razen če si tudi ti želiš, da grem …«

	Da bi si želel, da gre! Njen krik je pomenil balzam za njegovo svežo rano. Zdelo se mu je, da so se želena nebesa stalila in da je iz njih začela deževati sladkost. Spet je iskal besedo, s katero bi lahko izrazil vse, in spet je, ko jo je prijel za roko, našel le besedo: »Pridi.«

	Molče sta hodila po potki, ki jo je senčila živa meja, proti žagi, ki se je lesketala v noči. Daleč proč se je prostrana pokrajina siva in samotna valila pod zvezdami in pred njunimi očmi. Tu in tam ju je pot zapeljala skozi senco golih vej, ki so se prepletale nad potko. Tu in tam se je v daljavi pred njima naslikala kmetija, ki je stala sredi polj, tiha in mrzla kot nagrobnik. Noč je bila tako mirna, da sta slišala škripanje snega pod nogami. Veja, ki se je odlomila nekje v gozdu in padla na tla, je odzvanjala kot strel iz puške. Nekje je zatulila lisica. Mattie se je tesneje privila k Ethanu in pospešila korak.

	Čez čas sta pred seboj zagledala skupino macesnov pred Ethanovo ograjo in ko sta se ji približala, je občutek, da se bo sprehod kmalu končal, Ethanu vrnil dar govora.

	»Torej si nas ne želiš zapustiti, Matt?«

	Moral se je skloniti, da je lahko slišal šepet tihih besed.

	»Le kam bi šla, če bi vaju zapustila?«

	Odgovor ga je zabolel, ampak ton glasu, s katerim mu je odgovorila, ga je napolnil z veseljem. Pozabil je, kaj vse ji je še hotel povedati, le stisnil si jo je k sebi tako močno, da je v svojih žilah lahko začutil njeno toploto.

	»Matt, saj vendar ne jočeš?«

	»Ne, seveda ne,« je zajecljala.

	Zavila sta proti hiši in šla mimo senčne gomile, ki jo je obdajala nizka ograda, kjer so skozi sneg v zrak moleli nagrobniki Fromovih. Ethan jih je radovedno pogledal. Leta se je ta tiha družba posmehovala njegovi nemirnosti, njegovi želji po spremembi in svobodi. »Nam ni nikoli uspelo oditi – zakaj bi tebi?« se mu je zdelo, da piše na vsakem kamnu in vedno ko je šel mimo teh nagrobnikov, ga je spreletela misel: »Živel bom tukaj, dokler se jim ne bom nekega dne pridružil.« Ampak sedaj je izginila želja po spremembi in pogled na majhno, ograjeno gomilo mu je dajal topel občutek stanovitnosti.

	»Mislim, da ti nikoli ne bova pustila oditi, Matt,« je zašepetal, kot da bi se tudi mrtvi morali zarotiti z njim, da jo bo obdržal. Ozrl se je na grobove in pomislil: »Za vedno bova tukaj živela skupaj in nekega dne boš tukaj ležala ob meni.«

	Pustil je, da ga ta vizija prevzame, ko sta se po hribu vzpenjala k hiši. Z njo ni bil nikoli tako srečen, kot je bil srečen, ko se je prepustil svojim sanjarjenjem. Na pol poti po hribu navzgor se je Mattie ob nekaj spotaknila in hitro ga je zgrabila za rokav, da se je ujela. Val toplote, ki je stekel skozi njega, je njegovo vizijo le še podaljšal. Prvič se je njegova roka odkradla okrog nje in jo objela, in ona se ni upirala. Hodila sta naprej, kot da bi lebdela.

	Zeena je vedno odšla v posteljo takoj po večerji in okna brez naoknic so bila temna. Mrtva ovijalka je visela z verande kot delček nekakšnega traku. Ethana je prešinila misel: »Tukaj je rasla za Zeeno …« Potem je pomislil na podobo svoje žene, ki je ležala v postelji – rahlo odprta usta, umetni zobje v kozarčku ob postelji …

	Odšla sta k zadnjemu delu hiše, kjer je raslo grmičevje. Kadar je vedela, da se bosta iz vasi vrnila pozno, je imela Zeena navado ključ puščati pod predpražnikom. Ethan se je ustavil pred vrati. Glavo je imel še vedno polno sanj in z roko je še vedno objemal Mattie.

	»Matt …« je začel, čeprav ni vedel, kaj želi povedati.

	Izvila se je iz njegovega prijema in se sklonila, da bi vzela ključ.

	»Ni ključa!« je vzkliknila in se presenečeno vzravnala.

	V ledeni temi sta napeto gledala drug drugega. To se ni še nikoli zgodilo.

	»Morda je pozabila,« je z drhtečim šepetom rekla Mattie, a oba sta dobro vedela, da Zeena ne pozablja.

	»Morda je padel v sneg,« je nadaljevala Mattie po nekaj trenutkih napete tišine.

	»Prav gotovo je nekje tukaj,« je rekel in v istem hipu ga je prešinila še ena misel. Kaj, če je bil tukaj kakšen klatež? Če … Spet je napel ušesa in poslušal. Zdelo se mu je, da sliši zvok, ki je prihajal iz hiše. Potipal je po žepu in izvlekel vžigalico. Pokleknil je k pragu, zanetil vžigalico in z njo osvetlil robove snega.

	Še vedno je klečal, ko so njegove oči zagledale medli žarek svetlobe, ki je prihajal izpod vrat. Le kdo bi lahko hodil naokrog po molčeči hiši? Zaslišal je korake na stopnicah in spet je pomislil na klateže. Potem so se vrata odprla in pred njim je stala njegova žena.

	S temačno kuhinjo v ozadju se je visoka in koščena dvigala pred njim. Z eno roko si je držala haljo nad ploskimi prsmi, v drugi je držala svetilko. Svetilka, ki jo je držala v ravnini brade, je osvetljevala njen zgubani vrat in koščeno zapestje roke, vdolbine na koščenem obrazu pa so postale še bolj temačne in globoke. Ethana, ki je bil še vedno ves vročičen od urice, ki jo je preživel z Mattie, je prizor prebudil iz sanj. Počutil se je tako, kot da sploh ne bi vedel, kako izgleda njegova žena.

	Brez besed je stopila na stran, da sta Mattie in Ethan lahko vstopila v kuhinjo. Zrak v kuhinji je bil v primerjavi z zunanjim hladen in vlažen.

	»Si pozabila na naju, Zeena,« se je hotel pošaliti Ethan, ko si je otresal sneg s čevljev.

	»Ne. Tako slabo sem se počutila, da nisem mogla spati.«

	Mattie je stopila naprej in si začela odvijati šal. Češnjeva barva šala se je ujemala z barvo na njenih licih in ustnicah.

	»Žal mi je, Zeena! Ti lahko kako pomagam?«

	»Ne, nič ne moreš narediti.« Zeena se je obrnila proč. »Sneg bi si s čevlje lahko stresel zunaj,« je rekla svojemu možu.

	Pred njima je odkorakala iz kuhinje in postala na hodniku s svetilko v roki, kot da bi jima želela osvetliti pot po stopnicah.

	Tudi Ethan se je ustavil. Na klin je obesil plašč in kapo. V zgornjem nadstropju sta bili dve spalnici in nocoj je čutil še posebej močan odpor, da bi ga Mattie videla, kako sledi Zeeni v spalnico.

	»Nekaj časa me še ne bo gor,« je rekel in se obrnil nazaj proti kuhinji.

	Zeena ga je presenečeno pogledala.

	»Za božjo voljo, kaj pa boš počel tukaj spodaj?«

	»Račune od žage moram pregledati.«

	Zeena je še naprej strmela vanj, sij nezasenčene svetlobe pa je le še bolj poudarjal okrutnost njenih potez.

	»Sredi noči? Smrt boš staknil. Ogenj je že pred nekaj urami ugasnil.«

	Brez besed je odšel v kuhinjo. Ob tem se je njegov pogled srečal z očmi Mattie in domišljal si je, da je v njih videl opozorilo. Naslednji hip je povesila veke in se s pordelimi lici začela pred Zeeno vzpenjati po stopnicah.

	»Res je, tukaj je zelo mrzlo,« je potrdil Ethan in tudi on se je s sklonjeno glavo odpravil po stopnicah in sledil ženi čez prag njune spalnice.





	IV.

	Iz gozda je bilo potrebno izvleči nekaj podrtih dreves in Ethan se je dela lotil zgodaj naslednje jutro.

	Zimsko jutro je bilo kristalno čisto. Sončni vzhod je rdeče gorel na čistem nebu. Sence na obrobju gozda so bile modrikaste, za belimi in lesketajočimi se polji pa so se gozdovi dvigali kot dim.

	Jutro je bilo še vedno tiho, ko so se njegove mišice že napenjale ob njim znanem delu in so njegova pljuča globoko zajemala gorski zrak. V teh trenutkih je Ethan lahko jasno razmišljal. Ko so se vrata njune spalnice zaprla, Ethan in Zeena nista izmenjala niti ene besede. Ona si je iz majhne stekleničke, ki jo je imela na stolu ob postelji, v kozarec kanila nekaj kapljic in jih izpila, potem pa si je okrog glave ogrnila rumeno brisačo in legla. Obrnila se je proč od njega. Ethan se je hitro slekel in upihnil svečo, da ne bi mogel videti njenega obraza, ko je legel k njej v posteljo. Ko je tako ležal, je lahko slišal Mattie, ki se je premikala v drugi sobi. Njena sveča je čez hodnik pošiljala droben žarek, ki se je iskril v skoraj neopazni črti pod vrati. Črto je nepremično opazoval, dokler ni izginila. Soba je postala popolnoma črna in popolnoma tiha, slišal je le Zeenino astmatično dihanje. Ethana je begalo, da mu je ob vseh rečeh, o katerih bi lahko razmišljal, v žilah in možganih utripala le toplota Mattijinega ramena ob njegovem. Zakaj je ni poljubil? Pred nekaj urami si tega vprašanja ne bi postavil. Niti nekaj minut prej, ko sta sama stala na pragu hiše, si na to ne bi drznil pomisliti, a od tistega trenutka, ko je v siju svetilke zagledal njene ustnice, je čutil, da so njegove.

	Sedaj, v svežini jutranjega zraka, je pred svojimi očmi še vedno gledal njen obraz. Bil je del sončne rdečine in del snežnega sijaja. Kako zelo se je spremenila, odkar je prišla v Starkfield! Spominjal se je, kako brezbarvna je bila, ko jo je prvič srečal na postaji. In kako se je vso prvo zimo tresla od mraza, ko je pihal veter in je na razrahljana okna naletaval sneg!

	Bal se je, da bo to trdo življenje, mraz in samoto zasovražila, ampak kazala ni nobenih znakov nezadovoljstva. Zeena je bila tista, ki se je domislila, da mora Mattie kar največ doživeti v Starkfieldu, saj ni mogla iti nikamor drugam. Ethana to ni motilo. Zeena kaj takšnega zase ni nikoli predlagala.

	Dekle se mu je le še bolj smililo, ker je bilo z delom priklenjeno nanju. Mattie Silver je bila hčerka Zeeninega bratranca, ki je svojo družino preplavil z občutki zavidanja in občudovanja, ker se mu je s hribov uspelo spustiti v Connecticut, kjer se je poročil z dekletom iz Stamforda in vstopil v uspešen lekarniški posel svojega tasta. Na žalost pa je Orin Silver umrl prezgodaj, da bi lahko dokazal, da cilj upravičuje sredstva. Njegovi računi so pokazali, kakšna so ta sredstva bila in bila so takšna, da je bila še velika sreča, da sta jih njegova žena in hči videla šele po njegovem velikem pogrebu. Njegovo ženo je to razkritje odneslo v grob in Mattie, ki je bila stara dvajset let, je ostala sama, da si ustvari svojo pot s petdesetimi dolarji, ki jih je dobila od prodaje klavirja. Čeprav je bilo to, kar je znala, raznoliko, ji ni moglo veliko pomagati. Znala je zarobiti klobuk, peči piškote, recitirati nekaj pesmi ter zaigrati nekaj melodij. Ko je svoje znanje poskusila dopolniti v smeri stenografije in knjigovodstva, ji je začelo pešati zdravje in šest mesecev, ki jih je preživela stoje za pultom trgovine, ji ga ni vračalo. Njeni najbližji sorodniki so bili zapeljani, da so vse svoje prihranke zaupali njenemu očetu, in čeprav so se po njegovi smrti vsi predali krščanski dolžnosti vračanja dobrega za slabo, ko so njegovi hčerki pomagali z nasveti, pa od njih nikakor ne bi mogli pričakovati, da ji bodo pomagali tudi finančno. Ko je Zenobii zdravnik priporočil, da naj si poišče pomoč pri opravljanju hišnih del, je klan v trenutku zagledal priložnost za Mattie. Zenobio, ki je sicer dvomila v dekletove zmogljivosti, je mikala svoboda iskanja napak brez tveganja, da bi dekle izgubila. Tako je Mattie prišla v Starkfield.

	Zenobijino iskanje napak je bilo molčeče, a zato nič manj prodorno. Prve mesece je Ethan izmenično gorel od želje, da bi videl Mattie, kako se ji postavi po robu, in trepetal od strahu pred posledicami. Potem je položaj postal manj napet. Svež zrak in veliko ur, ki jih je poleti preživela zunaj, so v Mattie vrnili življenje in prožnost, Zeena, ki je sedaj imela več časa, ki ga je lahko posvečala svojim boleznim, pa je postala manj pozorna na dekletove spodrsljaje. Ethan, ki se je še naprej boril z bremenom neplodne kmetije in žage, se je vdal lastni domišljiji, da v njegovi hiši vlada mir.

	Dejansko niti sedaj ni obstajal noben oprijemljiv dokaz, da je kaj drugače, ampak na njegovem obzorju je od prejšnje noči ležal grozeč oblak. Oblikovali so ga Zeenin vztrajni molk, Mattijin svarilni pogled in spomin na minula majhna znamenja, ki so napovedovala, da bo še pred nočjo deževalo.

	Ta groza, ki jo je občutil, je bila tako močna, da si jo je, kar je zelo značilno za moške, želel preložiti. Z delom je končal šele okrog poldneva in ker je moral les dostaviti Andrewu Halu, starkfieldskemu gradbincu, je bilo Ethanu veliko lažje Jothama Powella, najetega delavca, poslati peš nazaj na kmetijo, on pa bo tovor sam odpeljal v vas. Splezal je na hlode in sedel nanje zelo blizu razmajanih privezov. Takrat je pred očmi spet zagledal Mattijin svarilni pogled.

	»Če bodo nastopile težave, hočem biti tam,« je pomislil, ko je Jothamu nepričakovano naročil, naj izpreže konje in jih odpelje nazaj v skedenj.

	Dva možakarja sta se počasi odpravila proti domu in ko sta vstopila v kuhinjo, je Mattie ravno vzela kavo s štedilnika, Zeena pa je že sedela za mizo. Ko jo je njen mož zagledal, mu je zastal korak. Namesto navadne bombažne obleke in pletenega šala je nosila svojo najboljšo obleko iz rjave merino volne. Nad tankimi in redkimi lasmi, na katerih so se še vedno poznale linije navijalk, je nosila visok klobuček, za katerega se je Ethan spominjal, da je moral odšteti pet dolarjev. Na tleh zraven nje je stala popotna torba in škatla, zavita v časopisni papir.

	»Kam pa odhajaš, Zeena?« je vzkliknil.

	»Tako močne krče imam, da grem v Bettsbridge, kjer bom prenočila pri teti Marthi Pierce in obiskala novega zdravnika,« mu je odgovorila s povsem vsakdanjim tonom, kot da bi dejala, da gre v shrambo pogledat, kako je z zalogami, ali na podstrešje iskat odeje.

	Čeprav je imela Zeena precej ustaljene navade, se kaj takšnega ni zgodilo prvič. Že nekajkrat v njuni skupni preteklosti je čisto nepričakovano spakirala torbo in se odpravila v Bettsbridge ali celo v Springfield, da bi obiskala kakšnega novega zdravnika, in njenega moža je bila groza pred temi odpravami, ker so pomenile dodatne stroške. Zeena se je vedno vrnila nazaj založena z dragimi zdravili. Njen zadnji izlet v Springfield se je končal z nakup baterije, katere se ni nikoli naučila uporabljati. Ampak v tem trenutku je bilo njegovo olajšanje tolikšno, da je premagalo vse druge občutke. Ni dvomil, da je Zeena prejšnjo noč govorila resnico, ko je dejala, da se preveč slabo počuti, da bi lahko spala, in njena nenadna odločitev, da poišče zdravniško pomoč, je kot ponavadi pomenila, da je popolnoma zatopljena v svoje zdravje.

	Kot da bi z njegove strani pričakovala ugovarjanje, je takoj jasno dodala:

	»Če imaš preveč dela z lesom, me lahko Jotham Powell s konjem odpelje, da bom v Flatsu še pravočasno ujela vlak.«

	Njen mož skorajda ni slišal njenih besed. V zimskih mesecih med Starkfieldom in Bettsbridgem ni bilo javnega prevoza in tudi vlaki, ki so se ustavili v Corbury Flatsu, so zamujali in vozili neredno. Hiter izračun je Ethanu povedal, da se Zeena na kmetijo ne bo mogla vrniti pred naslednjim večerom …

	»Če se ne strinjaš, da me tja odpelje Jotham Powell …« je nadaljevala, kot da bi njegov molk pomenil nasprotovanje. V trenutku odhoda je bila vedno gostobesedna. »Vem le to,« je nadaljevala, »da tako ne morem več naprej. Bolečina mi sega že vse do gležnjev in če ne bi bilo tako hudo, bi se prej peš odpravila v Starkfield, kot pa tebe motila pri delu, in prosila Michaela Eadyja, da me odpelje do Flatsa, ko gre tja iskat zaloge, ki mu jih pripeljejo z vlakom. Dve uri bi morala čakati na postaji in tudi to bi prestala v tem mrazu …«

	»Seveda te bo Jotham odpeljal tja,« se je vzdramil Ethan. Nenadoma se je ovedel, da je ves čas, ko je Zeena govorila, gledal Mattie. Sedaj je z naporom oči obrnil k svoji ženi. Sedela je nasproti okna in bleda svetloba, ki se je odbijala od beline snega, je njen obraz naredila še bolj brezbarven, izostrila tri globoke gube med ušesom in licem in ji narisala gubice okrog nosa in ust. Čeprav je bila le sedem let starejša od svojega moža, ki je bil star šele osemindvajset let, je že bila starka.

	Ethan je hotel reči nekaj, kar bi omililo napeto situacijo, ampak v glavi je imel le eno misel: tokrat prvič, odkar Mattie živi pri njima, Zeene ponoči ne bo doma. Spraševal se je, ali tudi dekle razmišlja o tem …

	Vedel je, da se Zeena sprašuje, zakaj se ni ponudil, da jo on odpelje v Flats, in zakaj Jotham Powell ne odpelje lesa v Starkfield. Sprva se sploh ni mogel domisliti nobene pretveze, potem pa je rekel:

	»Sam bi te odpeljal, vendar moram poračunati za les.«

	Takoj ko je te besede spregovoril, jih je obžaloval. Ne le zato, ker so bile neresnične – ni se mogel nadejati, da bi od Hala dobil plačilo – pač pa tudi zato, ker je iz izkušenj vedel, kako nepremišljeno je Zeeni dati vedeti, da ima na predvečer njenega terapevtskega izleta denar. Ampak v tistem trenutku je bila njegova edina želja, da bi se izognil dolgi vožnji s staro kobilo, ki ni znala hitro stopiti, in z njo ob sebi.

	Zeena mu ni ničesar odgovorila. Zdelo se je, kot da sploh ni slišala njegovih besed. Svoj krožnik je že porinila na stran in si odmerila še zadnji odmerek iz velikega steklenega kozarca, ki ga je imela pri roki.

	»To mi ni niti malo pomagalo, ampak kozarec verjetno lahko uporabim,« je pripomnila. Prazen kozarec je potisnila proti Mattie in dodala: »Če boš spravila vonj iz njega, ga bom porabila za kumarice.«





	V.

	Takoj ko se je njegova žena odpeljala izpred hiše, je Ethan s klina snel plašč in kapo. Mattie je pomivala posodo in si mrmrala neko plesno melodijo prejšnjega večera.

	»Se vidiva, Matt,« je rekel on in ona je veselo odvrnila: »Se vidiva, Ethan.« To je bilo vse.

	V kuhinji je bilo toplo in svetlo. Sončni žarki so poševno sijali skozi južno okno na dekletovo podobo, na mačko, ki je dremala na stolu, in na geranije z dovoza, ki so jih čez zimo dali v hišo in katere je poleti zasadil Ethan, da bi naredil vrt za Mattie. Želel si je, da bi se lahko v kuhinji zadržal dlje in jo opazoval, kako čisti in šiva, ampak še bolj si je želel opraviti z lesom in se še pred nočjo vrniti nazaj na kmetijo.

	Vso pot so se njegove misli nenehno vračale k Mattie. Kuhinja ni bila v najboljšem stanju – ni bila tako sijoča, kot takrat ko je zanjo skrbela njegova mati, ko je bil še otrok; ampak presenečalo ga je, kako veliko bolj domača se mu je zdela brez Zeene. In slikal si je, kakšen bo tisti večer, ko bosta z Mattie pojedla večerjo. Prvič bosta sama skupaj v hiši in sedela bosta vsak na svoji strani peči kot poročeni par. On bo nosil le nogavice in kadil pipo, ona pa se bo smehljala in govorila na svoj zabavni način, ki je njemu vedno zvenel kot nov, kot da ga ne bi še nikoli slišal.

	Ob ljubkosti prizora in olajšanju, ki ga je začutil, ker je vedel, da so bili njegovi strahovi glede Zeene neutemeljeni, je postal zelo dobre volje. On, ki je bil običajno zelo molčeč, si je žvižgal in prepeval, ko se je vozil po zasneženih poljih. V njem je še vedno živela speča iskrica družabnosti, ki je dolgim starkfieldskim zimam ni uspelo ugonobiti. Po naravi je bil resen in redkobeseden, a občudoval je sproščenost in veselje v drugih. Do srca mu je segel že preprosti prijateljski pogovor. V Worcestru, kjer se je držal zase in se ni veliko zabaval, je na skrivaj kar žarel, ko je na hrbtu začutil prijateljsko roko in zaslišal: »Stari Ethe!« Konec takšnih domačnih pozdravov je le še bolj ohladil njegov povratek v Starkfield.

	Tukaj se je molk, ki ga je obdajal, vsako leto le še bolj poglobil. Po očetovi nesreči je ostal sam z bremenom kmetije in žage, zato ni imel prostega časa, ki bi ga lahko preživel med druženjem v vasi. Potem ko je zbolela še njegova mati, je samota, ki je vladala v hiši, postala še bolj mučna od tiste na poljih. V svojih dneh je bila njegova mati zelo zgovorna, a potem ko jo je zadela »tegoba«, je njen glas le redko slišal, čeprav je moč govora ni zapustila. Včasih v dolgih zimskih večerih, ko jo je sin iz obupa vprašal, zakaj nekaj ne reče, mu je odvrnila, da zato ne, ker posluša. V nevihtnih nočeh, ko je okrog hiše zavijal veter in jo je ogovoril, mu je odvrnila:

	»Tisti zunaj tako glasno govorijo, da te ne slišim.«

	Šele ko se je njena bolezen bližala zadnjemu stadiju, je iz sosednje doline k njima prišla sestrična Zenobia Pierce, da bi mu pomagala skrbeti za mater. Po dolgi mrtvaški tišini in dolgi osami je bila Zeenina zgovornost glasba za njegova ušesa. Pri sebi je čutil, da bi lahko šel po materini poti, če se ne bi pojavil nov zvok in ga pomiril. Zdelo se je, da je Zeena že na prvi pogled vse dojela. Smejala se mu je, ker ni poznal najpreprostejših dolžnosti, kako se skrbi za bolnika, in rekla mu je, naj odide »naravnost ven« in jo pusti, da bo ona poskrbela za vse. Zgolj dejstvo, da je ubogal njena povelja, in občutek svobode, ko se je spet lahko lotil posla in se pogovarjal z drugimi moškimi, sta mu povrnila zamajano ravnotežje in povečala zavest, kaj vse ji dolguje. Zdelo se je, da ima po naravi v sebi vso gospodinjsko modrost, ki je njemu med dolgim vajeništvom ni uspelo osvojiti. Ko je prišel poslednji trenutek, je bila ona tista, ki mu je rekla, naj pohiti in pripelje pogrebnika. Zdelo se ji je »hecno«, ker ni vnaprej uredil, kdo bo dobil materina oblačila in šivalni stroj. Po pogrebu, ko jo je opazoval, kako se pripravlja na odhod, ga je popadel občutek groze, da bo na kmetiji ostal sam. Še preden se je zavedel, kaj sploh počne, jo je prosil, naj ostane z njim. Velikokrat je pomislil, da se kaj takšnega ne bi zgodilo, če bi njegova mati umrla poleti in ne pozimi …

	Ko sta se poročila, sta se dogovorila, da bosta takoj, ko se izvlečeta iz težav, ki so bile posledica dolge bolezni gospe Frome, kmetijo in žago prodala in poskusila svojo srečo v večjem mestu. Ethanova ljubezen do narave ni bila takšne vrste, da bi poznala okus za poljedelstvo. Vedno si je želel postati inženir in želel si je živeti v mestu, kjer so bila predavanja in velike knjižnice in so vsi nekaj ustvarjali. Nek bežen posel na Floridi v času študija v Worcestru je še povečal njegovo zaupanje v svoje sposobnosti in tudi vnemo, da bi videl svet. Prepričan je bil, da bo z iznajdljivo ženo, kot je bila Zeena, kmalu našel svoj prostor v njem.

	Zeenina rodna vas je bila malce večja od Starkfielda in ležala je bliže železnice, zato je svojemu možu že od vsega začetka dala vedeti, da življenje na samotni kmetiji ni tisto, kar je pričakovala, ko se bo poročila. Ampak kupci so prihajali zelo počasi in medtem ko je Ethan čakal nanje, je izvedel, da je njo nemogoče prestaviti. Odločila se je, da bo zviška gledala na Starkfield, a nikakor ni mogla živeti v kraju, ki je zviška gledal nanjo. Niti Bettsbridge ali Shadd's Falls se nista v zadostni meri zavedala njene prisotnosti, v še večjim mestih, kjer si je želel živeti Ethan, pa bi trpela za popolno izgubo identitete. V prvem letu po njuni poroki je razvila »bolehnost«, ki jo je od takrat naredila slavno celo v skupnostih, ki so bile bogate s patološkimi primeri. Ko je prišla skrbet za njegovo mater, se je Ethanu zdela poosebljeno zdravje, a kmalu je spoznal, da so bile njene spretnosti negovalke pridobljene iz opazovanja lastnih simptomov.

	In potem je tudi ona postala molčeča. Morda je bil to neizogiben učinek življenja na kmetiji, ali morda tega, kot je nekajkrat omenila, ker je Ethan »ni nikoli poslušal«. Ta obtožba ni bila povsem neutemeljena. Kadar je govorila, se je samo pritoževala. Pritoževala se je čez reči, ki jih on ni mogel spremeniti, ker pa se ni želel prerekati, se je navzel navade, da ji sploh ni odgovarjal. Naposled je med njenim govorjenjem razmišljal o povsem drugih rečeh. Ampak zadnje čase, ko je imel svoje razloge, da jo je opazoval bolj pozorno, ga je zaradi njene molčečnosti začenjalo skrbeti. Spomnil se je svoje matere in tega, kako je postajala vedno bolj molčeča. Začel se je spraševati, ali tudi Zeena postaja »čudaška«. Ženske rade postanejo takšne, to je vedel. Zeena, ki je imela pri roki vse patološke diagrame v regiji, se je v času, ko je negovala njegovo mater, seznanila z mnogimi tovrstnimi primeri in tudi on sam je poznal določeno samotno kmetijo v soseščini, na kateri so živeli ljudje, ki jih je prizadela takšna bolezen, pa tudi za druge je že slišal. V takšnih trenutkih ga je spreletela zla slutnja, ko je opazoval Zeenin molčeči obraz. Ob drugih trenutkih se mu je njen molk zdel nameren, da bi skril neke daljnosežne slutnje in skrivnostne zaključke, ki jih je potegnila iz sumničenj in zamer, ki jih sam ni mogel uganiti. Ta domneva ga je celo bolj vznemirjala kot prva in ta je bila tista, na katero je pomislil prejšnjo noč, ko jo je zagledal pred vrati.

	Sedaj je njen odhod v Bettsbridge še enkrat olajšal njegovo dušo in vse njegove misli so bile osredotočene na prijeten večer, ki ga bo preživel z Mattie. Le ena stvar ga je težila, in sicer da je Zeeni rekel, da bo za les dobil denar. Tako jasno je lahko predvidel posledice teh besed, da se je odločil, da bo Andrewa Hala prosil za majhen predujem.

	Ko je Ethan zapeljal na Halovo dvorišče, se je gradbinec ravno spuščal s sani.

	»Halo, Ethe!« je rekel. »Tole mi bo prav prišlo.«

	Andrew Hale je bil rdečeličen možakar z velikimi sivimi brki in zajetnim podbradkom, ki ga je skrival pod ovratnikom, a njegova vedno brezhibno bela srajca je bila speta z majhno diamantno iglo. To razkazovanje razkošja je bilo zavajajoče, namreč, čeprav mu je posel dobro tekel, so ga njegove lahkožive razvade in zahteve velike družine veliko stale, zato se je nemalokrat zgodilo, da je bil z denarjem na kratko. Hale je bil star prijatelj Fromove družine in njegova hiša je bila ena redkih, ki jo je občasno obiskala tudi Zeena, čeprav zgolj zaradi dejstva, da je gospa Hale imela v svoji mladosti več opravka z zdravstvom kot katerakoli druga ženska v Starkfieldu, in njeno prepoznavanje simptomov in načini zdravljenja so bili še vedno priznani.

	Hale je odšel h konjema in ju potrepljal po grivi.

	»Gospod,« je rekel, »zanju tako lepo skrbite, kot da bi bila hišna ljubljenčka.«

	Ethan se je lotil razlaganja hlodov. Ko je z delom končal, je na široko odprl steklena vrata lope, ki jo je gradbinec uporabljal kot pisarno. Hale je sedel z nogami na peči in s hrbtom obrnjen proti mizi, na kateri je bilo polno papirjev. Kraj je bil podoben možakarju – topel in prijazen, a umazan.

	»Sedi in stegni noge,« je pozdravil Ethana.

	Slednji ni vedel, kako naj začne, a naposled mu je le uspelo izdaviti prošnjo, da bi mu vnaprej plačal petdeset dolarjev. Hale je bil tako presenečen, da je pod debelo kožo zardel. Njegova navada je bila, da plača po preteku treh mesecev in še nikoli ta dva moža denarnih zadev nista uredila drugače.

	Ethan je čutil, da bi si možakar morda premislil, če bi ga rotil, da nujno potrebuje denar, ampak ponos in lastna preudarnost sta mu branila, da bi kaj takšnega tudi storil. Po očetovi smrti je potreboval kar nekaj časa, da je obdržal glavo nad vodo in Andrewu Halu in tudi nikomur drugemu v vasi ni hotel dati vedeti, da se znova potaplja. Poleg tega pa je sovražil laži. Če je hotel denar, ga je preprosto hotel in nikogar ni brigalo, zakaj ga hoče, in tako je svojo prošnjo izrekel na čudaški način ponosnega človeka, ki si noče priznati, da se uklanja, zato ni bil zelo presenečen, ker ga je Hale zavrnil.

	Gradbinec ga je zavrnil prijateljsko, kot je počel tudi vse drugo – njegovo prošnjo je obravnaval kot šalo in vprašal ga je, ali si je omislil nakup klavirja ali želi hiši dodati kakšen nadstrešek, in če bi rad storil slednje, mu lahko ponudi brezplačno pomoč.

	Ethanova pretkanost je bila kmalu izčrpana in po trenutku zadrege, v kateri se je znašel, se je od Hala poslovil in odprl vrata pisarne. Ko je stopil ven, je gradbinec iznenada zaklical za njim:

	»Poslušaj, saj nisi v stiski, kajne?«

	»Niti najmanj,« je odvrnil Ethanov ponos, še preden bi se lahko oglasil razum.

	»To je dobro! Namreč, jaz sem, zato sem te hotel prositi, da bi mi malce podaljšal rok plačila. Posel ni ravno najboljši, pa tudi hišo za Neda in Ruth popravljam, v katero se bosta vselila, ko se bosta poročila. Vesel sem, da to zanju počnem, ampak me veliko stane.« V Ethanovih očeh je iskal sočutje. »Mladim ljudem so všeč lepe reči. Sam veš, kako je, saj še ni tako dolgo, odkar si sam urejal hišo za Zeeno.«

	Ethan je voz pustil pri Halovem hlevu in se odpravil v vas po opravkih. Ko je odhajal, so mu v ušesih odzvanjale zadnje Halove besede. Mrko je pomislil, da je sedem let, ki jih je preživel z Zeeno, za vas pomenilo »še ne tako dolgo«.

	Popoldan se je nagibal k večeru in nekaj osvetljenih oken je razsvetljevalo mrak in delalo sneg še bolj bel. Ostro vreme je vse prisililo, da so si zavetje poiskali v hišah, zato je imel Ethan široko vaško cesto le zase. Iznenada je zaslišal veselo zvončkljanje in mimo njega se je zapeljala vprega, ki jo je vlekel živahen konj. Ethan je prepoznal vprego Michaela Eadyja in mladi Denis Eady z novo krzneno kapo na glavi se je nagnil naprej in mu pomahal. »Halo, Ethe!« je zaklical in se naglo odpeljal naprej.

	Vprega je vozila v smeri Fromove kmetije in Ethanu je zastalo srce ob misli, ko je poslušal zvončkljanje zvončkov. Je Denis Eady izvedel, da je Zeena odšla v Bettsbridge in je hotel izkoristiti priložnost, da bi kakšno urico preživel z Mattie? Ethana je bilo sram zaradi ljubosumja, ki mu je stiskalo prsi. Dekle ni bilo zaslužno, da bi bile njegove misli o njem tako burne.

	Hodil je naprej proti vogalu cerkve in stopil v senco Varnumovih smrek, kjer je z njo stal prejšnjo noč. V senci smrek je pred seboj zagledal nejasne obrise podobe. Ko se je približal, se je podoba najprej razdvojila v dve ločeni obliki, potem pa se je ponovno zlila v eno in zaslišal je poljub in napol smejoči: »Oh!«, ko je bila njegova prisotnost odkrita. Spet sta se podobi hitro ločili in Varnumova vrata so se zaprla za eno polovice podobe, medtem ko je druga hitro hodila pred njim. Ethan se je nasmehnil ob nelagodju, ki ga je povzročil. Le kaj je bilo Nedu Halu in Ruth Varnum mar, če ju je kdo zalotil med poljubljanjem? Vsi v Starkfieldu so vedeli, da sta zaročena. Ethanu je godilo, da je zaljubljeni par zalotil pri poljubljanju točno na tistem mestu, kjer sta stala z Mattie in kjer sta v svojih srcih čutila enako žejo. Srce mu je preletela bolečina ob misli, da tema dvema svoje sreče ni bilo treba skrivati.

	Pri Halu je splezal na svojo vprego in se odpravil nazaj proti kmetiji. Mraz je bil manj oster kot čez dan in nizko, oblačno nebo je za naslednji dan obljubljano sneg. Tu in tam je kakšni zvezdi, za katero se je skrivala modrina neba, uspelo posvetiti čez oblake. Čez uro ali dve se bo mesec dvignil nad greben za kmetijo, ki bo obsijal robove oblakov, ki ga bodo požrli. Polja je prekrival žalosten mir, kot da bi polja občutila sproščujoč stisk mraza in se pretegovala v svojem dolgem zimskem spancu.

	Ethanova ušesa so bila pozorna na zvončkljanje sani, ampak tišine na samotni cesti ni zmotil noben zvok. Ko je prišel bliže kmetiji, je v hiši na hribu pred seboj zagledal svetlobo. »V svoji sobi je,« je pomislil pri sebi, »pripravlja se za večerjo.« Potem pa se je spomnil Zeeninega zajedljivega pogleda, ko je Mattie na večer svojega prihoda prišla k večerji s počesanimi lasmi in s trakom okrog vratu.

	Šel je mimo gomile z grobovi. Obrnil se je k enemu izmed starejših nagrobnikov, ki je njegovo pozornost pritegnil že takrat, ko je bil še otrok, namreč, na njem je bilo zapisano njegovo ime:

	»V sveti spomina na Ethana Froma in Endurance, njegovo ženo, ki sta v miru skupaj preživela petdeset let.«

	Včasih je mislil, da je petdeset let veliko, ampak sedaj se mu je zdelo, da minejo v trenutku. Prešinila ga je ironična misel, ali bo takrat, ko bo prišel njun čas, na nagrobniku pisalo enako zanju z Zeeno.

	Odprl je vrata skednja in v temo odpeljal konja in voz. Napol se je bal, da bo tam zraven starega konja našel Denisovo žrebe. Ampak postarani konj je bil sam in je z brezzobimi čeljustmi počasi mlel seno. Ethan si je začel tiho požvižgavati, medtem ko je oskrbel konja in jima nasul še dodatno vedro ovsa. Njegovo grlo ni bilo brez posluha, a zvoki, ki so prihajali iz njega, so bili hripavi, ko je zaklenil skedenj in zakorakal proti hiši. Stopil je na kuhinjsko verando in prijel za kljuko, a vrata se pod njegovim dotikom niso vdala.

	Presenečeno in jezno je stresel kljuko, potem pa se je spomnil, da je Mattie sama in da je čisto normalno, da je ob mraku zaklenila vrata. Stal je v temi in čakal, da bo zaslišal njene korake. Napenjal je ušesa, a korakov ni zaslišal. Z glasom, ki se je kar tresel od veselja, je zaklical: »Hej, Mattie!«

	V odgovor je dobil le tišino, a čez nekaj trenutkov je zaslišal korake na stopnicah in pod vrati je ujel žarek svetlobe, ki je bil enak tistemu, ki ga je opazoval prejšnjo noč. Celoten prizor ga je v tolikšni meri spominjal na prejšnjo noč, da je napol pričakoval, ko se je obrnil ključ v ključavnici, da bo na pragu zagledal Zeeno. Vrata so se odprla in pred njim je stala Mattie.

	Stala je tako, kot je prejšnjo noč stala Zeena – s privzdignjeno svetilko v roki in s temačno kuhinjo za seboj. Svetilko je držala v istem nivoju in enako razločno je lahko videl njen tanek, mladosten vrat in rjavo zapestje, ki ni bilo nič večje od otroškega. Svetilko je dvignila še malo višje, da je osvetlila njene ustnice, poudarila oči in vrgla žametno senco na mlečno belino okrog temnih krivulj obrvi.

	Nosila je povsem običajno obleko iz temnega blaga in okrog vratu ni nosila ničesar, v laseh pa je imela rdeč trak. Ta dodatek jo je naredil drugačno in bolj sijočo. Ethanu se je zdela višja, bolj polna in bolj ženstvenih oblin in gibov. Stopila je na stran in se mu tiho nasmehnila, da je lahko vstopil, potem pa je odšla v kuhinjo. V njenem koraku je bilo nekaj veselega in lebdečega. Svetilko je postavila na mizo. Skrbno je postregla z večerjo. V peči je prasketal ogenj in ob njej je ležala mačka, ki je kradoma pogledovala proti mizi.

	Ethana je dušilo od zadovoljstva. Šel je na hodnik in obesil plašč ter si sezul škornje. Ko se je vrnil, je Mattie na mizo položila čajnik, mačka pa se ji je motala okrog nog.

	»No, mucka, skoraj sem te pohodila!« je vzkliknila in ob tem se ji je skozi trepalnice zaiskril nasmešek.

	Ethan je spet začutil krč ljubosumja. Je bil njegov prihod tisto, kar je tako razsvetlilo njen obraz?

	»In, Matt, te je kdo obiskal?« je rekel in se sklonil, da bi preveril ogenj v peči.

	Prikimala je in se zasmejala.

	»Da,« je rekla, on pa je začutil, kako se mu krčijo obrvi.

	»Kdo?« je vprašal, se vzravnal in jo mrko pogledal.

	Oči so se ji zlobno svetlikale.

	»Jotham Powell. Potem ko se je vrnil, je sem prišel na požirek kave, preden se je odpravil domov.«

	Ethanovo čelo se je sprostilo.

	»Upam, da si mu postregla.« Čez trenutek je začutil, da bi rad še nekaj dodal. »Mu je uspelo Zeeno pravočasno pripeljati v Flats?«

	»Oh, da, še prehitro.«

	Omemba imena je med njiju spustila hlad in nekaj trenutkov sta se izmikala pogledati drug drugega, potem pa je Mattie s sramežljivim nasmeškom rekla:

	»Čas je za večerjo.«

	Sedla sta vsak na svoj stol za mizo in mačka je skočila na prazen Zeenin stol.

	»Oh, mucka!« je rekla Mattie in spet sta se zasmejala.

	Še nekaj minut nazaj je Ethan čutil, da bi se lahko ves večer pogovarjal, ampak omemba Zeene ga je ohromila. Zdelo se je, da Mattie njegovo zadrego čuti. S spuščenimi vekami je počasi srkala čaj, medtem ko se je on pretvarjal, da z užitkom večerja. Razmišljal je, kako naj začne pogovor in čez nekaj časa je srknil malo čaja in rekel: »Spet bo snežilo.«

	Ona se je pretvarjala, da jo tema zelo zanima.

	»A res? Ali misliš, da bo to preprečilo Zeeni, da se vrne?« V hipu je zardela in odložila skodelico čaja, ki jo je pravkar dvignila, nazaj na mizo.

	Ethan je stegnil roko in si na krožnik nadeval še eno porcijo mlečnih kumaric.

	»Pozimi človek nikoli ne ve, koliko snega bo zapadlo.«

	Ženino ime ga je spet ohromilo in spet je čutil, kot da bi bila Zeena prisotna v kuhinji.

	»Oh, mucka, čisto preveč požrešna si!« je vzkliknila Mattie.

	Mačka se je s tihimi tačkami neopaženo z Zeeninega stola odkradla na mizo in se odpravila v smeri vrčka z mlekom, ki je stal med Ethanom in Mattie. Istočasno sta stegnila roki in hkrati prijela za ročaj vrča. Mattie je vrč prva prijela in njegova roka se je na njeni zadržala nekoliko dlje, kot bi to bilo potrebno. Mačka, ki se je ob tem neobičajnem nasprotovanju hotela neopaženo umakniti, se je ritensko umikala in pri tem z mize prevrnila skledo s kumaricami, ki se je razbila.

	Mattie je v trenutku skočila s stola in pokleknila k razbitim koščkom porcelana.

	»Oh, Ethan, Ethan – le kaj bo rekla Zeena?«

	Ethanu se je vrnil pogum.

	»Karkoli že bo hotela reči, bo to morala povedati mački!« se je zasmejal in pokleknil na tla in ji pomagal pospraviti.

	Presenečeno ga je pogledala.

	»Ampak ona te posode ne bi nikoli uporabila, niti za goste ne. Na lestev sem morala, da sem dosegla najvišjo polico s porcelanom, kjer hrani le najboljše reči in prav gotovo bo hotela vedeti, zakaj …«

	Zadeva je bila tako resna, da je na dan priklicala vso Ethanovo spečo odločnost.

	»Niti opazila ne bo, če boš molčala. Jutri bom kupil enako. Kje jo je kupila? Šel bom do Shadd's Fallsa, če bo treba!«

	»Oh, nikjer je ne boš dobil. Bila je poročno darilo – se ne spomniš? Dobila jo je iz Philadelphije od tete, ki se je poročila z duhovnikom, zato je ni nikoli uporabljala. Oh, Ethan, le kaj naj naredim?«

	Začela je jokati, on pa je vsako njeno solzo občutil kot vrelo kapljivo staljenega svinca.

	»Oh, Mattie, ne joči … ne joči!« jo je poprosil.

	Vstala je in tudi on je vstal in ji sledil k pultu, na katerega je položila kose polomljene posode. Njemu se je zdelo, da na pultu ležijo raztreščeni delčki njunega večera.

	»Bom jaz,« je rekel z glasom, ki je zvenel ukazovalno.

	»Oh, Ethan, kaj boš storil?« je vprašala, a ga je ubogala in se takoj umaknila.

	Ni ji odgovoril. Razbite koščke posode si je dal v široko dlan in odšel iz kuhinje na hodnik. Tam je prižgal svečo in odprl omarico s porcelanom. Z roko je segel do najvišje police in odložil črepinje. Zložil jih je tako natančno, da le z bežnim pogledom nihče ne bi mogel ugotoviti, da je polomljena. Če jih bo jutri zjutraj zlepil, bo minilo več mesecev, pred bo njegova žena opazila, da je posodica polomljena, on pa bo imel dovolj časa, da kupi novo, enako posodico v Shadd's Fallsu ali v Bettsbridgeu. Potem ko se je pomiril, ker je neposredne nevarnosti, da bo žena odkrila, kaj se je zgodilo, konec, se je z lažjim korakom vrnil v kuhinjo, kjer je Mattie s tal čistila še zadnje ostanke kumaric.

	»Vse je v redu, Matt. Pridi in povečerjaj do konca,« je rekel.

	Tako pomirjena ga je gledala skozi solzne trepalnice, njegova duša pa je kar kipela od ponosa, ker jo je njegov glas tako pomirjal. Niti vprašala ga ni, kaj je storil. Tako vznemirljivega občutka mojstrstva ni občutil nikoli, razen ko je s hriba spravljal hlode v žago.





	VI.

	Povečerjala sta in medtem ko je Mattie pospravljala mizo, je Ethan odšel v hlev h kravam in še enkrat obhodil hišo.

	Zemlja je tiho počivala pod oblačnim nebom in naokrog je vladala globoka tišina. Tu in tam je lahko slišal le mehak padec snega, ki je spolzel z veje ali z roba ograje.

	Ko se je vrnil v kuhinjo, je Mattie njegov stol primaknila bliže k peči. Tudi sama je sedla in si bliže potegnila svetilko ter v roke vzela šivanje. Prizor je bil točno takšen, kot si ga je Ethan sanjavo zamišljal tisto jutro. Sedel je in iz žepa potegnil pipo ter iztegnil noge. Težaško delo in prijetno ozračje sta ga v trenutku naredila lenobnega. Občutil je lahkotno razpoloženje, kot da bi se znašel v nekem drugem svetu, kjer sta vladali le toplina in harmonija in kjer čas ni prinašal sprememb. Edina pomanjkljivost tega idiličnega prizora je bilo dejstvo, da od tam, kjer je sedel, ni mogel videti Mattie, a bil je preveč len, da bi se premaknil. Čez nekaj trenutkov je rekel:

	»Pridi sem in sedi k peči.«

	Pred njim je stal Zeenin gugalnik. Mattie je ubogljivo vstala in sedla vanj. Ko se je njena mlada, rjavolasa glava naslonila na čipkasto blazino, ki je običajno objemala ženin skrivenčen obraz, je Ethan doživel šok. Za hip se mu je zdelo, da je obraz te druge ženske izbrisal obraz vsiljivke. Čez hip je tudi Mattie začutila podobno napetost. Spremenila je svoj položaj in se sklonila nad svoje delo. Sedaj je lahko opazoval le trak v njenih laseh in konico nosu.

	»Ne vidim šivati,« je rekla. Vstala je in odšla nazaj k mizi.

	Ethan je pod pretvezo, da želi nadevati drva v peč, vstal in ko se je vrnil, je svoj stol prestavil tako, da je lahko opazoval njen profil, ki ga je osvetljevala svetloba svetilke. Mačka, ki je zmedeno opazovala njune neobičajne premike, je skočila na Zeenin stol, se zvila v kepo in ju s priprtimi očmi opazovala.

	Sobo je napolnila globoka tišina. Ura je tiktakala. Tu in tam se je v peči premaknilo poleno. Oster vonj geranij se je mešal z vonjem Ethanove pipe, iz katere se je vil modrikast dim in se nabiral okrog sivih pajčevin po kotih kuhinje.

	Nenadoma je napetost med njima popustila in začela sta se sproščeno pogovarjati. Pogovarjala sta se o vsakodnevnih rečeh, o vremenu, naslednjem cerkvenem srečanju, o ljubeznih in prepirih Starkfielda. Podobni pogledi so v Ethanu porodili podobo že dolgo obstoječega odnosa, ki ga ne bi mogel poroditi noben izbruh čustev in v svoji domišljiji je verjel, da sta skupne večere vedno preživljala tako in da bo vedno tako …

	»Nocoj naj bi se šla sankat, Matt,« je rekel čez nekaj časa z glasom, ki je namigoval, da to lahko preložita na nek drug večer glede na to, da imata sedaj na voljo čas samo zase.

	Nasmehnila se mu je.

	»Mislila sem, da si pozabil!«

	»Nisem pozabil, ampak zunaj je tako temno kot sredi egipčanske puščave. Jutri bova šla, če bo sijal mesec.«

	Spet se je veselo zasmejala in dvignila glavo, da ji je sij svetilke obsijal ustnice in zobe.

	»To bi bilo krasno, Ethan!«

	Nepremično jo je gledal in se čudil, kako se je njen obraz med pogovorom nenehno spreminjal, kot se spreminja polje pšenice v poletnem vetrcu. Omamljal ga je občutek, da je v svojih nerodnih besedah našel takšno magijo in hrepenel je po tem, da bi jo skušal uporabiti tudi na druge načine.

	»Bi se bala na takšno noč z menoj peljati navzdol po cesti, ki vodi v Corbury?«

	Lica ji je zalila rdečica.

	»Nič bolj kot ti!«

	»Če bi mene bilo strah, tega ne bi počel. Tam spodaj pri velikem brestu je nevaren del in če človek ni dovolj previden, lahko pristane v njem.« Hotel je zveneti zaščitniško in avtoritativno. Da bi še podaljšal ta občutek, je dodal: »Tukaj nama nič ne manjka.«

	Počasi je priprla veke – to mu je bilo zelo všeč.

	»Da, tukaj nama nič ne manjka,« je vzdihnila.

	Njen glas je bil tako sladek, da je vzel pipo iz ust in primaknil svoj stol k mizi. Sklonil se je naprej in se dotaknil konca blaga, ki ga je šivala.

	»Veš, Mattie,« je začel in se nasmehnil, »koga sem videl pod Varnumovi smrekami, ko sem se vozil domov? Tvoja prijatelja, ki sta se poljubljala.«

	Te besede je imel že ves večer na jeziku, ampak sedaj ko jih je izrekel, ga je zadelo spoznanje, kako zelo neprimerne so.

	Mattie je zardela vse do lasnih korenin. Naredila je nekaj hitrih vbodov s šivanko in mu tako potegnila blago iz roke.

	»Verjetno sta to bila Ruth in Ned,« je rekla s tihim glasom, ki je v trenutku postal resen.

	Ethan si je domišljal, da bodo te besede pomenile uvod v bolj prijeten pogovor, ki bi morda pripeljal do dotika njene roke, ampak sedaj je začutil, da je njeno zardenje pomenilo žareči zid, ki ga je postavila okrog sebe. Vedel je, da mladeniči ne oklevajo preveč, kadar želijo poljubiti lepo dekle, in spomnil se je, da se prejšnji večer, ko jo je objel, ni upirala. Ampak to je bilo zunaj na odprem sredi neodgovorne noči. Tukaj, v toplini osvetljene sobe, ki jo je prepredal občutek udobja in reda, pa se mu je zdela neskončno daleč in veliko bolj nedostopna.

	Da bi omilil napetost, je dejal:

	»Verjetno bosta kmalu določila datum.«

	»Da. Ne bi me presenetilo, če se bosta poročila že zgodaj poleti.«

	Besedo poročila je izgovorila nežno in njen glas je spominjal na šumenje začaranih gozdov. Ethana je prebodla bolečina. Obrnil se je proč in rekel:

	»Ne bi se čudil, če boš ti naslednja.«

	Malce negotovo se je zasmejala.

	»Zakaj kar naprej ponavljaš to?«

	Tudi sam se je zasmejal.

	»Verjetno zato, da bi se privadil na misel.«

	Stol si je spet potegnil bliže k mizi in ona je naprej molče šivala. S spuščenimi trepalnicami je nadvse mirno navzgor in navzdol vlekla nit nad platnom, kot da bi dve ptici gor in dol letali okrog gnezda, ki sta ga gradili. Čez nekaj časa, ne da bi obrnila glavo ali dvignila pogled, je s tihim glasom dejala:

	»Ne zato, ker misliš, da ima Zeena nekaj proti meni, kajne?«

	Nedavna groza se je v njem znova vzdramila.

	»Kaj hočeš reči?« je zajecljal.

	Pogledala ga je z zaskrbljenimi očmi in odložila šivanje na mizo.

	»Ne vem. Sinoči se mi je zdelo, da je tako.«

	»Zanima me, le kaj bi jo motilo,« je zagodrnjal.

	»Pri Zeeni človek nikoli ne ve.

	To je bilo prvič, da je odkrito spregovorila o Zeeninem vedenju do nje in ponovna omemba Zeeninega imena ju je znova ponesla v najbolj oddaljen kot sobe, od koder sta se vrnila kot odmev. Mattie je počakala, kot da bi odmevu dala čas, da se poleže, potem pa je nadaljevala:

	»Ti ni nič omenila?«

	Odkimal je.

	»Niti z besedo.«

	Nasmehnila se je in si s čela popravila lase.

	»Morda si le domišljam. Če je tako, o tem ne bom več razmišljala.«

	»Oh, ne, seveda ne razmišljaj o tem, Mattie!«

	Nenadna vročica, ki je puhala iz njegovih besed, ji je spet vrnila kri v lica, ne naglo, pač pa postopno in nežno kot odsev misli, ki se prikrade v srce. Molče je sedela z rokami na blagu, ki je ležalo na mizi med njima, in Ethan je še vedno lahko čutil toplino, ki se je prelivala med njima. Previdno je z dlanjo zdrsnil po robu mize, dokler se ni dotaknil enega roba platna. Rahel trepet njenih trepalnic mu je dal vedeti, da se je njegovega početja zavedala. Roke je še vedno negibno držala na drugem koncu blaga.

	Ko sta tako sedela, sta iznenada za seboj zaslišala hrup. Mačka je skočila z Zeeninega stola in se zapodila proti miši, ki se je skrila pod predalnik, za seboj pa pustila zibajoč se gugalnik, kot da bi se v njem gugal duh.

	»Jutri v tem času se bo zibala v njem,« je pomislil Ethan. »Le sanjal sem. To je najin edini skupni večer, ki ga bova kdaj preživela skupaj.« Vrnitev v realnost je bila tako boleča kot vrnitev zavesti po uspavalu. Glava in telo sta ga bolela od izmučenosti, ki je ne bi mogel opisati, in domisliti, reči ali narediti ni mogel ničesar, kar bi ustavilo minljivost teh trenutkov.

	Sprememba njegovega razpoloženja je nezavedno vplivala tudi na Mattie. Namenila mu je utrujen pogled, kot da bi napenjala še zadnje moči, da je lahko dvignila zaspane veke.

	Pogled je povesila proti njegovi roki, ki je grabila en konec blaga. Opazil je komaj opazen trzljaj na njenem obrazu in ne da bi se sploh zavedal, kaj počne, je sklonil glavo in poljubil kos blaga, ki ga je držal v roki. Ko so se njegove ustnice dotaknile blaga, je začutil, kako je blago počasi zdrsnilo izpod njih in videl je Mattie, ki je molče pospravljala šivanje. Blago je spela s sponko. Z mize je pobrala tudi sukanec in škarje ter ju pospravila v zaboj, ki je bil prekrit z okrasnim papirjem, ki ji ga je nekoč prinesel iz Bettsbridga.

	Tudi sam je vstal in se zmedeno oziral okrog po kuhinji. Ura je odbila enajst.

	»Še gori?« je vprašala s tihim glasom.

	Odprl je vratca na peči in brezciljno dregal v žerjavico. Ko je spet vstal, je videl, da je star lesen zaboj s preprogo, ki je predstavljal mačkino posteljo, potegnila bliže k peči. Potem je odšla k oknu in s police vzela dva cvetlična lončka z geranijami, da bi jih umaknila proč od mrzlega okna. Sledil ji je in z okna prestavil še preostale geranije, čebulice hijacint, ki so počivale v razpokani keramični skledi, in bršljan, ki se je ovijal okrog stare pletilke.

	Ko so bile te večerne dolžnosti opravljene, jima ni preostalo nič drugega, kot da na hodniku prižgeta svečo in ugasneta svetilko. Ethan je dal svečo Mattie, ona pa se je iz kuhinje odpravila pred njim po stopnicah. Njeni temni lasje, ki jih je medlo osvetljevala svetloba sveče, so ga spominjali na meglice, ki prekrivajo mesec.

	»Lahko noč, Matt,« je rekel, ko je stopila na prvo stopnico.

	Obrnila se je in ga za trenutek gledala.

	»Lahko noč, Ethan,« je odvrnila in odšla navzgor.

	Ko so se vrata njene spalnice zaprla, je pomislil, da se sploh ni dotaknil njene roke.





	VII.

	Naslednje jutro pri zajtrku je med njima sedel Jotham Powell in Ethan je dobro voljo skušal skriti pod pretvezo pretirane brezbrižnosti. Sedel je na svojem stolu, mački metal ostanke hrane in godrnjal čez vreme. Ko je Mattie vstala od mize in začela pospravljati posodo, ji niti pomoči ni ponudil.

	Ni vedel, zakaj je tako nerazumno srečen, saj se v njegovem življenju ni nič spremenilo, pa tudi v njenem ne. Ni se dotaknil niti konic njenih prstov in tudi globoko v oči se ji ni zazrl, ampak večer, ki sta ga preživela skupaj, mu je dal vpogled v življenje, kakršno bi bilo ob njej. Sedaj je bil srečen, ker ni storil ničesar, kar bi ogrozilo slastnost tega prizora. Malo se mu je svitalo, da je ona vedela, kaj ga je zadržalo …

	Čakal ga je še zadnji tovor lesa, ki ga je bilo potrebno odpeljati v vas, in Jotham Powell, ki čez zimo ni ves čas delal za Ethana, je prišel »malo okrog«, da bi mu pomagal. Ponoči je zapadel moker sneg, ki je poti spremenil v led. Ozračje je bilo še vedno vlažno in oba moška sta menila, da se bo do popoldneva vreme omililo in da bo takrat pot varnejša. Ethan je svojemu pomočniku predlagal, da bi les v gozdu naložila na voz, kot sta to storila prejšnji dan, v Starkfield pa bi ga odpeljala popoldan. Ta načrt je imel to prednost, da bi Ethan po kosilu Jothama lahko poslal v Flats iskat Zeeno, on sam pa bi les odpeljal v vas.

	Jothama je poslal v hlev, da bi vpregel konja in pripravil voz. Tako je za trenutek imel Mattie in kuhinjo le zase. Posodo od zajtrka je zložila v korito in jo z rokami, golimi do komolcev, pomivala, pri tem pa ji je para od vroče vode risala kapljice na čelu.

	Ethan je stal in jo opazoval. Srce mu je bilo v grlu. Hotel ji je reči: »Nikoli več ne bova tako sama.« Namesto tega je segel po tobačnico, ki je ležala na predalniku, in si jo spravil v žep.

	»Mislim, da bom nazaj do kosila,« je rekel na glas.

	»Prav, Ethan,« je odvrnila in ko je odhajal, jo je lahko slišal, kako si ob koritu tiho prepeva.

	Takoj ko bi z Jothamom naložila les, ga je nameraval poslati nazaj na farmo, sam pa bi pohitel peš v vas, da bi kupil lepilo za polomljeno posodico. Običajno bi imel dovolj časa, da bi izpeljal svoj načrt, ampak ta dan je od vsega začetka šlo vse narobe. Na poti v gozd je enemu konju zdrsnilo in na ledu si je porezal koleno, zato se je moral Jotham vrniti na kmetijo po povoj, da sta konju povezala rano. Potem ko sta končno le začela natovarjati les, je začelo rahlo deževati in posledično je bil les tako spolzek, da sta potrebovala dvakrat več časa kot ponavadi, da sta ga naložila na voz. Jotham je pripomnil, da je takšno jutro kislo za delo, in konja, ki sta se tresla pod mokrimi odejami, sta bila enakih misli. Čas kosila je bil že zdavnaj mimo, ko jima je uspelo naložiti les. Ethan se je moral odpovedati načrtu, da bi šel v mestu, saj se je hotel vrniti domov in konju sam izprati rano.

	Pomislil je, da če bi se takoj po kosilu odpravil v vas, bi se z lepilom lahko vrnil, še preden bi se Jothamu in staremu konju uspelo vrniti iz Flatsa, a zavedal se je, da so možnosti zelo majhne. Računal je na stanje na cestah in da bo vlak iz Bettsbridgea zamujal. Kasneje se je z mrkim zadovoljstvom spominjal, koliko teže je pripisoval tem okoliščinam …

	Takoj po kosilu se je spet vrnil k lesu, saj se do Jothamovega odhoda v hiši ni hotel zadrževati. Najeti možakar si je pri peči še vedno sušil čevlje in Ethan je Mattie lahko namenil le hiter pogled in nekaj tihih besed:

	»Kmalu se vrnem.«

	Domišljal si je, da mu je razumevajoče prikimala in s to tolažbo se je odpravil ven v dež.

	S tovorom je bil že na polovici poti do vasi, ko ga je Jotham Powell dohitel. Starega konja je na vso moč priganjal.

	»Pohiteti moram, če hočem vse opraviti,« je pomislil Ethan, ko je Powell pred njim zavil navzdol po hribu, na katerem je stala šola. Les je raztovoril tako hitro, kot da bi delalo deset ljudi. Ko je končal, je pohitel k Michaelu Eady po lepilo. Eady in njegov pomočnik sta bila v vaški gostilni in mladi Denis, ki je le redko stopil na njuno mesto, je slonel ob peči v družbi nekaj vaških mladeničev. Ethana so pozdravili in povabili v svojo sredo, a nihče ni vedel, kje bi lahko našel lepilo. Ethan, ki ga je preplavljalo hrepenenje, da si se naužil še nekaj trenutkov z Mattie, je nepotrpežljivo čakal, medtem ko je Denis po kotičkih polic iskal lepilo.

	»Očitno smo ga prodali, ampak če počakaš, da se vrne stari, ga bo on morda kje našel.«

	»Hvala, poskusil bom še pri Homanovi,« je odvrnil Ethan, ki je komaj čakal, da lahko odide.

	Denisov marketinški čut mu je navrgel, da če nečesa ne dobi v Eadyjevi trgovini, tega prav gotovo ne bo dobil pri vdovi Homan, ampak Ethan je že splezal na voz in se odpeljal h konkurenci. Tam je po precejšnjem iskanju in prijaznim vprašanjem, zakaj potrebuje lepilo, vdovi le uspelo najti stekleničko lepila.

	»Upam, da ni Zeena zlomila česa, kar je pri meni kupila,« je zaklicala za njim, ko je konja obrnil proti domu.

	Rahel dež se je hitro spremenil v pravi naliv in konja sta se, čeprav sta bila sedaj brez tovora, le stežka prebijala naprej. Enkrat ali dvakrat je zaslišal zvončkljanje in obrnil je glavo, da bi preveril, ali ga bosta Jotham in Zeena prehitela, ampak starega konja ni bilo na spregled. Obraz je znova nastavil dežju in spodbodel konja.

	Ko je zavil v hlev, je ugotovil, da je prazen. Potem ko je naglo, kot še nikoli, poskrbel za konja, je zakorakal proti hiši in na široko odprl kuhinjska vrata.

	Mattie je bila tam sama – takšna kot si jo je predstavljal. Sklanjala se je nad ponev na peči, a ko je zaslišala njegove korake, se je sunkovito obrnila in planila k njemu.

	»Poglej, Matt, prinesel sem lepilo, da bom popravil skledo! Takoj bom to uredil,« je rekel in pomahal s stekleničko, ki jo je držal v roki, a ona se za njegove besede ni zmenila.

	»Oh, Ethan … Zeena je doma,« je zašepetala in ga zgrabila za rokav.

	Obstala sta in strmela drug v drugega bleda, kot da bi kaj zakrivila.

	»Ampak starega konja ni v hlevu!« je zajecljal Ethan.

	»Jotham Powell je iz Flatsa pripeljal še nekaj reči za svojo ženo, zato se je z njimi odpeljal domov,« mu je pojasnila.

	Prazno se je oziral po kuhinji, ki je bila v deževnem zimskem večeru videti hladna in skrajno neprijetna.

	»Kako se počuti?« je vprašal in stišal glas do šepeta.

	Pogled je nelagodno umaknila.

	»Ne vem. Odšla je naravnost gor v sobo.«

	»Ti ni ničesar povedala?«

	»Ne.«

	Ethan je s tihim žvižgom iz sebe spustil svoje dvome in pospravil majhno stekleničko nazaj v žep.

	»Nič se ne boj. Ponoči bom prišel dol in jo popravil,« je rekel. Spet si je oblekel moker plašč in se odpravil v hlev, da bi pošteno poskrbel za konja.

	Medtem ko je bil v hlevu, se je vrnil tudi Jotham Powell. Potem ko sta skupaj poskrbela za vse tri konje, mu je Ethan rekel:

	»Pridi v hišo, da boš jedel z nami.« Za mizo si je hotel zagotoviti nevtralno družbo, namreč, Zeena se je s potovanja vedno vrnila razdražena. Ampak najeti mož, ki se je le redko odpovedal obroku, ki ni bil del plačila, je odprl toga usta in počasi odvrnil:

	»Hvala, ampak se bom kar takoj vrnil domov.«

	Ethan ga je presenečeno pogledal.

	»Potem pa vsaj vstopi in se posuši. Mislim, da bo za večerjo nekaj vročega.«

	Jothamovih obraznih mišic to povabilo ni ganilo in ker je bil njegov besedni zaklad precej omejen, je zgolj ponovil:

	»Kar takoj se bom vrnil domov.«

	Za Ethana je bilo v zavrnitvi brezplačne hrane in toplote nekaj nedoumljivega. Začel se je spraševati, ali se je med vožnjo Jothamu kaj pripetilo, kar je v njem porodilo tolikšno odrekanje. Morda Zeeni ni uspelo priti do zdravnika, ali pa ji niso bili všeč njegovi nasveti. Ethan je vedel, da je v takšnih primerih svoje nezadovoljstvo stresla na prvega človeka, ki ga je srečala.

	Vrnil se je nazaj v kuhinjo. Svetilka je osvetljevala prizor, ki je bil enak včerajšnjemu. Miza je bila skrbno pripravljena, v peči je veselo prasketal ogenj in mačka je dremala v njeni toploti, Mattie pa je na mizo nesla krožnik s krofi.

	Molče sta se spogledala, potem pa je Mattie enako kot prejšnji večer rekla:

	»Čas je za večerjo.«





	VIII.

	Ethan je odšel iz kuhinje na hodnik, da bi obesil mokra oblačila. Prisluhnil je, da bi slišal Zeenine korake, ker pa jih ni slišal, jo je poklical. Ni mu odgovorila. Za hip je okleval, potem pa je odšel navzgor po stopnicah in odprl vrata njune spalnice. V sobi je bilo temno, ampak v temi jo je lahko videl, kako sedi ob oknu vsa vzravnana. Po negibnosti podobe, ki jo je videl ob steklu, je vedel, da še vedno nosi popotna oblačila.

	»Zeena,« ji je rekel s praga. Ona se ni premaknila in on je nadaljeval: »Večerja je pripravljena. Prideš?«

	»Ničesar ne morem dati v usta,« je odvrnila.

	Te besede je poznal in pričakoval je, da bo, tako kot je to običajno storila, vstala in šla dol k mizi. Ampak tokrat je še naprej sedela in on ni našel drugih besed kot:

	»Verjetno si utrujena od poti.«

	Ob teh besedah je obrnila glavo in ga pogledala.

	»Veliko bolj bolna sem, kot si ti misliš.«

	Te besede so ga presunile. Že velikokrat jih je slišal – kaj če so sedaj končno resnične?

	Stopil je korak naprej v sobo.

	»Upam, da ni tako, Zeena,« je rekel.

	Še naprej je skozi somrak gledala vanj z omahljivo ukazovalnostjo nekoga, ki hoče še posebej poudariti svojo usodo.

	»Stanje se je zapletlo,« je rekla.

	Za Ethana je ta beseda imela posebno težo. Skoraj vsi v soseščini so poznali »tegobe«, ki so jih znali opredeliti, a le izbrani so imeli »zapleteno« staje. To je bilo samo po sebi nekaj posebnega in v večini primerov je pomenilo smrtno obsodbo. Ljudje so se lahko leta bojevali s svojimi tegobami, skoraj vedno pa so podlegli zapletom.

	Ethanovo srce je poskakovalo med dvema skrajnima čustvoma, a za trenutek je prevladalo sočutje. Njegova žena je bila videti nemočna in osamljena, ko je tako sedela v temi s takšnimi mislimi.

	»Ti je to povedal nov zdravnik?« je vprašal in stišal glas.

	»Da. Rekel je, da bi me bilo potrebno operirati.«

	Ethan se je zavedal, da je bilo vaško mnenje glede operativnih posegov razdeljeno med tiste, ki so prestižnost operacij poveličevali, medtem ko so jim drugi pripisovali le malo pomena. Iz ekonomskega vidika je bil Ethan vesel, da je Zeena sodila k zadnji skupini.

	V vznemirjenosti, ki jo je povzročila resnobnost njenih besed, je iskal tolažbo v bližnjici.

	»Kaj sploh veš o tem zdravniku? Še nikoli ti ni noben zdravnik priporočil operacije.«

	Svojo napako je opazil prepozno, da bi lahko besede vzel nazaj. Ona si je želela sočutje in ne nasveta.

	»Ne potrebujem nikogar, da mi bo povedal, da se mi stanje z vsakim dnem slabša. To lahko vidijo vsi razen tebe. Doktorja Bucka v Bettsbridgu vsi poznajo. Svojo ordinacijo ima v Worcestru, enkrat na štirinajst dni pa pride v Shadd's Falls in v Bettsbridge na posvet. Eliza Spears je umirala zaradi težav z ledvicami, preden je šla k njem, sedaj pa je vsa poskočna in celo poje v zboru.«

	»No, to me veseli. Storiti moraš to, kar svetuje,« ji je sočutno odvrnil

	Še vedno ga je gledala.

	»To tudi nameravam,« je rekla. Zven njenega glasu, ki ga ni poznal, ga je presenetil. V njem ni bilo tarnanja ali očitanja. Bil je le suhoparno odločen.

	»Kaj ti je svetoval?« je vprašal in znova je pomislil na denar.

	»Pravi, da si moram priskrbeti najeto dekle. Pravi, da ne smem delati popolnoma ničesar.«

	»Najeto dekle?« jo je osuplo gledal Ethan.

	»Da. Teta Martha mi je eno takoj našla. Vsi pravijo, da imam srečo, da je dekle pripravljeno od tam priti sem, zato sem privolila, da bo dobila še dodaten dolar. Jutri popoldan pride.«

	V Ethanu sta se bojevala bes in žalost. Vedel je, da bo takoj sledila zahteva po denarju, ni pa predvidel, da bo ta zahteva trajna. Nič več ni verjel Zeeninim besedam o resnosti njenega stanja. Njen izlet v Bettsbridge je videl le kot zaroto, ki jo je spletla s svojimi sorodniki proti njemu, da bi tako dobila služabnico, in za trenutek je v njem prevladal bes.

	»Če si hotela najeti dekle, bi mi to morala povedati, preden si se odpravila na pot,« je rekel.

	»Kako bi ti lahko povedal, preden sem šla? Kako naj bi vedela, kaj bo rekel doktor Buck?«

	»Oh, doktor Buck …« Ethan je izbruhnil v smeh. »Ti je doktor Buck tudi povedal, kako naj jo plačam?«

	Tudi njen glas je postal besen.

	»Ne, ni mi povedal, ker je mene bilo sram povedati njemu, da mi ti odrekaš denar, da bi si povrnila zdravje, ki sem ga izgubila, ko sem negovala tvojo lastno mater!«

	»Zdravje si izgubila med negovanjem moje matere?«

	»Da, in moji so mi že takrat govorili, da od tebe ne morem pričakovati drugega kot to, da se boš poročil z mano, ko …«

	»Zeena!«

	Čeprav je tema skrivala njuna obraza, so njune misli med njima švigale kot kačji strup. Ethana je prevzela groza prizora in sramoval se je svoje vloge v njem. Prizor je bil brez čustev in divji kot fizični obračun dveh sovražnikov v temi.

	Obrnil se je k polici nad dimnikom, vzel vžigalice in prižgal svečo. Sprva medli sij sveče ni naredil spremembe na sencah, potem pa je Zeenin mrki obraz zasijal na steklu okna, ki se je iz sive spremenilo v črno barvo.

	To je bil prvi izbruh jeze v sedmih žalostnih letih zakona in Ethan se je počutil, kot da je padel na dno. Ampak problem je ostajal in z njim se je moral spoprijeti.

	»Zeena, dobro veš, da nimam denarja, s katerim bi lahko plačal dekle. Poslati jo boš morala nazaj. Jaz je ne zmorem.«

	»Zdravnik pravi, da bo pomenilo mojo smrt, če bom še naprej delala kot sužnja. Sploh ne razume, kako sem lahko tako dolgo zdržala.«

	»Kot sužnja!« je izbruhnil, a se je takoj ustavil. »Niti prsta ti ne bo potrebno dvigniti, če bo on tako rekel. Vse bom naredil sam …«

	Spet je izbruhnila.

	»Že sedaj preveč zanemarjaš kmetijo,« in ker je to bilo res, ni našel odgovora, kar je njej dalo čas, da je posmehljivo dodala: »Najbolje, da me pošlješ v sirotišnico in opraviš s tem … Ne bi bila prva Fromova tam.«

	Opazka ga je žgala v prsih, a ni se vdal.

	»Nimam denarja, zato je zadeva zaključena.«

	V boju je zavladal trenutek tišine, kot da bi nasprotnika preverjala svoje orožje. Potem je Zeena spregovorila s tišjim glasom:

	»Mislila sem, da boš od Hala dobil petdeset dolarjev.«

	»Andrew Hale nikoli ne plača, dokler ne minejo trije meseci.« Takoj ko je izrekel te besede, se je spomnil izgovora, ki si ga je izmislil, da mu prejšnji dan ne bi bilo potrebno pospremiti žene. V obraz mu je šinila kri.

	»Včeraj si mi rekel, da sta dogovorjena za plačilo. Rekel si, da me zato ne moreš peljati v Flats.«

	Ethan ni bil vešč sprenevedanja. Še nikoli prej se ni zlagal in tudi sedaj ni našel nove laži.

	»Verjetno se nisva razumela,« je zajecljal.

	»Torej nimaš denarja?«

	»Ne.«

	»In tudi dobil ga ne boš?«

	»Ne.«

	»Očitno tega nisem mogla vedeti, ko sem najela dekle, kaj?«

	»Ne.« Utihnil je, da je lahko umiril glas. »Ampak sedaj veš. Žal mi je, ampak jaz ne morem pomagati. Siromakova žena si, Zeena, ampak zate bom storil vse, kar lahko.«

	Nekaj sekund je negibno sedela, kot da bi razmišljala. Roki sta ji iztegnjeni sloneli ob naslonjalih stola, z očmi je strmela v prazno.

	»Oh, nekako bova že,« je blago dejala.

	Sprememba v njenem glasu ga je pomirila.

	»Seveda bova! Sam lahko veliko naredim in Mattie …«

	Medtem ko je govoril, je bila Zeena v nekakšnem zamaknjenem stanju, ampak ko je omenil Mattie, se je vzdramila.

	»Mattie bo kljub temu ostala brez strehe nad glavo …«

	Ethan, ki je menil, da je pogovor pri kraju, se je že obrnil, da bi odšel večerjat, a se je sunkovito ustavil, kot da ne bi verjel svojim ušesom.

	»Mattie bo ostala brez strehe nad glavo?« je počasi ponovil.

	Zeena se je zasmejala. Smeh je bil čudaški in njemu nepoznan. Še nikoli je ni slišal, da bi se tako smejala.

	»Saj menda nisi mislil, da hočem imeti dve dekli? Nič čudnega, da te je skrbelo za stroške!«

	Še vedno je samo napol dojemal, kaj govori. Od začetka pogovora se je zavedno izogibal omembi Mattijinega imena, čeprav ni najbolj vedel, česa se boji – kritik, pritožb ali namigovanj, da se bo poročila. Ampak na to, da bi se moral za vedno ločiti od nje, ni še nikoli pomislil in niti sedaj ni mogel dojeti njenih besed.

	»Kaj pa govoriš?« je rekel. »Mattie Silver ni najeto dekle. Tvoja sorodnica je.«

	»Ona je reva, ki se nas oklepa, odkar nas je njen oče vse uničil. Pri meni je bila skoraj celo leto. Sedaj naj jo k sebi vzame kdo drug.«

	Ob teh rezkih besedah je Ethan na vratih, ki jih je zaprl, ko se je vrnil nazaj v sobo, zaslišal tiho trkanje.

	»Ethan! Zeena!« Mattijin glas je zvenel veselo. »Ali vesta, koliko je že ura? Večerja je že pol ure pripravljena.«

	V sobi je za nekaj trenutkov zavladala tišina, potem pa je Zeena odgovorila:

	»Jaz ne pridem večerjat.«

	»Oh! Se slabo počutiš? Ti sem prinesem krožnik?«

	Ethan se je mukoma premaknil in odprl vrata.

	»Pojdi večerjat, Matt. Zeena je utrujena, jaz pa pridem takoj dol.«

	Zaslišal je njen: »Prav!« in hitre korake na stopnicah, potem pa je vrata zaprl in se obrnil k ženi. Njena drža je bila nespremenjena, njen obraz neizprosen, sam pa se je počutil povsem nemočnega.

	»Zeena, saj ne boš tega naredila?«

	»Naredila česa?« je izustila med stisnjenimi ustnicami.

	»Ne boš … kar tako Mattie poslala proč?«

	»Nikoli nisem pristala, da jo bom imela za vse življenje!«

	Ognjevitost, ki jo je začutil v sebi, je začela naraščati.

	»Ne moreš je kot kakšne tatice vreči iz hiše – brez prijateljev in brez denarja. Po najboljših močeh ti je pomagala in nikamor nima iti. Ti morda lahko pozabiš, da je tvoja sorodnica, ampak vsi drugi si bodo to zapomnili. Kaj si bodo ljudje mislili o tebi, če boš naredila kaj takšnega?«

	Zeena je za hip počakala, kot da bi mu dajala čas, da občuti razliko med svojo silovitostjo in njeno mirnostjo. Potem je enako mirno odvrnila:

	»Zelo dobro vem, kaj govorijo sedaj, ker je že tako dolgo tukaj.«

	Ethanova roka je omahnila s kljuke, za katero se je držal, odkar je za Mattie zaprl vrata. Ženin odgovor ga je kot nož zarezal v meso in v hipu je začutil, da so ga zapustile vse moči. Hotel se je ponižati in reči, da Mattie ne stane veliko. Hotel je celo predlagati, da bi kupil še eno peč in jo dal na podstrešje za najeto dekle – ampak Zeenine besede so ga opomnile, da bi to bilo izredno nevarno.

	»Hočeš reči, da jo boš takoj poslala iz hiše?« je spravil iz sebe.

	Kot da bi mu želela stvar predstaviti razumno, mu je odgovorila le delno:

	»Najeto dekle pride jutri iz Bettsbridga in nekje bo moralo spati.«

	Ethan jo je gledal z gnusom. Ni bila več uvelo bitje, ki je živelo ob njem v stanju žalostne zagledanosti vase, ampak neka skrivnostna tuja prisotnost, zlobna energija, ki se je nakopičila v preteklih letih. Občutek nemoči je bil tisti, ki je to podobo delal še bolj kruto. V njej ni bilo nikoli ničesar, k čemur bi se človek lahko zatekel, ampak dokler mu je uspevalo, da se za to ni zmenil in je poveljeval, je bil brezbrižen. Sedaj mu je zagospodovala in zato se mu je gnusila. Mattie je bila njena sorodnica in ne njegova, in z ničemer je ni mogel prisiliti, da bi dekle obdržala v hiši. V njegovih prsih so vzniknili vsa žalost preteklih let, mladostniški neuspehi, težaško delo, ki so se združili pred njim v podobi ženske, ki ga je na vsakem koraku ovirala. Vse mu je vzela in sedaj mu bo vzela še edino reč, ki odtehta vse druge. Za hip je v njem zažarel plamen sovraštva, ki mu je stekel po roki in stisnil pest. Divje je stopil proti njej, a potem se je ustavil.

	»Torej … torej ne greš dol?« je rekel.

	»Ne. Malo bom legla,« je milo odvrnila, on pa se je obrnil in odšel iz sobe.

	Mattie je sedela ob peči z mačko na kolenih. Ko je Ethan vstopil, je skočila pokonci in na mizo odnesla pokrito posodo z mesno pito.

	»Saj Zeena ni bolna?« je vprašala.

	»Ne.«

	Gledala ga je čez mizo.

	»No, sedi, saj si gotovo zelo lačen.« Odkrila je pito in jo potisnila proti njemu. Pa bova le imela še en večer zase, se mu je zdelo, da pravijo njene srečne oči.

	Hrano si je nadeval na krožnik in začel jesti, a v grlu ga je stiskal gnus. Odložil je vilico.

	Mattie, ki ga je nežno gledala, je opazila njegovo kretnjo.

	»Ethan, kaj pa je narobe? Ni dobrega okusa?«

	»Odlična je, le jaz …« Krožnik je potisnil proč in vstal ter odšel k njej na drugo stran mize. S prestrašenimi očmi je skočila s stola.

	»Ethan, nekaj je narobe! Vem, da je!«

	Zdelo se mu je, da bo od groze omedlela, zato jo je ujel in si jo stisnil k sebi. Čutil je, kako ji trepetajo trepalnice.

	»Kaj je? Kaj?« je jecljala, ampak on je našel njene ustnice in z njih nezavedno pil vse, razen radosti, ki so mu jo dajale.

	Za trenutek je obnemela v njegovem objemu, saj je tudi njo preplavila enaka sila, potem se mu je odtegnila. Bleda in tresoča je stopila korak nazaj. Njen pogled ga je napolnil s krivdo in kot da bi jo gledal, kako se utaplja pred njim, je kriknil:

	»Ne boš šla, Mattie! Tega nikoli ne bom dopustil!«

	»Šla … šla?« je jecljala. »Moram oditi?«

	Besede so odzvanjale med njima kot opozorilna bakla v temi, ki si jo med seboj podajajo nevidne roke.

	Ethan je premagal občutek sramu, ker mu je primanjkovalo samonadzora in ker ji je novico povedal na tako krut način. V glavi se mu je zavrtelo in naslonil se je na mizo. Še vedno se mu je zdelo, da jo poljublja, pa vendar so njegove ustnice hrepenele po njenih.

	»Ethan, kaj se je zgodilo? Je Zeena jezna name?«

	Njene besede so ga umirile, čeprav so njegovo jezo in usmiljenje le še poglobile.

	»Ne, ne,« jo je pomiril, »ni to, ampak ta novi zdravnik jo je preplašil. Saj veš, da vsakemu zdravniku vse takoj verjame in ta ji je rekel, da se ji zdravje ne bo popravilo, če ne bo samo ležala in delala ničesar ….«

	Utihnil je in jo žalostno gledal. Za trenutek je le tiho stala, potem pa se je nemočno sesedla. Videti je bila tako majhna in šibka, da ga je ob pogledu nanjo bolelo srce. Nenadoma je dvignila glavo in ga pogledala naravnost v oči.

	»In namesto mene hoče nekoga, ki je bolj spreten? Je tako?«

	»Tako pravi nocoj.«

	»Če tako pravi nocoj, bo enako povedala jutri.«

	Pred neizprosno resnico sta oba povesila glavi. Vedela sta, da si Zeena nikoli ne premisli in ko se je enkrat nekaj odločila, je to bilo enako, kot če bi zadeva že bila storjena.

	Nanju je padla tišina. Mattie je s tihim glasom prva spregovorila:

	»Naj ti ne bo preveč žal, Ethan.«

	»Oh, ljubi bog … ljubi bog,« je tarnal Ethan. Žar strasti, ki jo je čutil do nje, se je stopil v bolečo ljubečnost. Videl je, kako njene veke zadržujejo solze. Želel si jo je objeti in jo potolažiti.

	»Večerja se bo shladila,« ga je opozorila z glasom, v katerem je bil bled žarek veselja.

	»Oh, Matt, Matt … kam boš šla?«

	Zaprla je oči in zatrepetala. Videl je, da je sedaj prvič razločno pomislila na prihodnost.

	»Morda si bom našla delo v Stamfordu,« je zajecljala, kot da bi se zavedela, da je to brezupno.

	Sesedel se je na stol in si z rokami pokril obraz. Misel, da bo tam zunaj v svetu sama iskala delo, ga je navdala z obupom. V edinem kraju, ki ga je poznala, je bila obdana z brezbrižnostjo in sovražnostjo. Le kakšne možnosti sploh ima, neizkušena in neizobražena, v mestih, kjer svoj kruh išče še milijone drugih? Spomnil se je žalostnih zgodb, ki jih je slišal v Worcestru, o usodah deklet, katerih življenje se je začelo tako brezupno kot Mattijino … Ob teh mislih je po celem telesu začutil odpor. Nenadoma je skočil pokonci.

	»Ne boš šla, Mattie! Tega ne bom dovolil! Vedno je bilo vse tako, kot je ona hotela, a tokrat bo tako, kot jaz želim …«

	Mattie je hitro dvignila roko, da bi ga opozorila in on je za seboj zaslišal ženine korake.

	Zeena je z neslišnim korakom prišla po stopnicah in sedla med njiju na svoj stol.

	»Malo bolje se počutim in doktor Buck pravi, da moram jesti, kolikor lahko, da se mi povrnejo moči, četudi nimam teka,« je rekla s tarnajočim glasom ter z roko segla mimo Mattie k čajniku.

	Njeno »dobro« obleko sta nadomestila črna platnena in rjav pleteni šal, ki ju je običajno nosila, in z njima si je nadela tudi svoj običajni izraz na obrazu in držo. Nalila si je skodelico čaja in dolila mleko, potem pa si je na krožnik dala zajeten kosi pite. S poznano kretnjo si je namestila protezo in začela jesti. Mačka je prišla k njej in se začela preračunljivo smukati okrog nje, Zeena pa se je sklonil in jo pobožala.

	»Pridna mucka,« je rekla in ji dala košček mesa.

	Ethan je sedel brez besed. Ni mogel jesti. Mattie je počasi žvečila hrano. Zeeno je vprašala, kako je bilo v Bettsbridgu. Zeena ji je na svoj vsakodnevni način govora povedala za nekaj živahnih opisov črevesnih motenj, za katerimi so trpeli njeni sorodniki in prijatelji. Medtem ko je govorila, je gledala Mattie naravnost v oči in na obrazu se ji je slikal rahel nasmešek.

	Ko so povečerjali, je Zeena vstala.

	»Po tvoji piti mi vedno začne razbijati srce, Matt,« je rekla, čeprav ni mislila nič slabega. Dekletovo ime je redko spregovorila in takrat ko ga je, je to storila prijazno.

	»Mislim, da bom poiskala tiste praške za želodec, ki sem jih lani dobila v Springfieldu,« je nadaljevala Zeena. »Že dolgo jih nisem poskusila in morda bodo umirili bitje srca.«

	Mattie jo je pogledala.

	»Ti jih lahko jaz prinesem, Zeena?« si je drznila vprašati Mattie.

	»Ne. Ti ne veš, kje jih hranim,« je mrko odvrnila Zeena in ji namenila skrivnosten pogled.

	Zeena je odšla iz kuhinje, Mattie pa je vstala in začela pospravljati mizo. Ko je šla mimo Ethana, sta se za hip žalostno spogledala. Toplina kuhinje je bila enaka kot prejšnji večer. Mačka je skočila v Zeenin gugalnik in vročina ognjišča je začela iz geranij izvabljat oster vonj. Ethan je mukoma vstal.

	»Preverit grem, ali je okrog hiše vse tako, kot mora biti,« je rekel in odšel na hodnik, da bi vzel svetilko.

	Na vratih je srečal Zeeno, ki se je z ustnicami, ki so ji trepetale od jeze, vračala nazaj v kuhinjo. Na njenem bledikavem obrazu se je svetlikalo vznemirjenje. Šal ji je zdrsnil z ramen in ji padel k nogam. V rokah je nosila črepinje polomljene posodice.

	»Kdo jo je polomil?« je vprašala, pogled pa ji je begal od Ethana k Mattie.

	Nobenega odgovora. S tresočim glasom je nadaljevala:

	»Iskala sem prašek, ki sem ga shranila v star očetov etui za očala, ki ga hranim na najvišji polički v omarici s porcelanom, kjer hranim svoje najbolj dragocene reči zato, da se jih drugi ne bi dotikali …« Glas se ji je zlomil in iz oči sta ji po licih stekli dve solzi. »Vzela sem lestev, da bi lahko dosegla najvišjo polico, kjer hranim porcelanasto posodo, ki mi jo je za poročno darilo kupila teta Philura Maple in ki je nisem še nikoli uporabila. Premikam jo le takrat, ko čistim in to vedno delam jaz, da se ne bi zlomila.« Črepinje je previdno odložila na mizo. »Hočem vedeti, kdo jo je polomil.« Glas ji je trepetal.

	Ethan se je obrnil k njej.

	»Ti bom jaz povedal, kdo jo je polomil. Mačka.«

	»Mačka?«

	»Tako je.«

	Nepremično ga je gledala, potem pa se je obrnila k Mattie, ki je pomivala posodo.

	»In kako je mačka prišla v omarico s porcelanom?«

	»Verjetno je lovila miši,« ji je odvrnil Ethan. »Včeraj zvečer je bila v kuhinji miš.«

	Zeena je še naprej gledala enega in drugega, potem pa se je čudaško nasmehnila.

	»Vedela sem, da je ta mačka pametna,« je rezko dejala, »nisem pa vedela, da je tako pametna, da zna pobrati črepinje in jih položiti nazaj na isto mesto, od koder je vrgla posodico.«

	Mattie je nenadoma potegnila roke iz vroče vode.

	»Ni Ethanova krivda, Zeena. Res je mačka razbila posodico, ampak jaz sem jo vzela iz omarice in jaz sem kriva, da se je zlomila.«

	Zeena je stala zraven uničene dragocenosti. Bila je kamnita podoba nezadovoljstva.

	»Zakaj si s police vzela mojo posodico?«

	Mattie je šinila kri v lica.

	»Ker sem hotela, da bi bila miza lepa,« je rekla.

	»Ti si hotela mizo narediti lepo, zato si čakala, da umaknem pete in vzela reč, ki jo najbolj čuvam in ki je nikoli ne uporabljam – niti takrat ne, ko pride na kosilo duhovnik ali teta Martha Pierce iz Bettsbridga?« Zeena je umolknila in zajela sapo, kot da bi se še sama zgrozila ob teh beseda. »Mattie Silver, ti nisi dobro dekle in to sem vedno vedela. Tako je začel tvoj oče in ko sem te vzela k sebi, so me posvarili, zato sem skušala poskrbeti za svoje reči, ampak ti si vzela mojo najbolj dragoceno stvar in …« Zgrabil jo je krč ihte, a pustil jo je kot izrezano skalo. »Če bi poslušala ljudi, te že zdavnaj ne bi bilo več tukaj in to se ne bi zgodilo,« je rekla, pobrala polomljene koščke posode in odšla iz kuhinje, kot da bi s seboj nosila truplo mrtvega človeka …





	IX.

	Ko je Ethana očetova bolezen poklicala nazaj na kmetijo, mu je mati dala majhno sobico za »najboljšim salonom«, ki ga niso nikoli uporabljali. Tam si je na steno pritrdil police za svoje knjige, si iz desk zbil posteljo in na staro kuhinjsko mizo položil svoje papirje. Na steno je obesil plakat Abrahama Lincolna in koledar z »mislimi pesnikov«. V tem skromnem prostoru si je poskušal ustvariti kabinet, kot ga je imel duhovnik, ki je bil do njega zelo prijazen in mu je med študijem v Worcestru posojal knjige. V poletnih mesecih se je še vedno večkrat zatekel v to svojo sobico, ko pa je na kmetijo prišla živet Mattie, ji je moral dati svojo peč in posledično sobice več mesecev v letu ni mogel uporabljati.

	V svoje zatočišče se je umaknil, ko je hiša postala tiha in je Zeena umirjeno dihala v postelji. Tako je vedel, da prizor v kuhinji ne bo imel nadaljevanja. Potem ko je Zeena odšla iz kuhinje, sta Ethan in Mattie nekaj trenutkov molče stala. Nobeden od njiju ni imel želje, da bi se približal drugemu. Potem se je dekle vrnilo k svojemu opravku, on pa je kot običajno šel na obhod okrog hiše. Ko se je vrnil, je bila kuhinja prazna, ampak pod njegovo tobačnico, ki je ležala na mizi, je našel košček papirja, na katerem je pisalo: »Ne skrbi, Ethan.«

	Odšel je v svoj mrzli in temačni kabinet in na mizo odložil svetilko. Še enkrat je prebral sporočilo. To je bilo prvič, da mu je Mattie kaj napisala in ob njenem sporočilu je zaznal nov občutek njene bližine, ki ga je hkrati navdajal s strahom, da bo to odslej njun edini način sporazumevanja. V zameno za njen nasmeh, ki je v sebi nosil življenje, za toplino njenega glasu, je imel le košček papirja in mrtve besede!

	V njem se je porodil upor. Bil je premlad, premočan, prepoln življenja, da bi se tako zlahka vdal uničenju svojih upov. Ali resnično mora vsa leta preživeti ob zagrenjeni in prepirljivi ženski? V sebi je nosil možnosti, ki jih je eno za drugo žrtvoval Zeenini ozkoglednosti in nevednosti. In kaj je dobil v zameno? Bila je stokrat bolj zagrenjena in bolj nezadovoljna kot takrat, ko se je z njo poročil – njeno edino zadovoljstvo je bila bolečina, ki mu jo je prizadejala. Vsi zdravi vzgibi v njem so se upirali …

	Zavil se je v star plašč iz rakunjega krzna in legel na posteljo. Pod licem je začutil nekaj trdega. Bila je blazina, ki mu jo je naredila Zeena, ko sta se zaročila – edina reč, ki jo je kdajkoli naredila. Zagnal jo je na tla in se obrnil k steni.

	Vedel je za mladeniča, ki je bil približno njegovih let, ki je pred takšnim nesrečnim življenjem pobegnil na Zahod z dekletom, ki ga je imel rad. Njegova žena se je od njega ločila in kasneje sta s tem dekletom živela v srečnem zakonu. Ethan ju je srečal prejšnje poletje v Shadd's Flatsu, ko sta prišla obiskat sorodnike. Imela sta majhno punčko s svetlimi kodri, ki je nosila zlat medaljon in bila oblečena kot princeska. Tudi zapuščeni ženi ni šlo slabo. Mož ji je dal kmetijo, ki jo je prodala. Z denarjem od prodaje kmetije in denarjem, ki ji ga je ob ločitvi po nalogu sodišča moral plačati mož, je v Bettsbridgu odprla kavarno, ki je postala znana in uspešna. Ethana je ta misel podžgala. Zakaj ne bi že jutri z Mattie odšel? Svoje reči bo skril pod sedež na vozu in Zeena ne bo posumila ničesar, dokler se ne bo po kosilu vrnila v sobo, da bi malce legla in takrat bo našla na postelji sporočilo … Vse v njem je utripalo in skočil je pokonci. Prižgal je svetilko in sedel za mizo. V predalu mize je pobrskal za papirjem in ko ga je našel, je začel pisati:

	»Zeena,

	zate sem storil vse, kar sem lahko. Ne krivim tebe, pa tudi sebe ne. Morda nama bo obema bolje, če zaživiva ločeno. Svojo srečo bom poskusil najti na Zahodu, ti pa lahko prodaš kmetijo in žago in obdržiš denar …«

	Ob besedici denar mu je roka zastala. Zavedel se je, kako neusmiljeno oviro pomeni zanj. Če da kmetijo in žago Zeeni, kaj potem ostane njemu za nov začetek? Ko bo enkrat na Zahodu, bo prav gotovo našel delo – če bi šel sam, ga ne bi bilo strah. Ampak pomislil je na Mattie, ki bi bila popolnoma odvisna od njega, in to je zadevo spremenilo. In kakšna bo Zeenina usoda? Kmetija in žaga sta bili zadolženi preko svoje vrednosti. Četudi bi ji kupca uspelo najti, kar je bilo zelo malo verjetno – ji ne bi ostalo več kot tisoč dolarjev. In kdo bo do takrat skrbel za kmetijo? Ethanu je le s težaškim delom uspelo iz nje potegniti skromno življenje in njegova žena, četudi bi dejansko bila boljšega zdravja, kot si je domišljala, takšnega bremena nikoli ne bi zmogla sama.

	No, morda bi se lahko vrnila k svojim sorodnikom. Če je usodno pritiskala na Mattie, zakaj si ne bi še sama izkusila svoje usode? Do takrat, ko bi izvedela, kje je in ko bi vložila tožbo za ločitev, bo on prav gotovo že zaslužil dovolj, da ji bo lahko plačal, kar ji pripada. Druga možnost je bila, da Mattie pošlje v svet samo, ampak ta možnost je pomenila še manj upanja na uspeh …

	Ko je iskal prazen list papirja v predalniku, je njegovo oko opazilo star izvod Bettsbridge Eagla in zapeljiv oglas: »Izleti na Zahod – znižane cene.«

	Svetilko je potegnil bliže in hitro preveril cene vozovnic, potem pa mu je časopis padel iz rok in nedokončano pismo je potisnil proč. Še trenutek nazaj se je spraševal, kako bosta z Mattie živela, ko bosta prišla na Zahod, a sedaj je spoznal, da nima niti toliko denarja, da bi jo odpeljal tja. Sposoditi si ga ni mogel, saj je minilo šele šest mesecev, odkar je porabil zadnje jamstvo za denar, ki ga je potreboval za popravila na žagi. Dobro je vedel, da mu v Starkfieldu brez jamstva ne bo nihče posodil niti deset dolarjev. Neizprosna dejstva so pritiskala nanj, kot na vklenjenega obtoženca pritiskajo lisice. Ni bilo poti – nobene. Za vse življenje bo ostal ujetnik in še ta edini žarek, ki je osvetlil njegovo življenje, bo sedaj izginil.

	S težkim korakom se je odvlekel nazaj na posteljo. V telesu je čutil svinčeno težo, da se je komaj raztegnil. V grlu so mu vzniknile solze, ki so mu počasi privrele v oči.

	Ležal je na postelji. Steklo okna, proti kateremu je gledal, je postopoma postalo svetlejše in razkrilo košček z mesečino obsijanega neba. Videl je skrivenčeno vejo jablane, pod katero je v poletnih večerih, ko se je vračal z žage, včasih videl sedeti Mattie. Počasi so meglice, ki so zakrivale mesec, izginile in sredi modrine neba je zasijala čista mesečina. Ethan se je privzdignil na komolec in opazoval s snegom prekrito pokrajino. Mattie je obljubil, da se bosta šla to noč sankat, in na nebu je sijala luč, ki jima bi svetila! Pogledal je bela pobočja ob gozdovih, ki so se srebrno svetila, in osvetljene vrhove hribov, in zdelo se mu je, da se mu lepota noči posmehuje …

	Zaspal je. Ko se je zbudil, je v sobi vladal mraz zimskega jutra. Bil je ves trd in premražen. In bil je lačen. Svoje lakote se je sramoval. Pomel si je oči in stopil k oknu. Nad sivimi polji in črnimi gozdovi se je dvigovalo rdeče sonce.

	»Danes je Mattijin zadnji dan,« je pomislil in si skušal zamisliti, kakšen bo ta kraj brez nje.

	Zaslišal je korake in vstopila je Mattie.

	»Oh, Ethan … A si bil vso noč tukaj?«

	V siromašni obleki in rdečem šalu se mu je zdela majhna in neznatna. Jutranja svetloba je le še poudarila njeno bledikavost. Brez besed je stal pred njo.

	»Prav gotovo te zebe,« je nadaljevala in ga nepremično gledala.

	Stopil je korak bliže k njej.

	»Kako si vedela, da sem tukaj?«

	»Slišala sem te, da si odšel nazaj dol in vso noč sem poslušala, kdaj se boš vrnil, vendar se nisi.«

	V ustnice mu je udarila vsa ljubečnost, ko jo je pogledal in rekel:

	»Pojdiva. Zakuril bom v kuhinji.«

	Odšla sta v kuhinjo. On je prinesel premog in očistil peč, ona pa je prinesla mleko in ostanke pite od prejšnjega večera. Ko se je po kuhinji začela širiti toplina peči in so vanjo posijali prvi sončni žarki, so se razblinile tudi Ethanove temačne misli. Ni si znal predstavljati kuhinje brez pogleda na Mattie, ki se je tako kot vsak dan lotila svojih opravkov. Rekel si je, da je Zeeninim grožnja zagotovo pripisoval preveč pomena in da se bo tudi ona z novim dnem spametovala.

	Mattie se je sklanjala nad pečjo in stopil je k njej. Na ramo ji je položil roko.

	»Tudi tebe naj ne skrbi,« je rekel in se ji nasmehnil, ko jo je pogledal v oči.

	Obraz ji je zasijal in v odgovor mu je zašepetala:

	»Ne, Ethan, ne skrbi me.«

	»Vse se bo uredilo,« je še dodal.

	Ni mu odgovorila, le pogled je povesila.

	»Ti je danes zjutraj kaj rekla?« je nadaljeval.

	»Ne, nisem je še videla.«

	»Ko jo boš, se ne meni za njene besede.«

	S temi besedami je odšel v hlev. Skozi jutranjo meglico je videl Jothama, ki je prihajal po hribu, in domač pogled je le še okrepil njegovo prepričanje, da se bo vse uredilo.

	Ko sta moška počistila hlev, se je Jotham oprl na vile.

	»Danes okrog poldneva gre Daniel Byrne v Flats in s seboj lahko vzame Mattijine reči, da jo bom jaz lažje odpeljal tja.«

	Ethan ga je le prazno pogledal.

	»Gospa Frome je rekla, da bo novo dekle ob petih prišlo v Flats. Jaz ga grem iskat in tja bom odpeljal Mattie, da bo ujela vlak, ki ob šestih odpelje v Stamford.«

	Ethan je začutil, kako mu v sencih utripa kri. Potreboval je trenutek, da je našel glas, s katerim mu je odgovoril:

	»Jaz nisem tako prepričan, da Mattie kam gre …«

	»A tako?« je brezbrižno odvrnil Jotham, potem pa sta nadaljevala z delom.

	Ko sta se vrnila v hišo, sta ženski že zajtrkovali. Zeena je bila še posebej živahna. Spila je dve skodelici kave in z ostanki hrane nahranila mačko, potem pa je vstala in odšla k oknu ter z geranij odstranila nekaj rumenih listov.

	»Rože tete Marthe nimajo niti enega uvelega lista, ampak venijo le takrat, če nekdo zanje ne skrbi,« je zamišljeno rekla, potem pa se je obrnila k Jothamu. »Kdaj si rekel, da se bo Daniel Byrne odpravil?«

	Najeti možakar je oklevajoče pogledal Ethana.

	»Okrog poldneva.«

	Zena se je obrnila k Mattie.

	»Tvoje reči so pretežke za sani. Daniel Byrne jih bo prišel iskat. Odpeljal jih bo v Flats.«

	»Zelo sem ti hvaležna, Zeena.«

	»S teboj želim najprej razčistiti nekaj stvari,« je osorno nadaljevala Zeena. »Ena brisača manjka in niti sanja se mi ne, kaj se je zgodilo s škatlico za vžigalice, ki je stala za nagačeno sovo v salonu.«

	Odšla je iz kuhinje in Mattie ji je sledila. Ko sta moška ostala sama, je Jotham rekel svojemu delodajalcu:

	»Torej bo Daniel odpeljal reči.«

	Ethan je do konca opravil vsakodnevna jutranja opravila po hiši in hlevu, potem pa je rekel Jothamu:

	»Grem v Starkfield. Povej jima, da me s kosilom ni treba čakati.«

	V njem se je spet vnela uporniška strast. Tisto, kar se mu je v zori jutra zdelo nemogoče, se je resnično zgodilo in sam je le nemočno opazoval, kako Mattie zapušča njegovo hišo. Čutil je ponižanje in pomislil je, le kaj si o njem misli Mattie. V njem so se bojevali zmedeni vzgibi, ko je korakal proti vasi. Odločil se je, da bo nekaj storil, a kaj, ni vedel.

	Zgodnje meglice so izginile in polja so se pod soncem bleščala kot srebrn ščit. Bil je eden tistih dni, ko zimski sijaj počasi napoveduje prihod pomladi. Vsak meter poti je oživljala podoba Mattie in skoraj ni bilo veje ali grmička ob poti, da v njem ne bi bilo vsaj delčka spomina nanjo. Klic ptice, ki je pretrgal tišino, ga je spominjal na njen smeh in stisnilo ga je pri srcu. Vse to mu je dajalo vedeti, da mora takoj nekaj narediti.

	Iznenada ga je prešinila misel, da bi Andrewa Hala morda lahko prepričal, da mu da nekaj denarja za les vnaprej, če bi mu povedal, da Zeenino zdravje zahteva dodatno pomoč. Konec koncev je Hale dovolj dobro poznal Ethanov položaj in morda bi ga lahko še enkrat prosil, ne da bi pri tem moral izgubiti ponos. In koliko je bil njegov ponos sploh vreden v primerjavi s strastjo, ki mu je utripala v prsih?

	Bolj kot je razmišljal o svojem načrtu, bolj verjeten je postajal. Če bi lahko prišel do gospe Hale, bi bil v svoj uspeh prepričan. S petdesetimi dolarji v žepu ga nič ne bi moglo zadržati proč od Mattie … Najprej je hotel priti v Starkfield, še preden bi se Hale odpravil na delo. Vedel je, da ima na cesti, ki je vodila v Corbury, delovišče in da se iz hiše odpravi zgodaj. Ethan je svoje dolge korake še pospešil in ko je prispel na vrh hriba, na katerem je stala šola, je v daljavi zagledal Halove sani. Pohitel je naprej, da bi ga čimprej srečal, a ko se je približal, je opazil, da sani vozi Halov najmlajši sin in da je v krzno zavita podoba ob njem gospa Hale. Ethan jima je pomahal in gospa Hale se je sklonila naprej. Njene rožnate gube so se dobrohotno nasmehnile.

	»Gospod Hale? Doma je. Danes dopoldan ne gre na delo. Zbudil se je z bolečim križem in pravkar sem mu dala obliž starega doktorja Kidderja in ga prestavila k peči.«

	Materinsko je gledala Ethana in dodala:

	»Gospod Hale mi je povedal, da je Zeena v Bettsbridgu obiskala novega zdravnika. Zelo mi je žal, ker se ji je stanje spet poslabšalo! Upam, da ji bo lahko kako pomagal. Tod naokrog ne poznam nikogar, ki bi bil tako bolehen kot Zeena. Gospodu Halu vedno pravim, da ne vem, kaj bi se zgodilo z njo, če ne bi imela tebe, ki skrbiš zanjo, in nekoč sem enako govorila za tvojo mater. Težke čase si dal skozi, Ethan Frome.«

	Še zadnjič mu je naklonjeno pokimala z glavo, njen sin pa je spodbodel konja. Ethan je obstal sredi ceste in gledal za sanmi, ki so se oddaljevale.

	Že dolgo ni nihče tako prijazno govoril z njim. Večina ljudi je bila do njegovih težav brezbrižna, ali pa so menili, da mora takšen mladenič breme treh nepokretnih življenj nositi brez pritoževanja. Ampak gospa Hale je dejala, da je dal skozi težke čase in ob njenih besedah se je v svoji žalosti počutil manj osamljenega. Če je bilo Halovim hudo zanj, se bodo prav gotovo odzvali njegovi prošnji …

	Odpravil se je naprej po cesti proti njihovi hiši, a ko je prehodil nekaj metrov, ga je nekaj sunkovito potegnilo nazaj in v lica mu je šinila kri. Prvič je v luči besed, ki jih je nedavno slišal, spoznal, kaj namerava storiti. Nameraval je izkoristiti sočutje Halovih, da bi se z lažjo dokopal do denarja. To je bil cilj, zaradi katerega se je brezglavo peš odpravil v Starkfield.

	V trenutku streznitve, ki ga je otresel blaznosti, ki ga je nosila naprej, je ta blaznost izginila in pred njim je stalo življenje, kakršno je bilo v resnici. Bil je siromak, mož bolehne ženske, ki bo ostala sama in zapuščena, če jo bo zapustil, in če bi že imel takšno srce, da bi jo lahko zapustil, bi to lahko storil le tako, da bi prevaral dva prijazna človeka, ki sta z njim sočustvovala.

	Obrnil se je in se počasi vrnil na kmetijo.





	X.

	Pred kuhinjskimi vrati je na saneh, v katere je bil vprežen velik, a koščen sivec in nemirno teptal sneg in stresal glavo, sedel Daniel Byrne.

	Ethan je vstopil v kuhinjo in ob peči našel ženo. Okrog glave je imela zavit šal, v rokah pa knjigo z naslovom »Bolezni ledvic in njihovo zdravljenje«, ki jo je brala in za katero je moral pred nekaj dnevi plačati dodatno poštnino.

	Ko je vstopil, ga Zeena ni niti pogledala. Za trenutek je postal, potem pa vprašal:

	»Kje je Mattie?«

	Zeena ni dvignila pogleda s knjige.

	»Verjetno nosi prtljago dol,« je dejala.

	V lica mu je udarila kri.

	»Nosi prtljago? Sama?«

	»Jotham je v gozdu, Daniel Byrne pa noče konja pustiti samega …« je odvrnila.

	Njen mož ni počakal, da bi slišal vse njene besede. Odšel je iz kuhinje in naravnost gor po stopnicah. Vrata Mattijine spalnice so bila zaprta in za trenutek je postal pred njimi.

	»Matt,« je rekel s tihim glasom, ampak odgovorila ni bilo, zato je prije za kljuko in odprl vrata.

	V to sobo ni nikoli hodil. Le enkrat je bil tam, da je popravil luknjo v stropu, kjer je zamakalo, a se je kljub temu natančno spominjal, kakšna je bila – rdečebela odeja na ozki postelji, lepa blazinica za igle na omarici in nad njo velika slika matere v porjavelem okvirju s šopkom posušenega cvetja v ozadju. Sedaj so vsa ta znamenja njene prisotnosti izginila in soba je bila spet gola in pusta kot tisti dan, ko jo je Zeena prvič pripeljala tja. Sredi sobe je stal kovček in na njem je sedela Mattie v nedeljski obleki z obrazom, zakopanim med dlani, in s hrbtom obrnjena proti vratom. Ker je jokala, ni slišala Ethana, dokler ni stal zraven nje in je prijel za ramena.

	»Matt, ne joči … Oh, Matt!«

	Planila je pokonci in ga pogledala s solznimi očmi.

	»Ethan … Mislila sem, da te nikoli več ne bom videla!«

	Objel jo je in si jo stisnil k sebi. S tresočo roko ji je umaknil lase s čela.

	»Da me ni bi nikoli več videla? Zakaj ne?«

	»Jotham je rekel, naj te ne čakamo s kosilom in mislila sem, da …« je zahlipala.

	»Mislila si, da sem se izmuznil?« je mrko dokončal stavek namesto nje.

	Ni mu odgovorila, le še bolj močno se ga je oklenila, on pa jo je poljubil na lase, ki so bili mehki in volji kot mah na toplih pobočjih.

	Skozi odprta vrata sta zaslišala Zeenin glas:

	»Daniel Byrne pravi, da pohiti, če želiš, da ti on pelje prtljago.«

	Zaprepadeno sta se ločila. Besede upora so švignile na Ethanove ustnice, a tam so obstale. Mattie je poiskala robec in si obrisala oči, potem pa se je sklonila in prijela en ročaj težkega kovčka.

	»Bom jaz, Mattie,« je rekel in prijel za ročaj.

	»Dva ga morata nesti,« je odvrnila in prijela za drug ročaj, da sta skupaj odnesla težki kovček po stopnicah.

	»Spusti ga,« ji je rekel pri vratih in si zavihtel kovček na ramo in ga odnesel na sani. Zeena, ki se je vrnila na svoje mesto ob peči, ni dvignila pogleda s knjige. Mattie je šla za njim in mu pomagala kovček dvigniti na sani. Ko se je Daniel Byrne s svojim koščenim konjem odpravil, sta molče stala na pragu in gledala za njim.

	Ethanu se je zdelo, da je neka nevidna sila zaustavila bitje njegovega srca. Dvakrat je odprl usta, da bi Mattie nekaj rekel, a spregovoriti ni mogel. Čez nekaj trenutkov, ko se je obrnila, da bi odšla nazaj v hišo, jo je prijel za roko in jo zadržal.

	»Matt, jaz te bom peljal,« ji je šepnil.

	»Zeena hoče, da me pelje Jotham,« je zamrmrala v odgovor.

	»Jaz te bom peljal,« je ponovil in ona je brez besed odšla v kuhinjo.

	Ethan ni mogel jesti. Če je dvignil pogled, je videl Zeenin zlohotni obraz. Kotički njenih ust so se vihali v nevidni nasmešek. Jedla je z dobrim tekom in izjavila je, da ji milejše vreme dobro dene. Jothamu, za katerega se običajno sploh zmenila ni, je potisnila skledo s fižolom, da bi si še enkrat nadeval.

	Po kosilu se je Mattie kot običajno lotila pospravljanja mize in pomivanja posode. Zeena je nahranila mačko, nato pa se je vrnila v svoj gugalnik ob peči. Jotham Powell, ki je vedno zadnji vstal od mize, je z odporom odrinil stol in odšel proti vratom.

	Na pragu se je obrnil k Ethanu.

	»Kdaj naj pridem iskat Mattie?«

	Ethan je stal ob oknu in si polnil pipo, medtem pa je opazoval Mattie, ki je hodila sem in tja po kuhinji.

	»Ni ti treba hoditi nazaj. Jaz jo bom peljal.«

	Videl je, kako so se Mattijina lica obarvala rdeče in da je Zeena hitro dvignila glavo.

	»Želim, da danes ostaneš doma, Ethan,« je rekla njegova žena. »Jotham lahko pelje Mattie.«

	Mattie ga je roteče pogledala, a on je ponovil svoje besede:

	»Jaz jo bom peljal.«

	Zeena je z nespremenjenim glasom nadaljevala:

	»Želim, da ostaneš doma in popraviš peč v Mattijini sobi, še preden pride dekle. Že kakšen mesec ne dela, tako kot bi morala.«

	Ethan je ogorčeno povzdignil glas.

	»Če je bila dovolj dobra za Mattie, bo dovolj dobra tudi za to novo dekle.«

	»To novo dekle mi je povedalo, da je doslej živelo v hiši s centralnim ogrevanjem,« je nadaljevala Zeena s še vedno nespremenjenim in enoličnim glasom.

	»Potem pa bi bilo bolje, da bi kar tam ostala,« ji je zabrusil, potem pa se je obrnil k Mattie in ostro rekel: »Ob treh bodi pripravljena. V Corburyju imam opravek.«

	Jotham Powell se je odpravil proti skednju, Ethan pa je ves besen odšel za njim. V sencih je čutil, kako mu razbija srce in pred očmi se mu je meglilo. Lotil se je dela, ne da bi se sploh zavedal, kaj počne. Šele ko je staro kobilo pripeljal ven in jo vpregel v sani, se je ovedel, kaj dejansko počne. Spomnil se je dne, ko se je na enak način pripravljal, da gre v Flats iskat ženino sestrično. Od tega je minilo malo več kot eno leto in tudi dan je bil podoben današnjemu, ko se je v njem že čutila pomlad. Kobila ga je gledala s svojimi veliki očmi na enak način in eden za drugim so se pred njegovimi očmi odvili vsi dnevi, ki so minili od takrat …

	Na sedež je položil medvedjo kožo, skočil na sani in se odpeljal pred hišo. Kuhinjo je našel prazno, a ob vratih sta ležala Mattijina torba in šal. Šel je k vznožju stopnic in prisluhnil. Nad seboj ni slišal ničesar, a zazdelo se mu je, da sliši nekoga, ki hodi po njegovem kabinetu. Odprl je vrata in tam zagledal Mattie, ki je s klobukom na glavi in v plašču stala ob njegovi mizi. Ko ga je zaslišala, je trznila in se hitro obrnila.

	»Je že čas?«

	»Kaj počneš tukaj, Matt?« jo je vprašal.

	Plašno ga je pogledala.

	»Le malo sem pogledala naokrog – samo to,« je odvrnila in se bledo nasmehnila.

	Molče sta odšla v kuhinjo. Ethan je s tal pobral torbo in šal.

	»Kje je Zeena?« je vprašal.

	»Takoj po kosilu je odšla gor. Rekla je, da jo spet grabijo krči in da ne želi, da jo kdo moti.«

	»Se ni niti poslovila?«

	»Ne.«

	Ethan se je ozrl po kuhinji. Zmrazilo ga je ob misli, da se bo že čez nekaj ur vrnil sam, potem pa ga je spet preplavil žar neresničnosti in ni mogel verjeti, da tokrat Mattie zadnjič stoji pred njim.

	»Pridi,« ji je rekel skoraj veselo. Odprl je vrata in dal torbo na voz. Skočil je na svoj sedež, potem pa se je sklonil, da bi jo ogrnil z odejo, ko je sedla k njemu.

	»No, pa pojdiva,« je rekel in stresel z vajetmi, da je konj začel počasi hoditi navzdol po hribu.

	»Veliko časa imava, Matt, za prijetno vožnjo,« je vzkliknil, poiskal njeno roko in ji jo stisnil. V glavi se mu je vrtelo, kot da bi na prazen želodec spil kozarček žganja.

	Ni zavil proti Starkfieldu, pač pa na cesto, ki je vodila v Bettsbridge. Mattie je molčala in ni z ničemer pokazala presenečenosti, čez nekaj trenutkov pa je dejala:

	»Ali greva naokrog čez Shadowy Pond?«

	Zasmejal se je.

	»Vedel sem, da boš vedela!«

	Pod medvedjo kožo se je privila tesneje k njemu in če jo je pogledal od strani, je nad svojim rokavom videl le konico njenega nosu in del rjavih las. Počasi sta se vozila po potki med polji, ki so se lesketala v soncu, nato pa sta zavila navzdol po potki, ob kateri so rasle smreke in macesni. Daleč pred njima so se za črnim gozdom dvigale gore s pobeljenimi vrhovi.

	Potka je vodila v borov gozd, ki je v soncu rdečkasto žarel in metal na sneg modre sence. Ko sta vstopila v gozd, je nežni vetrc pojenjal in objela ju je toplina dreves. Tam je bil sneg tako čist in nedotaknjen, da so stopinje, ki so jih v njem naredile majhne živalice, spominjale na čipko, modrikasti stožci, ujeti v beli podlagi, pa na bronaste okraske.

	Ethan je molče vozil naprej, dokler nista prišla do tistega dela gozda, kjer so borovci rasli bolj redko. Ustavil je in pomagal Mattie z voza. Sprehodila sta se med debli, ki so mamljivo dišala, pod nogami pa jima je škripal sneg. Prispela sta do ribnika, ki so ga obdajala visoka drevesa. Iznad zamrznjene gladine se je na najbolj oddaljenem obrežju dvigal hrib in v zahajajočem soncu metal koničasto senco na ribnik, ki je po njej dobil ime. To je bil plašen, skrit kotiček, poln enake turobne žalosti, ki jo je Ethan občutil v svojem srcu.

	Pogledal je navzgor in navzdol po obali ribnika, dokler ni njegovo oko ujelo podrtega debla, ki je molelo iz snega.

	»Tam sva sedela med piknikom,« jo je spomnil.

	Dogodek, o katerem je govoril, je bil eden tistih, ki sta se jih skupaj udeležila – to je bil cerkveni piknik, ki je pomenil zabavo na enega izmed dolgih dni zadnjega poletja. Mattie ga je prosila, naj gre z njo, a jo je zavrnil. Kasneje, proti večeru, ko se je vračal z gore, kjer je sekal drevje, ga je ujelo nekaj popotnikov in ga s seboj odpeljalo k jezeru, kjer je Mattie v družbi nekaj mladeničev in vsa sijoča na ciganskem ognju kuhala kavo. Spominjal se je njene zadrege, ki jo je začutil, ko se ji je približal v umazanih oblačilih, in kako ji je kasneje žarel obraz, ko se je prebila mimo ljudi in mu sama prinesla skodelico kave. Nekaj minut sta skupaj sedela na podrtem deblu ob ribniku. Ona je izgubila zlati medaljon in nekaj mladeničev ga je poskušalo najti, a Ethan je bil tisti, ki ga je opazil na mahu … To je bilo vse, ampak njun celotni odnos je bil zgrajen na takšnih brezbesednih trenutkih, ki so njima pomenili nenadno srečo, kot da bi presenetila metulja sredi zimskih gozdov …

	»Točno tam sem našel tvoj medaljonček,« je rekel in zakorakal v gosto grmičevje borovnic.

	»Nikogar ne poznam, ki bi imel tako ostro oko kot ti!« je rekla.

	Sedla je na deblo, ki se je kopalo v soncu, in on je sedel zraven nje.

	»V tem rožnatem klobučku si lepa kot slika,« je rekel.

	Veselo se je zasmejala.

	»Oh, verjetno je klobuček kriv!« mu je odvrnila.

	Še nikoli nista spregovorila o svojih občutkih in Ethan, ki je za hip občutil, da je svoboden človek, se je počutil, kot da dvori dekletu, s katerim se želi poročiti. Opazoval je njene lase in želel se jih je dotakniti in ji povedati, da dišijo po gozdu, ampak takšnih stvari se ni nikoli naučil izreči.

	Nenadoma je vstala in rekla:

	»Ne smeva se predolgo zadržati tukaj.«

	Še vedno jo je napol zasanjano gledal.

	»Dovolj časa imava,« je odvrnil.

	Stala sta in se gledala, kot da bi si želela podobo drug drugega vtisniti v spomin. Obstajale se stvari, ki ji jih je hotel povedati, preden bi se ločila, ampak izustiti jih ni mogel na kraju njunih poletnih spominov, zato se je obrnil in ji molče sledil do voza. Odpeljala sta se naprej in sonce je potonilo za hrib. Vrhovi borovcev so se z rdeče spremenili v sivo bravo.

	Po stranski poti, ki je tekla čez polja, sta se vrnila nazaj na cesto, ki je vodila v Starkfield. Pod odprtim nebom je bilo še zmeraj svetlo in oddaljeni hribi so se rdečkasto, a hladno svetili. Drevesne krošnje so se pod težo snega skrčile, kot se skrčijo ptice, ko potisnejo glavo pod krila, in nebo, ki je postalo sivkasto, se je dvignilo visoko in pustilo zemljo samo.

	Ko sta zavila na cesto, ki je vodila v vas, je Ethan vprašal:

	»Matt, kaj boš naredila?«

	Ni mu takoj odgovorila, a čez nekaj trenutkov je dejala:

	»Poskusila bom dobiti zaposlitev v trgovini.«

	»Veš, da tega ne moreš delati. Slab zrak in celodnevno stanje na nogah sta te nekoč že skoraj pogubila.«

	»Zdaj sem močnejša, kot sem bila takrat, ko sem prišla v Starkfield.«

	»In vse to, kar si pridobila, boš sedaj zavrgla!«

	Na te besede ni bilo odgovora in spet sta se nekaj časa vozila molče. Vsak meter poti je pomenil kraj, kjer sta nekoč stala in se skupaj smejala ali molčala, in vsak ta kraj je Ethana bolel in ga vlekel nazaj.

	»Bi ti lahko sorodniki po očetovi strani kako pomagali?«

	»Nobenih ni.«

	Malce je stišal glas.

	»Veš, da ni ničesar, česar ne bi storil zate, če bi lahko?«

	»Vem.«

	»Ampak ne morem.«

	Molčala je, a začutil je, da se je malce stresla.

	»Oh, Matt,« je izbruhnil. »Če bi zdaj lahko šel s teboj, bi …«

	Obrnila se je k njemu in izza nedrij izvlekla košček papirja.

	»Ethan, tole sem našla …« je zajecljala.

	V pojemajoči svetlobi dneva je Ethan prepoznal pismo, ki ga je prejšnjo noč začel pisati ženi in ki ga je pozabil uničiti. Čeprav je bil osupel, mu je po žilah stekel nemir radosti.

	»Matt …« je kriknil. »Če bi lahko, bi?«

	»Oh, Ethan, Ethan … zakaj me mučiš?«

	Z nenadno kretnjo je strgala list papirja in vrgla koščke v sneg.

	»Povej mi, Matt! Povej mi!« je vztrajal.

	Za trenutek je molčala, potem pa mu je z zelo tihim glasom, da se je moral skloniti k njej, da jo je lahko slišal, rekla:

	»Včasih sem razmišljala o tem v poletnih nočeh, ko je svetlo sijal mesec in nisem mogla spati.«

	Srce mu je poskočilo od veselja.

	»Tako dolgo že?«

	Odvrnila mu je, kot da bi datum že zdavnaj določila.

	»Prvič je bilo pri senčnem ribniku.«

	»Si zato najprej postregla kavo meni?«

	»Ne vem. A sem? Strašno sem bila iz sebe, ker nisi hotel z mano na piknik, potem pa sem te zagledala, kako prihajaš po poti in pomislila sem, da si šel po tej poti samo zato, da bi me srečal in tega sem bila zelo vesela.«

	Spet je nanju legla tišina. Prišla sta do točke, kjer je pot vodila mimo Ethanove žage. Ko sta se spuščala po njej, se je nanju spuščala tema temačnih misli.

	»Zvezane roke imam, Matt. Ničesar ne morem narediti,« je spet začel.

	»Kdaj pa kdaj mi moraš pisati, Ethan.«

	»Oh, le kaj mi bo pisanje? Hočem iztegniti svojo roko in se dotakniti tvoje. Želim si delati zate in skrbeti zate. Hočem biti ob tebi, ko boš bolna ali osamljena.«

	»Ne smeš razmišljati o tem.«

	»Hočeš reči, da me ne bi potrebovala? Verjetno se boš poročila!«

	»Oh, Ethan!« je vzkliknila.

	»Oh, Matt, ti ne veš, kako jaz čutim. Raje bi te videl mrtvo, kot da je tako!«

	»Oh, ko bi le bila, ko bi le bila!« je zahlipala.

	Zvok njenega ihtenja ga je otresel mrke jeze in postalo ga je sram.

	»Ne govoriva tako,« ji je zašepetal.

	»Zakaj ne, če pa je res tako? Ves dan si že želim, da bi bila mrtva!«

	»Matt, molči! Ne govori tako.«

	»Nikoli ni bil nihče razen tebe dober z mano.«

	»Tudi tega ne govori, saj vidiš, da ne morem ničesar narediti.«

	»Da, ampak kljub temu je tako.«

	Prispela sta do hriba, na katerem je stala šola in v somraku pred njima je ležala vas Starkfield. Iz smeri vasi je proti njima prihajala vprega. Vzravnala sta se na sedežih in s togima obrazoma gledala predse. Ob glavni cesti so se v hišah začele prižigati luči, tu in tam pa sta videla koga, ki je vstopil v hišo.

	Ethan je z bičem rahlo oplazil konja, ki je pospešil korak.

	Ko sta prispela na konec vasi, sta zaslišala otroško vpitje. Zagledala sta gručo otrok, ki se je s sankami podila po cerkvenem dvorišču.

	»Zdi se, da bo njihovega sankanja čez dan ali dva konec,« je rekel Ethan in pogledal proti blagemu nebu.

	Mattie je molčala, on pa je dodal:

	»Tudi midva bi se naj včeraj šla sankat.«

	Ona je še vedno molčala, ampak on je v sebi začutil neustavljivo željo, da bi to zadnjo žalostno urico preživela kar se da lepo, zato je klepetavo nadaljeval:

	»A ni lepo, da sva bila to zimo kar nekajkrat skupaj tukaj?«

	»Jaz nisem šla pogosto v vas.«

	»Res je.«

	Prišla sta do zavoja in med razločnim belim sijajem cerkve in temno zaveso Varnumovih smrek se je pred njima odpiralo pobočje, na katerem ni bilo niti enih sani. Ethana je preplavil trenutni vzgib in rekel je:

	»In če se sedaj spustiva tja dol?«

	»Nimava časa!« je odvrnila in se prisiljeno zasmejala.

	»Časa imava, kolikor si ga želiva. Pridi!« Edina njegova želja je bila, da konja čim kasneje obrne proti Flatsu.

	»Ampak dekle,« je dahnila. »Dekle bo čakalo na postaji.«

	»Naj kar čaka. Če ona ne bi čakala, bi morala čakati ti. Pridi!«

	Njegovemu ukazovalnemu tonu se je vdala in ko ji je pomagal z voza, je le omahljivo dejala: »Ampak saj tukaj ni nobenih sani.«

	»Seveda so! Tam pod smrekami.«

	Konja, ki je mirno stal ob cesti in zamišljeno povešal glavo, je pokril z medvedjo kožo. Potem je zgrabil Mattie za roko in jo vlekel za seboj proti sanem.

	Ubogljivo je sedla nanje, on pa je sedel pred njo.

	»Se držiš, Matt?« je zaklical, kot da bi bila metre narazen.

	Nagnila je glavo in rekla:

	»Strašno temno je. Si prepričan, da vidiš?«

	Prezirljivo se je zasmejal.

	»Tukaj bi se lahko spustil z zavezanimi očmi!« in ona se je zasmejala z njim, kot da bi ji njegova drznost ugajala. A kljub temu je še malo počakal, napel oči, saj je bil to čas dneva, ko je bila vidljivost najmanjša, saj se je zadnja jasnina neba začela mešati s temačnimi sencami v meglice, ki so zakrivale podobe in zbujale lažne predstave.

	»Greva!« je vzkliknil.

	Sani je močno pognal naprej in kar poletela sta skozi mrak. Po gladkem snegu sta drvela vse hitreje skozi praznino noči in zrak jima je prepeval kot orgle okrog ušes. Mattie je sedela čisto negibno, ko pa sta prišla do zavoja ob vznožju hriba, kjer je stal veliki brest in ven molel smrtno vejo, pa se mu je zazdelo, da se je privila še malo bolj k njemu.

	»Ne boj se, Matt!« je navdušeno zavpil, ko sta varno zapeljala mimo in poletela čez naslednji spust. Ko so se sani začele počasi ustavljati, jo je slišal, kako se je veselo zasmejala.

	Skočila sta s sani in začela hoditi navzgor po hribu. Ethan je z eno roko vlekel sani, z drugo pa je za roko prijel Mattie.

	»Si se bala, da naju bom zapeljal v brest?« je vprašal z deško nagajivostjo.

	»Povedala sem ti že, da se ob tebi ničesar ne bojim,« mu je odvrnila.

	Zajelo ga je nenavadno navdušenje, ki je iz njega zvabilo redke trenutek hvalisanja.

	»Kraj je precej zahrbten in če bi se le za las uštel, ne bi sedaj hodila po tem hribu. Ampak razdaljo lahko določim skoraj na milimeter natančno – vedno sem jo lahko.«

	»Vedno pravim, da imaš najbolj zanesljivo oko …« je zamrmrala.

	V mraku brez zvezd ju je objela globoka tišina. Brez besed sta se naslanjala drug na drugega, ampak vsak korak, ki sta ga naredila, je Ethanu sporočal: »Tokrat zadnjič hodiva skupaj.«

	Počasi sta prispela na vrh hriba. Pred cerkvijo se je sklonil k njej in jo vprašal:

	»Si utrujena?«

	»Odlično je bilo!« je vsa zadihana odvrnila.

	Prijel jo je za roko in skupaj sta odšla pri norveškim smrekam.

	»Verjetno so sanke Nedove. Vrnil jih bom tja, kjer sem jih našel.« Sani je potegnil k ograji in jih naslonil nanjo. Ko se je obrnil, je ob sebi začutil Mattie.

	»Sta se Ned in Ruth tukaj poljubila?« je zašepetala in ga objela okrog vratu. Njene ustnice so poiskale njegove in on si jo je ves presenečen, a neizmerno vesel prižel k sebi.

	»Zbogom, zbogom,« je jecljala in ga znova in znova poljubljala.

	»Oh, Matt, ne morem ti pustiti, da greš!« se je v njem znova prebudil stari krik.

	Osvobodila se je iz njegovega objema in lahko je slišal, da joče.

	»Tudi jaz si ne želim oditi!« je potarnala.

	»Matt! Kaj bova naredila? Kaj bova naredila?«

	Oklepala sta se drug drugega kot otroka, njeni telesi pa sta drhteli od ihtenja.

	Skozi tišino sta zaslišala cerkveno uro, ki je udarila petkrat.

	»Oh, Ethan, iti morava!« je vzkliknila.

	Potegnil si jo je nazaj k sebi.

	»Iti? Menda ne misliš, da te bom sedaj zapustil?«

	»Če zamudim vlak, kam naj grem?«

	»Kaj boš naredila, če ga boš ujela?«

	Molče je stala. Njene roke so mrzle in negibne ležale v njegovih.

	»Kaj je dobrega za kateregakoli od naju, če greva vsak na svojo stran?« je vprašal.

	Ostala je negibna, kot da ga ne bi slišala. Potem mu je roke odtegnila in ga še enkrat objela okrog vratu.

	»Ethan! Ethan! Želim si, da me še enkrat pelješ navzdol!«

	»Navzdol?«

	»S sankami. Takoj zdaj,« je poprosila. »Tako, da se ne bova nikoli več vrnila.«

	»Matt, kaj hudiča pa govoriš?«

	Ustnice je približala njegovemu ušesu in rekla:

	»Naravnost v veliki brest. Sam si rekel, da to zmoreš. Potem se nama nikoli ne bo potrebno ločiti.«

	»Kaj pa govoriš? Si zblaznela?«

	»Nisem zblaznela, ampak bom, če te bom zapustila.«

	»Oh, Matt, Matt …« je zastokal.

	Močno se ga je oklenila okrog vratu, njeno lice se je stiskalo ob njegovo.

	»Ethan, kam naj grem, če bom zapustila tebe? Ne znam sama preživeti. Še sam si to pravkar rekel. Nihče razen tebe ni bil nikoli dober z mano. In sedaj bo v hišo prišla ta tujka … in spala bo v moji postelji, kjer sem jaz ležala in poslušala, kdaj boš prišel po stopnicah …«

	Te besede so bili delčki njegovega srca. Z njimi je prišla osovražena podoba hiše, v katero se bo vrnil – podoba stopnic, po katerih se bo moral vsak večer povzpeti, in podoba ženske, ki ga bo tam čakala. Sladkoba Mattijinih besed, s katerimi mu je izpovedala ljubezen, divja misel, da bo zadnje, kar se bo zgodilo njemu, zgodilo tudi njej, je naredila drugo podobo gnusno in nevzdržno. To drugo življenje, h kateremu naj bi se vrnil, se mu je zdelo še bolj nevzdržno …

	Med ihtenjem ga je znova in znova prosila, a on je ni več slišal. Klobuček ji je zlezel na zatilje in božal jo je po laseh. Občutek njenih las je hotel vpiti v roko, da bi v njej spal, kot v zimski zemlji spi seme. Še enkrat je poiskal njene ustnice in zdelo se jima je, da sta se znova vrnila k ribniku in v vroč avgustovski dan. Lice je pritisnila ob njegovo in začutil je, da je mrzlo in vlažno. V daljavi je videl cesto in skozi temo je zaslišal pisk vlaka.

	Smreke so ju objemale s črnino in tišino. Lahko bi ležala tudi v trugah pod zemljo. »Morda bo tam tako,« je pomislil, »potem ne bom čutil ničesar več …«

	Nenadoma je zaslišal godrnjanje konja, ki je stal na drugi strani ceste. Pomislil je, da se gotovo sprašuje, zakaj ni dobil večerje …

	»Pridi!« je zašepetala Mattie in ga zgrabila za roko.

	Njen mračni, a divji glas ga je omejeval – zdela se mu je kot poosebljena usoda. Na plano je potegnil sani in ko je stopil iz teme smrek v mrak, je trepnil z očmi kot nočni ptič. Pobočje pod njima je samevalo. Celoten Starkfield je sedel za mizo in jedel večerjo. Nikjer ni bilo nikogar. Nebo, ki je bilo prepredeno z oblaki, ki so obljubljali odjugo, je spominjalo na poletno nebo pred nevihto. Napel je oči, a zdelo se mu je, da tokrat ne dajejo vsega od sebe.

	Sedel je na sani in Mattie se je v hipu posedla pred njega. Klobuček ji je padel v sneg in Ethan je ustnice potopil v njene lase. Iztegnil je nogi in peti zakopal v sneg, da mu sani ne bi zdrsnile naprej. Z rokami jo je prijel za glavo in jo nagnil nazaj k sebi, naslednji hip je skočil na noge.

	»Vstani,« ji je zaukazal.

	Takšen ton jo je vedno ubogala, a tokrat je še naprej sedela in vehementno odvrnila: »Ne, ne, ne!«

	»Vstani!«

	»Zakaj?«

	»Jaz bom sedel spredaj.«

	»Ne, ne! Kako boš krmaril, če boš sedel spredaj.«

	»Ne bo mi treba krmariti. Sledil bom sledem.«

	Govorila sta pridušena, kot da bi ju noč lahko slišala.

	»Vstani! Vstani!« jo je priganjal, ampak ona je še naprej ponavljala: »Zakaj hočeš sedeti spredaj?«

	»Zato … zato ker hočem čutiti, kako me objemaš,« je zajecljal in jo potegnil na noge.

	Ta odgovor jo je očitno zadovoljil, ali pa je klonila moči v njegovem glasu. Sklonil se je in v temi potipal za poledenelo sledjo in nanje previdno položil sani. Počakala je, da se je posedel in prekrižal nogi, potem pa je hitro sedla za njega in se ga močno oklenila. Ko je na vratu začutil njen dah, je zatrepetal in spet je skoraj skočil pokonci. V hipu se je spomnil, kakšna je druga možnost. Prav je imela – to bo bolje od ločitve. Nagnil se je nazaj in jo poljubil …

	V istem trenutku ko sta se spustila navzdol, je spet zaslišal stokanje konja in spet se je v njem začel oglašati razum, in vse zmedene podobe, ki jih je ta nosil s seboj, so se spustile skupaj z njim navzdol po hribu. Napol poti sta zdrsela čez grbino in za nekaj trenutkov sta resnično poletela v oblačno noč, kjer se je pred njima svetlikal Starkfield … Potem sta pred seboj zagledala brest, ki ju je čakal na zavoju. Ethan je skozi stisnjene zobe zasikal: »Ujela ga bova! Vem, da nama bo uspelo ….«

	Ko sta tako drsela proti drevesu, se ga je Mattie še bolj oklenila. Čutil je, da po njegovih žilah teče njena kri. Enkrat ali dvakrat so se sani pod njima malce zanihale. Ethan je napel telo, da je ohranil smer in si ves čas ponavljal: »Uspelo mi bo! Vem, da mi bo!« Glavo je imel polno njenih besed in drevo pred njima je postajalo vse večje in večje. »Na naju čaka, kot da bi vedelo!« A potem je povsem iznenada pred seboj zagledal ženin obraz, ki ga je hotel s kretnjo pregnati. Sani so se zanihale, a uspelo mu jih je poravnati in spet sta drvela proti temni gmoti, ki je molela iz tal. Zadnje, kar je občutil, je bil zrak, ki ga je pikal v obraz kot na tisoče ognjenih žic, in potem je bil tam brest …

	Nebo je bilo še vedno prepredeno s težkimi oblaki, a sedaj, ko je gledal naravnost navzgor, je lahko videl eno zvezdo.

	Zmedeno je ugibal, ali je Sirij ali … Napor ga je preveč utrujal. Zaprl je veke, da bi zaspal … Vse naokrog je vladala takšna tišina, da je lahko pod snegom slišal premikanje. Nekaj je tiho in prestrašeno zacvililo. Pomislil je na miško, ki je morda ranjena. Potem je vedel, da jo boli. Tako zelo jo je bolelo, da je lahko občutil njeno bolečino. Zaman se je skušal obrniti v smeri, od koder je prihajal zvok, le roko je lahko stegnil čez sneg. Sedaj se mu je zdelo, da zvok čuti, kot da bi prihajal izpod njegove dlani, ki je počivala na nečem mehkem. Misli na trpečo žival ni nikoli prenesel in napel je vse sile, da bi se premaknil, a premakniti se ni mogel, ker se mu je zdelo, da na njem leži skala. Z levo roko je še naprej tipal naokrog in upal, da bo dosegel drobno bitjece in mu pomagal, a nenadoma ga je prešinilo, da so Mattijini lasje tisto mehko, kar je občutil, in da njegova roka počiva na njenem obrazu.

	Mukoma se je spravil na kolena in s seboj premikal težo gromozanskega bremena, ki ga je sililo k tlom. Z roko ji je znova in znova šel čez obraz in občutil je, da stokanje prihaja iz njenih ust …

	Legel je tesno k njej z ustnicami ob njenem ušesu. V temi je videl njene oči, ki so se odprle in izgovorile njegovo ime.

	»Oh, Matt, prepričan sem bil, da nama bo uspelo,« je zastokal in daleč, daleč proč zgoraj na hribu je zaslišal stokanje konja. Pomislil je: »Moral bi ga nahraniti …«



	______________________



	Ko sem vstopil v Fromovo kuhinjo, je čudno mrmranje prenehalo. Nisem vedel, od katere izmed dveh žensk, ki sta tam sedeli, je prihajalo.

	Ena od njiju je ob pogledu name dvignila visoko, koščeno telo – ne zato, da bi me pozdravila, saj mi je namenila le presenečen pogled – ampak zgolj zato, da bi postregla s hrano. Z ramen ji je visela umazana platnena obleka, šope dolgih sivih las pa je nosila s polomljenim glavnikom spete na zatilju. Oči je imela motne in v njih ni bilo ničesar. Tudi njene ustnice so bile enako brezbarvne kot njen obraz.

	Druga ženska je bila veliko manjša in bolj skromna. Zavita je sedela v naslonjaču ob peči in ko sem vstopil, je le hitro obrnila glavo proti meni, a njeno telo se pri tem ni premaknilo niti za milimeter. Tudi ona je imela sive lase, zguban obraz brez krvi, a jantarjevega odtenka. Pod odejo je njeno telo ostajalo negibno in temne oči so ji sijale s čarovniškim leskom, ki ga včasih opazimo pri ljudeh s poškodovano hrbtenico.

	Celo za ta del dežele je bila kuhinja zelo siromašna. Razen naslonjača, v katerem je sedela temnooka ženska, ki je bil umazan in ob katerem je človek pomislil, da so ga kupili na podeželski razprodaji, je bilo vso pohištvo zelo osnovno. Trije obrabljeni krožniki in vrč s polomljenim ročajem so stali na mizi, ki je bila polna ureznin. Ob steni sta stala dva stola s slamnatim sedežem in kuhinjski element iz nepobarvanega borovega lesa.

	»Kako je mrzlo tukaj! Verjetno je ogenj ugasnil,« je rekel Frome in me opravičljivo pogledal, ko sem za njim vstopil v kuhinjo.

	Visoka ženska se za njegove besede ni zmenila, ampak druga, ki je negibno sedela, je z rezkim glasom pritožujoče rekla:

	»Šele minuto nazaj je začel goreti. Zeena je zaspala in spala je tako dolgo, da sem pomislila, da bom prej zmrznila, kot pa jo zbudila.«

	Takrat sem izvedel, da je ona bila tista, katere mrmranje sem slišal, ko sva vstopila v hišo.

	Druga ženska se je vrnila s hladnimi ostanki hrane, ki niso zbujali teka, in jih položila na mizo. Za obtožbe se ni zmenila.

	Frome je stopil proti njej in se oklevajoče ustavil.

	»To je moja žena, gospa Frome.«

	Potem se je obrnil k podobi v naslonjaču.

	»In to je gospodična Mattie Silver …«



	_______________________



	Gospa Hale, nežna in ljubeča duša, si me je predstavljala izgubljenega v Flatsu pod snežnim zametom in ko me je naslednje jutro zagledala živega in zdravega, me je pozdravila tako živahno, da sem vedel, da me je zaradi nevarnosti, v kateri sem se znašel, imela še veliko raje.

	Zelo je bila presenečena, pa tudi gospa Varnum, ko sta izvedeli, da me je Ethanov stari konj odpeljal do delovišča in nazaj sredi hude zimske nevihte. Še večje je bilo njuno presenečenje, ko sem jima povedal, da me je njegov gospodar čez noč povabil k sebi.

	Pod njunimi izrazi presenečenja se je skrivala radovednost, da bi izvedeli, kakšen vtis je name naredilo Fromovo domovanje. Rekel sem si, da bo najboljši način, da prodrem skozi njuno zadržanost ta, da njima pustim, da poskusita prodreti skozi mojo. Tako sem jima jedrnato povedal, da so me sprejeli prijazno in da mi je Frome postlal posteljo v sobici, ki jo je nekoč uporabljal kot nekakšen kabinet.

	»No,« je zamišljeno spregovorila gospa Hale, »v takšni nevihti ni mogel storiti drugega kot to, da vas je povabil k sebi, a upam si trditi, da je to storil s težkim srcem. Rekla bi, da ste vi edini tujec, ki je stopil v njegovo hišo v zadnjih dvajsetih letih. Tako ponosen je, da si niti starih prijateljev ne želi tam. Pravzaprav mislim, da razen mene in zdravnika sploh nima prijateljev …«

	»Vi greste pogosto tja, gospa Hale?« sem jo vprašal.

	»Po nesreči sem velikokrat bila tam, ko sem bila še v prvem zakonu, ampak kasneje sem dobila občutek, da me raje ne vidijo. In potem se je zgodilo marsikaj in tudi moje tegobe so prišle … Običajno jih obiščem le okrog novega leta in enkrat poleti, pazim le, da izberem dan, ko vem, da Ethana ne bo doma. Že tako je težko gledati dve ženski, ki samo sedita tam, ampak njegov obraz, ko se ozira okrog po golih stenah, pa me ubija … Veste, jaz se lahko ozrem nazaj in se ga spominjam takšnega, kot je bil, ko je bila njegova mati še živa in je še niso dajale tegobe.«

	Stara gospa Varnum je odšla v posteljo, jaz pa sem z njeno hčerko ostal po večerji sam v salonu. Gospa Hale me je pozorno opazovala, kot bi skušala ugotoviti, koliko ve in uganil sem, da je tako dolgo molčala zato, ker je vsa ta leta čakala na nekoga, ki bi videl to, kar je videla sama.

	Počakal sem, da je njena zaupljivost zrasla, potem pa sem rekel:

	»Da, nič kaj prijetno jih ni videti, vseh treh tako skupaj.«

	Prijazne obrvi je boleče namrščila.

	»Od vsega začetka je bilo grozno. Jaz sem bila tukaj, ko so ju prinesli sem – Mattie Silver so dali v sobo, v kateri ste sedaj vi. Bili sva dobri prijateljici in tisto pomlad bi morala biti moja poročna družica … Ko so jo prinesli sem, sem šla k njej in vso noč sem ostala z njo. Dali so ji nekaj, da se je pomirila in do jutra se sploh ni ovedla, potem pa se je nenadoma prebudila in bila je čisto pri sebi. S svojimi velikimi očmi je pogledala naravnost v moje in rekla … Oh, saj ne vem, zakaj vam vse to pripovedujem,« je nenadoma planilo iz gospe Hale in začela je jokati.

	Snela si je očala in obrisala stekelca, potem pa si jih je s tresočo roko namestila nazaj na nos.

	»Šele naslednji dan sem izvedela,« je nadaljevala, »da je Zeena Mattie v naglici odposlala, ker je pričakovala novo dekle. Tukajšnji ljudje niso nikoli prav dobro vedeli, zakaj sta se z Ethanom tisti večer sankala, saj bi morala iti v Flats in ujeti vlak … Nikoli nisem izvedela, kaj si je mislila Zeena in tega še danes ne vem. Nihče ne pozna Zeeninih misli. Ko je tisto noč izvedela za nesrečo, je takoj prišla k duhovniku, kamor so odpeljali Ethana in takoj ko je izvedela, da lahko Mattie prestavijo, jo je vzela k sebi in jo odpeljala nazaj na kmetijo.«

	»In vse od takrat je tam?«

	»Nikamor drugam ni imela iti,« je preprosto odvrnila gospa Hale, mene pa je stisnilo pri srcu od misli, kakšne muke trpijo siromašni. »Da, vse od takrat je tam,« je nadaljevala gospa Hale, »in Zeena je skrbela zanjo in po najboljših močeh je skrbela tudi za Ethana. Glede na to, kako bolna je bila, je to pravi čudež, ampak zdi, da so se ji moči povrnile točno v pravem trenutku. Obiskom pri zdravnikih se sicer ni odpovedala in ves čas toži čez svoje bolezni, ampak ima dovolj moči, da za ta dva skrbi že dvajset let, čeprav pred nesrečo niti zase ni mogla poskrbeti.«

	Gospa Hale je za trenutek umolknila in tudi jaz sem molčal, saj sem si pred očmi slikal prizor, ki so ga zbudile njene besede.

	»Za vse tri je grozno,« sem zamrmral.

	»Da, res je. In z nobenim od njih ni enostavno. Mattie je imela pred nesrečo tako prijeten značaj, da ji ni bilo enake. Ampak veliko je pretrpela in to vedno povem ljudem, ki pravijo, da je zagrenjena. In Zeena, ona je bila vedno razdražljiva. Vendar z Mattie ravna zelo lepo – sama sem jo videla, ampak včasih se ne razumeta najbolje in takrat pogled na Ethanov obraz lomi človeško srce. Ko ga vidim takšnega, si mislim, da on še najbolj trpi … Zeena ne trpi, za to nima časa … Prava škoda je,« je zavzdihnila gospa Hale, »da so vsi trije zaprti v tisti kuhinji. Poleti, ko je toplo, Mattie prestavijo v salon ali ven na dvorišče in takrat je malo lažje … Pozimi je treba priskrbeti ogenj v peči in pri Fromovih ni niti centa viška.«

	Gospa Hale je globoko vzdihnila, kot da bi z nje padlo veliko breme, ker mi je lahko povedala vse, kar je vedela, a nenadoma jo je nekaj prešinilo. Spet si je snela očala, se sklonila proti meni in mi s tišjim glasom rekla:

	»Nekega dne, kakšen teden po nesreči, so vsi menili, da Mattie ne bo preživela. Jaz pravim, da je škoda, ker je preživela. To sem nekoč dejala duhovniku in bil je čisto osupel, ampak on ni bil z mano tisto jutro, ko so jo pripeljali sem … In še vedno pravim, da če bi ona umrla, bi Ethan lahko živel. Tako kot sedaj živijo, ni veliko razlike med Fromi, ki živijo na kmetiji, in Formi, ki ležijo v grobu, le da v grobu vsi molčijo in tam morajo tudi ženske držati jezik za zobmi.«





	Založba LYNX priporoča:



	Cate Quinn – ČRNE VDOVE

	Michelle Frances – SESTRI

	Susan Hill – ŽENSKA V ČRNEM

	Neil White – SKRAJNO ZLO

	Edith Wharton – POLETJE

	Catherine Cooper – KOČA

	Diane Setterfield – NEKOČ JE BILA REKA

	Willa Cather – IZGUBLJENA DAMA

	Felicity Hayes-McCoy – KNJIŽNICA NA ROBU SVETA