>

v


v

/

> /

"s.

/

■



V

f  ■


f



*

%

■


—

GUST. LE BON
PSIHOLOGIČNI
ZAKONI RAZVO
JA NARODOV

IZ FRANCOŠČINE PRELOŽIL A. OGRIS.
IZDALA IN ZALOŽILA ZNANSTVENA
KNJIŽNICA „OMLADINE“ - IV. KNJIGA

■

'














,


■








.










.








.










-

■

•J .











■


.



i : .






■

■

.

. ..

OALADINA

P. T.

Do volj ujemo si Vam poslati na ogled pr a v-
kar izšlo I V. knjigo »Znanstvene knjižnice

Omladine«  /, e B QN: Psihologični

zakoni razvoja narodov

z vljudno prošnjo, da si knjigo naročite.

Pričujoče Le Bonovo delo je ena izmed maloštevilnih filozofsko-političnih
klasičnih knjig, ki govorijo v vsem inteligencam razumljivem jeziku o
najznanstvenejših pridobitvah moderne vede. Kako vstajajo narodi iz tmine
zgodovinske neizvestnosti, kako se jačijo, rastejo, zmagujejo, procvitajo
zopet umirajo in se poizgube v plemenske novotvorbe, kako nastajajo
religije in preobrazujejo sebe in narodno mišljenje, kako si grade ljudstva
svojo politično stavbo in socijalne naprave, kako se razvijajo umetnosti
v plemenski, verski in psihološki odvisnosti od narodove mentalnosti, in
kako pripravljajo vsi ti činitelji kulturnega razvoja v najožji medsebojni
odvisnosti vsakemu narodu svojo posebno usodo, to in še mnogo več
nam stavi Le Bon v kinematografični pestrosti in vendar v nedosežno
jasni preglednosti pred oči. To ni Micheletova »Biblija človeštva« polna raz¬
grete vznešenosti in polna nejasnih idej, to je pragmatična zgodovina vesoljne
tragike, realistična slika: »Kako rod za rodom gine«, lapidarno sugestiven
resumč o vplivu ne vsakomur vidnih, v plemenskem in individualnem
psihološkem razpoloženju se porajajočih sil, ki vodijo narode in njih delo
in kterim ne moremo uteči, ne se jih iznebiti. Vsak stavek nova ideja,
vsaka beseda neizvržljiva, to je Bonova knjiga, ki jo berejo le malo let
po prvi izdaji že vsi narodi v svoji materinščini. In zakaj ne tudi Slovenci?
Naša mladina je žejna pouka, naše razmere kriče po intelektuelni rege¬
neraciji. Učiti se od drugih, učiti nas same, je prvi pogoj večje bodoče na¬
rodove blaginje, razumevati pogoje političnega in socialnega dogajanja in
njih neodvratne psihološke činitelje, prva podlaga domačega političnega
ozdravljenja. Naj ne bo slovenskega inteligenta, ne učitelja, ne akademika',
ne kulturnega pionirja, ki bi ne imel ali ne prebiral Le Bonovih »Psiholoških
zakonov«. DgIo, ki ga hvalijo in priporočajo vsi znanstveniki, brez razlike
narodnosti, vere in politične pripadnosti, mora biti kleno zrno. Sicer pa
podpre vsak naročnik naše znanstveno-književno prizadevanje in to je pa-
triotičen čin, kajti on prispe k naši znanstveni emancipaciji od nemške lite¬
rature, ki je vendar tudi precejšen činitelj odnarodovanja in germanizacije.

Cena knjigi je 2 50 (ne kakor je na hrbtu nazna¬
čeno 350).  — V slučaju, da si knjige ne naročite,
nam jo blagovolite nerazrezan  o  vrniti.

Z odličnim spoštovanjem

upravništvo »Omladine«


Znanstvena knjižnica »Omladine«.

' IV. knjiga.

Dr. Gustave le Bon:

Psihologični zakoni
razvoja narodov.

V CELJU 1913.

Založila in izdala »Omladina«. - Natisnila Zvezna tiskarna.

PSIHOLOOICNI ZAKONI
RAZVOJA NARODOV.

Napisal

dr. GUSTAVE LE BON.

Poslovenil in uvod napisal

K  OGRIS.


V CELJU.

Založila in izdala »Omladina«. — Natisnila Zvezna tiskarna.

1913 .

38798 fv

I ,A t,

Ohool1\kk

I  «U £^&CUaaj~J^  .








i

PREDGOVOR PREVODU.

Dr. Gustav Le Bon je velik novotarec in kdor bi hotel
pravično oceniti njegove zasluge, bi moral biti strokovnjak
ne le v kulturni zgodovini, temveč tudi v medicini, antro¬
pologiji, socijologiji, kemiji, matematiki i. t. d. Ne da je morda
kakšen diletantski eksperimentator ali verbozen prerok bogve
kakšnega novega evangelija, ki naj osreči ves svet. Današnji
znanstveni svet ima malo takih radikalnih skeptikov, malo
v besedi tako ekonomičnih raziskovalcev, znanstvenih in
političnih kritikov, in obenem malo tako vnetih pozitivistov,
kakor je ta moderni francoski Paracelsus. V mnogostranosti
in temeljitosti se da primerjati le z Henrijem Poincarejem
in z najuniverzalnejšimi duhovi preteklega stoletja. Le Bonovi
spisi niso produkt kakšnega papirnega molja, kakor devet
desetin vseh učenih bukev, ki preplavljajo knjižni trg, on
ni teoretizirajoč dlakocepec, ne metafizik, ki piše le za učene
ljudi. Njegove trditve slone na dokazih in česar ni preizkusil
sam, o tem rajši molči. Njegova originalnost, smelost nje¬
govih izvajanj in pa brezobzirna njegova kritika so mu na¬
kopale mnogo sovražnikov in nemalo zavisti. Vsi pa, pri¬
jatelji in nasprotniki, cenijo njegovo resnost in najdijame-
tralnejši njegovi antagonisti, najsocijalističnejši socijalisti, ne
morejo drugače, nego da javno priznavajo znanstveno vred¬
nost in visoko uvaževalnost njegovih pridobitev. Le Bonove
knjige se prevajajo v vse jezike, vedno zopet ponatiskujejo
(kar je za znanstveno knjigo vedno najboljše priporočilo) in
so za razumevanje sodobnega evropskega kulturnega stanja
eden najzanesljivejših pripomočkov.

I.

G. Le Bon, ki je po študijah medicinec, je začel svoje
znanstveno delo z velikimi potovanji. Ko je preromal razen
balkanskega polotoka vso Evropo, se je podal na študije
v Maroko, Egipt, Sirijo in Kavkaz. Vlada ga je poslala v
Indijo in v najnedostopnejšo vseh držav, v Nepal, da prouči
zgodovino stare indijske kulture. Prepotoval je s svojo
eskadro vso Indijo, poiskal njene stare monumente, njih
razvaline in kulturne naprave, študiral na mestu tamošnjo
vero, zmesbramanizma in buddhizma, proučeval socijološke,
verske, ekonomske in politične komponente večtisočletnega
kulturnega razvoja in razpada ter se vrnil z ogromnim ma-
terijalom domov. Kmalu je stopil z bogatimi rezultati na
dan. L. 1848. je izdal prvo monumentalno delo »La Civi-
lisation desArabes«,  visok ditiramb na čast plemenu, ki
je reprezentiralo nekoč višek človeške kulture, 1. 1887. »Les
Civilisations de 1’Inde«,  ki pomenja prevrat v tedanji
indologiji, 1. 1889. »Les Premieres Ci vilisations de
1’Orient«,  obširno arheološko monografijo o Egiptu in
Siriji, in i. 1893. »Les Monuments de l’Inde«,  dopol¬
nilna raziskovanja k drugi knjigi. Ta sijajna in ogromna
tetralogija stoji tipografično, ilustrativno in kartografično z
mnogo sto narisi, načrti, fotografijami in rezbami na višku
svoje dobe. Ta dela imajo pred enakimi to vrednost, da
niso kompilacije iz drugih knjig, ampak da je šel Le Bon
po svoje podatke v zanesljivejšo in bogatejšo knjižnico, v
realnost, med monumente, te kamenite knjige, ki, kakor pravi
Viktor Hugo, ne morejo lagati onemu, ki zna brati njih
arhitektonske hijeroglife.

Z antropologijo se je pečal G. Le Bon že pred poto¬
vanji v Orijent. Epohalne so njegove »Recherches ana-
tomiques et mathematiques sur les lois des va-
riations du volume  du  era  n e«. (1879). Sredi preteklega
stoletja so povzročili antropologi s svojimi kranijometri
veliko zmešnjavo in pravcato manijo. Hoteli so sklepati
iz oblike, širine, visočine in drugih lobanjinih lastnosti

II.

ne le na intelektualne zmožnosti onega, ki je za živa hodil
z dotično lobanjo okoli, oni so hoteli rešiti po tej poti še
prazgodovinska prašanja o sorodnosti narodov in enake
probleme. G. Le Bon je izmeril mnogo tisoč lobanj in se
omejil na individualne posebnosti glavnejših plemenskih enot.
Dokazal je, da so vse dosedanje fantazije brez vrednosti
in brezpredmetne in da je vsa plemenska razlika le v tem,
da nahajamo med določenim številom lobanj kulturnejšega
plemena več razvitejših ko med istim številom lobanj manj
kulturnega plemena.

Socijalno-politična posledica se glasi, da se plemena
ne razlikujejo toliko po svojih masah, katerih neutralnost
nosi povsod isti simplistni značaj, ko pa po svojih elitnih
zastopnikih. Ker pa razlika glede lobanje v teku kulturnega
napredka raste, civilizacija ne raste v smeri vedno večje
intelektualne in vsled te morda še pravne in ekonomske
enakosti, ampak ravno nasprotno. G. Le Bon je iznašel na
antropološkem poprišču čisto nove metode in inštrumente.

Najširšo reputacijo vživa G. Le Bon kot socijolog. On
je bil eden prvih, ki so uvideli, da socijološke vede ne
morejo izhajati brez psihologije. Pred njim so operirali
družboslovci čisto evolucijsko-mehanično z velikimi ljudskimi
masami, ki tvorijo vendar podlago vseh večjih narodnih in
državnih organizacij, kakor z brezkrvnimi, logično suhimi
pojmi. Niso jih študirali na ulici, v prozajični vsakdanjosti,
zato so jim ostale metode njihove ideologije neznane. Zato
je bila njih socijologija kljub vsem pozitivističnim vedam
zelo metafizična veda. Empirični G. Le Bon je spoznal na
svojih potovanjih, na kojih je prišel v dotiko z marsikaterim
evropski kulturi še tujim narodom, da imajo ljudske mase
svojo lastno psihologijo, lastno logiko (ki je knjižni po
večini dijametralno nasprotna), drugo razvojno dinamiko, ko
elitni sloji; videč, da je mentalnost teh mas odločilnega
pomena za obstoj naroda, je postavil socijološko vedo na
realnejšo podlago. Psihologična socijologija je še dandanes

III.

ena najmočnejših družboslovnih smeri in se ponaša z bo¬
gatimi znanstvenimi rezultati. 'Prejšnje družboslovje je iskalo
narodovo psihologijo v bajeslovju, v jeziku, pesnih, šegah
in navadah, kar je čisto staroromantična in preenostranska
metoda; G. Le Bon je opazoval množice neposredno pri njih
akcijah, analiziral njih dejanjsko mišljenje in vse njih psi¬
hično življenje ter došel do originalnih zaključkov. Psiho¬
logija mas si je priborila v družboslovju ugledno mesto.
Kakor Ribot razlikuje G. Le Bon racijonelno in afektivno
ali volucijonelno logiko. Prva je orodje razuma, druga po¬
haja iz temnih nagonskih in subliminalnih sfer človeške
zavestnosti. Druga je prvotna, prva več ali manj epifeno-
menalna. Njun različen izvor je odkazal vsaki posebne
smeri in metodo; navadno vlada med njima nasprotje. Vo-
lucijonelna logika je podlaga ideologije in psihologije mas,
njenih političnih in gospodarskih ambicij, pred vsem pa
narodovega verstva. Z logiko po racijonalistični metodi ana¬
lizirajočo ne moremo razumeti narodnih pokretov, ne velikih
političnih akcij, ne posameznika v času kolektivne suge¬
stije. Razumevanju narodnih mas se moremo približati le s
pomočjo študija volucijonelne logike, njenih nepreračunljivih
skokov in njene arabeskne sofistike. S temi nauki je dal
G. Le Bon v svojem proslulem spisu »Psgchologie des
foules«  novejši socijologiji novo smer in metodo. Delo je
po mnenju zelo skeptičnega L. Gumplovvicza »genijalno in
smerodatno«. Velike važnosti je za politika, ki mora znati
uporabljati afektivno logiko, jo voditi in uporabljati v narodni
prospeh. Rko  je Macchiaveli podal najboljše navodilo za
absolutne vladarje, so Le Bonova dela »La Psychologie
politique et la Defense nationale«  (1911) ter »Dog¬
me s et Opinions«  (1912) vreden pendant za moderno
demokracijo.

Z istega stališča je preštudiral G. Le Bon socijalistično
gibanje in našel v njem kot odločilne činitelje tudi pradavne
lastnosti človeške afektivne logike, hilijastično razpoloženje,

IV.

simplistične vrste čisto volucijonelnih misli in napol versko-
fanatično preverjenost sugestiranih množic. Njegova kritika
socijalizma je uničujoča, monografija pa eden najboljših spisov
o socijalizmu. Socijalistični voditelji so bili razjarjeni, ali
resnico so morali priznati.

Najuniverzalnejša La Bonova spisa sta »L’homme et
les societes«  (1881) ter »Les lois psychologiques
de 1’evolution des peuples«  (1894). Prva je neka vrsta
zelo kondenzirane kozmologične enciklopedije vsega naj¬
važnejšega, kar vemo o postanku in bistvu sveta in družbe,
knjiga, kakor jo je podal pred dobrim polstoletjem Humboldt
in ki je v prvi vrsti vzgojevalnega pomena. »Psihologični
zakoni razvoja narodov« so zraven »Psihologije mas« nje¬
govo najslavnejše in najpopularnejše delo. V njem je strnil
pisatelj najvažnejše zaključke iz svojih potovanj, mono¬
grafskih študij o plemenski in kulturni psihologiji, verskem
prašanju in kolektivnem življenju plemensko ali državno
organiziranih mas. Dr. G. Le Bon je našel, da sloni civilizacija
vsakega naroda na sorazmerno malem številu temeljnih idej,
ki izvirajo iz njegovih psihologičnih svojstev, miljeja, zgo¬
dovine in verstva; on preiskuje njih postanek in razvoj,
dokazujoč, da so te lastnosti stalne in da je od njih inte¬
gralnosti odvisna narodova usoda. Le Bon se ne ozira le
na zgodovino, ampak tudi na najbližjo sedanjost. Zato je
spis zelo aktuelnega značaja. Dandanes, ko imajo o prvih
temeljih obzornejše politike celo razumniki tako zmedene
pojme in se politična izobrazba mladine sistematično zane¬
marja, je to delo obenem eminentne vzgojevalne vrednosti.
Prevedeno je ne le v vse evropske jezike, temveč tudi v
arabščino, turščino, hindustani in japonščino.

Veliko hrupa in šuma so povzročili Le Bonovi pri¬
rodoslovni in kozmogonični spisi, ki so izhajali izprva v
»La Revue scientifique«. Frapantni so že naslovi njegovih
razprav (dematerijalizacija materije, črna luč, nevidna fos-
forescenca, intra-atomična energija i. t. d.) L. 1905 je izšla

V.

glasovita knjiga: »L’ Evolution de la Matiere«, ki pomenja
popolen preobrat v fizičnih vedah. Na »večno« prašanje o
bistvu snovi je odgovoril G. Le Bon z ženijalno in mojstrsko
izvedeno hipotezo. Dosedanja teorija, po kateri obstoji snov
iz neštetih in neizrečeno malih atomov, na katere delujejo
od snovi čisto različne sile, se je zdela neovržljiva. Izhodišče
novega nazora je bilo za Le Bona spontano izžarevanje
nekih redkih kovin, kakor uranija, thorija, radija i. dr. Na¬
sproti Becquerelu je dokazal G. Le Bon, da se ti žarki ne
polizirajo in se ne odbijajo od svetlobe in da spadajo k
katodičnim žarkom. Pozneje je še dokazal, da to izžarevanje
ni lastno samo omenjenim elementom, ampak sploh vsem
snovem, da se materija torej sama dematerijalizira in da
obstoja neka intraatomična energija, ki je obenem svetovna
sila. Snov potemtakem ni drugega ko kondenzirana energija.
Sila se ne razločuje več od atomov, sila so atomi sami, ko
se poizgubljajo, sicer na videz neznansko počasi, a vendar
neprenehoma v svetovne prostore. Ker torej vsa svetovna
snov ni drugega ko kondenzirana energija in se je vsak
trenutek poizgubi neporabljene v eter, gre za to, kako iz¬
koristiti gigantske zaklade intraatomične sile. Električni toki
so v tem pogledu še le najprimitivnejši napredek, človeštvo
čakajo še neverjetna iznenadenja.

Ta teorija preobrazi tudi ves naš kozmologični nazor.
Snov se izgublja neprenehoma v eter, to so dokazali tudi
Le Bonovi nasledniki na tem polju. Ves svetovni razvoj
se da po tem reducirati na postopno zredčenje in osredo¬
točenje intraatomičnih energij. Ko so se razblinili svetovi v
svetovni eter, se ta postopoma zopet kondenzira s pomočjo
njemu inherentnega zakona, pojavijo se kondenzatorična
središča, ki pomenijo početek novih solnčnih sistemov in ki
jih imenuje dosedanja astronomija »zvezdne megle«. Odtod
se sklada nova teorija s staro. V snovi nakopičene energije
pridejo v strjenih svetovnih telesih do ravnotežja. Tedaj pa
se prične takoj obratni proces, nasprotno gibanje razprši

VI.

atome-energijo zopet v svetovne prostore, dokler se ne
prične zopet iznova igra, ki podaja najsmelejšim kombi¬
nacijam najsvobodnejše polje. To po času in vsebini mo¬
derno teorijo so eksperimentalno preizkušali in potrdili naj¬
slavnejši sodobni fiziki, kakor Becquerel, William Ramsay,
De Heen, Sageset i. dr. Seveda je dozdaj še vedno le hipo¬
teza, toda ima zelo mnogo verjetnosti. Našemu znanju,
posebno tehniki, odpira še nedosežne perspektive, naravo¬
slovju nova poprišča in bo pomenila, ako se izkaže njena
utemeljenost, velikanski preobrat v človeški kulturi.

*

Omejeni prostor ne pripušča, da ocenimo Le Bonove
zasluge še na mnogih drugih poljih. Pripomniti pa se mora,
da je on tudi mojster v stilistiki. Tako osredotočeno, tako
dramatično, popularno in stvarno pisati zna težko drug
sodobni znanstvenik. Da, včasih je z besedo že preekono-
mičen in se zadovolji s par stavki, kjer bi zahteval čitatelj
celo poglavje. Zato pa so njegovi spisi velikega prosvetno-
pedagogičnega pomena, kajti očarujoča preprostost in pre¬
cizna kratkost, s katero zna označiti najzapletenejše pro¬
bleme, omogoča tudi bolj primitivno šolanemu intelektu
spoznavanje in vpogled v sodobne probleme.

Albin Ogris.

vn.



UVOD.

Moderne ideje o enakosti in psiho-
logični činitelji zgodovine.

Postanek in razvoj ideje o enakosti. — Njene posledice.

— Kaj je njena udejstvitev že stala. — Njen sodobni
vpliv na množice. — V tem spisu dotaknjeni problemi.

— Preiskava glavnih činiteljev splošnega razvoja narodov.

— Izvira ta razvoj iz socijainih uredb. — Nimajo li ele¬
menti vsake civilizacije, uredbe, umetnosti, verski na¬
zori i. t. d. neke vsakemu narodu svojstvene psihologiCne
podlage? — Slučaji zgodovine in trajni zakoni.

Civilizacija vsakega naroda temelji na nekem številu
osnovnih idej. Iz teh idej izvirajo njegove uredbe, njegovo
slovstvo in njegove umetnosti. Kakor se počasi snujejo,
tako zelo počasi tudi ginejo. Za poučene duhove so po¬
stale sicer že davno očividne zmote, za množico pa ostanejo
nedvomljive resnice in nadaljujejo svoje delo v širših na¬
rodnih masah. Težavno je vcepiti novo idejo, nič težjega
pa ni, ko zatreti staro Človeštvo se je še vedno brezupno
oklepalo mrtvih idej in mrtvih bogov.

Komaj stoinpetdeset let bo, odkar so nekateri filozofi,
sicer zelo slabo poučeni o prvotni zgodovini človeštva, o
spremembah njegovega duševnega ustroja in dedičnih za¬
konih, posadili v svet idejo o enakosti posameznikov in
plemen,-

Ker je bila ta ideja za množice tako zapeljiva, se je
trdno prijela njihovih duhov in rodila kmalu svoje sadove.

1

i

Razmajala je temelje starih družabnih skupin, povzročila
najstrašnejšo vseh revolucij in vrgla zapadni svet v vrsto
grozničavih prevratov, ki jim ne moremo dozreti konca.

Brez dvoma pa so bile neke neenakosti, ki ločijo po¬
sameznike in plemena, preočividne, da bi se dale res za¬
tajiti; toda bilo se je lahko prepričati, da so te razlike samo
posledice različnih vzgoj, da se rode vsi ljudje enako raz¬
umni in da so jih samo človeške uredbe izkvarile. In tako
je bilo pri rokah tudi zelo enostavno zdravilo: preobraziti
uredbe in dati vsem ljudem isto izobrazbo. Na ta način so
postale končno uredbe in izobrazba velika panaceja mo¬
dernih demokracij, lek za neenakosti, nadležne nesmrtnim
načelom, ki so zadnja božanstva današnjih dni.

Seveda je dokazala naprednejša znanost nesmiselnost
teorij o enakosti in pokazala, da se da duševni prepad, ki
ga je ustvarila preteklost med posamezniki in plemeni, za¬
suti le z dolgotrajnimi dedičnimi akumulacijami. Razen strogih
naukov izkušnje je dokazala moderna psihologija, da so
uredbe in vzgoja, ki se podaja enim posameznikom in na¬
rodom, drugim zelo škodljive. Toda modroslovci ne morejo
več uničiti idej, vrženih med svet, kakor hitro spoznajo, da
so napačne. Kakor reke, ki je prestopila bregove, ne ustavi
več noben jez, tako nadaljuje ideja svojo uničujočo pot in
nič več ne more ustaviti njenega toka.

Ni psihologa, ne potovalca, niti tudi malo poučenega
državnika ne, ki bi ne vedel, kako zgrešena je ta himerična
misel o enakosti ljudi, ki je prevrnila svet, razvnela v Evropi
gigantsko revolucijo, zapletla Ameriko v krvavo secesijsko
vojsko in vrgla francoske naselbine v žalostno dekadenco;
in vendar: malo jih je, ki se jo drznejo pobijati.

A vendar ideja o enakosti ne nazaduje, ampak se vedno
bolj širi. Ravno v njenem imenu si prizadeva socijalizem,
ki si bo, kakor se kaže, kmalu podvrgel večino zapadnih
narodov, zasigurati njih srečo. V njenem imenu zahteva
moderna žena, pozabljajoč na globoke duševne razlike, ki

2  —

jo ločijo od moža, iste pravice ter isto izobrazbo kakor on
in bo končno, če zmaga, napravila iz Evropejca nomada
brez ognjišča in brez družine.

Narodi se sploh ne brigajo za politične in socijalne
prevrate, ki so jih povzročila načela o enakosti, niti za one,
še mnogo važnejše, ki jih bodo morala še povzročiti; po¬
litično življenje državnikov pa je dandanes vse prekratko,
da bi o njih nad mero razmišljali. Sicer pa je javno mnenje
postalo samodržni vladar in bilo bi nemogoče, upirati se mu.

Socijalna važnost ideje nima drugega realnega merila
ko svojo oblast nad duhovi. V kolikor je resnična ali
napačna, je važno samo v modroslovnem pogledu. Kakor
hitro se je množica kake resnične ali napačne ideje oprijela
s svojim čustvom, si morajo vse iz nje izvirajoče posledice
slediti ena za drugo.

S pomočjo izobrazbe in uredb se hoče torej udejstviti
moderni sen o enakosti. Ž njimi hočemo preurediti krivične
zakone narave in skušamo spraviti v isti kalup glave za¬
morcev na Martiniquu, Guadeloupu in ob Senegalu, glave
alžirskih Arabcev in končno glave Azijcev. To je brez
dvoma slepo početje, toda le izkušnja lahko pokaže vso
nevarnost himer. Razum ni mogel še nikdar spremeniti člo¬
veškega prepričanja.

Namen tega spisa je, opisati psihologične značilne
lastnosti, ki tvorijo dušo plemen in pokazati, kako izvira
zgodovina vsakega naroda in njegova civilizacija iz teh zna¬
čilnih lastnosti. Brez posebnega ozira na podrobnosti, razen
če bodo neobhodno potrebne za dokaz razlaganih načel,
bomo razmotrivali postanek in duševni ustroj zgodovinskih
plemen, to je onih umetnih plemen, ki so nastala v zgo¬
dovinski dobi potom slučajnih osvojitev, naseljevanj in po¬
litičnih sprememb ter bomo skušali dokazati, da izvira njih
zgodovina iz tega njihovega duševnega ustroja. Zasledovali
bomo, v koliki meri so značaji plemen stalni in spremenljivi.
Skušali bomo pozvedeti, ali se bližajo posamezniki in na-

3

l*

rodi enakosti ali se nasprotno medsebojno vedno bolj in
bolj oddaljujejo. Nato hočemo preiskovati, so li činitelji, iz
katerih je sestavljena kaka civilizacija: umetnosti, uredbe,
verski nazori, neposredni pojavi duše plemen in je-li radi
tega ne morejo preiti od naroda do naroda. Končno bomo
poskusili določiti, pod vplivom katerih potreb bleste civili¬
zacije in slednjič ugasnejo. To so problemi, ki smo jih pre-
tresovali na dolgo in široko v raznih spisih o civilizacijah
Orijenta. Ta mali spis se naj smatra preprosto za kratek
zaključek.

Najjasnejše mi je ostaio na daljnih potovanjih po naj¬
različnejših deželah pred duhom to, da ima vsak narod
neko duševno konstitucijo, ki je tako stalna kakor njegovi
anatomični znaki in iz koje izvirajo njegova čustva, misli,
socijalne uredbe, verski nazori in njegove umetnosti. Tocque-
ville in drugi znameniti miselci so iskali v uredbah narodov
vzroke njihovemu razvoju. Jaz sem prepričan o nasprotnem
in upam, da bom dokazal z zgledi iz ravno tistih dežel, ki
jih je proučeval Tocqueville, da so uredbe za razvoj civi¬
lizacij le zelo postranske važnosti. One so najčešče učinki
in le redko vzroki.

Zgodovino narodov določajo brez dvoma najrazličnejši
činitelji. Ona je polna izrednih slučajev in dogodkov, ki so
bili in ki bi lahko tudi ne bili. Toda razen teh slučajev in
slučajnih okolnosti so veliki trajni zakoni, ki vodijo glavno
smer vsake civilizacije. Med temi trajnimi zakoni izvirajo
najsplošnejši in najbolj zagonetni iz duševnega ustroja plemen.
Življenje, uredbe, verski nazori in umetnosti kakega naroda
so samo vidni izraz njegove nevidne duše. Predno spremeni
kateri narod svoje uredbe, svoje verske nazore in svoje
umetnosti, mora menjati svojo dušo; ker če naj prepusti
drugemu svojo civilizacijo, mu mora prepustiti tudi svojo
dušo, tega pa nas zgodovina ne uči; pač pa bomo lahko
dokazali, da se je dala premotiti od praznih zunanjosti, pa
se je udala nasprotnim trditvam.

4

Reformatorji, ki si slede že stoletja, so skušali vse
pretvoriti: bogove, zemljo in ljudi. Stoletnih značilnih last¬
nosti plemenske duše, ki jih je ustvaril čas, pa niso zmogli.

Moderni socijalisti se ne morejo sprijazniti z mislijo,
da so med posameznimi bitji razlike, ki se ne dado izgladiti.
Znanstveni nauki ne morejo privesti apostolov nove dogme
do tega, da bi se odrekli himeram. Njih poskusi pomenjajo
novo razdobje večne križarske vojske človeštva v boju za
srečo, ta zaklad Hesperid, po katerem so vedno hrepeneli
narodi od zornih početkov zgodovine. Sanje o enakosti bi
imele isto ceno kakor stare iluzije, ki so nas vodile nekoč,
ako bi ne odletavale od nepremičnih čeri naravnih neena¬
kosti. Kakor starost in smrt spadajo one k očividnim kri¬
vicam, ki jih je narava polna in ki se jim mora človeštvo
ukloniti.

5

Prva knjiga.

Psihologične značilne lastnosti plemen.

Prvo poglavje.

PLEMENSKA DUŠA.

Kako razvrščajo naravoslovci vrste. — Uporaba njihovih
metod glede človeka. — Nedostatek sedanje razvrstitve
človeških plemen. — Podlaga psihologične razvrstitve. —

Srednji tipi plemen. — Kako jih je potom opazovanja mo¬
goče določiti. — Psihologični činitelji, ki določajo srednji
tip kakega plemena. — Vpliv prednikov in neposrednih
roditeljev. — Skupen psihologičen temelj vseh posamez¬
nikov enega plemena. — Ogromni vpliv mrtvih generacij
na sedanje generacije. - Matematični razlogi tega vpliva.

— Kako se je razširila kolektivna duša iz rodbine na vas,
mesto in pokrajino. — Ugodnosti in nevarnosti mesta,
kakor ga mi pojmujemo. — Okoinosti, v kojih je postanek
kolektivne duše nemogoč. — Zgled Italije. — Kako so
odstopila naravna plemena svoje mesto zgodovinskim
plemenom.

Naravoslovci razvrščujejo svoje vrste na podlagi go¬
tovih očividnih anatomičnih znakov, ki se po dedičnosti
točno in neprenehoma ponavljajo. Dandanes vemo, da se
ti znaki spreminjajo po dedični akumulaciji nevidnih spre¬
memb; toda ako se oziramo samo na kratkotrajne zgo¬
dovinske dobe, smemo reči, da so vrste nespremenljive.

S pomočjo metod naravoslovne razvrstitve je bilo mo¬
goče določiti neko število popolnoma razločnih tipov. Na
podlagi precej jasnih anatomičnih znakov, kakor so barva
kože, oblika in vsebina črepinje, je bilo mogoče določiti,
da sestoji človeški rod iz več jasno ločenih vrst in bržčas

6

iz jako različnih izvorov. Za učenjake, ki spoštujejo verske
tradicije, so te vrste preprosto pleme. Ampak, če bi bila,
kakor se je pametno povdarjalo, »Zamorec in Kavkazec
polža, bi trdili vsi zoologi soglasno, da tvorita imenitne
vrste in da bi nikdar ne mogla izhajati iz enega para, od
katerega bi se bila postopno oddaljila.«

Ti anatomični znaki, vsaj ti, ki so dostopni našim raz¬
iskavam, dovoljujejo samo zelo sumarične splošne razdelbe.
Njih razlike so očividne le pri jako ločenih rodovih, na
primer pri belcih, zamorcih in žoltih. Vendar se narodi, ki
so si zelo podobni po fizični zunanjosti, lahko močno raz¬
likujejo po načinu čustvovanja ter delovanja in vsled tega
po svojih civilizacijah, verskih nazorih in umetnostih. Je li
na primer mogoče uvrstiti v isto skupino Španca, Angleža
in Arabca ? Ne padejo li med njimi obstoječe razlike vsem
na prvi pogled v oči in niso li očividne na vsaki strani
njih zgodovine?

Kjer ni bilo anatomičnih znakov, so hoteli podpreti
razvrstitev narodov z različnimi elementi, kakor so jezik,
verski nazori, politične skupine i. t. d. Take razvrstitve pa
ne vzdrže preizkušnje.

Razvrščevalne elemente pa, ki nam jih ne morejo nuditi
anatomija, jeziki, okolišče, politične skupine, nam nudi psi¬
hologija. Ta nam dokazuje, da se nahajajo za uredbami,
umetnostmi, verskimi nazori in političnimi prevrati vsakega
naroda neke moralne in intelektualne značilne lastnosti, iz
katerih izvira njegov razvoj. To so značilne lastnosti, ki
tvorijo skupno to, kar smemo imenovati plemensko dušo.

Vsako pleme ima ravno tako stalno duševno konsti¬
tucijo kakor anatomično konstitucijo. Brez dvoma je prva
v zvezi z neko posebno strukturo možgan; toda ker zna¬
nost še ni toliko napredovala, da bi nam razkazala to
strukturo, je tudi mi ne moremo vzeti za podlago. Sicer bi
pa tudi nje poznanje ne moglo prav nič vplivati na opis

7

duševne konstitucije, ki odtod izvira in ki nam jo razodeva
opazovanje.

Moralni in intelektualni znaki, ki tvorijo v celoti
dušo naroda, so sinteza njegove preteklosti, dediščina nje¬
govih prednikov, gonilne moči njegovega dejanja in nehanja.
Dozdevno so zelo spremenljivi pri posameznikih istega ple¬
mena; tudi opazovanje dokazuje, da ima večina posamez¬
nikov tega plemena vedno neko število skupnih psihologičnih
znakov, ravno tako stalnih kakor so anatomični znaki, ki
omogočujejo razvrščevanje vrst. Kakor anatomični, tako se
ponavljajo psihologični znaki po dedičnosti redno in ne¬
prenehoma.

Ta skupina psihologičnih elementov, ki jo je mogoče
opazovati pri vseh posameznikih enega plemena, tvori to,
kar po pravici imenujemo narodni značaj. Njih celota tvori
srednji tip, po katerem je mogoče definirati narod. Tisoč
Francozov, tisoč Angležev, tisoč Kitajcev vzetih na slepo
srečo, se razlikuje v mnogem med seboj, vendar imajo po
plemenski dedičnosti svoje skupne znake, po katerih je
mogoče ustvariti idealen tip Francoza, Angleža, Kitajca,
kakor podaja naravoslovec idealen tip, opisujoč splošno psa
ali konja. Tak popis, uporabljen pri različnih vrstah psov ali
konj, pa more obsegati samo vsem skupne znake, nikakor
pa ne onih, ki omogočujejo razlikovanje njih mnogoštevilnih
posameznikov.

Kakor hitro je pleme dosti staro in vsled tega enotno,
je njegov poprečni tip že dovolj jasno ustaljen, da se lahko
na prvi pogled pokaže duhu opazovalca.

Če obiščemo tuj narod, so isti znaki, ki bi obrnili našo
pozornost nase radi svojega vednega ponavljanja, tudi že
znaki, ki so skupni vsem prebivalcem prepotovane dežele.
Ušle bi nam pa redko se ponavljajoče individualne razlike;
kmalu pa ne razločujemo na prvi pogled samo Angleža,
Italijana, Španca, ampak mi jim lahko že tudi pripisujemo
neke moralne in intelektualne znake, ki so pa ravno zgoraj

8

omenjeni osnovni znaki. Anglež, Gaskonjec, Normartec, Fla¬
mec odgovarjajo natanko v našem duhu določenemu tipu,
ki ga lahko opišemo. Opis v marsičem ne bo odgovarjal
izločenemu posamezniku in bo včasih nenatančen, toda>z
ozirom na večino posameznikov enega teh plemen bo zadel
pravo. Nezavedno delo našega duha pri določevanju fizič¬
nega in moralnega tipa kakega naroda, je v svojem bistvu
čisto identično metodi, ki se je poslužuje naravoslovec v
razvrstitvi rodov.

Ta istovetnost duševne konstitucije večine posamez¬
nikov enega plemena ima zelo enostavne fizijološke razloge.
V resnici ni vsak posameznik samo stvor svojih neposrednih
roditeljev, ampak tudi svojega plemena, to je cele vrste
svojih prednikov. Neki učeni narodnogospodarski pisatelj,
g. Cheyson, je izračunil, da ima na Francoskem vsakdo izmed
nas, ako štejemo po tri rodove na eno stoletje, kri od naj¬
manj 20 milijonov sodobnikov iz leta 1000 v svojih žilah.
»Vsi prebivalci istega kraja in iste pokrajine imajo torej
nujno skupne pradede, so stvarjeni iz istega testa, nosijo
isti pečat in vedno jih privede nazaj k poprečnemu tipu ta
dolga in težka veriga, ki so ji le zadnji členi. Mi smo ob
enem sinovi naših starišev in sinovi našega plemena. Ne
samo vsled čuvstev, ampak tudi vsled fizijologije in dedič-
nosti je domovina naša druga mati.«

Ako bi hoteli nazorno ponoviti vplive, katerim je pod¬
vržen posameznik in ki so merodajni za njegovo dejanje
in nehanje, bi lahko rekli, da so trojne vrste. Prvi in gotovo
glavni je vpliv prednikov; drugi, vpliv neposrednih rodi¬
teljev, tretji, ki se smatra navadno za najsilnejšega in ki je
v istini mnogo slabši, je delovanje okoliša. Ti vplivi in poleg
njih še razni fizični in moralni, ki jim je človek podvržen
vse svoje življenje, posebno pa v času vzgoje, povzročajo
samo zelo neznatne spremembe. V resnici ne učinkujejo,
razen če jih je vzgoja v teku dolge dobe nakopičila v istem
smislu.

9

Naj počne človek karkoli, on je vedno in pred vsem
zastopnik svojega plemena. Skupina idej in čustev, ki jih
prineso vsi posamezniki iste dežele ob rojstvu na svet,
tvori plemensko dušo. Nevidna v svojem bistvu se kaže ta
duša jasno v svojih učinkih, kajti ona ravna v istini ves
razvoj kakega naroda.

Pleme se lahko primerja skupini stanic, iz katerih je
sestavljeno živo bitje. Te milijarde stanic so zelo kratkotrajne,
dočim se vzdrži iž njih sestavljeno bitje razmeroma zelo
dolgo. One živijo torej obenem svoje osebno in kolektivno
življenje, življenje iž njih obstoječega bitja. Vsak posameznik
enega plemena živi tudi zelo kratko osebno in zelo dolgo
kolektivno življenje. To življenje je življenje plemena, v
katerem se je narodil, ki ga pomaga nadaljevati in od ka¬
terega je vedno odvisen.

Pleme moramo torej smatrati kot neko neumljivo, brez-
časovno bitje. To neumljivo bitje ne sestoji samo iz živečih
posameznikov kake določene dobe, ampak tudi iz dolge
vrste mrtvecev, ki so bili njegovi predniki. Če hočemo
razumeti pravi pomen plemena, se moramo ozirati obenem
na njegovo zgodovino in na njegovo bodočnost. Mrtveci,
ki so nesorazmerno številnejši od živečih, so tudi nesoraz¬
merno vplivnejši. Oni vladajo neizmernemu kraljestvu neza¬
vestnega, temu nevidnemu kraljestvu, ki ima v svoji oblasti
vse pojave inteligence in značaja. Mrtveci so, in to v veliko
višji meri ko živeči, ki vladajo narodu. Na njih samih je
pleme zasnovano. Stoletje za stoletjem so ustvarjali oni naše
ideje in naša čustva in s tem vse nagibe našega dejanja
in nehanja. Mrtve generacije nam ne vsiljujejo samo svojega
fizičnega sestava, one nam vsiljujejo tudi svoje misli. Mrtveci
so edini neoporečni gospodarji živečih. Mi nosimo butaro
njihovih pregreh, mi sprejemamo plačilo za njihove vrline.

Postanek duševne konstitucije kakega naroda ne po¬
trebuje kakor ustvarjenje živalskih rodov teh geoloških dob,
kojih dolgi veki se odtegujejo našim računom. In vendar je

10

treba za to dovolj dolge dobe. Da se stvari v narodu, kakor
v našem, in to še v dosti pičli meri, ta skupnost čustev in
misli, ki tvori njegovo dušo, je bilo treba več ko deset stoletij 1 ).

Glavni čin naše revolucije leži morda v tem, da je
skončala ta razvitek s končno potlačitvijo majhnih narod¬
nosti: Pikardov, Flamcev, Burgundcev, Gaskonjcev, Bre-
tonov, Provensalov i. t. d., v katere je razpadala prejšnja
Francoska. Združitev seveda še dolgo ni popolna, in ravno
ker sestojimo iz prerazličnih plemen in imamo vsled tega
prerazlične ideje in čustva, smo žrtve nesoglasij, ki so enot¬
nejšim narodom, kakor so Angleži, neznana. Pri teh so se
končno Saksonec, Normanec in starodavni Bretonec združili
v enoten tip in odtod izvira enotnost v njihovem življenju.
Po tej združitvi so si končno ustvarili oni te tri osnovne
podlage narodne duše: skupna čustva, skupne interese in
skupne verske nazore. Ko je dospel kak narod do tu, za¬
vlada instinktivno soglasje vseh članov v vseh velikih pra-
šanjih in resno nesoglasje mu je neznano.

Ta skupnost čustev, idej, verskih nazorov in interesov,
ustvarjena po dolgih dedičnih akumulacijah, vtisne narodovi

’) Ta za naše anale zelo dolgi čas je v resnici precej kratek,
ker obstoji samo iz 30 generacij. Če zadošča razmeroma tako kratek
čas, da za stalno določi kake znake, prihaja to od tega, ker povzroči
jeden vzrok, kakor hitro deluje nekaj časa v istem smislu naglo zelo
velike učinke. Matematiki dokazujejo, da rastejo, če deluje kak vzVok
dolgo časa v istem smislu, njegovi učinki v geometrični postopici
(2, 4, 8, 16, 32 i. t. d.), dočim napreduje vzrok le v aritmetični (1, 2,
3, 4, 5 i. t. d.). Vzroki so logaritmi učinkov.  V znamenitem
problemu podvojitve žitnih zrn na predelih šahovnice je vrstilni števnik
predelov logaritem števila žitnih zrn. Ravno tako je za vsoto, vloženo
na zložene zajme, pomnožilni zakon ta, da je število let logaritem
pomnoženega kapitala. Iz teh razlogov lahko socijalne pojave veči¬
noma nazorno izrazimo s skoraj enakimi kurvami. V nekem drugem
spisu sem dospel do zaključka, da se morejo te kurve v analitičnem
pogledu nazorno izraziti s parabolsko ali hiperbolsko enačbo. Moj
učeni prijatelj, g. Chegron, meni, da se navadno dado boljše izraziti
z eksponencijelno enačbo.

11

duši pečat velike enotnosti in velike stalnosti. Ona je stva-
rila veličino Rima v starem veku, dandanes ono Angležev.
Kakor hitro izgine, razpadejo narodi. Uloga Rima je bila
doigrana, ko je ni več imel.

V vseh narodih in vseh dobah opažamo več ali manj
to mrežo idej, tradicij in dedičnih verskih nazorov, ki tvori
dušo človeške skupine, toda ona se je raztegovala postopno
zelo počasi. Omejena v začetku na družino in razširjajoča
se polagoma v selu, v mestu in pokrajini, je skupna duša
zagospodovala nad vsemi prebivalci ene dežele še le v
najnovejšem času. Tedaj se je porodila misel o domovini,
kakor jo mi pojmujemo dandanes. Ona je nemogoča, predno
narodna duša ni gotova. Grki se niso nikdar povspeli nad
pojem mesta in njihova mesta so ostala v vednih med¬
sebojnih vojnah, ker so si bila v istini med seboj zelo tuja.
Indija že 2000 let ne pozna druge skupnosti ko selo in zato
živi že 2000 let pod tujimi gospodarji, kojih efemerna kra¬
ljestva so ginila ravno tako hitro in lahko, kakor so nastajala.

Dočim je bilo mesto v vojaškem pogledu zelo ne¬
znatnega pomena, je igralo pojmovano kot edina domovina
vedno važno vlogo v razvitku civilizacije. Daši brez veličine
domovinske duše, je bila duša mesta semtertja rodovitnejša.
Atene v starem ter Florenca in Benetke v srednjem veku
nam svedočijo o visoki omiki, do katere se morejo povzpeti
majhne človeške skupine.

Ko so živela mala mesta in male pokrajine v teku
dolgih dob neodvisno življenje, zadobe končno tako stalno
dušo, da postane združitev s sosednimi mesti in pokrajinami,
da se stvori narodna duša, nemogoča. Tako zedinjenje tudi
tedaj, ako je mogoče, to je, kadar elementi, ki bi se naj
združili, niso prerazlični, ni nikdar delo enega dneva, ampak
le delo stoletij. Za tako delo je treba mož kakor Richelieu
in Bismarck, in še ti ga ne zmorejo, če ni že davno pri¬
pravljeno. Mogoče je, da se posreči eni deželi kakor Italiji,
ustvariti naenkrat v izrednih okolnostih eno državo, ali motil

12

bi se, kdor bi mislil, da si pridobi zato tudi obenem na¬
rodno dušo. Dobro razločujemo v Italiji Pijemonteze, Sici-
lijane, Benečane, Rimljane i. t. d., toda jaz ne opažam v njih
še Italijanov.

Naj se ozremo dandanes na katerokoli pleme, naj si
bo enotno ali ne, že vsled samega dejstva, da je omikano
in da je stopilo že davno v zgodovino, ga moramo smatrati
za umetno in ne za naravno pleme. Naravna plemena bi
se našla dandanes samo še pri divjakih. Samo pri njih je
možno opazovati čisto nepomešana ljudstva. Omikana
plemena so dandanes vsa zgodovinska plemena.

Ne bomo se bavili sedaj z izvorom plemen. Vseeno
je, ali so se ustvarila potom narave ali zgodovine. Kar nas
zanima, to so njihove značilne lastnosti, kakor jim jih je do¬
ločila dolga prošlost. Vzdrževane v teku stoletij od istih
življenjskih pogojev in nakopičene po dedičnosti, so dosegle
te značilne lastnosti končno veliko stalnost in določile tip
vsakega naroda.

13

Drugo poglavje.

MEJE V SPREMENLJIVOSTI PLEMENSKEGA ZNAČAJA.

Spremenljivost plemenskega značaja in ne njegova stal¬
nost tvori dozdevno pravilo. — Vzroki te dozdevnosti.

— Nespremenljivost osnovnih in spremenljivost drugo-
rednih značilnih lastnosti. — Prispodobitev psiholoških
znakov s stalnimi in nestalnimi znaki živalskih pasem. —
Okolišče, okolnosti in vzgoja vplivajo samo na postranske
psihologične znake. — Možnosti značaja. — Zgledi iz
raznih dob. — Možje grozovlade. — Kaj bi bili postali
v drugih dobah. — Kako se ohranijo narodni znaki vkljub
prekucijam. — Razni zgledi. — Sklep.

Samo s skrbnim proučevanjem razvoja civilizacij je
možno konstatirati stalnost duševne konstitucije plemen. Na
prvi pogled je baš spremenljivost in ne stalnost, kar se nam
zdi splošno načelo. Zgodovina narodov bi mogla v istini
zbuditi sklep, da je podvržena njih duša včasih zelo naglim
in velikim spremembam. Ali se na primer ne zdi, kakor da
bi bil precejšen razloček med Angležem Cromvvellovega
časa in modernim Angležem? Ali se nam ne dozdeva da¬
našnji previdni in prekanjeni Italijan čisto drugačen ko pod¬
jetni in divji Italijan, kakor nam ga slika v svojih »Spominih«
Benvenuto Cellini. Toda, da nam ni treba hoditi tako daleč,
in da se omejimo na Francijo, koliko navideznih sprememb
značajev v teku malega števila stoletij in včasih celo let!
Kateri zgodovinar bi ne zabeležil razlike v narodnem zna¬
čaju med XVII. in XVIII. stoletjem in ali se ne kaže danes,
kakor da leži cel svet med značajem naših divjih članov
konventa in onim ponižnih robov Napoleona? Toda to so
bili isti ljudje in zdi se, da so se v nekaterih letih čisto
predrugačili.

14

Da pojasnimo vzroke teh sprememb, hočemo vnaprej
opozoriti na to, da sestoji psihologična kakor anatomična
vrsta iz maloštevilnih osnovnih nerazložnih znakov, okoli
katerih se vrste postranski spremenljivi in nestalni znaki.
Živinorejec, ki navidezno spremeni strukturo živali in vrtnar,
ki predrugači zunanjost cvetlice tako, da je nevajeno oko
ne spozna več, se nista v ničem dotaknila osnovnih lastnosti
vrste, ona sta učinkovala le na postranske lastnosti. Vkljub
vsem umetnim poskusom se osnovne lastnosti v vsaki novi
generaciji vedno zopet pojavijo.

Tudi duševna konstitucija ima osnovne znake, nemin¬
ljive kakor so anatomični znaki vrst, ali ona ima ravno tako
tudi postranske, lahko spremenljive znake. Te znake lahko
spremenijo okolišče, prilike, vzgoja in razni drugi činitelji.

Treba je tudi naglasiti in to je glavna točka, da imamo
v naši duševni konstituciji vsi neke možnosti značaja, ka¬
terim okolnosti ne nudijo vedno prilike, da bi se izrazile.
Kakor hitro se pojavijo, se pojavi nova, bolj ali manj efe-
merna osebnost. Na ta način se zgodi, da opažamo v dobah
velikih verskih in političnih kriz tako hipne spremembe v
značaju, da se zdi, kakor da se je vse pretvorilo, običaji,
ideje in življenje. V istini, vse se je predrugačilo, kakor
površina mirnega jezera, ki ga je razburkal vihar. Redkokrat
pa za dolgo dobo.

Radi teh možnosti v značaju, udejstvenih od izven-
rednih dogodkov, se nam zde vodniki velikih verskih in
političnih kriz čisto drugačna bitja ko smo mi, nekaki veli¬
kani, ki smo jim mi le degenerirani sinovi. Vendar pa so
bili oni ljudje to, kar smo mi, le da so dale okoliščine
razmaha možnostim značaja, ki so lastne nam vsem. Vze¬
mite na primer »velikane konventa«, ki so kljubovali oboroženi
Evropi in pošiljali svoje nasprotnike pod giljotino radi na¬
vadnega prereka. V dnu duše so bili to dobri in miroljubni
meščani kakor smo mi, ki bi bili v navadnih razmerah živeli
gotovo v mirni tišini svoje pisarne, kabineta, kontorja najtišje

15

in najpohlevnejše življenje. Izredni dogodki so zbudili v
njihovih možganih neke, dotlej še ne porabljene stanice in
oni so postali te kolosalne postave, ki jih potomstvo že ne
razume več. Sto let pozneje bi bil Robespierre brez dvoma
pošten mirovni sodnik in velik prijatelj svojega župnika,
Fouquier-Tinville preiskovalni sodnik, malo bolj robat in
neprijazen od svojih tovarišev, kakor to že pristaja nje¬
govemu poklicu, toda čislan radi svoje marljivosti v zasle¬
dovanju zločinov, Saint-Just bi bil postal izvrsten učitelj,
visoko cenjen od svojih predstojnikov in jako ponosen na
akademične palme, ki bi jih bil končno gotovo dosegel. Da
ne dvomimo o upravičenosti teh bodočih možnosti, je treba
samo pogledati, kaj je napravil Napoleon iz besnih teroristov,
ki še niso imeli časa, da si medsebojno presekajo vrat.
Večinoma so postali pisarniški predstojniki, davkarji, ma-
gistratni uradniki ali okrožni glavarji. Od viharja vzburkani
valovi, o kojih smo prej govorili, so se polegli in vznemirjena
jezerska površina se je zopet izgladila.

Celo v najrazburjenejših dobah, ko se porajajo v oseb¬
nostih najneverjetnejše spremembe, je lahko najti pod novimi
oblikami osnovne plemenske znake. Ali se je centralistična,
samooblastna in despotična vlada naših strogih jakobincev
res mnogo razlikovala od centralistične, samooblastne in
despotične vlade, ki se je v teku 15 stoletij globoko vko-
reninila v dušah? Za vsemi revolucijami latinskih narodov
se kaže vedno ta svojevoljna oblast, ta neozdravna potreba,
biti obvladan, zato ker tvori nekako sintezo njihovih ple¬
menskih instinktov. Ni bil samo sijaj Napoleonovih zmag,
ki ga je napravil za gospodarja. Ko je spremenil republiko
v diktaturo, so se pojavili dedični plemenski instinkti z vsak
dan pomnoženo silo in da ni bilo ravno tega topničarskega
častnika, bi bil zadostoval katerikoli pustolovec. Petdeset
let pozneje se je bilo dediču njegovega imena treba samo
pokazati, da zbere volilne glasove celega svobodetrudnega
in robstvaželjnega naroda. Napoleona ni napravil brumaire,

16

temveč duša plemena, ki se je jelo klanjati železni nje¬
govi duši 1 ).

Ako se dozdeva vpliv okolišča na človeka tako velik,
prihaja to od tod, ker vpliva na postranske in spremenljive
elemente ali pa tudi na značajne možnosti, ki smo jih ravno
omenili. V resnici spremembe ne segajo globoko. Najmir-
nejši človek kolikor toliko podivja, če ga tare lakota, kar
ga tira do zločinov, včasih celo tako daleč, da požre svojega
bližnjega. Ali pa se sme potem trditi, da se je njegov običajni
značaj čisto predrugačil?

Če pripomorejo pogoji civilizacije nekaternikom do
skrajnega bogastva in do vseh napak, ki so njih nujna po¬
sledica, če povzročijo oni pri drugih zelo velike potrebe,
ne da bi jim nudili tudi sredstva, jim zadoščati, vzkipi iz
tega nujno splošna nezadovoljnost in napetost, ki začneta
vplivati na življenje in povzročati vse mogoče nerednosti,
toda v tej nezadovoljnosti, v teh nerednostih se bodo po¬
javljali vedno osnovni znaki plemena. Angleži Združenih
držav so se klali nekoč med seboj v meščanski vojni z isto
vztrajnostjo, z isto neupogljivo energijo, s katero zidajo
dandanes svoja mesta, univerze in tovarne. Značaj se ni
nič spremenil. Samo predmeti, pri kojih so prihajali v po¬
štev, so se predrugačili.

') Na prvi njegov migljaj, piše Taine, so se Francozi pokorno
poklonili in pri tem so ostali, kakor v naravnem stanju: majhni ljudje
kakor kmetje in vojaki živalsko privrženi, velikaši kakor dostojan¬
stveniki in uradniki bizantinsko pokorni. — Nobenega odpora od
strani republikancev, nasprotno, v njih sredini je našel najboljša orodja
za vlado, senatorje, poslance, vladne svetnike, sodnike in upravitelje
vsake vrste. Takoj že pri njihovih pridigah o svobodi in enakosti je
zaslutil njihove autoritarne instinkte, njih potrebo po ukazovanju,
ugnjetavanju celo v odvisnosti in navrh še pri večini izmed njih željo
po denarju ali uživanju Med poslancem odbora za javni blagor in
ministrom, okrožnim glavarjem ali podprefektom cesarstva je razloček
neznaten, to je isti človek v dveh oblekah, najprvo v jakobinski jopici,
potem v zlato obšiti obleki.

17

2

Rko  bi preiskovali zaporedoma razne činitelje, ki mo¬
rejo vplivati na duševni ustroj narodov, bi mogli vedno
zabeležiti, da delujejo na postranske in mimogredne strani
značaja, da se pa ne dotaknejo osnovnih elementov, ali pa
samo po jako dolgotrajnih dedičnih akumulacijah.

Iz predstoječega mi ne bomo sklepali, da so psiho-
logični znaki narodov nespremenljivi, ampak samo, da imajo
kakor anatomični zelo veliko stalnost. Ravno vsled te stal¬
nosti se spreminja plemenska duša tako počasi v dolgih
stoletjih.

18

Tretje poglavje.

PSIHOLOGIČNA HIJERARHIJA PLEMEN.

Psihologična razdelba • sloni kakor anatomične razdelbe
na konštatiranju majhnega števila nerazložnih in osnovnih
znakov. — Psihologična razdelba človeških plemen. —
Prvotna plemena. - Nižjevrstna plemena. — Srednja ple¬
mena. — Višjevrstna plemena. — Psihologični činitelji, na
kojih sloni ta razdelba. — Najvažnejši činitelji. — Značaj.

— Moralnost. — Intelektualne lastnosti so po vzgoji spre¬
menljive. — Lastnosti značaja so nerazložne in tvorijo
nespremenljivi element vsakega naroda. — Njih zgodo¬
vinska vloga. — Zakaj se različna plemena ne morejo
razumeti in vplivati eno na drugo. — Razlogi, zakaj si
nižjevrsten narod ne more osvojiti višje civilizacije.

Ako preiskujemo v kaki naravoslovni knjigi podlage
za razdelbo vrst, opazimo takoj, da so nerazložni in vsled
tega osnovni znaki, po kojih je mogoče določiti vsako vrsto,
zelo maloštevilni. Naštejemo jih lahko vedno v par vrsticah.

In zares se naravoslovec bavi le z nespremenljivimi
znaki in ne vpošteva mimogrednih. Tem osnovnim znakom
sledi nujno cela vrsta drugih.

Ravno tako je s psihološkimi znaki plemena. Ako se
spustimo v podrobnosti, opazimo od enega naroda do dru¬
gega, od enega posameznika do drugega neštevilne in fine
razlike, toda ako se omejimo na osnovne znake, uvidimo,
da jih ima vsak narod le malo število. Drugače kakor z
zgledi, ki jih hočemo kmalu navesti, ni mogoče jasno raz¬
ložiti vpliva teh maloštevilnih osnovnih lastnosti v življenju
narodov.

Ker je podlage psihološke razdelbe plemen mogoče
razložiti samo s proučevanjem psihologije različnih narodov
v njenih podrobnostih, delo, ki bi zahtevalo samo zase več

19

2»

knjig, se bodemo omejili na to, da opozorimo na njene
velike obrise.

Če se oziramo samo na splošne psihološke lastnosti,
moremo razdeliti človeška plemena na štiri skupine: 1. pri¬
mitivna plemena, 2. nižjevrstna plemena, 3. srednja plemena,
4. višjevrstna plemena.

Primitivna plemena so ona, v katerih ne nahajamo
nobene sledi omike in ki so ostala v tej, živalstvu sosedni
fazi, ki so jo prekoračili naši predniki že v dobi sekanega
kamena; taki so dandanes Fijegi in Avstralci.

Nad primitivnimi plemeni stoje nižjevrstna plemena,
kakor jih zastopajo posebno zamorci. Ona so zmožna za¬
četkov civilizacije, toda samo le začetkov. Ona se niso mogla
povzpeti nad čisto barbarske oblike v omiki, tudi ako so slu¬
čajno podedovala, kakor v San Domingo, višjo civilizacijo.

Med srednja plemena hočemo uvrstiti Kitajce, Mongole
in semitske narode. Po Asircih, Mongolih, Kitajcih in Arabcih
so ustvarili visoke, tipične civilizacije, v čemer so jih pre¬
kosili edinole evropski narodi.

Izmed višjevrstnih plemen je treba posebno omeniti
indoevropske narode. Kakor v stari dobi Grkov in Rimljanov,
tako so bili tudi v modernih časih le oni zmožni velikih
iznajdb v umetnosti, znanosti in obrti. Samo njim gre za¬
hvala za današnjo visoko kulturno stopnjo. Para in elektrika
je delo njihovih rok. Indijci, ki so se izmed teh višjevrstnih
plemen razvili najmanj, so se povzpeli v umetnosti, lepo¬
slovju in modroslovju na višino, ki je niso mogli doseči
Mongoli, Kitajci in Semiti nikdar. Med temi štirimi velikimi
skupinami, ki smo jih ravno našteli, ni mogoča nobena za¬
menjava, duševni prepad, ki jih loči, je očividen. Samo pri
podrazdelbi teh skupin se začenjajo težkoče. Anglež, Span-
jolec in Rus spadajo v skupino nižjevrstnih narodov, a
vendar vemo dobro, da so razlike med njimi velike.

Da določimo natanko te razlike, bi bilo treba opisati
za vsak narod posebej njegov značaj, kar hočemo storiti

i

20

takoj za dva izmed njih, da se za zgled poslužimo metode
in pokažemo važnost njenih posledic.

V primitivnih in nižjevrstnih plemenih — in ni treba
hoditi iskat k pristnim divjakom, kajti najnižji sloji evrop¬
skega prebivalstva so slični primitivnim bitjem — konsta-
tiramo vendar neko večjo ali manjšo nezmožnost razsodka,
to se' pravi, združevati v možganih v svrho primerjanja in
zasledovanja njih sličnosti in razlik, ideje, ki so se porodile
iz prejšnjih občutkov, ali besede, ki so njih znaki, z idejami,
povzročenimi od sedanjih občutkov. Posledica te nezmožnosti
razsodka je velika lahkovernost in popolno pomanjkanje
kritičnega duha. V višjevrstnih bitjih pa je nasprotno zmož¬
nost združevati ideje in iž njih izvajati zaključke, jako velika,
kritični duh in razsodnost zelo visoko razvita.

V nižjevrstnih bitjih najdemo vedno tudi zelo pičlo
merico pozornosti in premiselka, veliko naklonjenost k po¬
snemanju, navado, izvajati iz posameznih slučajev jako
splošne posledice, pičlo zmožnost opazovanja in posneti iz
opazovanj koristne zaključke, skrajno sprevrgljivost značaja
ter zelo veliko neprevidnost. Trenutni instinkt je njih edini
vodnik. Kakor Ezau — tip primitivnega — bi prodali bodoče
pravo prvorojenstva za takojšnjo skledico leče. Kadar zna
človek postaviti nasproti trenutni koristi bodočo korist, si
postaviti cilj, ter mu vztrajno slediti, je storil velik napredek.

Ta nezmožnost, imeti pred očmi daljne posledice svojih
del in ta nagnjenost, imeti za vodnika samo trenutni instinkt,
obsojata kakor posameznika tako tudi pleme, da ostane
vedno v nizkem stanju. Samo v tej meri, kako so znali
obvladati svoje instinkte, to je, kako so si pridobili voljo
in s tem oblast nad samimi seboj, so mogli narodi razumeti
važnost discipline, potrebnost, se žrtvovati za določen ideal,
ter se povzpeti do civilizacije. Če bi bilo treba oceniti po
enotni meri ’socijalno višino narodov v zgodovini, bi jih jaz
rad razvrstil po njih zmožnosti, obvladati svoje prvotne
nagone. V starem veku so Rimljani in v modernem času

21

Anglo-Američani narod, ki je imel to zmožnost v najvišji
meri. Ona jim je pripomogla mnogo k osiguranju njihove
veličine.

S svojo splošno celokupnostjo in sorazmernim razvitkom
tvorijo razni, ravnokar našteti psihološki elementi duševne
konstitucije, po katerih je mogoče razvrstiti posameznike
in plemena.

Nekteri izmed teh psiholoških elementov so v zvezi z
značajem, drugi z razumom.

Višjevrstna plemena se ločijo od nižjevrstnih ravno
tako po značaju kakor po inteligenci, toda višjevrstni narodi
se ločijo rfledsebojno posebno po značaju. Ta točka je velike
socijalne važnosti in zato jo je treba posebno povdariti.

Značaj sestoji iz različnomerne kombinacije raznih
elementov, ki jih zaznamujejo dandanes psihologi navadno
z imenom čustev. Izmed tistih, ki igrajo najvažnejšo ulogo,
je treba posebno imenovati: vztrajnost, energijo, oblast nad
samim seboj, zmožnosti, ki izvirajo več ali manj iz volje.

Mi hočemo imenovati izmed osnovnih elementov zna¬
čaja tudi še moralnost, dasi je le sinteza precej zapletenih
čustev. To jemljemo mi v smislu dedične spoštljivosti do
pravil, na kojih sloni obstoj družbe. Imeti moralnost, po¬
meni, imeti neka stalna pravila za življenje in jih ne opuščati.
Ker se pravila spreminjajo po času in kraju, je dozdevno
tudi morala zelo spremenljiva stvar in v resnici tudi je;
ampak za določen narod in za določen čas mora biti po¬
polnoma nespremenljiva. Hčerka značaja in nikakor ne
razuma, je popolnoma gotova šele tedaj, ko je postala
dedična in vsled tega nezavestna. Od višine njih moralnosti
je odvisna po splošnem pravilu veličina narodov.

Intelektuelne lastnosti se dado z vzgojo v skromni
meri preobraziti, lastnosti značaja pa se odtegujejo temu
vplivu popolnoma. Če vpliva vzgoja nanje, se dogaja to le
pri neutralnih naravah, ki so skoro popolnoma brez volje

22

in sc zato lahko nagnejo v smer, ki sg jim določi. Te
neutralne narave se nahajajo v posameznikih, zelo redko pa
v celem narodu in ako jih tam opažamo, se dogaja to le
v dobi skrajne dekadence.

Iznajdbe razuma prehajajo lahko od naroda do naroda,
lastnosti značaja nikdar. One so osnovni, nerazložni elementi,
s pomočjo katerih je mogoča diferencijacija duševne kon¬
stitucije višjevrstnih narodov. Iznajdbe razuma so skupna
dedičina človeštva, lastnosti ali napake značaja so izključno
le last posameznega naroda. To je nepremična skala, ob
kateri se razbijajo valovi dan na dan cela stoletja, predno
ji končno samo ogladijo njene robove, to je ekvivalent
nerazložnega elementa vrste, plavni mehur ribe, kljun ptice,
zob roparske živali.

Značaj naroda določa narodu njegov razvoj v zgo¬
dovini in mu ureja njegovo usodo, ne pa njegova razumnost.
Nahajamo ga vedno za očividnimi fantazijami, zdaj za tem
malopomembnim slučajem, zdaj za ono zelo namišljeno pre¬
vidnostjo, za to zelo dejanjsko usodo, ki vodi po različnih
verskih nazorih človeško delovanje.

Merodajen v človeškem življenju je vpliv značaja, dočim
je vpliv razumnosti v istini jako neznaten. Rimljani dekadenčne
dobe so se ponašali z mnogo razvitejšo razumnostjo, ko so
jo imeli njihovi korenjaški predniki, toda zgubili so lastnosti
značaja; vztrajnost, energijo, nepremagljivo neumornost,
zmožnost se žrtvovati za ideal, nepreporno spoštovanje za¬
konov, ki so ustvarili veličino njihovih pradedov. Vsled svojega
značaja drži 60.000 Angležev v svoji oblasti 250 milijonov
Indov, izmed katerih jih mnogi dosegajo v razumnosti in
izmed katerih jih prekašajo nekateri daieko, kar se tiče
umetniškega okusa in poglobljenosti v modroslovne nazore.
Vsled značaja vladajo oni najogromnejše naselbinsko ce¬
sarstvo, kar jih je videla zgodovina. Na značaju in ne na
razumnosti slone družbe, religije in države. Značaj je, po

23

čemer je narodom mogoče čutiti in delovati. Oni niso pri¬
dobili mnogokaj, če so hoteli preveč umovati in razmišljati 1 ).

V duševni konstituciji plemen leži izvor njih svetovnega
in življenjskega nazora in vsled tega tudi njih dejanja in
nehanja. Navedli bomo v kratkem važne zglede. Pod dolo¬
čenim vplivom zunanjih okolnosti čuti, misli in deluje po¬
sameznik čisto drugače, nego bi čutili, mislili in delovali
oni, ki imajo drugačno duševno konstitucijo. Iz tega sledi,
da se duševne konstitucije, zasnovane na jako različnih
tipih, ne morejo zediniti. Stoletne borbe plemen izvirajo
večinoma iz nesoglasja njihovih značajev. V zgodovini ne
moremo razumeti ničesar, ako si ne predočujemo vedno,
da različna plemena ne morejo čutiti, misliti in delovati na
isti način in se vsled tega tudi ne razumeti. Nedvomno
imajo razni narodi v svojih jezikih skupne besede, ki jih
smatrajo za soznačnice, toda te skupne besede zbujajo v
onih, ki jih slišijo, najrazličnejša čustva, ideje in načine
mišljenja. Treba je živeti dolgo z narodi, kojih duševna kon¬
stitucija se od naše znatno razlikuje, da, živeti samo med
onimi posamezniki izmed njih, ki govorijo naš jezik in so

') Največja napaka v spisih strokovnjaških psihologov in njih
pičla praktična vrednost izvira posebno odtod, ker so se omejili iz¬
ključno ie na proučevanje razumnosti in so skoraj popolnoma zane¬
marili prašanje značaja. Meni sta znana samo g. Paulhan s svojim
zanimivim »Esejem o značajih« in g. Ribot, s svojo lepo knjigo »Lo¬
gika čustev«, ki sta povdarila važnost značaja in konstatirala, da tvori
on pravo osnovo duševne konstitucije. »Razumnost«, piše umno slednji,
»je samo postranska oblika duševnega razvoja. Osnovni tip je značaj.
Prerazvita razumnost lahko značaj celo uniči«.

Treba se bo poprijeti proučevanja značaja, kakor to skušam
na tem mestu pokazati, kadar se bo pisala primerjalna psihologija
narodov. Težko bi bilo razumeti, zakaj tako važna veda, iz katere
izvirata vendar zgodbvina in politika, ni bila nikoli predmet resnega
proučevanja, če bi ne bilo znano, da se ne more pridobiti niti v
laboratorijih, niti v knjigah, ampak samo na dolgih potovanjih. Sicer
se pa iz ničesar ne da sklepati, da se je bodo psihologi-strokovnjaki
kmalu ponrijeli. Oni zapuščajo dandanes dan na dan bolj svoje nek¬
danje torišče, ter se omejujejo na anatomične in fizijološke raziskave.

24

bili deležni naše vzgoje, da zapazimo globoki prepad, ki
loči mišljenje raznih narodov. Brez dolgih potovanj si ustva¬
rimo lahko pojem o tej stvari, če konstatiramo veliko du¬
ševno razliko med omikanim moškim in žensko, tudi tedaj,
če je ženska zelo izobražena. Oba imata lahko skupne
interese, skupna čustva, toda nikdar slično skladje v miš¬
ljenju. Lahko bi se razgovarjala cela stoletja, ne da bi se
razumela, zato ker sta ustvarjena po prerazličnih tipih, da
bi mogle vplivati na njiju zunanje okolnosti na isti način.
Razlika njune logike bi zadostovala, da odpre med njima
nepremostljiv prepad.

Ta prepad med duševno konstitucijo raznih plemen
nam razlaga, zakaj niso mogli višjevrstni narodi pridobiti
nikdar nižjevrstnih narodov za svojo civilizacijo. Tudi ona,
še tako splošna ideja, da lahko pouk izvrši tako nalogo,
je ena najškodljivejših iluzij, kar so jih kedaj izmislili teoretiki
čistega razuma. Ni dvomiti, da se je s poukom na jako
nizki človeški stopinji stoječemu posamezniku mogoče na¬
učiti neko množino pojmov, kakor jih rabi Evropejec, kajti
spomin, ki nikakor ni privilegij človeka, imajo tudi najnižja
bitja. Lahko je napraviti iz zamorca akademika ali advokata,
toda ne more se mu podati drugega, ko čisto navadna po¬
vršna prevlaka, ki je brez vpliva na njegovo duševno kon¬
stitucijo. Česar mu ne more dati noben pouk, ker jih vstvarja
samo dedičnost, to so oblike v mišljenju, logika, posebno
pa značaj zapadnikov. Ta zamorec bo nakopičil vse mogoče
diplome, ne da bi se povzpel kedaj na stopinjo navadnega
Evropejca. Lahko mu bo podati v desetih letih izobrazbo
omikanega Angleža. Napraviti iž njega Angleža, to je člo¬
veka, ki se bo obnašal v različnih življenjskih odnošajih,
v katere pride, kakor Anglež, za to bi zadostovalo komaj
nekaj stoletij. Samo navidezno spremeni kak narod hipoma
svoj jezik, verske nazore in svoje umetnosti. Da se izvrše
take spremembe v dejanju, bi morala biti mogoča pre¬
obrazba njegove duše.

25

Četrto poglavje.

POSTOPNA DIFERENCIACIJA POSAMEZNIKOV IN
PLEMEN.

Neenakost raznih posameznikov enega plemena je tem
večja, čim višje stoji pleme. — Duševna enakost vseh
posameznikov nižjevrstnih plemen. — Ne srednje, ampak
najvišje sloje narodov moramo primerjati, da ocenimo
razlike, ki ločijo plemena. — Napredki civilizacije delujejo
v smeri vedno večje diferencijacije posameznikov in ple¬
men. — Posledice te diferencijacije. — Psihologični raz¬
logi, ki ne pripuste, da postane prevelika. — Razni
posamezniki višjevrstnih plemen so zelo diferencirani
glede razumnosti in zelo malo glede značaja. — Zakaj
hoče dedičnost vedno zopet znižati individuelne nad-
rednosti na srednji plemenski tip. — Anatomična opa¬
zovanja, ki potrjujejo postopno psihologično diferenci-
jacijo plemen, posameznikov in spolov.

Višjevrstna plemena se ne razlikujejo od nižjevrstnih
edinole po svojih psiholoških ter anatomičnih lastnostih.
Ona se razlikujejo od njih še po različnosti svojih udov, iz
katerih obstoje. V nižjevrstnih plemenih stoje vsi posamezniki,
tudi tedaj, če so različnega spola, skoraj na isti duševni
stopinji. Ker so si slični vsi, podajajo popolno sliko enakosti,
kakor jo sanjajo naši moderni socijalisti. V višjevrstnih ple¬
menih je nasprotno intelektuelna neenakost posameznikov
in spolov zakon.

Sicer pa moramo primerjati med seboj višje sloje in
ne srednjih slojev narodov — če jih sploh imajo — ako
hočemo izmeriti dalekosežnost razlik, ki jih ločijo. Indi,
Kitajci in Evropejci se razlikujejo intelektualno v srednjih
slojih prav malo. Nasprotno pa se razlikujejo močno po
svojih višjih slojih.

26

Z napredkom civilizacije se diferencirajo ne samo ple¬
mena, ampak tudi posamezniki vsakega plemena, vsaj oni
višjih plemen, vedno bolj in bolj. V nasprotju z našimi
sanjami o enakosti ni posledica moderne civilizacije vedno
večja intelektualna enakost, temveč ravno neenakost.

Ena izmed glavnih posledic civilizacije je res v tem,
da na eni strani diferencira pleme z vsak dan večjim delom
razuma, ki ga nalaga narodom, dospevšim na visoko sto¬
pinjo omike, in da diferencira na drugi strani vedno bolj
razne sloje, iz kojih obstoji velik omikan narod.

Pogoji modernega industrijalnega razvoja obsojajo nižje
sloje omikanih narodov k jako specijaliziranemu delu, ki
nikakor ne pospešuje napredka njihove razumnosti, temveč
jo le vedno bolj znižuje. Pred sto leti je bil delavec pravi
umetnik, ki je znal izdelovati vse podrobnosti kateregakoli
mehanizma, na primer ure. Dandanes je navadno orodje, in
nikoli ne izdeluje drugega nego samo eden kos, vrta vse
svoje življenje enake-luknjice, snaži isti predmet, vodi isti
stroj. Zato otopi njegova razumnost kmalu popolnoma. Od
iznajdb in od konkurence prisiljen, pa mora obrtnik ali
inženir, ki daje delavcu navodila, nakopičiti v neizmerno
višji meri znanja, inicijativnega in iznajdljivega duha, kakor
isti obrtnik, isti inženir pred enim stoletjem. Vsled nepre¬
trgane delavnosti se uveljavi glede njih možgan zakon, ki
vlada v takih slučajih vse organe: oni se razvijajo vedno
in bolj.

ŽeTocgueville je opozoril na to postopno diferencijacijo
socijalnih slojev in sicer v dobi, ko je bila industrija še
daleč od velikega razvitka, ki ga je danes dosegla. »Do
čim popolnejše veljave prihaja načelo razdelbe dela, tem
bolj slabi delavec, tem omejenejši in odvisnejši je. Umetnost
napreduje, umetnik nazaduje. Gospodar in delavec se raz¬
likujeta vedno bolj in bolj.«

Dandanes lahko primerjamo kak višjevrsten narod glede
razumnosti nekaki stopnjasti piramidi, katere večji del sestoji

27

iz nizkih ljudskih slojev, višje stopinje pa iz inteligentnih
slojev 1 ) in vrhunec piramide iz čisto majhne elite učenjakov,
iznajditeljev, umetnikov, pisateljev, iz skrajno male skupine
v primeri z ostalim prebivalstvom, toda ki je za vsako
deželo glede intelektuelne civilizacije edino merodajna.

Zadostovalo bi jih samo potlačiti, da izgine v istem
trenutku vse, kar tvori slavo kakega naroda. »Če bi zgubila
Francija, kakor pravi po pravici Saint-Simon, naenkrat pet¬
deset svojih prvih učenjakov, petdeset svojih prvih umetnikov,
petdeset svojih prvih tovarnarjev, petdeset svojih prvih po¬
ljedelskih gospodarjev, bi postal narod truplo brez duše,
bil bi obglavljen. Če bi pa nasprotno zgubila vse službeno
osobje, bi pomenjalo to le neznatno izgubo.«

Z napredovanjem civilizacije raste diferencijacija med
skrajnimi ljudskimi sloji naglično, ona v gotovem slučaju
raste rada celo v geometrični postopici. Ako bi tega ne
zabranjevale določene posledice dedičnosti, bi lahko videli
v teku časa v intelektualnem oziru med višjimi in nižjimi
sloji tako ogromno razliko, kakor je ona, ki loči belca od
zamorca ali celo zamorca od opice.

Toda več razlogov zabranjuje, da bi se razvila ta
intelektualna diferencijacija socijalnih slojev, dasi postane zelo
velika, s tako naglico, kakor jo je mogoče teoretično pri¬
pustiti. Prvič se diferencijacija tiče pravzaprav samo raz-

') Jaz pravim inteligentnih, ne da bi dostavil izobraženih. To
je posebna zmota latinskih narodov, če menijo, da je vzporednost
med izobrazbo in inteligenco. Izobrazba zahteva samo posest neke
merice spomina, ne zahteva pa za svojo pridobitev nobenega poseb¬
nega razsodka, premišljevanja, inicijative in iznajdljivega duha. Jako
pogostoma naletimo na z diplomami bogato opremljene ljudi, ki so
zelo omejeni, dostikrat pa tudi na zelo malo izobražene posameznike,
ki imajo vendar visoko inteligenco. Višji sloji naše piramide bi ob¬
stojali potemtakem iz elementov, ki so izšli iz vseh stanov. V vseh
poklicih se nahaja neko zelo pičlo število odličnih duhov. Seveda se
zdi z ozirom na dotične zakone verjetno, da jih imajo tako imenovani
višji socijalni razredi največ in v tem leži tudi v prvi vrsti njih prednost.

28

umnosti, značaja pa malo ali nič in mi vemo, da igra glavno
vlogo v življenju narodov značaj in ne razumnost. Drugje
pa težijo dandanes mase s svojo organizacijo in disciplino
za tem, da postanejo vsemogočne. Ker je njih sovraštvo
do intelektuelnih nadrednosti očividno, je obsojena najbrž
vsaka intelektuelna aristokracija v to, da bo po perijoiičnih
revolucijah nasilno uničena v tej meri, kakor se bodo orga¬
nizirale ljudske mase, kakor je bilo uničeno pred enim sto¬
letjem staro plemenitaštvo. Ko bo zagospodoval enkrat
socijalizem nad kako deželo, se mu bo mogoče obdržati
nekaj časa edinole s tem, da bo ugonobil do slednjega vse
boljše posameznike, ki bi se mogli povzdigniti le količkaj
nad najnižjo poprečnost.

Razen teh dveh, ravno omenjenih razlogov, ki sta
umetnega značaja, ker izvirata iz menjajočih se pogojev
civilizacije, je še eden veliko večje važnosti — zato ker je
eden najnujnejših naravnih zakonov — ki sicer ne bo za-
branjeval eliti enega naroda intelektuelne diferencijacije od
nižjih slojev, pač pa vedno prenaglo diferencijacijo. Ob
strani dandanašnjih predpogojev civilizacije, ki pospešujejo
bolj in bolj diferencijacijo ljudij enega plemena, se nahajajo
dejanjski tlačeči zakoni dedičnosti, ki hočejo uničiti ali vsaj
pomakniti vse posameznike, ki jo prehite preveč, na po¬
prečnost nazaj.

Že stara opazovanja, omenjena od vseh pisateljev o
dedičnosti, so v istini potrdila, da podležejo potomci visoko
inteligentnih družin prej ali slej - navadno prej — dege¬
neracijam, ki jih hočejo popolnoma ugonobiti.

Vidi se torej, kakor da se more doseči intelektuelna
nadrednost le pod pogojem, da zapusti za seboj samo de¬
generirance. V istini se more torej vrhunec socijalne piramide,
o koji sem govoril prej, vzdrževati le z neprestanim izpo-
sojevanjem pri nji podrejenih elementih. Če bi zbrali na
samotnem otoku vse posameznike, ki tvorijo to elito, bi
stvarili iž njih potom križanja pleme, ki ga tarejo razne

29

♦

degeneracije in ki je torej obsojeno, da kmalu izgine. Velike
inteligenčne nadrednosti se dado primerjati tem botaničnim
čudotvorom, ki jih stvarja vrtnarjeva umetnost. Prepuščeni
samim sebi zamrejo ali pa se vrnejo k srednjemu tipu vrste,
ki je edino vsemogočna, ker zastopa dolgo vrsto starišev
prednikov.

Pozorno proučevanje raznih narodov dokazuje, da se
posamezniki istega plemena, če se tudi razlikujejo ogromno
glede razumnosti, razlikujejo prav malo glede značaja, te
trdne skale, na katere stoletno stalnost smo že opozorili.
Ako hočemo eno pleme proučiti, si je moramo ogledati od
vseh jako različnih strani. V intelektualnem pogledu je edino
merodajna mala elita, kateri gre hvala za znanstveni, slov¬
stveni in industrijalni napredek kake civilizacije. Kar se tiče
značaja, je važno poznati samo poprečnost. Nivo te po-
prečnosti je merodajen za veličino narodov. Oni morejo
pogrešati v potrebi intelektuelno elito, nikakor pa ne določe¬
nega nivoja značaja. To hočemo dokazati takoj.

Vkljub stoletni vedno bolj in bolj rastoči intelektuelni
diferencijaciji, se sučejo posamezniki glede značaja vedno
okoli enega srednjega tipa tega plemena. K temu srednjemu,
jako počasi nastajajočemu tipu spada ogromna večina članov
enega naroda. To osnovno zrnce obdaja — vsaj v višje-
vrstnih narodih — droben sloj odličnih duhov, ki je največje
važnosti z ozirom na civilizacijo, toda brezpomemben v
plemenskem oziru. Vedno in vedno zopet uničen se pomlaja
na rovaš srednjega sloja, ki se spreminja zelo počasi, kajti
najmanjše varijacije zahtevajo, da postanejo trajne, da se
nakopičijo v istem smislu potom večstoletne dedičnosti.

Že pred več leti sem prišel na podlagi raziskavanj
čisto anatomičnega značaja do ravno omenjenih idej o di¬
ferencijaciji posameznikov in plemen, za dokaz katerih sem
.se opiral na tem mestu edino na psihološke razloge. Ker
vodita oba opazovalna načina k istim zaključkom, si hočem
dovoliti opozoriti na nekatere zaključke mojega prvega spisa.

30

Oni se naslanjajo na meritve več tisoč staro- in novodobnih
črepinj, ki pripadajo raznim plemenom. Evo najvažnejše
točke:

Velikost črepinje je v ozki zvezi z razumnostjo, ako
pustimo ob strani individuelne slučaje in se bavimo le z
vrstami. Mi konstatiramo tedaj, da niso male razlike srednje
vsebine njih črepinj, kar razlikuje nižjevrstna plemena od
višjevrstnih, temveč bistveno dejstvo, da ima višjevrstno
pleme neko število posameznikov z jako razvitimi možgani,
dočim jih nižjevrstno pleme nima. Plemena se ne razlikujejo
po množinah, temveč po številu onih, ki jih prekašajo.
Srednja razlika črepinje med enim narodom in drugim nikdar
ni posebnega vpoštevanja vredna — razen če se oziramo
na čisto nižjevrstna plemena.

Ako primerjamo črepinje raznih človeških plemen v
sedanjosti in prošlosti, vidimo, da so plemena z največjimi
individuelnimi varijacijami črepinje ona z najvišjo civilizacijo
in da se v tej meri, kakor napreduje eno pleme v omiki,
diferencirajo bolj in bolj črepinje posameznikov, iz katerih
obstoji. Iz tega sledi, da nas civilizacija ne vede k inte-
lektuelni enakosti, ampak k vedno globlji neenakosti. Ana-
tomična in psihologična enakost se nahaja samo med po¬
samezniki čisto nizkih plemen. Med člani kakega divjega
krdela, ki se bavijo vsi z istim poslom, je razlika skrajno
pičla. Razlika med kmetom, ki nima v svojem slovarju več
ko sto besed in učenjakom, ki jih ima stotisoč z odnosnimi
idejami vred, pa je ogromna.

Diferencijacija med posamezniki, povzročena po na¬
predovanju civilizacije, se pojavlja enako med spoli. V
nižjevrstnih narodih ali v nižjih slojih višjevrstnih narodov
si stojita moški in ženska intelektuelno zelo blizu. V tej
meri, kakor napredujejo narodi v civilizaciji, se spola vedno
bolj in bolj diferencirata.

Velikost moške in ženske črepinje nam tudi tedaj, ako
primerjamo, kakor sem jaz to storil, edinole osebe enake

31

starosti, enake velikosti in enake teže, pokaže razlike, ki
rastejo s stopinjo omike zelo naglo. Čisto majhne v nižje-
vrstnih plemenih, postajajo te razlike ogromne v višjevrstnih
plemenih. V teh višjevrstnih plemenih so ženske črepinje
dostikrat komaj bolj razvite ko one pri ženskah jako nizkih
plemen. Dočim spadajo srednje pariške črepinje moških
med največje, kar jih poznamo, spadajo srednje pariške
črepinje žensk med najmanjše, kar se jih je opazovalo, saj
so skoraj da iste velikosti, ko one Kitajk in komaj malo večje,
ko ženske črepinje Nove Kaledonije 1 ).

') Dr. Gustave le Bon. Recherches anatomiques et mathematigues
sur les variations de volume du cerveau et sur leurs relations avec
l’ intelligence. 8\ 1879. Spis, diplomiran od znanstvene akademije in
antropologične družbe.

32

Peto poglavje.

POSTANEK ZGODOVINSKIH PLEMEN.

Kako so nastala zgodovinska plemena. — Pogoji, pod
katerimi se morejo združiti različna plemena v eno pleme,

— Vpliv obojestranskega števila posameznikov, neenakost
njih značajev, okolišča i, t. d. — Učinki križanja. — Raz¬
logi za veliko podrednost mešancev. — Nestalnost novih
potom križanja ustvarjenih psihologičnih znakov. — Kako
se nazadnje ti znaki utrdijo. — Kritične zgodovinske dobe.

— Križanja so eden izmed glavnih činiteljev v postanku
novih plemen in obenem mogočen činitelj v razpadu civi¬
lizacij. — Važnost ustroja kast. Vpliv okolišča. — Ona
morejo vplivati samo v času postanka novih plemen, ki
so jim razkrojila križanja njihove pradedne značilne last¬
nosti. — Brezvplivnost okolišča na stara plemena. -
Razni zgledi. — Večina zgodovinskih plemen Evrope je
še v razdobju postanka. — Politične in socijalne posle¬
dice. — Zakaj bo doba formacije zgodovinskih plemen
kmalu končana.

Mi smo že povdarili, da omikani narodi niso več prava
plemena v znanstvenem pomenu te besede, ampak samo
zgodovinska plemena, to je plemena, ki so jih ustvarile
slučajne osvojitve, priselitve, politika i. t. d. in ki so nastala
vsled tega iz mešanice posameznikov različnih izvorov.

Kako se končno ta raznolika plemena združijo in stvo-
rijo eno zgodovinsko pleme s skupnimi psihološkimi znaki,
o tem bomo takoj razpravljali.

Povdarimo takoj od začetka, da se po slučaju zbrani
elementi ne združijo vedno. Nemška, ogrska in slovanska
ljudstva, ki žive pod avstrijsko vlado, tvorijo popolnoma

33

različna plemena, ki se niso skušala združiti nikdar. Tudi
Irec, ki živi pod gospostvom Angležev, se ž njimi nikakor
ni združil. Čisto nižjevrstni narodi, Rdečekožci, Australci,
Tasmani i. t. d. se ne samo ne združijo z višjevrstnimi na¬
rodi, temveč izginjajo nagloma, če pridejo ž njimi v dotiko.
Skušnja nas uči, da je vsak nižjevrsten narod, ki pride s
kakim višjevrstnim narodom v dotiko, obsojen, da hitro
izgine.

Trije predpogoji so potrebni, da se plemena končno
združijo in stvorijo novo, več ali manj enotno pleme.

Prvi izmed teh predpogojev je ta, da plemena, ki stopijo
v medsebojno rodno zvezo, niso prerazlična po številu,
drugi, da se ne razlikujejo preveč po svojih značajih, tretji,
da so dolgo časa pod vplivom istih okoliščin.

Prvi izmed ravno naštetih predpogojev je glavne važ¬
nosti. Majhno število belih ljudi, postavljeno sredi mnogo¬
številnega zamorskega prebivalstva, izgine po nekaterih
generacijah, ne da bi zapustilo kakšne sledi svoje krvi med
svojimi potomci. Tako so izginili vsi osvojevalci, ki so
prodrli med prebrojna ljudstva. Oni so mogli kakor Latinci
v Galiji, Arabci v Egiptu, zapustiti za seboj svojo civili¬
zacijo, svoje umetnosti in svoj jezik, nikdar pa niso zapustili
svoje krvi.

Drugi izmed predstoječih pogojev je ravno tako velike
važnosti. Brezdvomno se morejo združiti zelo različna ple¬
mena, kakor na primer belci in črnci, toda mešanci, ki so
plod take združitve, tvorijo mnogo nižje prebivalstvo kakor
sta činitelja, iz kojih izvira in čisto nesposobno, da ustvari
ali samo nadaljuje kako civilizacijo. Vpliv nasprotujočih si
dedičnosti razdvaja njih moralnost in njih značaj. Ako so
mešanci iz črncev in belcev podedovali slučajno, kakor na
San Domingo, višjo civilizacijo, je zapala hitro siromašni
dekadenci. Križanja so lahko činitelji napredka med višjimi,
dosti blizkimi plemeni, kakor med Angleži in Nemci v

34

Ameriki, ona pa so vedno činitelj razpada, kadar so ple¬
mena, dasi višjevrstna, prerazlična 1 ).

Združiti rodno dva naroda, pomeni spremeniti na mah
njih telesno in duševno konstitucijo. Sicer pa so križanja
edino sredstvo za temeljito preobrazbo značaja kakega na¬
roda, dočim je dedičnost sama ob sebi že močna zadosti,
da izpodbija dedičnost. Ž njih pomočjo se da ustvariti za
trajno novo pleme z novimi telesnimi in psihologičnimi znaki.

Na ta način ustvarjeni znaki ostanejo v začetku precej
nestalni in zelo slabi. Predno se utrdijo, je treba dolgotrajnih
duševnih akumulacij. Prvi učinek združevanja raznolikih
plemen obstoji v tem, da se uniči duša teh plemen, to se
pravi, ona skupina skupnih idej in čustev, ki tvorijo narodno
silo in brez katerih nista mogoča ni narod ni domovina. To
je kritična doba v zgodovini narodov, doba poskusov in
nesigurnega iskanja, ki so jo morali prestati vsi, kajti ni ga
evropskega naroda, ki bi ne bil ustvarjen iz drobcev drugih
narodov. To je doba, ki je izpolnjena z notranjimi borbami
in nestalnim omahovanjem, ki traja tako dolgo, dokler se
niso utrdili novi psihološki znaki.

Predstoječe dokazuje, da moramo smatrati križanja
obenem za glavni element v postanku novih plemen in za
silnega činitelja v razpadu starih plemen. Po pravici so se
torej vsi narodi, ki so dospeli na visoko stopinjo civilizacije,
skrbno varovali združitve s tujci. Brez občudovanja vred¬
nega ustroja kast bi se bila mala četa Arijcev, ki je prodrla
pred tremi tisočletji v Indijo, kmalu poizgubila v neizmernih

'•) Iz tega razloga so vse dežele s prevelikim številom mešancev
izpostavljene neskončni anarhiji, če jih ne vlada kakšna železna pest.
Taka bo usoda Brazilije. Ona šteje samo tretjino belega prebivalstva,
ostalo prebivalstvo obstoji iz zamorcev in mulatov. Slavni flgassiz
pravi po pravici, da »zadostuje samo obiskati Brazilijo, da ne moremo
več zanikavati dekadence kot učinka križanj, ki so bila v tej deželi
bolj pogosta ko drugod. Ta križanja«, pravi, »uničijo najboljše last¬
nosti, naj si bo belca ali črnca ali Indijanca in ustvarijo nek nepo¬
pisen tip z oslabljeno telesno in duševno energijo.«

35

3 *

množicah črnih ljudstev, obkrožajočih jo od vseh strani in
nobena civilizacija bi ne bila vzcvetela na zemlji velikega
polotoka. Ako bi se dandanes Angleži ne držali praktično
istega sistema in bi se zadovoljno pomešali z domačinci,
bi bili zgubili že davno ogromno indijsko cesarstvo. Narod
lahko pretrpi mnogo izgub, preboli mnogo nezgod in se
zopet dvigne, ali on je izgubil vse, on se ne dvigne več,
ako je izgubil svojo dušo.

Posebno v dobi, ko zapadejo dekadentne civilizacije
miroljubnim ali vojnim osvojevalcem v plen, igra križanje
najprej razdirajočo, potem ustvarjajočo vlogo, o kateri sem
ravno govoril. Ono uniči staro civilizacijo, ker uniči dušo
naroda, ki jo je posedoval. Ž njegovo pomočjo vzklije nova
civilizacija, ko so se izbrisali stari psihologični znaki združenih
plemen in je dana možnost, da se pojavijo novi znaki pod
vplivom novih življenjskih pogojev.

Vpliv zadnjega izmed začetkom tega poglavja orne- 1
njenih činiteljev, okolišča, se more pojaviti samo na nasta¬
jajočih plemenih, katerim so dosledne nasprotne dedičnosti
izbrisale vse pradedne znake. Dočim so okolišča za stara
plemena brezpomembna, je njih vpliv na nova plemena
nasprotno zelo velik. Križanja izbrišejo pradedske psihološke
znake in napravijo neke vrste fabula rasa,  na kateri jame
črtati in nato utrjevati vpliv okolišča nove psihološke znake.
Tedaj in samo tedaj nastane novo zgodovinsko pleme. Tako
je nastalo naše.

Vpliv okoliščin — fizičnih in moralnih — je torej po
slučaju jako velik ali pa nasprotno jako neznaten in v tem tiči
tudi razlog, da so se mogla izreči o njih delovanju najnasprot-
nejša mnenja. Mi smo ravnokar videli, da je ta vpliv zelo
velik na nastajajoča plemena, toda če bi se bili ozirali na
stara, po dedičnosti že davno krepko utrjena plemena, bi
mogli trditi, da je vpliv okoliščin nasprotno popolnoma ničeven.

Malopomembnost vpliva moralnih okolišč nam doka¬
zuje brezvplivnost naših okcidentalnih civilizacij na narode

36

na vzhodu, dasi so ji podvrženi že cele generacije, kakor
se to opaža pri Kitajcih, ki bivajo v Združenih državah.
Glede fizičnih okolišč konstatiramo neznatnost njih vpliva
vsled težkoč aklimatizacije. Staro pleme, preneseno v oko¬
liščine, ki so od njegovih različne, rajši izgine, ko se pre¬
obrazi — in naj gre za človeka, žival ali rastlino. Deset
različnih narodov si je podjarmilo Egipet in vedno je bil
njih grob. Ni eden se ni mogel tam prilagoditi. Grki, Rim¬
ljani, Perzijci, Arabci, Turki i. t. d. niso zapustili tam nikoli
sledi svoje krvi. Edini tip, ki se tam nahaja, je oni brez¬
čutnega Felaha z natanko istimi črtami, kakor so jih vrezovali
egiptovski umetniki pred sedmimi tisočletji na grobih in
palačah faraonov.

Zgodovinska plemena Evrope so vepinoma še v raz¬
dobju nastajanja in to je važno, da razumemo njih zgo¬
dovino. Samo dandanašnji Anglež zastopa skoro popol¬
noma ustaljeno pleme. V njem so izginili stari Bretonec,
Saksonec in Normanec, da stvorijo nov, zelo enoten tip. V
Franciji pa se nasprotno Provensalec razlikuje mnogo od
Bretonca in Auvergnat od Normanca. Sicer obstojajo, dasi
še ni poprečnega francoskega tipa, vendar vsaj poprečni tipi
nekih pokrajin. Ti tipi so žalibog še zelo ločeni eden od
drugega glede idej in značaja. Radi tega je težko najti
ustave, ki bi se jim prilegale enako in jim je mogoče podati
samo z energično centralizacijo neko duševno skupnost.
Naša globoka čustvena in verska neskladja in njih posledice,
politični prevrati, izvirajo večinoma iz razlike duševne kon¬
stitucije, ki jo bo mogla morda izgladiti samo bodočnost.

Temu je bilo vedno tako, kadar so prišla različna
plemena med seboj v dotiko. Neskladja in notranje borbe
so bile vedno tem globlje, čim bolj so se razlikovala zdru¬
žena plemena. Če so si pretuja, jim postane življenje pod
istimi institucijami in istimi zakoni kratkomalo nemogoče.
Zgodovina velikih držav, stvorjenih iz različnih plemen, je
bila vedno ista. Najčešče izginejo s svojim ustanoviteljem.

37

Izmed modernih narodov se je posrečilo samo Angležem in
Nizozemcem, podvreči pod svoj jarem od njih se zelo raz¬
likujoče azijske narode, toda tudi le zato, ker so znali spo¬
štovati običaje, narode in zakone teh narodov, ker so jim
pustili samoupravo ter se zadovoljili z delom davkov in z
vzdrževanjem miru.

Razen teh redkih izjem se ustanove vse velike države,
obstoječe iz raznolikih narodov, samo z nasiljem in so ob¬
sojene, da izginejo z nasiljem. Da more nastati kak narod
in da se vzdrži, je treba, da se stvori počasi s postopnim
združevanjem malo se razlikujočih plemen, ki se križajo
neprenehoma med seboj, živijo na istih tleh, občutijo isti
vpliv okoliščin in ki imajo iste institucije in iste verske
nazore. Ta različna plemena lahko tedaj po nekolikih sto¬
letjih stvorijo nov, zelo enoten narod.

V tej meri, kakor se stara svet, postajajo plemena
bolj in bolj stalna in njih spremembe potom mešanja vedno
bolj redke. Z napredujočo starostjo čuti človeštvo, da po¬
staja peza dedičnosti vedno večja in preobrazbe bolj težke.
Kar se tiče Evrope, smemo trditi, da bo doba formacije
zgodovinskih plemen kmalu prekoračena.

38

Druga knjiga.

Kako se izražajo značilne psihologične
lastnosti plemen v raznih elementih
njih civilizacij.

Prvo poglavje.

RAZNI ČINITELJI CIVILIZACIJE KOT ZUNANJI IZRAZ
NARODOVE DUŠE.

Činitelji, iz katerih sestoji kaka civilizacija, so zunanji
pojavi duše narodov, ki so jo ustvarili. — Važnost teh
različnih činiteljev je v raznih narodih različna. — Umet¬
nosti, slovstvo, uredbe i. t. d. igrajo, kakoršen je pač
narod, glavno vlogo. — Zgledi, ki jih nudijo v stari zgo¬
dovini Egipčani, Grki in Rimljani. — Razni činitelji kake
civilizacije se morejo razvijati neodvisno od občnega na¬
predovanja te civilizacije. — Zgledi, ki jih nudijo umet¬
nosti. — Kaj izražajo one. —• Nemožnost, določiti iz
poedinega činitelja kake civilizacije njeno višino. —
Elementi, ki zajamčijo kakemu narodu nadrednost. —
Modroslovno jako neznatni elementi so lahko socijalno
največjega pomena.

Razne elemente, kakor so jeziki, uredbe, ideje, verstva,
umetnosti, slovstva, iz katerih sestoji kaka civilizacija, mo¬
ramo smatrati za zunanji izraz ljudi, ki so jih ustvarili,
vendar je po dobah in plemenih važnost teh elementov kot
izraz narodne duše zelo neenaka.

Dandanes je malo umetniškim umotvorom posvečenih
knjig, kjer bi se ne povdarjalo, da izražajo natanko misli
narodov in da so najpopolnejši izraz njih civilizacije.

39

Temu je brezdvomno mnogokrat tako, toda to pravilo
niti z daleka ni absolutno in razvoj umetnosti nikakor ne
odgovarja vedno intelektuelnemu razvoju narodov. Ce ob¬
stojajo narodi, za katere so umetnosti najvažnejši izraz
njihove duše, nahajamo vendar druge, ki stoje na visoki
stopinji omike, v kojih pa so igrale umetnosti jako podrejeno
vlogo. Rko  bi bili primorani pisati zgodovino vsakega na¬
roda na podlagi enega samega elementa, bi se moral me¬
njavati od enega naroda do drugega. Za nekatere bi bile
umetnosti, za druge bi bile uredbe, vojaške organizacije,
industrija, trgovina, po kojih bi jih mogli boljše spoznati.

To točko moramo povdariti takoj od začetka, kajti ž
njeno pomočjo bomo pozneje lahko razumeli, zakaj so se
različni elementi civilizacije spreminjali zelo različno, ko so
prehajali od enega naroda na drugega.

Izmed narodov starega veka nudijo Egipčani in Rim¬
ljani posebno značilne zglede za to neenakost v razvoju
različnih elementov civilizacije in celo v različnih strokah,
iz kojih obstoji vsaki teh elementov.

Začnimo z Egipčani. Njih slovstvo je bilo vedno zelo
slabe vrste, slikarstvo dokaj siromašno. Stavbarstvo in po-
dobarstvo pa je nasprotno ustvarilo mojstrska dela. Njih
spomeniki zbujajo še celo naše občudovanje. Kipi, ki so
nam jih zapustili, kakor so Pisar, Šejk-el-Beled, Rahotep,
Nefert-Ari in mnogo drugih, bi služili še danes lahko za
vzorce in Grki so jih prekašali le v teku zelo kratke dobe.

Od Egipčanov stopimo k Rimljanom, ki so igrali tako
važno vlogo v zgodovini. Ni jim nedostajalo niti učiteljev
niti vzorcev, kajti imeli so za seboj Egipčane in Grke in
vendar se jim ni posrečilo stvariti kako osebno umetnost.
Morda ni bilo nikdar naroda s tako neznatno izvirnostjo v
umetniških delih. Rimljani so se brigali zelo malo za umet¬
nosti, oni so jih upoštevali samo z utilitarističnega stališča
in niso videli v njih drugega, ko neke vrste uvozno blago,
slično drugim pridelkom, kakor kovine, dišave in korenčke,

40

ki so jih zahtevali od tujih narodov. Ko so bili Rimljani
že gospodarji sveta, še vedno niso imeli narodne umetnosti
in celo v dobi, ko so občni mir, bogastvo in potrebe po
razkošju nekoliko razvile njih slaba umetniška čustva, so
iskali vzorce in umetnike vedno pri Grkih. Zgodovina rim¬
skega stavbarstva in kiparstva je samo pododdelek v zgo¬
dovini grškega stavbarstva in grškega kiparstva.

Ampak ta veliki rimski, glede umetnosti tako malo-
slavni narod, je razvil v najpopolnejši meri tri druge elemente
civilizacije. On je imel vojaške institucije, ki so mu zasi-
gurale gospostvo nad svetom, politične in pravne uredbe,
ki jih posnemamo še danes in si je končno ustvaril slovstvo,
ob katerem se je navduševalo naše več stoletij.

Mi vidimo torej na izrazit način razliko v razvoju
civilizacijskih elementov v dveh narodih, ki jima ni odrekati
visoke omike in lahko slutimo zmotnjave, katerim bi se
izpostavili, če bi vzeli za merilo samo enega teh elementov,
na primer umetnost. Pri Egipčanih nahajamo razen slikarstva
skrajno izvirne in izvrstne umetnosti, nasprotno pa zelo
malo pomembno slovstvo, pri Rimljanih pa umetnost srednje
vrste brez znakov izvirnosti, toda briljantno slovstvo in
končno prvovrstne politične in vojaške uredbe.

Tudi Grke, enega izmed narodov, ki so se pokazali
mojstre v različnih strokah, lahko navedemo za dokaz, da
ni vzporednosti v razvoju različnih elementov civilizacije.
V Homerjevi dobi je bilo njihovo slovstvo že zelo razvito,
kajti Homerjevi pesmotvori se smatrajo še dandanes za
vzore, s katerimi se mora hraniti naša vseučiliščna mladina
v Evropi že stoletja sem in vendar so dokazale moderne
arheološke najdbe, da je bilo grško stavbarstvo in kiparstvo
v dobi, v katero spadajo Homerjevi spevi, grozno barbarsko
in da je obstojalo le iz nerodnih posnemkov Egipta in Asirije.

V prvi vrsti so vendar Indi, ki nam bodo dokazali
neenakost v razvoju različnih elementov civilizacije. Kar se
tiče stavbarstva, je jako malo narodov, ki bi jih bili pre-

41

kosili. V modroslovju se odlikujejo njihove špekulacije po
globini, kakor jo je doseglo evropsko modroslovje šele v
najnovejši dobi. Daši v slovstvu ne dosegajo Grkov in
Latincev, so vendar ustvarili občudovanja vredne posamezne
komade. Nasprotno pa so v kiparstvu zelo neznatni in zelo
globoko pod Grki. V znanstvu in zgodovinskih vedah niso
ustvarili čisto ničesar in glede preciznosti opažamo pri njih
nedostatnost, kakor pri nobenem drugem narodu. Njihovo
znanstvo je samo otroška špekulacija, njih zgodovinske
knjige so absurdne legende, ki ne podajajo ni ene časovne
določbe in najbrž ne enega eksaktnega dogodka. Tudi tukaj
bi ne zadostovalo izključno proučevanje umetnosti, da nam
poda merilo civilizacije tega naroda.

K vsemu navedenemu bi dodali lah^o še mnogo drugih
primerov. Nahajajo se plemena, katerim se posreči ustvariti
čisto osebno umetnost brez vidnega sorodstva s prejšnjimi
vzorci, ne da bi bili zavzemali kako posebno visoko mesto.
Taki so bili Arabci. V komaj enem celem stoletju po invaziji
v stari grško-rimski svet so spremenili bizantinsko stav¬
barstvo, ki so ga v začetku prevzeli, v toliki meri, da bi
ne bilo mogoče najti tipov, ki so jih navdihnili, da nimamo
pred očmi cele vrste prehodnih spomenikov.

Najsi kak narod tudi nima nobene umetniške ali lite¬
rarne sposobnosti, mu je vendar mogoče ustvariti visoko
civilizacijo. Tako je s Feničani, ki se niso odlikovali v
ničemer, razen v svoji trgovski spretnosti. Ž njihovim po¬
sredovanjem se je civiliziral stari svet, dele katerega so
privedli v dotiko, sami pa niso iz sebe ustvarili skoraj
ničesar in zgodovina njih civilizacije je samo zgodovina
njihove trgovine.

Končno pa se nahajajo narodi, pri katerih so ostali
razen umetnosti vsi elementi civilizacije nižjevrstni. Tako je
z Mongoli. Spomeniki, ki so jih postavili v Indiji in ki
nimajo v slogu skoraj nič indijskega, so tako krasni, da so
merodajni umetniki spoznali nekatere izmed njih za najlepše,

42

kar jih je postavila človeška roka; in vendar bi bilo Mon-
golce težko uvrstiti med višjevrstna plemena.

Sicer pa se da lahko opažati, da celo pri najomika-
nejših narodih umetnosti ne dosežejo vedno v najvišji dobi
civilizacije viška svojega razvoja. Pri Egipčanih in Indih so
najpopolnejši spomeniki navadno najstarejši, v Evropi pa
je baš v srednjem veku, ki ga smatramo za polbarbarsko
dobo, cvetela ona čudovita gotična umetnost s svojimi
čudapolnimi umotvori, kakor jih ni bilo vstvarjenih enakih
nikdar.

Zato je čisto nemogoče soditi višino kakega naroda
edinole po razvitku njegovih umetnosti. One tvorijo, to po-
vdarjam še enkrat, samo en element civilizacije in ni nepo-
bitno dokazano, da je ta element — kakor tudi slovstvo
ne — najvišji. Nasprotno, mnogokrat so umetniška dela
najslabša v narodih, ki stoje na čelu civilizacije, kakor
Rimljani v starem veku in Američani v naši dobi. Mnogo¬
krat pa se je tudi pripetilo, kakor smo ravno omenili, da
so ustvarili narodi svoja mojstrska dela v slovstvu in umet¬
nostih, osobito umetniška mojstrska dela, v polbarbarskih
dobah. Da, zdi se celo, kakor bi bila doba osebnosti v
umetnosti v kakem narodu cvet njegove otroške dobe ali
njegove mladosti, ne pa njegove zrele starosti in ako upo¬
števamo, da je utilitarični zaposlenosti novega sveta, katerega
jutranjo zarjo mi komaj gledamo, vloga umetnosti komaj
začrtana, moremo že vnaprej zaslutiti dan, ko jih bodo šteli
če že ne med nižje, vsaj med čisto postranske pojave
civilizacije.

Mnogo razlogov govori proti temu, da napredujejo
umetnosti v svojem razvoju vzporedno z drugimi elementi
civilizacije in da morajo zavoljo tega nuditi tudi vedno sodbo
o stanju te civilizacije. Naj si bo že v Egiptu, na Grškem
ali pri raznih narodih Evrope, mi konštatiramo to splošno
pravilo, da se prične, kakor hitro so dosegle umetnosti neko
višino, to je, kadar so ustvarjena neka mojstrska dela, nekaka

43

dekadenčna doba, ki je popolnoma odvisna od gibanja drugih
civilizacijskih elementov. Ta dekadenčna doba umetnosti
traja tako dolgo, dokler ne prinese kaka politična revolucija,
invazija, sprejetje novih verskih nazorov v umetnosti novih
elementov. Tako se je zgodilo v srednjem veku, ko so pri¬
nesle križarske vojske nove znanosti in nove ideje, ki so
dale umetnosti nov razmah in povzročile preobrazitev ro¬
manskega sloga v ostrokotnega. Na ta način je povzročila
tudi nekaj stoletij pozneje renesanca grško-latinskih študij
preobrazbo gotične umetnosti. Enako so povzročile v Indiji
musulmanske invazije preobrazbo indijske umetnosti.

Važno je povdariti, da se morejo umetnosti, ker občno
izražajo določene potrebe civilizacije in ker odgovarjajo
gotovim čustvom, nujno preobraziti po zahtevah teh potreb
in celo popolnoma izginiti, ako se spremene ali izginejo
potrebe in čustva sama, ki so jih porodila. Iz tega pa ne
sledi nujno, da je civilizacija dekadentna in tukaj zapazimo
še enkrat pomanjkanje vzporednosti v razvoju umetnosti in
drugih elementov civilizacije. V nobeni zgodovini ni bila
civilizacija na tako visoki stopinji, kakor dandanes in v nobeni
dobi ni bilo morebiti bolj banalne in manj osebne umetnosti.
Ker so izginila verstva, ideje in potrebe, ki so napravile iz
umetnosti enega izmed bistvenih elementov civilizacije v
dobah, ko je imela templje in palače za svoja svetišča, je
postala umetnost postranska stvar, priboljšek, za katerega
ni mogoče žrtvovati mnogo časa in mnogo denarja. Ker ni
več potrebnost, ne more biti drugačna ko umetelna in po¬
narejena. Dandanes ni več narodov, ki bi imeli narodno
umetnost in vsak živi kakor glede stavbarstva tako glede
kiparstva od bolj ali manj posrečenih posnemkov prošlih dob.

Gotovo zastopajo ti skromni posnemki potrebe ali
kaprice, toda oni očividno ne morejo izražati naših modernih
idej. Jaz občudujem naivna dela naših srednjeveških umet¬
nikov, ki so slikali svetnike, Kristusa, raj in pekel, za tedanji
čas zelo važne stvari in ki so bile za tedanjo dobo glavni

m

objekti življenja, toda kadar pokrijejo slikarji, ki nimajo več
teh verskih nazorov, naše stene s primitivnimi legendami
in otročjimi simboli ter poskušajo poseči po tehniki druge
dobe, ne ustvarijo drugega ko borne potvore, brez pomena
za sedanjost in bodočnosti v zaničevanje.

Edine prave umetnosti, edine, ki so izraz dobe, so
one, v katerih upodablja umetnik to, kar čuti ali to, kar
vidi, namesto da bi samo posnemal oblike, odgovarjajoče
potrebam in verskim nazorom, ki jih mi nimamo več. Edino
odkritosrčno slikarstvo naših dnij je vpodabljanje nas ob¬
dajajočih stvari, edino enako odkritosrčno stavbarstvo je
stavbarstvo peteronadstropnih hiš, vijadukta in kolodvora.
Ta utilitarična umetnost odgovarja potrebam in idejam naše
civilizacije. Ona je ravno tako značilna za svojo dobo, kakor
je bila nekoč gotična cerkev in feudalni grad. Za starino-
slovca bodočnosti bodo velika moderna skladišča in stare
gotične cerkve enake važnosti, kajti to bodeta dve si sledeči
strani v teh kamenitih knjigah, ki jih zapusti vsak narod
za seboj, dočim se bode oziral malomarno, kakor na brez¬
koristne dokumente, na medle potvare tolikih modernih
umetnikov.

Vsaka estetika izraža ideal svoje dobe in določenega
plemena in že samo radi tega, ker so dobe in plemena
različna, se mora spreminjati tudi ideal. V modroslovnem
pogledu so si vsi ideali enakovredni, kajti oni so le min¬
ljivi simboli.

Umetnosti so torej ravno tako, kakor vsi elementi kake
civilizacije, zunanji izraz duše naroda, ki jih je ustvaril, toda
mi moramo tudi priznati, da daleko niso za vse narode
najnatančnejši izraz njih mišljenja.

To je bilo potrebno naglasiti, kajti po važnosti, ki jo
ima kateri element civilizacije v kakem narodu, se meri pre-
obrazilna mGč, s katero si prilagodi ta narod isti element,
če si ga izposodi od tujega plemena, flko se izraža njegova
osebnost na primer v umetnostih, ne bo mogel posnemati

45

izposojenih vzorcev, ne da bi jim globoko vtisnil svoj pečat.
V nasprotnem slučaju pa bode malo spremenil elemente,
ki ne bodo mogli biti tolmač njegovega duha. Ko so Rim¬
ljani prevzeli grško stavbarstvo, ga niso radikalno preustrojili,
ker svoje duše niso izraževali najbolj v spomenikih.

Vendar pa se mora v takem narodu, ki nima nobene
osebne stavbne umetnosti in ki si mora poiskati v tujini
svoje vzorce in svoje umetnike, umetnost podvreči v nekaj
stoletjih vplivu okolišč in mora postati izraz naroda, ki si
jo osvoji. Templji, palače, slavoloki in ploski relijefi starega
Rima so izdelki Grkov ali grških učencev in vendar ne
zbuja več značaj teh spomenikov, njih namen, njih okraski,
celo niti njih dimenzije v nas pesniških in nežnih spominov
na atenskega duha, pač pa idejo moči, gospostva, vojaškega
navdušenja, ki je povzdignila veliko dušo Rima. Na ta način
pleme niti na polju, kjer se pokaže najmanj osebno, ne
more storiti koraka, ne da bi zapustilo tod kakšen znak,
ki je samo njegov in ki nam razodene marsikaj o njegovi
duševni konstituciji in o njegovem intimnem mišljenju.

Pravi umetnik, pa naj si bo že stavbenik, pisatelj ali
pesnik, ima torej magični dar, da izrazi v svojih sintezah
dušo dobe in plemena. Zato ker so zelo tankočutni, zelo
nesvestni, misleč navadno v podobah in razmišljajoč zelo
malo, so umetniki v gotovih dobah resnična zrcala družbe,
v kateri žive, njih dela najnatančnejši dokumenti, ki si jih
je mogoče želeti za restitucijo kake civilizacije. Oni so pre-
nezavestni, da bi ne mogli biti odkritosrčni in preobčutljivi
za okolišča, da bi ne izražali natanko idej, čustev, potreb
in teženj. Oni nimajo svobode in v tem je njih moč. Oni so
zapleteni v mrežo tradicij, idej in verskih nazorov, ki tvorijo
v skupnosti dušo plemena in dobe, dediščino čustev, misli,
navdušenja, vpliv katerih je nanje vsemogočen, zato ker
vlada nad temno pokrajino nezavednosti, kjer se porajajo
njih dela. flko bi ne imeli teh umotvorov in če bi ne imeli
o mrtvih stoletjih drugega ko to, kar nam pripovedujejo

46

absurdne povestice in umetelna skrpucala zgodovinskih knjig,
bi nam bila prava prošlost vsakega naroda skoro ravno
tako neznana kakor prošlost tajnostne, v valovih potopljene
Atlantide, o kateri govori Platon.

Svojstvo pravega umetniškega dela je torej, da izraža
odkritosrčno potrebe in ideje časa, ki je gledal njih rojstvo.
Izmed vseh različnih jezikov, ki pripovedujejo o prošlosti,
so umetniška dela, posebno stavbarska, še najbolj razum¬
ljiva. Bolj odkritosrčna ko knjige, manj umeteljna ko religije
in jeziki, izražajo obenem čustva in potrebe. Stavbenik
ustvarja bivališča za ljudi in za bogove, in vedno so bili
tempeljski prostori in ognjišča, kjer so se porajali prvi vzroki
dogodkov, ki tvorijo zgodovino.

Ce so različni elementi, iz katerih sestoji kaka civili¬
zacija, zanesljivo izraz duše naroda, ki jih je ustvaril, smemo
sklepati, da izražajo nekateri izmed teh, po plemenih in
ravnotako po dobah v istem plemenu spremenljivih elementov,
dušo plemena veliko boljše nego drugi.

Toda ker se spreminja narava teh elementov od enega
naroda do drugega, od ene dobe do druge, očividno ne
moremo najti ni enega, ki bi ga mogli rabiti kot splošno
merilo, da ocenimo višino raznih civilizacij.

Očividno je tudi, da teh elementov ni mogoče hije-
rarhično razvrstiti, kajti razvrstitev bi se menjala od enega
stoletja do drugega, ker se važnost omenjenih elementov
sama razlikuje po dobah.

Ako bi sodili vrednost različnih elementov kake civi¬
lizacije le s stališča čiste koristi, bi morali navsezadnje
trditi, da so najvažnejši elementi civilizacije oni, s katerimi
si kak narod lahko zasužnji druge, to je: vojaške inštitucije.
Ampak tedaj bi morali postaviti Grke, umetnike, modro-
slovce in pisatelje za neokretne rimske kohorte, modre in
učene Egipčane za polbarbarske Perzijance, Indijce za ravno¬
tako polbarbarske Mongole.

47

Sicer pa se zgodovina ne peča posebno mnogo s
takimi podrobnimi razločki. Edina nadvrstnost, pred katero
se vedno klanja, je vojaška nadvrstnost, toda ta je zelo
redkokrat spojena z odgovarjajočo nadvrstnostjo drugih
elementov civilizacije, ali je vsaj ne strpi dolgo poleg sebe.
Militarična nadvrstnost žalibog ne more upasti v narodu,
ne da bi bil obsojen, da kmalu izgine. Višji narodi so se
morali umakniti vedno tedaj, ko so dospeli do viška civi¬
lizacije, barbarom, ki so bili glede inteligence globoko pod
njimi, ali ki so imeli lastnosti značaja in vojne vrednosti,
ki jih je prerafinirana civilizacija končno vedno izbrisala.

Po vsem tem bi morali priti do žalostnega zaključka,
da so ravno modroslovno nižji elementi civilizacije socijalno
najvažnejši. Če bi zakoni bodočnosti morali biti isti, kakor
zakoni prošlosti, bi lahko trdili, da je največja nesreča za
narod, ako se povzpne na previsoko stopinjo inteligence in
omike. Narodi minejo takoj, ko se predrugačijo lastnosti
značaja, ki so jedro njegove duše. In te lastnosti se pre¬
drugačijo takoj, ko jame napredovati njih civilizacija in njih
inteligenca.

48

Drugo poglavje.

KAKO SE SPREMINJAJO UREDBE, RELIGIJE IN JEZIKI.

Višjevrstna kakor tudi nižjevrstna plemena ne morejo
spremeniti mahoma elementov svoje civilizacije. — Ne¬
skladja v narodih, ki so menjali svoje religije, svoje jezike
in umetnosti. — Dalekosežne preobrazitve v buddhizmu,
bramanizmu, islamizmu in krščanstvu po raznih plemenih,
ki so se jih oklenila. — Spremembe, ki jih izvrši v ured¬
bah in jezikih pleme, ki si jih osvoji. — Kako zastopajo
besede, ki jih smatramo v raznih jezikih za sličnice, zelo
različne ideje in mišljenjske načine. — Odtod sledeča ne-
možnost, prevesti neke jezike. — Zakaj se vrše v zgo¬
dovinskih knjigah dozdevno v civilizaciji kakega naroda
semtertja globokosežne spremembe. — Meje medseboj¬
nega vpliva raznih civilizacij.

V nekem drugod izdanem spisu smo dokazali, da višje¬
vrstna plemena ne morejo dati ali vsiliti svoje civilizacije
nižjevrstnim. Za vsako izmed najmočnejših delovalnih sred¬
stev, katerih se poslužujejo Evropejci, kakor so vzgoja,
uredbe in verski nazori, smo posebe dokazali njegovo ab¬
solutno nedostatnost, da predrugači socijalno stanje nižje-
vrstnih narodov. Skušal sem pribiti, da ni mogoče spremeniti
elementov kake civilizacije, ne da bi spremenili duševno
konstitucijo, odkoder izvirajo, zato* ker odgovarjajo neki
trdni, dobro določeni, od dolge dedične prošlosti ustvarjeni
duševni konstituciji. Samo stoletja, ne pa osvojevalci, so
zmožna takega dela. Mi smo tudi pokazali, da se lahko
narod povzpne do neke civilizacije samo potom cele vrste
postopno si sledečih razdobij, enako kakor barbari, uničevalci
grško-rimske civilizacije. Ako pa se skušajo s pomočjo vzgoje
preskočiti ta razdobja, se ne doseže drugega, ko desorga-

49

4

nizacija njegove morale in njegove inteligence in narod
pride končno do nižje stopinje, ko jo je sam dosegel.

Argumentacija, ki smo se je poslužili za nižjevrstna
plemena, je ravno tako uporabna za višjevrstna. Ako so v
tej knjigi razložena načela točna, moramo konštatirati, da
tudi višjevrstna plemena ne morejo mahoma spremeniti svoje
civilizacije. Tudi ona potrebujejo čas in zaporedne presledke.
Če se zdi, da so semtertja višjevrstni narodi sprejeli od
onih svojih prednikov različne verske nazore, inštitucije,
jezike in umetnosti, se je to zgodilo šele, ko so jih počasi
in globoko preobrazili tako, da so odgovarjale njihovi du¬
ševni konstituciji.

Zdi se, kakor da zgodovina na vsaki strani nasprotuje
predstoječi trditvi. Mi vidimo, kako v nji spreminjajo narodi
zelo pogostoma elemente svoje civilizacije, sprejemajo nove
religije, nove jezike in nove uredbe. Neki zapuste mnogo-
stoletne verske nazore in se spreobrnejo h krščanstvu, bud-
dhizmu ali k islamizmu, drugi spremene svoj jezik, drugi
predrugačijo končno popolnoma svoje uredbe in svoje umet¬
nosti. Da, kaže se celo, kakor da zadostuje en osvojevalec,
en apostel ali samo ena kaprica, da povzroči brez težave
enake spremembe.

Ali s pripovedovanjem teh naglih prekucij stori zgo¬
dovina samo eno svojih navedenih dejanj: ustvarja in raz¬
širja dolgotrajne zmotnjave. Ako proučimo vse te namišljene
spremembe od blizu, spoznamo takoj, da menjajo le imena
stvari, dočim žive dejanstva, ki se krijejo za temi besedami,
naprej in se spreminjajo neskončno počasi.

Da to dokažemd iti da obenem razložimo, kako se za
enakimi poznamenjevanji vrši dolgotrajni razvoj stvari, bi
morali proučiti elemente vsake civilizacije v raznih narodih,
to je obnoviti njih zgodovino. S tem težavnim delom sem
poskusil že v večih spisih in ga na tem mestu ne morem
še enkrat ponoviti. Pustim ob strani mnogoštevilne elemente,

50

ki tvorijo kako civilizacijo in si bom izbral za primer samo
enega izmed njih: umetnosti.

Predno začnem v posebnem poglavju proučevati razvoj
umetnosti, ko prehajajo od enega naroda na drugega, hočem
izpregovoriti nekaj besed o spremembah, ki se izvrže na
drugih elementih civilizacije, da dokažem, da veljajo za
enega samega teh elementov veljajoči zakoni enako za vse,
da, ako so umetnosti narodov v zvezi z neko določeno
duševno konštitucijo, je to z jeziki, inštitucijami, verskimi
nazori ravno tako, ter da se radi tega ne morejo mahoma
spremeniti in preiti od enega naroda na drugega 1 ).

Ta teorija bi se znala dozdevati paradoksna, posebno
glede verskih nazorov, in vendar najdemo ravno v zgo¬
dovini teh verstev najboljše zglede za dokaz, da narod
ravno tako ne more spremeniti elementov svoje civilizacije
kakor posameznik ne svoje postave ali barve svojih oči.

Brezdvomno ve vsakdo, da so vse velike religije, bra-
manizem, buddhizem, krščanstvo, islamizem, izzvale spre¬
obrnjenja po množinah v celih plemenih, ki so jih sprejela
dozdevno kakor na mah, toda če malo globlje proučimo
te spreobrnitve, uvidimo takoj, da so narodi zamenili v prvi
vrsti le ime svoje stare religije in ne religije same, pač pa,
da so se zgodile v sprejetih verskih nazorih potrebne spre¬
membe, da so lahko stopili v zvezo s starimi verskimi
nazori, ki so jih hoteli nadomestiti, katerim pa so le pre¬
prosto nadaljevanje.

Spremembe so v verskih nazorih, ko prehajajo od enega
naroda na drugega, lahko celo tako znatne, da ravnokar
sprejeta religija nima več nobene vidne sorodnosti z ono,
od katere še hrani ime. Najboljši zgled nam daje buddhizem,
ki je postal, ko je došel na Kitajsko in Japonsko, v taki

•') Ne bom- se dotaknil na tem mestu Japonske, ki jo hočem
proučiti v drugem spisu. Bilo bi nemogoče, prerešetati na nekolikih
straneh prašanje, glede katerega so izvrstni državniki, ki jim slede
žalibog slabopoučeni modroslovci, v največjih zmotah.

meri nepoznaten, da so ga smatrali učenjaki nekaj časa za
neodvisno religijo in da so potrebovali mnogo časa, predno
so spoznali, da je ta religija buddhizem, spremenjen po
plemenu, ki si ga je osvojil. Kitajski buddhizem nikakor ni
buddhizem Indije, ki se zelo razločuje od buddhizma v
Nepalu in -ta zopet od buddhizma na Cejlonu. V Indiji je
bil buddhizem le razkol bramanizma, ki mu je prednjačil
in od katerega se res dosti malo razlikuje. Na Kitajskem je
bil ravno tako le neki razkol prejšnjih verstev, katerim se
zelo približuje.

Isto je enako strogo dokazano za buddhizem kakor
za bramanizem; ker so v Indiji plemena skrajno raznolika,
je bilo lahko uganiti, da morajo imeti pod istovetnimi imeni
skrajno različne verske nazore. Brez dvoma so smatrali vsi
bramanski narodi Višnu in Živa za glavna božanstva, Vede
za svoje svete knjige, toda ti »vrhovni bogovi« so zapustili
v religiji samo svoja imena, svete knjige pa samo svoje
besedilo. Zraven njih so zrasli neštevilni kulti, kjer nahajamo
po plemenih najrazličnejša verstva: monoteizem, politeizem,
fetišizem, panteizem, kult prednikov, demonov, živali i. t. d.

Če bi sodili le po tem, kar pripovedujejo Vede, bi ne
imeli najskromnejšega pojma ni o bogovih, ni o verskih
nazorih, ki so vladali na tem ogromnem polotoku. Naslov
svetih knjig je spoštovan pri vseh bramanih, toda od religije,
ki jo učijo te knjige, ne ostane sploh ničesar.

Celo islamizem se ni ognil temu zakonu vkljub eno¬
stavnosti svojega monoteizma; med islamizmom Perzije in
Arabije ter Indije je velik razloček. V bistvu politeistični
Indiji je uspelo vtisniti najbolj monoteističnemu verstvu
politeističen pečat. Za petdeset tisoč indijskih musulmanov
so Mahomet in svetniki Islama le novi bogovi, pridodani
tisočerim drugim. Islamizmu se tudi ni posrečilo ustvariti v
Indiji one enakosti vseh ljudi, ki je bila nekoč vzrok nje¬
govega uspeha; indijski musulmani se drže kakor ostali
Indijci sistema kast. Med dravidskimi ljudstvi Dekana je

52


postal islamizem tako nepoznaten, da ga ni več mogoče
razločevati od bramanizma, da, ne razlikoval bi se od njega
prav nič brez imena Mahometa in brez mošeje, kjer se časti
prorok, ki je postal bog.

Ni treba hoditi v Indijo, da vidimo globoke spremembe,
ki so se izvršile v islamizmu ob prehodu od enega plemena
na drugo. Zadostuje nam pogled v našo veliko lastnino, v
Alžerijo. V njej živita dve zelo različni plemeni, Arabci in
Berberci, obe mohamedanski. Vendar pa je daleč od isla-
mizma prvih do onega drugih; mnogoženstvo korana je
postalo enoženstvo pri Berbercih, katerih religija ni nič
drugega ko mešanica islamizma in starega poganstva, ki je
bilo v navadi od onih davnih dob, ko je še gospodovala
Kartaga.

Celo religije Evrope se ne odtegujejo splošnemu za¬
konu transformacije, kakor zahteva duša plemena, ki si jih
osvoje. Kakor v Indiji, je ostala črka v besedilih utrjenih
dogem nespremenljiva, toda to so prazne formule, ki si jih
tolmači vsako pleme po svoje. Pod skupnim imenom krist¬
janov nahajamo v Evropi pravcate pogane kakor Spodnjega
Bretonca, ki moli k svojim idolom, fetišiste, kakor Španjolca,
ki obožuje amulete, politeiste kakor Italijana, ki časti madone
sleherne vasi kot zelo različna božanstva. Ako bi v našem
proučevanju nadaljevali, bi lahko dokazali, da je bil veliki
razkol reformacije nujna posledica tolmačenja iste verske
knjige od različnih plemen, namreč onih na severu, ki so
hotela sama razpravljati o svojih verskih nazorih in dajati
pravila svojemu življenju in onih na jugu, ki so glede ne¬
odvisnosti in modroslovnega duha zelo zaostala. Noben
primer bi ne imel višje dokazovalne moči.

Toda to so dejstva, ki bi nas zvodila predaleč, če bi
jih preiskovali nadalje. Še hitreje bomo morali opraviti z
dvema drugima elementoma civilizacije, inštitucijami in jeziki,
ker bi se morali spuščati v tehnične posameznosti, ki bi
prekoračile meje predstoječega spisa. Kar velja za verstva,

- 53  -

I

velja ravno tako za inštitucije; te ne morejo prehajati od
enega naroda na drugega, ne da bi se predrugačile. Nočem
pomnoževati primerov, čitatelja samo prosim, da si predoči,
kako se spreminjajo v dandanašnjih dneh iste inštitucije po
plemenih, kjer so vsiljene s silo ali s prigovarjanjem in si
ohranijo vendar istovetna imena. To bom razložil v pri¬
hodnjem poglavju z ozirom na razne ameriške pokrajine.

Uredbe so v resnici posledica potreb, na katere volja
ene same človeške generacije ne more vplivati. Za vsako
pleme in za vsako razdobje v razvoju tega plemena obstojajo
pogoji življenja, čustev, misli, mnenj, dedičnih vplivov, ka¬
terim so prikladne določene uredbe in nobene druge. Vladne
etikete imajo zelo malo pomena. Nikoli ni bilo dano enemu
narodu, da bi si izbral uredbe, ki so se mu dozdevale
najboljše. Ako še mu po jako redkem slučaju posreči, da
si jih izbere, jih ne zna čuvati. Mnogoštevilne revolucije,
zaporedne spremembe v uredbah, ki jih izvršujemo že celo
stoletje, so skušnja, ki bi imela v tem smislu že davno
poučiti državnike. Sicer pa mislim, da lahko samo še v
otopelih možganih množic in v ozkosrčnih mislih nekaterih
fanatikov životari ideja, da se važne socijalne spremembe
izvrše po dekretnih ukazih. Edina koristna vloga uredb je
v tem, da zakonsko potrde spremembe, ki so jih končno
sprejeli običaji in mnenje. One sledijo tem spremembam, a
jim ne prvačijo, z uredbami se nikakor ne predrugači značaj
in mišljenje ljudi. Ž njimi se ne napravi narod veren ali
skeptičen, ne nauči se vladati samega sebe, namesto za¬
htevati neprestano od države, da mu skuje verige.

Istotako se ne bom pečal dalje z jeziki kakor sem se
z uredbami in bom opozoril samo na dejstvo, da se jezik,
prehajajoč od enega naroda na drugega, nujno spreminja
tudi tedaj, če je pismeno določen, in ravno to je, kar dela
idejo o občnem jeziku absurdno. Gotovo, dve stoletji po
osvojitvi so sprejeli Gali vkljub premoči svojega števila
latinščino, toda ta jezik je narod spremenil kmalu po svojih

54

potrebah in posebni logiki svojega duha. Iz teh transfor¬
macij se je izcimila končno naša moderna francoščina.

Raznolika plemena ne morejo govoriti dolgo istega
jezika, slučajne zasedbe in njegovi kupčijski zajmi lahko
brez dvoma privedejo kak narod do tega, da sprejme kak
drug jezik namesto svojega materinega jezika, toda v ne¬
kolikih rodovih bo sprejeti jezik docela spremenjen. Spre¬
memba bo tem globlja, čim bolj se razlikuje pleme, ki
si je jezik izposodilo od onega, ki ga je posodilo.

V deželah, koder bivajo raznolika plemena, se nahajajo
sigurno raznoliki jeziki. Indija nam je v tem pogledu izvrsten
primer. Ker bivajo na velikem polotoku mnogoštevilna in
različna plemena, se ni čuditi, ako štejejo tam učenjaki
dvestoštirideset jezikov, izmed katerih se razlikujejo nekoji
mnogo bolj ko grščina od francoščine. Dvestoštirideset
jezikov, ne da bi govorili o treh stotinah narečij! Med temi
jeziki je najrazširjenejši čisto moderen, kajti on ne obstoja
niti tri stoletja, to je hindustani, ustvarjen iz perzijščine in
arabščine, ki so ju govorili musulmanski osvojevalci ter
s hindi, enim izmed najrazširjenejših jezikov v osvojenih po¬
krajinah. Osvojevalci in podvrženi so pozabili kmalu svoj
prvotni jezik, prilagoden potrebam novega, vsed križanja
različnih narodov nastalega plemena.

Ne morem se spuščati globlje in ne morem se omejiti
na podajanje osnovrfih idej. Ako bi se smel poglobiti, kakor
bi bilo potrebno, bi šel dalje in trdil, da zastopajo besede,
kadar se narodi razlikujejo, dasi se smatrajo od njih za
istovetne, tako raznolike načine mišljenja in čustvovanja, da
njih jeziki v istini nimajo istovetnih besed in da je prava
prestava iz enega v drugega nemogoča. Razumljivo nam je
to, ako vidimo, da služi po presledku nekolikih stoletij ista
beseda v isti deželi, v istem plemenu čisto različnim idejam.

Kar zastopajo stare besede, to so ideje nekdanjih ljudi.
Besede, ki so bile v začetku znaki dejanjskih stvari, so spre¬
menile kmalu svoj smisel vsled sprememb v idejah, običajih

55

in navadah. Mi mislimo nadalje na podlagi teh obrabljenih
znakov, ki bi jih bilo pretežko zameniti, toda nobene zveze
ni več med tem, kar pomenjajo danes. Ako gre za od nas
zelo oddaljene narode, spadajoče nekoč k civilizacijam, ki
nimajo nobene analogije z našimi, prevodi ne morejo nuditi
drugega ko besede, popolnoma brez pravega prvotnega
smisla, to je besede, ki zbujajo v našem duhu ideje brez
sorodstva z onimi, ki so jih zbujale nekdaj. Pa pojav je
presenetljiv, posebno glede starih jezikov Indije. V tem
narodu z nestalnimi besedami, katerega logika ni z našo v
nobenem sorodstvu, niso imele besede nikoli tega preciz¬
nega in določenega pomena, kakor so jim ga dala stoletja
in neprestana uporaba v Evropi. So knjige, kakor Vede, ki
jih vkljub izjalovljenim poskusom ni mogoče prestaviti 1 ).

Poglobiti se v mišljenje posameznikov, s katerimi živimo,
toda od katerih nas ločijo razlike starosti, spola, vzgoje, je
že jako težavno; poglobiti se v mišljenje plemen, ki jih je
globoko zakril prah stoletij, je naloga, ki je nikoli ne bo
mogel izvršiti noben učenjak. Vsa znanost, ki jo je mogoče
pridobiti, služi samo v to, da dokaže popolno brezkoristnost
takih poskusov.

Najsi so ti primeri še tako kratki in malo obdelani, oni
dokazujejo zadostno, kako globokosežne so spremembe, ki
jih store narodi v elementih civilizacije, ki si jih izposodijo.
Izposojilo se zdi včasih veliko, ker menjajo imena v istini
nagloma, toda v resnici je zelo malenkostno. V teku stoletij,
potom dolgotrajnega delovanja rodov in vsled zaporednih
primeskov se končno izposojeni element razlikuje zelo od
elementa, ki ga je prvotno zamenil. Zgodovina, ki se oklepa
predvsem zunanjosti, teh sprememb niti ne vpošteva in kadar
nam na primer pove, da je kak narod sprejel novo religijo,

') Govoreč o mnogoštevilnih poskusih, prestaviti Vede, dostavlja
izvrstni indijanist g. Barth: »Eden zaključek sledi iz vseh teh tako
zaslužnih in včasih tako si nasprotujočih študij, hočem reči, naša ne¬
zmožnost, prevesti te dokumente v pravem smislu besede.«

56

si mi ne predstavljamo v resnici takoj osvojenih nazorov,
ampak samo tako religijo, kakor jo mi poznamo dandanes.
Treba se je poglobiti v podrobno proučevanje teh počasnih
prilagodb, ako hočemo dobro razumeti njih postanek in
zaslediti razločke, ki ločijo besede od dejstev.

Zgodovina civilizacij obstoji potemtakem iz počasnih
prilagodb in majhnih zaporednih preobrazb. Če se nam te
dozdevajo naglične in precejšne, se dogaja to zavoljo tega,
ker prezremo tu kakor v geologiji posredna in vpoštevamo
samo skrajna razdobja.

Naj si imamo kak narod še za tako inteligenten in
nadarjen, njegova zmožnost, si osvojiti kak nov element
civilizacije, je v resnici vedno zelo omejena.

Možganske stanice si ne prilagodijo v enem dnevu,
kar so morala ustvarjati stoletja in kar se je prilegalo čustvom
in potrebam drugačnih organizmov. Samo z dolgotrajno de-
dičino akumulacijo so take prilagoditve mogoče. Ko bomo
pozneje preiskovali razvoj umetnosti v najinteligentnejšem
narodu starega veka, pri Grkih, bomo videli, da je potre¬
boval mnogo stoletij, predno se je odvrnil od nerodnih
posnemkov asirskih in egipčanskih vzorcev in se povspel
polagoma od stopinje do stopinje do mojstrskih umotvorov,
ki jih človeštvo še vedno občuduje.

Vendar nobenemu izmed narodov, ki so si sledili v
zgodovini — izvzemši neke stare narode, kakor Egipčane
in Kaldejce — ni bilo treba storiti drugega, nego si pri¬
lagoditi in spremeniti po zahtevi svoje duševne konštitucije
civilizacijske činitelje, ki tvorijo dediščino preteklosti. Na¬
predek civilizacije bi bil neskončno bolj počasen in zgodo¬
vina raznih narodov bi bila samo nekak večni začetek, če
bi se ne mogli poslužiti pred njimi predelanih snovi. Pred
sedmimi ali osmimi tisočletji od prebivalcev Kaldeje in Egipta
zasnovane civilizacije so bile vrelec snovi, kamor so prišli
zaporedoma črpat vsi narodi. Grške umetnosti so se po¬
rodile iz umetnosti, ustvarjenih ob bregovih Tigra in Nila.

57

Iz grškega sloga se je razvil rimski slog, iz katerega so
se porodili zaporedoma bizantinski, romanski in gotični slog
po duhu in starosti narodov, v katerih so nastali ti različni
slogi, toda slogi skupnega izvora.

Kar smo omenili ravnokar glede umetnosti, velja za
vse elemente kake civilizacije, za uredbe, jezike in verske
nazore. Evropski jeziki izvirajo iz nekega prajezika, ki se
je govoril v osrednjem ozemlju Azije. Naše pravo je dete
rimskega prava, ki je s svoje strani dete prejšnjih prav.
Židovska religija izvira neposredno iz kaldejskih verskih
nazorov. Po združitvi z arijskimi verskimi nazori je postala
velika religija, ki vlada zapadne narode že skoro dve tisoči
let. Tudi naše znanosti bi ne bile, kar so dandanes, brez
dolgotrajnega dela stoletij. Veliki ustanovitelji moderne astro¬
nomije, Kopernik, Kepler, Nevvton, so odvisni od Ptolemeja,
čegar knjige so služile pouku do XV. stoletja in Ptolemej je
odvisen po posredovanju aleksandrijske šole od Egipčanov
in Kaldejcev. Tako zasledimo vkljub ogromnim vrzelim, ki
jih je polna zgodovina civilizacije, nek počasen razvoj našega
znanja, ki nas vodi skoz dobe in države tja do zore antičnih
civilizacij, katere skuša dandanes moderna znanost spojiti
z onimi prvotnimi časi, ko je bilo človeštvo še brez zgo¬
dovine. Čeravno pa je izvor skupen, preobrazbe — napredne
in nazadnjaške — ki jih izvrši vsak narod po svoji duševni
konštituciji na izposojenih elementih, so zelo različne in
ravno zgodovina teh preobrazb tvori zgodovino civilizacij.

Prej smo rekli, da so osnovni elementi, iz katerih
sestoji kaka civilizacija, za vsak narod posebni, da so učinek,
da, izraz njegovega duševnega sestava in da torej ne morejo
preiti od enega plemena na drugo, ne da bi se zgodile na
njih globoke spremembe. Videli smo tudi, da so to, kar
zakriva dalekosežnost teh sprememb, na eni strani jezikovne
neprilike, ki nas silijo označevati z istimi besedami zelo
različne stvari, na drugi strani pa zgodovinske potrebe, ki
nas silijo, ozirati se samo na skrajne oblike ene civilizacije,

58

ne da bi se bavili tudi s posrednimi oblikami, ki jih zdru¬
žujejo. Ko bomo proučevali v sledečem poglavju občne
zakone v razvoju umetnosti, bomo lahko z večjo natančnostjo
pokazali postopnost sprememb, ki se zvrše na osnovnih
elementih civilizacije, ko prehajajo od enega naroda do
drugega.

59

Tretje poglavje.

KAKO SE PREOBRAŽAJO UMETNOSTI.

Uporaba prej razloženih načel glede proučevanja razvoja
umetnosti v vzhodnih narodih. — Egipet. — Verske ideje,
iz katerih izvirajo njegove umetnosti. — Kaj so postale
njegove umetnosti, prenešene k različnim plemenom:
Etijopcem, Grkom in Perzijcem. - Prvotna inferijornost
grške umetnosti. Dolgotrajnost njenega razvoja. — Spre¬
jem in razvoj grške, egipčanske in asirske umetnosti v
Perziji. — Preobrazbe umetnosti so odvisne od plemena
in nikakor ne od verskih nazorov. — Primeri, ki nam jih
nudijo velike preobrazbe arabske umetnosti po plemenih,
ki so se oklenila islamizma. — Uporaba naših načel pri
preiskovanju izvorov in razvoja umetnosti v Indiji. —

Indija in Grška sta črpali iz istih virov, toda vsled ple¬
menske različnosti sta dospeli do umetnosti, ki nimajo
nobene sorodnosti. — Ogromne preobrazbe, ki so se
zgodile s stavbarstvom v Indiji po plemenih, ki bivajo v
njej in vkljub sličnosti verskih nazorov.

Pri preiskovanju odnošajev med duševno konstitucijo
enega naroda, njegovimi uredbami, njegovimi verskimi nazori
in njegovim jezikom, sem se moral omejiti na kratke po¬
datke. Za razjasnitev takih predmetov, bi moral nakopičiti
cele knjige.

Glede umetnosti je pregledna in precizna razprava
brez primere lažja. Uredba in verstvo sta stvari dvomljive
definicije in nejasne razlage. Treba je brskati po dejstvih,
ki se spreminjajo v vsaki dobi in se skrivajo za mrtvimi
besedili, posvetiti se napornim argumentacijam in kritikam,
da se dospe končno do dvomljivih zaključkov.

Umetniška dela, posebno spomeniki, pa so nasprotno
zelo opredeljena in razlage lahke. Kamenite knjige so naj-

60

jasnejše knjige, edine, ki ne lažejo nikdar in zavoljo tega
sem jim določil najvažnejše mesto v mojih spisih o zgodovini
iztočnih civilizacij. Vedno sem bil skrajno nezaupen napram
literarnim dokumentom. Oni goljufajo mnogokrat, pouče pa
malokedaj. Spomenik nikdar ne goljufa, pouči pa vedno. On
najboljše hrani mišljenje izumrlih narodov. Treba je pomi¬
lovati duševno slepoto špecijalistov, ki ne iščejo na njih
drugega ko napise.

Proučujmo torej sedaj, kako so umetnosti izraz duševne
konstitucije naroda in kako se pretvarjajo ob prehodu od
ene civilizacije na drugo.

V tej preiskavi se bom bavil samo z iztočnimi umet¬
nostmi. Postanek in preobrazba evropskih umetnosti sta
sledila istim zakonom, toda za razlago njih razvoja pri raz¬
ličnih plemenih bi se morali spuščati v podrobnosti, ki
presegajo skrajno omejeni obseg te študije.

Vzamimo iz početka umetnosti v Egiptu in poglejmo,
kaj so postale nekoč ob postopnem prehodu k trem različnim
plemenom, k zamorcem Etijopije, k Grkom in Perzijcem.

Izmed vseh civilizacij, ki so cvetele na zemeljskem
površju, se je izrazila egiptovska najpopolnejše v svojih
umetnostih. Ona se je izrazila v njih s tako izrazitostjo in
jasnostjo, da umetniški tipi, ki so nastali ob bregovih Nila,
niso mogli pripadati nikomur kakor le nji sami in da so si
jih prisvojili drugi narodi šele po prejšnjih spremembah.

Egipčanske umetnosti, posebno stavbarstvo, so imele
svoj izvor v nekem posebnem idealu, ki je vladal petdeset
stoletij vse dejanje in nehanje enega naroda. Egipet je
hrepenel ustvariti nerazrušljivo bivališče za človeka, bitje
efemernega obstanka. To pleme je v nasprotju z marsi¬
katerim drugim zaničevalo življenje in dvorilo smrti. Kar ga
je predvsem zanimalo, je bila mrtva mumija, ki gleda za¬
mišljeno, globoko v temni celici, z v masko vdelanimi
emajliranimi očmi večno skrivnostne hijeroglife. Varna pred
vsako profanacijo v svojem grobišču, ogromnem kakor

61

palača, je nahajala ta mumija naslikano in izklesano na
stenah neskončnih hodnikov to, kar jo je osrečevalo v
njenem kratkotrajnem zemeljskem življenju.

Egipčansko stavbarstvo je predvsem pogrebno in reli-
gijozno stavbarstvo, ki ima za smmer v večji ali manjši
meri mumijo in bogove. Zanje se je izvotlilo podzemlje, so
se postavljali obeliski, piloni, piramide, zanje so se zgradili
tudi zamišljeni kolosi na kamenitih prestolih s tako veli-
čanstveno in tako milobno gesto.

Vse je trajno in masivno v tej arhitekturi, zato ker je
hrepenela po večnosti. Da so bili Egipčani edini narod
starega veka, ki ga poznamo, bi mogli lahko trditi, da je
umetnost v istini najnatančnejši izraz duše plemena, ki jo
je ustvarilo.

Medsebojno zelo različni narodi, Etijopci, nižjevrstno
pleme, Grki in Perzijanci, višjevrstna plemena, so izposodili
svoje umetnosti ali od Egipta samega ali od Egipta in Asirije.
Poglejmo, kaj so postale v njih rokah.

Vzamimo najprej najnižje izmed ravno omenjenih na¬
rodov, Etijopce.

Znano je, da so se v neki zelo pozni dobi egipčanske
zgodovine (XXIV. dinastija) okoristili sudanski narodi z anar¬
hijo in dekadenco v Egiptu, se polastili nekaterih njegovih
pokrajin ter ustanovili neko državo, ki je imela zaporedoma
Napata in Meroe za glavno mesto in ki si je ohranila svojo
neodvisnost več stoletij. Iz navdušenja za civilizacijo pre¬
maganih, so poskusili posnemati njih spomenike in umet¬
nosti, toda ti posnemki, ki jih imamo v nekaterih izvodih,
so navadno le nespretne potvore. Ti zamorci so bili barbari,
obsojeni od svoje možganske inferijornosti, da se ne znebijo
svojega barbarstva nikoli, in v istini se ga vkljub civiliza-
toričnemu, mnogostoletnemu vplivu Egipčanov niso oprostili
nikdar. Ni ga primera v stari in moderni zgodovini, da bi
se bilo kako zamorsko ljudstvo povspelo na neko stopinjo
civilizacije in vedno, ko je slučajno kakor v Etijopiji v starem

62  —

veku v naših dneh na Haiti pala kakšna višja civilizacija v
roke zamorskega plemena, je nazadovalo do siromašnih
nižjih oblik.

Pod čisto drugim obnebjem je izposodilo neko drugo,
takrat ravno tako barbarsko, toda belo pleme, grško, v
Egiptu in Asiriji prvotne vzorce svojih umetnosti in se tudi
omejilo v početku na neokorne posnemke. Umetniške izdelke
teh dveh velikih civilizacij so jim dobavljali Feničani, go¬
spodarji morskih cest, ki vežejo obrežja Sredozemskega
morja in narodi Male Azije, gospodarji suhih cest, ki so
vodile v Ninive in Babilon.

Nikomur ni neznano, kako visoko so se povspeli Grki
nad svoje vzorce. Odkritja moderne arheologije pa so do¬
kazala tudi, kako nerodni so bili njih prvotni načrti in da
so potrebovali stoletja, predno so končno ustvarili mojstrska
dela, ki so jih napravila nesmrtne; za to težko nalogo,
ustvariti s tujo umetnostjo osebno in višjo umetnost, so
potrebovali Grki sedem stoletij, toda napredek zadnjega
stoletja je znatnejši ko oni vseh prejšnjih dob. Česar narod
najdalje ne prekorači, niso višje stopinje civilizacije, ampak
nižje. Najstarejši izdelki grške umetnosti, oni mikenske
zakladnice, iz XII. stoletja pred našo dobo, svedočijo o čisto
barbarskih poskusih, o nerodnih posnemkih iztočnih pred¬
metov; šest stoletij pozneje je umetnost še vedno precej
iztočna; Apolon iz Tenee in Apolon iz Orhomena sta čudovito
slična egipčanskim kipom, toda napredek raste naglično in
stoletje pozneje smo že pri Fidiju in čudapolnih partenonskih
kipih, to je pri umetnosti, ki se je popolnoma osvobodila
svojih iztočnih izvirov in ki stoji visoko nad vzorci, ob
katerih se je navduševala tako dolgo.

Ravno tako je bilo s stavbarstvom, dasi razdobij nje¬
govega razvoja ni tako lahko določiti. Mi nimamo pojma
o palačah homeriških pesmotvorov okoli IX. stoletja pred
našo dobo, toda bronasti zidovi, v barvah blesteča slemena,
zlate in srebrne živali kot čuvaji pred vratmi, o katerih

63

f

nam pripoveduje pesnik, nas nujno spominjajo asirskih palač,
z bronastimi ploščami in emajliranimi opekami izloženih in
zastraženih od izklesanih bikov. Sigurno vemo, da se nahaja
tip najstarejših doriških grških stebrov, ki spadajo najbrž v
VI. stoletje, v Egiptu, v Karnaku in Beni-Hasanu, da je več
delov joniškega stebra izposojenih iz Asirije, toda mi vemo
tudi, da so se razvili iz teh tujih, vpočetku nakopičenih,
pozneje združenih in končno pretvorjenih elementov novi,
od svojih prvotnih vzorcev zelo različni stebri.

Na drugem mejišču starega sveta nudi Perzija enako
prilagoditev in enak razvoj, toda razvoj, ki ni mogel dospeti
do svojega zvršetka, ker ga je naenkrat ustavila tuja osvo¬
jitev. Perzija ni imela sedem stoletij kakor Grška, ampak
samo dve stoletji, da si ustvari svojo umetnost. Samo enemu
narodu se je do sedaj posrečilo, ustvariti si osebno umetnost
v tako kratkem času, Arabcem.

Zgodovina perzijske civilizacije se pričenja šele s Čirom
in njegovimi nasledniki, ki se jim je posrečilo pet stoletij
pred našo dobo se polastiti Babilonije in Egipta, to je, dveh
velikih civilizacijskih središč, katerih slava je napolnjevala
tedanji iztočni svet. Grki, ki so bili enako določeni za go¬
spostvo, še niso prihajali v poštev. Perzijska država je po¬
stala središče civilizacije, dokler ni bila zrušena tri stoletja
pred našo dobo od Aleksandra, ki je z istim mahom preložil
središče svetovne civilizacije.

Ker Perzijanci, ko so se polastili Egipta in Babilonije,
niso imeli nobene umetnosti, so si izposodili od obeh umet¬
nike in vzorce. Ker je trajalo njih gospodstvo samo dve
stoletji, niso imeli časa spremeniti korenito te umetnosti,
toda ko so bili premagani, so jih jeli že preobražati. Še
stoječe perzepolske razvaline nam govorijo o pričetku teh
preobrazb. Mi nahajamo tam nedvomno združitev, ali prav
za prav superpozicijo egipčanskih in asirskih umetnosti v
zvezi z nekaterimi grškimi elementi, toda že se kažejo novi
elementi, tako visoki perzepolski steber z dvoglavim kapi-

64

telom, in nam dado slutiti, da bi bilo to pleme, če bi Per-
zijancem ne bil odmerjen tako kratek čas, ustvarilo ravno
tako osebno, dasi ne tako visoko umetnost kakor Grki.

Dokaz za to imamo v spomenikih Perzije deset stoletij
pozneje. Dinastiji Ahemenidov, premagani od Aleksandra,
je sledila dinastija Seleucidov, potem Arzacidov in končno
Sasanidov, premagana v VII. stoletju od Arabcev. Ž njimi
zadobi Perzija novo stavbarstvo in ko si postavi na novo
svoje spomenike, imajo znake neoporečne izvirnosti, ki pri¬
haja iz kombinacije arabske umetnosti s starim stavbarstvom
Ahemenidov, spremenjenim po kombinaciji s helenistično
umetnostjo Arzacidov (ogromna vrata v celi višini pročelja,
emajlirane opeke, ostrokotne arkade i. t. d.). Tej novi umet¬
nosti je bilo prisojeno, da jo preneso pozneje Mongoli v
Indijo in jo spremene po svojem načinu.

V predstoječih primerih nahajamo različno razvite pre¬
obrazbe, ki jih izvrši narod na umetnostih drugega po po¬
trebi plemena in časa, ki ga je mogel posvetiti tej preobrazbi.

Pri nižjevrstnem plemenu, pri Etijopcih, ki je imelo
vendar stoletja na razpolago, a ki se je ponašalo le z ne¬
zadostno možgansko zmožnostjo, smo videli, da je izposojena
umetnost nazadovala na neke nižjevrstne oblike. Pri višje-
vrstnem plemenu, ki je imelo obenem stoletja na razpolago,
pri Grkih, smo konštatirali popolno preobrazbo stare umet¬
nosti v novo in mnogo višjo umetnost. Pri drugem, ne tako
visoko stoječem plemenu kakor Grki, pri Perzijancih, ki so
imeli zelo omejen čas na razpolago, smo našli veliko spret¬
nost v prilagodenju in početke preobrazbe.

Ampak razen ravno omenjenih, večinoma dalekih pri¬
merov, je mnogo dosti modernejših, s še obstoječimi izvodi,
ki pričajo o velikih preobrazbah, ki jih mora izvršiti kako
pleme na izposojeni umetnosti. Ti primeri so tem bolj zna¬
čilni, ker gre za narode iste religije, toda različnih izvorov.
Hočem govoriti o Mohamedancih.

65

5

Ko so se v VII. stoletju naše dobe polastili Arabci
največjega dela starega rimsko-grškega sveta in ustanovili
ono ogromno državo, ki se je raztezala skoro od Španije
po celem afriškem severu do srednje Azije, so se srečali z
določno opredeljenim bizantinskim stavbarstvom. V početku
so ga kar prevzeli, kakor v Španiji, tako v Egiptu in Siriji,
za stavbo svojih mošej. Omarjeva mošeja v Jeruzalemu,
Amrujeva v Kahiri in drugi še stoječi spomeniki nam do¬
kazujejo to adopcijo. Toda ona ni trajala dolgo in mi vidimo,
kako se spreminjajo spomeniki od pokrajine do pokrajine,
od stoletja do stoletja. V naši »Zgodovini arabske civili¬
zacije« smo razložili postanek teh sprememb. One so tako
znatne, da med spomenikom iz početka osvojitve, kakor
Amrujevo mošejo v Kahiri (742) in ono Kait-Beja (1468)
proti koncu velike arabske dobe ni sledu kake sličnosti. Mi
smo pokazali z našimi razmotrivanji in slikami, da kažejo
v raznih, zakonu islama podvrženih deželah, v Španiji,
Afriki, Siriji, Perziji, Indiji, spomeniki tako znatne razlike,
da jih je v resnici nemogoče uvrstiti pod isto označbo kakor
moremo to storiti na primer z gptičnimi spomeniki, ki kažejo
vkljub svoji mnogoličnosti očividno analogijo.

Te korenite razlike v stavbarstvu mohamedanskih dežel
ne morejo biti v zvezi z različnostjo verskih nazorov, kajti
religija je ista. Ona je v zvezi z neskladnostmi plemen, ki
vplivajo na razvoj umetnosti ravno tako globoko — kakor
na usode držav.

Če je ta trditev eksaktna, se moramo nadejati, da
najdemo v isti deželi, v kateri bivajo različna plemena, zelo
mnogolične spomenike vkljub enakosti verskih nazorov in
enotnosti politične oblasti. Ravno isto vidimo v Indiji. V
Indiji nahajamo najlažje primere v potrdilo splošnih, v tem
spisu razloženih načel in radi tega se vračam vedno zopet
tje. Veliki poluotok tvori najprepričevalnejšo in najbolj filo¬
zofsko vseh zgodovinskih knjig. Ona je dandanes v istini
edina pokrajina, kjer se je samo s poljubno prostorno spre-

66

membo mogoče prestaviti v času in gledati še živeče vrste
postopnih dob, ki jih je moralo človeštvo prebiti, predno
je dospelo do višje stopinje civilizacije. Tam se nahajajo
vse oblike civilizacije: kamenena doba ima tam svoje za¬
stopnike in doba elektrike in pare jih ima ravno tako.
Nikoder ni mogoče videti boljše vloge velikih činiteljev, ki
vladajo postanek in razvoj civilizacij.

Z uporabo v predstoječem spisu razvitih načel sem
poskusil rešiti že dolgo raziskovan problem: izvor indijskih
umetnosti. Ker je stvar zelo malo znana in zelo zanimiva
glede uporabe naših idej v plemenski psihologiji, hočemo
podati o nji v kratkem najbistvenejše obrise * 1 ).

V umetnostih nastopi Indija zelo pozno v zgodovini.
Njeni najstarejši spomeniki, kakor stebri Asoke, templji
Karlija, Bharhuta, Senčija segajo komaj dve stoletji pred
našo dobo nazaj. Ko so se postavljali, so stare civilizacije
starega sveta, one Egipta, Perzije in Asirije večinoma že
dokončale svoj krog in se pogrezale v noč dekadence. Ena
sama civilizacija, rimska, je nadomestila vse druge. Svet je
poznal le še enega gospodarja.

Indija, ki je tako pozno vstala iz teme zgodovine, je
mogla torej izposoditi mnogo stvari od prejšnjih civilizacij,
toda globoka osamljenost, v kateri je, kakor se je še pred
nedavnim pripoznavalo, vedno živela, in presenečujoča izvir¬
nost njenih spomenikov brez vsakega vidnega sorodstva s
prejšnjimi, sta dolgo zavračali vsako hipotezo o tujih iz-
posojilih.

Razen njih neoporekljive izvirnosti so svedočili prvi
spomeniki Indije tudi o izvrstni izvršbi, ki je v poznejših
stoletjih niso mogli več prekositi. Pred tako popolnimi umo-

’) Glede tehničnih podrobnosti, ki se jih na tem mestu ne morem
niti dotekniti, opozarjam na svoje delo, »Les Monuments de 1’ Inde«,

1 zvezek in folio, ilustriran s 400 slikami po mojih fotografijah, z orisi
in načrti. (Librairie Didot). Več teh podob je izšlo pomanjšanih v
mojem delu »Les Civilisations dans 1’ Inde«, z 800 str., 4°.

67

5 *

tvori je bilo brez dvoma veliko število prejšnjih nesigurnih
poskusov ali vkljub vsem najpodrobnejšim raziskavam ni
odkril noben načrt, noben drugovrsten spomenik sledi teh
nesigurnih poskusov.

Novejša najdba ostankov od kipov in spomenikov z
očividnimi grškimi vplivi v nekih osamljenih pokrajinah na
severozahodu polotoka je privedla indijaniste do mnenja,
da si je Indija izposodila svoje umetnosti od Grške.

Uporaba prej razloženih načel in temeljita preiskava
večine še v Indiji obstoječih spomenikov nas je privedla do
čisto drugačnega zaključka. Po našem mnenju Indija vkljub
svoji slučajni dotiki z grško civilizacijo od nje ni izposodila
nobene svoje umetnosti in od nje ni mogla izposoditi nobene.
Obe plemeni, ki sta prišli medsebojno v dotiko, sta bili pre-
različni, njuno mišljenje preveč neenako, njun umetniški duh
preveč nezdružljiv, da bi mogli vplivati eno na drugo.

Sicer pa svedoči raziskava starih, v Indiji raztrošenih
spomenikov neposredno, da med njenimi umetnostmi in onimi
Grške ni nobenega sorodstva. Dočim so naši evropski spo¬
meniki obloženi z elementi, izposojenimi od grške umetnosti,
nimajo spomeniki Indije nič enakega. Najpovršnejša preiskava
dokaže, da imamo opraviti s skrajno različnimi plemeni in
da ni bilo morebiti nikdar bolj raznolikih duhov — rekel bi
skoro bolj antipatičnih — ko sta grški in indijski.

Ta splošna trditev pridobi moči, čim dalje se poglo¬
bimo v proučevanje indijskih spomenikov in v intimno psi¬
hologijo narodov, ki sb jih ustvarili. Kmalu konštatiramo,
da je indijski duh preoseben, da bi mogel biti dostopen
njegovemu mišljenju preoddaljeni vpliv. Ta tuji vpliv se
brez dvoma lahko vsili, toda on ostane nesorazmerno po¬
vršen in mimogreden in naj si ga mislimo še tako dolgo¬
trajnega. Zdi se, da so med duševno konstitucijo raznih
plemen Indije in ono drugih narodov tako visoke prepreke,
kakor so ogromne od narave ustvarjene prepreke med velikim
polotokom in drugimi zemeljskimi pokrajinami. Indijski duh

68

je v taki meri specijalen, da se katerikoli predmet, ki ga
mora po naravni potrebi posnemati, spremeni takoj in po¬
stane indijski. Celo v stavbarstvu, kjer je vendar težko pri¬
kriti izposojila, se pojavi zelo naglo osebnost tega bizarnega
* duha, ta sposobnost za hitro deformacijo. Lahko je dati v
posnetje grški steber kakemu indijskemu stavbeniku, toda
ne more se mu zabraniti, da bi ga spremenil naglo v steber,
ki ga bomo na prvi pogled smatrali za indijskega. Celo
dandanes, ko je vendar evropski vpliv v Indiji tako mo¬
gočen, se opažajo take preobrazbe dan za dnem. Dajte
kakemu indijskemu umetniku kterikoli evropejski vzorec, da
ga posname, on bo povzel splošno obliko, toda on bo pre¬
tiral določene partije, razmnoži) in potvoril ornamentalne
posameznosti in drugi ali tretji posnetek bo brez vsega
zapadnega značaja in postane izključno indijski.

Osnovni značaj indskega stavbarstva — in ta značaj se
nahaja v slovstvu, ki je v tem oziru jako sorodno s stav¬
barstvom — je brezmejno pretiravanje, neizmerna mnogo-
stranost v podrobnostih, neka zmedenost, ki je v očitnem
nasprotju s pravilno in hladno preprostostjo grške umetnosti.
Predvsem s proučevanjem umetnosti Indije razumemo, v
koliki meri so plastični umotvori kakega plemena mnogokrat
v zvezi ž njegovo duševno konštitucijo in tvorijo najjasnejši
jezik za tega, kdor si jih zna tolmačiti. Če bi bili Indi kakor
Asirci izginili popolnoma iz zgodovine, bi basreliefi njihovih
svetišč, njih kipi, njih spomeniki zadostovali, da nam raz¬
odenejo njih prošlost. Govorili bi nam predvsem o tem, da
metodični in jasni duh Grkov ni mogel nikoli uveljaviti niti
najmanjšega vpliva na prekipevajočo in nemetodično do¬
mišljijo Indov. Ž njih pomočjo bi tudi razumeli, zakaj je
mogel biti grški vpliv v Indiji vedno samo mimohoden in
omejen vedno na pokrajino, ki se ji je trenutno vsilil.

S pomočjo arheološkega proučevanja spomenikov smo
mogli podpreti z jasnimi dokazi, kar nam razodeva nepo¬
sredno občno znanje o Indiji in indijskem duhu. Tako nam

69

je bilo mogoče dognati zanimivo dejstvo, da so hoteli več¬
krat, posebno pa v teku prvih dveh stoletij naše dobe,
indijski vladarji v zvezi s arzacidskimi kralji Perzije, katerih
civilizacija je bila zelo prepojena s helenizmom, vpeljati v
Indiji grško umetnost, a da se jim nikdar ni posrečilo, jo '
tam vdomačiti.

Ta izposojena, čisto oficijelna umetnost ni stala v
nobenih odnošajih z mišljenjem naroda, med kojega je bila
uvedena, in je vedno izginila s političnimi vplivi vred, iz
katerih se je porodila. Sicer pa je bila indijskemu duhu
preantipatična, da bi mogla vplivati kakorsibodi na narodno
umetnost, celo v dobi, ko se je vsiljevala. V istini ni najti v
sodobnih in poznejših indijskih spomenikih, kakor v mnogo¬
številnih podzemeljskih svetiščih, nobenega sledu grških
vplivov. Sicer pa bi jih bilo prelahko spoznati, da bi mogli
ostati nepoznani. Izven celote, ki je vedno značilna, so teh¬
nične posameznosti, posebno izdelovanje preprog, kar priča
takoj o roki kakega grškega umetnika.

Grška umetnost je v Indiji ravno tako hitro izginila
kakor se je pojavila in ravno ta nagličnost dokazuje, v
koliki meri je bila umetnost importirana, oficijelno vsiljena,
toda brez sorodnosti z narodom, ki jo je moral prevzeti.
Nikoli ne izginejo na tak način umetnosti v kakem narodu;
one se pretvarjajo in nova umetnost izposodi vedno nekaj
od one, po kateri podeduje. Grška umetnost je z invazijo
nagloma prišla v Indijo in je nagloma izginila in tam po¬
kazala ravno tako malo vpliva, kakor evropski spomeniki,
ki jih tod postavljajo zadnji dve stoletji Angleži.

Sedanja brezvplivnost evropskih umetnosti v Indiji
vkljub celemu stoletju neomejenega gospostva se lahko pri¬
merja s pičlo vplivnostjo grških umetnosti pred sedemnajstimi
stoletji. Ne da se zanikati, da imamo tukaj nezdružljivost
estetičnih čustev, kajti mohamedanske umetnosti, v Indiji
ravnotako tuje kakor evropske umetnosti, so se posnemale
v vseh pokrajinah polotoka. Celo v onih, kjer niso imeli

70

mohamedanci nikoli kake moči, je malokrat najti svetišče
brez kakšnih ornamentalnih arabskih motivov. Brezdvomno
vidimo, kakor v davnih časih kralja Kanižke, dandanes radže,
kakor onega v Gvalior-u, ki se dado zvoditi od veličine tuje
moči in si sezidati evropske palače v grško-latinskem slogu,
toda ta oficijelna umetnost je vedno — kakor v času Kanižke
— le domači umetnosti nagomiljena brezvplivna umetnost.

Grška in indijska umetnost sta obstojali nekdaj ena ob
drugi, kakor dandanes evropska in indijska umetnost, ne da
bi kedaj vplivali ena na drugo. Kar se tiče spomenikov
Indije v ožjem smislu, ni niti enega, o katerem bi se moglo
trditi, da kaže v svoji celoti ali v svojih podrobnostih kteri-
sibodi sličnost s kakšnim grškim spomenikom, kakor da
teko naj si jo že mislimo.

Ta nesposobnost grške umetnosti, vdomačiti se v Indiji,
ima nekaj presenetljivega na sebi in mi jo moramo pač
pripisovati od nas povdarjani neskladnosti duše teh dveh
plemen in ne neki vrsti nesposobnosti Indije, prilagoditi si
tujo umetnost, kajti ona si je znala popolnoma prilagoditi
in preobraziti umetnosti, ki so odgovarjale njeni duševni
konštitucij i.

Arheološki elementi, ki smo jih mogli zbrati, so do¬
kazali, da si je v istini poiskala Indija svoje umetnosti
prvotno v Perziji; ne v nekoliko helenizirani Perziji v časih
Arzacidov, temveč v Perziji, dedični stare civilizacije Asirije
in Egipta. Znano je, da so imeli Perzijanci 330 let pred
Kristom, ko je strmoglavil Aleksander kraljevsko dinastijo
Ahemenidov, že dve stoletji sijajno civilizacijo. Brez dvoma,
oni niso našli formule kake nove umetnosti, toda iz zmesi
podedovane egipčanske in asirske umetnosti so ustvarili
pomembne umotvore. Lahko jih sodimo po še stoječih
perzepoiskih razvalinah. Egipčanski piloni, krilati biki Asirije
in celo neki 'grški elementi so nam dokaz, da so se stikale
v tem ozkem azijskem ozemlju vse umetnosti velikih prej¬
šnjih civilizacij.

71

V Perzijo je hodila črpat Indija, toda ona je črpala
pravzaprav umetnosti Kaldeje in Egipta, ki jih je Perzija
samo izposodila.

Proučevanje spomenikov Indije razodeva, od katerih
izposojil so prvotno živeli, ali, da zabeležimo ta izposojila,
se moramo obrniti k najstarejšim spomenikom. Indijska duša
je tako samonikla, da se izvrše na izposojenih stvareh v
svrho prilagoditve njenemu pojmovanju take preobrazbe, da
jih v kratkem ni več spoznati.

Zakaj se je pokazala Indija tako nesposobno prilagoditi
si karsižebodi od Grške, nasprotno pa tako godno izpo-
sojevati od Perzije? Očividno zato, ker so odgovarjale
umetnosti Perzije dobro njenemu duševnemu sestavu, umet¬
nosti Grške pa nikakor ne. Enostavne oblike, malo okrašene
površine grških spomenikov niso mogle ugajati indijskemu
duhu, dočim so ga morale zapeljevati zverižene oblike,
obilnost dekoracije in bogastvo okraskov perzijskih spo¬
menikov.

Sicer pa ni vplivala Perzija samo v tej davni dobi kot
zastopnica Egipta in Asirije s svojimi umetnostmi na Indijo.
Ko so se mnogo stoletij pozneje pojavili mohamedanci na
polotoku, se je njihova umetnost na potu skozi Perzijo na¬
vzela v obilici perzijskih elementov in kar je prinesla v
Indijo, je bila pred vsem neka perzijska umetnost, ki je
kazala še sledove svojih starih, od ahemenidskih kraljev
nadaljevanih asirskih tradicij. Gigantska vrata mošej, po¬
sebno pa emajlirana opeka, ki jih pokriva, so sledovi
kaldejsko-asirske civilizacije. Tudi te umetnosti si je znala
Indija prilagoditi, ker so odgovarjale plemenskemu duhu,
dočim sta ostali nekdaj grška, dandanes evropska, obe glo¬
boko antipatični njenemu čustvovanju in mišljenju, nanjo
vedno brez vpliva

Indija torej ni odvisna od Grške, kakor trdijo še vedno
arheologi, ampak po posredovanju Perzije od Egipta in
Asirije. Indija od Grške ni sprejela ničesar, pač pa sta

72

črpali obe iz istih virov, iz tega skupnega zaklada, temelja
vseh civilizacij, izdelanega v teku stoletij od narodov Egipta
in Kaldeje. Grška si je tam izposodila po posredovanju
Feničanov in maloazijskih narodov, Indija pa po posre¬
dovanju Perzije. Grška in indijska umetnost segata torej do
istega izvira nazaj, vendar so se v obeh pokrajinah iz tega
izvira prihajajoči toki medsebojno kmalu oddaljili — po
zahtevi duha vsakega plemena.

Toda če je umetnost, kakor smo trdili, v ozki zvezi z
duševno konštitucijo plemena, in če se iz tega razloga od
raznolikih plemen izposojena umetnost odene kmalu v zelo
različne oblike, moramo pričakovati, da ima od zelo razno¬
likih plemen obljudena Indija vkljub enakosti v verskih
nazorih različne umetnosti in neslične stavbne sloge.

Preiskava spomenikov raznih indijskih pokrajin svedoči,
v koliki meri je to res tako. Razlike med spomeniki segajo
celo tako globoko, da smo jih mogli razvrstiti samo po
pokrajinah, to je, po plemenu in nikakor ne po religiji,
kateri pripadajo narodi, ki so jih postavili. Nobene sličnosti
ni med spomeniki severne in onimi južne Indije, ki so po¬
stavljeni vendar v isti dobi od narodov z enako religijo.
Celo v času mohamedanskega gospostva, to je, v dobi, ko
je bila politična enotnost Indije najpopolnejša in vpliv
osrednje oblasti največji, kažejo čisto mohamedanski spo¬
meniki od ene pokrajine do druge globoke razlike. Mošeja
v Ahmedabatu, mošeja v Lahore, mošeja v Agri, mošeja v
Bižapuru kažejo, dasi so posvečene istemu bogočastju, prav
pičlo sorodnost, veliko manjšo sorodnost, ko je med kakim
renesančnim in gotičnim spomenikom.

V Indiji se ne razlikuje samo stavbarstvo enega ple¬
mena od stavbarstva drugega, enako se razlikuje kiparstvo
v različnih pokrajinah ne samo po zastopanih tipih, ampak
tudi po načinu, po kojem so izdelani kipi.

Ako primerjamo ploske relijefe ali kipe v Šanči z onimi
v Bharhutu, ki so vendar istodobni, je razlika že očividna.

73

Ona je še večja, če primerjamo kipe v Misore z onimi
velikih pagod južne Indije. Vpliv plemena se pojavi povsod.
On se pojavlja celo na manjših umetniških predmetih. Vsa¬
komur je znano, kako se razlikujejo od enega dela Indije
do drugega. Ni treba posebno vajenega očesa, da se spozna
lesena izrezljana skrinjica iz iVlisore od skrinjice, izrezljane
v Guzratu, niti da se razlogi dragulj z obale Orisse od
dragulja z bombajske obale.

Brez dvoma je stavbarstvo Indije kakor orijentalsko
sploh, predvsem versko stavbarstvo, toda kakor močan naj
bo vpliv religije, posebno še na iztoku, vpliv plemena je
mnogo znatnejši.

Ta plemenska duša, ki določa usodo narodov, določa
tudi njih verske nazore, njih inštitucije in njih umetnosti.
Naj proučujemo katerisibodi element civilizacije, nahajamo
jo povsod. Ona je edina sila, zoper katero bi nobena druga
ne premogla ničesar. Ona reprezentira pezo tisočerih rodov
sintezo njihovega mišljenja.

74

Tretja knjiga.

Zgodovina narodov kot posledica
njihovega značaja.

Prvo poglavje.

KAKO IZVIRAJO UREDBE IZ NARODOVE DUŠE.

Zgodovina vsakega naroda izvira vedno iž njegove du¬
ševne konstitucije. — Razni primeri. Kako izvirajo po¬
litične inštitucije Francoske iz plemenske duše. — Njih
dejanjska nespremenljivost pod navidezno spremenlji¬
vostjo. — Naše najrazličnejše politične stranke streme
pod različnimi imeni za istimi političnimi cilji. — Njih
ideal je vedno centralizacija in uničenje osebne inicijative
v prilog države. — Kako je francoska revolucija izvršila
samo program stare monarhije. — Protislovje med idealom
anglosaškega in idealom latinskega plemena. — Inicijativa
državljana namesto inicijative države. — Uredbe narodov
izvirajo vedno iž njihovega značaja.

Zgodovino lahko v njenih velikih potezah smatramo
za preprosti pojav učinkov, povzročenih od psihologične
konstitucije plemen. Ona je posledica te konstitucije, kakor
so dihalni organi rib posledica njih povodnega življenja.
Brez prehodnega poznavanja duševne konstitucije kakega
naroda postane njegova zgodovina zmes dogodkov, ki jih
vlada dozdevno samo slučaj. Če poznamo dušo kakega
naroda, se pokaže njegovo življenje kot redna in usojena
posledica njegovih psihologičnih značilnih lastnosti. V vseh
življenjskih pojavih kakega naroda nahajamo vedno nespre¬
menljivo plemensko dušo, ki si tke sama svojo usodo.

75

Posebno razločno pa se izraža vrhovna sila plemenske
duše v političnih inštitucijah. To nam bo lahko dokazati z
nekaterimi primeri.

Vzamimo od početka Francijo, to je eno izmed onih
dežel na svetu, ki je pretrpela najgloblje prevrate in kjer
so se v nekaterih letih spremenile politične inštitucije navi¬
dezno najkoreniteje in kjer so stranke dozdevno najbolj
različne. Ako premotrimo s psihologičnega stališča ta na¬
videzno tako raznolika mnenja, te vedno si nasprotujoče
stranke, lahko konštatiramo, da imajo v resnici popolnoma
isto podlago, ki izraža natančno ideal našega plemena.
Intransigenti, radikalci, monarhisti, socijalisti, z eno besedo,
vsi zagovorniki najrazličnejših doktrin, teže pod različnimi
imeni za popolnoma istovetnim ciljem: absorpcijo posamez¬
nika od države. Po čemer hrepene vsi z isto vnemo, to je
stara centralistična in cezarična vlada, država, ki vodi vse,
ureja vse, absorbira vse, uravnava najmanjše posameznosti
v življenju državljana in ga varuje skrbi, da bi moral po¬
kazati le iskrico prevdarka in inicijative. Naj se imenuje
oblast na čelu države kralj, cesar, predsednik i. t. d., to je
brez pomena, naj si bo ta oblast kterakoli, ona bo imela
nujno isti ideal in ta ideal je ravno izraz čustev plemenske
duše. Drugega bi ne strpela.

V to, da nas torej naša skrajna nervoznost, naša velika
nagnjenost k nezadovoljnosti s tem, kar nas obdaja, ideja,
da nam bo kaka nova vlada prinesla srečnejšo usodo, vodi
k neprestanim spremembam naših inštitucij, nas obsoja veliki
glas mrtvecev, ki nas vodi, da zamenjujemo samo imena
in zunanjosti. Nezavestna oblast naše plemenske duše je
tolika, da niti ne zapazimo iluzij, katerih žrtve smo.

Rko  se oziramo samo na zunanjosti, se gotovo nič
bolj ne razločuje od stare vlade kakor ona, ki jo je ustvarila
naša velika revolucija. V resnici pa je ona, gotovo nevedoma,
samo nadaljevala kraljevsko tradicijo s tem, da je dovršila
delo centralizacije, pričeto od monarhije pred nekolikimi

76

stoletji. Če bi vstala Ludovik XIII. in Ludovik XIV. iz svojih
grobov, da sodita delo revolucije, bi gotovo grajala nektere
nasilnosti, ki so spremljale njeno izvršitev, toda ona bi jo
smatrala za popolnoma strinjajočo se ž njunimi tradicijami
in njunim programom in bi pripoznala, da bi se kakšnemu
njunemu ministru ne posrečilo izvršiti boljše tega programa.
Rekla bi, da je bila najmanj revolucijonarna vlada, kar jih
je poznala Francija, ravno vlada revolucije. Nadalje bi kon-
štatirala, da nobena izmed raznih vlad, ki so si sledile v
teku zadnjega stoletja v Franciji, ni poskusila spremeniti kaj
na tem delu, v toliki meri je ono plod rednega razvoja,
nadaljevanje monarhičnega ideala in izraz plemenskega duha.
Brez dvoma bi si ta dva slavna fantoma vsled svoje velike
izkušenosti dovolila nekaj kritik in morebiti bi omenila, da
se je z nadomestitvijo aristokratične vladne kaste z admini¬
strativno kasto ustvarila v državi neka neosebna oblast,
ki je mnogo nevarnejša ko vlada starega plemenitaštva,
kajti edino ta je varna pred političnimi spremembami, ima
tradicije, smisel za skupnost, neodgovornost ih trajnost, to
je vrsto pogojev, ki bi ji nujno pripomogli, da postane edini
gospodar. Sicer pa mislim, da bi ne naglaševala mnogo
tega prigovora z ozirom na to, da se brigajo latinski na¬
rodi zelo malo za svobodo in mnogo za enakost in da
prenašajo lahko vsak despotizem pod edinim pogojem, da
je ta despotizem neoseben. Morebiti bi se jima zdele ne-
številne določbe in tisočere vezi, ki obdajajo dandanes naj¬
manjši življenjski čin, zelo pretirane in zelo tiranske in bi
opomnila, da se bomo tedaj, ko bo država vse absorbirala,
vse zreglementirala, oropala državljane vse inicijative, našli
naenkrat in brez vsake nove revolucije sredi socijalizma.
Toda tedaj bi jima nebeška modrost, ki razsvetljuje kralje
ali pa vsaj matematična modrost, ki uči, da rastejo učinki
v geometrični postopici, dokler delujejo isti vzroki, pomogla
do spoznanja, da je socijalizem le zadnji izraz monarhične
ideje, ki jo je revolucija le pospešila.

77

Tako nahajamo v ustavah naroda obenem v začetku
tega spisa omenjene slučajne okolnosti in te trajne zakone,
ki smo jih skušali določiti. Slučajne okolnosti ustvarjajo
imena, zunanjosti. Osnovni zakoni in najosnovnejši izvirajo
iz ljudskega značaja in določajo usodo narodov.

Proti temu primeru lahko postavimo primer nekega
drugega plemena, angleškega, čegar psihologična konstitucija
je od naše zelo različna. Vsled tega edinega dejstva se
njegove ustave ločijo radikalno od naših.

Naj si imajo Angleži nad sabo samovladarja, kakor
na Angleškem, ali predsednika kakor v Združenih državah,
njih vlada bo vedno izraz istih osnovnih lastnosti; delokrog
države bo omejen vedno na minimum, delokrog posamez¬
nikov pa razširjen na maximum, kar je z ozirom na latinski
ideal ravno narobe. Pristani, kanali, železnice, učni zavodi itd.
se bodo vedno ustvarjali in vzdrževali po inicijativi posa¬
meznikov in nikoli po inicijativi države 1 ). Nobena revolucija,
nobena konstitucija, noben despot ne more dati narodu,
če jih nima 'ali vzeti enemu narodu, če jih ima, lastnosti
značaja, iz katerih izvirajo njegove inštitucije. Dostikrat se
je trdilo, da imajo narodi vlade, ki jih zaslužijo. Ali si je
mogoče misliti, da naj bi imeli drugačne?

Mi hočemo dokazati v kratkem z raznimi primeri, da
se narod ne odtegne posledicam svoje duševne konstitucije,
ali če se odtegne, le v zelo redkih slučajih, kakor se na¬
videzno odtegne od viharja vzdignjeni pesek za trenutek
zakonom privlačnosti. Nesmisel je mnenje, da pomenijo za
usodo kakega naroda vlade in inštitucije karsižebodi. V njem
samem je njegova usoda in ne v zunanjih okolnostih. Vse
kar se more zahtevati od vlade, je, da je izraz čustvovanja
in idej naroda, ki ga je poklicana vladati in že samo vsled
dejstva svojega obstoja je njih podoba. Ni vlad in inštitucij,

') To prevladanje individuelne inicijative lahko opazujemo pred¬
vsem v Ameriki. V Angliji je v teku zadnjih trideset let nenavadno
nazadovala in država se tam vedno bolj in bolj vriva v ospredje.

78

o kojih bi se moglo trditi, da so absolutno dobre ali ab¬
solutno slabe. Vlada kralja v Dahomeyu je bila gotovo
izvrstna vlada za narod, ki ga je bil poklican vladati, in
najumnejša evropska ustava bi bila za isti narod slaba. To
je, česar žalibog ne vedo državniki, ki si domišljajo, da je
vlada izvozno blago in da se morejo vladati naselbine z
uredbami kake metropole. Isto bi bilo, če bi poskusili pre¬
govoriti ribe, naj žive v zraku, češ, zračno dihanje je pri
višjih živalih v navadi.

Vsled samega dejstva različnosti duševne konštitucije
raznoliki narodi ne morejo ostati dolgo pod isto vlado.
Irca in Angleža, Slovana in Mažara, Arabca in Fran¬
coza je le z največjimi težavami mogoče držati pod istimi
zakoni in za ceno neprestanih revolucij. Velike države z
različnimi narodi so bile obsojene vedno k efemernemu
obstoju. Če jim je bila prisojena kakšna trajnost, kakor oni
Mongolov, potem Angležev v Indiji, tedaj prihaja to z ene
strani odtod, ker so bila plemena, ki so prišla medsebojno
v dotiko, tako mnogoštevilna, tako različna in radi tega v
takem nasprotstvu, da niso mogla misliti na združitev zoper
tujce, z druge strani pa, ker so imeli tuji gospodarji precej
siguren političen inštinkt, ter spoštovali običaje podjarmljenih
narodov in jih pustili živeti pod svojimi lastnimi zakoni.

Spisali bi mnogo knjig, da, ponovili bi celo zgodovino
in sicer z zelo novega stališča, če bi hoteli razkazati vse
posledice psihologične konštitucije narodov. Njeno poglob¬
ljeno proučevanje bi moralo biti podlaga politike in vzgoje.
Mogli bi celo trditi, da bi znalo to proučevanje obvarovati
pred marsikatero zmoto in pred marsikaterim prevratom,
če bi se mogli narodi izogniti usodepolnostim svojega ple¬
mena in če bi ne zadušil glasu razuma vedno oblastni glas
mrtvecev.

79

Drugo poglavje.

UPORABA PREDSTOJEČIH NAČEL ZA PRIMERJALNO
PROUČEVANJE RAZVOJA ZDRUŽENIH DRŽAV
AMERIKE IN ŠPANSKO-AMERIŠKIH REPUBLIK.

Angleški značaj. — Kako je nastala ameriška duša. —
Okrutnost od življenjskih pogojev povzročene selekcije.

Nujni pogin slabših elementov. — Zamorci in Kitajci. —
Razlogi za prospevanje Združenih držav in dekadenco
špansko-ameriških republik vkljub istim političnim inšti¬
tucijam. — Neizogibna anarhija špansko-ameriških republik
kot posledica nižjevrstnih plemenskih značajev.

Kratka prejšnja razmotrivanja svedočijo, da so uredbe
kakega naroda izraz njegove duše, in da, če on lahko spre¬
minja obliko, ne more spremeniti osnove. Sedaj hočemo
pokazati z zelo natančnimi primeri, v koliki meri vlada duša
naroda njegovo usodo in malopomembno vlogo, ki jo igrajo
v tej usodi uredbe 1 ).

') Znameniti angleški socijolog Herbert Spencer je v svojih
velikih spisih prezrl vpliv značaja narodov na njih usodo in njegove
lepe teoretične sinteze so ga privedle v začetku do zelo optimističnih
zaključkov. Ko se je v svoji starosti odločil upoštevati važno vlogo
značaja, je moral čisto spremeniti svoje prvotne zaključke, ki jih je
končno zamenil z zelo pesimističnimi. Njih izraz nahajamo v nekem
govoru, priobčenem v Revue des Revues. Evo nekoliko odlomkov:
»Moja, od začetka tako trdna vera v svobodne uredbe, je v

zadnjih letih zelo opešala. -— Mi se pomikamo nazaj k vladi

železne pesti, zastopane od birokratičnega despotizma nekake socia¬
listične organizacije, potem od militarističnega despotizma, ki mu bo
sledil, ako nas za vsak zlučaj z zadnjim ne iznenadi kak socijalen
polom«.

80

Te primere bom vzel v deželi, kjer živi skupno pod
malo se razlikujočimi okoliščnimi pogoji dvoje enako omi¬
kanih in inteligentnih evropskih plemen, ki se razlikujeta
samo po svojem značaju; govoriti hočem o Ameriki. Ona
sestoji iz dveh raznih celin, ki jih združuje zemeljska ožina.
Površje obeh teh celin je skoraj enako, njih zemlja je zelo
slična. Ene izmed njih se je polastilo angleško, druge pa
španjolsko pleme. Ti dve plemeni živita pod sličnimi repu¬
blikanskimi ustavami, kajti južnoameriške republike so po¬
snele svoje po onih Združenih držav. Torej ničesar ne
preostane za razlago raznolikih usod teh narodov kakor
plemenske razlike. Poglejmo, kaj so povzročile te razlike.

Ponovimo spočetka v par besedah značilne lastnosti
anglosaškega plemena, ki je obljudilo Združene države.
Morda ga ni naroda na svetu, ki bi bil postal vkljub svojim
prvotnim razlikam bolj enoten in čigar duševno konstitucijo
bi bilo ložje opredeliti v velikih potezah.

Prevladujoče črte te duševne konstitucije z ozirom na
značaj so: krepka volja, kakor jo je imelo malo narodov,
izvzemši morda Rimljane, nepremagljiva energija, zelo velika
inicijativa, brezmejna oblast nad samim seboj, čut za neod¬
visnost, ki se približuje pretirani nevljudnosti, silna delavnost,
zelo živo versko čustvovanje, zelo opredeljena moralnost in
zelo razvita zavest dolžnosti.

V intelektuelnem oziru ni mogoče podati špecijalnih
značilnih lastnosti, to je, navesti partikularnih elementov, ki
bi jih ne mogli najti pri drugih omikanih narodih. V tem
oziru lahko konštatiramo samo neko sigurno razsodnost, s
katero je mogoče ujeti praktično in pozitivno stran v stvareh
in se ne poizgubljati v himeričnem iskanju, zelo živ smisel
za dejstva in pičel za splošne ideje, neko duševno tesno-
srčnost, ki jim ne da uvideti slabih strani verskih nazorov
in stavlja zato te verske nazore izven diskusije.

Tem splošnim značilnim lastnostim moramo še dodati
popolni optimizem človeka, čigar življenjska pot je natanko

81

6

določena, in ki mu ne pride niti na misel, da bi si mogel
izbrati kako boljšo. On ve vedno, kaj zahtevajo od njega
njegova domovina, družina in njegovi bogovi. Ta optimizem
sega tako daleč, da smatra za skrajnega zaničevanja vredno
vse, kar je tujega. Zaničevanje tujca in njegovih običajev
presega v Angliji gotovo ono, ki so je kazali nekoč Rim¬
ljani napram barbarom v dobi svoje veličine. Toliko je, da
izgine proti tujcu vsako moralno pravilo. Ni angleškega
državnika, ki ne smatra v svojih odnošajih z drugimi narodi
za popolnoma pravilna dejanja, ki bi povzročila najgloblji
in enoglasen odpor, če bi se bila zgodila napram njegovim
rojakom. To malouvaževanje tujca je brezdvomno z modro-
slovnega stališča neko zelo nižjevrstno čustvo, toda s stališča
narodnega prospeha je skrajne koristi. Ono je, kakor omenja
pravilno angleški general Wolseley, eno izmed onih, ki tvorijo
moč Anglije. Po pravici se je reklo prigodom njihove zelo
pametne odklonitve v zadevi zidanja prekopa pod la Manche,
ki bi pospeševal zvezo s celino, da bi si prizadeli Angleži
ravno toliko truda kakor Kitajci, da zabranijo vsakemu
tujemu vplivu dostop k sebi.

Vse ravno naštete značilne lastnosti se nahajajo v
različnih socijalnih slojih; ne mogli bi zaslediti nobenega
elementa angleške civilizacije, ki bi mu ne bili utisnili glo¬
boko svojega pečata. Tujca, ki obišče, čeprav le za nekoliko
dni, Anglijo, to nemudoma preseneti. On bo konštatiral po¬
trebo po neodvisnem življenju v hišici najskromnejšega
uradnika, tesno stanovanje, brezdvomno, ampak varno pred
vsako prisiljenostjo in izolirano od vsake soseščine; na
najobiskanejših kolodvorih, kjer kroži občinstvo sleherno
uro, ne da bi bili zagrajeni kakor čreda krotkih jagnjet za
ograjo, ki jo straži kak uradnik, kakor da bi bilo treba s
silo zasigurati varnost ljudi, ki ne zmorejo toliko potrebne
potrpežljivosti, da bi se ne dali povoziti. Našel bode ple¬
mensko energijo kakor v težkem delu delavca tako v onem
gimnazijca, ki se uči prepuščen samemu sebi od mladih

82

dni vssti samostojno, že v svesti si, da se v življenju razen
njega samega nikdo ne bo zanimal za njegovo usodo; pri
profesorjih, ki se brigajo malo za izobrazbo, a mnogo za
značaj, ki ga smatrajo za eno največjih gonilnih moči na
svetu 1 ). Ako se poglobi v javno življenje državljana, bo
videl, da se ne apelira na državo, ampak na inicijativo po¬
sameznika, naj že gre za popravo kakega vaškega studenca,
napravo kakega morskega pristanišča ali zidanje kake že¬
leznice. Po daljšem opazovanju bo spoznal kmalu, da je
vkljub svojim napakam, ki ga delajo tujcu najneznosnejšega
vseh narodov, edino ta narod v istini svoboden, ker je
edini, ki se je naučil vladati samega sebe in pripuščati vladi
samo minimalen delokrog. Ako pregledamo njegovo zgo¬
dovino, vidimo, da se je znal najprej osvoboditi vsake
oblasti, ravnotako cerkvene kakor kraljevske. Že v XV. sto¬
letju je učeni pravnik Fortescue stavil »nasproti rimskemu
zakonu, dediščini latinskih narodov, angleški zakon, onemu,
ki je izdelek absolutnih vladarjev in teži za žrtvovanjem
posameznika, tega, ki je delo skupne volje in ki je vedno
pripravljen k varstvu osebe.«

Kamorkoli na zemlji naj se izseli enak narod, on bo
nujno stopil v ospredje in zasnoval mogočne države. Je li
od njega podjarmljeno pleme, kakor na primer ameriški
Rdečekožci, dosti slabo in nezadostno porabno, se metodično
iztrebi. Je li podjarmljeno pleme, kakor indijska ljudstva,
premnogoštevilno, da bi se dalo uničiti, in razen tega godno

’) Ko je zahtevala kraljica Anglije od princa Alberta, naj določi
pogoje za neko vsakoletno darilo, namenjeno od nje za Wellingtonovo
gimnazijo, je določil, da se mora podeliti le tistemu učencu, ki bi se
mu prisodil najrazvitejši značaj in ne onemu, ki bi bil najbolj izobražen.
V kakšnem latinskem narodu bi prisodili darilo gotovo učencu, ki bi
najboljše recitiral, kar se je naučil v knjigah. Ves naš pouk, tudi oni,
ki ga imenujemo višjega, je v tem, da se nauči mladina recitirati
lekcije. Odtod si ohrani navado, da jih recitira nadalje skozi celo
ostalo življenje.

83

6 *

za produktivno delo, tedaj se kratkomalo prisili k zelo trdemu
podaništvu in k roboti, ki je skoraj izključno le v korist
njegovim gospodarjem.

Toda predvsem v novi deželi, kakor v Ameriki, mo¬
ramo zasledovati čudapolno napredovanje, ki izvira iz du¬
ševne konstitucije angleškega plemena. Znano je, kaj je
postalo v neobdelanih in le od nekolikih divjakov obljudenih
pokrajinah, kjer se je smelo zanašati le na samega sebe.
Komaj stoletje je potrebovalo, da se postavi v prvo vrsto
velikih svetovnih velesil in dandanes je ni več, ki bi se
mogla meriti ž njim. Priporočam knjige gospodov Rousiera
in Pavla Bourgeta o Združenih državah, kdor bi se hotel
poučiti o velikanski inicijativi in individualni energiji, ki so
jo porabili državljani velike republike. Sposobnost ljudi,
vladati same sebe, se združevati v svrho ustanovljenja
velikih podjetij, ustvarjenja mest, šol, pristanišč, železnici.t. d.
dosega tolik maximum, da bi se moglo skoraj trditi, da
javne oblasti sploh ni. Razen za policijo in diplomatsko
zastopstvo sploh ni razvidno, čemu bi naj služile.

Sicer pa v Združenih državah ni mogoče uspeti nikomu,
kdor nima ravno označenih lastnosti značaja, in zato tudi
tuji priseljenci ne morejo spremeniti občnega plemenskega
duha. Življenjski pogoji so taki, da je obsojen vsakdo k
hitremu poginu, kdor nima teh lastnosti. V tej neodvisnosti
in energije nasičeni atmosferi more živeti edino le Anglo-
saksonec. Italijan pogine tam od gladu, Irec in zamorec pa
životarita v najnižjih službah.

Velika republika je gotovo dežela svobode, gotovo pa
ne tudi dežela enakosti in bratstva, teh dveh latinskih himer,
ki sta zakonom napredka neznani. V nobeni drugi pokrajini
na svetu ni dala naravna selekcija bolj trdo občutiti svojo
železno pest. Ona se kaže tam neusmiljeno, toda ravno ker
ne pozna usmiljenja, si ohrani pleme, ki ga je pomagala
ustvariti, svojo moč in svojo energijo. Tam, na tleh Zdru¬
ženih držav, ni mesta za slabotneže, srednjevrstneže in

84

nezmožnike, že samo po dejstvu svoje inferijornosti je ob¬
sojen posameznik ali cela plemena k poginu. Ko so postali
rdečekožci brez koristi, so se iztrebili s puškami ali pa so
bili obsojeni poginiti gladu. Kitajske delavce, katerih delo
povzročuje neprijetno konkurenco, bo zadela enaka usoda.
Zakon, ki je določil njih občni izgon, so samo radi ogromnih
stroškov, ki bi jih stal izgon, ni mogel izvršiti 1 ). Brez dvoma
ga bo zamenilo metodično uničevanje, ki se je v nekaterih
rudniških okrajih že pričelo. Pred kratkim so se sprejeli
drugi zakoni, ki prepovedujejo pristop siromašnih izseljencev
na ameriška tla. Kar se tiče zamorcev, ki so služili za pre¬
tvezo v secesijski vojni, — v vojni med tistimi, ki so imeli
sužnje in onimi, ki jih niso mogli imeti in jih niso hoteli
privoščiti drugim, — se jih skoraj trpi, ker ostanejo omejeni
na nižje funkcije, ki bi jih ne maral noben drugi amerikanski
državljan. Teoretično imajo sicer vse pravice, v resnici pa
se ž njimi postopa kakor z malokoristnimi živalmi, katerih
se znebimo takoj, ko postanejo nevarne. Sumarično linčanje
se smatra zanje povsod za dostatno. Pri prvem nadležnem
prestopku jih postrele ali povesijo.

To so brez dvoma temne strani na sliki. Ona je sijajna
dovolj, da jih prenese. Če bi morali opredeliti z eno besedo
razliko med kontinentalno Evropo in Združenimi državami,
bi mogli trditi, da zastopa prva maximum tega, kar more
nuditi individuelno inicijativo nadomestujoča oficijelna regle-
mentacija, druga pa maximum tega, kar more nuditi vsake
oficijelne reglementacije popolnoma prosta individuelna inici-
jativa. Te osnovne razlike so izključno posledice značaja.
Evropski socijalizem nima upanja, da bi se vkoreninil v
tleh stroge republike. Kot zadnji izraz državnega tiranstva

') Triinpetdeseti kongres je odložil izvršitev zakona Geary
(Chinese exclusion act) samo zato, ker se je dognalo, da bi stal prevoz
v domovino za 100.000 Kitajcev 30 milijonov frankov, dočim je zna¬
šala v proračun za izgon kitajskih delavcev postavljena svota samo
100.000 frankov.

85

bi lahko prospeval le v starih plemenih, ki jih tlači že sto
letja oblast, ki jih je oropala vsake možnosti vladati se
same 1 ).

Videli smo ravno, kaj je ustvarilo v enem delu Amerike
pleme z določeno duševno konstitucijo, v kateri prevladuje
vztrajnost, energija in volja. Treba nam je samo še pokazati,
kaj je postalo iz skoro enake dežele v rokah nekega drugega,
sicer zelo inteligentnega plemena, ki pa nima nobene last¬
nosti onega značaja, katerega učinke sem ravnokar zabeležil.

Južna Amerika je po svojih naravnih pridelkih ena
najbogatejših pokrajin na zemlji. Ker je dvakrat tako velika
kakor Evropa in desetkrat manj obljudena, tam zemlje ni¬
kakor ne manjka in je takorekoč vsem na razpolago. Njeno
prevladajoče prebivalstvo španjolskega pokolenja je raz¬
deljeno na mnogoštevilne ljudovlade: Argentinijo, Brazilijo,
Čili, Peru i. t. d. Vse so si osvojile politično ustavo Združenih
držav in žive torej pod istimi zakoni. In vendar so edino
vsled dejstva, da je pleme različno in nima osnovnih last¬
nosti, ki jih ima pleme Združenih držav, brez izjeme vse
te republike izpostavljene neprenehoma najkrvavejši anarhiji
in se pogrezajo vkljub čudovitemu bogastvu svoje zemlje
ena za drugo v vsakovrstne razpade, polome in despotizem.

Treba je pregledati znamenito in nepristransko delo
Th. Chilota o špansko-ameriških republikah, da premotrimo
njih globoko dekadenco. Vsi njeni vzroki leže v duševni
konštituciji plemena, ki nima ne energije, ne volje, ne mo¬
ralnosti. Posebno pomanjkljivost moralnosti presega vse,
kar poznamo najhujšega v Evropi. O enem izmed glavnih
mest, Buenos-Agres, trdi pisatelj, da je nemogoče bivati v

') Ravno opisana Amerika je Amerika včerajšnjih in današnjih
dni, toda gotovo ne bo Amerika bodočnosti. V enem sledečih poglavij
bomo videli, da ji grozi vsled novejše invazije ogromnoštevilnih
nižjevrstnih, neprilagodenih elementov gigantska državljanska vojna
in razpad na več svobodnih, vedno si nasprotujočih držav, kakor v
Evropi.

86

njem vsakomur, kdor ima nekaj delikatne vesti in nekaj
moralnosti. Glede Argentinske republike, najmanj propale
izmed teh republik, dodaje isti pisatelj: »Ako premotrivamo
to republiko s komercijelnega stališča, nas preseneča ne¬
moralnost, ki se javno kaže povsod.«

Kar se tiče inštitucij, noben primer ne dokazuje boljše,
v koliki meri so hčerke plemena in nemožnost, jih prenesti
od enega naroda na drugega. Bilo je zelo zanimivo zvedeti,
kaj bodo postale tako svobodomiselne ustave Združenih
držav na nižjevrstnem plemenu. »Te dežele«, nam pravi
g. Child, govoreč o raznih špansko-ameriških republikah, »so
pod šibo predsednikov, ki ne vladajo nič manj samooblastno,.
ko car vse Rusije, celo bolj samooblastno, ker so varni pred
vsemi neprijetnostmi in vplivi evropske cenzure. Upravno

osobje je sestavljeno samo iž njihovih kreatur --,

državljani glasujejo, kakor se jim zljubi, toda nihče ne vpo-
števa njihovih glasov. Argentinska republika je republika
samo po imenu, v resnici je oligarhija ljudi, ki jim je po¬
litika kupčija.«

Ena edina dežela, Brazilija, se je v neki meri izognila
tej globoki dekadenci s pomočjo monarhične vlade, ki je
obvarovala oblast pred tekmeci. Ker je bila za plemena
brez energije in volje preliberalna, je končno podlegla. Z
istim mahom se je pogreznila republika v popolno anarhijo
in v nekaj letih so vladni ljudje potrošili državni zaklad
tako, da so morali povišati davke od 60 na 100 odstotkov.

Seveda se dekadenca latinskega plemena, ki prebiva
v južni Ameriki, ne javlja samo v politiki, temveč v vseh
elementih civilizacije. Prepuščene samim sebi, bi padle te
nesrečne republike v popolno barbarstvo. Vsa industrija in
trgovina je v rokah tujcev: Angležev, Amerikancev in Nemcev.
Valparaiso je postalo angleško mesto; ničesar bi ne pre¬
ostalo od Čili, če bi se ji odtegnili tujci. Z njihovo pomočjo
si ohranijo te pokrajine to civilizirano zunanjost, ki premoti
Evropo. Argentinska republika šteje 4 milijone belcev špan-

87

jolskega pokolenja; ne vem, če bi mogli imenovati razen
tujcev enega samega, ki bi stal na čelu kake zares važne
industrije.

Ta grozna dekadenca samemu sebi prepuščenega latin¬
skega plemena je z ozirom na prospevanje angleškega ple¬
mena v sosedni deželi ena izmed najtemnejših, najžalostnejših
in obenem najbolj poučnih izkušenj, ki jih moremo navesti
v potrdilo psihologičnih znakov, ki sem jih razložil.

88

Tretje poglavje.

KAKO PREOBRAZI SPREMEMBA PLEMENSKE DUŠE
ZGODOVINSKI RAZVOJ NARODOV.

Vpliv tujih činiteljev spremeni takoj dušo plemena in
vsled tega njegovo civilizacijo. — Primer Rimljanov. —
Rimske civilizacije niso uničile militarične, ampak mirovne
invazije barbarov. — Barbari niso mislili nikdar uničiti
cesarstva. — Njihove invazije niso imele osvojilnega zna¬
čaja. — Prvi načelniki Frankov so se smatrali vedno za
služabnike rimskega cesarstva. — Oni so spoštovali vedno
rimsko civilizacijo in so jo mislili le nadaljevati. — Sele
od VII. stoletja naprej barbarski gospodarji Galicije niso
več smatrali cesarja za svojega gospodarja. — Popolna
preobrazba rimske civilizacije ni bila posledica kakšne
uničbe, ampak osvojitve stare civilizacije po novem ple¬
menu. — Moderne invazije v Združene države. — Držav¬
ljanske vojne in razpad na neodvisne in nasprotujoče si
države, ki jih vojne pripravljajo. — Invazije tujcev v
Francijo in njih posledice.

Primeri, ki smo jih navedli, dokazujejo, da zgodovina
kakega naroda ni odvisna od njegovih konstitucij, ampak
od njegovega značaja, to je od njegovega plemena. Razen
tega pa smo pri razmatranju postanka zgodovinskih plemen
tudi videli, da sledi njih razpad iz križanj, da so se oni
narodi, ki so si ohranili svojo enotnost in silo, kakor nekdaj
Arijci v Indiji in’dandanes Angleži v raznih svojih naselbinah,
vedno skrbno varovali združenja s tujci. Že malo število
tujcev zadostuje, da preobrazi dušo kakega naroda. Ti ga
pripravijo ob sposobnost, varovati značilne lastnosti svojega
plemena, spomenike svoje zgodovine in dela svojih pradedov.

Ta zaključek sledi iz vsega spred stoječega. Ako je
razne elemente civilizacije smatrati za zunanji izraz duše

89

kakega nardda, se razume samo po sebi, da se mora spre¬
meniti takoj, ko se spremeni duša tega naroda, enako tudi
njegova civilizacija.

Zgodovina preteklosti nam nudi zato nepobitne dokaze
in zgodovina bodočnosti bo donesla še mnogo drugih.

Počasna preobrazba rimske civilizacije je eden izmed
najbolj presenetljivih zgledov, kar jih je mogoče navesti.
Zgodovinarji nam predočujejo ta dogodek navadno kot
učinek uničujočih invazij barbarstva, toda natančnejše pro¬
učevanje dejstev dokazuje na eni strani, da so povzročile
razpad cesarstva mirovne in nikakor ne bojne invazije, na
drugi strani pa, da barbari nikakor niso hoteli uničiti rimske
civilizacije, temveč da so jo vedno spoštovali ter občudovali,
in si prizadeli ves trud, prisvojiti si jo in jo nadaljevati.
Oni so si skušali osvojiti njen jezik, njene inštitucije in
njene umetnosti. Do zadnjih Merovingov so vedno skušali
še nadaljevati veliko civilizacijo, ki so jo podedovali. Vsa
dejanja velikega cesarja Karla Velikega preveva ta misel.

Toda mi vemo, da je bila taka naloga vedno neiz-
vršljiva. Barbari so potrebovali več stoletij, predno so
ustvarili potom opetovanih križanj in istih življenjskih po¬
gojev eno, kolikor toliko enotno pleme in ko je bilo to pleme
gotovo, je imelo že vsled tega dejstva nove umetnosti, nov
jezik, nove inštitucije in seveda tudi novo civilizacijo. Veliki
spomin na Rim se je razprostiral še vedno nad to civili¬
zacijo, toda zastonj so bili opetovani poskusi, oživiti jo še
enkrat. Zastonj je skušala zbuditi renesanca njene umet¬
nosti, revolucija njene inštitucije.

Barbari, ki so prodirali postopno od prvega stoletja
naše dobe naprej v cesarstvo in je končno prevzeli, torej
niso mislili uničiti njegove civilizacije, temveč jo edino le
nadaljevati. Tudi tedaj, če bi ne bili napadali Rima in se
omejili na postopno združevanje z vsak dan bolj malošte¬
vilnimi Rimljani, bi se tok zgodovine ne bi bil spremenil.
Oni bi ne bili zrušili cesarstva, ampak že sam vpliv nji-

90

novega združevanja bi bil zadostoval, da uniči rimsko dušo.
Torej lahko rečemo, da se rimska civilizacija nikoli ni zru¬
šila, temveč enostavno nadaljevala, spreminjajoč se v teku
dob edino vsled dejstva, da je pala v roke različnim ple¬
menom.

En sam pogled na zgodovino barbarskih invazij potrdi
to zadostno.

Spisi modernih učenjakov, posebno Fustel de Coulan-
gesa, so dokazali očitno, da so povzročile mirovne invazije
barbarov in nikakor ne agresivne — odbite večinoma od
mezdnikov cesarstva — postopni upad rimske oblasti. Že
v času prvih cesarjev se je uveljavila navada, uslužbovati
barbare v armadah. Ona se je jačila vedno bolj in bolj v
tej meri, kakor so Rimljani bogateli in se odtegovali vojaški
službi in na koncu nekolikih stoletij so bili v armadi kakor
v upravi sami tujci. »Visigoti, Burgundi in Franki so bili
zavezni vojaki v službi rimskega cesarstva.«

Ko je imel Rim samo še barbare v službi in so vladali
njih pokrajine barbarski poglavarji, je bilo očividno, da se
bodo ti poglavarji postopno osamosvojili. To se jim je v
resnici posrečilo, toda Rim je imel tak ugled, da nikdar ni
prišlo nobenemu na misel, zrušiti cesarstvo, tudi tedaj ne,
ko je zapalo njihovi oblasti. Ko se je 1. 476. eden teh Rimu
uslužbenih poglavarjev, Odoaker, kralj Herulov, polastil Rima,
je prosil nemudoma tedaj v Carigradu vladajočega cesarja
za dovoljenje, vladati Italijo pod naslovom patricija. Nobeden
drug poglavar ni ravnal drugače. Vedno so vladali pokrajine
v imenu Rima. Nikdar jim ni prišlo na misel, razpolagati
z zemljo, niti se dotakniti inštitucij. Klodvik se je smatral
za rimskega uradnika in je bil zelo ponosen, ko je dobil
od cesarja naslov konzula. Trideset let po njegovi smrti so
sprejemali njegovi nasledniki še vedno od cesarja izdane
zakone in so se smatrali za obvezane, jih udejstvovati. Mi
se moramo približati sedmemu stoletju, ako hočemo videti
barbarske poglavarje v Galiji, ki se upajo kovati denar s.

91

svojimi podobami. Do tedaj je kazal vedno le podobe ce¬
sarjev. Sele od te dobe naprej lahko trdimo, da galska
ljudstva niso več smatrala cesarja za svojega gospodarja.
Zgodovinarji pričenjajo zgodovino Francije pravzaprav dve
sto let prezgodaj in nam podajajo deseterko kraljev preveč.

Nič ni manj slično osvojitvi ko barbarske invazije,
kajti ljudstva so si ohranila svoje ozemlje, svoj jezik in
svoje zakone, kar se ne dogaja nikdar pri resničnih osvo¬
jitvah, kakor na primer pri osvojitvi Anglije od Normanov.

Rimska oblast je izginjala najbrž tako polagoma, da
tega sodobniki niso niti opažali. Pokrajine so bile navajene
skoz stoletja gospodovanja poglavarjev v imenu cesarstva.
Zelo postopno in zelo polagoma so dospeli ti vladarji do
delovanja na lastno odgovornost. Nič se torej ni spremenilo.
Ista oblast je trajala pod novimi gospodarji tekom cele
merovinške dobe naprej 1 ).

Edina prava sprememba, in ta je postala končne zelo
globoka, je bil postanek novega zgodovinskega plemena in
kot nujna posledica — v smislu zakonov, ki smo jih raz¬
ložili — rojstvo nove civilizacije.

V očigled temu večnemu ponavljanju istih stvari, ki
se zdi najtrdnejši zakon zgodovine, smemo najbrž konšta-
tirati dandanes enake mirovne invazije, kakor je bila ona,
ki je povzročila preobrazbo rimske civilizacije. Vsled splošno
razširjene moderne civilizacije se dandanes skoraj zdi, da
ni več barbarov, ali da so vsaj oni globoko v Aziji in Afriki
poizgubljeni barbari predaleč od nas, da bi se morali bati
njih invazije. Njihovih invazij se nam seveda ni treba bati
in če so nevarni, bo to, kakor sem dokazal v nekem drugem
spisu, le vsled ekonomske konkurence, ki jo bodo nekoč
delali Evropi. O njih torej na tem mestu ni govora, toda
če se zde barbari zadosti oddaljeni, so nam v resnici vendar

') »Merovinška doba«, piše Fustel de Coulanges, »je v treh
četrtinkah nadaljevanje one, ki jo je dalo Galiji rimsko cesarstvo . . .
Nič ni feudalnega v vladi Merovingov.«

92

t

zelo blizu, mnogo bliže, nego v dobi rimskih cesarjev. Na¬
hajamo jih v sami sredini omikanih narodov. Vsled zaple¬
tenosti naše moderne civilizacije in postopne diferencijacije
posameznikov, o kateri sem govoril, ima sleherni narod
neizmerno število nižjevrstnih elementov, nesposobnih, pri¬
lagoditi se zanje previsoki civilizaciji. To je ogromna, vedno
naraščajoča izguba, katere učinek bo opasen za narode,
koder se bo pojavil.

Dandanes se obračajo ti novi barbari kakor po skupnem
dogovoru v Združene države in od njih preti civilizaciji
tega velikega naroda resna nevarnost. Dokler je bilo tuje
priseljevanje pičlo in obstojalo večinoma iz angleških ele¬
mentov, je bila absorpcija lahka in koristna. Ona je ustvarila
presenetljivo veličino Amerike. Dandanes so izpostavljene
Združene države ogromni invaziji nižjevrstnih elementov,
ki si jih nočejo in ne morejo prilagoditi. Med letom 1880. in
1890. so sprejele skoraj 6 milijonov izseljencev, ki obstoje
skoraj izključno iz slabih delavcev najrazličnejšega izvora.
Od 1,100.000 prebivalcev Chicage jih v resnici ni več ko
četrtina Amerikancev. To mesto ima 400.000 Nemcev,
220.000 Ircev, 50.000 Poljakov, 55.000 Čehov i. t. d. Med
temi izseljenci in Amerikanci ni nobene spojitve. Oni se niti
ne potrudijo, da bi se naučili jezik svoje nove domovine
in tvorijo samo navadne naselbine, ki delajo slabo plačano
raboto. To so nezadovoljneži in dosledni sovražniki. Med
veliko železničarsko stavko so malodane zažgali Chicago in
moralo se je streljati nanje brez usmiljenja. Edino med njimi
se rekrutirajo privrženci nivelirajočega in robatega socija-
lizma, ki se da morda udejstviti v kaki oslabljeni Evropi,
ki pa je popolnoma antipatičen značaju pristnih Amerikancev.
Borbe, ki jih bo povzročil ta socijalizem na tleh velike
republike, bodo pravzaprav borbe plemen, ki so se povspela
na različne stopinje razvoja.

Vse kaže, da v državljanski vojski, ki se pripravlja
med Ameriko Amerikancev in Ameriko tujcev, zmaga ne

93

bo na strani barbarov. Ta ogromna borba se bo končala
brez dvoma z mnogo večjo hekatombo, ko je bilo popolno
uničenje Cimbrov od Marija. Če borba kolikor toliko potraja
in se invazija nadaljuje, bo obstojala rešitev le v popolnem
uničenju. Usoda Združenih držav bo tedaj najbrž takšna,
kakor ona rimskega cesarstva, to je, razpad sedanjih po¬
krajin in republik na neodvisne države, ravno tako ločene
in ravno tako pogostoma v bojih, kakor one v Evropi in
španski Ameriki.

Take invazije pa ne grozijo samo Ameriki. V Evropi
je država, Francija, ki je enako ogrožena. To je bogata
dežela, katere prebivalstvo ne narašča in obdana od siro¬
mašnih dežel, katerih prebivalstvo raste neprenehoma. Pri¬
seljevanje teh sosedov je usodno in tembolj usodno, ker e
vsled zahtev naših delavcev potrebno za poljedelske in
industrijalne potrebe. Ugodnosti, ki jih nahajajo ti, izseljenci
na naših tleh, leže na dlani. Nobene vojaške službe, malo
ali nič davkov vsled njihove lastnosti tujih nomadov, lažje
in boljše plačano delo nego v njih rodnem ozemlju. Oni se
obračajo proti naši deželi ne samo, ker je bolj bogata,
ampak tudi, ker stori večina drugih sleherni dan nove ko¬
rake, da jih odbije.

Invazija tujcev je tem bolj opasna, ker se izseljujejo
naravno najnižji elementi, oni, ki se niso znali zadovoljiti
sami s seboj v svoji domovini. Naša humanitarna načela
nas izpostavljajo usodepolni, naraščajoči invaziji tujcev. Pred
40 leti jih še ni bilo 400.000, danes jih je nad 1,200.000 in
oni dohajajo vsak dan v številnejših trumah. Če bi vpo-
števali v Marziliji le število Italijanov, bi jo mogli označiti
za italijansko naselbino. Italija nima niti ene naselbine, ki
bi štela enako število Italijanov. Če se sedanje okolnosti ne
spremene, to je, če te invazije ne prenehajo, bo treba le
malo časa, da postane tretjina prebivalstva v Franciji nemška
in tretjina italijanska. Kaj se zgodi z enotnostjo, ali eno¬
stavno z obstojem kakega naroda v sličnih okolnostih? Naj-

94

večje nezgode na bojnem polju bi bile zanj neskončno manj
opasne, nego take invazije 1 ), jako siguren je instinkt, ki je
učil stare narode strahu pred tujci, oni so vedeli dobro, da
se vrednost dežele ne ceni po številu njenih prebivalcev,
ampak po številu državljanov.

Mi vidimo torej še enkrat, da se nahaja za vsemi zgo¬
dovinskimi in socijalnimi vprašanji vedno neizbežni ple¬
menski problem. On vlada vse druge.

') Ker so te invazije posledice določenih ekonomskih pojavov,
ki niso v naši oblasti, jih ni mogoče zabraniti. Vendar bi se mogli
storiti koraki, s katerimi bi se dale zmanjšati: obligatorična vojaška
služba v tujinski legiji za vse tujce pod 25 leti po dveletnem tukaj¬
šnjem bivanju, vojaška pristojbina za starejše, skoraj popolno one¬
mogočenje naturalizacije, četrtinski davek na dohodke in plače za
vse posameznike tujega pokolenja, naj so že naturalizirani ali ne,
ki so se nastanili v Franciji pred manj ko 50 leti i. t. d.

95

Četrta knjiga.

Kako se preobražajo psihologične
lastnosti plemen.

Prvo poglavje.

VLOGA IDEJ V ŽIVLJENJU NARODOV.

Vodilne ideje vsake civilizacije so vedno zelo malošte¬
vilne. — Njih skrajno dolgotrajni postanek in izgin. —

Ideje vplivajo na življenje šele, ko so se spremenile v
čustva. — Tedaj tvorijo del značaja. — Vsled počasnosti
v razvoju idej imajo civilizacije neko stalnost. — Kako
se učvrstijo ideje. — Vpliv razsodka je popolnoma ni¬
čevem — Vpliv prevdarka in ugleda. — Vloga prepri-
čancev in apostolov. — Deformacija, ki se izvrši v idejah,
ko zajdejo v množice. — Splošno pripoznana ideja vpliva
kmalu na vse elemente civilizacije. — Vsled skupnosti
idej imajo ljudje vsake dobe neko vsoto poprečnih pojmov,
ki jih delajo zelo slične v mišljenju in delovanju. — Jarem
navade in mnenja. — On se ublažuje le v kritičnih dobah
zgodovine, ko so prišle stare ideje ob svoj vpliv in še
niso nadomeščene. — Edino v tej kritični dobi se more
dopuščati diskusija mnenj. — Dogme se vzdržujejo le
pod pogojem, da se ne diskutirajo. — Narodi ne morejo
menjati svojih idej in svojih dogem, ne da bi morali
menjati obenem civilizacijo.

Ko smo dokazali, da so psihologične plemenske last¬
nosti zelo stalne in da izvira iz teh lastnosti zgodovina
narodov, smo pripomnili, da so se mogli psihologični ele¬
menti spreminjati ravno tako, kakor anatomični elementi
vrst v teku časa po dedičnih akumulacijah. Od teh spre¬
memb je odvisen večinoma razvoj civilizacij.

96

Činitelji, ki lahko povzročijo psihologične spremembe,
so različni. Potrebe, življenjska tekma, učinkovanje dolo¬
čenega milijeja, znanstveni in industrijalni napredek, vzgoja,
verski nazori in še mnogo drugih uveljavlja svoj vpliv. Mi
smo posvetili že eno knjigo 1 ) proučevanju vloge vsakega
izmed njih. Torej nam ni treba več stvari podrobno pre-
tresovati. Ozirali se bomo nanjo tukaj le toliko, da pred-
očimo z nekaterimi izbranimi bistvenimi činitelji mehanizem
njihovega delovanja. Temu študiju bo namenjeno to in sle¬
deča poglavja.

Proučevanje raznih civilizacij, ki so si sledile od za¬
četka sveta, dokazuje, da jih je vodilo v njihovem razvitku
vedno zelo pičlo število osnovnih idej. Če bi se omejila
zgodovina narodov na zgodovino njihovih idej, bi ta zgo¬
dovina ne bila nikdar posebno dolga. Če se je eni civili¬
zaciji posrečilo ustvariti dve ali tri vodilne, osnovne ideje v
področju umetnosti, znanosti, slovstva ali modroslovja, jo
lahko smatramo za izredno sijajno.

Ideje ne morejo imeti dejanjskega vpliva na dušo na¬
rodov kakor le tedaj, ko so po zelo dolgotrajni predelavi
prodrle iz nestalnega področja misli v stalno in nezavestno
področje čustev, kjer se porajajo nagibi naših dejanj. One
postanejo potem elementi značaja in morejo vplivati na
življenjsko vedenje. Značaj sestoji deloma iz nakopičenih
nezavestnih idej.

Ko se je izvršila v idejah ta dolgotrajna predelava, jc
njih sila precejšna, zato ker razum nima več oblasti nad
njimi. Prepričanec, ki ga obvladuje katerakoli ideja, verska
ali druga, je nedostopen vsakemu razsodku in naj si ga
mislimo še tako inteligentnega. Vse, kar bo mogel poskusiti,
pa večinoma niti ne bo poskusil, bo to, spraviti z zavitimi
mislimi in mnogokrat z zelo velikimi potvarami ideje, s
kojimi ga zavračamo, v okvir pojmov, ki ga obvladujejo.

>) L’ homrae et les societes. Leurs origines et leur histoire. T. II.
Evolution des societes.

97

7

hko  morejo delovati ideje šele, ko so prodrle počasi
iz področja zavesti v področje nezavesti, tedaj se nam
razjasni, s kako počasnostjo se morajo spreminjati in zakaj
so vodilne ideje vsake civilizacije tako maloštevilne in za¬
htevajo toliko časa, da se razvijejo. Moramo si čestitati, da
je temu tako, kajti drugače bi civilizacije ne bile mogle
imeti nobene stalnosti. Ravno tako ugodno pa je, da se
morejo nove ideje navsezadnje uveljaviti, kajti če bi bile
stare ideje absolutno nepremekljive, bi civilizacije ne mogle
storiti nobenega napredka. Vsled dolgotrajnosti naših duševnih
preobrazb je treba mnogokrat več človeških dob, da pri¬
dejo nove ideje do zmage in še več človeških dob, da izgi¬
nejo. Najomikanejši narodi so oni, katerih vodilne ideje so
se znale držati v enaki dalji od spremenljivosti in stalnosti.
Zgodovina je napolnjena z razvalinami onih, ki se niso znali
držati v tem ravnovesju.

Lahko je torej razumljivo, da nas ne preseneča najbolj,
ko pregledujemo zgodovino narodov, bogastvo in novost
njihovih idej, ampak nasprotno skrajna pičlost teh idej,
dolgotrajnost njih preobrazb in oblast, ki jo izvršujejo. Civi¬
lizacije so učinek nekterih osnovnih idej, in ko so se te
ideje spremenile, se morajo nujno spremeniti civilizacije.
Srednji vek je živel ob dveh glavnih idejah: ob verski in
feudalni ideji. Iz teh dveh idej so vzrasle njegove umetnosti,
njegovo slovstvo in ves njegov življenjski nazor. V času
renesance sta se ti dve ideji nekoliko preobrazili; na novo
najdeni ideal starega grško - latinskega sveta zavlada v
Evropi in takoj se pričnejo preobražati življenjski nazor,
umetnosti, modroslovje in slovstvo. Nato se zmaja autoriteta
tradicije, znanstvene resnice zavzemajo polagoma mesto
razodete resnice, in zopet se spremeni civilizacija nanovo.
Kakor se kaže, so zgubile stare verske ideje dandanes
končno večji del svoje oblasti, in že samo vsled te.ga
grozi vsem socijalnim napravam, ki so se naslanjale nanje,
razpad.

98

Zgodovina postanka idej, njih gospostva, njih obrabe,
.njihovih preobrazb in njihovega izgina je mogoča le na
podlagi mnogoštevilnih primerov Če bi se mogli spuščati
v posameznosti, bi dokazali, da je vsak element civilizacije:
modroslovje, verski nazori, umetnosti, slovstvo i. t. d. pod¬
vržen zelo majhnemu številu vodilnih idej, katerih razvoj
je zelo dolgotrajen. Celo znanosti se ne izognejo temu za¬
konu. Vsa moderna fizika izhaja iz ideje nezrušljivosti ener¬
gije, vsa bijologija iz ideje transformizma, vsa medicina iz
ideje dejstvovanja neznatnih malenkosti in zgodovina teh
idej dokazuje, da se uveljavljajo le polagoma in s težavo,
čeprav se obračajo le do najbistrejših glav. V stoletju, ko
hiti vse tako naglično, potrebuje v področju raziskavanj,
kjer nimajo glasu strasti in interesi, osnovna znanstvena
ideja vsaj petindvajset let, predno se uveljavi. Najjasnejše,
najlažje dokazne, one, ki bi morale izzvati najmanj odpora,
take kakor na primer ideja o krvnem kroženju, niso rabile
manj dolgega časa.

Naj si bo ideja znanstvena, umetniška, modroslovna,
verska, z eno besedo, kakoršnakoli hoče, njeno razširjevanje
se vrši vedno po istem mehanizmu. Najprej se mora spre¬
jeti od majhnega števila apostolov, ki jim podajajo globoko
prepričanje in autoriteta njih imena velik ugled. Tedaj de¬
lujejo mnogo bolj po svoji sugestiji, ko prepričevalnosti.
V vrednosti kakšnega dokazovanja ne smemo iskati bistvenih
elementov prepričevalnega mehanizma. Mi usilimo naše ideje
ali po ugledu, ki ga imamo, ali pa, da se obrnemo do
strasti, toda mi nimamo nobenega vpliva, če se obračamo
edino do razuma. Množice se ne puste prepričati nikdar od
dokazov, ampak samo od trditev, in autoriteta teh trditev
je odvisna edinole od ugleda onega, ki jih izreka.

Ko se je posrečilo apostolom prepričati majhen krog
privržencev in so tako napravili nove apostole, jame stopati
nova ideja na polje diskusije. Takoj od začetka izzove
splošen odpor, ker zadene šiloma ob mnoge stare in utrjene

99

7 *

stvari. Apostoli, ki jo zagovarjajo, se čutijo naravno po tem
odporu vzburjene, kar jih le prepričuje o njihovi vzvišenosti
nad ostalimi ljudmi, in oni branijo novo idejo energično,
ne, ker je resnična — navadno oni o tem sami ne vedo
ničesar — ampak samo zato, ker so si jo osvojili. Nova
ideja se tedaj bolj in bolj diskutira, to je pravzaprav, spre¬
jema od enih v vsem obsegu, od drugih pa v vsem obsegu
zavrača. Izmenjujejo se trditve in zanikanja, toda malo argu¬
mentov. Edini nagibi sprejema ali odklonitve kake ideje za
ogromno večino glav ne morejo biti drugi, ko nagibi čustva,
kjer razsodek ne igra nobene vloge.

Vsled teh vedno strastnih debat ideja polagoma na¬
preduje. Novi rodovi, ki jo najdejo zavračano, so jo voljni
sprejeti samo zato, ker je zavračana. Za vedno svobode-
željno mladino je občni odpor proti sprejetim idejam forma
izvirnosti, ki ji je najdosežnejša.

Ideja torej vedno napreduje, in kmalu ji ni več treba
nobene opore. Ona se jame razširjati povsod po enostavnem
učinku nalezljivega posnemanja, lastnosti, s katero so ljudje
vobče ravno tako obdarjeni, kakor velike antropoidne opice,
ki jih jim daje moderno znanstvo za otce.

Takoj, ko se pridruži mehanizem naleznosti, stopi ideja
v razdobje, ki ji pomore nujno do zmage. Mnenje jo sprejme
hitro. Ona zadobi tedaj neko prodirno in rahlo silo, ki jo
razširja postopno v vseh glavah in si ustvari obenem neko
posebno ozračje, nek splošen mišljenjski način. Kakor oni
fini cestni prah, ki prodre povsod, se vtihotapi ideja v vse
pojme in stvore svoje dobe. Ideja in njene posledice tvorijo
potem del cele skupnosti dedičnih vsakdanjosti, ki jih nam
nalaga vzgoja. Ona je zmagala in stopila v področje čustva,
kar jo obvaruje odslej za dolgo od vsakega napada.

Izmed teh raznih idej, ki vodijo kako civilizacijo, osta¬
nejo nektere, namreč one, ki se nanašajo na umetnosti ali
modroslovje, v višjih slojih naroda, druge, namreč one, ki
se nanašajo posebno na verska in politična pojmovanja.

100

prodrejo v globine množic. One dojdejo tja navadno zelo
popačene, toda, ko dojdejo tja, je njihova moč nad primi¬
tivnimi in za diskusijo nesposobnimi dušami neizmerna.
Ideja zastopa tedaj nekaj nepobitnega in njeni učinki se
razširjajo s silo hudournika, ki ga nobeden jez več ne ustavi.
Vedno je lahko najti v vsakem narodu stotisoč ljudi, ki bi
šli radovoljno v smrt za obrambo kake ideje takoj, ko jih
je ta ideja podvrgla. Tedaj se pojavijo ti veliki dogodki,
ki zrevolucijonirajo zgodovino in ki jih lahko izvršijo samo
množice. Z učenjaki, umetniki in modroslovci se niso uve¬
ljavile religije, ki so vladale svet, ne one ogromne države,
ki so segale od ene poloble do druge, ne velike verske in
politične revolucije, ki so pretvorile Evropo. To se je izvr¬
šilo od nepismenih, ki jih je obvladala ena ideja dovolj, da
so žrtvovali svoje življenje za njeno razširjenje. S to teore¬
tično zelo neznatno, toda praktično zelo močno malenkostjo
so si osvojili nomadi arabskih pustinj del starega grško-
latinskega sveta in ustvarili eno izmed najogromnejših držav,
kar jih je poznala zgodovina. Z enako moralno malenkostjo
— s prevlado ene ideje — so junaški vojaki konventa
zmagoslavno kljubovali oboroženi Evropi.

Trdno prepričanje je tako neodoljivo, da se more samo
enako prepričanje meriti ž njim zmagonosno. Veri se ni bati
drugega resnega nasprotnika, ko vere. Ona je gotova zmage,
če služi materijalna sila, ki se ji zoperstavlja, slabotnim
čustvom in opešanim verskim nazorom. Toda če pride z
vero iste intenzitete v nasprotje, postane borba jako živahna,
in o uspehu odločijo tedaj postranske okoliščine, navadno
moralnega značaja, kakor duh discipline in boljša organi¬
zacija. V podrobnem proučevanju zgodovine Arabcev, ki
smo jih ravnokar omenili, bi opazili, da so v svojih prvih
osvojitvah — in to so vedno te osvojitve, ki so obenem
najtežje in najvažnejše — zadevali ob moralno zelo slabe
nasprotnike, čeravno je bila njih militarična organizacija zelo
»ostroumna. Najprej so poskusili svoje orožje v Siriji. Oni

101

so našli tam samo bizantinske mezdne armade, ki so bile
malo pripravljene žrtvovati se za katerosibodi stvar. Na¬
vdušeni od močne vere, ki jim je podeseterila sile, so
razgnali te trume brez ideala ravno tako lahko, kakor je
nekdaj razpršila peščica od ljubezni do rodnega mesta na¬
vdušenih Grkov neštevilne Kserksove vojake. Izid njihovega
podjetja bi bil čisto drugačen, če bi bili zadeli nekaj stoletij
prej na rimske kohorte. Če si stoje nasproti moralno enako
močne sile, je zmaga očividno vedno na strani boljše orga¬
niziranih. Vandejci so imeli gotovo zelo živo vero, bili so
energični prepričanci, ali vojaki konventa so imeli tudi zelo
trdna prepričanja, in ker so bili vojaško boljše organizirani,
so zmagali oni.

V religiji kakor v politiki je uspeh vedno na strani
vernikov, nikdar na strani skeptikov, in če se dandanes
dozdeva bodočnost določena socijalistom vkljub vznemir¬
jajoči absurdnosti njihovih dogem, prihaja to od tod, ker so
samo oni še resnično prepričani. Moderni vodilni sloji so
zgubili vero v vse. Oni ne verujejo v nič več, tudi ne v
možnost odpora proti pretečemu navalu barbarov, ki jih
obdajajo od vseh strani.

Ko je po daljši ali krajši dobi nesigurnega poskušanja,
preobrazb, potvarjanj, diskusije in propagande dobila ideja
svojo končno obliko in prodrla v dušo množic, tvori dogmo,
to je eno izmed teh absolutnih resnic, o kojih se več ne
diskutira. Ona spada tedaj k tem občnim verskim nazorom,
na katerih sloni obstoj narodov. Njen občni značaj ji po¬
deljuje prevladujočo vlogo. Velike zgodovinske dobe, stoletje
Augusta kakor Ludovika XIV. so one, ko so se ideje iz dob
nesigurnih poskusov in diskusije utrdile ter postale vrhovne
vladarice človeškega mišljenja. One postanejo tedaj žareči
svetilniki, in vse kar obsijejo s svojo svetlobo, se ogrne v
slično barvo.

Kakor hitro je zmagala nova ideja, utisne najneznat-
nejšim elementom civilizacije svoj pečat, toda da se izrazi

102

v vseh svojih učinkih, mora prodreti globoko v dušo množic.
Iz intelektuelnih višin, kjer je vznikla, stopa od sloja do
sloja, spreminjajoč in preobrazujoč se neprestano, dokler
ne prilagodi svoje oblike narodni duši, ki jo bo vodila do
zmage. Ona nastopa tedaj osredotočena v majhno število
besed, včasih v eno samo, toda ta beseda zbuja mogočne,
zapeljive ali strašne in vsled tega vedno učinkujoče podobe.
Taka sta srednjeveški raj in pekel, kratki besedici, ki imata
čudotvorno moč, da odgovarjata vsemu, razložita preprostim
dušam vse. Beseda socijalizma je za modernega delavca
ena izmed teh magičnih in sintetičnih formul, ki zamorejo
obvladati duše. Ona zbuja v različnih množicah, kamor
prodre, raznolike, toda vkljub svojim negotovim in nestalnim
konturam mogočne podobe.

V francoskem teoretiku zbuja beseda socijalizem po¬
dobo nekega raja, kjer bodo uživali ljudje, ko so postali
enaki, pod neprestanim vodstvom države idealno srečo. Za
nemškega delavca se izraža zbujena podoba v obliki za¬
kajene gostilne, kjer bode vlada postregla vsakemu došlecu
z gigantskimi piramidami pečenih klobas in zelja in z ne-
brojnimi vrči piva. Nobeden pa, se razume, ni sanjač zelja
in sanjač enakosti, se ni nikoli pobrigal zvedeti pravo ko¬
ličino stvari, ki naj se razdele in število deležnikov. Svojstvo
ideje je, da se vsili z absolutno obliko, ki je ne more zadeti
noben ugovor.

Ko se je ideja končno preobrazila v čustvo in postala
dogma, ji je zmaga zasigurana za dolgo dobo, in vse umo¬
vanje bi jo zastonj skušalo omajati. Brez dvoma bo morala
tudi nova ideja zaigrati vlogo one, ki jo je zamenila. Ona
bo starela in zamirala, toda pred svojo popolno obrabo bo
morala pretrpeti celo vrsto pokvar in različnih pretvar, ki
bodo zahtevale več rodov, da se udejstvijo. Predno zamre
popolnoma, bo tvorila dolgo časa del starih, dedičnih idej,
ki jih imenujemo mi predsodke, ki jih pa vendarle spoštujemo.

103

Stara ideja ima tudi tedaj, ko je samo še beseda, zvok,
zračna prikazen, neko magično moč, ki nas še obvladuje.

Tako se vzdržuje ta stara dediščina zastarelih idej,
mnenj, konvencij, ki jih spoštljivo prevzemamo, in ki bi se
ne ustavljale kolikortoliko resnemu razsodku, če bi jih hoteli
pretresati za trenutek. Toda koliko ljudi je zmožnih, pre-
tresovati svoja lastna mnenja in koliko jih je med temi
mnenji, ki bi pretrpela najpovršnejšo preskušnjo.

Boljše je, se te opasne preskušnje sploh ne lotiti. Mi
smo ji po sreči malo izpostavljeni. Ker tvori kritični duh
zelo redko višjevrstno lastnost, dočim je duh posnemljivosti
neizmerno razširjena lastnost, sprejema ogromna večina
glav brez diskusije popolnoma dogotovljene ideje, ki jih ji
nudi mnenje in nalaga vzgoja.

Odtod prihaja, da imajo vsled dedičnosti, vzgoje, oko¬
liščin, nalezljivosti in mnenja ljudje vsake dobe in vsakega
plemena neko vsoto poprečnih pojmov, ki jih delajo med¬
sebojno čudovito slične, tako slične, da spoznamo, ko ležijo
za njimi stoletja, iž njihovih umetniških, modroslovnih in
slovstvenih umotvorov dobo, v kateri so živeli. Brez dvoma
bi ne mogli trditi, da so se izključno le posnemali, ampak
kar so imeli skupnega, so bili isti načini čustvovanja in
mišljenja, kar vodi nujno do zelo sorodnih izdelkov.

Moramo si čestitati, da je temu tako, kajti ravno ta
mreža skupnih tradicij, idej, čustev, verskih nazorov in miš¬
ljenjskih načinov tvori dušo naroda. Videli smo, da je ta
duša tem solidnejša, čim močnejša je ta mreža. Ona je
pravzaprav, in edino le ona, ki vzdržuje narode in ona se
ne more razplesti, ne da bi razpali takoj tudi narodi. Ona
tvori obenem njih pravo moč in njih pravega gospodarja.
Semtertja se nam predočujejo azijatski vladarji kot neke
vrste despotje, ki jih vodijo edinole njihove fantazije. Te
fantazije so omejene nasprotno na čudovito tesne meje. V
Orijentu je mreža tradicij posebno silna. Pri nas tako oma¬
jane verske tradicije so ohranile tam vso svojo oblast, in

104

najsvojevoljnejši despot bi ne zadel nikoli ob ta dva vla¬
darja, o kojih ve, da sta neizmerno močnejša od njega:
tradicija in mnenje.

Moderni omikani človek se nahaja v e.ni teh redkih
kritičnih dob zgodovine, ko so zgubile stare ideje, iz katerih
izhaja njegova civilizacija, svojo oblast, in ko nove ideje
še niso gotove in je diskusija dovoljena. Treba se je samo
prestaviti ali v dobe starih civilizacij ali za dve ali tri sto¬
letja nazaj, da razumemo, kaj je bil tedaj jarem navade in
javnega mnenja, in zvemo, kaj je stalo novotarja, ki je bil
dosti smel, da se je meril s tema dvema velesilama. Grke,
o kojih nam trdijo nevedni retorji, da so bili tako svobodni,
je trdo tlačil jarem javnega mnenja in običajev. Vsakega
državljana je obdajala množina absolutno nedotekljivih ver¬
skih nazorov; nikomu bi ne prišlo na misel, pretresovati
privzete ideje in uklanjal se jim je brez odpora. Grški svet
ni poznal ne verske svobode, ne svobode zasebnega živ¬
ljenja, ne kakoršnekoli svobode. Atenski zakon ni dovoljeval
državljanu niti živeti, ne da bi se udeleževal zborovanj ali
da bi svečano ne proslavil kakega narodnega praznika.
Takozvana svoboda starega sveta je bila samo nezavestna
in zato popolna oblika brezpogojne podvrženosti držav¬
ljanov pod jarem idej svojega mesta. V splošnem vojnem
stanju, v katerem so živele tedanje družbe, bi družba, katere
člani bi bili imeli svobodo mišljenja in delovanja, ne pre¬
živela niti enega dneva. Dekadenčna doba se je pričela za
bogove, uredbe in dogme vedno z onim dnem, ko se je
dovolilo razmišljanje.

Ker so v modernih civilizacijah stare ideje, ki so služile
običaju in javnemu mnenju kot temelj, skoro uničene, je
njih oblast nad dušami zelo oslabela. One so stopile v ono
razdobje obrabe, v katerem prehajajo stare ideje v stanje
predsodkov. Dokler jih ne nadomesti kakšna nova ideja,
vlada v duhovih anarhija. Samo vsled te anarhije se more
pretresovanje dovoljevati. Pisatelji, misleci in modroslovci

105

morajo blagrovati sedanjo dobo in si jo hitro izkoristiti,
kajti oni je ne bodo videli več. Morda je to doba dekadence,
toda to je eden redkih trenutkov svetovne zgodovine, ko je
izražanje misli svobodno. Dolgo ne more trajati. Pod se¬
danjimi pogoji civilizacije gredo evropski narodi socijalnemu
stanju naproti, ki ne bo trpelo ne diskusije ne svobode.

Nove dogme, ki se pojavljajo, se lahko uveljavijo
dejanjsko le pod pogojem, da ne dopuste prav nobene dis¬
kusije in da so ravno tako netolerantne kakor njih prednice.

Sedanji človek še išče ideje, ki bodo morale služiti za
temelj bodočemu socijalnemu stanju, in tu tiči nevarnost
zanje. Kar je v zgodovini narodov merodajno in kar vpliva
globoko na njihovo usodo, to niso revolucije niti vojne —
njih razvaline izginejo kmalu — to so spremembe v osnovnih
idejah. One se ne morejo izvršiti, ne da bi se morali obenem
preobraziti vsi elementi civilizacije. Prave, za obstoj kakega
naroda edino nevarne revolucije so one, ki dolete njegove
misli.

Za narod ni nevarna toliko osvojitev novih idej, kakor
je nevarno postopno poskušanje z idejami, h kateremu je
primoran, predno najde one, na katerih bo mogel zasnovati
trdno novo socijalno poslopje, določeno, da zameni staro.
Ideja gotovo ni nevarna radi tega, ker je napačna — verske
ideje, s katerimi smo živeli doslej, so bile velike zmote —
ampak zato, ker je treba dolgotrajnih, opetovanih preizkušenj,
predno se ve, ali se dajo nove ideje prilagoditi potrebam
družb, ki jih prevzamejo. V kolikor so koristne, množice
žalibog ne morejo razsoditi drugače nego potom preizkušnje.
Brez dvoma ni treba, da bi bil človek velik psiholog in
velik narodni gospodar, če prerokuje, da bode privela
udejstvitev sedanjih socijalističnih idej narode, ki jih bodo
sprejeli, v odurno dekadenco in sramoten despotizem, toda
kako zabraniti narodom, ki jih zapeljujejo ideje, da ne sprej¬
mejo novega evangelja, ki se jim pridiguje.

106

Zgodovina nam kaže dostikrat, kaj stanc poskuševanje-
z idejami, nesprejemljivimi za kako dobo, ali v zgodovini
človek ne črpa svojih naukov. Karol Veliki je zaman skušal
obnoviti rimsko cesarstvo. Ideja enotnosti tedaj ni bila več
izvedljiva in njegovo delo je izginilo ž njim, kakor je moralo
izginiti pozneje delo Napoleona. Filip II. je zaman potratil
svojo veleumnost in tedaj prevladajočo mogočnost Španije,
da potlači duha svobodne raziskave, ki se je širil tedaj v
Evropi pod imenom protestantizma. Vsi njegovi napori proti
novi ideji niso uspeli, razun da so priveli Španijo v razpad
in dekadenco, iz katere se ni nikdar več dvignila. Dandanes
so himerične ideje kronanega sanjača, navdahnjenega od
neozdravljive mednarodne sentimentalnosti njegovega ple¬
mena, ustvarile enotnost Italije in Nemčije, in nas stale dve
pokrajini ter mir za dolgo časa. Tako silno napačna ideja,
da tvori število silo armad, je pokrila Evropo z neko ob¬
oroženo narodno stražo, in jo vede k neizogibnemu polomu.
Socijalistične ideje o delu, kapitalu, transformaciji zasebne
lasti v državno i. t. d., bodo nazadnje uničile narode, katerim
bodo prizanesle stalne armade in polom.

Načelo narodnosti, nekoč tako priljubljeno državnikom,
na katerem so zasnovali vso svojo politiko, se more na¬
vesti tudi med vodilnimi idejami, katerih nevarni vpliv smo
morali občutiti. Njegova udejstvitev je privela Evropo do
najnesrečnejših vojn, jo oborožila in bo pritirala postopno
vse moderne države do poloma in anarhije. Edini navidezni
povod, ki ga je mogoče navesti v obrambo tega načela, je
bil, da so največje in najobljudenejše dežele najmočnejše in
najmanj ogrožene. Toda mi vidimo dandanes, da so ravno
najmanjše in najmanj obljudene dežele: Portugalska, Grška,
Švica, Belgija in majhne balkanske kneževine najmanj ogro¬
žene. Ideja umetnosti je upropastila nekoč tako bogato Italijo
tako, da stoji dandanes pred revolucijo in polomom.

Toda ljudem ni dano ustaviti napredovanje idej, ko
so proniknile v duše. Njih razvoj se mora potem dovršiti

107

in njih zagovorniki so največkrat ravno oni, ki so določeni
za njihove prve žrtve. Samo ovce slede pohlevno vodniku,
ki jih vodi v klavnico. Poklonimo se sili ideje! Ko je dospela
enkrat do neke dobe svojega razvoja, ni več umovanja,
ne dokazovanja, ki bi jo mogli obvladati. Da se narodi
osvobodijo jarma kake ideje, za to je treba stoletij in silo¬
vitih revolucij, včasih obojih. Človeštvo ne more več pre¬
šteti himer, ki si jih je skovalo in ki jim je po vrsti zapalo
v žrtev.

108

Drugo poglavje.

VLOGA VERSKIH NAZOROV V RAZVOJU CIVILIZACIJ.

Prevladajoči vpliv verskih idej. — One so tvorile vedno
najvažnejši element v življenju narodov. — Večina zgo¬
dovinskih dogodkov, kakor političnih in socijalnih naprav,
izvira iz verskih idej. — Z novo versko idejo se porodi
vedno nova civilizacija. — Sila verskega ideala. — Njegov
vpliv na značaj. — On obrne vse zmožnosti proti enemu
cilju. — Politična, umetniška in slovstvena zgodovina
narodov je hčerka njih verstev. — Najmanjša sprememba
v verskih nazorih kakega naroda ima za posledico celo
vrsto preobrazb v njegovem obstoju. — Razni primeri.

Med raznimi idejami, ki vodijo narode in ki so sve¬
tilniki zgodovine, tečaji civilizacije, so igrale verske ideje
prevažno in preosnovno vlogo, da bi jim ne posvetili po¬
sebnega poglavja.

Verski nazori so tvorili vedno najvažnejši element v
življenju narodov, in vsled tega v njih zgodovini. Najpo¬
membnejši izmed zgodovinskih dogodkov, oni, ki so imeli
najogromnejši vpliv, so bili rojstvo in smrt bogov. Z novo
versko idejo se pojavi nova civilizacija. V vseh dobah člo¬
veštva, v starih kakor v modernih časih, so bila osnovna
prašanja vedno,verska prašanja. Če bi moglo človeštvo
pustiti umreti vse svoje bogove, bi mogli trditi o takem
dogodku, da bi bil po svojih posledicah najvažnejši izmed
onih, ki so se izvršili od rojstva prvih civilizacij sem na
površju našega planeta.

Nikakor ne smemo pozabiti, da so bile od zore zgo¬
dovinskih časov vse politične in socijalne naprave zasno¬
vane na verskih nazorih in da so igrali na svetovnem po-
zorišču bogovi vedno prvo vlogo. Razen ljubezni, ki je

109

Tavno tako neka silna, toda osebna in mimohodna religija,
lahko delujejo samo verski nazori naglično na značaj. Osvo¬
jitve Arabcev, križarske vojne, Španija pod inkvizicijo,
Anglija v puritanski dobi, Francija z Jernejsko nočjo in z
vojnami revolucije kažejo, kaj postane iz naroda, fanati-
ziranega od svojih himer. Te delujejo z neko tako mogočno,
stalno hipnotizacijo, da preobrazijo globoko vso duševno
konstitucijo. Človek je brez dvoma oni, ki si je ustvaril
bogove, toda ko jih je ustvaril, so ga nemudoma zasužnjili.
Oni niso sinovi strahu, kakor trdi Lukrecij, temveč nade in
radi tega bo njih vpliv večnotrajen.

Kar so dali bogovi človeku, in kar so mogli nuditi
človeku do dandanes samo oni, je duševno stanje, ki je
združljivo s srečo. Nobeno modroslovje ni moglo kedaj iz¬
vršiti take naloge.

Posledica, če ne namen vseh civilizacij, vseh modro-
slovij, vseh religij je, ustvariti neka duševna stanja. Izmed
teh duševnih stanj pa imajo nekatera srečo, druga pa ne.
Naša sreča je malo odvisna od zunanjih okolnosti, pač pa
mnogo od našega duševnega stanja. Mučeniki so se počutili
na svojih grmadah gotovo mnogo srečnejše, ko njih rablji.
Železniški stražnik, ki je brezskrbno svojo skorjico kruha s
česnom, je lahko neizmerno bolj srečen ko milijonar, ki ga
tarejo skrbi.

Razvoj civilizacije je ustvaril v modernem človeku žal
nebroj potreb, ne da bi mu dal sredstva, da bi jih zado¬
voljil in je povzročil tako v dušah neko splošno nezadovolj¬
nost. Civilizacija je brez dvoma mati napredka, ampak je
tudi mati socijalizma in anarhije, teh nevarnih izrazov brez-
upja množic, ki jih ne podpira več nobeno verstvo. Pri¬
merjajte nemirnega, mrzličnega, s svojo usodo nezadovoljnega
Evropejca z Orijentalcem, ki je s svojo usodo vedno za¬
dovoljen. Po čem se razlikujeta, če ne po svojem duševnem
stanju? Narod se spremeni, kadar se spremeni njegov način
pojmovanja in vsled tega mišljenja in delovanja.

110

Najti sredstva, da se ustvari človeka osrečujoče du¬
ševno stanje, to je, po čemer mora družba vedno stremeti
pod kaznijo, da se ne obdrži dolgo. Vse do sedaj ustanov¬
ljene družbe so imele za oporo en ideal, ki si je lahko
podjarmil duše in one so vedno izginile, kadar je ta ideal
nehal nad njimi gospodovati.

Ena izmed velikih zmot moderne dobe je mnenje, da
more najti človeška duša srečo samo v zunanjih stvareh.
Ona pa je v nas samih, ustvarjena od nas samih in skoraj
nikdar izven nas. Zrušili smo starodavne ideale in dandanes
vidimo, da ni mogoče živeti brež njih in da moramo najti skriv¬
nostno sredstvo, kako jih nadomestiti, ako nočemo izginiti.

Pravi dobrotniki človeštva, oni, ki zaslužijo, da jim
postavijo hvaležni narodi velikanske zlate spomenike, so ti
mogočni čarodeji, ustvaritelji idealov, ki jih človeštvo rodi
semtertje, toda ki jih rodi tako redkokdaj Nad hudourni
potok malenkostnih dozdevnosti, edinih stvarnosti, ki jih
lahko človek sploh spozna, nad strogi in ledeni svetovni
kolostroj so privabili mogočne in pomirjajoče himere, ki
zakrivajo človeku temne strani njegove usode in mu zidajo
bivališča, začarana od nade in sanj.

Tudi z izključno političnega stališča lahko rečemo, da
je tudi tukaj vpliv verskih nazorov neizmeren. Kar jim daje
neodoljivo silo, je, da tvorijo edini činitelj, ki lahko takoj
nudi vsakemu narodu absolutno skupnost interesov, čustev
in misli. Tako nadomesti verski duh mahoma one dolgo¬
trajne, dedične akumulacije, ki so potrebne za ustvarjenje
duše naroda. Od kakega verstva podjarmljeni narod gotovo
ne menja svoje duševne konstitucije, toda vse njegove zmož¬
nosti so obrnjene proti enemu cilju: zmagoslavje njegovih
verskih nazorov in vsled tega samega dejstva postane nje¬
gova sila strahovita. V dobah vere izvrše mahoma spre¬
menjeni narodi te čudovite silne čine, si ustanove države,
ki jih občuduje zgodovina. Na ta način si je osvojilo nekoliko
arabskih prebivalstev, zedinjenih po misli Mohameda, v malo

lil

letih narode, ki do tedaj niso znali niti njih imena in usta¬
novilo svojo ogromno državo.

Ne na kakovost verskih nazorov, ampak na silo njihove
oblasti nad dušami se moramo ozirati. Naj bo ta bog že
Moloh ali katerokoli drugo še bolj barbarsko božanstvo, to
je brez pomena. Da, za njegov ugled je celo važno, da je
popolnoma neznosljiv in barbarski. Pretolerantni in premili
bogovi ne nudijo svojim častilcem nobene sile. Privrženci
strogega Mohameda so vladali dolgo časa velik del sveta in
so še vedno nevarni, častilci miroljubnega Buddhe pa niso usta¬
novili nikdar kaj stalnega in so že pozabljeni od zgodovine.

Verski duh je torej igral glavno vlogo v obstoju na¬
rodov, ker je bil vedno edini činitelj, ki je lahko deloval
naglo na njih značaj. Brez dvoma, bogovi niso večni, toda
večen je verski duh. Čeprav zaspi za nekaj časa, se zbudi
takoj, ko je ustvarjeno kako novo božanstvo. Ž njegovo
pomočjo se je mogla Francija pred enim stoletjem zmago¬
slavno meriti z oboroženo Evropo. Svet ie videl še enkrat,,
kaj zmore verski duh, kajti to je bila v istini neka nova
vera, ki se je ustanavljala tedaj in ki je navdahnila en cel
narod. Božanstva, ki so se ravno pojavila, pa so bila brez
dvoma prekrhka, da bi se mogla vzdržati, ali dokler so
trajala, je bila njih oblast neomejena. Sicer je pa moč, pre¬
obražati duše, ki jo imajo religije, zelo kratkotrajna. Redko-
krat trajajo verski nazori nekoliko daljši čas v tej polno¬
številni sili, ki preobrazi značaj popolnoma. Sanje obledijo,
hipnotizirani se nekoliko predrami in stari prvotni značaj
se zopet pojavi.

Tudi tedaj, ko so verski nazori vsemogočni, se narodni
značaj spoznava vedno po načinu, kako se sprejmejo ti
verski nazori in po izrazitih pojavih, ki jih povzročijo. Po¬
glejte iste verske nazore v Angliji, Španiji in Franciji;
kakšne razlike! Bi li bila reforma kedaj mogoča v Špa¬
niji, in bi se li bila uklonila kedaj Anglija radovoljno
groznemu jarmu inkvizicije? Ne zapazimo li lahko v na-

112

rodih, ki so sprejeli reformo, osnovne značaje plemen, ki
so si ohranili vkljub hipnotizaciji verskih nazorov posebne
poteze svoje duševne konštitucije; neodvisnost, energijo,
navado razsodka in se ne zasužnjiti zakonu kakšnega go¬
spodarja.

Politična, umetniška in slovstvena zgodovina narodov je
hčerka njih verskih nazorov, toda, dasi preobrazujejo ti nazori
značaj, so preobrazovani enako od njega. Značaj naroda in
njega verski nazori so ključi njegove usode. Prvi je v svojih
osnovnih elementih nespremenljiv in ravno zato, ker se ne
spreminja, si ohrani tudi zgodovina vsakega naroda neko
enotnost. Verski nazori pa se lahko spreminjajo in ravno
zato, ker se spreminjajo, kaže zgodovina toliko prevratov.

Najmanjša sprememba v stanju verskih nazorov kakega
naroda ima za posledico celo vrsto sprememb v njegovem
obstoju. V enem prejšnjem poglavju smo rekli, da so bili
v Franciji ljudje XVIII. stoletja navidezno zelo različni od
onih XVII. stoletja. Brez dvoma, toda kaj je vzrok tej razliki?
Edino le dejstvo, da se je od enega stoletja do drugega obrnil
duh od bogoslovja k znanosti, postavil proti tradiciji razum,
proti razodeti resnici opazovano resnico. Po tej enostavni
spremembi pojmovanja se je preobrazilo obličje enega sto¬
letja, in če bi hoteli zasledovati njene posledice, bi videli,
da je naša velika revolucija, kakor tudi dogodki, ki so ji
sledili in še vedno trajajo, le enostavna posledica razvoja
verskih idej.

In če se dandanes maja stara družba v svojih temeljih
in vidi globoko omajane vse svoje naprave, prihaja to od
tod, ker izgublja bolj in bolj stare verske nazore, od katerih
je živela doslej. Ko jih bo izgubila popolnoma vse, jo
bo nujno nadomestila nova civilizacija, osnovana na novi
veri. Zgodovina nam dokazuje, da narodi ne prežive dolgo
smrti svojih bogov. Civilizacije, rojene pod njih vplivom,
zamrejo obenem ž njimi. Nič ne uničuje tako, kakor prah
mrtvih bogov.

113

8

Tretje poglavje.

VLOGA VELMOŽ V ZGODOVINI NARODOV.

Veliki napredki vsake civilizacije so bili izvršeni vedno
od male elite višjevrstnih duhov. — Značaj njihove vloge.

— Oni osredotočujejo vse težnje enega plemena. — Pri¬
meri, ki jih nudijo velike iznajdbe. — Politična vloga
velmož. — Oni so vrhovni ideal svojega plemena. —

Vpliv velikih halucinirancev. -- Veleumi iznajditelji pre¬
obrazijo civilizacijo. — Fanatiki in haluciniranci delajo
zgodovino.

Proučevajoč hijerarhijo in diferenciacijo plemen smo
videli, da razlikuje Evropejce od Orijentalcev najbolj to, da
imajo edinole prvi elito višjevrstnih ljudij. Poskusimo označiti
v nekolikih potezah, v katerih mejah igrajo te elite svojo vlogo.

V tej majhni vrsti izrednih ljudi, ki jih ima omikan
narod, in ki bi jih vsaki generaciji zadostovalo samo po¬
tlačiti, da pade intelektuelno stanje tega naroda globoko,
so v istini vtelešene sile plemena. Njim gre hvala za na¬
predek, izvršen v znanostih, umetnostih, industriji, z eno
besedo, v vseh strokah civilizacije.

Zgodovina dokazuje, da se moramo zahvaliti tej malo¬
številni eliti za ves napredek. Daši ima množica od teh
napredkov svojo korist, se vendar ne vidi rada prehiteno,
in veliki misleci ali iznajditelji so bili dostikrat njeni mučeniki.
Vendar razcveto vsi rodovi, vsa prošlost enega plemena v
teh lepih veleumih, ki so čudapolne cvetke vsakega plemena.
Oni so prava slava naroda in do najponižnejšega bi se
mogel ponašati ž njimi vsakdo. Oni se ne pojavljajo po
naključju in čudežu, ampak so krona dolge prošlosti. V njih
je osredotočena veličina njihovega časa in plemena. Po-

114

speševati njih razcvet in razvitek, se pravi, pospeševati
razcvet napredka, ki bo v korist celemu človeštvu. Če bi
se dali preveč preslepiti od sanj občne enakosti, bi bili mi
sami njih prve žrtve. Enakost je lahko samo v inferijornosti,
ona je teman in težki sen nizkotnih poprečnosti. Udejstvili
so ga edinole časi divjaštva. Da zavlada enakost na svetu,
bi morali polagoma potlačiti vse, kar tvori veljavo kakega
plemena, na stopinjo tega, kar je najnižje v njem.

Toda če je vloga nadrednih ljudi velika v napredovanju
civilizacije, vendar nikakor ni kaka taka, kakor se splošno
trdi. Njih delo obstoji, ponavljam, v osredotočevanju vseh
teženj enega plemena; njih iznajdbe so vedno rezultat dolge
vrste prejšnjih iznajdb, oni zidajo poslopje s kameni, ki so
jih počasi obsekali drugi. Navadno zelo prostodušni zgo¬
dovinarji so vedno mislili, da morejo prilepiti k vsaki iznajdbi
ime kakšnega moža in vendar izmed velikih iznajdb, ki so
preobrazile svet, kakor tiskarstvo, smodnik, para, električni
brzojav, ni nobene, o kateri bi se dalo trditi, da je izšla iz
ene same glave. Kadar proučujemo postanek takih iznajdb,
vidimo vedno, da izvirajo iz dolge vrste pripravljalnih na¬
porov. Končna iznajdba je le neka krona. Galilejevo opa¬
zovanje istočasnosti razmahov obešene svetilke je pripravilo
iznajdbo natančnih časomerov, iz česar je sledila za mor¬
narja nujno možnost, najti sigurno svojo pot na oceanu.
Topničarski smodnik izvira iz polagoma spremenjenega
grškega ognja. Parni stroj zastopa svoto dolge vrste iznajdb,
izmed katerih je zahtevala vsaka ogromno dela. En sam Grk
bi ne bil mogel iznajti lokomotive in naj bi bil imel stotero
Arhimedovo veleumnost. Sicer bi mu pa iznajdba tudi nič
ne koristila, kajti, da jo udejstvi, bi bil moral čakati, da
izvrši mehanika napredek, ki je zahteval dvetisočleten trud.

Čeprav se dozdeva politična vloga velikih državnikov
neodvisnejša od prošlosti, kakor ona velikih iznajdb, je temu
vendar le v malo manjši meri tako. Preslepljeni od hrup¬
nega bleska teh mogočnih prevratnih ljudi, ki preobražajo

115

8 *

politični obstoj narodov, so hoteli pisatelji kakor Hegel,
Cousin, Carlyle i. t. d. napraviti iž njih polubogove, katerih
veleum edino preobrazuje usodo narodov. Oni morejo brez
dvoma zamotiti razvoj kakšne družbe, ni jim pa dano spre¬
meniti njegove smeri. Veleumnost kakšnega Cromwela ali
Napoleona ni kos taki nalogi. Veliki osvojevalci lahko uničijo
z ognjem in mečem mesta, ljudi in države, kakor lahko en
otrok zažge z umetniškimi zakladi napolnjen muzej. Vpliv
velikih politikov je trajen samo tedaj, če znajo kakor Cezar
in Richelieu zastaviti s svojim trudom v smeri trenutnih
potreb; pravi vzrok njihovega uspeha leži tedaj navadno
že davno pred njimi samimi. Dve ali tri stoletja poprej bi
Cezar ne bil podjarmil velike republike zakonu enega go¬
spodarja in Richelieu bi ne bil mogel ustvariti francoske
enote. V politiki so pravi velmožje oni, ki zaslutijo nasta¬
jajoče potrebe, dogodke, ki jih je pripravila prošlost in po¬
kažejo pot, ki jo je treba ubrati. Morda te poti ni zapazil
nikdo, toda usodni razvoj je moral privesti dotod v kratkem
narode, katerih usodo vladajo ti mogočni veleumi. Tudi oni
osredotočujejo, kakor veliki iznajditelji, rezultate dolgega
prejšnjega truda.

Sicer pa ni potrebno nadaljevati s temi analogijami
med različnimi vrstami velmož. Iznajditelji igrajo važno vlogo
v bodočem razvoju civilizacije, toda nobene neposredne
vloge v politični zgodovini narodov. Nadredni možje, ki jim
dolgujemo od pluga pa do brzojava vse važne iznajdbe, ki
tvorijo dediščino človeštva, niso imeli nikdar značilnih last¬
nosti, ki so potrebne za ustanovitev kake vere ali za osvo¬
jitev države, to je, za vidno preobrazbo zgodovinskega
obličja. Mislec vidi preveč zamotanost problemov, da bi
mogel imeti kedaj prav globoko prepričanje in premalo po¬
litičnih ciljev, ki bi se mu zdeli dosti vredni njegovega truda,
da bi stremel za katerim. Iznajditelji lahko za trajno pre¬
obrazijo celo civilizacijo, fanatiki z omejeno inteligenco, toda
energičnega značaja in silnih strasti lahko edini ustanovijo

116

religije, države in prevrnejo svet. Na glas enega Petra Pu-
ščavnika se je vrglo na milijone ljudi v Orijent, besede
haluciniranca, kakor Mohameda, so ustvarile silo, ki je pre¬
magala stari grško - rimski svet, obskuren menih, kakor
Luther, je pognal Evropo v ogenj in kri. V množicah ne
bo našel glas kakega Galileja ali Newtona nikdar najmanj¬
šega odziva. Iznajditelji veleumi pospešujejo tok civilizacije.
Fanatiki in haluciniranci ustvarjajo zgodovino.

Iz česa pa obstoji pravzaprav zgodovina, kakor nam
jo pišejo knjige, če ne iz dolgega pripovedovanja o bojih,
ki jih je izbojeval človek, da si ustvari kak ideal, ga časti
in potem uniči. In imajo li pred čisto znanostjo takšni ideali
več veljave, ko minljive prikazni, ki jih razpleta svetloba po
nestalnem peščevju pustinj?

In vendar so haluciniranci, ustvaritelji in razširjevalci
takih prikazni tisti, ki so najgloblje preobrazili svet. Globoko
iz svojih grobov še uklanjajo dušo plemen pod jarem svojih
misli in delujejo na značaj in usodo narodov. Ne prezrimo
važnosti njih vlog, ampak ne pozabimo tudi, da so mogli
svojo nalogo izvršiti uspešno le zato, ker so nevedoma
uteleševali in izražali ideal svojega plemena in svojega časa.
Narod je mogoče voditi le z uteleševanjem njegovih sanj.
Mojzes je bil Judejcem izraz hrepenenja po osvobojenju, ki
je klilo že leta pod njihovimi od egiptovskih bičev razme¬
sarjenimi sužnimi čeli. Buddha in Jezus sta znala prisluhniti
neskončni bedi svojega časa in spremeniti v religijo potrebo
po dobrosrčnosti in usmiljenju, ki se je pojavljala na svetu
v dobah splošnega trpljenja. Mohamed je udejstvil z versko
enotnostjo politično enotnost v tisočero plemen razcep¬
ljenega naroda. Veleumen vojak, kakor je bil Napoleon, je
utelesil ideal vojaške slave, ponosa, revolucijonarne propa¬
gande, ki je bil tedaj značilna črta naroda, ki ga je vodil
petnajst let po Evropi za najdrznejšimi aventurami.

Torej vodijo v resnici svet ideje in vsled tega oni, ki
jih vtelešujejo in razširjajo. Zmaga jim je zagotovljena, kakor

117

hitro jih zagovarjajo haluciniranci in prepričana. Brez po¬
mena je, ali so resnične ali napačne. Zgodovina nam kaže
celo, da so ravno najbolj himerične ideje vedno najbolj
sfantazirale ljudi in igrale najvažnejšo vlogo. V imenu naj-
goljufnejših sanj so se godili doslej na svetu prevrati, se
uničevale dozdevno neminljive civilizacije in ustanavljale
druge. Ne nebeško kraljestvo, kakor povdarja evangelij, je
določeno ubogim na duhu, ampak nasprotno, ono na zemlji,
pod edinim pogojem, da imajo slepo vero, ki prestavlja
gore. Modroslovci, ki posvetijo včasih stoletja, da podrejo
to, kar so včasih prepričanci ustvarili v enem dnevu, se
jim morajo ukloniti. Prepričanci spadajo k skrivnostnim silam,
ki vladajo svet. Oni so pokazali smer najvažnejšim do¬
godkom, katerih tok zapisuje zgodovina.

Brez dvoma, oni so razširjevali samo iluzije, toda od
teh obenem nevarnih, zapeljivih in ničevnih iluzij je živelo
človeštvo doslej in bo živelo najbrž vnaprej. To so le sence.
Ampak spoštovati jih moramo vendar. Po njih so poznali
naši očetje nado in so nas dvignili v svoji junaški in vrto¬
glavi gonji za temi sencami iz prvotnega barbarstva in nas
privedli dotod, kjer smo dandanes. Med vsemi činitelji raz-
vitka civilizacij so morebiti iluzije najsilnejši. Iluzija je po¬
stavila piramide in posejala v teku petih tisočletij Egipet s
kamenitimi velikani. Iluzija je sezidala v srednjem veku naše
gigantske katedrale in vedla Okcident na pohode v Orijent,
da si osvoji preprost grob. V gonji za iluzijami so se usta¬
novile religije, ki so uklonile polovico človeštva svojim
zakonom in ki so ustvarile ter razrušile najogromnejše
države. Ne v iskanju resnice, ampak v iskanju zmotnjav je
potratilo človeštvo največ svojega truda. Zasanjanih ciljev,
ki jih je iskalo, ni moglo doseči, toda s tem, da jih je iskalo,
je doseglo ves oni napredek, ki ga ni iskalo.

118

Peta knjiga.

Razpad značaja plemen in njih
dekadenca.

Prvo poglavje.

KAKO BLEDE IN UGAŠAJO CIVILIZACIJE.

Razkrojitev psihologičnih vrst. — Kako se lahko naglo
zgubijo dedične dispozicije, ki so zahtevale stoletja za
svoj postanek. — Narod potrebuje vedno jako mnogo
časa, da se povspne na visoko stopnjo civilizacije, in
vCasih zelo kratek čas, da pade. — Glavni činitelj naro¬
dove dekadence je upad njegovega značaja. — Meha¬
nizem razpada civilizacij je bil doslej isti za vse narode.

— Znaki dekadence, ki se vidijo pri nekaterih latinskih
narodih. — Razvitek sebičnosti. — Slabljenje inicijative
in moralnosti. — Sodobna mladina. — Vpliv, ki ga bo
najbrž imel socijalizem. — Njegove nevarnosti in njegova
sila. — Kako bo potisnil civilizacije, ki se mu bodo pod¬
vrgle, nazaj na popolnoma barbarične razvojne oblike.

— Narodi, v kojih bo mogel zmagati.

Psihologične vrste niso nič bolj večnotrajne nego ana-
tomične vrste. Pogoji railjeja, ki vzdržujejo stalnost njihovih
značajev, ne trajajo vedno. Če so se spremenila ta okolišča,
se zgode na elementih duševne konstitucije, ki se vzdržujejo
po njihovem vplivu, končno preobrazbe v obratnem smislu,
ki jih vedo k izginu. Po fizijoloških zakonih, ki veljajo ravno
tako za možganske stanice kakor za druge stanice telesa,
in ki jih opažamo pri vseh bitjih, potrebujejo organi neiz¬
merno manj časa, da izginejo, nego so ga porabili za svoj
postanek. Vsak organ, ki ne deluje, kmalu ne more več
delovati. Oko v jamskih vodah živečih rib po daljšem času

119

omrtvi, in ta omrtvelost postane končno dedična. Če se
oziramo samo na kratkotrajno dobo enega življenja, omrtvi
včasih organ, ki je zahteval morda tisočero let, da se je
stvoril z dolgotrajnimi prilagodbami in dedičnimi akumu¬
lacijami, zelo naglo, ko se neha uporabljati.

Duševna konstitucija bitij se ne more izogniti tem
fizijologičnim zakonom. Tudi možganska stanica, ki se ne
uporablja več, neha delovati in duševne dispozicije, ki so
zahtevale stoletja, da najdejo svojo obliko, se lahko nagloma
izgubijo. Smelost, inicijativa, energija, podjetni duh in razne
lastnosti značaja, ki se dolgo ne morejo pridobiti, lahko
preminejo dosti naglo, ako jim ni več dana prilika, da se
goje. Tako se pojasnjuje, da potrebuje narod zelo mnogo
časa, predno se povspne na visoko stopnjo omike, in sem-
tertje zelo kratek čas, da pade v propad dekadence.

Ako preiskujemo vzroke, ki so privedli zaporedoma
do propada razne narode, o kojih nam govori zgodovina,
naj že gre za Perzijance, Rimljane ali katerekoli druge,
vidimo, da je bil glavni činitelj njihovega upada vedno neka
sprememba njihove duševne konštitucije, izvirajoča iz upada
njihovega značaja. Jaz ne poznam ne enega, ki bi bil izginil
vsled upada svoje inteligence.

Za vse bivše civilizacije je bil mehanizem razpada
isti in sicer isti v toliki meri, da se moramo vprašati, kakor
se je vprašal neki pesnik, ali nima zgodovina, ki ima toliko
knjig, samo le ene strani. Ko se je povspel kak narod tako
visoko, da je varen pred napadi svojih sosedov, začne
uživati dobrote mira in dobrobiti, ki jih nudi bogastvo,
vojaške vrline se poizgube, pretirana civilizacija ustvari nove
potrebe, sebičnost napreduje. Ker nimajo več drugega ideala,
ko hlastno uživanje nagloma pridobljenega premoženja, pre¬
pustijo državljani vodstvo javnih stvari državi, in izgube
kmalu vse lastnosti, ki so ustvarile njih veličino. Tedaj
prodrejo barbarski ali polbarbarski sosedi, ki imajo zelo
skromne potrebe, toda zelo trden ideal, med precivilizirani

120

narod in ustvarijo potem novo civilizacijo s preostanki one,
ki so jo uničili. Na ta način so vkljub velikanski organizaciji
Rimljanov in Perzijancev barbari zrušili državo prvih in
Arabci drugih. Gotovo ni nedostajalo napadenim narodom
lastnosti inteligence. V tem oziru ni bil mogoč noben primer
med napadalci in premaganci. Ko je nosil v sebi že klice
bližnje dekadence, je štel Rim največ »krasoduhov«, umet¬
nikov, pisateljev in učenjakov. Skoro vsi umotvori, ki so
ustvarili njegovo veličino, spadajo v to dobo njegove zgo¬
dovine. Toda izgubil je oni osnovni element, ki ga ne more
nadomestiti noben napredek inteligence: značaj 1 ). Rimljani
starih dob so imeli zelo skromne potrebe in zelo trden
ideal. Ta ideal — veličina Rima — je gospodoval neomejeno
nad njihovimi dušami in vsak državljan je bil pripravljen,
žrtvovati zanj svojo družino, svoje premoženje in svoje
življenje. Ko je postal Rim središče vesoljstvu, najbogatejše
mesto na svetu, so prodirali vanj od vseh krajev došli tujci,
ki jim je dal končno državljanske pravice. Ne zahtevajoč
ničesar ko užitek svojega razkošja, so se brigali malo za
slavo Rima. Veliko mesto je postalo tedaj ogromno tržišče,
toda to ni bil več Rim. Na videz je bil še poln življenja,
toda njegova duša je bila mrtva že davno.

Slični vzroki dekadence groze tudi našim rafiniranim
civilizacijam, ali pridružujejo se jim še drugi, ki prihajajo
od razvoja, povzročenega v duhovih od modernih znan¬
stvenih iznajdb. Znanstvo je prenovilo naše ideje in vzelo
našim verskim in socijalmm pojmom vso avtoriteto. Opozorilo
je človeka na skromno mesto, ki ga zavzema v vesoljstvu
in na absolutno brezbrižnost narave do njega. Človek je
uvidel, da je to, kar je imenoval svobodo, le neznanje
vzrokov, ki ga delajo sužnja in da je v kolostroju nujnosti,
ki jih vodijo, naravni položaj vseh bitij, da so zasužnjena.

') »Bolezen, na kateri je bolehala tedaj rimska družba,« piše
Fustel de Coulanges, »ni bila nravstvena korupcija, ampak pomeh-
kuženje volje in takorekoč razklad značaja«.

121

On je konštatiral, da narava ne pozna tega, kar imenujemo
usmiljenje, in da se je izvršil ves njen napredek z neusmi¬
ljeno selekcijo, ki je neprenehoma ugonabljala slabejše v
prilog močnejših.

Vsi ti ledenomrzli in okrutni pojmi, tako oprečni temu,
kar so trdili stari verski nazori, ki so očarovali naše očete,
so povzročili v dušah vznemirjajoče konflikte. V navadnih
glavah so stvorih to anarhično stanje idej, ki je, kakor se
zdi, značajka modernega človeka. V umetniški in izobraženi
mladini so dospeli ti konflikti do neke turobne brezbrižnosti,
ki ugonablja vso voljo, do neke popolne nezmožnosti, na¬
vduševati se za katerokoli stvar in do nekega ekskluzivnega
kulta neposrednih in osebnih interesov.

Razlagajoč to zelo pravilno opazko nekega modernega
pisatelja, da »vlada duh relativnosti sodobno mišljenje«, je
izjavil neki minister javnega pouka z vidnim zadoščenjem
v nekem govoru, da je »nadomestitev abstraktnih pojmov v
vseh strokah človeškega spoznanja z odnosnimi idejami,
največja pridobitev znanstva.« Takozvana nova pridobitev
pa je v resnici zelo stara. Mnogo stoletij je že, kar jo je
storilo modroslovje Indije. Ne čestitajmo si preveč, da se
razširja dandanes vedno bolj. Prava nevarnost za moderne
družbe tiči ravno v tem, da so ljudje izgubili vse zaupanje
v vrednost načel, na kojih slonijo. Jaz ne vem, je li možno
navesti od početka sveta eno samo civilizacijo, eno samo
inštitucijo, eno samo verstvo, ki bi se bilo moglo vzdrževati
samo na podlagi načel, ki se jim pripisuje le odnosna
vrednost. In če se kaže, da pripada bodočnost tem socija-
lističnim doktrinam, ki jih obsoja razum, je temu zato tako,
ker so one edine, o kojih govorijo apostoli v imenu resnice,
ki jo proglašajo za absolutno. Množice se bodo obračale
vedno k onim, ki jim bodo pripovedovali o absolutnih res¬
nicah in bodo zaničevale druge. Kdor hoče biti državnik,
se mora znati poglobiti v dušo množic, razumeti njene sanje
in pustiti modroslovne abstrakcije. Stvari se spreminjajo

122

malo. Spremenijo se lahko zelo samo ideje, ki si jih na¬
pravljamo o njih. Ravno na te ideje je treba znati vplivati.

Brez dvoma lahko spoznamo v dejanjskem svetu
samo navideznosti, enostavna stanja zavesti, ki imajo oči-
vidno le relativno veljavo. Toda če se postavimo na soci-
jalno stališče, lahko trdimo, da obstojajo za neko določeno
dobo in za določeno družbo neki pogoji obstoja, neki mo¬
ralni zakoni, neke naprave, ki imajo absolutno vrednost,
zato ker bi ta družba ne mogla obstojati brez njih. Kakor
hitro pa je njih vrednost oporečena in se razširja v duhovih
dvom, je družba obsojena, da kmalu zamre.

To so resnice, ki jih lahko razložimo pogumno, kajti
one ne spadajo k onim, ki jih lahko zavrne kako znanstvo.
Oprečna govorica lahko povzroči samo najpogubnejše po¬
sledice. Modroslovni nihilizem, ki ga širijo dandanes po¬
oblaščeni glasovi v slabičnih duhovih, jih privede neposredno
do sklepa o absolutni nepravičnosti našega družabnega reda
o nesmiselnosti vseh hijerarhij, jih navdaja s sovraštvom
do vsega obstoječega in jih vede neposredno v socijalizem
in anarhizem. Moderni državniki so preveč prepričani o
vplivu javnih naprav in premalo o vplivu idej. Vendar pa
jim dokazuje znanost, da so prve vedno hčerke drugih in
in da niso mogle obstati nikdar, ne da bi se opirale na prve.
Ideje zastopajo nevidne prožine stvari. Ako so izginile one,
razpadejo tajne podlage inštitucij in civilizacij. Vedno je še bila
za vsak narod usodepolna ona ura, ko so stopile njegove
stare ideje v mračno grobnico, kjer počivajo mrtvi bogovi. '

Če pustimo ob strani vzroke, da proučimo učinke,
moramo pripoznati, da grozi resno neka očigledna deka¬
denca življenjski moči večine velikih evropskih narodov,
posebno takozvanih latinskih in onih, ki so to tudi dejanjski,
če ne že po krvi, pa po tradiciji in vzgoji. Dan na dan
izgubljajo vedno bolj in bolj svojo inicijativo, svojo energijo,
svojo voljo in delazmožnost. Zadoščenje materijalnih, vedno
rastočih potreb postaja vedno bolj njih edini ideal. Družina

123

razpada, socijalna prožila ponehujejo. Nezadovolnjnost in
nevolja se razširja v vseh slojih, od najimovitejših do naj-
ubožnejših. Kakor ladija, ki je izgubila svojo busolo in bega
po volji vetrov tjavendan, bega moderni človek po volji
slučaja po krajinah, koder so bivali nekoč bogovi in iz
katerih je napravila znanost pustinje. On je izgubil vero in
obenem upanje. Ker so postale množice, ki jih ne zadržuje
več nobena prepreka, občutljive in nemirne, so obsojene
dozdevno, da cincarijo med najdivjejšo anarhijo in naj-
okrutnejšim despotizmom. Z besedami se jih dvigne, toda
njih enodnevna božanstva so kmalu njih žrtve. Navidezno
želijo svobodo z vso vnemo, v resnici pa jo zavračajo in
zahtevajo vedno in vedno od države, da jim skuje verig.
One ubogajo slepo najobskurnejše strujarje in najomejenejše
despote. Govorniki, ki mislijo, da vodijo množice in ki jim
največkrat sledijo, zamenjajo nestrpnost in nervoznost, ki
menja vsak trenutek gospodarja, s pravim duhom neodvis¬
nosti, ki noče pripoznati nobenega gospodarja. Država, in
naj si bo že kteregakoli imena, je božanstvo, do kterega
se obračajo vse stranke. Od njega se zahteva vsak dan
neznosnejša reglememacija in protekcija, ki zagrinja naj-
malenkostnejše življenjske čine v najbolj bizantinske in najbolj
tiranske formalnosti. Mladina se odteguje bolj in bolj pokli-
com, ki zahtevajo razsodek, inicijativo, energijo, oseben trud in
voljo. Najmanjše odgovornosti jo navdajajo s strahom. Tesni
obzor od države plačanih služb ji zadošča. Trgovci ne po¬
znajo potov v naselbine in v slednjih bivajo samo le uradniki 1 ).

Energijo in delavnost nadomestujejo pri državnikih
grozno prazne osebne diskusije, pri množicah enodnevna

’) Iz nekega govora, ki ga je imel v poslaniški zbornici dne
27. listopada 1890 g. Etienne, tedaj državni podtajnik za naselbine,
posnemam sledeči, zelo značilni odstavek: »Kočinčina ima 1,800.000
duš ; v tej celoti štejemo 1600 Francozov, med temi 1200 uradnikov.
Ona se uporablja od naselbinskega sveta, ki ga voli teh 1200 urad¬
nikov. In vi hočete, da naj ne vlada anarhija v tej deželi?

124

navduševanja ali jezni izbruhi, pri omikanih neki jokavi,
brezsilni in nedoločni sentimentalizem in bledi razgovori o
bedi življenja. Nek brezmejen egoizem napreduje povsod.
Posameznik se končno zanima le še za samega sebe. Za¬
vednost podlega, občna moralnost pada in polagoma ugaša 1 ).

. . . Ej dobro, veste li, kaj povzroča takšen sistem ? On po¬
vzroča pojav, da pride od vašega na 22 milijonov znižanega prora¬
čuna 9 milijonov na uradniške plače«.

»L. 1877. sem skusil skrčiti število uradnikov, od 9 milijonov
sem prihranil 3,500.000 frankov; jaz sem storil ta korak meseca vino¬
toka. V grudnu pa je padlo ministrstvo, katerega član sem bil in
meseca sušca sledečega leta so se pojavili zopet vsi odpuščeni uradniki.«

') To upadanje moralnosti je opasno, če je opažamo v poklicih,
kakor v sodništvu in notarijatu, v kojih je bila nekoč poštenost ravno
tako vseobča, kakor v vojaštvu pogum. Kar se tiče notarijata, je
padla moralnost dandanašnji zelo globoko. Oficijelni Statistiki so za¬
beležili, »da pride v notarijatu na 10.000 posameznikov 43 obtožencev,
medtem ko pride v Franciji poprečno za celo prebivalstvo eden
obtoženec na isto število posameznikov«. V nekem poročilu pečatnega
varha predsedniku republike, objavljenem v »L’Officiel« dne 31. pro¬
sinca 1890, nahajam sledeči odstavek:

»Nezgode, ki so jele od 1. 1840 naprej zbujati nemir v javnosti,
so postopoma tako narasle, da je moral 1. 1876. eden mojih prednikov
posebno opozoriti državno pravdništvo na stanje notarijata. Notari-
jatska odstavljenja in katastrofe so se pojavljale z neko značilno
obtežnostjo in izredno pogosto. Število nezgod se je zvišalo stopoma
od 31 v letu 1882 na 41 v 1. 1883, na 54 v 1. 1884, na 71 v 1. 1886 in
skupna od notarjev poneverjena svota je znašala za dobo med 1880
in 1886 nad 62 milijonov. L. 1889 so morali končno odstaviti 103 no¬
tarje ali pa jih prisiliti, da odstopijo svoje pisarne.« Če primerjamo
s tem dejstvom postopno padanje naših največjih financijelnih podjetij
(Comptoir d’ escompte, Depots et comptes courants, Panama i. t. d.)
moramo pač priznati, da obdolžitve socijalistov glede moralnosti vo¬
dečih slojev niso brez podlage. Isti znaki globoke degeneracije se
opažajo žalibog v vseh latinskih narodih. Škandal italijanskih državnih
bank, kjer se je kradlo v takem obsegu od najvišjih politikov, portu¬
galski polom, bedni financijelni položaj Španije in Italije, globoka
dekadenca latinskih republik v Ameriki dokazujejo, da sta značaj in
moralnost nekih narodov tako neozdravljivo pokvarjena, da se njih
svetovna vloga bliža očividno svojemu koncu.

125

Človek izgublja vso oblast nad samim seboj. On se ne zna
več obvladati, je obsojen, da ga kmalu obvladajo drugi.

Spremeniti to vse, bi bila težka naloga. Morali bi pre¬
obraziti najprej našo žalostno latinsko vzgojo. Ona vzame
vso inicijativo in vso energijo onim, katerim jo je še pustila
dedičnost. Ona ugasi vsako luč intelektuelne neodvisnosti s
tem, da nudi mladini kot edini ideal odvratne natečaje,
končni učinek katerih je, ker ne zahtevajo drugega ko na-
polnjanje spomina, da postavijo na čelo vseh poklicov glave,
ki so vsled svoje servilne zmožnosti za posnemanje ravno
individualnosti in osebnega truda najmanj zmožni. »Jaz
skušam vliti nekaj železa v dušo otrok«, je dejal neki an¬
gleški učitelj Guizotu, ko je ta obiskoval šole Velike Bri¬
tanije. Kje so v latinskih narodih učitelji in programi, ki bi
udejstvili tak sen ? Morebiti ga bo udejstvila vojaška oblast.
Ona je v vsakem slučaju edini vzgojitelj, ki more delovati.
Za slabeče narode je eden najglavnejših pogojev prerojenja
organizacija zelo ostre in splošne vojaške službe in nepre¬
stana grožnja pogubnih vojn.

Od tega splošnega upadanja značaja, od nezmožnosti
državljanov, vladati same sebe in od njih one sebične brez¬
brižnosti prihaja pred vsem težavnost, ki jo čutijo večinoma
latinski narodi, živeti pod liberalnimi zakoni, ki so enako
oddaljeni od despotizma in anarhije. Da so taki zakoni
množicam malo simpatični, je lahko razumljivo, kajti ceza¬
rizem jim obljubuje, če že ne svobodo, za katero se malo
brigajo, vsaj zelo veliko enakost v sužnosti. Da se pa na¬
sprotno republikanske ustave sprejmejo najtežje od omikanih
slojev, to bi bilo nerazumljivo, če bi ne upoštevali peze
dedičnih vplivov. Ne pridejo li v takih ustavah vse nad-
rednosti, posebno one iz razumništva, najložje do svoje
veljave? Mogli bi zelo trditi, da je edina slaba stran teh
ustav, da omogočijo postanek mogočnih intelektualnih aristo¬
kracij. Najopresivnejša vlada kakor za značaj tako tudi za
inteligenco je nasprotno cezarizem v raznih svojih oblikah.

126

On ima zase samo to, da lahko uvede enakost v nizki
odurnosti in ponižnost v sužnosti. On se prilega zelo niz¬
kotnim potrebam dekadentnih narodov, ki se zato zatekajo
vedno k njemu, če morejo. Prvi pernik kteregasibodi ge¬
nerala jih privede tja zopet nazaj. Ko je narod tako daleč,
je dotekla njegova ura, njegov čas je dokončan.

Očividno se razvija dandanes ta cezarizem starih dob,
ki ga je zgodovina vedno videla, kako se je pojavil v civi¬
lizacijah, v prvi njihovi zarji in v skrajni dekadenci. Dan¬
danes vidimo, kako se poraja pod imenom socijalizma. Ta
novi izraz absolutizma države bo gotovo najokrutnejši izmed
cezarističnih oblik, kajti, ker je neoseben, se bo izognil
vsem povodom strahu, ki zadržujejo najhujše tirane.

Socijalizem je, kakor se zdi, dandanes najhujša nesreča,
ki preti evropskim narodom. On bo dokončal brez dvoma
dekadenco, ki jo pripravljajo razni vzroki in bo pomenil
morda za nekatere zapadne civilizacije njihov konec.

Da razumemo njegove nevarnosti in njegovo silo, se
ni treba ozirati na nauke, ki jih razširja, temveč na vdanost,
s kojo navdaja. Socijalizem bo tvoril kmalu novo verstvo,
te neizmerne množice razdedinjenih, ki jim usodepolni eko¬
nomski pogoji sodobne civilizacije dostikrat zelo otežujejo
njihovo življenje. On bo nova religija, ki bo zopet obljudila
prazna nebesa. Ta religija bo nadomestila za vsa bitja, ki
ne morejo prenašati bede brez iluzij, bliščeč raj, ki so jim
ga dala nekoč slutiti pisana okna njihovih cerkva. To veliko
versko bitje bodočih dni množi sleherni dan množico svojih
vernikov, kmalu bo imelo svoje mučenike. In tedaj bo po¬
stalo eno teh verskih izpovedanj, ki dvignejo narode in ki
imajo nad dušami neomejeno moč.

Da vedejo dogme socijalizma do vlade nizkotne suž¬
nosti, ki bo uničila vso podjetnost in vso neodvisnost v nji
podjarmljenih dušah, je brez dvoma očividno, toda samo za
psihologe, ki poznajo človeške življenjske pogoje. Taki po-

127

gledi naprej so množicam nedostopni. Da jih prepričamo,
je treba drugih argumentov in ti argumenti niso bili nikdar
iz področja razuma.

Nove dogme, ki jih vidimo se porajati, so gotovo v
nasprotju z najelementarnejšo zdravo pametjo. Ampak niso
li bile verske dogme, ki so nas vodile v teku tolikih stoletij,
tudi nasprotne zdravi pameti, in je jih li to oviralo, ukloniti
najsijajnejše veleume svojim zakonom? Kar se tiče verskih
nazorov, posluša človek samo nezavedni glas svojih čustev.
Ona so neka mračna krajina, odkoder je bil razum vedno
izključen.

Vsled tega torej in vsled dejstva duševne konstitucije,
ki jim jo je vstvarila dolga prošlost, se bliža več narodov
Evrope nujno opasni dobi socijalizma. On bo pomenjal eno
zadnjih razdobij dekadence. Ko bo potlačil zadnje civilizacije
zopet na čisto nizke razvojne oblike nazaj, bo omogočil
uničujoče invazije, ki nam grozijo.

Izven Rusije, katere ljudstva so v psihologičnem po¬
gledu veliko bolj azijatska kakor evropska, ima v Evropi
samo še Anglija pleme z dovolj veliko energijo, dosti sta¬
novitnimi verskimi nazori, dosti neodvisnim značajem, da se
izogne novi religiji, ki se poraja pred našimi očmi. Tudi
moderna Nemčija bode, ako sodimo po uspehu raznih struj,
ki se tam hitro množe, končno njena žrtev. Socijalizem, ki
jo bo upropastil, bo brez dvoma oblečen v stroge znanstvene
formule, godne kvečjemu za kakšno idealno družbo, ki je
ne ustvari človeštvo nikdar, toda ta poslednji sin čistega
razuma bo bolj nestrpen in bolj grozen, ko vsi njegovi
starejši bratje.

Sicer pa bo socijalizem preopresiven, da bi mogel
trajati. Zbudil bo hrepenenje po dobi Tiberija in Kaligule
in bo privedel zopet to dobo nazaj. Včasih se vprašujemo,
kako so prenašali Rimljani v dobi cesarjev tako lahko
strašne grozovitosti takšnih despotov. Zato, ker so prestali

128

tudi oni socijalne borbe, državljanske vojne proskripcije in
izgubili v njih svoj značaj. Naposled so smatrali te krvo-
loke za svoja edina rešilna sredstva. Dovoljevalo se jim je
vse, ker se ni znalo, s čim jih nadomestiti. Dejanjsko se
niso nadomestili. Njim je sledil končni pogrom pod nogami
barbarov, konec enega sveta. Zgodovina se vrti vedno v
istem kolobaru.

129

9

Drugo poglavje.

SPLOŠNI ZAKLJUČKI.

Že v Uvodu tega spisa smo omenili, da je le kratek
pregled, neka sinteza knjig, ki smo jih posvetili zgodovini
civilizacij. Vsako izmed poglavij, iz katerih obstoji, se mora
smatrati kot zaključek prejšnjih del. Zelo težko je torej
še bolj skrčiti že tako skrčene ideje. Vendar pa hočem po¬
skusiti izraziti za čitatelje, katerih čas je dragocen, v obliki
zelo kratkih stavkov osnovna načela, ki tvorijo filozofijo
tega spisa.

— Pleme ima skoraj ravno tako stalne psihologične
kakor fizične znake, kakor anatomična se preobrazi tudi
fizična vrsta še le po večdobni akumulaciji.

— Psihologičnim, stalnim in dedičnim znakom, ki tvo¬
rijo v skupnosti duševno konstitucijo kakega plemena, se
pridružujejo kakor pri vseh anatomičnih vrstah od raznih
sprememb povzročeni postranski elementi. Ker se nepre¬
nehoma prenavljajo, nudijo plemenu neko na videz dosti
obsežno spremenljivost.

— Duševna konstitucija kakega plemena m samo sin¬
teza živečih bitij, iz katerih obstoji, ampak pred vsem sin¬
teza vseh prednikov, ki so jo pomagali ustvariti. Ne živeči,
ampak mrtveci igrajo pretežno vlogo v življenju vsakega
naroda. Oni so stvarniki njegove morale in nezavedne go¬
nilne moči njegovega dejanja in nehanja.

— Zelo velikim anatomičnim razlikam, ki ločijo razna
človeška plemena, se pridružujejo ne manj upoštevanja

130

vredne psihične razlike. Kadar primerjamo med seboj samo
poprečnosti vsakega plemena, so duševne razlike mnogokrat
navidezno zelo skromne. One postanejo ogromne, kakor
hitro primerjamo najvišje elemente vsakega plemena. Tedaj
vidimo, da obstoji to, kar pred vsem loči višjevrstna ple¬
mena od nižjevrstnih, v tem, da imajo prva neko število
zelo razvitih možganov, dočim jih druga nimajo.

— Posamezniki, iz katerih obstojijo nižjevrstna ple¬
mena, so medsebojno očividno enaki. V tej meri, kakor se
plemena dvigajo na lestvi civilizacije, teže njihovi člani po
vedno rastoči razliki. Neizogibni učinek civilizacije je dife¬
rencirati posameznike in plemena. Narodi se torej ne pri¬
bližujejo enakosti, ampak naraščajoči neenakosti.

— Življenje vsakega naroda in vsi pojavi njegove civi¬
lizacije so enostaven odsev njegove duše, vidni znaki neke
nevidne, toda zelo realne stvari. Zunanji dogodki so le vidna
površina skrite pletenine, ki jih določa.

— Ne slučaj, niti zunanje okolnosti, niti predvsem po¬
litične inštitucije ne igrajo glavne vloge v zgodovini na¬
rodov. Njihovo usodo določa predvsem njihov značaj.

— Ker so razni elementi civilizacije kakega naroda le
zunanji znaki njegove duševne konstitucije, se izražanje
določenih temu narodu lastnih načinov čustvovanja in miš¬
ljenja ne more predati brez spremembe narodom drugačne
duševne konstitucije. Kar se more predati, so samo zunanje,
površne in brezpomembne oblike.

— Globoke razlike, ki obstojijo v duševni konstituciji
raznih narodov, imajo za posledico zelo različno pojmovanje
zunanjega sveta. Odtod sledi, da mislijo in delujejo na zelo
različne načine in da so si glede vseh prašanj v nesoglasju,
kakor hitro pridejo v dotiko. Večina vojn, ki jih je polna
zgodovina, se je porodila iz teh nesoglasij. Osvajalne vojne,
verske vojne in dinastične vojne so bile v resnici vedno
plemenske vojne.

131

9 *

Skupina ljudi različnega izvora nikdar ne stvori enega
plemena, to je plemena, ki bi imelo skupno dušo, razen
tedaj, ko je potom skoz stoletja opetovanih križanj in slič¬
nega življenja v istih okoliščih pridobila skupna čustva,
skupne interese in skupne verske nazore.

— V omikanih narodih ni več naravnih plemen, ampak
samo umetna, od zgodovinskih pogojev ustvarjena plemena.
Okoliščne spremembe delujejo globoko le na nova plemena,
to je, na zmesi starih plemen, ki so jim križanja rakrojila
pradedne značaje. Samo dedičnost je silna zadosti, da se
bori z dedičnostjo. Na plemena, katerim križanja niso mogla
uničiti stalnosti značajev, delujejo okoliščne spremembe samo
destruktivno. Staro pleme rajši izgine nego da bi se podvrglo
preobrazbam, ki jih zahteva prilagoditev novim okoliščinam.

— Pridobitev skupne, trdno ustanovljene duše pomeni
za narod višek njegove veličine. Razpad te duše pomeni
vedno uro njegove dekadence. Pridruževanje tujih elementov
je vedno eno najsigurnejših sredstev tega razpada.

Psihologične vrste so kakor anatomične vrste pod¬
vržene časovnim učinkom. Usojeno jim je istotako, da stare
in ugasnejo. One potrebujejo vedno mnogo časa za svoj
postanek, nasprotno pa morejo nanagloma izginiti. Zadošča
poseči globoko v delovanje njihovih organov, da se izvrše
v njih obratne preobrazbe, ki jim sledi mnogokrat kot po¬
sledica zelo naglo uničenje. Narodi potrebujejo dolga sto¬
letja, da si pridobe določeno duševno konštitucijo in jo
izgube včasih v zelo kratkem času. Navkreberpot, ki vodi
na visoko stopinjo civilizacije, je vedno zelo dolga, pot, ki
jih vodi k dekadenci navzdol, je največkrat zelo strma.

— Značaju ob stran moramo postaviti ideje kot enega
izmed glavnih činiteljev razvoja civilizacije. One delujejo le
tedaj, ko so se po zelo dolgem razvoju spremenile v čustva
in spadajo dosledno k značaju. One se umaknejo tedaj
vplivu prevdarka in ne izginejo zelo dolgo. Vsaka civilizacija
izvira iz skromnega števila osnovnih, splošno sprejetih idej.

132

— Med najvažnejše vodilne ideje vsake civilizacije
spadajo verske ideje. Iz sprememb verskih nazorov so
vznikli večinoma neposredno zgodovinski dogodki. Zgo¬
dovina človeštva je bila vedno vzporedna oni njegovih
bogov. Ti sinovi naših sanj imajo tako moč, da se ne more
menjati niti njihovo ime, ne da bi bil svet takoj prevržen.
Rojstvo novih bogov je pomenjalo vedno zarjo nove civi¬
lizacije in njihov pogin vedno njen razpad.

133

KAZALO

PREDGOVOR PREVODU.I.—VII.

UVOD:  MODERNE IDEJE O ENAKOSTI IN PSIHOLOGIČNI

ČINITELJI ZGODOVINE. 1—5

Postanek in razvoj ideje o enakosti. — Njene posledice.

— Kaj je njena udejstvitev že stala. — Njen sodobni
vpliv na množice. — V tem spisu dotaknjeni problemi.

— Preiskava glavnih činiteljev splošnega razvoja narodov.

— Izvira ta razvoj iz socijalnih uredb. — Nimajo li ele¬
menti vsake civilizacije, uredbe, umetnosti, verski na¬
zori i. t. d. neke vsakemu narodu svojstvene psihologične

podlage? — Slučaji zgodovine in trajni zakoni ....  1

PSIHOLOGIČNE ZNAČILNE LASTNOSTI PLEMEN.6-38

Plemenska duša.

Kako razvrščajo naravoslovci vrste. — Uporaba njihovih
metod glede človeka. — Nedostatek sedanje razvrstitve
človeških plemen. — Podlaga psihologične razvrstitve. —
Srednji tipi plemen. — Kako jih je potom opazovanja mo¬
goče določiti. — Psihologični činitelji, ki določajo srednji
tip kakega plemena. — Vpliv prednikov in neposrednih
roditeljev. — Skupen psihologičen temelj vseh posamez¬
nikov enega plemena. — Ogromni vpliv mrtvih generacij
na sedanje generacije. - Matematični razlogi tega vpliva.

— Kako se je razširila kolektivna duša iz rodbine na vas,
mesto in pokrajino. — Ugodnosti in nevarnosti mesta,
kakor ga mi pojmujemo. — Okolnosti, v kojih je postanek
kolektivne duše nemogoč. — Zgled Italije. — Kako so
odstopila naravna plemena svoje mesto zgodovinskim
plemenom. 6

134

Meje v spremenljivosti plemenskega značaja.

Spremenljivost plemenskega značaja in ne njegova stal¬
nost tvori dozdevno pravilo. — Vzroki te dozdevnosti.

— Nespremenljivost osnovnih in spremenljivost drugo-

rednih značilnih lastnosti. — Prispodobitev psiholoških
znakov s stalnimi in nestalnimi znaki živalskih pasem. —
Okolišče, okolnosti in vzgoja vplivajo samo na postranske
psihologične znake. — Možnosti značaja. — Zgledi iz
raznih dob. — Možje grozovlade. — Kaj bi bili postali
v drugih dobah. — Kako se ohranijo narodni znaki vkljub
prekucijam. — Razni zgledi. — Sklep. 14

Psihologična hijerarhija plemen.

Psihologična razdelba sloni kakor anatomične razdelbe
na konštatiranju majhnega števila nerazložnih in osnovnih
znakov. — Psihologična razdelba človeških plemen. —
Prvotna plemena. — Nižjevrstna plemena. — Srednja ple¬
mena. — Višjevrstna plemena. — Psihologični činitelji, na
kojih sloni ta razdelba. — Najvažnejši činitelji. — Značaj.

— Moralnost. — Intelektualne lastnosti so po vzgoji spre¬

menljive. — Lastnosti značaja so nerazložne in tvorijo
nespremenljivi element vsakega naroda. — Njih zgodo¬
vinska vloga. — Zakaj se različna plemena ne morejo
razumeti in vplivati eno na drugo. — Razlogi, zakaj si
nižjevrsten narod ne more osvojiti višje civilizacije . . 19

Postopna diferencijacija posameznikov in plemen.

Neenakost raznih posameznikov enega plemena je tem
večja, čim višje stoji pleme. — Duševna enakost vseh
posameznikov nižjevrstnih plemen. — Ne srednje, ampak
najvišje sloje narodov moramo primerjati, da ocenimo
razlike, ki ločijo plemena. — Napredki civilizacije delujejo
v smeri vedno večje diferencijacije posameznikov in ple¬
men. — Posledice te diferencijacije. — Psihologični raz¬
logi, ki ne pripuste, da postane prevelika. — Razni
posamezniki višjevrstnih plemen so zelo diferencirani
glede razumnosti in zelo malo glede značaja. — Zakaj
hoče d.edičnost vedno zopet znižati individuelne nad-
rednosti na srednji plemenski tip. — Anatomična opa¬
zovanja, ki potrjujejo postopno psihologično diferenci-
jacijo plemen, posameznikov in spolov. 26

135

Postanek zgodovinskih plemen.

Kako so nastala zgodovinska plemena. — Pogoji, pod
katerimi se morejo združiti različna plemena v eno pleme,

— Vpliv obojestranskega števila posameznikov, neenakost
njih značajev, okolišča i, t. d. — Učinki križanja. — Raz¬
logi za veliko podrednost mešancev. — Nestalnost novih
potom križanja ustvarjenih psihologičnih znakov. — Kako
se nazadnje ti znaki utrdijo. — Kritične zgodovinske dobe.

— Križanja so eden izmed glavnih činiteljev v postanku
novih plemen in obenem mogočen činitelj v razpadu civi¬
lizacij. — Važnost ustroja kast. — Vpliv okolišča. — Ona
morejo vplivati samo v času postanka novih plemen, ki
so jim razkrojila križanja njihove pradedne značilne last¬
nosti. — Brezvplivnost okolišča na stara plemena. —

Razni zgledi. — Večina zgodovinskih plemen Evrope je
še v razdobju postanka. — Politične in socijalne posle¬
dice. — Zakaj bo doba formacije zgodovinskih plemen
kmalu končana . 33

KAKO SE IZRAŽAJO ZNAČILNE PSIHOLOG1ČNE LASTNOSTI

PLEMEN V RAZNIH ELEMENTIH NJIH CIVILIZACIJ . 39-74
Razni činitelji civilizacije kot zunanji izraz narodove duše.
Činitelji, iz katerih sestoji kaka civilizacija, so zunanji
pojavi duše narodov, ki so jo ustvarili. — Važnost teh
različnih činiteljev je v raznih narodih različna. — Umet¬
nosti, slovstvo, uredbe i. t. d. igrajo, kakoršen je pač
narod, glavno vlogo. — Zgledi, ki jih nudijo v stari zgo¬
dovini Egipčani, Grki in Rimljani. — Razni činitelji kake
civilizacije se morejo razvijati neodvisno od občnega na¬
predovanja te civilizacije. — Zgledi, ki jih nudijo umet¬
nosti. — Kaj izražajo one. - - Nemožnost, določiti iz
poedinega činitelja kake civilizacije njeno višino. —
Elementi, ki zajamčijo kakemu narodu nadrednost. —
Modroslovno jako neznatni elementi so lahko socijalno
največjega pomena . 39

Kako se spreminjajo uredbe, religije in jeziki.

Višjevrstna kakor tudi nižjevrstna plemena ne morejo
spremeniti mahoma elementov svoje civilizacije. — Ne¬
skladja v narodih, ki so menjali svoje religije, svoje jezike
in umetnosti. — Dalekosežne preobrazitve v buddhizmu,
bramanizmu, islamizmu in krščanstvu po raznih plemenih,

136

ki so se jih oklenila. — Spremembe, ki jih izvrši v ured¬
bah in jezikih pleme, ki si jih osvoji. — Kako zastopajo
besede, ki jih smatramo v raznih jezikih za sličnice, zelo
različne ideje in mišljenjske načine. — Odtod sledeča ne-
možnost, prevesti neke jezike. — Zakaj se vrše v zgo¬
dovinskih knjigah dozdevno v civilizaciji kakega naroda
semtertja globokosežne spremembe. Meje medseboj¬
nega vpliva raznih civilizacij . .. 49

Kako se preobražajo umetnosti.

Uporaba prej razloženih načel glede proučevanja razvoja
umetnosti v vzhodnih narodih. — Egipet. — Verske ideje,
iz katerih izvirajo njegove umetnosti. — Kaj so postale
njegove umetnosti, prenešene k različnim plemenom
Etijopcem, Grkom in Perzijcem. - Prvotna inferijornost
grške umetnosti. Dolgotrajnost njenega razvoja. — Spre¬
jem in razvoj grške, egipčanske in asirske umetnosti v
Perziji. — Preobrazbe umetnosti so odvisne od plemena
in nikakor ne od verskih nazorov. — Primeri, ki nam jih
nudijo velike preobrazbe arabske umetnosti po plemenih,
ki so se oklenila islamizma. — Uporaba naših načel pri
preiskovanju izvorov in razvoja umetnosti v Indiji. —

Indija in Grška sta črpali iz istih virov, toda vsled ple¬
menske različnosti sta dospeli do umetnosti, ki nimajo
nobene sorodnosti. — Ogromne preobrazbe, ki so se
zgodile s stavbarstvom v Indiji po plemenih, ki bivajo v
njej in vkljub sličnosti verskih nazorov. 60

ZGODOVINA NARODOV KOT POSLEDICA NJIHOVEGA ZNA¬
ČAJA .75-95

Kako izvirajo uredbe iz narodove duše.

Zgodovina vsakega naroda izvira vedno iž njegove du¬
ševne konstitucije. — Razni primeri. — Kako izvirajo po¬
litične inštitucije Francoske iz plemenske duše. — Njih
dejanjska nespremenljivost pod navidezno spremenlji¬
vostjo. — Naše najrazličnejše politične stranke streme
pod različnimi imeni za istimi političnimi cilji. — Njih
ideal je vedno centralizacija in uničenje osebne inicijative
v prilog države. — Kako je francoska revolucija izvršila
samo program stare monarhije. — Protislovje med idealom
anglosaškega in idealom latinskega plemena. — Inicijativa
državljana namesto inicijative države. — Uredbe narodov
izvirajo vedno iž njihovega značaja. 75

137

Uporaba predstoječih načel za primerjalno proučevanje raz¬
voja združenih držav Amerike in špansko-ameriških držav.
Angleški značaj. — Kako je nastala ameriška duša. —
Okrutnost od življenjskih pogojev povzročene selekcije.

Nujni pogin slabših elementov. — Zamorci in Kitajci. —
Razlogi za prospevanje Združenih držav in dekadenco
špansko-ameriških republik vkljub istim političnim inšti¬
tucijam. Neizogibna anarhija špansko-ameriških republik
kot posledica nižjevrstnih plemenskih značajev ....  80

Kako preobrazi sprememba plemenske duše zgodovinski
razvoj narodov.

Vpliv tujih činiteljev spremeni takoj dušo plemena in
vsled tega njegovo civilizacijo. — Primer Rimljanov. —
Rimske civilizacije niso uničile militarične, ampak mirovne
invazije barbarov. — Barbari niso mislili nikdar uničiti
cesarstva. — Njihove invazije niso imele osvojilnega zna¬
čaja. — Prvi načelniki Frankov so se smatrali vedno za
služabnike rimskega cesarstva. — Oni so spoštovali vedno
rimsko civilizacijo in so jo mislili le nadaljevati. — Šele
od VII. stoletja naprej barbarski gospodarji Galicije niso
več smatrali cesarja za svojega gospodarja. — Popolna
preobrazba rimske civilizacije ni bila posledica kakšne
uničbe, ampak osvojitve stare civilizacije po novem ple¬
menu. — Moderne invazije v Združene države. — Držav¬
ljanske vojne in razpad na neodvisne in nasprotujoče si
države, ki jih vojne pripravljajo. — Invazije tujcev v
Francijo in njih posledice . 89

KAKO SE PREOBRAŽAJO PSIHOLOGIČNE LASTNOSTI

PLEMEN.96-118

Vloga idej v življenju narodov.

Vodilne ideje vsake civilizacije so vedno zelo malošte¬
vilne. — Njih skrajno dolgotrajni postanek in izgin. —

Ideje vplivajo na življenje šele, ko so se spremenile v
čustva. — Tedaj tvorijo del značaja. — Vsled počasnosti
v razvoju idej imajo civilizacije neko stalnost. — Kako
se učvrstijo ideje. — Vpliv razsodka je popolnoma ni-
čeven. — Vpliv prevdarka in ugleda. -- Vloga prepri-
čancev in apostolov. — Deformacija, ki se izvrši v idejah,
ko zajdejo v množice. — Splošno pripoznana ideja vpliva
kmalu na vse elemente civilizacije. — Vsled skupnosti

138

idej imajo ljudje vsake dobe neko vsoto poprečnih pojmov,
ki jih delajo zelo slične v mišljenju in delovanju. — Jarem
navade in mnenja. — On se ublažuje le v kritičnih dobah
zgodovine, ko so prišle stare ideje ob svoj vpliv in še
niso nadomeščene. — Edino v tej kritični dobi se more
dopuščati diskusija mnenj. — Dogme se vzdržujejo le
pod pogojem, da se ne diskutirajo. — Narodi ne morejo
menjati svojih idej in svojih dogem, ne da bi morali
menjati obenem civilizacijo .. 96

Vloga verskih nazorov  v razvoju civilizacij.

Prevladajoči vpliv verskih idej. — One so tvorile vedno
najvažnejši element v življenju narodov. — Večina zgo¬
dovinskih dogodkov, kakor političnih in socijalnih naprav,
izvira iz verskih idej. — Z novo versko idejo se porodi
vedno nova civilizacija. — Sila verskega ideala. — Njegov
vpliv na značaj. — On obrne vse zmožnosti proti enemu
cilju. — Politična, umetniška in slovstvena zgodovina
narodov je hčerka njih verstev. — Najmanjša sprememba
v verskih nazorih kakega naroda ima za posledico celo
vrsto preobrazb v njegovem obstoju. — Razni primeri. 109

Vloga velmož v zgodovini narodov.

Veliki napredki vsake civilizacije so bili izvršeni vedno
od male elite višjevrstnih duhov. — Značaj njihove vloge.

— Oni osredotočujejo vse težnje enega plemena. — Pri¬
meri, ki jih nudijo velike iznajdbe. — Politična vloga
velmož. — Oni so vrhovni ideal svojega plemena. —

Vpliv velikih halucinirancev. - - Veleumi iznajditelji pre¬
obrazijo civilizacijo. — Fanatiki in haluciniranci delajo
zgodovino.. 114

RAZPAD ZNAČAJA PLEMEN IN NJIH DEKADENCA . . .119—129

Kako blede in ugašajo civilizacije.

Razkrojitev psihologičnih vrst. — Kako se lahko naglo
zgubijo dedične dispozicije, ki so zahtevale stoletja za
svoj postanek. — Narod potrebuje vedno jako mnogo
časa, da se povspne na visoko stopnjo civilizacije, in
včasih zelo kratek čas, da pade. — Glavni činitelj naro¬
dove dekadence je upad njegovega značaja. — Meha-

139

nizem razpada civilizacij je bil doslej isti za vse narode.
— Znaki dekadence, ki se vidijo pri nekaterih latinskih
narodih. — Razvitek sebičnosti. — Slabljenje inicijative
in moralnosti. — Sodobna mladina. — Vpliv, ki ga bo
najbrž imel socijalizem. — Njegove nevarnosti in njegova
sila. — Kako bo potisnil civilizacije, ki se mu bodo pod¬
vrgle, nazaj na popolnoma barbarične razvojne oblike.

— Narodi, v kojih bo mogel zmagati. 119

SPLOŠNI ZAKLJUČKI.130-133

140

y

NARODNA IN UNIVERZITETNA

00000440927

; 1 •