356
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J aro sla v.
41. Lepota in čar gozda.
Kedar človek hoče, da se otrese vsakdanjih skrbi, tedaj rad zahaja v zeleni gozd. Oni divni mir in sklad, ki se po gozdu širi, ublažuje nam čud, kaicor da smo stopili v veličanstven tempelj božji. Veter rahlo pihlja in se nam oprijema duše, kakor da poslušamo daljne glasove nebeške godbe, in žuborenje potoka se nam dozdeva, kakor da pritrjuje tem zvokom. Vsaka cvetlica nas vabi, naj se tudi mi veselimo življenja svojega. Bajno zelenilo širokih krošenj, gorostasna debla, ubla-žujoči vonj delujejo na dušo in teio tako, da človek mora pozabiti vseh posvetnih skrbi in težav. Človek se čuti okrepljenega, kakor da se je izbudil iz dobrodelnega spanja.
Slovanske narodne pesni in pripovedke vodijo nas rade v gozd, v goro zeleno. Novodobni napredek, ki je izgnal iz gozda dobre in zle duhove, začel se je zopet vračati va-nje in se nasladjevati na onem čaru, ki je v gozdu doma. Prirodna lepota, zdravje in bogastvo, to so darovi, s katerimi nas gozd obsipa.
Vsak kraj ima drugačne ljudi in tudi drugačne gozde. Stopimo po svetu, ~ od enega pola do druzega, pa bodemo našli veliko razliko v rastlinstvu. V polarnih krajih tišči se rastlinica prs matere zemlje, da se ob njih greje, ker jej je v zraku malo toplote. Se le v arktijskem pasu vzdigujejo rastline malo više svoje glave, ali pravih gozdov tu še ni. Ali kakor hitro stopimo na prag zmernega pasa, pa smo v gozdu, ki nas spremlja vseskozi do ekvatorja.
Iglasti gozd je prvi, ki nas na^potu s severa pod svojo gostoljubno streho sprejema. Crn je to in otožen gozd, zato mu velimo črni gozd ali črni les. Deblo se je ob deblo stisnilo, in poganja naravnost v viš kot sveča. Veje so se v višini spletle v eno samo streho. Iz te strehe mole mladike, po katerih poseda kos ali drozeg, in samotno poje svojo pesem, da se po gozdu razlega. Pod temnim svodom takega gozda ne zeleni noben grmiček. Tla so posuta z žoltimi velimi iglicami, samo tu in tam so jih pokrili mahovi in lišaji, izmed katerih poganjajo posamezne drobne travice in drugo tako bilje, katero najraje v hladu raste. V takem gozdu ni nič,  kar bi potniku pot oviralo;   mehki sag,  po ka-
terem noga stopa, in milodišeči zrak, poln eteričnega olja, maaii človeka, da vedno dalje rije v čarobno tmino. No, čim dalje stopa človek po takem gozdu, vse bolj in bolj ga omamlja vonj, kakor da ga hoče v spanje zazibati, in v tem enoličnem Kupu debel ni nič, kar bi ga iz spanja prebudilo, dokler se ga ne poloti nenavaden strah, kako hoče iz gozda priti. In to ni tako lahko, kakor bi se mislilo. Na potu ni nikjer opazil kakega nenavadno zračenega debla, ali kake nenavadno zvite veje, vsega tega ni v črnem gozdu, in zato si ni zapomnil pota Kedar motrimo črni gozd, zdi se nam, kakor da poslušamo blago pesen turobnega napeva. Po severni Evropi nahajamo v črnem gozdu poglavito samo štiri drevesa: jelo, smereko. bor in mecesen, in navadno vsako vrsto samo za-se. Tudi v severni Aziji ni v črnem gozdu veče različnosti, zato pa po amerikanskih gozdih raste nad 40 vrst šilovja.
Z vse drugačnim licem se nam prikazuje listnati gozd. Naj si je čisto hrastov ali bukov, ali naj je pomešan z jaseni, gabri, jelšami, bresti, brezami in drugim listnatim drevjem, vselei se nam prikazuje prijaznejega in prikupljivejega. V listnatem gozdu razširjajo se krošnje na široko, pa se zato debla niso mogla vkup stisniti, kakor to dela šilovje. In zato je po tleh dovolj prostora, da se širijo grmi in razne bilje. Gozdne cvetlice razveseljujejo nam oko, in uho se nam nasladjuje z milodivnim petjem raznih ptic, katere iz veje na vejo preletavajo. Tu je prava domovina pernatih pevcev, tu si znašajo gnjezda, tu žive veselo. In veter po takem gozdu pihlja ljubkeje, ker trepeče s široki u perjem. V listnatem gozdu ni one zoprne enoličnosti, ki smo jo našli v črnem gozdu. Vedno srečujemo novih lepih slik, drevesa se vsak čas v drugačnih skupinah prikazujejo, in gole veje se vedno v novih oblikah zavijajo. Povsodi na vse strani nahaja nam duh vsakovrstne zabave in kedar stopimo iz gozda pod vedri nebes, tedaj čutimo, kako smo se poKiepili in razveselili.
Črni gozd prikazuje se nam pozimi z onim istim ozbiljnim licem, s kakoršnim smo ga po letu videli, ali listnat gozd odene se z novo odejo, ko se poletje z la-stavicami v južneje kraje preseli. Dvakrat on premeni svojo odejo. Kakor je gozd po letu mil in nježen, na jesen nam je še dražestneji. Po letu se on preliva sedaj v svetlejem, sedaj v temnejem zelenilu, a na jesen se zalije z najostrejimi in najživejimi bojami. Samo poe-dini starci zgube brzo večino svojega perja. Starost je slabost, ona se ne da kar tako pokriti in zatajiti. Ostalo drevje pa se ne more tako brzo znebiti svojega perja in mnogo ga tudi čez zimo na sebi obdrži, da-si je suho in zvito. Na jesen se začne zelenilo perja polagoma zgubljati, in mesto zelenila se pojavi na enem prekrasno rudečilo. Ne moremo na jesen dobiti lepšega gozda od bukovega. Kedar solnce zahaja, koplje se gozd kakor v zlatu, in iz tega rumenila vzdigujejo se poedina drevesa, kakor da so v prekrasnem plamenu. In vsako rudečilo drugačne je ostrine, drugačnega sijaja. Ako stoje v takem gozdu sem in tje temoozelene jele ali sme-reke, tedaj se nam razgrinja pred očmi slika, da si lepše in dražestneje misliti ne moremo. Kamor pogledamo v jeseni po gozdu, povsodi vidimo omahovanje med življenjem in smrtjo. Poedine cvetlice, kakor da so se za-poznile, pomaljajo svoje glavice v viš, ali žal nam jih je, ker utegne jih v par dneh slana posmoditi. Naj nastopi nekoliko mrzlih noči, pa ti mine vsa lepota jesenskega gozda. Sedaj stoji pusto vejevje, prava podoba smrti, in kedar človek vidi na tem vejevju še ledeno ivje, tedaj ne more sam sebi verjeti, da je tu še iskrica življenja, katera se hoče na spomlad z mladim licem in v krasni odeji prikazati.
357
V toplem zmernem pasu prikazuje se nam listnat gozd še vedno v taki obliki, kakor po večem pri nas. Ne rastejo ondi one iste vrste, pač pa mnoge njim sorodne, katerim so se uže tudi nove pridružile. No, ta gozd ostaja leto in dan vedno zelen. Ostri mrazovi ga ne ocvfknejo, in trdo kožnato perje brez škoda prenaša blago zimo.
Kedar stopimo v tropski gozd, razgrinja se pred nami popolnoma nov prizor. V naših gozdih nahajamo malo število različnih dreves, ali v tropskih gozdih zdi se nam, kakor da vse rastline žele, da se v drevesni veličini prikazujejo. Tu nahajamo po več stotin raznega drevja. Na Javi raste, postavim, samo od smokev nad sto vrst, in koliko še drugega raznega drevja. Tropski gozd, to je nam tuj svet. Dosti potov smo uže slišali ali čitali o divotah njegovih, ali pravega pojma o njem ni moči dobiti, treba je, da ga človek od blizo gleda in po njem hodi.