317
Šolske reči.
V poslednjem dopisu iz Gorice *) z zasluženo pohvalo omenjeua deklamacija, ki jo je z ozirora na različnost jezikov sploh in goriško mnogojezičnost posebej zložil slavni ondašnji profesor A. Maruš i c ter jo natisniti dal v letošnjem programu goriške gimnazije, se glasi tako-le:
Prekletstvo in blagoslov
ali
Mavra nad jeziki.
Napuha duh jezike razdeluje, Nebeški duh v ljubezni jih združuje.
(po sv. Avg.)
Kjer Frat in Tigris, priči preveljavni,
Pripovedujete vsem vekom čine,
Ki jih na plodni Senaarski ravni
Počeli so prvenci zgodovine:
Po zgodbi neki tam že starodavni
Birs-Nimrodske slovijo razvaline.
Poslušajmo tedaj Kliouo zvesto,
Kaj groblja ta, kaj to pomeni mesto!
Nas rod, kot sužnik kačjega napuha,
—   Tak o Babelu listi praVjo sveti,  — Napenjal sile vse je rok in duha,
Ker sklep mu bil, — nebo z naskokom vzeti. Pa On, ki drzni trop mu je le muha, „Ustavi se!u veli titanski četi; In kar bi trenil,  —  konec je besnem' boju, Razruša se, kar človek zidal v znoju.
In takrat, glej, nebeški dar jezika,
Skor vsega cvet, kar duh človeški vplodi,
S kterim stvar se Stvarnika dotika,
Zapadel milotužni je osodi. —
Ak jezik bil ljudem je pred spodtika
Na potu, kodar Bog in vest jih vodi;
Zdaj strelovod postal je sodbi Božji
Na oholosti človeške šibkem stožji. —
Odkod na svetu srd, razpor, nesloga?
Zakaj sosedu sosed hrbet kaže?
Ni mar ljubav človeštva Via naloga?
In pravde mednarodne vsake baze — ?
Kje z un'mi vred izvira ta nadloga?
Od kod, kar sicer ime človeško maže? —
Jezikov zmeda mati je nemila,
Ki toliko kačjih hčer je porodila.
Oa pleme pleme črti in preganja, Da narod narod v sužnost odpeljuje, Zatira ga, ak rad se mu ne vklanja;
—   Povestnica nam jasno to spričuje, —
*)  V tem dopisu na str. 311. v 31. vrsti od zgorej   prosimo brati
kako ne pri lično za Slovenca namesto kako p ril i čn o.
s*.
Ii da llebrcjc izraz ima psovanja „ Gojim44 za vse, kar koli mu vkljubuje; Oa Grk in Rime ^barbarstvo"  sploh naziva, Kar ptuje je: — ni zmes mar tega kriva?
Če z „džjavri'4 pita nas Turčin nemili,
Slovan soseda tih/ga ..Nemec" klice;
Ak Lah pod jarem ,,slavo44 našo sili,
In Madžar spet nas s ,,T6th nem ember" *) viče C^'):
Gotovo duh tu svade rogovili,
Nesloge duh, ki zlobe plod ga miče.
,,Ne razumem"! — Ta kal že večkrat bila,
K' je srd, razpor in vojske zaplodila.
„Ne razumem44! — Nesreča pač velika Za rud naš revni v solzni tej dolini Babeljska zmes, jezikov je razlika.  — Pa — kakor grom in strela na višini, Zvun groze, vsemogočnosti je slika, Al pa viharr ki trdni žuga lini, Vedre zrakove premodrost skazuje, Glej jezik tud' oboje potrduje.
Gospodov namreč tak je zakon večni, Da z zlega blagor mora se roditi. Jezikov trud razloček prenesrečni Od dveh strani je treba presoditi. Prekletstvo je! — Resnici tej nevšečn i Se prvo mora mesto prepustiti. Da vir bogastva duhu je in svetlosti, Izkaz je to nadzemeljske modrosti.
In res, za v labirint duha prečudni
Kdo resno nit Arjadnino nam prede?
Kdo glavi kaže pot nek uka trudni?
Odkod imajo tečno hrano vede?
Kdo znanstev blagih je ključar priljudni?
En jezik sam? — To sanje so le blede!
Ključavnic že zakladnica skor vsaka
Po več ima; — pri znanstvih  ni mar taka?
Jezikov množtvo kazen Božja ni le, Tud' — žark prelep nebeške je svitlobe. Iz dobrotljivosti brezkončno mile Premodri vlil ga je v duha tesnobe, Da so v kalejdoskop se spremenile; Pač res, zrkalo Božje smo podobe!  — Trditve te da niso brez veljave , Spričujejo jeziške preiskave.
Kar zvezd tedaj na nebu je razlika, Kar brezštevilnih vrst in barv cvetlice, Kar pevcov v logu razna je oblika, Kar glas ljudi ves razni in razno lice: Glej to jeziške raznosti je dika, To čudotvor Očetove pravice. — Toraj previdnost v prahu zdaj molimo, Ter jezik, um, srce ji poklonimo!
Priznajo naj človeški vsi rodovi,
Da čudne Božje pota so in dela!  —
Pa čuj!   — od kod,  ki slišim jih,   glasovi?
Zakaj Sionska hči je ostrmela?
Kaj čud'jo tak Arabski se sinovi?
Krečane tud' je groza 6preletela;
In  Partijani, Rimci in Medjani
Strmijo vsi v Sionskih ul'cah zbrani!?
Strme veselja vsi, ker dan je sveti, Ko Božji Duh prenavlja zemlje lice. Radujte se vsi narodi zakleti! Odprte že jezikov so temnice: Poslanci Božji ognja svet'ga vneti V jezikih vseh razlagajo resnice. Napuha duh jezike ruzdeluje, Nebeški Duh v ljubezni jih zdržuje!
Ni ga tedaj razločka več na svetu Med Grkom in barbarjem zanič'vanim; Le bratje smo si v novem tem zavetu, In narodom k edinosti pozvanim Enak je cilj odločen po Očetu, Enaka čast mogočnim in — teptanim. Rodov prekletbo — Milost je pregnala, In mavra nad jeziki je prisjala!
*) Slovan ni človek.
Gorica draga, domovina mila! In Ti Gimnazija,  Mati ljubeznjiva, K' jezikov si šestero nas učila! Hvaležnih Vama src ljubezen živa To pesem danes bi rada posvetila; To pesem, ki jo priča zanesljiva. Da v šolah teh. pri znanstev mizi zlati, Slovenski jezik z drugimi se brati.
318